Adamič in slovenstvo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Adamič in slovenstvo
Oton Župančič
Izdano: Ljubljanski zvon 1932
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Letos okoli božiča, potrka na moja vrata neznanca, Nac e Župančič iz Višnjih Sel, moj sorodnik po očem, Amerikanec. Slovenska govorica sc mu zatika, pomaga si z angleškimi besedami in neokretnimi novimi tvorbami, čudnimi prevodi iz angleščine. V svojem osmem letu je odšel s starši v Ameriko, hodil tam v šolo, nato je prepotoval peš z nekim tovarišem — „Rojakom? " — „Ne, pravim Američanom." — osem in štirideset unijskih držav, bil dvanajst let mornar na ameriških, angleških, Španskih ladjah, povzpel se je do krmarja, objadral jc ves svet. In zdaj? Oče mu je umrl, mati se jc preselila domov, on je nekoliko utrujen, rad bi si prebral — bo videl: ali ostane doma, ako bo mogel z materjo o rat i, ako ne, si poišče kod drugod zaslužka, nemara pa odrine nazaj. Kakor kane.

„Dvanajs t let mornar? Tale mož je bil tudi mornar", pravim kar tako in pokažem na mizi ležeči prvi slovenski izvod Con rado ve „Senčne črte", ki mi ga jc založba pravkar poslala, S spoštovanjem prime knjigo v okorne krmarske roke, in ko pogleda naslov: „O , Conrad! Rojen Poljak, pa kakšno angleščino piše!" „Ali ga poznaš?" se začudim. „Kak o ne! Njegovi , no veh' so mi rodili misel, da sem šel na morje. On pozna vso žalost človeškega življenja, vso ,futility' tega sveta, in vendar ve, da je treba vse pretolči, iti skozi vse viharje — mož, pravi v I L£ moz! J a z se še bolj debelo začudim, razgovor teče, in tedaj vidim, da pozna Nac e mnogo mnogo več sodobnih in starih pisateljev nego jaz. N a površje splavajo imena Upton Sinclair, Sinclair Lewis, O'Neill, 1

Članek jc bil napisan za ameriško številko Ljubijanikega Zvona, a jc bil uredništvu

prepozno izročen. (Op. ured.) 53 5 1 3 n/i ib.si Digitalna knjižnic a Slovenij e Župančič, Oton. Adamič in slovenstvo. 1932, Ljubljanski zvon Dreiser, Knut (izgovori Nut) Hamsun, Tolstoj, Dostojevski, Gorki, Kant, Schopenhauer, Ni ersehe (izgov&ri NiČi) in ne vem več koliko drugih, meni neznanih imen današnjih pisateljev angleškega jezika, In on jih neverjetno bistro sodi in razvršča po idejah in odtenkih svetovnega nazora. Izkaze se, da je preči tal in videl na odru vsega Shakespeareja, da pozna in odklanja Spenglerja. „Pa kje in kedaj si se mogel skozi vse to pregristi? Ali si hodil o prostem Času v javne knjižnice?'1 „O no, sam sem si kupoval in imel sem kedaj. Ko sem mahnil s svojim tovarišem na por, sem si napolnil oprtnik poleg druge potrebne ropotije tudi s knjigami, kar jih je le šlo vanj. Za življenje mi ni bilo sile, nisem potraten za jed. Kadar sva se namerila na kako farmo, sva se oglasila za delo, in veseli so bili najinih rok, Štiri, pet dni sva kopala, orala, kosila, mlatila ali sekala, kar žc, in ogrenila sva za mesec dni potovanja. To je bilo pred vojno, zdaj ni več tako lahko, kriza je ram hujša nego tukaj pri nas. Kuhala sva si sama, spala zunaj, in kadar sva počivala, sem potegnil iz oprtnika knjigo. In ko sem bil na ladji, sem si v vsakem večjem pristanišču nakupil zaboj knjig. Časa je bilo na kupe; po osem ur spanja, po osem ur službe, po osem ur počitka na dan. Teh osem ur je bilo mojih, bile so najlepše, takrat sem bral in premišljal." „Potemtakem imaš celo biblioteko? Kje ti pa je?" „Po vseh morjih mi plava. Knjige, ki sem jih predelal, sem razdajal svojim tovarišem, naj se tudi oni kaj nauče, da bodo malo več človeka, kakor so po navadi mornarji .. , Za Omar ja Khayama mi je zal, on mi je dal toliko modrosti za življenje ... " In kar samo se mu je izlilo: „Kos kruha, vrč vina v senci in ti poleg mene — to je dovolj raja na svetu... " Oko se mu je zaiskrilo, ko sem potegnil s policc „Rubayat" in mu ga dal. Najin pogovor je bil poln žive vsebine o knjigah, o socialnih in gospodarskih razmerah pri nas m v Ameriki, o pokrajinah, o Indijancih, njihovem značaju in njihovi usodi, o črnskem vprašanju. O vsem je imel razbistrene pojme in jasno in točno mnenje. „Kaj kaniš zvečer? Ako nimaš posebnih namenov in bi te zanimalo gledališče —" V drami smo igrali ne vem kaj ze, v operi „Butterfly". — „Butterfly? To bi pa rad zopet enkrat slišal — zadnjič sem jo videl v Metropolitan operi .,Zope t sem debelo pogledal — poznal je tudi vso operno literaturo In vse znane pevce in pevke. Kmetiški fant Iz Vlšnjlh Sel! Da jc ostal doma, kje bi bil ves ta duševni svet, vse to bogastvo, ki ga nosi v sebi? Omar Khayam in Višnja Scla! Amerika In naši izseljenci! Ali nima ta preprosti človek dožitkov ib.si Digitalna knjižnic a Slovenij e Župančič, Oton. Adamič in slovenstvo. 1932, Ljubljanski zvon iti ino vi in obzorja za velike in zanimive romane? Da, samo pisateljskega daru nima. — Spomladi pa se je prismejal k nam Amerikanec z dvema knjigama pod pazduho — Louis Adamič. Knjigi sta pisani v angleščini, zakaj v devetnajstih letih se je Adami č poamerikanil. V prvi je podal zgodovino delavske aktivne borbe zoper kapitalizem, v drugi, ,Laughing in the Jungle', pripoveduje zgodbo svojega življenja. A to ni pedantsko natančen dnevnik, pač pa bistveno resnična povest njegovega razvoja in še mnogo, mnogo več, K o je odrinil Adami č iz domovine, je bilo po vsej priliki med njegovo prtljago kaj malo Šolske učenosti. Imel pa je nekaj, kar bi bilo vsem pisateljem in tistim, ki žele postati, naj topleje prijporočiti, CIlo, mlado telo z dediščino zdravih instinktov In praktična kmetiska pamet, ki jo spremlja čvrsto zaupanje vase in v svojo bodočnost, je zaklad, ki sc ga sam zaveda in veseli. Nepremagljiva želja po spoznanju ga žene v svet in od kraja do kraja, od človeka do človeka, od jpoklica do poklica, tako da pregleda ,džunglo' s svojim očesom in se polagoma razpozna v zmedi ameriškega kaosa. Ok o mu je neprizadeto, nameni nesebični, srce brez zavisti nasproti tistim, ki jim je bolje od njega. Tudi v najhujši bedi sc ne čuti sužnja nikomur. Svoboden človek, ki si v vsakem položaju ohrani mirno dostojanstvo in jasno misel, ki mu je ne more skaliti neposredna situacija. N i č ap r i ori stičnega mu ne moti sodbe. On ima pogum, stopati pred stvari s prvim očesom, brez doktrin, s katerimi zastruplja evropska izobrazba nastajajoče pisateljske talente. Primum vivere, dein philosophari — je pri Adamiču psihološki fakt odločilnega pomena: prej je poznal svet nego filozofijo o njem. Pri nas doma je to narobe. T o ga v glavnem loci od Duhamel a, bistrega opazovalca, ki ga pa teže vsi predsodki kulturne Francije in njene duševne preteklosti. Adami č se brani vsega prevzetega, vsega, česar ne doživi prav na lastni koži, pravi fanatik samovldstva. Oba gledata Isto, a vsak sodi po svoje: Duhamel pesimistično mrko, Adami č optimistično jasno — s smehom, vedrim, ironičnim včasih, a vedno zdravim, oproščujočim. Kjer vidi Duhamel zablodo in strahoto, ki jo preklinja in zavrača, vidi Adamič pojav, ki mu razvnema čuvstva in fantazijo, ga mika in opaja in ki ga je treba razložiti in razumeti — in se mu smejati. In čudno, oba zasledita v ameriškem življenju bolezen in najdeta zanjo prav za prav isti lek: Duhamel veliko nacijonalno nesrečo in — Adami č tudi: kakor jc moral Lenard Podgornik pasti in se pobiti na glavi, da se je ,prerodil', to jc rešil materija) i stične miselnosti, tako bi moralo zadeti Američane hudo j ib.si Digitalna knjižnic a Slovenij e Župančič, Oton. Adamič in slovenstvo. 1932, Ljubljanski zvon trpljenje, ki bi jim pomoglo do novega življenja; in — zanimivo — Adami č si obeta ta preporod Amerike od novoselcev in njihovih potomcev, ne od starih Američanov, ki so po njegovem preplitki, da bi sploh bili zmožni trpljenja. Sveže, sočne barve iz rojstnega kraja in Ljubljane, kipeče slike iz Noveg a Sveta, monumentalne tragične, tragikomične in komične postave kapitana Blakelocka, debeloglavca seržanta Koške, Čeha po poreklu, po četrtini Indijanca Jacka Kippsa, ,dečka, ki je ubil Woodrowa Wilsona', Lonija Burton a, Lenarda Podgornika, Hrvatice Tancsičke — Čudovita zgodba ženskega trpljenja in požrtvovalnosti — , komedijanta Štefana Radi na in drugih, mojstrsko očrtanih oseb oživljajo zgodbo pisateljevega življenja. Avtobiografija se razraste v mogočno kolektivno sliko žit ja in bitja obojih Adamičevih rojakov — starih Američanov m .Amerikancev'. Kakor srečuje ljudi, tako ga zajemajo, tako se mu nizajo in spletajo njih dožitki v vrsto novel, v katerih je on sam gledalec in oseba. Samobitna knjiga, v kateri je subjektivnost tako zobjektivizirana, da je brez vsega samoljubja, in objektivnost prometa z avtorjevo simpatijo, da je vsa gorka od nje. Knjiga, kakor rojena iz telesnega zdravja, ki mu je živ izraz Adamičev smeh. Adamiča vse zanima, vsak pojav, vsako osebo objema s simpatijo, vendar varuje proti osebam in dogodkom neko plemenito distanco: ves je prijet, a ne zajet. Kada r je doživel, je tudi preživel; ne sen ti men t ali v preteklost. Vendar je globoko čuvstven. En primer, kako nežen je in kako ume ustvariti brez dosti besed najintimnejšo vez med Človekom in človekom — seveda je to vez med materjo in sinom: „Mati se je temu smejala.. . In jaz sem se smejal z njo. Ona in jaz sva se pogosto skupaj smejala." Ni č več. In to je dosti. T o je vse. — Dv a kontinenta se moreta ogledovati v njegovem ostro brušenem zrcalu, in ni čuda, ako ga je — kolikor sem cul, čital nisem — ameriška kritika prištela med najboljša imena svoje književnosti. D a, ko je odrinila barka z Adamičem od Evrope, je pustil za sabo vse, kar veže evropskega in — ojoje joje in prejoj! — slovenskega pisatelja. V spremnem pismu svojim kritikom pravi: „Hotel sem napisati zanimivo knjigo." Pisatelj, ki se je likal in mikal ob slovenski kritiki, je rako ves plah pred samimi teorijami in dobrimi nauki, da si kaj takega nc bi upal izreči. Ka j — zanimivo hočeš pisati? T o disi žc po zabavi. Pri nas namreč je puščoba estetska dogma, in dolgočasno pisanje velja za modrost. In tako se toliko naših pisateljev mota in mota po nekakšni skrivnostni megli in ne vidi iz nje, in ubogi čitatelj ne vidi vanjo m ne najde vanjo — a to je pri nas globokoumje. ib.si Digitalna knjižnic a Slovenij e Župančič, Oton. Adamič in slovenstvo. 1932, Ljubljanski zvon V t o našo večno slovensko žalost in revo zazveni nenadoma smeh! Slovenski smeh iz Amerike, Adamiče v smeh. Ali bi si ga bil ohranil, da je ostal doma? N e vem. Težko . Meni se jc zdela včasih vsa naša literatura kakor stokanje nadložnega starca, ki se premetava p o škripajočem ležišču in mu ni na nobeni strani bolje. Tisti osebenik, t i je ležal na smrtni postelji, se je vsaj spomnil: „Näk, na levi strani pa že he boen umrli" se obrnil na desno in izdihnil. Prešeren se je znal poredno muzati, smehljati, nasmihati, posmihati in zvonk o smejati; Levstik se smeje na vse zobe, Aškerc se krohoče na vse grlo, iz trebuha včasih, da je že kar nespodobno; Kette še p o fantovsko, hudomušno in veselo, Cankar že ironično porogljivo, Murn bridko in bolno» , • Ш nekje je zbolel nas smeh, danes pa ga je malo ali nič, izginil je iz nase knjige, kakor da si pri črni masi in liberi. Človek pa ne more živeti brez smeha, narod nc more prebiti brez smeha, književnost brez smeha tava p o temi, sc bije v ozki, ^adusni zagati. Mar nas je teh bore sto let knjižno umetniške kulture tako Izmučilo, da bomo proglasili cmeravost za naše značilno svojstvo? Propast zapadnega sveta, spenglerski sodnji dan tudi za nas, ki smo komaj zadihali in tako radi poudarjamo, da smo mlad, krepak narod? Filozof hitlerijanstva se je bridko razjokal nad razvalinami Viljemove politike, in slovenski poet tarnaj za njim. Ako on obupuje, Ima s svojega stališča vsaj za kaj: Nemce m je sverovna vojna prestregla blazni zamah, s katerim so hoteli ukrotiti pol sveta, nam pa je uresničila vsaj sanje o svoji državi. Urediti jo, najti pravilno in pravično razmerje do Srbov in Hrvatov , do naših narodnih manjšin, do sosedov na severu, zapadu in vzhodu, to je naloga za mlade misleče glave, težka, a vesela, ki te utegne bodriti k smehu, saj ga je toliko raznih stopenj, da navsezadnje nadomesti tudi solze in srd, ako brez tega ni mogoče. Ali sem še pri Adamiču? Se. Saj sem pri smehu. In pri slovenski žalosti in slovenskih problemih. Amerika je nas problem; gospodarski, socialni, narodni, kulturni, odkar so začeli nasi ljudje seliti čez morje. Adami č pravi, da je bilo to leta 1E70. Za Belo Krajino jc treba seči vsaj dvajset let nazaj, naši prvi možj e so sc izselili okoli leta ISJO. Spominjam se izza mlada, kako so visele po vseh krčmah poleg svetniških podob na steklo in barvotiska ,Dobe človeškega življenja1

velikanske reklame z ogromnimi parniki in

napisi ,Red Star Line', ,White Star Line', ,Hamburg-Amerika Linie', ,Bremen-New York4 , ,Trst-Arnerika'. Ljudje so sc izseljevali trumoma, da je bila ne ena blsa brez gospodarja ali sploh brez ljudi, Deca na šolskih klopeh so sanjala o Bremenu in Hamburgu; Ne w York, Chicago, 5 L Digitalna knjižnic a Slovenij e Župančič, Oton. Adamič in slovenstvo. 1932, Ljubljanski zvon Cleveland, Montana, Minnesota, Pcnsilvanija, Pittsburgh, Dakota, Ne - braska, Kalifornija s o jim bila domača imena, tam so bili njihovi očetje, starejši bratje, strici po rudnikih, fabrikah, salunih, farmah 111 ,slaliL

za

odplačevanje dolgov, za popravila, dokupe, davke, za priboljšek. Marsikatera slamnata streha jc izginila, lesena Kisa se je spremniia v zidano. Pet mojih teta — več sestra mati ni imela — je bilo v Ameriki. K o je moj oče prodal hišo — Amerikaneu seveda —, me je vzel, ker ?cm dobro izdelal četrto solo, s seboj v Bosno, da bi kupila hišo. D a sva jo res kupila, kaj bi bilo z mojim slovenstvom? Bela Krajina se nagiba na jug. Nisv a je kupila. Mater je vleklo za sestrami v Ameriko. D a je njena obveljala — kaj bi bilo iz mene? Ali bi se bil poamerikanil, kakor se je Adamič? A oče se ni odločil in ostali smo v Sloveniji. — In da je ostal Adami č doma? Ugibaj in razpredajo komur se hoče ugibati in razpredati. Jasno je, da takega Adamiča, kakršen je, nc bi imeli. Večina naših izseljencev je, kakor pravi Adamič, za Ameriko samo ,gnoj\ ki ji boljša tla. On se je povzpe l nad vse, on je najvišje, kar nam je dala naša emigracija, ca komaj za silo organizirana masa, ki si išče obstanka v novi domovini: kronist in slikar naših izseljencev, njihov in naš genij. Velik pisatelj svetovne mere, tak, ob kakršnih narod nanov o izmeri svoja bistvena vprašanja. Mislim, da bomo prisiljtni po njegovi knjigi, ki naj bi jo dobili čim prej v živem prevodu, marsikatere nazore o sebi in svetu preurediti, marsikatero stališče premeknitl- Njegov a knjiga je nekaj čistega in ociščujočega, svobodnega in osvobujočega, jasnega, stvarnega, varnega in vodečega. Njen avtor je premišljen in vendar ni preračunljiv, preprosto globok s širokim obzorjem, vede r brez lahkomiselnosti in zdrav do jedra. Približal nam je tisti znatni del našega naroda, ki se polagoma, a neizprosno trga od nas, se nam čedalje bolj odrujujc in tone v daljni ,džungli1 . Kakor je njihova in naša usoda, da se ti izseljenci žc sami, skoraj brez izjeme pa njihovi otroci, amenkam - z i rajo, tako je Adamičeva in naša usoda, da nc piše v slovenščini, temveč v angleščini. Svoj materin jezik jc izgubil nekako ponevedoma, naivno; brez pomislekov, dvomo v ali bojev; brez očitkov ali kesanja, ker jc brez greha, individualno brez greha — šel za svojim kolektivom, za izscljenci, kakor se držimo mi svojega kolektiva, naroda v stan domovini. K o sem mu zastavil intimno in nekoliko indiskremo vprašanje, ali se čuti Amerikanca ali Slovenca, je za trenutek pomolčal, stisnil ustnice, kakor jc njegova navada, kadar zbira misli, nato je odgovoril: „Čutiin sc eno in drugo." Pomisliti je moral, preden je odgovoril, Najbrže o tem prej sploh ni premišljal. — Adami č jc ostal Slovenec v prvinah svojega duha, v instinktivnem pogonu, v tajnem bistvu, ki daje > 1 8 S I Digitalna knjižnic a Slovenij e Župančič, Oton. Adamič in slovenstvo. 1932, Ljubljanski zvon njegovemu delu posebno barvo In ton. Pri nas so vstali zadnje čase budni stražarji, ki so v silnih skrbeh za to notranje slovenstvo, ki je sploh neizgubljivo. In v imenu te skrbi in tega strahu so preganjali Putjato, preganjajo Gavello, kajkavca, torej nekakega vsaj po poli Slovenca, Z a tisti veliki strah pa, ki je sel skozi vsako zavedno slovensko srce, ki jc mučil vse nase včlike ljudi, ker niso mogli zapreti oči pred dejstvom, kako se slovenstvo od zunaj kruši, kako se zožuje območje slovenskega jezika, za ta opravičeni strah so privlekli iz nerazumljenih traktatov tolažbo, češ, da število ni nič, vse da je duh. Kakor da živimo v nekakem mističnem kraljestvu duhov. Toda naš jezik živi na tem in tem tesnem in r a ska vem materijalnem prostoru, na og liscu in terišču treh, štirih raznih kultur, in tu trpimo kakor opestniki, T u poglej, tu pomisli, tu navri! Ta m pas kjer se ni bati, se ne boj. In nc omejuj mož- nosti, ne oviraj bodočnosti. Kako radi to ubogo slovenstvo utesnjujemo. Vsakdo ga hoče prikrojiti po svoje in mu določiti pravi, pristni slovenski tir. Nekaterim je slovenstvo katolicizem, drugim naprednjaštvo, onemu otožnost, liričnost in ne veni, kaj še. Tak o nas hočejo opredeliti in utesniti za vse večne Čase. Ali niso ti naši opredeljevalci prav tako kratkega pogleda kakor tisti nemški poslanec, ki se јг norčeval iz Slovencev: „Ka j boste vi, ki povežem vso vašo literaturo v eno samo ruto!f

T i ljudje bi bili trdili pred Prešernom, da Slovenci nimajo daru za liriko, pred Aškercem, da niso za epiko, pred Cankarjem, da ne vedo ničesar o podzavesti. Pred tisoč leti bi bili rekli, da je bistvo vsakega Slovenca poganstvo in bi mu bili branili v imenu slovenstva vstop v krščanstvo, kar je pomenilo takrat evropsko kulturno enoto. Kakor da je narodnost srednjeveški ceh, V večnem strahu za slovenstvo ga ože in ože in potiskajo na tisto deščico, na kateri sami stoje. Resnično slovenstvo pa živi po svoje in uhaja na vse strani iz umetno postavljenih pregraj. O d nekdaj so tekle vse svetovne strujc skozenj in mu puščale svoje sledove. In teko danes in bodo tekle jurri. Slovenstvo reagira na vse te vplive po svoji vitalnosti, jih sprejema ali odbija, si jih prisvaja in asimilira, se z njimi kuži,* boleha od njih — a to je življenje. In tako je slovenski človek vsepovsod, kjer se orje in žanje in kosi, kjer se koplje ruda iz zemlje, pri strojih po tovarnah, pri stavbah, na vseh frontah človeške borbe, telesne in duševne, navdušen ali potrt ali top v avstrijskih polkih, zaveden v četi Petra Mrkonjiča, pod Tarabošem in v Dobrudži, na tej in oni poluti sveta moli In kolne, medli in veseljači, dela in lenari, pomaga in slepari — živi. In ne izprašuje modrijanov, kaj j c pravo slovenstvo, da se bo vedel prav po njem ravnati, temveč živi sebe In živi nezavedno slovensko. O baron Jurij Vega, iz 5 L Digitalna knjižnic a Slovenij e Župančič, Oton. Adamič in slovenstvo. 1932, Ljubljanski zvon Moravč doma, ali si sestavi] svoje logaritme za svet ali za Slovence? Sam Bog, da se svojega slovenstva nisi zavedal, zakaj svet bi ti bil pretipal jetra in obisti, našel v tvojem jajcu slovensko dlako in s s tališč a budnih stražarjev zavrgel tvoje tablicc in te ne bi bil v zvezde vkoval. Res, v rem budnem straž ar stvu vidim jaz nevarnost za našo miselnost, da naj se družijo in spajajo in plode naše ideje po nekakem duševnem incestu, ki nas utegne dovesti v osamelost in ozkosrcnost, da se bomo smatrali kakor Izraelci za izvoljeno ljudstvo in vse, kar ni prebito preizkušnje pred stražarji, za nečisto in zavrženo. Svet bi nam moral vračati in nas izločiti iz vseobčnosti. Ja z vsaj čutim, kako je to pojmovanje slovenstva nestrpno in megalomansko, o, in tako jalovo. Daleč od poštene samozavesti, rojeno iz strahopetstva in precenjevanja samega sebe. E vo Adamiča! Amerika mu je dala, kar mu je mogla dati: široko torišče, na katerem se je mogla izživeti in razigrati neugnanost njegovega hrepenenja po spoznanju, da se je razgledal po prostranosti in zamotanosti ameriške fdžvmgle\ kjer je naScl, kakor pravi, „bojišče strahovitih in divjih sil", ki jim je bil njegov duh navsezadnje kos. Ničesar pa mu ni vzela. T o hrepenenje po spoznanju pa mu je dala njegova slovenska mati, to Prešernovo ,uka zejo', samo da Adamiču m ,golj'- jfiva kača', nego prožilo za zalet v vse višje sfere duha. Amerika širino, Slovenija mu je dala globino. In zdravo telo in dušo s krepkimi prvotnimi instinkti. In dragoceno dediščino po materi — smeh! Poleg tistih, ki kopljejo Ameriki premog in zlato, ki zidajo njene fbuildinge', grade jeklene mostove, in poleg sal una rje v in farmerjev in mornarjev in zvodnikov in komedijantov in sleparjev smo dali Ameriki tudi pisatelja, ki odkriva nji in nam njene in naše skrivnosti.