Abiturijentom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Abiturijentom
Fran Finžgar
Izdano: Slovenski narod št. 179, 1891
Viri: dLib 179
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Slavnostni govor ob priliki shoda slov. in hrv. abiturijentov dne 8. avgusta, zložil in govoril abiturijent Fran Finžgar.

Še enkrat zdaj podajmo si roke,

In brat pritisni brata na srce
V slovo — ah, morda zadnjikrat nocoj!
Potem pa v roke krepke težko veslo
In ven na morje z vali v boj!
Tako pač slove mladcu prvo geslo.
Raztresene slovenske nas sinove
Na jutro, večer, poldne in polnoč
Kjer Avstrije mogočni orel plove
Ter kaže zloge bratske vrlo moč,
Težko kedaj vse združi praznik sveti,
Ko moremo se bratsko spet objeti.
Zatorej čas sedaj je, bratje vrli,
Ko slednjič bomo se nazaj ozrli
Na vzore krasne in življenje mlado,
Ko sreče solnce cvetno nam livado
Dražestno osvitljalo je in zor,
Lehno rosan nam bil je vsak napor,
Dà zdaj ob robu mladih cvetnih let
Jeklenih sklepov ponesemo v svet.
In sklep močan, krepak nam prvi bodi,
Da zloga bratska nas k dejanji vodi!
Zdaj, ko gradove zapustimo zlate,
Ki jih mladostna domišljija v zrak
Zidala je, in pa zelene trate
V puščavo stavil je brezskrbno vsak,
Zdaj se ozrimo na združitve mesti
Nazaj po davni slavski se povest!
Krvave bomo zasledili srage,
Katere je Sloven si sam zadal,
Ter tujstva seme v déžel zasejal,
Ker je nezloga vragu vila zmage
Nesrečne vence. Modri Svatopluk,
Moravske silne vrli gospodar,
Naj bode nam potomcem za pouk,
Da složni bodemo vselej, vsekdár
Na blagor le slovenski domovini,
Katere zvesti čemo biti sini.
Če zloga nas v domovji bo družila,
Nikaka te, Sloven, ne vniči sila!
Sam oče Avstrije te zaščituje,
In brat slovanski za te vsak deluje
In ljubi te srčno. — A od drugodi
Kaj pač koristi bratska nam pomoč,
Če vsak doma le svojim potom hodi,
Na levo ni na desno nikdar zroč?
Tako zaidemo počasno s ceste,
In nikdar od ljubezni verne, zveste
Srce za dom ne bode nam plamtelo,
Nikdar za blagor naroda gorelo.
Vesoljno narodno gorje nam mar
Ne bo ni skupen domovinsk altar,
Zakaj, kdor brata videl je v pregrehi,
Ne bo pomogel mu nikdar k utehi;
In redko bode njemu čelo znojno,
Ko za presveto občno bil bo vojno.
Zatorej, bratje, ko se poslovimo,
Ljubezen, zlogo večno prisezimo!
Tako nalogo, ki jo terja domovina
Od vsakega slovenske zemlje sina,
Lehko nam bode spolnjevati
In čvrsto na braniku slavskem stati.
Tako klubuješ vselej neustrašno
Sovražni sili, ki bo samopašno
Odtujiti uničiti povsod
Hotela nam slovenski mladi rod.
A nam naj sloga trdna bode vez,
Katera bratsko duše naj oklene,
Da tujstvu bomo neprodiren jez,
Domovju tihe sreče trdne stene!
Da res naloga težka je, pa sveta,
ln sad krasan nam vsem obeta.
Saj sreča rodoljubu takrat klije,
Če sreče solnce na domovje sije.
Oči stoterne v nas zaupno zro
In narod nas zahteva sebi v dar.
A mi bodimo starcu, ki oko
Mrje mu, zadnjič že mu seva žar,
Dražestven up in up nikdar lažnjivi.
Zato domovja srečo vsak doživi!
Za narod vsak radostno se žrtvuj!
Dobiček svoj Slovencu bodi ptuj!
Ker nimamo zlata in srebrnine,
Da lahko žrtvenik bi domovine
Bogato obložili ž njo; zato
Iz src spletimo venec majki Slavi,
Iz zvestih src predragi očetnjavi,
Ter tiho položimo skromni dar
Na domovine naše svet' altar.
Povoj naj vencu bo močan, jeklen;
Ljubezni bratske vžigajoč plamen,
Nikdo, nikdar naj svete te vezi
S sovraštvom mrzkim ne ugonobi!
Če prav različna nam je pot življenja
Pa ena bodi vedno pot teženja:
Da rod slovenski srečen, slavljen bode
Prosvete dan zašije in svobode!
Za dom goreti v slogi prisezimo
Ter seli zvesti zmer miru in sprave
To iskrico v Slovenov vseh dobrave,
Kar zreš Triglav ponosni jih, nesimo.

Slovanska brata pa, Ciril Metod,
Prisego čujta sveto, ki jo rod
Slovencev ob slovesu si prisega.
Globoko vsakemu zmed nas v srce,
Predno k slovesu damo si roke,
Zapišita naklepov svetih broj,
Bodita nam prijatelja v življenji,
Bodita mladcem vzornika v borenji!
Če kdaj razdor sovražna sila
Med nas bi z roko zlobno zatrosila,
Trobojni prapor dvignita pred nami,
Pod kterim zloga bratska nas objami,
Da vragu strah zavda slovenska moč,
Zaupno v prapora le geslo zroč,
Vè sveto geslo nam miru in sprave:

„Naprej zastava Slave!"