Adjunkta Kozmiča resna misel
| Adjunkta Kozmiča resna misel Franc Fabinc |
| |||||||||||||
Fr. Fabinc.
Na devetindvajseti rojstni dan se je spomnil železniški adjunkt Kozmič preteklih dni. V hladni jesenski noči je hodil sem ter tja po železniški progi med enakomerno ropotajočimi vozovi, ki so postajali in zopet hiteli v daljavo. Nehote se je tesneje zavil v sukneno pelerino, ki je zdajci nemirno zaplapolala v močnem vetru, a se nato zopet ovila njegovega telesa, kakor ljubica, boječa se temne noči.
Čudno se je zdelo Kozmiču na devetindvajseti rojstni dan, da je zašel med začrnele železniške vozove in še bolj čudno v temni jesenski noči, ko je že v zraku trepetalo umirajoče življenje. Neskončno ponižanega in užaljenega se je čutil med temi nemimi velikani, ki so brezbrižno hiteli mimo njega. Zastreljen orel je padel iz visoke skale v globoko dolino in nikdar več se ni dvignil, da bi poletel v solnčno jasne višave in se zibal nad čudolepimi pokrajinami. Debele megle padejo nad dolino, goste črne sence te objamejo in uklenejo v dolgočasno življenje, ki se plazi po tebi kakor težka veriga ...
Nekoč je imel Kozmič velike in lepe misli, takrat pred desetimi leti. Življenje je prihajalo nasproti z odprtimi rokami, polno sladkosti in posuto z rožnimi cveti. Prihajali so prijatelji smehljajočih obrazov ter govorili lepe besede o lepem življenju.
»Ne bodi tujec med nami,« spregovoril je nekdo, »poglej na ono goro, ki se lesketa v solnčnem zlatu, tja pohitimo, tam nas objame toplo in razkošno življenje. Mehka roka te sprejme in sanjal boš lepe sanje o kraljici Alenčici, ki ti obljubi zvesto ljubezen polno nepoznanih sladkosti!«
V dvajsetem letu se je zljubilo Kozmiču po mladem dekletu. Visoko se je dvignilo hrepenenje po življenju in ljubezni. Ni bila kraljica Alenčica, a prišla je mlada Marica s svojim rožnim telesom, ki je žarelo v mladostnem pričakovanju in koprnenju ...
»Pozdravljena bodi lepa Marica,« je spregovoril Kozmič s prosečo besedo ter se dotaknil njenih poželjivih usten. V duši pa se mu je porodila velika misel ter se polagoma razvila v trdno zavest, da je našel pot življenja, sladkega in brezskrbnega.
»Čedno je tvoje telesce, Marica, in bogve koliko nepoznanih sladkosti nosiš v njem. Meni se je zljubilo tvojih poljubov in objemov, ponesem te v življenje ter pohitim s teboj na visoko goro, lesketajočo se v zlatem solncu. Tam se bom igral s tvojimi lasmi, zavijem te v rumeno zlato, da boš koprnela v nepoznani sreči.«
Dvoje mehkih rok je objelo Kozmiča. Poljubila ga je lepa Marica in zdelo se je, da mu je vdahnila v dušo življenje, veselo in srečno.
Silen in močan je človek v srečnih trenutkih, poln samozavesti, lepih načrtov in zlatih upov. Pa pride nekaj neznatnega, ki ti ukrade srečo in z neusmiljenim mahljajem uniči bodočnost, ki je vzrasla v duši, da se razsuje kakor cvetje nežne vrtnice v razburkanem vetru ...
Prišel je zlovoljen človek in ukradel je Kozmiču življenje. Čudolepo je govoril mladi Marici in ona mu je podala roko, Kozmiču pa se je veselo zasmejala, da so se zasvetili beli zobje. V njenem srcu ni bilo usmiljenja in ne žalosti.
»Pozdravljena Alenčica, lepa moja Marica, ki si mi bila življenje. Pustila si mi prazno dušo, v kateri se ni porodila zla misel, ko si mi odtegnila mehko svojo roko!«
Na starega kozaškega hetmana in njegovega lepega sina se je spomnil Kozmič takrat, ko mu je bilo dvajset let. Ljubico je imel kozaški hetman, mlado golobičico, čudokrasno Tartarko, ki jo je varoval, kakor zenico svojega očesa. Pa jo je ugledal njegov čvrsti sin in srce mu je zatrepetalo v ljubezenskem hrepenenju. Pograbila sta v viharni noči bujno golobico ter jo vrgla v kipeče morske valove, da bi se ne porodilo sovraštvo v njunih srcih. Ni mogel preboleti ljubavi stari hetman, pa si je prebodel srce, lepi sinko pa je zajezdil iskrega konja z dušo polno tuge in žalosti ter vodil svoje čete po širokih ruskih planotah ...
Slavni ruski pisatelj je s čudovitimi besedami zapisal to čarobno pravljico o veliki ljubavi dveh junaških kozakov ...
Kozmič ni bil kozaški hetman, zato si ni zabodel srca, a v duši se je porodila žalost. Ni se mu več zljubilo lepih deklet in ni več sanjal o kipečih čašah polnih mladega življenja. Žalostna misel se je nastanila v njegovi duši in njegovem srcu in ni ga več zapustila ...
Hladna jesenska sapa, ki je zdajci močneje zavela, je spomnila železniškega adjunkta Kozmiča, da obhaja svoj devetindvajseti rojstni dan. Resne misli so se sedaj porodile v osamljeni Kozmičevi duši ...
Krčmar Slapšak, častivreden mož, ki si je tekom dolgih let nakopičil lepo premoženje je znal imenitno govoriti o zakonski sreči. Nikdar ni sanjal o kraljici Alenčici, a zato se ni bal, da mu jo ugrabi kralj Matjaž. Oženil se je, kakor je bila božja in očetova volja. Zato pa je bil v občini najspodobnejši človek, ki se je vsikdar samozavestno usedel poleg najuglednejšega prijatelja. Govoril jo vedno trdo in okorno, kakor bi hotel slednjo besedo podkrepiti s pisanim bankovcem. In cela okolica je govorila o njegovi nelepi in krepostni hčerki Marti in njenih tisočakih ...
Adjunkt Kozmič je pričel resno razmišljati o tem dejstvu.
Lepo bi bilo sedeti v topli sobi v dolgih zimskih večerih. Prišla bi okroglolična krčmarjeva Marta z ljubeznivim nasmehom na obrazu, v roki pa bi držala rumene zlate. Za pisane bankovce bi ji kupil rdečih rož, zlatih uhanov in svetlih čeveljčkov in Marta bi sedela poleg njega kakor kraljica Alenčica. In Kozmič bi čisto nič ne pogrešal zlatih solnčnih žarkov, krčmarjeva Marta bi mu celo zadušila žalostno misel v duši ...
Z velikim ropotom je pridrdral vlak na postajo, da je adjunktu Kozmiču neprijetno zašumelo v ušesih.
»Pozdravljena Marta, kraljica moja, kmalu pride praznični dan, da te objame in poljubi kralj Matjaž.
Vsa dolina se bo vzradostila nad presrečnima poročencema. Fantje in dekleta bodo pozdravljali lepega ženina in lepo nevesto!«
Adjunkt Kozmič je prišel do zelo resnega in pametnega sklepa na svoj devetindvajseti rojstni dan.