Abc

ABC Vera Albreht

Praviloma so pesmi za vsako geslo štirivrstične. Izjeme so šestvrstičnici Lisica, Nesreča in dvovrstičnica Oblič. V izdajah zbirke Albrehtove Vesela abeceda (1955, 1956, [1959], 1962) so le dvovrstičnice.

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, ABC, 1969, podobe Marička Koren, Mladinska knjiga, Ljubljana.
Dovoljenje:	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

AVION, kam, kam?
ne vem niti sam.^[1]
Tja pelje me pot,
kamor hoče pilot.

AVTO, stop, stoj!
Me vzameš s seboj?
Šofiral bi sam,
a zdaj še ne znam.

BALONČEK dobre volje,
le dvigni se nad polje,^[2]
nad gozdove in nad loke.
prav pod neba oboke.

BLED^[3] dobro poznam:
otoček je tam,
če čolnič dobim,
tja pohitim in pozvonim.

BREZA bela je zato,
da ponoči si lahkó
očka brezovko odreže,
če fantiči se stepò.^[4]

CVETLICE^[5] prve sem nabral,
mamici bom šopek dal,
v vazo bo nalila vodo,
da zvénile ji ne bodo.

ČASOPIS prebere oče,
preden v službo odhiti.
Zvedeti iz njega hoče,
kaj po svetu se godi.

DIM^[6] se dviga pod nebo,
peč zakuril je nekdo.
Joj, kako veselo puha,
naša mama štruklje kuha.

DEDEK^[7] naš je modrijan:
takrat, kadar je voljan,
nam povestico pové,
včasih eno, včasih dve.

EVA^[8] s punčko se igra,
ker vseh črk še ne pozna.
Ko se jih bo naučila,
Cicibana bo dobila.

FOTOGRAF^[9] posnel bo sliko,
koga vzel si je na piko?
Sem to jaz, je to moj brat?
Kar oba pred aparat.

GOBE^[10] v gozdu iščeva
jeseni do večera.
Kdor strupenih ne pozna,
naj jih ne nabira.

GNEZDECA se zveselim,
v njem so ptički goli.
Vselej v miru ga pustim,
ne razderem ga nikoli.

GRLO me boli in nos,
ker sem včeraj hodil bos.
Komaj še požiram slino,
pravijo, da imam angino.

GRGRATI že znam:
najprej vodo nalijem,
si zobke umijem
in zagrgram.

HLAČE trga dan na dan,
ker je strašno podivjan.
Nič ne misli, nič ne pazi,
ko se po plotovih plazi.

HLODE naložite,
na žago odpeljite,
naj v deske jih razžagajo,
graditi dom pomagajo.

HVALA lepa reče naj,
kdor dobi od koga kaj.
Zmerom se prijetno sliši,
če otrok je vljuden v hiši.

ISKRA šviga sem ter tja
v noči, kadar vlak pelja.
Če bi v suho travo pala,
bi lahko še kaj zažgala.

IZVIR žubori,
se mlinček vrti
otrokom v veselje,
čeprav nič ne zmelje.

JAGODE smo brali,
v košarico jih dali,
nekaj pozobali,
nekaj mami dali.

JAZBEC iz jazbine
krast koruzo šine.
Preden sonce sine,
spet domov izgine.

KLADIVO, tok, tok,
pazi, otrok!
Po žeblju udari,
drugače bo jok.

JELEN, v dir in tek
preko vseh zaprek,
v goščavo se skrij,
zmedi lovcu sled!

LISICA – tatica,
to ni lepo!
Ukradeš nam kuro
takrat kadar ajčka.
Le kdo nam jajčka
zdaj nosil bo?

LUTKA, hop, hop!
Enkrat pod strop,
drugič na tleh,
spravljaj nas v smeh!

MADEŽ – fej, fuj,
kakšna nadloga!
Bratca poglej,
on zmerom uboga.

MAMICA nas draga
vodi po življenja poti.
Tudi če je otrok v zmoti,
zmerom dobra mu pomaga.

MEDVED hruško stresa,
oj, sveta nebesa!
Če bo vso obral,
kaj bom jaz v usta dal?

MRAVLJA šviga sem ter tja,
tovor vleče, šepeta:
pohitimo, pohitimo,
da prigrizka bo za zimo.

NAGELJ rdeč
z okna visi,
kdor ga je vreden,
naj ga dobi.

NESREČA, nesreča!
Joj, kakšna gneča!
Kaj se je zgodilo?
Nekoga je povozilo.
Že hitim, že hitim
v bolnišnico z njim.

NEVIHTA, blisk, grom,
poskrijmo se v dom!
Nikar pod drevo,
vanj trešči lahkó.

OBISK smo dobili,
prišel je stric,
obložen z darili
in s košem novic.

OBLIČ v mizarjevo rokó,
pa kmalu deska gladka bo.

OREH – spódi veverico,
vsegà te bo obrala.
Kaj za božič bo v potico
potlej mama dala?

OSA pri priči
z želom te piči,
jo odganjaš, podiš,
a že buško dobiš.

OREL vrh planine
zre v daljo zatopljen,
kot strela z neba šine
in odnese plen.

– PSIČEK, kod in kam
dirjaš po livadi?
 – Deček, ko bi vedel sam,
veselim se pač pomladi.

PIKAPOLONICA si je na krila
sedem črnih pik naložila,
sedem pik na suknjico rdečo,
da kamor zleti, prinese srečo.

PIONIR je bil na proslavi
z rdečo ruto in čepico na glavi.
Ker je najboljši, je bil izbran.
da pojde k Titu za rojstni dan.

PLANICA, kdo je ne pozna?
Skakalnico največjo ima,
na njej vsi smučarji sveta
pokažejo, kdo najbolj zna.

PLANIKE , v skali skrite,
se vsak razveseli,
a ker je pod zaščito,
naj cvesti jo pusti.

POLH od žira se zredi,
preden pride zima,
v toplem duplu mraz prespi,
skrbi nobenih nima.

POTRKA naj vsak
na vrata vselej,
ko sliši »naprej«,
prestopi naj prag.

RADIA že ne damo proč,
mama vselej ga odpre,
takrat, kadar se prične
pravljica za lahko noč.

PREGRADE zgradite,
vodó zajezite,
da ne bo poplave
na bregovih Save!

RAK v potoku je doma,
ostre škarjice ima,
leze ritensko nazaj,
v prst te uščipne da je kaj!

REKA dere venomer,
ne ustavi se nikjer,
iz potokov se napije,
preden v morje se izlije.

RENTGEN v temí
ima takšne oči,
da zdravniku pokaže,
kje te boli.

RIBICA sem, ribica tja,
z repkom srebrnim veselo miglja,
z gladine v globine se potopi,
dokler je ribič ne ulovi.

SADJAR svoj sadovnjak škropi,
da škodljivce pomori.
V jeseni se bo radoval,
ko zdravo sadje bo obral.

SENO so posušili,
v kopice naložili,
otroci čez nje skačejo,
kozolce prevračajo.

SIDRO v morje,
naj ladjo drži!
Sicer bi jo vali
od brega odgnali
med morske čeri.

SMREKA ravna je v gozdu doma,
vse leto zelene igle ima,
ko vse je že golo, jo v zimski čas,
prinese k nam v hišo dedek Mraz.

SLAVEC sladke melodije
gostoli v zaton.
Na vsem svetu ptičke ni je,
ki bi pela kakor on.

STOLPNICA kot gora
je zrasla v nekaj dneh.
Za vse bo v nji prostora,
ki zdaj so še brez streh.

ŠČUKA – požeruha
nikdar sita ni,
njenega trebuha
se ribica boji.

ŠKOREC v kletko zaprt,
to ni lepo!
Ko se udomačil bo,
ga spustimo na vrt.

ŠKRATEK v rdeči kapici,
z dolgo sivo brado,
nihče te še videl ni,
a vse te ima rado.

ŠTEDILNIK je vroč,
juha bo stekla,
Metka, brž proč,
da se ne boš opekla.

TOVARNE gradijo,
stroji brnijo,
delavci jim strežejo,
da boljši kruh si režejo.

TELEFON zvoni: Halo!
Dvignem školjko, vprašam: kdo?
Pa čeprav ni prišel v vas,
vendar slišim drag mi glas.

TITO , naš maršal,
kako te imamo radi!
Vse, kar si nam dal,
povrnemo ti mladi.

TABORNIKI, na delo,
postavite šotore!
Vsak naj pomore,
da bo v taboru veselo.

TRAČNICE – železna cesta,
po nji vlak drvi.
Kam odhaja? V daljna mesta,
kamor kdo želi.

URA NIČ NE POČAKA,
ko ti še sladko spiš.
Pokonci, pokonci, tiktaka,
da šole ne zamudiš.

VEVERICA, smuk, že se je skrila,
veje upognila, se spet prikazala,
lešnike vse bo obrala,
sladkó se bo pogostila.

VRT imamo kraj hiše,
gredice smo posejali,
kdor hoče, naj nas obišče,
šopek mu bomo nabrali.

VRBA! — Kdo je ne pozna?
Kraj, kjer Prešeren je doma,
pesnik, ki ga slovenski rod,
koder živi, slavi povsod.

ZMAJ, dvigni se visoko
nad polje in loko,
daleč čez meje poglej,
kaj je novega, povej!

ZASTAVA je visela,
rdeča, modra, bela,
z zvezdo v sredini,
v svobodni domovini.

ZAGOREL je kres
v jesenski večer,
ko zgorel bo les,
bodo spekli krompir.

ŽEJO trpim,
to je hudó.
Ko se ohladim,
šele vodo dobim.

ŽIVIO! Konec je abecede,
zdaj knjigo vam v roke dam.
Kdo iz vaše srede
bo prvi prebral jo sam?

Neobjavlje črke abecede

Knjiga vsakemu od nas
družica je v življenju,
od mladih nog, tja v pozni čas,
v veselju in trpljenju.

Konjiček – žrebiček,
uživaj svobodo!
Saj prišel bo čas,
ko vpregli te bodo.

Kos pod grmom žvižga
se jutra veseli.
Glej, da ne spodiš ga,
zažvižgaj z njim še ti!

Kovček je nared,
téžko bo slovó.
Ko vrnemo se spet,
bo vse prav in lepó.

Ladja vale reže,
plove v kraj neznan.
Ko svoj cilj doseže,
vrne se v pristan.

Opombe

1. V rokopisu različica v 2. in 3. verzu: nikamor drugam / ne pelje me pot, /.
2. V rokopisu različica v 2., 3.,4. verzu: dvigni se nad polje! / Ko nič več ne zdržiš / se v zraku razpršiš.
3. V rokopisu različica v vseh verzih, razen v prvem, en verz več: otok je tam. / Ko ladjo čolnič dobim, / tja zaveslam / in pozvonim.
4. V rokopisu različica v zadnjem verzu: kadar fantje se stepó
5. V rokopisu različica v 1. in 4. verzu: Cvetke prve sem nabral, / … / da zvenele ji ne bodo.
6. V rokopisu razlika v naglasu in v ločilih: peč zakuril je nekdó. / Joj, kako veselo puha! / Naša mama štruklje kuha.
7. V rokopisu različica: v ločilu po 1. Verzu in brez naglasa pri besedi pove: Dedek naš je modrijan; / … /
   nam povestico pove, /
   
8. V rokopisu različica: se le 2. verz: ker še črke ne pozna.
9. Različica le v 1. verzu; Fotograf bo delal sliko, /.
10. Različica v 2. In 3. Verzu: v jeseni do večera, / kdor strupenih ne pozna, /.

1. Rokopis za ABC hrani, pod napačno oznako kot uganke: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, IN = 6791, strani 1-11.
2. V objavi v ABC se pesmice od rokopisa razlikujejo po zapisu prve besede z velikimi črkami, pri geslu za uro, je takó zapisan celotni prvi verz. V objavi so izostale tudi pesmi za gesla knjiga, konjiček, kos, kovček, ladja, ki si sledijo v rokopisu.