Aforizmi o umetnosti/1. del

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Aforizmi o umetnosti Aforizmi o umetnosti
Aforizmi o umetnosti/1. del
Aforizmi o umetnosti/2. del
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI. XVII. XVIII. XIX. XX. XXI. XXII. XXIII. XXIV. dno

I.[uredi]

»Kot bi narava poskušala eksperiment za večno življenje človeštva, tako je vžgala umetniku hrepenenje v prsih.«

»»Kaj ne živi v svojih delih vekomaj?««

»Umotvor je pepel od plamena hrepenenja in hotenja, katerega iskre so za trenutek prešinile daljavo večnosti.« — —

II.[uredi]

Neugasljivo tli nekaterim na dnu duše... In dvigne se plamen, ognjeno telo se vzpne visoko proti nebu, da izgine v solnčni svetlobi...

Čim večji je plamen, tem več je žerjavice.

Čim večje hrepenenje, — tem večja bolest — —

III.[uredi]

Umetnik prejme od nature dar umetnosti — zlato posodo, da iz nje deli skrivnost. Ta skrivnost je sok, ki teče skozi srce in se čisti v jezeru duše. Kdor pije, naj pomni, da Kristus ni dal apostolom piti iz keliha za okrepilo telesu, pač pa njihovim dušam...

IV.[uredi]

Umetnost se druži našemu življenju že v jutranji pesmi mladosti z nežno zvenečimi zvoki, glasno nas spremlja v dan življenja strasti, v trpljenju nas dviga, čisti nam dušo nemira, da občutimo v sebi na večer njen globoki akord...

Zato hočem umetnost, da grem v njej in ona v meni iz sladke pesmi v najnižji akord, v najsilnejše harmonije — miru...

V.[uredi]

Nekega dne se sprehaja lajik z umetnikom po cvetličnem vrtu.

»Prijatelj, poglej to krasoto narave! Kako čudovit užitek občutim, ko gledam te rože, kolik užitek moraš občutiti, umetnik, še-le ti?«

Otožno mu odgovori slikar:

»»Glej, tudi pogled na to cvetje me trapi; zakaj čutim, kako sem v stvarjanju svoje umetnosti pred silo naravne lepote slaboten... Zato meni ni dano, da bi užival naturo, kot jo uživaš ti.«« — —

VI.[uredi]

Michelangelo ni slikal za cerkev. Sikstinska kapela je tempelj njegove umetnosti, in kadar se daruje v njej daritev sv. maše, pride Kristus, sveti gost — v njegovo hišo. — —

VII.[uredi]

Umetnika v vstvarjanju ne veže nobena konsekventnost prepričanj in nazorov. On je neodvisen in nima namena kot združiti se z naravo, ter njo razodevati. Element njegove duše je lepota, ne resnica.

VIII.[uredi]

Najprej se je treba od drugih učiti njih znanja in spoznavati lepoto njihove umetnosti, da se razvije v umetniku samostojni talent, ter najde lepoto v naravi, ki mu v duši vplodi umotvor.

Takrat mora pozabiti, kar se je od drugih naučil, ter ustvarjati svojo lastno umetnost, nakar se bodo zopet drugi od njega učili.

IX.[uredi]

Umetnike veže in zbližuje naravno čustvo; zakaj vsak gre sicer svojo pot, toda vsi isto smer, — kot reke v morje — kjer se združijo v idealu umetnosti. — —

X.[uredi]

Kdor ne zna sam poti, mora hoditi za drugimi, — in vedno je zadaj...

XI.[uredi]

Pred slabo kritiko je treba umetniku biti močnemu, pred kritiko hvale še močnejšemu. Mnogi pozabi v slavi to, kar je že znal, ko še ni bil slavljen...

XII.[uredi]

Ljudstvo naravno občuti umotvor, kritik ga mora tudi razumeti. Večina kritikov daje prednost razumu pred čustvom, zato se godi, da z znanjem razmotrivajo o umotvoru vsak po svoje, le malokateri pa občuti ono resnično lepoto, ki jo je umetnik vložil kot notranjo, duševno vsebino svojega dela.

Presojati umotvor le zunanje, po tehniki, je isto, kot soditi človeka po kroju obleke, ne po njegovih duševnih zmožnostih.

XIII.[uredi]

Čim manjši je narod, tem manj pozna svoje ljudi: mnogokrat mora tujina povedati, kakšen je njegov sin...

XIV.[uredi]

Oseba umetnikova moti marsikoga pri presojanju njegovega umotvora.

Da prav spozna in vzljubi narod njegovo delo, je pri mnogem treba smrti...

XV.[uredi]

Slikar ne piše o umetnosti kot pisatelj in ne kot kritik. On riše z besedo simboličen ornament k svoji umetnosti.

XVI.[uredi]

Kdor v svojem delu stremi in hoče več, kot mu je doseči mogoče, zanj je življenje prekratko.

Za onega, ki hoče samo to, kar doseči more, je življenje predolgo. — —

XVII.[uredi]

Ne bodi malodušen v mladosti in ne misli na kratkost življenja, ter ne delaj samo od dneva.

Snuj marveč načrte na široki podlagi, kot bi živel tisoč let.

Kar si velikega zasnoval in tebi ni bilo mogoče končati, nadaljevali bodo drugi, četudi mogoče v drugačni obliki.

Tvoje življenjsko delo bode tako zapisano v sveto knjigo dela za narod in človeštvo, ne samo v tvoj zasebni dnevni račun. —

XVIII.[uredi]

Dar umetnosti je prirojen vsakomur, brez nje bi bilo človeku živeti neznosno. Ne občutil bi v naravi globlje njene lepote, videl bi le nje obliko, površno zunanjost, brez občutij — pusto kuliso; življenje bi mu bilo topo, brez razpoloženj veselja in bolesti — prazna igra.

V nekatere pa je narava položila posebno veliko tega daru, razkrila jim bolj jasno telo svojih tajnih lepot in jim dala tudi dar produktivnosti — možnost, razlagati svoja občutja in slutnje.

Duše teh hrepene tem bolj k popolnosti v lepoti.

XIX.[uredi]

Ni še umetnik, kdor ima produktivni dar. Z njim more samo oblikovati zunanjost narave ter v njenih oblikah predstavljati, kar misli. Človek s produktivnim talentom je med poklicanimi, ni še med izvoljenimi. Zmožnost oblikovanja sestavi telo umotvora, ki pa ostane mrtvo, če nima umetnik notranje moči — čustev, s katerimi vdahne umotvoru svojo dušo in ga z njo oživi k večni lepoti...

XX.[uredi]

Pri duševno kulturnih narodih se vedno bolj razvija čustvo umetnosti in kot religija večne lepote zavzema mesto pojemajoče vere v večne resnice.

XXI.[uredi]

Kdor razvije v sebi močnega duha, ta se naravno, brez vpliva cerkve, zaveda skupnih človeških dolžnosti, proglašene resnice mu postanejo vprašanja, in je prost v razgledu vesoljne nature, katere najvišja lepota je — Bog...

XXII.[uredi]

Ob smrti Schwaigerja sem občutil bolest, kot bi stal pod križem onega, ki je s svojim naukom sejal v meni slutnje tajnih lepot v naravi.

Ob smrti Rodina sem občutil, da stojim pod križem njega, kateri mi je z deli razodel in me s čudom svoje umetnosti prepričal o sili lepote, ki veže človeka z večnostjo...

XXIII.[uredi]

Umetnik, ki hoče spoznati pravo lepoto, mora globlje v življenje, v bolečino in bolest, kamor ga naj vodi ljubezen in sočutje; zakaj tam je ognjišče, kjer se čisti duša človekova, ne v površnem življenju, v blagru in uživanju.

XXIV.[uredi]

Najprej se mora lepota sčistiti v tebi samem; zakaj če je ni v tvoji duši, je ne najdeš drugod. —