Aglaja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Aglaja
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 29. avgust 1908 (41/200), 1
Viri: dLib 200
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Samo enkrat sem igral zoprno vlogo intriganta in ni mi žal, je pripovedoval sodnik Zvonar večerni družbi v zeleni hladnici.

Takrat sem bil avskultant v K. Občeval sem največ s svojim tovarišem, pristavom Lovrom. Moj prijatelj je imel vse preveč lepih svojstev. Bil je pretih, preskromen, premehak. Obraz mu ni bil še tako napačen. Postava mu je bila srednja, skoraj majhna, život pa dolg. Kratke noge so imele stopala, široka kakor smetišnice, zlasti pa so mu mnogo prizadevale debele, koščene, junaške roke, ki so mu bile na poti posebno v damski družbi. Lovro je poznal v teoriji vse gladke manire, toda navzlic temu in navzlic frakarski obleki se včasih kar ni mogel iznebiti pristne rovtarske nerodnosti.

V K. je bilo več krasotic. Med njimi pa je prvakovala gospodična Aglaja, mlada edinica ošabnega trgovca Paliča. Odgojena je bila na dunajskem zavodu. Aglaja ni bila, da bi mogel reči, lepa, toda znala se je oblačiti in vesti kakor nobena druga. Njena toaleta je bila vsekdar okusna, vzorna, brez pretiranih obeskov in okraskov. Aglaja je nosila samo take klobuke in slamnike, ki so se dobro podajali njej sami. To je treba poudarjati. Zakaj mnogo mnogo je deklet, ki nosijo robo, kakršno so videle pri prijateljicah, češ, ako se poda drugi, se mora tudi meni. Zato srečavamo toliko čudnih maškar. Aglaja je bila vedno taka, kakor bi bila prišla iz dunajskega ali pariškega salona.

Lepa ravno ni bila, kakor sem že omenil. Imela je takorekoč več obrazov. Vsa drugačna je bila podnevi, drugačna ob umetni svetlobi. Ob sončni luči si videl na njenem obrazu zelenkaste in rumenkaste zamaze in pege. Njene lokave, laskave oči so bile premajhne, tudi nosek bi bil lahko malo krepkejši. Razdalja med njim in zgornjo ustnico je bila predolga. Pust in čemeren, skoroda grd je bil njen obraz, kadar je prodajala dolgčas ali sitnost. Toda v družbi, zlasti zvečer, se je vsa prelevila in olilila. Na prej tako parmezansko bledem obrazu, obrobljenem s črnimi kodri je zatrepetavala lahna rdečica, napaka predebele spodnje ustnice se je skrivala v dražestnem nasmehu, oči so oživele, se širile in sipale iskre izpod diplomatskih trepalnic. Pusta, bleda, skoraj antipatična punca se je izpremenila v dražestno graciozno oreado, ki je otemnila poleg sebe vsako pravilno, vedno enako lepoto.

In zdaj pomislite to nesrečo! Moj nerodni Lovro, ta preoblečeni kmet, se je zaljubil v Aglajo, najelegantnejšo salonsko muco, kar sem jih videl svoje žive dni. Kadar se je s svojimi rovtarskimi rokami in lopatastimi nogami omuhaval okoli nje, se mi je zdelo, da zarobljen medved pleše fandango okolo gozdne vile.

Lovro se mi je smilil. Na vsak način sem mu moral pomagati z odkritosrčnimi očetovskimi nasveti. Povabil sem ga v svoj spalni salon, kjer sem se pa tudi telovadil, kopal in obedoval.

»Lovro, duša božja, ti ljubiš Aglajo,« sem začel. »Pa reci, da ni res!«

Zardel je kakor grajana učenka; v zadregi je mahnil z roko in zatemnil pol sobe. Zinil pa ni nobene.

»Ne zameri mi, ljubi Lovro, da se vtikam v tvoje stvari,« sem nadaljeval mirno in resno. »Tvoj prijatelj sem. Povedati ti moram, kar mislim, sicer bi bil hinavček. Tedaj! Aglaja je potratna ptičica, po dragih zabavah, po luksurioznem življenju pohlepna ptičica. Njen papa velja za bogatina. Pa ni. Špekulant je, igra na borzi. Njegova imovina je od davi do drevi.«

»To vem sam,« se je odrezal trdovratno zaljubljeni Lovro. »Pa kaj mi je mar njen oče, oziroma njena dota!«

»A tako! Vzel bi zatorej Aglajo tudi brez dote. No, oprosti mi, tvoja plača ne zadostuje niti za njene modne cunjice.«

»Prečrno jo sodiš, prijatelj!«

»Nikakor ne. In vrhu vsega je Aglaja koketulja, najhujša koketulja vseh petih delov sveta.«

»Nekoliko koketna je pa vsaka. Se že unese!«

»Saj veš, kako se je zabavala za manevrov z dragonskim častnikom. Poljubi so pokali kakor puška repetirka. Ves K. ve to prav dobro.«

»To je boso govoričenje, obrekovanje.«

»Naposled se mi zdi, da bi bilo tebi vseeno, če bi videl sam, kako poljubuje drugega.«

Tedaj je Lovro planil pokonci.

»Če bi to videl!« je dejal hripavo. »Če bi to videl ...«

Naenkrat je vzel klobuk in odšel. Ogibal se me je poslej. Jaz pa sem si ubil v glavo, da ga ozdravim. Najprvo je bilo treba, da sem se sprijaznil z nevarno sovražnico. Pridružil sem se tedaj armadi njenih satelitov in trabantov. Aglaja me je sprejela mednje tem rajša, ker sem jo prej skoraj zanemarjal. Veselila se je, češ, da je zopet vpregla sužnja pred cizo svojih triumfov.

Sredi malomestnega dolgčasa je priredilo ognjegasno društvo veselico s plesom. Vse je šlo po volji, vsi so bili zadovoljni. Bil sem tako srečen, da sem dobil imeniten dobitek, namiznik, kjer je bil uvezen ličen pujsek z radostnim nasmehom in veselo povzdignjenim rilcem in repom, pod njim pa neumrjoči stihi: Sei vergnügt wie dieses Schwein, Dann wirst stets Du glücklich sein!

Tedaj je stopil eden izmed požarnih generalov na oder in sprožil tale samogovor: »Slavna gospoda! Da se izboljša gmotno stanje našega požarnega društva še izdatneje, je izjavila gospodična Aglaja Paličeva, da poljubi vsakega, ki plača deset kron v našo blagajnico!«

Po teh besedah je zavladala znana grobna tihota. Dame so se zgražale in se spogledavale vse osuple. Moški pa, zlasti oženjeni hinavci, so vriskali na tihem. Kmalu je bila lepa vsota v blagajnici.

Moj Lovro je videl samo prvi poljub. Debel graščak je pritisnil svoje mastne ustne na Aglajine. Nikdar ne pozabim, kako je takrat vzdihnil Lovro. To je bil vzdih umirajočega.

Toda Lovro ni umrl, ampak v kratkem je bil bolj zdrav kakor prej. Pol leta so govorili po K. in okolici o Aglaji in prodanih poljubih. Nastalo je več strank, ki so se ljuto sovražile in si grenile življenje, kar so mogle. V tem je Aglajin oče propadel s svojimi špekulacijami in izginil.

Aglaja pa je odpotovala na Dunaj. Pravijo, da so zdaj njeni poljubi že po dvajset grošev »z garnituro« vred.