Abecednik zaljubljene krastače

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Abecednik zaljubljene krastače
Cvetka Bevc
Spisano: Mateja Poklukar
Izdano: Bevc, Cvetka (2007). Abecednik zaljubljene krastače. Ljubljana: Založba Karantanija. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Abecednik zaljubljene krastače

NAJPREJ O KLOTILDI[uredi]

Klotilda je krastača. Njene starše je nekega poznega večera pojedla štorklja. Kadar te ptice letijo čez nebo, jim Klotilda požuga in izreče strašno krastačjo zakletev. Njena babica Rosvita si takrat zamaši ušesa. Zelo je že stara in ne mara poslušati strašnih stvari.

Vse, kar mora Klotilda vedeti o življenju, jo je naučila babica. Tako zna loviti pajke. Pripraviti golaž iz polžev. Pospraviti posteljo. Si zvečer očistiti zobe. In pisati domače naloge, čeprav tega ne mara. Zato včasih dobi slabo oceno iz pravopisa. Ampak Klotilde to ne moti preveč. Bolj kot pravopis jo zanima potepanje.

Včeraj se je odpravila do razvalin starega gradu in odskakljala na vrh grajskega stolpa. Že se je hotela udobno namestiti v strelno lino, ko je opazila, da je njen priljubljeni prostor zaseden. V opoldanskem soncu se je na njem leno pretegoval zeleni žabec Lino.

»Hej, ti! Zasedel si moj prostor! Uak!« se je zadrla Klotilda, še preden je prepoznala žabca.

»Kroak. Poišči si drugega!« je odvrnil Lino in nekoliko dvignil pogled iznad sončnih naočnikov. Tedaj so se njune oči srečale. Lino jih je hitro skril za temna stekla, Klotilda pa je svoje oči spremenila v dve izbuljeni kroglici, ki sta izgubljeno tavali po prostoru. In ostala brez besed.

O, če bi na njenem mestu sedel krastačec Leopold, bi ga brcnila na dvorišče. In če bi se ji zoperstavila Anastazija iz Srebrnega jezera, bi pljunila vanjo pravo krastačjo slino. Kakšen drug nežabji stvor pa bi jo še slabše odnesel.

Toda z Linom je bilo drugače. On je vendar najbolj znamenit žabec daleč naokoli! Zmagovalec v žabjih skokih. Prvak v stegovanju jezika. Dobitnik posebnega priznanja iz regljanja. Še zlato značko je dobil za poznavanje pravopisa. Klotildo je kar v želodcu črvičilo od vseh njegovih priznanj. Predvsem pa je bil najlepši žabec, kar jih je poznala. O tem je bila krastača od tega trenutka naprej popolnoma prepričana.

Kako bi mu drugače prepustila svoj najljubši prostor in s sklonjeno glavo odskakljala? Kako bi drugače poiskala prvo lužo in si v njej ogledovala svoj obraz? In predvsem ― zakaj bi se zvečer zloščila vse bradavice, ne da bi jo babica opomnila?

»Otrok, ali imaš vročino?« je vprašala babica.

»Ne, samo lepa bi bila rada. Toda čeprav sem si zloščila vse bradavice, sem še vedno grda,« je zastokala Klotilda.

Babica je zmajala z glavo. Krastače so vendar zelo lepe živali. Zato se tudi vedno zaljubijo na prvi pogled. Včasih se tudi odljubijo in se potem znova zaljubijo. In kadar se krastača zaljubi, mora začeti zapisovati svoje dogodivščine.

»Pa ne, da si se zaljubila?« je vprašala babica. Klotilda je seveda kot prava zaljubljenka zakrastačila, da to pa že ne. In zjutraj je že navsezgodaj kupila zvezek iz kačje kože. To bo moj Abecednik ljubezni, je sklenila. Tako kot se učiš črk, se najbrž tudi ljubezni. In potem je na prvo stran zapisala: JEST SM ZALUBLENA.


V OBLAKIH[uredi]

»A si že spet v oblakih?« je pri zajtrku babica vprašala Klotildo, ki je strmela v nebo in že kakšne pol ure prežvekovala hrošča v grenko-sladki omaki. Babica jo je to v zadnjem tednu vprašala najmanj tridesetkrat. In najmanj tridesetkrat Klotilda ni odgovorila na vprašanje. Kajti kot vsaka zaljubljena krastača se je potepala v oblakih.

Tega ni počela le takrat, ko je babica opazila njene zasanjane oči. Na oblačnem potovanju je bila tudi med dolgimi urami plavanja. Med predavanji iz žabje zgodovine. Še med obiskom močvirne slaščičarne, kjer se ji je raztopil sladoled iz zelenega trsja. Nič čudnega, da se je to dogajalo tudi med računstvom.

V oblakih Klotilda ni sama. Z njo je žabec Lino. Čeprav se mu drugače niti za polovico žabjega skoka ne upa približati. Še za grm se skrije, kadar jo Lino s svojo tovarišijo maha na trening pljuvanja žabje sline.

Zato pa je v oblakih vse drugače. Do koder seže oko, se razprostira oblačno kraljestvo. In vstop je dovoljen samo zaljubljenim. Na današnjem potovanju sta Klotilda in Lino celo od Oblačnega kralja za dobrodošlico prejela šopek belih vrtnic. Potem sta odšla v kino. Ogledala sta si kar dva filma, Vojna žab in Srebrni ribnik vrača udarec, ter skupaj zmazala tri oblačne pokovke. Ko sta odhajala iz kina, sta se prijela za roke.

Klotilda je prepričana, da je Lino prvi stegnil svoje žabje prste proti njeni roki. Res, da je žabec v oblakih bolj ali manj tiho. Pravzaprav skoraj nič ne govori. A Klotilde to ne moti. Nasprotno! Tako lahko sama brez prestanka krastači: »Lino, pojdiva se vozit z oblačnim vrtiljakom! Preobjejva se oblačne pene! Tekmujva v stegovanju jezikov!«

In Lino se z vsem strinja. Kako bi drugače! Saj ga je vendar Klotilda povabila na SVOJ oblak. Zato sta tudi zvečer gledala zvezde in se pogovarjala o žabjem horoskopu. V njem je pet nebesnih znamenj: golobica, traktor, ribiška palica, strašilo in preluknjan čoln. Kako je bila Klotilda vesela, ko je ugotovila, da je Lino rojen v znamenju ribiške palice. Ona je preluknjan čoln in zato sta z Linom prečudovit par!

Ko sta se odpravila še na vožnjo s kanujem, je bila Klotildina sreča skoraj popolna. Manjkal je le pravi žabji poljub. A v oblakih je tudi za to poskrbljeno!

Klotildin obraz se je kopal v mesečevi svetlobi, ko se je Lino sklonil nad njo in ji zašepetal. Ali bolje ― z gromkim glasom zarohnel: »Kaj sploh počneš tukaj?!«

Klotilda se je stresla od groze. Njen mili, lepo vzgojeni, tihi in sploh naj žabec se je nenadoma tako razjezil!

»Čakam na tvoj poljub,« je s poslednjimi močmi dahnila Klotilda.

Še dobro, da jo je slišala le sošolka Amadeja, ki je sama že šla skozi prvo zaljubljenost. Popolnoma je razumela znamenja dolgotrajnih popotovanj v oblakih. Z vso močjo je dregnila Klotildo v koleno. To je zanesljiv način, da nemudoma padeš na zemljo, ali bolje ― v razred krastač, ki se trudi izračunati, koliko je tri in dve. In potem spoznaš, da je gromki Linov glas razjarjeni krik učiteljice Bronislave. Že trikrat je poklicala Klotildo pred tablo, da bi napisala rešitev računa. Ampak le kako? V oblakih ni nobenih računov. In table. In rohneče učiteljice tudi ne.

Klotilda si ni prislužila le enice. In opomina zaradi neprimernega obnašanja. Za kazen je morala dvajsetkrat napisati: Rada hodim v šolo. Pa se krastača za vse skupaj ni zmenila. Kajti spet je bila v oblakih. In tam jo je Lino končno poljubil.

V svoj Abecednik pa je napisala: KADAR SI ZALUBLEN, SI KR SKOZ V OBLAKIH.


POGUM IN UPANJE[uredi]

Klotilda je imela sprehajanja v oblakih počasi dovolj. O, še vedno je bilo lepo. Samo njene dogodivščine so se začele ponavljati. In bolj ko so se ponavljale, bolj si je želela srečati resničnega Lina. Njena želja je postajala vsak dan večja. Ko je bila velika že za Srebrno jezero, se je Klotilda začela spreminjati v krastačo dejanj.

Za začetek je v njej zrasel pogum in divje je napihovala svoja lička. To vsake toliko časa počnejo vse žabe. Napeta lička jim namreč dajejo moč, da se odpravijo do svojega izbranca ali izbranke.

Klotilda se je nekega jutra že tako napihnila, da se je komaj prerinila skozi vrata. Babica Rosvita se je morala stisniti čisto v kot. A se ni nič jezila. Z lapuhovim listom si je obrisala oči, saj se je spomnila svoje mladosti. Za Klotildinega dedka se je skoraj razpočila.

Klotilda v tem ni veliko zaostajala za njo. Bila je odločena, da poišče Lina. A s pogumom ni vedno lahko. Včasih kar uplahne. Tedaj si mora žaba pomagati z zvijačo. Četudi nima poguma niti za mišji brk, mora divje zadržati sapo. Tako vsaj na zunaj izgleda strašansko napihnjena. Klotilda je upala, da tega ne bo potrebovala. Dokler je še imela dovolj poguma, je hitro skakljala proti žabji šoli. Tam se je že zbrala množica žab. Ko je ravnateljica Rega Vsekvakič zapiskala na piščal, so se spravile v šolo. Pupki v klet, zelene rege v mali vrtec in gorski urhi na skalovje.

Le krastače in zelene žabe so ostale pred šolo. Telovadni učitelj Krastec Petruhovski je obojim namenil dvojno mero skakanja. Pa poskakovanja na eni nogi. Z obema v levo in v desno. Desno in levo. In za konec poskakovanje v enakomernem koraku.

»Zelene žabe na levo, krastače na desno. Zdaj pa se razporedite po parih!« je ukazal zadihanim telovadcem.

Klotildi je kljub zadrževanju sapa zaradi silnega poskakovanja že čisto splahnela. In ne le, da je izgubila pogum. Postalo jo je strah. Kdo neki bo njen soplesalec?! Uak! Njena prijateljica je dobila plesalca Ferdija, pred njo pa se je poklonil ... Ne, ni bil Lino. Pred njo je poskočil Boromir, najbolj regljavi žabec, ki je takoj začel klepetati o shujševalnih dietah. In to ravno tedaj, ko se je za njima postavil Lino s krastačo Verico, najbolj učeno žabo na šoli.

»Ena, dve, ena, dve!« se je zadrl Krastec Petruhovski in pognal dvojice v poskok.

Nenapihnjena Klotilda je pridno poskakovala. A čeprav je izgubila pogum, da bi ogovorila Lina, ni izgubila upanja, da jo bo on opazil. Saj ji je vendar babica govorila, da se ji zadnje čase koža prav posebno sveti. Babica je to pripisala zaljubljenosti svoje vnukinje. Takrat se namreč v vsaki žabi prižge lučka, ki proseva skozi kožo. To seveda opazijo samo tisti, ki jo imajo radi. Klotilda je tako napeto premišljevala o svoji svetlobi, da se je nazadnje spotaknila in se razkrastačila v veliko blatno lužo.

Že res, da Klotilda ni znala računati. O naravoslovju ni imela pojma. In pravopis je sovražila. A na svojih potepanjih se je naučila pošteno skakati. Zdaj pa taka sramota. Zamižala je na obe okrogli očesci in si zaželela, da je ne bi bilo več. Njeno upanje je umrlo. Kako naj si blatna krastača pridobi zanimanje zelenega žabca, lepo vas prosim?!

Tedaj pa jo je nekdo prijel za roko in jo potegnil iz luže. Klotilda je previdno odprla oči.

Bil je Lino.

»Saj je vse dobro,« je še dejal in se izgubil v množici žab, ki so prenehale poskakovati.

Zvečer je Klotilda v svoj Abecednik zapisala: NKOL NE SMEŠ ZGUBIT UPAJNA. MISLIM .... UPANJA!


NESPEČNOST[uredi]

Odkar je žabec Lino zaljubljeno Klotildo potegnil iz blatne luže, ta zvečer nikakor ni mogla zaspati. Bila je prepričana, da je to povzročil resnični dotik Linove roke.

»To je bil pravi električni šok, od katerega si še zdaj nisem opomogla,« je zatrjevala prijateljici Amadeji in ji natanko opisala svoje občutke. Njej je to lahko povedala. Z babico Rosvito pa je šlo malo težje. Kako naj bi ji razložila, da se ji že ob misli na Lina kar koža naježi?!

»Saj si žaba, ne pa jež,« bi rekla babica. Ampak kadar je krastača zaljubljena, se lahko počuti tudi kot jež. In mogoče jo prav zaradi tega daje nespečnost, saj so ježi nočne živali.

Tako je Klotilda zvečer najprej dolgo gledala v nebo in iskala nebesna znamenja. Najdlje se je pomudila pri ribiški palici in preluknjanem čolnu. To sta bili njeno in Linovo znamenje. Potem je prebrala horoskop. Pospravila sobo. Si stiskala bradavice. Obula čevlje z visoko peto in se ovesila z babičinim nakitom. Začela plesti pulover, ki so ji ga čez teden dni zavidale vse žabe na šoli. In nazadnje kakšne petstokrat poskušala zaspati. Toda oči so se ji zaprle šele proti jutru.

O, ko se ji le ne bi! Krastače ponavadi sanjajo zelo lepe sanje. Zjutraj se jih sicer ne spominjajo, a zato se na njihovem obrazu izriše prečudovit nasmeh. A gorje, če jim zmanjka kakšna ura spanja. Tedaj se v sanje prikradejo najstrašnejši stvori, kar si jih more krastača zamisliti. Povodni možje z vijoličnimi kodrastimi lasmi. Ognjene ščuke. Leteči jazbeci. Vesoljski pupki. Močvirne vile, ki nenehno prepevajo ratatatatatata. In nobena od teh pošasti zjutraj ni pozabljena! Šele pozno popoldne se sanjalcu glava nekoliko razkadi.

Toda zaljubljenost je zaljubljenost in srečanje s sanjskimi pošastmi je preizkus trdnosti ljubezni. In ponavadi se spanje vrne po nekaj dneh. Pošasti so pozabljene, ljubezen še bolj trdna.

Klotilda pa je sanjala strašne sanje že več kot teden dni. Babica ji je pripravila kamilični čaj, da bi se revica nekoliko pomirila in zaspala. Še na nočni potep jo je spustila, saj pravijo, da sprehod pred spanjem prinese trden sen. Nazadnje je Klotildi blazino napolnila z gosjim perjem in ji sobo odišavila s sivkinim kadilom.

Zaman.

Uboga zaljubljena krastača ni bila za nobeno rabo. In kar je bilo najhuje, njene oči so se pomanjšale in veliko stvari sploh ni več videla. Ko je z Amadejo obiskala razstavo šolskih plakatov, sploh ni opazila žabca Lina.

»Hej, Klotilda, žabec je že trikrat šel mimo tebe in te pozdravil,« jo je opozorila Amadeja. Klotilda se je zgrozila. Takšno nezanimanje je lahko smrt za ljubezen.

»Kaj naj storim, sirotica krastačja?!« je stokala in si pulila bradavice. In zajokala tako hudo, da se je Srebrno jezero v trenutku do vrha napolnilo z vodo.

Pa se je končno babica spomnila rešitve. Najprej je potegnila iz žepa robec, da se je Klotilda pošteno useknila in prenehala jokati. Potem je skupaj s Klotildo do jutra čakala, da se je gladina Srebrnega jezera znižala. In nazadnje je Klotildi ukazala:

»Zdaj se pa brž povaljaj v blatni luži, punčka. Tem neumnostim je treba narediti konec!«

Ker se je Klotilda obotavljala, jo je babica porinila v blato. Zadovoljna je opazovala, kako je njena vnukinja preklinjala in se s težavo skobacala na trato.

»Drugič naj te izvoljenec pelje na kačje dirke, ne pa da te vleče iz blata!« je zabentila.

Ampak Klotilda je ni več slišala. Trdno je zaspala. Šele čez dva dni se je zbudila in najprej v Abecednik ljubezni zapisala: TUDI ZALUBLENCI RABIJO SPAT! DRGAČ LOHK KONČAŠ U BLATU!


BREZ ZADRŽKOV[uredi]

Vsaka stvar ima svoj začetek. In konec. Ampak ko si na začetku, ne misliš na konec. Tedaj se ukvarjaš z začetkom. In če si zaljubljena krastača, se ukvarjaš predvsem s tem, kako začeti. Vse žabe temu rečejo, da začneš z nekom hodit.

To se lahko zgodi na več načinov. Najbolj enostaven je ta, da izvoljenec ali izvoljenka pristopi k tebi in ti reče: »Rad bi hodil s tabo. Ali si za?« Ali pa povpraša: »Ali ti je všeč moj žabji jezik?« Odgovor je ponavadi v obeh primerih pritrdilen.

Včasih pa tudi ni. In tega se je Klotilda bala. Zato nikakor ni hotela narediti tega odločilnega koraka. Pa naj jo je njena prijateljica Amadeja še tako prepričevala, da je opazila izdajalski sij na Linovi koži. Ampak Klotilda kljub napihnjenemu upanju ni hotela verjeti, da se to dogaja zaradi nje.

Zadrževali so jo namreč zadržki.

Saj je vendar natanko poznala vse svoje pomanjkljivosti, ki so se razširile kot bradavice na krastačji koži, če se je primerjala z Linom. Babici je kljub zadržanosti zaupala: »Jaz sem debela krastača, on pa ne. On je zmagovalec v žabjih skokih, stegovanju jezikov, regljanju in poznavanju pravopisa, jaz pa ne.«

»Si pa res neumna, če verjameš v svoje zadržke!« je rekla babica in poslala Klotildo nabirat polže. Kadar krastača govori traparije, jo je treba pošteno zaposliti.

Sploh pa ― ko bi Klotilda vedela, s kakšnimi zadržki se je ukvarjal Lino!

»Jaz sem navaden presušen zelen žabec, ona pa je poštena krastača. Jaz sem dolgočasen piflar, ona pa je polna pustolovskega duha,« je žabec razlagal strelni lini v starem gradu, kjer je prvič zagledal Klotildo. Bil je pač fant in žabec in svojih zadržkov ne bi zaupal živi duši. Kamenje pa je znalo molčati.

Kdo ve, kako dolgo bi se Klotilda in Lino še ukvarjala s svojimi zadržki, če se ne bi vmešalo naključje. Nekega popoldneva sta bila oba zadržana po pouku. Lina je doletela nagradna naloga, Klotilda pa je bila kaznovana. On je moral na lokvanjev list z žabjo slino napisati imena zadnjih desetih zmagovalcev v stegovanju jezikov, ona je morala reševati račune, saj že nekaj časa v šolo ni prinesla narejene domače naloge.

Dolgočasila sta se oba. In nerodno je bilo tudi obema. Še zlasti ko je ravnateljica Rega Vsekvakič obema naložila delo in odšla iskat gorske urhe, ki so razbili dragoceni kip prvega ravnatelja žabje šole.

V pisarni gospe ravnateljice je zavladal molk. V tišini so odmevali le udarci dveh src. »A so tvoji računi težki?« je končno vprašal Lino. »Oh, kje pa,« se je zlagala Klotilda. Saj niti tega ni vedela, koliko je dve in dve.

Ker se je zlagala, so njeni zadržki še bolj zrasli. Pa se je spomnila stare krastačje ukane. Brž je zadržala sapo, da se je malo napihnila, in pogumno vprašala: »Tvoje pisanje na lokvanjev list je najbrž zelo zanimivo?«

Lino se je že hotel postaviti z vsem, kar je vedel o zmagovalcih v stegovanju jezikov, ko je opazil Klotildino svetlikajočo se kožo. Pri taki svetlobi noben žabec ne more lagati.

»Oh, tole pisanje je navadno žabje sranje. Obvestila o zmagovalcih v stegovanju jezikov se vendar dajejo na spletno stran. Rega Vsekvakič je tako za časom,« se je razburil Lino.

»In tako redko upošteva želje učencev. Jaz teh presnetih računov nikoli ne bom rešila,« je nazadnje odkrito priznala Klotilda.

»Oh, jaz te bom naučil računati,« se je ponudil Lino.

»Jaz pa ti lahko narekujem imena, da bo šlo hitreje,« je dejala krastača.

Tako sta tudi naredila. Ali je kaj čudnega, da je Lino sredi razlage računov dejal: »Všeč mi je tvoj krastačji jezik.« In da mu je Klotilda odgovorila: »Rada bi hodila s tabo.«

Nadaljnji razplet dogodkov je prekinila ravnateljica Rega Vsekvakič, ki je oba poslala domov. Otročajev je imela za ta dan dovolj. Še opazila ni, da sta se Klotilda in Lino prijela za roke.

Klotilda pa je v Abecednik zapisala: ČE HOČEŠ S KOM HODT, MORŠ NAJPREJ ZADRŽKE VREČ PREČ.


SREČA[uredi]

Ko je Lino dejal Klotildi, da mu je všeč njen krastačji jezik, se je krastača kar raztopila. Za hip se je spremenila v majhno lužico čiste sreče, s katero je potem od jutra do večera škropila naokoli.

Zato je bil od njene sreče včasih tudi kdo moker. Najpogosteje babica. Že ko ji je Klotilda povedala, kako sta z Linom postala par v pisarni šolske ravnateljice Rege Vsekvakič, se je od ganjenosti razjokala.

Sreča pa se ni pojavljala samo v kapljicah raztopljene Klotilde. Lahko je čepela na njenem nosu ali pisani ovratnici, ki jo je Klotilda dobila v dar od Lina. Sprehajala se je po njenih rokah, ko so čistile naprave na babičinem vrtu ali se končno spopadle z zapisovanjem računov. Takrat je sreča skočila v glavo, da je Klotilda pravilno seštela dve in dve.

Sreča pa je včasih narasla kot testo za močvirni kruh. Zadostovale so že tri kapljice, ki so se odločile igrati nogomet. Takrat je sreča postala razposajena. Zato sta se Klotilda in Lino tedaj odpravila v jamo netopirjev in jih žgečkala po podplatih. Ali pa sta pod velik šopek cvetja skrila Amadejino šolsko torbo. In v jabolčni zavitek babice Rosvite nasula popra, da so potem vsi kihali.

Ko pa se je Lino nekega dne med šolskim odmorom prikradel Klotildi za hrbet, jo prestrašil in ji pritisnil poljubček na lice, se je sreča razpočila in se v tisoč zvezdicah počasi spustila na zemljo. In zvezdice so opazili vsi žabci, ki so se tedaj podili po hodniku. »Lino je Klotildi dal poljubček!« so zavreščali in zaplesali okoli zaljubljene dvojice. Pa jima ni bilo prav nič nerodno. Klotildi zato, ker se je za dolgo časa raztopila, Linu pa zato, ker je bil žabec in pol.

Poleg vseh srečnih kvalitet njuna sreča ni marala žalosti. Prav zavihala je nos, kadar so se kje pojavile nevšečnosti. In tako je bilo tudi zanjo srečanje z žalostnim kuščarjem Samuelom trda preizkušnja lastne sreče.

Na romantičnem sprehodu se je ob njega spotaknila Klotilda.

»Oprosti, da sem ti zasedel pot. Takoj se ti bom umaknil, spoštovana krastača. In zeleni žabec mi lahko za kazen, ker te nisem opazil, zareglja žalostinko naravnost v uho,« je zastokal Samuel.

»Pri žabji vetrnici, kdo pa si ti, da imaš takšne žalostne želje?« je vprašal Lino.

»Samuel, nesrečni kuščar. Oh, kar pustita me, saj nisem vreden pozornosti,« je dejal Samuel in se začel plaziti med grmičevje.

»Hej, vrni se. Mogoče ti lahko pomagava!« ga je poklicala Klotilda.

»Le kako?! Saj na tem svetu ni nič veselega,« je znova zastokal Samuel. Tega zaljubljenca seveda nista verjela.

»To je zato, ker nimaš sreče. Hitro zamiži, da ti je nekaj podariva!« se je domislil Lino.

»Podarjam ti za tulipanovo čašo sreče,« je rekla Klotilda.

»Podarjam ti za polžjo hišico sreče,« je rekel Lino.

Kuščar je počasi odprl oči. Najprej je opazil sonce na nebu, ki je že od jutra grelo njegovo kri. Zaslišal je šumenje smreke, ki je skupaj z vetrom prepevala: Vem, da danes bo srečen dan. In nazadnje je s pogledom zaobjel Klotildo in Lina, ki sta bila zdaj še bolj polna sreče.

Klotilda pa je v Abecednik ljubezni zapisala: TA NAJ SREČA JE BITI SREČNO ZALUBLEN. LOHK JO ŠE KOMU PODARIŠ.


KOPALNICA JE MOJA[uredi]

Klotilda se je v zadnjem času zelo spremenila. Krastača, ki se prej nikoli ni kaj dosti zmenila za umivanje in sedaj cele ure preživi v kopalnici, ni samo zaljubljena, ampak je tudi zmešana. Nekatere zaljubljence pač doleti tudi ta čast. Klotilda je bila tega bržkone deležna, ker je že od nekdaj prijateljevala z luno. Zlasti kadar je ni bilo na nebu, se je pozno v noč pogovarjala z njo. Kajti če česa ne vidimo, še ne pomeni, da ne obstaja. »In če luna je, kadar je ni, potem je gotovo tudi pod mojo raskavo bradavičjo kožo zelena žabja koža,« si je mislila Klotilda in se divje drgnila z bodečo nežo. Pa čeprav jo je pošteno zbadalo. Toda kaj, ko si je nesrečnica vtepla v glavo, da mora njena koža postati zelena kot Linova. A rezultat tega sta bili le strahotna pordelost in srbečica.

Lino o vsem tem ni imel pojma. Ukvarjal se je namreč z drugimi skrbmi. Tudi on se je že navsezgodaj zjutraj zaprl v kopalnico. Dvigoval je uteži, delal sklece in tekal na mestu. Potem si je privoščil pošten zajtrk s posebnimi dodatki. Fant se je namreč odločil, da svojo vitko žabjo postavo zamenja za podobo krepkega mišičnjaka, vsaj malo podobnega krastačam. In potem je nekega večera vprašal Klotildo: »Ali si opazila, da mi je pulover postal premajhen? Zjutraj sem ga komaj uspel natakniti nase! Krroak!«

»A res?« je z rameni skomignila krastača. Njo je seveda bolj zanimalo, če je žabec namenil kaj pozornosti njeni koži, ki si jo je ta večer olepšala z zelenim barvilom. A Lino za njene lepotne dodatke ni pokazal niti najmanjšega zanimanja. Nekaj časa sta molče opazovala luno, potem sta se poslovila. Še na poljubček za slovo sta pozabila.

»To je gotovo zato, ker ne znam tako kvakati kot on,« je žalostno ugotovila Klotilda. In je dolgo v noč oponašala Linovo kvakanje. Žabci se namreč oglašajo »krroak«, krastače pa »uak« in to sta res dve različni stvari. »Kuak. Krouak. Kuak! Krouak!« je preizkušala svoje glasovne sposobnosti krastača. Zjutraj sta se z Linom srečala pred šolo. A še preden je odprla usta, se je Lino čudno spačil in rekel: »U! Aaaak!« On je celo noč treniral krastačji glas, saj ljubezenska zmešanost tudi njemu ni prizanesla. Upajoče se je zastrmel v krastačo. Če že ni opazila njegovih mišic, tega krastačenja ne bo mogla preslišati.

O, pa še kako predirljivo je šel Linov glas skozi Klotildina ušesa. »Nesramnež! Zdaj se celo norčuje iz krastačjega kvakanja!« si je mislila Klotilda, mu pokazala jezik in odskakljala. Za slovo je uspela izdaviti le tihi: »Krouak, ti žabji bedak!«

Ubogi fant! Zdaj res ni več vedel, kako naj si povrne naklonjenost svoje izbranke. Ostalo je še zadnje upanje. Popolna sprememba. Iz drevesne smole je izoblikoval kroglice in si jih nalepil na svojo žabjo kožo. Zdaj je bil vsaj od daleč podoben majhni krastači. Opogumljen zaradi svojega izgleda je Klotildi po njeni prijateljici Amadeji poslal pisemce. Čakam te ob polnoči pri Srebrnem jezeru. Tvoj krastačec Lino! je pisalo v njem.

Klotilda je bila pisemca sicer vesela, a kaj, ko si je zaman poskušala izpuliti največjo bradavico. Ko je zaupala svoje skrbi babici Rosviti, se je ta prijela za glavo. »Krastača vendar ne more postati žaba, četudi se zaljubi v žabca!« je zavzdihnila. A potem se je spomnila, da si je ona za dedka omislila skodrane lase. In je izvlekla iz skrinje zeleno obleko ter pomagala Klotildi zlesti vanjo. »No tako! Od daleč si vsaj malo podobna žabi!« je rekla in trikrat pljunila za Klotildo, ki je odhajala na zmenek. Nekateri krastačji pljunki razrešijo žabe zmešanosti. In Klotilda in Lino sta to res potrebovala.

Luna je sijala v polnem sijaju, ko sta se zaljubljenca bližala drug drugemu. Ko ju je opazila, se je od groze skrila za oblak. »Zelena krastača in krastačji žabec!« je zavpila proti zemlji.

Klotilda je ni slišala, ker je bila preveč zaposlena z nerodnim poskakovanjem v pretesni obleki, Lino pa si je pritrjeval zadnjo smolnato kroglico. Nazadnje si jo je prilepil kar z žabjo slino. Klotildo je opazil šele, ko se mu je čisto približala. »Pa saj to si ti!« je rekla. »Mislila sem, da je stari krastačec Radogozd!« Lino je odkimal in pogladil Klotildo po oblečeni roki. »Kaj pa imaš na sebi? Kam si skrila svojo ljubko krastačjo kožo?« je zavpil. In od presenečenja sta oba na široko odprla okrogle oči.

Luna, ki je pokukala izza oblakov, je videla, kako so v tistem trenutku odpadle Linove smolnate bradavice in kako se je razpočila Klotildina zelena obleka. Bila sta spet krastača in zeleni žabec. In do jutra sta se lovila s kačjimi pastirji. Od njune zmešnjave je Klotildi za spomin ostala zelena lisa na vrhu glave, Linu pa na zadnjici smolnata bradavica. In oboje je bilo v obliki srca.

Babica Rosvita, ki je naskrivaj prebirala Klotildin Abecednik, je čez nekaj dni v njem prebrala: TUD V ZALUBLENOSTI NAJ BO KRASTAČA KRASTA = ČA, ŽABEC PA ŽABEC.


LEVI KRAK[uredi]

Tistega dne je Klotilda vstala z levim krakom. Komaj se je spravila iz postelje, že se je spotaknila ob nočno posodo. In to polno! In komaj je pospravila za sabo, ji je babica Rosvita povedala, da bosta tega dne vlagali mušice in muhe. Klotilda je užaljeno zakrastačila. Njen izlet z Linom je šel po gobe. Kajti dobro je poznala svojo babico. Kadar se je lotila vlaganja, je moralo biti po njenem.

Do opoldneva je Klotilda razbila štiri lončke in si prislužila pljunek babice Rosvite naravnost v oko. Za kazen je morala še svojo sobo pospraviti. In ko se je zvečer končno sestala z Linom, ji je ta predlagal, da lahko skupaj ponavljata žabjo zgodovino. »Zdaj je pa dovolj!« je rekla krastača in užaljeno odskakljala domov. Za povrh se je znašla še pred zaklenjenimi vrati. Babica Rosvita je po nesreči pustila ključ v ključavnici. Gorje, če jo je kdo predramil sredi noči. Uboga Klotilda je raje zaspala kar pred vrati. »Zjutraj moram samo paziti, s katerim krakom vstanem, pa bo boljši dan!« si je zabičala.

Toda že navsezgodaj jo je prebudil poštar Viktor, ki je prinesel vabilo na zaključni šolski ples. Klotilda je navdušena skočila pokonci in pozabila na svoj levi krak. Ko vsaj ne bi! Kajti že naslednji trenutek je zapihal veter in odnesel vabilo. Klotilda ga je zaman iskala. Pa še kihati je pričela. In to prav gromko. Ko jo je slišala babica Rosvita, jo je nemudoma spravila v posteljo in jo ves dan hranila s krastačjimi zvarki. Lino ji je sicer za njeno čim prejšnje okrevanje na okenski polici pustil bele lokvanje, a kaj, ko jih je ukradla sraka, še preden jih je Klotilda sploh opazila. »Še Lino je pozabil name,« je zvečer zajokala v blazino. A upanja ni izgubila. Da ne bi zjutraj pozabila na svoj levi krak, si je nanj nataknila rumeno nogavico.

A zjutraj je v Klotildino sobo posijalo sonce in jo požgečkalo po bosem podplatu. In krastača je spet vstala na napačno nogo. Od tedaj je levi krak postal njena usoda. Ali bolje ― nesreča. Ko je po tednu dni nesreč to razkrila babici, ji je ta rekla: »Levi krak je vendar posebnost posebnih zaljubljencev. Ne pozabi, da je na levi strani tudi srce! Zato se že nehaj ukvarjati s krakom in raje pomisli na srce!«

Ampak Klotilda se ni dala prepričati. Nazadnje je začela še celo skakati samo po levem kraku, da bi ga utrudila in ji ne bi več povzročal težav. Predvsem pa je za vsako stvar, ki ji je šla narobe, krivila svojo ubogo okončino. Nič ni pomagalo, če jo je hotel Lino razvedriti, ko je zjutraj znova zamudila pouk in se je skupaj z njo odločil za potepanje. Pa čeprav je bil od sile vzoren žabec. Vso pot do razvalin starega gradu je skakala po levi nogi in nergala. »Najraje bi si zlomila ta levi krak!« je zakrastačila, ko sta priskakljala do strelne line.

Lino ji je hotel prijazno odstopiti njen najljubši prostor. Toda Klotilda tudi s tem ni bila zadovoljna. Saj je vendar vstala z levim krakom. »Nočem! Kar ti sedi tukaj!« je zavpila in porinila žabca proti odprtini.

Čeprav se je Lino pridno ukvarjal s športom, se s Klotildino močjo kljub vsemu ni mogel primerjati. Še zlasti ker je pozabila na srce. Ubogega žabca je porinila s tako močjo, da se je ta nevarno zamajal in zgrmel skozi lino. Klotilda je nemočno opazovala, kako žabec leti proti zemlji.

Končno je pozabila na svoj levi krak in jo jadrno ucvrla po stopnicah. Lino je ležal na stopnicah in stokal. Pri padcu si je zlomil levi krak. Klotildi ni namenil nobene žal besede. Ali ni dovolj, da ima ubožica težave s svojim levim krakom? Zdaj pa naj se ukvarja še z njegovim?! On ni pozabil, da je tudi srce na levi strani.

Klotilda si je žabca oprtala na svoja močna krastačja ramena in ga odnesla domov. Štirinajst dni mu je nosila šolske zvezke in celo skupaj z njim ponavljala pravopis. Ni več mislila na to, s katerim krakom se bo zjutraj pognala iz postelje. Ukvarjala se je s tem, kako za Linov zajtrk ujeti čim več svežih mušic.

V Abecednik ni pozabila zapisati: SRCE JE BOLJ POMEMBEN KOKER TA LEVI KRAK.


PLES[uredi]

Ker se je Klotilda končno prenehala ukvarjati z levim krakom, ji je babica Rosvita nekega jutra prinesla izgubljeno povabilo na ples. Našla ga je na vrtu, kjer je gojila polže. Ko ga je Klotilda prijela v roke, jo je zgrabil pravi krastačji obup. Pa ne zato, ker je bilo vabilo razcefrano in umazano. Zdaj so se namreč šele začele prve skrbi. Kaj obleči? Katere čevlje obuti? Kakšno frizuro imeti? In predvsem ― ali jo bo njen žabec Lino po končanem plesu zaprosil za roko? To je bila med žabami ob Srebrnem jezeru stara navada. A resnici na ljubo se je zgodba zaljubljencev velikokrat tudi drugače končala. Na to Klotilda niti pomisliti ni hotela. Babica Rosvita pa je za vsak primer pripravila baldrijanove kapljice za pomiritev.

»Kaj neki se lahko pripeti tako posebnima zaljubljencema, kot sva midva z Linom?!« se je jezila krastača, ko si je nadela obleko iz lokvanjevih listov in obula stare babičine čeveljce z visoko peto. Bila je lepa kot sanje, ki čakajo na izpolnitev.

A izpolnitev krastačjih sanj je polna skritih pasti. Zato ni nič čudnega, da se je Lino namesto s treniranjem svatbenega poklona ukvarjal s ponavljanjem pozdravnega govora. Kot zmagovalcu v žabjih skokih, stegovanju jezikov, regljanju, žabjem pravopisu in sploh naj-žabcu daleč naokoli mu je pripadala posebna čast, da s svojimi besedami odpre plesno rajanje. Popolnoma zatopljen v svojo nalogo Klotilde še opazil ni. »Krroak, naj poskoči krak ...« je momljal in vrtel okrogli očesci, kar naj bi pripomoglo k večji zbranosti. Mimo je prišla ravnateljica Rega Vsekvakič in ga pohvalno potrepljala po rami. Takšnega imenitnega žabca res že dolgo ni bilo na šoli. »Ko se vsaj ne bi družili s tisto potepuško krastačo! Nesrečnica je komaj izdelala zadnji razred,« si je mislila ravnateljica in se ozrla po Klotildi. Ampak nikjer je ni bilo videti. Skrivala se je na stranišču, kjer je neutolažljivo jokala. Pa ne le zato, ker Lino ni opazil njene obleke. Na glavi vendar ni imel polžje hišice. To je bilo že od nekdaj zanesljivo znamenje, da se je žabec odločil za razmislek o skupni prihodnosti.

Tako se je svečano odprtje plesa začelo brez Klotilde. Linov govor je požel navdušen aplavz, ravnateljica Rega Vsekvakič je razdelila posebna priznanja učencem in ob skupnem prepevanju pesmi Šola, sreča naša se je orosilo prenekatero žabje oko. Ampak nobeno tako kot Klotildino, ki so jo svečani zvoki končno privabili iz stranišča. Ob pogledu na plešočo množico se je v njej prebudila prava krastačja kri. Najprej se je pošteno useknila, potem pa se je pognala v plesni vrtinec. Njeni čeveljci z visoko peto so zatopotali, da je bilo veselje, in prav nič je ni motilo, da je v plesnem vrtincu podrla kar nekaj presušenih žabcev. Plesalci so se celo razmaknili, da so naredili prostor neugnani plesalki.

O, kako divje se je vrtela razočarana krastača. Dvigovala je svoje krake, migala z bradavicami in v ritmu glasbe vrtela iztegnjen žabji jezik. Česa takega žabji svet še ni videl. In po končanem plesu je navdušeno zaploskala še celo ravnateljica Rega Vsekvakič. Tale krastača mogoče le ni tako krastačasta!

In Lino? Od presenečenja mu je kar sapo jemalo. Še zlasti ker si je Klotilda za naslednji ples izbrala soplesalca in se z Boromirom, najbolj regljavim žabcem, zavrtela v tangu. Za naslednji ples so se žabci kar trli pred njo in Boromir je celo klofnil Ferdija, ker se je ta hotel prerivati. In to je bil povod za vsesplošni direndaj. Žabje torte so pričele leteti naokoli, stegovali so se žabji jeziki, izpljuvalo se je na litre žabje sline. Ravnateljica Rega Vsekvakič je nazadnje na pomoč poklicala učitelja telesne vzgoje Krasteca Petruhovskega, ki je z nekaj vedri mrzle vode ukrotil razgreto mladež. Zadnjega pljuska je bil deležen prav Lino, ki se je končno priplazil do Klotilde in s poslednjimi močmi regnil: »A me vzameš za moža?«

»Saj nimaš polžje hišice na glavi!« je zarjovela Klotilda v tišino, ki je tisti trenutek zavladala na plesišču.

»Pa kaj potem! Zato pa imam ljubezen!« je zavpil Lino in za to izjavo požel prave žabje ovacije. Rega Vsekvakič je kar cepetala od navdušenja, saj je v resnici bila zelo romantična žaba. In je skupaj z množico napeto čakala na Klotildin odgovor.

Ampak odgovora ni bilo. Sirotica se je namreč ― kot se za pravo žabjo nevesto spodobi ― onesvestila.

Šele čez nekaj dni so se ji povrnile moči, da je v svoj Abecednik zapisala: ZALUBLENCI SE LOHK POROČIJO, SAM ČE JIH PRAVA LJUBEZEN DOLETI.


KONEC ALI ZAČETEK[uredi]

Ko je babica Rosvita slišala za Linovo snubitev, jo je kar streslo. Snubitev brez polžje hišice na glavi lahko prinese devet let nesreče! Zato je na svojem vrtu nabrala polno košarico praznih polžjih hišic in jo postavila pred Klotildo. Ta se za babičino tarnanje ni zmenila. Življenje je vendar obetalo toliko lepega in novega. Ne le, da se bosta z Linom poročila. Zaradi svojega uspešnega plesnega nastopa je dobila službo plesne učiteljice na žabji šoli. Postala je samostojna krastača. In to je dalo njenim žabjim krakom čisto nov zalet. Kar sama je poiskala nov dom pod koreninami stare vrbe in ga okrasila z roza zavesami. Počistila je najlepši del Srebrnega jezera, da se bo v njem lahko kopal njen bodoči zarod ― najlepši pupki med vsemi pupki. Za Lina je spletla copate iz prave zajčje preje, da si bo v mrzlih zimskih dneh lahko pogrel žabje krake. In na vrata spalnice je obesila napis Moj dom, moj svet.

Lino svoji bodoči ženi ni želel skrajšati krakov, saj so ga izkušeni žabci o nespametnosti takega početja svarili na vsakem koraku. »Potem boš šele videl štorklje ob belem dnevu!« so modro kimali z glavami. Ampak Lino jih je v sanjah videl že zdaj. Pitale so ga s pohanimi polži, ki jih je zanj vsak dan pripravila Klotilda. Okoli vratu so mu vezale pikaste kravate. In včasih so dobile kar krastačjo obliko in so že navsezgodaj vreščale: »Ne pozabi nabrati polžev!« Še dobro, da se je poročni dan nezadržno bližal.

Žabje poroke so imenitna stvar. Na njih ni nobenih svatov. Nobene bogato obložene mize in poročne torte. Nobenih sitnih tet in žalostnih stricev. Nobenih stroškov. Žabja poroka je skrivnostna zaveza med dvema ljubečima srcema. Tako sta se Klotilda in Lino neke noči sestala ob Srebrnem jezeru. Tu naj bi si izrekla svečane besede, ki naj bi ju povezale za vse življenje.

Lino je že nekaj časa nestrpno čakal svojo nevesto. »Pa ne, da je pozabila,« ga je zaskrbelo in napeto je pogledoval naokoli. Bil je čas brez lune na nebu in bila je tema kot v rogu. Zdajci se mu je zazdelo, da je zašumelo za njegovim hrbtom. Srce mu je začelo divje razbijati. Usodni trenutek se je bližal. Toda spet je zavladala tišina.

Žabci so občutljiva bitjeca in preveliko razburjenje lahko pri njih povzroči neverjetne stranske učinke. Postanejo namreč strašansko zaspani. In ker je bil Lino zelo občutljiv žabec, je kmalu pošteno zasmrčal. Tako se je zadihana Klotilda spotaknila ob spečega žabca. To naj bi bil ženin! Divje ga je stresla in usula nanj plaz besed: »Do večera sem učila Rego Vsekvakič plesati tango, med potjo za najino večerjo nalovila muh in zdaj me za nagrado namesto poroke pričaka zaspani žabec!« je zakrastačila za dobrodošlico.

Naj se je Lino opravičeval, kolikor je hotel, nič ni pomagalo. Poplavi jeznih besed ni bilo ne konca ne kraja. Nazadnje je od njih vzvalovila še gladina Srebrnega jezera, ki naj bi s svojo srebrnino poskrbela za čarobnost svečanega trenutka. A tega ni bilo več. Klotilda je končno utihnila, Lino pa je žalostno povešal glavo. Njuna ljubezen je v strahu čakala svoj konec.

Zdajci je za njunima hrbtoma zašumelo. Žabi sta prestrašeni skočili druga drugi v objem. »Presneta otročad! Saj sem rekla, da bo brez polžje hišice na glavi sama nesreča!« sta zaslišala glas babice Rosvite, ki je skočila izza grmovja s polno košaro polžjih hišic. Linu je na glavo posadila kar dve. »Zdaj pa le!« je še dodala in že je ni bilo več.

Potem je bilo vse čisto preprosto. Lino je rekel: »Krroak?«, Klotilda pa mu je odgovorila: »Uak. Uak. Uak.« Srebrno jezero je njuno regljanje pospremilo z najlepšo srebrnino, kajti take poroke še ni doživelo. In tudi za Klotildo in Lina je bila najlepša.

Polžji hišici sta shranila na nočni omarici in svojim otrokom dosti kasneje pripovedovala, kako je modrost babice Rosvite poskrbela za srečen konec. Ali bolje ― začetek. Kajti vsakega od devetindevetdesetih pupkov je bilo treba naučiti toliko stvari. Da bi vsaj v ljubezni imeli manj težav kot ona sama, jim je Klotilda vsak večer brala iz svojega Abecednika. V ta namen ga je celo prepisala brez napak. Toda pupki so zaspali že ob prvih besedah. Raje so imeli pravljice.

Ko je Klotilda o tem potožila babici Rosviti, ji je ta dejala: »Saj tudi ti nisi hotela poslušati, ko sem ti brala iz mojega Abecednika.« Na to je mamica krastača že skoraj pozabila. Babičin Abecednik je sicer pred nekaj dnevi odkrila na podstrešju in ga prav z zanimanjem prebrala. Ampak tega babici ni hotela izdati. Zato pa je na zadnjo stran svojega zvezka zapisala: VSAK SAM PIŠE SVOJ ABECEDNIK LJUBEZNI. AMPAK PREBERE LAHKO TUDI MOJEGA. KLOTILDA