Abadon

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Abadon: Bajka za starce. Pripoveduje Nejaz Nemcigren.
Janez Mencinger
Spisano: Objavljeno v Ljubljanskem zvonu leta 1893 pod psevdonimom Nejaz Nemcigren; prvi ponatis v Izbranem delu 1911.
Viri: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-16DDM0T9
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Abadon (roman)
Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII.dno

I.[uredi]

Ondu, kjer se lena voda zelene Krke druži z bodrimi valovi bistre Save, sedita v ozkem lahkem čolnu dva gospoda. Na krmi sedeči, ki veslá varno in spretno, to je mož velike rasti in krepkega života. Opravljen je ukusno in lično. Na obrazu se mu bere priletnost, toda brez tistih črt, ki značijo strasti ali pešanje telesnih močij. Rjave oči so mu duhovite in prijazne, vender ne kažejo in ne pridobivajo sočutja.

Sredi čolna na préčni deski sedeči gospod pa je lepa podoba zdrave mladosti, visok, vitek, črnolàs. Na okroglem, bledem, prikupnem obličji mu je sicer razlita nekova bolestna rdečica, vender kaže vse, da se je mladeniču, ki ima blizu petindvajset let, življenje dosedaj snovalo in sanjalo brez duševnih težav in brez gmotnih skrbij. Zaupne modre oči mu zvedavo in nestanovito gledajo izpod gladkega čela. Opis naj zadošča, ako še pristavim, kar se tiče mladeničeve obleke, da ni imel druge oprave nego plavne hlačice. Blagovoljni bralec se pa ne spotikaj ob tem nedostatku. Na drugi ali tretji stráni te povesti bode moj junak oblečen že prav spodobno in sijajno. Stari gospod izpregovori:

— Prav kakor kaplja na bilki je viselo vaše življenje, ko sem prihitel s čolničem in vas otél iz vrtinca. Izvolite torej priznati, da imam nekaj pravice do vaše osebe. —

— Oprostite, da vas v svoji osuplosti in razburici nisem še zahvalil, kakor mi je sveta dolžnost.

— Nič ne dé, saj ste se jedva odsopli. —

— Vender prva dolžnost mi je izreči vam zahvalo, neznani rešitelj; in druga dolžnost mi bode, povrniti vam veliko dobroto, kolikor mi je možno. Kakó se bode razveselila ljuba moja mati, ako ji smem predstaviti vas, ki ste ji oteli življenje jedinega otroka? —

— Kàj ne, gospodič, voda ima svojo moč? Istinito, ne samó ohladila, temveč tudi obnovila vas je. Prav pozabili ste, kakó ste pred pol ure drugače mislili o življenji in da se niste kar nič spominjali ljube svoje matere. —

— Oprostite, gospod, toda vašega očitanja ne umejem. —

— Nikar praznih besed, gospodič! Brez šale in varanja govoriva iz óčij v oči! Videl sem, kje ste se slačili; opazoval sem, da vrlo plavate in da dobro poznate sovodje Krke in Save; tajiti ne morete, da ste plavali, premagujoč valove, naravnost v najsilnejši vrtinec, iz katerega se človek ne more oteti. Po pravilih rednih možgán morava torej soditi, da vašega utopa v tem vrtinci ni učinil slučaj nego premišljen namen. In še to: obleko ste pustili na očitem prostoru blizu hojenega pota, da bi mislili ljudje in posebe mati vaša: Ponesrečil se je pri kopanji! Oj, vi pristni vzornik svojega veka: celó umirajoč varate! —

— Res je, gospod, brezupnost mi je omamila glavo, in v slepi strasti sem se hotel končati. —

— Bodisi, za vzroke se ne bodem prepiral. Nekova doslednost je bila v vaši omami; sicer pa tisti, ki se z ognjem šali, ne smé tožiti, če se mu hiša zapali nad glavo. —

— Ne zamerite, neznani gospod, pri mêni ni bilo šale. Oh, ko bi védeli ... —

— Nagibe, sevéda! seže stari gospod mladeniču v besedo. Dobro jih vém in poznam, stari so kolikor človeški rod. Tisto prekletje, ki je vžgano v človeški zárod kakor nekovo Kajnovo znamenje. Ljubezen! Tista pošast, ki pod krinko divne lepote náse vabi in priklepa mladost in starost, ki vzbuja neizkušencem najnežnejša čustva, ki v duhobolnih pesnikih poraja čarobne, večnosti vredne poezije! In ta nakazen, kakó nesrečno deluje? Mladeniča zavaja v pogubo, mami možá, osmešuje starčka, izpreminja pridnega obrtnika varčnost in poštenost v potratnost in hudodelstvo, tihega učenjaka modrost v bedastočo, samujočega pobožnika molitev in trdno vero v pohujšanje in krivoverstvo; ona, nikjer vidna, povsod pridna, razdira zakonski mir, ugonablja blaginjo srečnih družin in se vzpenja celó do prestolov, zatirajoč pravico, slepèč državnike in kakor požar vnemajoč vojne in krviprelivanje bednih národov. Ta velesila, ki posameznika neusmiljeno premaga, ako neprestano ne beži pred njo, omamila je tudi tebe, ker si ji nepremišljeno pogledal v vabeči obraz. Vender ne žaluj — taka usoda je pred teboj in bode za teboj zadela milijone Zemljanov, ki vsi kakor véšče letate v plamen, da vas vpepeli! Vsak, kdor ne beži, kdor vedno ne zatajuje svojega telesa, mora biti suženj tej ljubezni, in to vse samó zató, da ta človeški zárod ne izmrè in da ne prestanete prelepe zemlje, vredne boljših gospodarjev, teptati in polniti s slavnimi svojimi bedastočami in še slavnejšimi grozodejstvi! Oj, bede človeške! Kakó pa tudi prevzetujete v svoji zaslepljenosti? Kako že pôje psalmist o človeku:

»Le malo njega si ponižal pod Seboj,
Ovenčal s slavo si ga iu češčenjem,
Da gospoduje človek Tvoj
Nad Tvojih rok stvarjenjem« 

(Psalm VIII. v Veselovem prevodu.)

In kaj je vaše gospodovanje? Zgolj meteor ste, v katerem gomazé brezštevilne strasti in bede: kaos, v katerem brodita eros in anteros — ljubezen in črt. »Ljubèč roditi, črtèč moriti«, to sta tečaja, ob katera se suče delo in nedelo zemljanov! Izjeme so, toda teh je le malo. Vi mladenič pa niste izjema, nego samó atomček iz tega kaosa, ne najslabši, vender tolikanj vreden, da sem iztegnil roko v vašo rešitev. — Stari gospod umolkne, kakor bi si hotel odpočiti, zakaj govoril je s prestanki in strastno. Mladi gospod pa komaj premaguje veliko muko. Srce se mu krči zaradi tega preklinjanja ljubezni in človeštva; zdrobil bi bil vodnika, ali v njega oblasti je kakor uklenjen in ne more se braniti, ako se mu óni takó roga v obraz. Ohrabri se in reče:

— Nimam časti, da bi vas poznal, gospod. Samó to vém, da ste me oteli. Dvojim pa, da imate pravico do takšnih besed. Pripeti se časih takó, da človek ne more več živeti. Jaz bi moral skočiti nazaj v vrtinec, ako še delj takó žalite osebno moje razmerje. Druge brambe nimam. —

— Počasi, gospod, odgovori starec mirno in hladno. Jaz vas poznam že dolgo, tudi vi bi mene lahko poznali, pa niste pazili náme. Kar sem govoril, govoril sem po svojem prepričanji. Zahtevam pa, da spoštujete moje prepričanje, katero je pridobljeno po opazovanji mojih prostih očij. Vaše neizkušene zaljubljene oči pač vidijo drugače; toda slobodno imejte drugačno svojo sodbo. Slobodno vam je tudi poskusiti, ali je iz Save ali iz Krke krajši pot do dnà peklà, in drugič ne iztegnem roke za vami. Toda čemú prazne besede! Vsakdanja izkušnja uči, da tisti, kogar otmó, kadar hoče bas uničiti življenje svoje, ne poskusi drugič potovanja v deželo, iz katere se ne vrne noben potnik; mariveč goreče se oklene življenja in sladke navade človékovanja. Torej zagrinjalo čez to, kar je bilo, in rajši odgrniva bodočnost, kateri se itak ne morete umekniti. Omenil sem že, da sem pridobil nekaj pravic do vaše osebe. Ali mi to še priznavate? —

— Gotovo, gospod! Zagotavljam vas iz nova neomejene svoje hvaležnosti. —

— Zopet prazne besede! Malopriden dobrotnik, ki izkazuje dobrote zató, da bi ga osrečenci hvalili; slab poznatelj ljudij, ki pričakuje iskrene hvaležnosti za storjene dobrote! Odklanjam in odpuščam vsako hvaležnost, mladi človek. —

— V vaši oblasti sem, gospod, in vam na razpolago. —

— Res ste v moji oblasti, vender slobodni ste bolj, nego si mislite. Ali nisva ravnokar poudarjala, da se lahko celó zopet utopite, ako vas je volja? Torej trdno, moško pogodbo dogovoriva, kakó mi — dovôli, da te tičem — pošteno odslužiš to življenje, za katero moraš zahvaliti mene. —

— Pripravljen sem, gospod. —

— Ne, nisi pripravljeni Ko bi bil čoln bliže brega, skočil bi na zemljo, predno izrečem prvo besedo najine pogodbe. Umevno je, da ti je tesno pri srci: nekoliko te zebe, obleke nimaš, solnce gré za góro, in čoln plava v krajino, tebi menj znano. Res, da se me nekamo bojiš; vender vse to ni takó mučno, kakor bi ti bilo sedaj neznosno, ako bi bil tam, kamor si bil namenjen, ko sem te potegnil iz vrtinca.

— Prosim, gospod, usmiljenja; saj vidite, da se kàr tresem. —

— Mene sicer nikoli ne zebe, vender izpijem požirek iz te tebi znane steklenice. Potegni tudi ti krepek požirek, da te mine mrazota. —

Gospod vzame čútarico iz žepa in jo ponudi mladeniču, kateri jo slastno nastavi na usta.

— To greje, gospod! Lepa hvala za izvrstno okrepilo. —

— Taka tvoja gorečnost mi je po godi. Treba dalje, da se seznaniva. Ti si stari moj znanec Samorad Veselin. Meni pa je ime Abadon, in jaz nisem človek. —

Stari gospod se pri zadnjih zateglo izgovorjenih besedah skloni proti mladeniču, in temu se zazdi, kakor bi ga óni kàr prebodel z žarečim svojim pogledom. Nezavesten pade v čoln. Omotil ga je nekaj požirek neznane; otrovne pijače, nekaj pa gospodova izpóved. Zdajci priplava sedem velikih sômov pred čoln in vsi se uvrsté prédenj. Abadon jim vrže dolg motvoz, tega sômi primejo in potlej vlečejo ladjico gladko in hitro po Savi navzgor proti Bréžicam in krškemu mestu. Zajedno prifofotata dve vjeri in prineseta Samoradovo obleko na čoln, in ta obleka se précej sáma ob sebi obleče na teló omedlelega mladeniča.

Abadon položi roko Samoradu na čelo; ta se precéj zavé ter osuplo vpraša:

— Od kod ta izprememba? Oblečen sem, in čoln se sam pelje. —

— Majhna reč, odgovori Abadon. Po obleko sem se peljal in te opravil, ko si bil nezavesten. Čoln mi vlečejo sômi, katere sem naučil vožnje, kakor vi vole in konje. Toda nadaljujva svojo reč. Gotovo so vas v srednjih šolah nadlegovali s Klopstockovo Mesijado, in nemara ti je v spominu ostal skesani peklenščák Abbadóna? —

— Še se ga spominjam, res. Prav sočuten značaj mi je bil Abbadóna. V devetnajstem spevu Mesijade, če se ne motim, preslavlja se, kakó je bil zopet vzprejet med nebeške krilatce. Miri in greje se mi srce, ako ste vi tisto blágo nadzemeljsko bitje. —

— Bodisi. Vender, ako bi bil Sveto pismo bral takó pazno, kakor si dolgočasnega Klopstocka, našel bi bil ondu tudi mojo malenkost. V devetem poglavji Janeza blagovéstnika apokalipse bereš, da sem krilatec iz brezdna in kralj kobilic, morečih človeški rod. V nebesih Klopstocka ne čitajo; zató je ostalo vse pri stari apokalipsi, in Klopstockov Abbaddóna ostane še dolgo zgolj licentia poetica. —

— Torej ne vém, kakó naj vas zovem. —

— Gotovo svojega rešitelja! Sedaj zopet dihaš zrak izpod néba, mlad si in zdrav, imovit in izobražen. Odprta so ti vrata v veselo, slobodno življenje. To je dôkaj. Nemara pa tudi tvoja Cvetána tebi ni izgubljena. —

— Oh, gospod, izgubljena je, prav sedaj poročena z drugim. —

— Res je poročena, ali to je tudi vse. Pred dobro uro nisi mislil, da bodeš sedaj še živ. Predno poteče druga ura, utegne se zopet kaj pripetiti, česar tudi nisi pričakoval. —

— Je li možno, gospod, da si otmem Cvetáno?

— Zakaj bi bilo nemožno? Toda o tem ne govorim, dokler ni sklenjena pogodba med nama.

— Kar narekujte, gospodi Vse storim, kàr ukažete, da si le zopet pridobim Cvetáno. —

— To ne gré takó, Samorade moj! Ukaz ni pogodba. Sicer pa védi, da se tudi zèl duh lahko prilagodi šegam in potrebščinam sedanje dôbe in da jaz nisem toliko hudobec, kakor morda sumnjaš. —

— Lepa hvala, gospod, osrečujete me. —

— Duše tvoje ne zahtevam, saj bi jo bil ravnokar dobil zastonj. Tudi so človeške duše sedanji čas prav po ceni. Takó silijo v pekel, da bi jih tam dôli odvračali, ako bi smeli. Celó tvoje sence ne iščem, dasi bi nje nedostatek tebi delal menj sitnostij nego Petru Schlemihlu v znani Chamissovi bajki. Toda oslepariti se tudi ne dam, kakor je mojega tovariša prevaril poljski pan Twardowski in še marsikdo drug. Ti daš nekaj meni, jaz nekaj tebi. Nečem pa, da bi dal ti več, nego dam jaz. Ustopil mi bodeš nekaj vsakdanjega spanja. —

— Spanja? Kakó se bode to vršilo?

— Prav lahko. Vi ljudje toliko jadikujete o kratkosti svojega življenja; vender še od tega prespite skoro polovico. Koliko več bi živeli, koliko si prihranili dnij in let; koliko več bi si v sedanji dôbi urnega delovanja brez počitka, v dôbi brezozirnega tekmovanja brez prestanka, nakopičili bogastva in zaslug, ako bi menj spali! Ti spiš na dan po debelih devet ur. Zadošča ti pet ur, štiri pa prepustiš mêni. —

— Malo spanja bode, gospod. —

— Dosti ga bode, samó da se navadiš. Ako ne moreš, pa pozneje predrugačiva. Tvoj oče je v tvojih in poznejših letih tudi potreboval samó po pet ur spanja na dan, in to je sedaj tebi v veliko korist. Tudi tvoj dobiček je očividen. Vsak dan živiš štiri ure delj; in karkoli počenjaš pametnega v teh štirih urah, vse je bolje nego spanje — začasna smrt med življenjem. —

— Če smem vprašati, čemú vam bode spanje? —

— Odpústi mi odgovor na to vprašanje. Čas poznaš. Da bi poznal večnost, nedostaje ti duševnih zmožnostij. Torej tudi ne moreš preceniti, koliko je zamé vredno spanje, bodisi kratko: pretrgljaj večnosti, pozaba samega sebe, prestanek neprestanega trpljenja. —

— In kaj mi izvolite podeliti za spanje? —

— V odplačilo za spanje te hočem obsipati z dobrotami. Neviden in neslišen bodeš, kadar in dokler hočeš. Stopal bodeš, kamor te je volja, na zemljo in nad zemljo. Videl bodeš vso sedanjost, videl nekdanjost in bodočnost. Da ima hudič neizmerno denarja in da čuva vse zaklade, to je znana reč. Povrhu ti bodem služil vseh dvajset ur na dan, kar jih ne bodem prespaval. —

— To bode preveč, gospod. —

— Nič preveč. Saj si bodeš sam izbiral in rabil mene in mojih dobrot le toliko, kolikor bodeš sam želel. Moja služba pa ne bode šala. Z mojo pomočjo lahko tekmuješ z najbogatejšim Židom, in kmalu dosežeš plemstvo in odlične rede v mnogih državah; prikupiš sijajne palače, plodovita velika posestva in neusahne rudokope. Slavljen podpornik bodeš pesnikom in umetnikom, veljavno ime si pridobiš med učenjaki, dobrotnik bodeš národu in državi ter vrednim in nevrednim bližnjikom. Sploh, kadarkoli se bodo imenovali prvaki tega planéta, bode takisto imenovano tvoje ime. —

— Take slave, gospod, ne želim. Vsega imam dovòlj za življenje; želim si samó srečne, večne zveze z ljubljeno Cvetáno. —

— No, bodemo videli. Slast pride med jedjó. In Cvetána! Morebiti dobiš to, morebiti drugo. Sedaj ti jedna bega glavo, potlej jih bodeš hladnosrčno izbiral lepe, bogate in omikane, pametne in neumne. Toda pustiva to. Torej velja štiri ure spanja na dan ? —

— Veljá, gospod. —

— Prav. Vsaka pogodba pa ima, kakor morda véš, postranske zaveze. Tudi najina ni brez njih. Vodè se boš moral ogibati; ne sméš je piti, ne umivati se v nji. Če prideš z vodo v dotiko, najina pogodba opeša ali celó izgubi svojo moč. Z vodo dojdeš v veliko nevarnost ali nesrečo, in jaz bi te več ne mogel oteti iz nje. Zatorej ti vodo ostro prepovedujem. —

— Milo prosim, gospod, dovolite mi vodo, brez katere človek skoraj ne more biti! Rad se odrečem mnogi drugi vaši blagosti, da mi vsaj privolite nekoliko vodé. —

— Biti mora takó in ne drugače. Voda ima nekaj posebnega, česar ti ne umeješ. Jakši sem nego vse zemeljske sile in mogočnejši nego vse, kar je rojeno in smrti podložno; vender nisem sloboden: vezan sem na večne svoje zakone, in prav zaradi teh ti ne pripuščam vode. Pil bodeš pivo, vino in sok od zelišč in sadov, katerim sedaj še imena ne véš, umival pa se bodeš kakor sloveče krasotice v mleku in vinu. Sčasoma bodeš vode prav lahko pogrešal. —

— Bodisi, gospod. Tudi ta pogoj je vzprejet. Izvolite mi še povedati, do kdaj naj bi veljala najina pogodba? —

— Pametno vprašanje, kateremu se spodobi iskren odgovor. Naj veljá prvič samó za štirinajst dnij. Če se privadiš, če ti bode moja pomoč delj ugajala, če me bodeš delj potreboval, pa pozneje pogodbo podaljšava na gotov ali nedoločen čas. Samó tega te opominjam, da tvoje življenje ni v moji oblasti, da ne vém meje tvojemu nazemeljskemu bivanju in da višja oblast, katera je nad nama, lahko prekriža in uniči najino pogodbo. —

Po teh besedah stopi Abadon pred mladeniča in seže z drobno lično roko v mladeničevo desnico, katero prikupno strese in stisne.

Abadonova roka je bila nenavadno gorka, in njega nohtje so pustili na mladeničevi desnici viden sled, kakor bi se bili vžgali v kožo. Abadon pa osuplega mladeniča potolaži, da to znamenje njijine zveze vidita samó onadva in duhovi, kateri jima morajo streči. Nató potegne iz žepa tanek, kovan obroč in ga pomoli Samoradu, rekoč: S tem obročem si neviden, neslišen in netehten, kadar hočeš in dokler hočeš; slušal bode tvoje ukaze in te nosil, kamor porečeš; odpiral bode goré in zaklade, pa tudi misli in usta ljudij, da bodo vpričo tebe govorili čisto resnico; z njega pomočjo bodeš videl v vsako daljo skozi temò in zid; kadar pa pokličeš mene, précej pritečem, najsi mi je priti od druge zvezde. To ti je menda dovolj za nocoj. Druga čudna svojstva tega obroča ti povem pozneje. —

Nató Abadon obroč raztegne kakor gumielastiko in ga dene strmečemu mladeniču okolo vratu. Obroč séde na vrat, kakor bi bil vlit, in se ne premakne in ne odtegne od kože. Mladeničevo zadrego pomiri Abadon, rekši, da je ta obroč vsakemu tretjemu človeku neviden; kože pa se zató drži takó trdno, da se ne izgubi in da Samoradu ne bode nadloga temveč dragocen čaroben pomočnik. V tem pripluje čoln h kraju in obtiči na bregu. Gospoda stopita na breg. Abadon potegne čoln za seboj, preobrazi ga v veliko volneno ogrinjačo in ko se ž njo ogrne, poda Samoradu desnico ter prijazno reče:

— Sedaj ležem spat — prvič v večnosti. Te štiri ure naj mi bodo spanje — brez sanj; tebi pa naj pokažejo spretnost in urnost mojih služnih duhov, ki bodo vestno slušali povelja tvoja. Svarim te, ravnaj premišljeno in varuj se vsakega strastnega ali po zakonih prepovedanega dejanja. Baš sedaj, ko so ti podeljene tolike kreposti, ko se ti lahko izpolni malone vsaka želja, bodi oprezen in preudaren ter krôti svojo voljo, sicer zabredeš v nadloge, v katerih se bodeš brezupno kesal in zaman žaloval po zaigrani sreči, ki se ne vrne nikoli. —

Abadon izgovori in izgine, nevidno kam. Samorad Veselin ostane takó sam na savskem produ med Bréžicami in Krškim in se počasi predramlja in predrami iz vtiskov omotnega sestanka. Zdi se mu vse kakor morna sanja; vender da je bilo vse resnica, pričajo vžgana znamenja na desnici in h koži prirasli lanec na vrátu. Naglo je osnovan ukrep, napotiti se proti dômu, vrniti se k ljubi materi, odreči se vsi zvezi z Abadonom in s peklenskimi sužnji, pozabiti Cvetáno in začeti novo koristno življenje.

Proti izvedbi tega sklepa pa se dvigujejo neprelazne zapreke: Sava narasta v povodnji, za ozkim prodom se razprostira nepredorna vrbina, grmovje mladih vrb in topolij, gosto pomešano s cešminjem in glogom, in to vse je zvezano in prepreženo z dolgo krepko srobótino in viniko. Samorad je kakor priden lovec poznal vrbino in védel, da bi bil brezuspešen vsak poskus predreti skozi táko pragrmovje. In kam se obrniti? Poznal je precej savske bregove, toda kraj, kjer je stal, bil mu je popolnoma neznan. Videl je samó široko, očito rastočo Savo, breg pod nogami, ki se je ožil čim dalje bolj, gosto zapleteno vrbino za seboj in zgoraj in spodaj ob Save véliki strugi postranske struge, ki so bile tudi ograjene s takšno vrbino. Spoznal je, da iz tega prostorčka uiti ni mogoče, in lotila se ga je brezupna slutnja, da ga je Abadon namenoma zavêdel v to zágato.

V tem obupu mu nasprotne misli zmedeno rojé po glavi. Morda bode slučajno otet, če je blizu človeška naselbina ali če se pripelje čoln ali plav dôli po Savi. Na ves glas kliče na pomoč, toda njegov glas se utaplja v šumečih valovih. Morda umrè od gladú, do omaganja čakajoč pomoči na bregu ali na vejah krepke topoli; morebiti ga odnesó in utopé valovi rastoče povodnji. Zgolj smrtni strah brez rešilne misli! —

Ko mu takó brezupnost in kesanje pretresata dušo, mraz pa utru jeno, lačno teló, ozrè se na zvezdo večernico in na visoko, nemo nebó in zaželi si, da bi po dolgem času zopet molil zaupno in goreče, kakor nekdaj v detinskih letih ob večernem zvonjenji v materinem naročaji in da bi od Boga izprosil pomoči, katere mu ne more prinesti zemeljska sila.

Solzeč in ihteč sklene roke, kakor ga je naučila pobožna mati. V tem hipu zadene ob čutarico v naprsnem žepu gorenje suknje; potegne jo iz žepa, odmaši jo in nastavi na usta. Notranji glas mu pravi: Ne pij, to je dar peklenski, tista čutara, iz katere požirek te je nedavno omamil do omedlevice. Ne udaj se Abadonu! Rešitev že morda dohaja. — In prav takrat ugleda Samorad v megleni dalji čoln, v katerem veslata dva ribiča proti njemu doli po Savi. Odgovarja pa drug notranji glas: Čutara je moja, ne Abadonova; če me zebe po vsem životu, zakaj bi se ne ogrel s požirkom; prej me je ta pijača ogrela, zakaj bi mi sedaj škodovala? —

Premagala sta sla in hladni um opomin vesti, in Samorad, ribiča na ves glas prizvavši, krepko potegne iz steklenice. Zazdi se mu, kakor bi bil živ ogenj vlil v vse ude. Ribiča se odzoveta glasno in dobrovoljno ter naravnata čoln proti bregu. Samorad pa vzklikne: Blaga, resna kapljica, zopet si mi oživila srčnost! Obroč, izkazi svojo moč! Služni duhovi, služite! Nesite me na Cvetánin dom! Prej pa podajte tema čolnarjema vsakemu kilogram cekinov! —

Toliko da izgovori, že se dvigne v zrak. Ribiča pa uzreta vsak na svojem sedeži skledico polno svetlih zlatov. Ko naglo odrineta od brega, začuje Samorad, počasi se dvigajoč, nastopni pogovor iz bežečega čolna:

— Najubožnejši ljudje so ribiči, in jaz sem vseh ribičev največji siromak; vender se ne dotaknem tega bogastva. To je hudičev dar. Ali si videl, kako je zažarelo okolo tiste pošasti, ko sem jo krščanski pozdravil: Hvaljen bodi Jezus Kristus? Kako naju je gledal mož s krvavimi očmi iz zabuhlega rdečega obraza ? —

In prvi ribič dvigne veslo iz vode in pomete skledico z zlatom raz svoj sedež v globoko Savo.

— Ako ti ne maraš tega zaklada — odgovori drugi ribič, jaz tudi prebijem brez njega. To je povodnji mož, ki nikdar ne prinese sreče. Glej, kako rase in se vzpenja v zrak! Beživa, hitiva!

Drugi ribič potegne veslo iz vode in brsne bogato skledico daleč od sebe. Cekine požre savsko dno, lesena skledica pa se ziblje na pluskajočih valovih.

— Skoda skledice, ki je tako lepo ostružena, pristavi drugi ribič.

Ribiča molče veslata dalje, Samorada pa neso nevidne roke lahno in varno proti vzhodu. —

II.[uredi]

Blizu tiste rečice Sotle, katera že tisoč let politiško loči Slovence od Hrvatov, na nizkem obrežji, polagoma rastočem iz ravnine, stoji prostoren, čveterokoten, visokozidan ograd s stolpiči na vsakem oglu. Sredi južne stene je tik ceste širok vhod, katerega zapirajo stara železna vrata; pri vratih znotraj sloni vratarjeva hišica z oknom na cesto. V sprednji polovici rečenega ograda se razprostira belo posuto dvorišče; na obeh straneh te polovice se vrste gospodarska poslopja, hlevi, skednji, kleti in žitnice ter stanovanja za družinčad. Na sredi, na vse strani prosto, pa stoji gospodsko poslopje s plemenitaškim grbom nad veznimi vrati, stara vender ukusna stavba z visokimi okni in z nadstropjem. V ozadji obzidanega čveterokotnika pa je skrbno obdelan sadovnjak z novim cvetličnjakom.

To je Cvetánin dvorec.

Spredi in zadi se razgrinja ravno polje s plodnimi njivami in travniki. To polje obrobljajo na levi in desni strani zložna brda, obsajena s plemenito vinsko trto. Pod temi griči so majhne vasi z večinoma lesenimi hišami, ki imajo rdeče pobarvane stene in slamnate strehe. Po brdih so vsejani vinski hrami in bele zidanice brez števila in reda; ondu se časti Vinko Lozič, katerega so stari pagani imenovali boga Bakha. Menj številne se nam pa zde cerkve, katerih med tem maloimovitim prebivalstvom ni toliko in tako očitih, kakor so ob gorenji Savi in ob Savinji. Gori ob Sotli in doli ob Savi vidimo ponosne gradove z velikimi pristavami, v širi dalji pa gleda z zelenih gora kranjskih, štajerskih in hrvaških iz hrastove in bukove šume tu bela cerkvica, katero je nekdaj sezidal pobožni kmet, ondu siva razvalina gradu, katerega je dal postaviti srednjeveški vitez kmetom za strahovanje. Po sredi te ravni se vije motna, ribovita rečica Sotla v globoki, brezskalni strugi proti Savi.

Veselo, blagosrčno in kakor po vseh vinskih krajih lahkoživo in srednjeimovito ljudstvo prebiva na obeh bregovih rečice Sotle. Tista nošnja in šega, tista govorica, tiste pravljice in pesmi domujejo tu in tam; može in ženijo, bratijo in botrinijo se z desne na levo in z leve na desno stran; vender koliko razliko, koliko pregrado je med obema bregovoma ustanovila tisočletna zgodovina, toli sovražna jednemu in tistemu narodu, stanujočemu na obeh bregovih, narodu, kateri bi bil po svojih vrlinah vreden večje sreče in slave! Da, če gledaš deželico ob dolenji Sotli ali od severnih bizeljskih ali od južnih zagorskih goric, od veselja ti utriplje srce, da je tudi ta rajska zemlja »liepa naša domovina«; zajedno pa ti zaigra solza v očesi, ko se spomniš iz zgodovine, da prav ta blagi, a premehki narod ni bil samo »stare slave djedovina«, nego tolikrat to, kar imenujejo Nemci »Volkerdiinger«; da je drugim narodom mladil kri in mozeg, da je hodil za stranskimi mogotci, verno in potrpežljivo jim služeč, in da se je mnog sin, ki bi bil med nami »naša dika«, ujel v zlato mrežo, da je prodal tujcem um in srce ter potlej pozabil matere svoje in preganjal rodne brate.

Toda nazaj k naši povesti!

Abadonovi služni duhovi so Samorada Veselina hipoma prenesli od savske brežine v Cvetanin dom in ga tam rahlo postavili na cesto pred vratarjevo hišico. Samorad je skozi gosto zamreženo okno spoznal svojega znanca, starega vratarja Miška, ki je v medlorazsvetljeni, nizki sobi sam samcat sedel za debelotesano hrastovo mizo. Pred sabo je imel stare mere bokal starega vina, krožnik z obilimi kosovi tolstega kopuna in skledo rmenih krapov, kakeršnim pravijo okolo Kranja »bob«. Vratar Miško je baš pri delu, ki krepi telo: steklenico je izpraznil do polovice, jeden krop cmoka med zobmi, drugega drži v roki, tretjega meri z očmi.

V tem potrka Samorad na okno. Miško se oblastno odzove, ne da bi obrnil očij od sklede:

— Pozvoni, kdor hoče v hišo! —

Samorad se skloni pod okno in zakliče:

— Čujte Miško! Jaz sem, Veselin! —

Potlej je bilo pa takoj vse drugače, in Samorad je v malo trenutkih sedel za mizo pri vratarji, ki je znanemu gospodu celo ponudil kupico vina. Tako ga je razveselila Samoradova priljudnost.

— Prišlo je, česar se nismo nadejali, povzame Miško besedo. Kolikrat sem vam šel odpirat na tako trkanje, danes pa sem vas pozabil hitreje nego prodano pse. —

— Prav žalostno, res, odgovori Samorad. Vender, kakor sedaj vse kaže, pozabiti me bodete morali še bolj. Je li bila poroka vsa v redu? —

— Vse je bilo v najlepšem redu, gospod. Nevesta se je nekoliko solzila, če dovolite. Pravijo pa, da je sedaj taka navada pri gospodi. —

— Dosti povoda se je imela solziti! vzdihne Samorad. Kaj pa ženin? Kako se je nosil? —

— Veselega žarečega obraza je bil, če dovolite, kakor ga še nikdar nisem videl. Ko smo se vozili od poroke, splašili so se mu konji od streljanja in skočili v stran. Gospod je padel z voza in si pohabil nogo; vender ne hudo. Posadili so ga zopet v kočijo in ga potlej prenesli iz kočije v naslanjač k obedni mizi. Tam, če dovolite, že dve uri je in pije, kriči in poje. To pa, če dovolite, vender pomeni nekaj hudega, ako se ženin zvrne na vožnji od poroke. Bog nas varuj nesreče! —

— Ubila ga strela zamrmra Samorad.

— Nemojte, gospod, tako govoriti! Želim vam vso srečo. Želel sem vam, in želeli so vam vsi, ki vas poznajo, gospodičino Cvetano za nevesto. Toda Bog je drugače odločil. Bog varuj, da bi želel nesrečo novemu svojemu gospodarju. —

— Pošteni ste, Miško, in vedno vas čislam! Ali me še kdaj izpustite skozi železna vrata, če potrkam kakor nekdaj ? —

— Morebiti vas bodem, če dovolite, morebiti ne; kakor bode božja volja in povelje novega gospodarja. Da, gospod, starih časov ne bode več, če dovolite. Veliko se še izpremeni, zlasti za nas siromake. —

— Vsaj kako pisemce moje bodete stisnili gospe v roko? Ali tudi ne? —

— Kaj bi gospe dražili rahlo srce; kaj bi je spominjali tega, kar mora pozabiti! Če dovolite, gospod Veselin, pojdite v širi svet; mladi ste, bogati ste in lep gospod, da nimate vrstnika v vsem Zagorji; vam cvete še mnogo gospodičin! Težko se poslavljam od vas, če dovolite; toda videli ne bodete veselejšega človeka od mene, kadar se vrnete v naše kraje z ljubo ženko pod pazduho. Meni se vse tako zdi, če dovolite, da to skoro učakamo. —

Stari Miško je to povedal prav goreče in potrdil z globokim požirkom iz kozarca.

— Ljubi Miško, pravi Samorad, ravnaje se na odhod, prav rad sem vas imel, in tudi vi, mislim, mene niste nikoli črnili in tožili pri Cvetani. Zato vam sezam prijateljski v roko. V spomin pa vzemite tole urico, katero sem ravnokar dobil nalašč za vas. —

— Nikar, gospod! Ta ura je zame predragocena! Če dovolite, meni se spodobi samo kaka malenkost. —

— Ne, Miško, drago vas cenim. Zatorej, le obdržite jo. — Naposled je Samorad Mišku vender usilil uro, ki je bila res dragocena. Prinesli so mu jo bili nevidoma služni duhovi.

Samorad stopi iz vratarjeve sobe na temno dvorišče. Nikogar ni ondu. Samo domači pes veselo zalaja in skoči k znanemu gospodu; toda žalostno cvili in išče potlej sledu, ko se da Samorad neviden in netehten prenesti v svetlo svatovsko dvorano.

Ondu nepovabljeni svat seveda precej zapazi, da zanj niso pogrnili mize, niti mu pripravili sedeža. Sede torej na peč in prav hvaležen je pečarju za ta prijetni sedež, s katerega ga pač ne spodi nihče. Ondu je tudi najugodnejši prostor za opazovanje vsega pirujočega omizja. Tega opazovanja se Samorad precej loti, skrbno pazeč, da nikakor ne izda nevidne svoje navzočnosti.

Samoradu nasproti sedi Cvetana, v nevestini opravi še bolj cvetoča. To je res krasna ženska v cvetji jedenindvajsetega leta. Opazovalcu sveta zadošča, če povem, da je bil Cvetanin oče plemenit Hrvat iz Zagorja, mati pa Slovenka z ljubljanskega polja. Bralcem bolj teoretiškega značaja bi bilo pa treba sliko lepe neveste izobraziti z navdušenimi besedami, in kakor zemljemerec zemljo na parcele, jednotno krasoto razkosati v posamezne podrobnosti. Tega pa ne morem, ker se mi ta obrazek preveč smili.

Spominjam se, da sem nekdaj bral Anakreontovo osemindvajseto odo, kjer pesnik obrazniku narekuje, kako naj mu vpodobi lepo deklico. Tudi ne morem pozabiti, kako je sloveči Ariosto v desetem spevu svoje epopeje »Orlando Furioso« sesnoval lepoto nesrečne Olimpije; takisto se domišljam vseh lepot, katerih so realisti srednjega veka pri lepi ženski našteli trikrat sedem in pozneje celo trideset. Bral sem veliko takih opisov, čudil se mnogim takovim slikam — ako bi pa sedaj vse te opise in slike predočil Samoradu, tedaj bi on izvestno trdil, da so vse dosedanje lepote jedino senca proti lepoti Cvetanini. Bil je ves zamaknjen v obličje ljubljene device; želel si je kar stotero očij, da bi stotero užival nje stotere krasote, in rekel je sam v sebi: Ni mi žal, da sem nadejo, še kdaj to krasotico imenovati svojo, kupil od peklenskega vraga! —

Tako mladina! Mi stari možje pa sodimo hladneje. Cim lepše je cvetje, tem prej se ospe. Pridejo skrbi in težave zakonskega življenja, prevare in strasti in naglo izpodjedd cvetje ženskega lica. Kolikokrat se nam je pripetilo, da smo v spominu ohranili podobo lepega ženskega obraza iz davnih let; toda žalostno smo bili presenečeni, ko smo v poznih letih zopet srečali znanko mladih dnij in na nji zapazili ne ostankov nego razvaline nekdaj obožavane lepote. O takih prilikah modrujemo potlej izkušeni starci, da je prave vrednosti jedino le duševna lepota. Kar se tiče Cvetane, moramo pa za sedaj še samo domnevati, da se pri nji uresniči stari rek, da v lepem telesi biva tudi lepa duša. Res sije z njenega zornega obličja prav prikupno žar ljubeznivosti in deviške čistosti, in smili se nam ta obrazek, ko beremo z njega tožno udanost v sedanjo usodo, kateri bi se ne bi bila podala, da je imela več krepke volje in je bolje poznala priliznjeni zvijačni svet.

Kolikor sem se preveč pečal z nevesto, toliko menj naj se bavim z ženinom; posebno, ker celo mlade bralke ne zahtevajo, da bi govoril tudi o moški lepoti.

Zraven neveste je torej sedel ali pravše, zaradi noge, pohabljene na vožnji od poroke, posajen bil ženin Peter Pavlic, Cvetanin bivši varuh. Mož ima petinpetdeset let; marsikdo bi mu jih prisodil menj. Rasti je srednje in je rej en malone predobro. Na kratkem vratu mu tiči okrogla glava rdeče polti. Tolste ustnice mu pokrivajo gosti resasti brki, ki so danes lepo črni. Okrogli nos nad njimi se žari kakor puranov podbradek in je iz vseh pogledov preobil. Oči so črne, majhne in lokave. Široko, gladko čelo pokriva lasulja, ki je danes izjemoma črna namesto vsakdanje rjave. Odeva ga nov frak po najnovejšem kroji in šivu, ki je nemara zato preozek, da se lože na telovniku izkazuje debela zlata verižica njega ure. Roke so krepke, kakor da so vajene težkega dela, in na debelih zarjavelih prstih se baha premnogo dragocenih prstanov — neolikana razstavica moževih dragotin. Gospod ni povsem napačen in bi prijal nepreostremu poznavalcu ljudij ne baš za prijatelja, vender za soseda pri tisti mizi v kavarni, kjer imajo dokaj časnikov. Prav prikladen bi bil za očeta dorasle jedinice ali še bolj za strijca brez žene in otrok. Izvestno pa se je zmotil o dobi in svojih krepostih ter izgrešil svoj poziv, ko je stopil med ženine, in to pred mlado nevesto.

Preveč nasprotja je med novoporočeno dvojico: ona kakor nežna roža, ki jo je oživilo majnikovo solnce; on kakor bohotna georgina, ki jo je opalila listopadova slana!

Sploh je v veliki, bogato opravljeni dvorani opazovati stari in novi čas, stari in novi ukus ali neukus. Ob stenah vise starinske slike in nove preproge. Izpod stropa se leskečejo bliskovne svetilke; na mizi brle voščene sveče, nemara samo zato, da se zopet kdaj razstavljajo in postavljajo starodavni srebrni svečniki. Stare gospe in gospodičine, tete in ujne, bratranke in sestranke, zalve in svasti imajo težka, svilena krila, prikrojena po novi šegi, v katerih se sučejo po stari svoji navadi. Razobesile in razpele so nase staro zlatnino in stare bisere, da bi si mladile stara lica, ali vsaj koga opominjale, da so bile nekdaj mlade in zale. Dve cvetoči mladi gospodičini sta tudi zašli v to družbo, morda samo zaradi različja; tam stare tete, druga drugo zavistno opazuje in pušice svojih jezikov mazaje z medom, tukaj živahna, iskrena šaljivost, izvirajoča iz zavesti zlate mladosti in iz kipečega srca. Ti mladi samici sta imeli za zabavo odločenega jedinega mladega moškega iz vse družbe, in ta je bil selški kapelan: dober govornik sicer na leči in med moškimi, ali tukaj mu je delalo dokaj preglavice, da je moral na desno in na levo odgovarjati bistrima gospodičinama, kateri sta v gospodovem neznanji tiste umetnosti, kako se je laskati mladim gospodičinam, ne toliko iskali kolikor nahajali največ zabave. Ostala moška gospoda so bili, ker se plemenita robina nevestinega očetnega kolena ni udeležila svatovanja, ženinovi sorodniki in znanci iz bližnje okolice, same šetajoče denarne vreče, možje, ki so si nekaj s trgovino in bolj še s posojevanjem na neznosne obresti, in sploh s tem, da so zase izkoriščali stiske in nadloge rojaka-kmeta, nagrabili lep imetek. Omike in olike niso imeli in so jo sploh mrzili ter se ogibali občevanja z ljudmi, ki imajo menj v blagajni, tem več pa v glavi in v dostojanstvu nego oni. Njih vzori so se sukali okolo zlatega teleta, vsa njih politika pa okolo načela, da se mora slepo služiti in poslušno glasovati za gospode, ki lahko kaj dovolijo ali kaj prepovedo in kateri utegnejo kaj spregledati in prizanesti, ako si se včeraj ali danes preočito drgnil ob paragrafe kazenskega zakonika. Ugleda in veljave jim ni bilo med narodom. V lice se jim je kmet klanjal in hvalil njih dobrotnost; za hrbtom pa jih je grozovito črtil in klel ter se rad spominjal one pravljice, da je dobro umreti tisti dan, kadar umre takov volčji bratoderec. —

Izjema je bil domači župnik, ki najodličnejšim svojim župljanom ni mogel odreči prisotnosti svoje. Sedel je med nevesto in nje prekosavsko zalvo in bil kos težavni svoji nalogi. Znal je zanimati malobesedno, nekaj zamišljeno, nekaj razmišljeno nevesto, pa tudi zamerljivo, zbadljivo postarno gospo, ki je priljudno-ošabno gledala na menj imovite vrstnice. Te pa so si za vračilo šepetale, da ima ta gospa dve srci, od katerih bije jedno za nje zakonskega moža.

Da je bil gospod župnik stoloravnatelj, umeje se samo po sebi. To naporno opravilo je vršil ljubeznivo in preudarno; rekel marsikatero primerno napitnico, imenoval vsakemu svatu pravo drugarico in je povsem čuval društveni red z modrimi prigovori in blagovoljnimi opazkami, kar pri tem društvu, kjer je bilo toliko razlike med zunanjim in notranjim človekom, ni bil lehak posel.

Morda pa je bilo vse svatovanje zanimljivejše in zbrana gospoda vredna večjega spoštovanja! Popisujem namreč samo opazovanja in vtiske, kakor si jih je po svojih nazorih in v svojem srdu uredil in zapomnil svat, nevidno sedeč na peči. Srd pa sodi vse pristransko, kakor vidimo to tudi pri ljubezni.

Samorad je pač spoznal, da je med povabljenci že minilo največje delo, tlačiti si namreč želodec s preobilimi jedili, da dela prebavljanje marsikomu težko glavo, kateri ne ohladi vročine nobeno vino, da vlada nekova zagata v dvoraninem vzduhu in v večini možgan in da se sploh vzbuja želja po slobodnem gibanji in po razvedritvi. Sosebno slastno pa je opazoval, da si gospod ženin gasi žejo čez mero in da svoje bizeljske starine proti drugim vinom ne hvali samo do nebes nego jo tudi dejanski preveč obožava.

Prišel je trenutek, ko so bili vsi jednako utrujeni in so vsi hkrati umolknili, razven dveh mater. Ženin hoče pogledati na uro, toda malone omedli, videč, da mu na zlati verižici visi pristna rdeča - čebula.

Samorad, ki se ni nadejal take zamene, zadržal je iz težka glasen smeh. Prijala mu je ženinova zmeda, in da se med gospodo vzbudi živahnejša zabava, ukaže služnim svojim duhovom, naj narede, da bodo svatje govorili, kar mislijo. Zdajci so vsi obrazi izpremenjeni. Ženin ves togoten poskuša vstati, toda posreči se mu samo na pol. S tresočim glasom zakriči svatom:

— Ta šala je predebela. Kdor mi je uro izmeknil, daj jo nazaj! Saj niste sami tatje? —

Vsem šine kri v glavo. Svoji jezi pa da najprej duška visok, suh gospod iz soseske, ki sedi ženinu nasproti. Bil je imovit trgovec, prvak v oderuštvu in svetohlinstvu. Ta burno vstane in zarohni na ženina: Kaj, mi tatje? Ti si največji lopov v treh deželah! Dokler si bil varuh, kradel si svoji varovanki vino iz kleti in les iz šume.

Od nje dolžnikov si prejemal obresti po deset od sto in še dobrote povrhu; zaračunjal pa si jih samo po pet od sto. Sedaj pa jo hočeš ukaniti za vse, kar ima. Zrasli bi ti rogovi na čepinji, višji nego največji hrast, ki si ga ukradel iz nje gozdov! —

Toliko da izrohni ta, zavrne ga ženinov bratranec, krepak, tršat mož, o katerem se je govorilo, da je bila podlaga njega blaginji kriva prisega: Molči ti! Moj kumek Peter Pavlic je svetnik proti tebi, čeprav si tako bogomolen. Veš, zakaj moliš sedaj tako licemersko? Od svojih pomagačev, od razbojnikov, iztržil si sveto monštranico, katero so ukradli v cerkvi Svete Marije Bistriške! In sedaj bi si pred ljudmi, ki to vedo, rad opral črno dušo svojo! —

Gospod župnik je klical, miril, toda zaman, zakaj bilo je tako, kakor v nekaterem novodobnem parlamentu. Zatorej je pobegnil iz družbe pobeljenih grobov. Z njim je odšla tudi nevesta v stransko sobo.

V boj so se glasno vikaje in kriče mešale tudi ženske, ne oziraje se na nedolžni gospodičini, kateri nista vedeli, kam bi utekli. Ubožici sta morali čuti nove besede, katerim še pojma nista znali, in mnogo spoštovana gospa je drugi spoštovani gospe in obratno pripovedovala resnice, katerih gospodičini nista smeli verjeti, ako naj spoštujeta očeta in mater po četrti zapovedi božji. V tej soblazni, ko so nekateri že prijemali za stole in je marsikatera pripeta ženska kita zdrknila pod noge, bil je ženin še dokaj puščen pri miru, tako da ga je ob tej obči očiti izpovedi obhajala samoljubna zavest, do katere se prej ni vzpel v svoji oskromnosti: da je on, Peter Pavlic, prav za prav med vsemi še najpoštenejša duša, sicer pa med ljudmi, proti katerim je treba biti opreznemu. Zatorej migne strežniku, naj mu poda ročno blagajnico, ležečo na mizici pri nasprotni steni. Ženin pritisne blagajnico k sebi, popije, da se bolj umiri, čašo kave, katero mu je bila prej priredila nevesta sama, in potlej, ko mu vest le ne da miru, skrinjico skrbno odklene, ker se mora uveriti, da vsaj tukaj ni nič prišlo dolgim prstom v oblast.

Blagajničica se odpre, a ženin zakliče bolestno: Tukaj notri sta bila dva kilograma zlatih cekinov, nevesti za jutrino namenjenih; sedaj so pa same svinčene kroglice! —

Obupno prevrne skrinjico; da se kroglice takale po mizi med krožniki, skledami in steklenicami in padajo na vseh straneh na tla.

Kar se zablisne, in kroglice se izpreobrazijo v svetle rmene cekine. Zdajci utihne ves prepir, in stari in mladi upro oči na zlatnino, pozabivši vse obreke in ogrde. Zamaknejo se v ta pogled, kakor bi gledal svetnik v odprto nebo; toda njih oči niso pobožne, nego oči gladnega volka, ki ugleda jagnje pred seboj.

Pustimo jih nekoliko tako začarane in stopimo v stransko sobo. Tam se je Cvetana, ko je ušla kletvi, kleveti in ropotu svojih svatov, zgrudila v naslanjač in se glasno razjokala. Slaba tolažba so solze; vender za ta nesrečni dan, za to usodno uro ni našla boljšega tolažila. Ali tudi ta kratka uteha se ji je zagrenila. Ko namreč Samorad vidi, da Cvetana odhaja iz dvorane, zleze tudi on s sedeža. Izpremeni se zunaj dvorane v navadnega človeka, stopi v Cvetanino sobo, kakor mu je bila to prej navada in pravica več mesecev, in se prikloni, da bi Cvetani poljubil roko. Ona pa se ga ustraši, umakne se in zašepeta polglasno: Beži in teci! Ako te tukaj najdejo, ubijejo tebe in mene! —

— Ne boj se, ljuba Cvetana! odgovori Samorad zaupno. Take pomočnike imam s seboj, da se mi ni bati nikogar in da tudi tebe zdajci odvedem, ako hočeš! —

— Za Boga svetega! odgovori Cvetana boječe, ali ne veš, kaj je bilo danes? Ali me hočeš pehniti v nesrečo in sramoto ? Beži, nesrečnik, beži! —

Rekši stopa naglo proti dvorani. Samorad se strastno postavi proti nji in jo zaman poskuša udržati za roko, proseč samo še trenutka in veleč svojim duhovom, naj njega in njo odneso na dom njega matere.

Ali duhovi se ne ganejo, in ko Cvetana vsa objokana in preplašena odpira vrata iz sobe v dvorano, prisopiha hlevnik Jaka, ki nosi danes navzlic pohlevni vonjavi črno suknjo in bele rokavice ter zakliče, da se razlega po vsi dvorani:

— Gospod Veselin je v Savi utonil! —

Učinek teh besed na ženina, ki je bil doslej zamaknjen v zlato in še bolj naudan strahu, da bi kdo iz poštene družbe ne popravil števila cekinov na svojo korist, bila sta žalost in veselje zajedno. Vest se je oglasila: Jaz sem kriv njega smrti, sebičnost je rekla: Ljubovnik je izginil, in nazaj ga več ne bode begat moj zakon. Od toliko genitev, ki so podile druga drugo, skoraj omočen, nagne glavo nazaj v naslanjač. Zdajci ugleda Cvetano, ki stoji med durimi njemu nasproti razvneta in plaha; tikoma za njo pa stoji Samoradova podoba, ki ga meri s togotnimi očmi. Ta prizor je staremu možu strela iz jasnega neba. Zgrudi se in pade težko na tla.

Samorad opazuje z vražjo slastjo grozno zmedo, ki zdajci zavlada po dvorani. Cvetana hipoma priskoči k ženinu, kjer je že preveč rok, ki na vse načine poskušajo zopet vzbuditi ugaslo življenje. Nekateri tekajo in begajo na vse strani; drugi kličejo zdravnika, katerega ni blizu; tretji glasno žalujejo; četrti trdijo resnega obraza, da je prezgodaj preminil ta vzgledni poštenjak, in drugi zopet skrivaj pobirajo cekine s tal. Ko ni več upa in je splošna sodba, da je moža zadela srčna kap, stopi Samorad izmed durij, zakliče Cvetani: Zdravo, vdova! Da se vidiva jutri! in svatom: Radost mi je, ostaviti vas, prepoštena gospoda! ter se rogaje poklanja do izhoda, kjer izgine izpred očij, ne da bi ga zadeli kozarci in krožniki, katere lučajo razjarjeni svatje za njim.

Ko zopet diha čisti zrak pod milim nebom, zazdi se mu, da mu samemu v glavi vrvi večja zmešnjava nego ona v svatovski dvorani, in želi si miru, da se odpočijejo živci in da se more zavedeti tega, kar se je dogodilo v malo urah. Toda obide ga skrb za staro bole-havo mater, ki bi se opasno prestrašila, ako zve neresnično novico o njega smrti v Savi. Ukaže se torej prenesti v materino hišo. Tam bi ga morali duhovi spustiti skozi dimnik v hišo, toda posade ga na cesto kakih trideset korakov od hiše, in na uho mu zašepeče glas nevidne osebe:

— Dalje ne moremo, ker vidimo ondu cerkev; stopiti pa ne smemo na prostor, ki je od cerkve pod sto metrov. —

Togotno odgovori Samorad: Ali ste malovredni hudiči! Tudi pri Cvetani mi niste mogli pomagati. —

— Tudi tam nismo smeli pomagati, gospod — reče glas iz zraka. Cvetana je bila danes blagoslovljena, in dokler ostane brez greha, ne dotaknemo se je. —

Samorad se torej peš napoti k domači hiši. Gre mu prva in druga stopinja, ne pa tretja. Nekaj ga prime za obroč na vratu, in ga drži tako tesno, da bi se zadušil, ako se ne umakne nazaj.

Obstane torej v nočni temini na cesti. Nestrpno opazuje, kaj se vidi in čuje iz materinega gradiča, ki je neobično razsvetljen pri tleh in v nadstropji. Dobro čuje glasen jok stare hišne dekle, ki mu je bila nekdaj pestunja, in tožbe drugih znanih ženskih glasov. Iz posameznih govoric posname, da so pri materi že zvedeli novico o njega smrti v Savi; toda iz občega nerednega beganja, iz odpiranja in zapiranja vrat in shramb sluti, da se je pripetila velika nesreča. Dvigne se toliko v zrak, da vidi naravnost skozi odprta okna v nadstropje in v navadne materine sobe. Verjeti ne more, kar vidi, toda oči ga ne varajo. Ugleda bledo mater na neodgrnjeni postelji negibno in vdrtih, zatisnjenih očij; hišne ženske pa pripravljajo posobje, krila in odeje, da polože mrtvo gospo dostojno na mrtvaški oder.

Samorad se spusti nazaj na cesto. Brezupno kliče domače ljudi po imeni na vse grlo, in vpije proti gradiču, da še živi, in da pridi kdo do ceste. Toda nihče se ne zmeni za njegov klic, dasi bi se moral v gradiči slišati prav dobro. Kar pripelje nekdo od hiše na cesto voziček, natlačen z gnjatmi, slanino in hlebi: izvestno v obči zmedi ukradeno blago. Voznik zapazi Samorada in uteče glasno kriče v gradič. Tam zdajci nastane velik hrup. Domači hlapci se zbirajo in pomenkujejo, da mladi gospod Veselin nazaj hodi, da je videl, kako je materi od žalosti počilo srce, ker je umrl take smrti da se je izpremenil v volkodlaka; da je takisto usmrtil gospoda Pavlica in da gre sedaj na svoje domače služabnike, pit človeško kri. Zdajci se vežina vrata odpro, in tolpa hlapcev, oboroženih s puškami, sekirami in dolgimi poostrenimi koli, zakorači proti Samoradovemu stališču. Ta je pač poznal narodno vražo, da se volkodlak umiri le tedaj, ako mu srce prebodejo s kolom; včdel pa ni, da je pri preprostih ljudeh vraža močnejša od vere in da je vraža slepa za sleharno prepričanje. Ostane torej na cesti in vabi ljudi k sebi, trdeč, da je živ in zdrav. Hlapci prikoračijo na cesto in obstopijo Samorada, ki milo prosi, naj mirujejo, naj ga potipljejo, naj se prepričajo, da je živ človek. Toda drhal, pijana od vina in od tiste besne hrabrosti, katera izvira iz strahu, slepa in gluha je za vsako pametno besedo. Vsi vidijo volkodlaka, nihče živega človeka. Vržejo ga vznak in ga pritisnejo k tlom, da se ne more geniti. Stari korenjaški hišnik pa dvigne oster kol, da bi ga na vso moč zasadil volkodlaku v srce. Samorad zamiži v tej pre-pasti, toda ko zopet izpregleda, leže okolo njega hlapci nemi in omamljeni. Predenj pa stopi Abadon, ki ga krepko postavi na noge in nagovori:

— No, človeče, dobro delaš! Moj denašnji trud s teboj se mi je izplačal za danes. Mater — pardon — »ljubo mater«, kakor si rekel pred štirimi urami, spravil si na oni svet za nekaj let prezgodaj, ker se ti ni zdelo vredno darovati ji nekaj minut in ji poročiti svojo rešitev, predno se je tvoja kočija brez tebe vrnila od brežiškega broda Usmrtil si topega ženina, kateri bi bil itak kaki dve uri pozneje umrl v postelji za nenavadnim vender nesumnjivim slučajem. Svoji nedolžni Cvetani si vzel pošteno ime in ji prizadel madež, katerega pri tvojih znancih in sosedih, katere si povrhu vsega osramotil, ne opere potok solza in ne ogladi pokora vsega življenja! In naposled bi sedaj ležal na cesti s prebodenim srcem, da sem se vzbudil trenutek pozneje in da ni hlapec, ki je nosil blagoslovljeno vodo, iz bojaznosti zaostal za svojimi tovariši. —

— Oprostite, rešitelj moj, seže mu Samorad v besedo.

— Tiho sedaj! nadaljuje Abadon trdo. Tako si slušal moja svarila, da si sam sebi zaigral celo prostorček v domovini, na katerega bi bil nocoj položil trudno glavo k potrebnemu počitku. —

Zdajci se približa zemlji velikanski zrakoplovni balon. Abadon migne Samoradu, in oba stopita v ladjico, ki je s konopci pripeta pod zrakoplov. Ta ladjica je prostorna soba z vsemi ugodnostimi sijajne spalnice. Zrakoplov se lahno dvigne v daljno višavo. Spodaj se razprostira črna tema, zgoraj pa se leskečejo zvezde v čudoviti, Samoradu dosedaj neznani svetlobi.

Abadon veli Samoradu, naj razpolaga s spalnico, naj bode njegovih pet ur spanja brez spominov na denašnji dan in brez težkih sanj. Ko prisveti jutranje solnce, vzbudil se bode Samorad v zračnih višavah nad Sredozemeljskim morjem.


III.[uredi]

Samorad se po mirnem spanji prekratkih ur predrami, malo okrepčan in zelo že željen spanja. Tema je še v zrakoplovni ladjici, in zvezdice sijejo takisto gosto in divnosvetlo kakor pred petimi urami. V skoraj nedogledni dalji se vnema žareča iskra, in iz nje na vse strani okolo rasto temnordeči in rmeni trakovi »rožoprstne« zarje. Iskra se širi in beli, in skoro zaplava polna solnčna obla v divni veličavi nad neprezorno meglo, v katere valih miglja odblesek zore in solnčni sijaj. —

— Kako krasen je ta razgled! vzklikne Samorad.

— Vsakdanja reč, odgovori Abadon, katere bi moral biti vender že vajen. Ako te pa ta pogled tolikanj zanimlje, utegneš ga uživati do sita. Treba samo, da ostaneva proti solncu na sedanji črti in da se jedino zemlja pod nama dalje suče po svojem tiru. —

— Ali je to možno? —

— Zgolj igrača, izusti Abadon ter migne z roko.

Zrakoplov se dvigne, in solnce je visoko na obzorji; potlej se zrakoplov spusti nizdolu, in opazovalca sta zopet v popolni temi. —

— Nepresežna je vaša moč, rešitelj moj! izpregovori Samorad. Abadon odgovori resno:

— Za moje obzorje je ta moč neznatno majhna; zakaj nad menoj vlada z železno roko višja moč, kateri se moram trepetajoč pokoriti. Za tvoje obzorje je pa moja moč tolika, da je ne preumiš: to ti je knjiga s sedmimi pečati! Ako bi smel, lahko bi se nekoliko poigral z zemeljsko oblico ali se malce pošalil, na primer, da jeden dan solnčnim žarkom zaprem pristop na zemljo. —

— Ali bi bil to strah in polom! pristavi Samorad.

— Nič vztrajnega, nadaljuje Abadon. Tistega mračnega dne bi gospodarji zemeljskih stvarij v strahu in preplahu obupavali in divjali, kesali se in molili ter z dobrimi sklepi mostili vsak svojo pot v pekel; drugi dan bi pa svoje zle navade zopet nastavili tam, kjer so jih predvčeraj ostavili. Takšen je človek. Sicer pa ta svet tudi ni, kdo ve, osnovan kako trdno. Videl bodem še druge in zopet druge preosnove teh na videz samogibnih in za milijone vekov namenjenih solnčnih skupin v prostora brezkončnosti; videl jih bodeš tudi ti, kadar bodeš nekoč gledal brez obmane, s katero sedaj telesnost odeva dušo tvojo. Nekoč bodeš gledal naprej in nazaj, sedaj vidiš samo nekoliko sedanjosti ali pravše, nekoliko navideznosti iz sedanjosti. Vara te celo to zvezdato nebo, ki se mu toliko diviš. Marsikatera zvezda, katere luč ti danes miglja tako žarko, ugasnila je že pred tisoč leti in se razdrobirila; in koliko novih svetov kroži po brezmejni prostranini, katerih luč dosedaj ni dospela do svetovne drobtinice, katero imenujete zemljo! Toda pustiva svetovje. Megla pod nama se niža in razpršuje, in iz nje že strme jutranjejasni vrhovi italijanskih gora. kakor otoki iz morske gladine. Sedaj se nosiva uprav nad ognjenikom Vezuvijem. —

Samorad, ki je motril robove, v dalji storžeče iz megle, kar osupne, ko ugleda pod seboj veliko okroglo goro v čistem solnčnem siji in na nje vrhu očrtek ognjenikovega žrela. Tudi giblje se nekaj na gori. Proti vrhu namreč je vodil siromašno oblečen, suh mož mršavega osla, in na oslu je sedel dolgopet gospod, kateri po nosi in obrazovnih potezah ni mogel biti drug nego sin ošabnega Albijona.

— Glej, osel! vzklikne Abadon. Vedno gledam rad to žival: neumorno, potrpežljivo, z malenkostjo zadovoljno; in kako je ta žival ponižna! Oslica je nekoč nosila Boga, oslica se je razgovarjala z Bileamom, prerokom, in petsto let že slovi osel modrijana Buridana; pa osel in oslica sta ostala ponižna, kakor sta bila prej. In če krmiš osla iz zlatih jasel, nikoli se ne prevzame, nego delal bode in delal, in ko mu privoščiš počitka, bode med plevelom in osatom modroval svoje oslovstvo. Kako drugače prevzetujejo osli v človeških podobah, zlasti tisti, ki zobljejo iz zlatih korit! —

— Tisti uborni Italijan, ki osla vodi, pa je tudi priličen svojemu sivcu, pridene Samorad.

— Nekoliko pač, odgovori Abadon, ali samo nekoliko. Osel je tudi odločno trmast in dolgo kuha svojo jezo. On tudi nekamo bolj samopašno ščedi s svojim življenjem in ne gre kar na povelje v boj na življenje in smrt kakor njega bolj čislani sorodnik, konj in konjev človeški jahalec. V prebivalcih Italije, v teh zmernih, ščedljivih, neumornih in vztrajnih ljudeh pa tiči tvorivo kakor za voščene tako za koščene značaje, za topoglavce in veleume, za razbojnike in svetnike, za težake in umetnike, za nizko in vzvišeno delovanje. Ti kakor človek se moraš čuditi temu narodu in ga, kakor sin menj številnega, sosednjega naroda, obstražno opazovati; saj te uči knjiga, da v zadnjih dvajsetih stoletjih zemeljske zgodovine ni nobena druga dežela na tako majhnem prostoru porodila toliko dušnih prvakov v vseh strokah človeške izomike in toliko velikanov, kateri so nam ostavili neizbrisne sledove svojega posezanja v zgodovino človeško. Zanimljiva je ta dežela, bodisi v svojih lepotah, bodisi v svojih razvalinah. Tukaj je rajski vrt vse Evrope; tukaj in nikjer drugje v Evropi sta Stvarnik in njega posnemalec, umetnik, razgrnila in priredila toliko krasot in čudotvorov, da je ta dežela v resnici gledališče vse Evrope, katero želi videti vsakdo in kamor hiti vsakdo, kdor le utegne. In to razkazovališče prirodnih lepot in človeških umetnin, nakopičenih iz mnogih stoletij, preseza vsako pričakovanje in vso bujno domišljijo inostranskih občudovalcev. Uprav najina bližina je sloveč kotiček sveta: Neapoli z divno okolico, o kateri pravi sam Italijan, da lahko umreš, ako si videl Neapole. Tukaj se čuva grob Vergilijev, pesnika izmed najodličnejših, kar jih pozna zgodovina. Ta pesnik je v svoji pesmi »Georgicon« prav s starorimljanskim ponosom opeval slavo Italije. Ko bi pa on sedaj vstal iz groba, priznati bi moral, da lepota in slava sedanje Italije visoko preseza Italijo njegovih dnij. Uprav pod nama, izpod osemnajststoletne kamenite odeje, vstaja Herkulanum, radovališče vseh tedanjih bogatašev: lepo mesto, čegar razuzdanost in mehkužnost je bljuvajoči Vezuvij zagrnil s pepelom in raztopljenimi rudninami. Želel bi, da pridni preiskovalci ondu izkopljejo veliko knjižnico rimskih in grških klasikov na radost učenjakov in na žalost dijakov; in še bolj bi želel, da iztaknejo vse zaklade bogastva, ki so tam zakopani, in sicer toliko, da se ž njimi pobota vsa dolgo vna vsota, katera je Italijo stala sedanja združba različnih državic pod jedno povelje in jedno uniformo.

— Časa imava zadosti, da površno ogledava to zemljo. Moj zrakoplov se giblje po bliskovo hitro, in kar hočeva videti, pod nama je, da le izraziva željo. Pod sabo glej Hanibalovo Kapuo; tam je vedeževala kumejska Sibila. Tukaj kipi do najine ladjice gora Etna, tu doli sta izgubili Scila in Karibda nekdanjo svojo strahotnost. Tukaj sanja o stari slavi Ravena in še vedno slovi učena Bolonja. Benetek ne vidi nihče tako lepo z Markovega stolpa, kakor jih gledava sedaj midva. Ondu se razgrinja toskanska poljana. Tukaj sloni ob bregu ponosna Genova s prekrasno Rivijero. Sedaj plavava nad Boromejskimi osredki, ki so biser jezera »lago maggiore«, in tam zadi se kopičijo orjaški snežniki. V tem kotu pod gorami tiči ubožna deželica Rezija, kjer umirajo tvoji rojaki, kateri so se v boljših časih razprostirali daleč doli po beneški ravnini. —

— To je divno, skoraj omotično! zakliče Samorad. Potreboval bi dokaj mesecev, da bi si v dušo vtisnil pravo podobo in znamenitost te dežele. —

— Kaj mesecev! — odgovori Abadon. Paznost in trud vsega življenja ne zadošča, da premotriš vse, kolikor se je nabralo v stoletjih plodov umetnosti in učenosti. Če te to zadovoljuje, vender vidiš samo bežečo sedanjost. Jaz pa vidim poleg tega nekdanjost in bodočnost, in to z drugačnimi očmi nego ti. Pa tudi tebi je možno tako gledati in opazovati kakor jaz. Če hočeš, dogovoriva novo pogodbo, da mi za nekaj časa prepustiš svoj život. S tem bi bil tvoj duh rešen teže in spone telesnosti ter sloboden proti mejam prostora in proti meri časa. Ti bi za čas pogodbe imel nekako v najemu dušne velemoči breztelesnih bitij, kakeršno sem jaz in kakeršna so drugi duhovi. Videl bodeš z duševnimi očmi izvor in posledek vsaki sedanji reči ter spoznal, da je sploh zgodovinska sedanjost samo sad in razvitek nekdanjosti. Spoznal bodeš, kako se v ravnotežji vznašata človeška zlobnost in beda, kako se maščujejo in vračujejo vse krivice, zmote in zamude posameznikov in celih narodov; in uveril se bodeš, da je svetovna zgodovina res svetovna sodba. To bi koristilo ne samo tvojemu razumu, da se iznebiš marsikaterega vkoreničenega predsodka, temveč tudi tvojemu srcu, da bedni položaj svojega bližnjika sodiš bolj usmiljeno, nego je navada tvojim vrstnikom. —

— Nato poda Abadon Samoradu naočnike s steklom, na videz neprezornim, in nadaljuje: Da nekoliko poj miš, kako se gleda z breztelesnimi očmi, natekni te naočnike in videl bodeš marsikaj, kar te je nekdaj zanimalo, živo pred seboj. Tukaj sta prvič dve imenitni ženski, po času dvetisoč let narazen, obe prelepi, obe Lukreciji: starejša, ki si bode nož v prsi, mučenka je za zvestobo in sramežljivost; mlajša, ki meša strup v pijačo, ta je navzlic vsi omiki in duhovitosti razvpita nakazen vseh nenaravnostij. — Sedaj sta nastopila dva moža. Starejši, ki se razgleduje tako samozavestno in samoljubno v skrbnolični togi, to je slavni Ciceron; za petsto let mlajši mož, ki oskromno gleda k tlom v preprosti haljini, to je sveti Benedikt iz Nursije. Prvi je neizmerno pridno pilil svoje govore in razprave ter oblačil grško modrost in učenost v prelepo latinščino. Za to, da ga svet še imenuje, da se čudi njega jeziku in da preučuje njegova dela, mora pa zahvaljati samo drugega in njegove učence, ki so varno hranili in zvesto prepisavali stare klasike. Red pa, katerega je ustanovil tihi Benedikt Nursijan, važen je za prosveto zapadne Evrope gotovo toliko kakor ves slavni Ciceron. — Sedaj se predstavljajo štirje pesniki iz Italije, ki so vsi dosegli svetovno slavo. Prvi je Horacij, ki je znal ob petji modro in udobno živeti kakor malokateri pesnik. Drugi je Ovidij, ki je hotel poleg petja tudi pesniško živeti; zatorej ga je tedanja cenzura pregnala v tedanjo Sibirijo pri mrzlem Črnem morji. Tretji je Dante, ki je v nehvaležni domovini izgubil vse »darove Pluta« in bridko tožil, kako žalostno je gori in doli stopati po gladkih stopnicah hladnosrčnih mogotcev. Najmlajši je Tasso, mož, ki se baje nikdar ni smijal, ki je goreče ljubil ledeno devico, ki je moral prvo hvalo in slavo svoje epopeje poslušati skozi omrežje temne ječe. Napdsled so ga hoteli na Kapitolu slovesno venčati; toda blaga usoda je odločila, da se pesniku, ki ni pel za svoje vrstnike, temveč za vse pozne rodove, spodobi lovorika na grob in ne na živo glavo. — Tam na strani stojita moža, katerima je višja usoda posodila svoje zemljo ravnajoče žezlo. Starejši, ki si popravlja gube na svoji togi in lovoriko, krijočo plešo na glavi, to je Julij Cezar; drugi, majhen mož z napol zapeto suknjo in z obnošenim klobukom, pa je Napoleon Bonaparte. Oba sta bila genijalna preosnovatelja svoje dobe; a prvi je bil srečnejši: bodalca zarotnikov so ga podrla, ko je bil na vrhunci svoje moči in slave. Napoleon je bil pahnjen z višave in je potlej premišljal izgubljeno svojo slavo na samotnem otoku sredi oceana, kakor bi hodil sam sebi za pogrebom. Glej krdelo drugih Italijanov, ki so bili v roki zemeljske usode človeštvu ali blagoslov ali šiba ... —

— Preveč je, gospod, seže Samorad Abadonu v besedo. Podoba podi podobo, in tako se mi sučejo v domišljiji, da vsak poznejši prizor izbriše sled prejšnjega. Dovolite, da si nekoliko odpočijem. Potlej pa, prosim pokažite še tisto večno mesto, kamor drže vse ceste. —

— No, Rim, odgovori Abadon počasi. To mesto mi ni sosebno priraslo k srcu. Imel sem ondu nekdaj ogromno veliko služabnikov. Tudi sedaj štejem v Rimu več častilcev in tlačanov, nego bi marsikdo sodil. Služijo mi v vseh stanovih vedoma in nevedoma. Celo pod talarjem in nunsko pečo marsikatero srce gori zame, ko pošiljajo usta molitve k nebu; vender — saj veš, kakšno je razmerje in kdo sem jaz — moja moč je tu doli omejena. V tem mestu stoluje moj največji zemeljski sovražnik, s katerim bijem neprestan boj. Čestokrat ga stiskam in premagujem, naposled pa zmaga on. — Tukaj pod sabo imava torej Rim; ti pa pazno ogleduj, kar se razodeva tvojim duševnim očem. — Okolo kalne Tibere se prostirajo pašniki, in na tistih sedmih brdih stoji šuma, tu in tam presekana. Delajo se neznatni okopi okolo koč, stesanih od debelih brun. Tu umira krepak mladenič v krvi in prahu, in noga čvrstega mladeniča mu stoji na prsih. To je Rim za svojega početka, oškropljen z bratomorno krvjo; in to Kajnovo znamenje je Rimu ostalo. Nikjer ni pila zemlja toliko bratovske, toliko nedolžne krvi kakor na tem prostoru ... Preskočiva tisoč let in poglejva Rim v njega veličavi in krasoti za rimskih cesarjev! Tukaj gledaš izprevod, kakeršnega je vzmogel samo Rim, prvo mesto tedanjega sveta: triumf cesarja Avrelijana nad kraljico Zenobijo. Ta lepa, grškoizobražena, duhovita in srčna žena je v palmovi zelenici sirijske puščave ustanovila čarobno lepo mesto, Palmiro, in modro carovala bogatim deželam. Sedaj je na sramotnem vozu, uklenjena v zlatene verige, podana sramočenju in ogrdi pijane drhali, in pričakuje nečastno smrt po krvnikovem meči. Tam se pelje ponosni triumfator Avrelijan v cesarskem sijaji, in vnuki pozabljenih Katonov in Brutov se mu klanjajo, kakor da časte božje bitje. Ali nad vso to nečimerno bliščobo visi tančica bojazni pred nekovim neznanim prevratom. Prav ta cesar je dal »večno mesto«, dosedaj varovano s tisoč in tisoč ščiti hrabrih junakov, ograditi z močnim zidom, dolgim nad tri milje, kakor bi slutil, da se dvigajo mladeniški narodje v daljnem vztoku na zmagovito preseljevanje v čarobno Italijo. A večjega sovražnika je gojilo mesto med svojim ozidjem! Glej ondu v temnih katakombah tihe, preganjane, a neustrahovane možč, vnete oznanovalce nove vere ljubezni, kako podkopujejo stebre trohnečemu Rimu! Naposled se je utrgal brez rok tisti kamen Danijela preroka. Kamen je zadel ob »ilovoželčznonogega« velikana; velikan je padel in se razdrobil; kamen pa je vzrasel v veliko goro. Bujno je zacvelo krščanstvo, porošeno s krvjo svojih mučenikov, in je preobraslo stari svet in vse velikanove razvaline ... Preskočiva tisoč in okolo sto let. Glej nov prizor! Mesto je manjše in oskromno. Izpremenila se je stara slava v bajke, stari gradovi v razvaline, in svetišča odstavljenih bogov v cerkve nevidnega Boga. Samo ljudje so ostali zlobni, brespametni in bedni kakor nekdaj. Ondu vidiš moža silovito ubitega. Razdivjana, nahujskana drhal vlači njega truplo po cestnem blatu. Sedaj so truplo sežgali na grmadi in raztrosili pepel po vetru. Ta mož je Nikolaj Lavrenčič Gabrini (»Cola di Rienzi«). On je prosto ljudstvo, čegar sin je bil, otel nasilstva mogočnih, nenasitnih plemenitašev; potlej je modro in pravično vladal in izkušal obnoviti moč in slavo nekdanje rimske ljudovlade. Rimljanom, rojakom, pa se je naposled zazdelo, da je njega vladanje preželezno. Naveličali so se reda in slobode; svojemu možu so vzeli vlado in življenje; sužnosti vajene tilnike so pa zopet sklonili pod jarem, katerega jih je bil otel sam Cola di Rienzi ...

Nov prizor! To je denašnji Rim, ki po svojih stavbah in nepreglednih zakladih učenosti in vseh možnih umetnostij daleč preseza Rim nekdanjih cesarjev. Tukaj ti je najočitnejša cerkev Svetega Petra, ta najznamenitejša, najveličastnejša stavba vse vaše zemlje. Kupolo, ki tako ponosno kipi proti nebu, zgradil je v drznoveličanstvenih razmerah Michelangelo Buonarotti, veleum v staviteljstvu, kiparstvu in slikarstvu ter zajedno sloveč pesnik in preblag značaj. Ne poznam takšnega velikana v zgodovini. Vender se je morebiti tudi v tvojem oskromnem narodu porodil sinko, ki bi bil dosegel tega dušnega prvaka. A tvojemu rojaku Rojenice niso bile naklonjene. Imel ni tako imovitih roditeljev, take vsestranske izobraženosti in takih duhovitih družabnikov kakor sloveči Italijan; tudi ne tako bogatih podpornikov, nepristransko vnetih za umetnost, kakeršni so vzajemno tekmovali v prvi polovici šestnajstega stoletja v dični, bogati Italiji ... Poglej naposled Rim, kakeršen bode meni nekdaj najbolj ugajal. —

— To je grozno! zakliče Samorad.

— Nič groznega, odgovori Abadon hladno. Vrši se samo zakon prirode! Na tej zemlji mora kakor vsak narod tako vsaka pokrajina dospeti do možnosti popolnega razvitka. To vse se godi počasi in z najpreprostejšimi pomočki. Nemci žele, da bi se ves svet sukal okolo Berolina. Ta želja se jim izpolni tako točno, da bode tičal severni tečaj zemeljske osi uprav na mestu, kjer stoji sedaj Berolin. Ko se bode tako zemlja sukala okolo Berolina, ležal bode nad Rimom težak, debel ledenik, ki z mrzlo odejo zaduši vso kulturo evropsko. Toda ledena skorja bode počasno lezla z višav v novo severno morje in tiščala, trla, drobila in gladila vse te velikanske kupole, stebre in kipe, vse te krasne palače in gradove z jeklenimi oklepi, ki si jih videl trenutek prej. Ko se potlej zemeljska os premakne drugam in vzkali novo življenje v zopet otaleli Evropi — (ali kakor že se bode tedaj imenovala), onda bode nov učenjak določil stališče nekdanjega Rima in zapisal v svojo knjigo, da na prostoru sedmih brd, ki so nekdaj slovela tisoč in tisoč let, ni našel drugega nego ravan strjene naplavnine in nekaj skalnatih obronkov raztalelega ledenika. Ali želiš morebiti videti Italijo, kakeršna bode po bodoči ledeni dobi? —

— Hvala, gospod! Če gledam to ledeno grobje in mislim, kaj vse krije pod seboj, onda me mine vsa želja zvedeti, kaj pride pozneje. —

— Tudi prav, nadaljuje Abadon. Te prizore, zapomni: posamezne prizore, iztrgane brez zveze iz nekdanje, sedanje in bodoče Italije, razgrnil sem ti zato, da nekoliko čutiš, koliko koristnejši je za resnico in za razbistrovanje okornega človeškega uma samovid nego mrtva, ponajveč nedostatno in pristransko pisana knjiga. Tako motrim jaz zemlje in njenih prebivalcev obraz in zgodovino; in meni, ker me ne ovirata čas in prostor, vidi se vse istočasno, vse v zvezi, in vzrok mi je tako jasen kakor učinek. Mlad si še in potreben mnogega uka, ker tvoja dosedanja veda je zgolj neurejena zbirka odlomkov brez notranje zveze in kopica človeških izmišljotin, ki jih iz navade jemljete za resnice. Ne vem, doklej bode trajala najina pogodba; ali sedaj ti je dana prilika, da se za nekaj časa iznebiš bremena svojega telesa. Kadar več ne bodeš vezan na prostor in čas ter na potrebe in želje svoje materijelne polovice, onda bodeš gledal vse človeške vede, vse razmerje zemeljsko in zgodovinsko sestavno, istinito in na svoje oči ter dobil za vse življenje zadosti take vednosti, ki te ne bode varala, in takih izkušenj, ki te ne bodo bolele. —

— Iz srca rad poskusim to, izpregovori Samorad razvnet in ne spoznavši, da je to teženje Abadonovo na višjo omiko zaničevanega človeka morebiti vender nekoliko sumnjivo.

Nato Abadon: Torej dobro! Mož beseda. Ugoden čas za to pogodbo že izbereva potlej. — Sedaj pa ostaviva Italijo in ne opazujva samo. Treba bode delati, in baš pod nama je temu jako pripraven prostor. To je zabavišče in igrališče Monako, meni najprijetnejši prostorček v Evropi. Tukaj posebna vrsta ljudij vedno sili pod mojo oblast; olikano sleparstvo in najbolj bedasta strast delujeta zložno zame, ne da bi mi trebalo vabiti ali nastavljati mrež. —

Ladjica se zadene zemlje. Popotnika izstopita, in Abadon zvije ladjo in zrakoplov, da vse ni večje od navadnega robca. Potem stopita v ličen nov dvorec na strmem bregu tik morja, kjer ju vzprejmejo bogato oblečeni strežniki, kakor bi ju bili baš pričakovali. —

Kadar začujem ime Monako, spomnim se Rusije. Obe ti državi sta absolutni monarhiji: in to sta najmanjša in največja država v Evropi, kakor bi hoteli dokazati, kako resničen je rek »Les extremes se touchent«. Najti je tudi razliko: Monako ima razvpito igralnico; taki pa prostrana Rusija nima mesta. Ako bi pa Rusija dopustila tako igrališče, vender bi ta razlika ne prestala. Onda bi vse evropsko oziroma židovsko časopisje — katero se rado nazivlje šesto velesilo — jednoglasno napadlo veliko Rusijo, oponašajoč ji, kar je sramota za devetnajsto stoletje, da dopušča v svojih prostraninah tako ostudno varališče in tako premišljeno morišče, in klicalo bi novo križarsko vojsko na barbarsko Rusijo. Monako pa je majhna državica in se celo proti migljaju ne more braniti; zatorej ji šesta velesila izkazuje milo plemenitodušje in — molči.

Samorad sedi z Abadonom pod verando krasnega dvorca na skalnem bregu visoko nad morjem in pase zajedno želodec in oči. Za želodec je skrbel francoski kuhar. Pravi francoski kuhar je ponosen umetnik, ki uvažuje, da bi svetovna zgodovina imela drugače lice, ako bi francosko-izobraženi kuhar ne znal možem, ki vare človeško zgodovino, o pravem času zvariti prave jedi. Tak kuhar tudi poudarja, da so Nemci premagali francoskega vojaka, nikdar pa ne francoskega kuharja, in da celo najpristnejši Nemci, naj je njih zibelka tekla ob Savi ali Vltavi ali ob Rdečem morji, kadar si napravijo sijajno pojedino, nemško telesnost svojo krepčajo z izdelki francoskega kuharja in da njih pratevtonska nrav kar nič ne razdivja, ker ima jedilni »menu« samo francoska nazivanja.

Takšen kuhar je stregel Samoradu. Če nemški jezik nima besed za naznamenovanje francoske kuharske umetnosti, kamoli naj jaz povem v slovenščini, kaj se je jedlo in pilo. Samo toliko vem, da sta Samoradov zadovoljni obraz in vidna slast pričala, kolik umetnik je bil kuhar.

Jednako trda mi gre s popisom Samoradove očesne paše. Če rečem, da se nad njim razpenja južno nebo v jutranji krasoti, da se pred njim razgrinja brezkončno morje in zadi za njim zeleno gorovje, ne povem več nego toliko, kolikor vsak prvošolec lahko posname iz svojega zemljevida. Več pa ne morem povedati, ker se tudi moje znanje tega mesta opira samo na mrtvo črko. Naj zabeležim torej samo Samoradove vtiske ali njega čustva; in to je za človeka, ki zna presojati, tudi nekaj.

Samorad je modroval blizu tako-le: To okolico sta skupno vtelesila pesnik in modrijan. Pesnikova živa domišljija je ustvarjala, modrijanova umna roka pa je razpostavljala, da ni nikjer preveč, nikjer premalo, nikjer predivno, nikjer prepusto. Ako bi mogel pozabiti svoje skrbi in želje neutolažnega srca, izrekel bi samo to prošnjo: Življenje mi zastani, da se nagledam, naužijem teh radostij! —

Samorad se umakne v svoje sobe. Tam mu prinese mlad strežnik kopico časnikov in ga vpraša v čisti slovenščini, ali si želi gospod še drugega razvedrila?

Samorad se prijetno iznenadi, da je slovenščina pridrla celo v Monako. Strežnik pa izusti, da je Samoradov nekdanji sošolec Zivko Tratilek in da je nad vse srečen, ker bode stregel blagemu gospodu Veselinu. Ta mu poda roko in mu zabiči, da med njima za sedaj ni drugačnega razmerja nego dijaško-tovariškega, in nadaljuje:

— Kako moreš govoriti o sreči, nesrečnik? Nekdaj si se ustil, da bodeš izbiral med ministerskimi portfelji in škofovskimi mitrami, ki ti bodo na ponudbo; sedaj si pa vtaknjen v strežniško livrejo. —

— To bi samo po sebi ne bilo tako hudo, odgovori Zivko Tratilek. Minister tudi služi in streže, samo da se njega oprava ne zove livreja. Lahko se tudi v svoji službi gibljem prosteje nego škof pod mitro. Vender me je sram te livreje, ki mi očita noč in dan, da sem zapravil svojo bodočnost. —

— Zal ti je torej! Kesanje je začetek dobrih sklepov. Ali so te morda tuja vrata že dosti izučila in utrdila, da bi mogel nadaljevati ondu, kjer si nehal, in ne nadaljevati tako, kakor si začel? Živo se spominjam, kako premeteno si vedel vselej najti pravo gostilno za dijake; kako premišljeno in dostojno si igral vsako igro, da si bil res »magister omnium ludorum«, kakor smo te nazivali; kako si bil neumorna duša vsaki dijaški zabavi; kako si se prebrisano in srčno ogibal nadležnih Manihejcev in kako predrzno si lovil ob konci se mestra podpisov zase in za druge pri profesorjih, katere si jedva poznal po obrazu. Naposled te vzame noč, in nismo te videli ne v kavarni ne v društvu — na vseučilišči te itak ni iskal nihče — in brali so opeharjeni Manihejci v časopisih, da si za naglo boleznijo legel pod travo. Pogrešali smo delj časa žive tvoje veselosti in tvojega prirodnega humorja; končno pa nam je bil tvoj spomin svarilen vzgled, kako se ne zlorabljaj dijaška sloboda. —

— Žal, bilo je tako! V gimnaziji sem bil pri roditeljih kakor v škatljici. Ko sem prišel na Dunaj, bila je škatljica razbita in mene je omamila nova, neznana sloboda. Letal sem kakor vešča v luč, dokler si nisem osmodil perutij ter bil vržen na smetišče; in tam sem sedaj. —

— Ali bi se mogel ohrabriti, da se zopet vrneš h knjigam? —

— Ohrabril bi se, ali s čim, ko nimam beliča pod palcem? —

— Če ni drugega zadržka, z beliči pomorem jaz. Tukaj ti je pettisoč frankov. To ti zadošča, če bodeš količkaj priden in varčen. Ako ne bodeš, padeš seveda zopet na smetišče in dopolniš podobo svarilnega vzgleda. Po denarjih ne bodem jokal, pač pa po tebi. Sedaj pa čim prej ostavi to nepristojno službo; sleci livrejo in obleci novega človeka ter glej, da skoro kaj začujem o tebi, kar bode v čast tebi in narodu, ki potrebuje tako bistrih glav, kakeršna je tvoja. —

Samorad našteje pettisoč frankov. Živku Tratilku se porose oči, in roko hoče poljubiti nepričakovanemu dobrotniku. Objameta se in poljubita, Samorad pa mu za slovo pridene še tisoč frankov. Strežnik-prijatelj odstopi.

Samorad Veselin se zamisli v tisto sebehvalno zadoščenje, katero čutimo tako radi, kadar smo dejanski izkazali ljubezen do bednega bližnjika. Priznal si je sicer, da je bil dobroten samo s tistim denarjem, katerega so mu na povelje v roko stisnili služni duhovi; vender dobrotna misel je bila njegova, in to je tudi nekaj. Obhajal ga je mili spomin na prijetna leta dijaškega življenja, in živo so mu stopili pred oči dvojni nesrečni dijaki. Prvi so tisti, ki nravno prepadejo za veternjaštvom, brezznačajnostjo in razuzdanostjo ter pridejo naposled namesto v svetišče na smetišče. Ti so zločinci zoper zdravo pamet in človečanske vzore. Tem ni pomagati. Drugi pa z žilavim naporom premagujejo vsakdanjo bedo in vsakdanje izkušnjave ter izobražujejo svojega duha in bogate svojo vedo na kvaro rahlega života. Od svojih prihodnjih let nekako izposojujejo, da si ohranijo mladost: to so tisti vse časti vredni, marljivi, značajni mladeniči, katerim so Rojenice v zibel položile za hojo skozi življenje — beraško palico. Tak predujem od negotove starosti, da se ohrani stiskana mladost, pa zahteva hudih visokih obrestij. Neizprosna Morana poterja te obresti, in kdor jih ne vzmore, temu vzame mladost in zajedno tisto starost, katero si je dijak slikal tako idealno, v mladostnih zlatih upih tolažeč svoje vsakdanje siromaštvo. Koliko blagih mladeničev z nebeškimi darovi duha je vzelo nebo k sebi! Bogato nebo jih ne potrebuje, toda potreboval bi jih in bridko jih pogreša ubogi narod!

Teh mladeničev usodo je premišljal Samorad in ugibal, kako naj pomaga temeljito in za leta in leta stanovito, ko razpolaga z nepresežnim bogastvom. Kar nekdo pretrga njega osnove. V sobo stopi suh, postaren gospod, pustega obraza in olikanega vedenja. Samorad u se tudi predstavi v slovenščini. Po običnih ogovorih in drugih malenkostih dovoli Samorad zgovornemu prišlecu, da pove čudne svoje dogodbe in svojo važno željo.

Suhi gospod pripoveduje:

— Očin dom mi je bil na lepi kmetiji ob koroški meji. Mater sem izgubil, ko sem bil še v zibelki. Otec so mi umrli, ko sem bil v šestem letu, in so ostavili dobro kmetijo, mlado vdovo in tri dečke: jaz sem bil od njih prve žene, ona dva od druge. Očetova vdova me je črtila, kakor le more črtiti mačeha. Nekoč smo vsi trije dečki zboleli za črnimi kozami. Žena je dobila pri sloveči konjederki mazilo, ki baje gotovo pomaga. Namazala je s tistim mazilom svoja otroka, meni seveda ni privoščila tega leka. Onadva sta umrla, jaz sem ozdravel. Mačeha se je omožila, in dobil sem k pisani materi še hujšega očuha. Meni, raztrganemu, lačnemu pastorku, godilo se je hudo v domači hiši; toda rešila me je dogodbica, ki je bila odločilna za bodoče moje življenje. Dovolite, da jo povem. Naš sosed, mojega rajnega očeta bratranec, povedal mi je, da mu nekdo krade buče z njive. Jaz, dokaj bister deček, rečem mu, naj vtakne nekaj bucik v buče na njivi. Za nekaj dnij pogine moji mačehi svinja, katero je pitala za praznike. Ko svinjo razparajo, najdejo, da je poginila za požrtimi iglicami in bucikami. Sosed ni držal jezika za zobmi. Zato sem bil potlej jaz grozovito tepen; ušel sem z doma, in sosed, sorodnik moj, vzel me je k sebi. Tam se mi je godilo prav dobro, ker niso imeli svojih otrok. Ali ta sreča je bila kratka. Osramočena mačeha se je zaklela, da mojemu krušnemu očetu povrne dogodbo z bučami, bucikami in svinjo, in ta hudobni naklep je skoro zvršila. Moj rednik je imel na Koroškem dobro trgovino z živino, žitom, slanino, in večkrat ga ni bilo ves teden domov. Nekoč, ko je takisto odpotoval za trgovino, pošlje mačeha neznanega Korošca na njegov dom. Ta človek, ki ga nismo videli ne prej ne pozneje, pripoveduje krušni moji materi, da ima nje mož nekje v Korotanu šestletnega sina, za katerega je dosedaj vestno skrbel. Že pol leta pa ni poslal niti pripeljal ničesar. Torej je prišel Korošec vprašat, kako in kaj? Na ta pomenek je Korošec odpeljal dokaj platna, sukna, moke, sočivja in suhega mesa za koroškega otroka; toda odnesel je od hiše tudi zakonski mir, ki je vladal v nji vzgledno nad dvajset let. Toliko da je prišel moj krušni oče domov, že mu je bila ustavljena vsa trgovina na koroško stran. Mož se je pač rotil in zaklinjal, da nima nikjer nezakonskega otroka; ali ker nikakor ni mogel izpričati, da se v dvajsetih letih svojega zakona nikoli ni pečal z nobeno žensko tam v prostranem Korotanu, onda ni bilo zbadljivim vprašanjem in glasnemu očitovanju ne konca ne kraja. Ker se mu je vedno oponašalo, da bi bilo bolje, če ima na domu svojega sina s Koroškega nego mene, tujega paglavca, naloži me naposled na voz in me odpelje v mesto, k sorodnemu gospodu župniku, ki je tam užival svojo penzijo. Tedaj sem se za vse žive dni poslovil od domače vasi, od priljubljenih lav in pašnikov. Pri sorodnem starem gospodu se mi je godilo prav dobro, samo kuharica, ki je služila gospoda nad trideset let, gledala me je pisano. Pri gospodu sem stanoval, ž njim jedel in pil ter ga vodil na izprehode. Gospod je bil sicer na pol slep, toda duh mu je bil vedno bister; lepo me je učil in svaril ter gledal na to, da sem v gimnaziji dobro napredoval. Za vsako dobro izpričevalo sem dobil lepo darilo in videl sem na svoje oči oporoko, v kateri je izrekel, da po njegovi smrti meni pripade vsa njegova ostalina razven nekaterih neznatnih volil. Gospod je zbolel, dolgo bolehal, in naposled se mu je um omračil. Ko neko noč bedim pri njegovi postelji, pridejo tuji ljudje in vse pobere, odneso in nalože na vozove, kar se je dalo premekniti. Tako so izginila tudi vsa darila, ki sem jih bil prejel od gospoda za svoja dobra izpričevala. Tisto noč je gospod umrl ali od gladu ali od nedostatne postrežbe. Ko sem mu zatisnil oči, ostal sem samcat in bil vržen od obile mize in tople peči na mrzlo, trdo cesto. Dedovine za gospodom ni bilo; kuharica, ki je vse poplenila, trdila je celo, da ji je gospod ostal dolžan nekaj stotin zaslužka. — Usmilili so se me blagi profesorji, dobil sem dobro plačane učne ure ter se z vedno dobrim uspehom preril do osme šole in blizu do zrelostnega izpita. Onda me zopet zadene nesreča kakor strela iz jasnega neba. — Izprehajal sem se o mraku za reko. Ljudje kličejo, da je nekdo padel v vodo in da se utaplja. Ko to slišim, zakadim se v reko in po težkem naporu priplovem k bregu z možem, ki je bil že na pol na onem svetu. Ljudje so se radostno drevili k vodi in me hvalili na vso moč. Pogledam rešencu natanko v obraz in vidim, da sem otel moža, katerega se je vsakdo ogibal zaradi njega podlega značaja. V svoji ošabnosti in v mladinski nepremišljenosti torej zakličem: Ako bi bil vedel, da je v vodo padel ta slepar in nemčur, ne bil bi zanj tvegal svojega življenja. Vsi, ki so to culi, rekli so, da sem prav govoril. Toda bili so tedaj ostri časi za dijake, in mestni redarji so si zapomnili moj rek. Rešenec me je tožil zaradi žaljenega poštenja, jaz pa sem bil obsojen, in uprav pred zrelostnim izpitom so me izpodili iz gimnazije. Zopet sem bil pahnjen na cesto in šel po svetu, ne imajoč drugega v žepu nego obično uradno darilo petindvajsetih goldinarjev za rešitev življenja. Ker sem bil dober pevec, dober besednik, lep krepak človek, ugibčen in jak telovadec, mislil sem, da mi pri gledališči vzrasto lovorike. Pridružim se torej neki glumaški družbi, in precej prvi večer sem moral stopiti na oder. Naloga mi je bila, nekega igralca spraviti s pozorišča. Glumač, ki je bil tisti večer reditelj, pokazal mi je izza kulis igralca, ki naj bi začutil mojo pest. Reče mi blagovoljno: Ne kaži bojazljivosti prvega nastopa; krepko primi moža in dostojno ga ponesi za kulise. Stopal sem čez oder kakor nekdaj Julij Cezar, ko je šel čez potok Rubikon. Primem pokazanega igralca za rame. Ta mi zašepeče na uho, naj primem drugega. Jaz pa v popolni zavesti umetniške svoje naloge zgrabim moža čez pas, in čim bolj se brani, tem krepkeje ga nesem raz oder. Občinstvo je ploskalo, kričalo, žvižgalo, in zavesa se je morala spustiti. Še tisto uro sva bila iz glu maske družbe izbacnjena jaz in tisti glumač, ki je meni, menda nalašč, zaznamenoval napačnega igralca. — Oni večer, ko sem nastopil tako vrlo, bil je v tistem malem mestu med poslušalci naše usodne glume učen čudak kemik ali alkimist. Ta se je zanimal zame, dal me poklicati predse, izprašal me, kaj vem in znam; in naposled me je vzel v službo. Imel nisem drugega opravila nego molčati kakor zid, pri učenjakovem delovanji časih pomagati in pustiti, da je mož na meni poskušal učinke čudovitih svojih kapljic in zvar, katere je izumljal za izboljševanje in podaljševanje človeškega življenja. Nekamo čudno sem gledal, ko mi je povedal, da me bode rabil za take poskušnje, za kakeršne rabijo drugi učenjaki žabe, pitome zajce in cucke; toda sila kola lomi. Vender nikoli mi ni bilo žal, da sem našel tega gospoda. Živel sem prav bo hotno in imel dosti denarja in prostega časa; povsod se je ponujalo razveseljevanje živahnemu, čvrstemu mladeniču. Naučil in navadil sem se opreznosti po tolikih nesrečah, katere sem prebil, in vedno sem se ravnal po nauku: Ogenj mladosti bodi tak, da žerjavica ostane za starost. Po gospodovem navodilu sem se veliko učil, sosebno francoščine, ki je bila učenjakov materin jezik. Rad je z menoj govoril tudi angleški jezik, kateremu je bil popolnoma vešč. Bil vam je pa tudi sila učen in izumljiv. Za njegovimi kapljicami, kakeršne so pač bile, videl sem tako bistro, da sem poznal človeka do milje daleč; samo vohaje sem razločil jeklo od železa; slišal sem pretok sokov v zeli; zapomnil sem si kaj hitro brez truda in za več dnij celo polo tesno napisanih številk in neznanih besed; po več dnij zaporedoma, in ne da bi mi opešale moči, prebil sem brez hrane ali spanja. Bil sem pa tudi, kakeršna je pač bila kapljica, slep ali gluh ure ali dneve zaporedoma; nisem čutil, nisem se genil, in zraven sem bil zavesten ali nezavesten, sivolas in zopet črnolas, slaboten kakor starček in zdajci zopet čvrst kakor po navadi. Mož me je strogo opazoval in po izkušnjah na meni popravljal skrivnostne svoje leke. Ta čudak je znal tudi z elektriško vročino in uporabljuje nekovo drugo snov, katera mi je pa vedno ostala tajna, iz preprostega lipovega oglja topiti čiste demantove kristale, kakor grah debele. S tem gospodom sem se z Dunaja, kjer sva bila okolo tri leta, preselil v njega rojstveno mesto, v Pariz Ondu je moj gospod prodajal svoje demante in skrivnostne leke ter v malo letih neizmerno obogatel. V Parizu sem se s posredovanjem tega gospoda seznanil z indijskim knezom, sorodnikom glasovitega indijskega upornika Nana-Sahiba. Moj novi znanec je bil izboren poznavalec demantov, katerih je imel toliko, da so bili vredni več milijonov frankov. Prijal sem mu po svojih vednostih, po bistrem umu in po premišljeni odločnosti. Sčasoma sva se popolnoma sprijaznila; jaz kakor sin naroda, ki igra v svetovni zgodovini bolj trpečo nalogo, on, kakor plemenit sin velikega naroda, kateremu so Angleži bas tedaj (bilo je leta 1859) zmagovito stopili na tilnik. Knez je črtil Angleže iz vse svoje duše; moj gospod kemik pa, iskren, ognjevit Francoz, tekmoval je z indijskim knezom v tem globokem sovraštvu. Naredil je knezu ogromno vrednoto demantov, da bi mogel ugonobiti angleško gospodstvo v Indiji in tako vso preveliko moč neznosno ošabne Anglije. Naposled popusti indijski knez svojo obitelj v Parizu in se napoti skrivaj in po ovinkih v Indijo, da bi tam podpihnil in vnel vstanek nesrečnih svojih rojakov. Jaz, mlad in željan poskusiti kaj imenitnega, pridružil sem se knezu, in bil sem mu tajnik in blagajnik. — Nesumnjivo dospeva v Belučistan. Tam najde knez v velikem mestu Kelatu mnogo indijskih velikašev, katere s svojimi demanti in z mojo zgovornostjo pridobi za namerjani upor. Tiho in ostražno se zberemo v himalajskem prigorji tik angleškega posestva in ko se čutimo dosti močne, udarimo oprezno in krepko čez mejo proti mestu Delhiju, kjer je bila sredica najhujših črtilcev angleške oblasti. Ali tudi Angleži so se pripravljali na tihem, kakor bi jim bil kdo izdal naš naklep. Za malo tednov smo bili kakor miš v samopadki in nismo mogli ne naprej ne nazaj. Okolo in okolo se je zbirala in proti nam pomikala močna angleška vojska. Moj knez je slutil, da ne bode nikdar več videl žene in dece v Parizu. Brezupen ukaže, naj mu izkopljejo globoko jamo v skalovitem zatišji ne daleč od našega tabora; jaz sem pa moral natanko načrtati svet in ležo tiste jame. Potlej so knezovi sužnji prinesli in tam zakopali železni zaboj, v katerem je bilo več milijonov frankov vrednosti zlatnine, biserov in dragih kameno v — knezov poslednji imetek. Zakopali smo zaklad varno in nesumnjivo. Ko pridejo nosači in kopači v tabor nazaj, da jih knez usmrtiti. Tako sva vedela za zaklad samo jaz in knez. Naročil mi je, naj ostanem v taboru in naj potlej v mirnem času izkoplje m zaklad ter ga prepeljem v Pariz k njegovi obitelji. Ako je več ne najdem, bode pa zaklad moj in porabim naj ga za prospeh slobode in omike. Nato je knez s svojimi tovariši udaril na angleške prednje straže, da bi našel častno smrt v boji za slobodo. Angleži so ga ujeli živega in potlej usmrtili, kakor jim je bila tedaj navada. Ujetnike so povezali pred kanone in jih razstrelili na drobne kosce. Mene najdejo zmage pijani Angleži v zapuščenem taboru, vzamejo mi vse dragocenosti, kar so jih našli pri meni ter me vtaknejo v ječo in potlej v vojaško suknjo. Deset let sem jim robotal in prebil, sam Bog ve, kaj. Naposled se mi posreči, da uidem in se vrnem v Pariz. Ondu zvem žalostno novico, da je moj blagi učenjak že davno umrl Verjetne priče so mi povedale, da je bil njega smrti kriv moj naslednik v službi, ker ni znal molčati. Trgovci z biseri so zvedeli, da kemik dela demante po vednostnem poti; zatorej so se zarotili proti njemu. Dali so ga zavratno umoriti, da ne obubožajo in da se skrivnost pokoplje ž njim vred. Oh, ko bi bil kemik vedel, da ga čaka taka smrt, gotovo bi me ne bil pustil v Indijo; jaz bi pa sedaj sam znal delati demante! O ženi in otrocih indijskega kneza sem zvedel, da so se v Parizu otrovali vsi zajedno, ko so dobili poročilo, kako se je končal vstanek in kako je umrl ljubljeni knez. — Tako mi je pripadlo ogromno imenje; samo seči nisem mogel po njem in dolgo sem se koril z lakoto in boleznijo. Potlej sem dobil službo pri ruskem knezu in se preselil v Monako, ko je knez kupil ta dvorec, v katerem imam sedaj čast govoriti z vami, blagi gospod. — To je vsa moja zgodovina, in v nji smem, ako me zaupanje do vas ne vara, uprav danes zabeležiti usoden dan in srečen obrat. Tisti milijoni, ki leže meni zakopani v dolinici pod Himalajo, roje mi vedno po glavi. Čas je sedaj miren, Angleži strogo vzdržujejo red in občo varnost, po severni Indiji so razpete železnice; do zaklada ni daleč, in pot je varen kakor nikoli prej. Vi, blagi gospod, vi ste moj rojak, in kakor mi je ravnokar povedal odšli strežnik, milosrčen mož v presrečnem denarstvenem položaji. Kako lahko bi mi založili nekaj stotinjakov, da si izberem zanesljivih pomočnikov, da izkopljem zaklad in ga naposled hvaležno položim pred vas. Star sem in slaboten. Kolika izguba bi bila, ako skrivnost o zakladu za vso večnost leže z mano vred v grob! V vaši roki je sedaj ključ do milijonov. Meni odrinete nekaj malega, da prebijem tisto mrvico dnij, kar jih je morebiti še prisojeno, in potlej ponesem vso skrivnost s seboj v grob. — Vi bodete razpolagali z nepreštevnim bogastvom na korist svojega ljubljenega naroda, podpirali občekoristna podjetja, oživljali blagodejna društva, pomagali na noge učenosti in umetnosti ter si zaslužili čast in hvalo osrečevanega naroda kakor nihče pred vami! —

Suhi gospod umolkne, kakor bi bil utrujen. Samorad je pazno poslušal povest, ki se mu je videla nekamo vztočno-basniška. Ko pa je pripovedovalcu končno pogledal v žareče oči in raz vneti obraz, verjel je vender, kar je slišal. Odslovil je gospoda, češ, da založi potrebne novce in sam ž njim odjadra v jutrove dežele, kakor hitro mu dopuste okoliščine. Res se mu je zazdelo, da bi bilo koristno, za nekaj mesecev odpotovati v inozemstvo, le da prej nekoliko uredi domače svoje stvari, kolikor je treba zaradi materine smrti, in da se prej dogovori s Cvetano zaradi njiju poroke, katere sedaj ne ovira nobena zapreka. —

Že se je namenil, da se veli prenesti domov, kar začuje Abadonov malomarni glas:

— Kako ti je, mladi prijatelj? —

— Toži se mi, gospod, odgovori Samorad. Tako begava po svetu, da sam ne morem dospeti svojih nog. Tukaj sva v zemeljskem raji; a moj duh roma daleč tja do doma; in ko se mi tukaj ponuja vsa naslada, krvavi mi duša. —

— Uteši se, prijatelj! Tvoja dušna rana, prav pogledana, ni globoka. Sicer pa ravnaj z dušno rano kakor s telesno. Ne rezati, ne širiti; nego obeži jo, in čas jo zaceli. Najboljša obeza je dušna razvedritev. Oglej si svet in ljudi! Zdajci si na blejskem jezeru ali pri nijagarskem slapu, pod cejlonskimi palmami ali pri belih medvedih na Novi Zemlji. Sedaj je na vašem planetu tukaj jutro, tam večer, tu poldne, tam polnoč. Vsak dnevni čas ima svojo zabavo. Zajedno imaš ples, gledališče, igre, glasbo, vojaške vaje, pobijanja, ženitovanja. Samo izberi si, in pred seboj imaš, česar želiš, in če ti ne ugaja Avstralija, prestopiš v severno Ameriko hitreje, nego bi mignil. —

— Hvala, rešitelj moj, da ste me opozorili na vse to. Ali moj duh, moji živci ne prebijejo tega preobilja samih nenavadnih vtiskov in zabav. —

— Le potrpi. Človeški duh se navadi, in živci prebijejo vse. Spomni se, kako nejevoljen si se učil klavirja. Glas za glasom si pobiral in težavno ti je bilo gledati nekaj na note, nekaj na tipke. Sedaj pa ubrano zvene glasovi, in ti ne vprašaš po njih številu in bežečem razvrščevanji; in vender čuješ v burni igri vsak glas posebe in hkrati ubrano skladje vseh glasov. Poglej veliko sliko! Vse podobe so na jedni ploskvi; a vender natanko razločiš po umetnikovi perspektivi, kaj bodi spredi, kaj zadi, kaj zgoraj, kaj spodaj. Kar ti je sedaj težava, bode ti pozneje zabava. Svet bodeš opazoval kakor jaz: sedanjost, ki se vrši okolo tebe, bode ubrana skladba, igrana z mnogoštevilnimi glasbili; in zemeljska zgodovina od dne, ko so vzrasle gore in so se morjem postavili mejniki, do dne, ko se zemlja prevali solncu v plameneči naročaj, bode ti velika slika s perspektivno risanimi prizori, vender vsa v jednotni razporedbi. —

— Gospod, omotico mi lijete v glavo! Učite me gledati v solnce ; a moje oči so take, da moram zamižati, če jih zadene solnčni žarek. Zatorej mi zadošča prav malo; hrepenim samo po miru in pokoji. —

— Prijatelj, pokoj je najhujši dušni sovražniki Iz pokoja se rodi dolgočasje. Dolgočasje pa je tolikanj neznosno, da človeka žene v obup ali v topoglavost. Pokoj je samo za život. Duša ne potrebuje pokoja in ga celo v spanji ne mara. Torej na delo, na gibanje duše, katera ne sme nikoli mirovati! Duša je neumrjoča hči večnosti, a život je minljivi sin časa. —

V tem hipu se vrne suhi gospod oskrbnik v sobo ter prinese Samoradu kopico receptov francoskega alkimista za razne slučaje, kakor jih je bil omenil. Nato ga Abadon vpraša, ali ima pri sebi črtež o leži zakopanega zaklada, in ko oskrbnik pritrdi, Abadon nadaljuje:

— Dneva je še veliko, in pot v Hindostan na mojem zrakoplovu jedna stopinja. Peljimo se onda po zaklad. Vi, gospod oskrbnik, bodete ga pokazali; moji služabniki ga pa izkopljejo in preneso semkaj. Moj prijatelj Veselin bode gledal ob himalajskih snežnikih žarenje zahajajočega solnca, ki je čarobnejše, nego je bila davi jutranja zarja na morji. Vi, gospod Veselin, pri tej priliki tudi obogatite za koristno izkušnjo. —

Vsi trije stopijo na plani dvorec. Zrakoplov se spusti prednje, in predno sedejo v ladjici, že obstanejo nad reko Gango. Abadon razgrne zemljevid in veli oskrbniku, naj poišče tisto skalovito dolinico pod Himalajo. Suhi gospod je očito zmeden in ne more najti zaželene dolinice, naj še tako preučuje zemljevid in svoj črtež in naj še tako ladjajo od kraja do kraja, od dolinice do dolinice. Naposled, ko so se že raztezale mrakove tenje po zemlji in so se rjoveči tigri napotovali po večerjo, razbistri se suhemu gospodu oko, in možje stopijo na zemljo v skalnatem koritastem zakotji. Ondu gospod meri od skale do skale in naposled žalostno izreče: Zaklada ne morem več najti. Potres ali vtrgan oblak je preobrnil ves ta svet. —

— Sedaj bodem pa jaz govoril! povzame Abadon resno in trdo. Ti slepar sleparski! Ti si mojemu prijatelju Veselinu toliko rojak kakor kitajskemu carju. Latinskih šol nisi nikoli videl od znotraj in kar znaš slovenščine, naučil si se je v Ljubljani pri trgovini, katera te je zanesla celo v Kalkuto. Naposled ti je bilo sleparjenje tvoj vsakdanji obrt, katerega sedaj v Monaku izvršuješ s tem, da vabiš neizkušene ptičke na limanice v igralnici. Da si pa danes hotel radovernost mojega neizkušenega prijatelja zlorabiti tako nečuveno, to je vredno plačila. Na pest angleških zlatov! V tej dolini, kjer ne najdeš žive duše, jej ali pij zlato, da se ga vender že nasitiš, in spominjaj se svojega alkimista in indijskega kneza, katerima se o tebi še sanjalo ni. Za tri dni pridem pote, če te kaj ostane od tigrov in indijskih gadov! —

Abadon vrže predenj pest zlatov in potisne Samorada v zrakoplovno ladjico. Ko se zrakoplov počasi dviga v zrak, kriči doli na skalnih tleh obupani zapuščenec in vije roke proti zrakoplovu. Skoro ga zagrne noč. —

Abadon in Samorad dolgo molčita; naposled izpregovori Abadon poudarno:

— Zapomni si to! Tako kaznujem prelom vsake pogodbe! —

IV.[uredi]

Bil je lep popoldan, ko sta Abadon in Samorad zopet dospela v Monako. Potrpežljivi bralec se ne spotikaj ob tem. Solnce namreč ob himalajskem gorovji zahaja malone pet ur prej nego ob francoskih bregovih Sredozemeljskega morja; naša potnika pa iz Hindostana v Monako nazaj nista potrebovala nad deset minut.

Samorad se izprehaja po krasnem perivoji ob svojem dvorci, da bi si razvedril duha. Toda zaman: vsi divni prostori med cveticami in neznanim drevjem bujnega juga, ves čarobni razgled na brezkončno morje in na zelene bregove za morjem mu ne more obuditi zanimanja in radosti. Vtopil se je v mučne misli: vedno je pogrešal nekaj, vedno se želel iznebiti nečesa: — Ko bi bila sedaj Cvetana ob meni, kako drugače bi gledal ta divni svet! Sinoči sem ji obetal, da bodem še danes govoril ž njo. Ona sameva doma, v skrbeh zame in za svojo bodočnost, jaz pa se trapim in radujem po tujih krajih, in vse radovanje se mi izpreminja v domotožje in v neznosen dolgčas. Tukaj se držim Abadona, kakor bi bil priklenjen nanj. Ali se ga ne morem iznebiti? Saj ne potrebujem več njega pomoči: živ sem in sam svoj gospod, Cvetana je prosta in zopet moja nevesta; oba sva mlada in zdrava ter imava dosti bogastva za vse potrebe življenja in za vse potrate svojega stanu. Pač imam pogodbo z Abadonom, toda ničesar več nego pogodbo. Tiste štiri ure spanja mu bodem vestno prepuščal, dokler ne izteče najina doba, nasproti pa od njega ne bodem zahteval ničesar. Ali če prideva s pogodbo navzkriž, kaj potlej? Neusmiljeno je ravnal z zakladokopom, ne vem, zakaj. Ali rekel mi je, naj si to zapomnim. Kako bode ravnal z menoj? Kdo bode sodnik med nama? —

Te Samoradove misli ustavi Abadon, ki pristopi, kakor bi se bil vzel iz tal. Samorad osupne in obstane. Abadon vpraša dobrovoljno: Kako ti je, mladi prijatelj? in nadaljuje, ne počakavši odgovora: Motil sem te premišljuj očega in spravil bi te nemara v zadrego, da te vprašam, kaj si mislil? Uprav sedaj kanim kratkočasen izprehod na lepe prostorčke od Gvadalkvivira do Neve. Tvoje želje pa bržkone merijo na drugo stran, in spominjaš se morebiti, da si sinoči neki dragi osebi za danes obetal prijeten sestanek. Ne zadržujem te, temveč ukloniti se mi je tvoji želji. Tako veli najina pogodba. —

Samorada osuplost nekoliko mine. Odgovori torej:

— Ne šalite se, gospod. Čutim, da sem vam sluga in samo strahoma se drznem kaj prositi, kamoli ukazovati. Res želim pogledati na svoj dom in govoriti s Cvetano. Prosim, dovolite mi torej, da odpotujem iz Monaka. Potlej bi pa želel ostati doma in vam biti bolj hvaležen negoli s prošnjami nadležen. Dolžnosti svoje pogodbe hočem vestno izpolnovati; ako bi pa kaj pregrešil, ravnajte z menoj usmiljeno, prosim vas s sklenjenimi rokami! —

Toliko da Samorad izgovori, že se spusti predenj znani zrakoplov in Abadon veli: Tvoja odkritosrčnost mi ugaja. Sam se popeljem s teboj na tvoj dom, in če potlej želiš ostati doma in pri Cvetani, ne bodem te oviral. Tudi se ne boj, da bi ostro in trdo tolmačil najino pogodbo. —

Sedeta v ladjico, in ko ta po nekaterih trenutkih obstane, izpregovori Abadon: Tu pod nama se vali zelena Sava, blizu tam se sveti Cvetanin dvorec, in tam glej ljudi, ki hodijo kropit tvojo mater. Spusti se na zemljo, pazi da se prezgodaj ne iznebiš nevidnosti, in bodi opreznejši, nego si bil sinoči, jaz pa bodem v zraku pazno gledal na tvoje korake in posegel, kjer bi bilo treba. —

Samorad čuti pod seboj tla ljube domače zemlje, radosten, kakeršen danes ni bil ne v krasni Italiji ne v veličastni Indiji. Milo se mu stori, ko začuje od stolpa bližnje župne cerkve žalno zvonjenje za mrličema, svojo materjo in gospodom Petrom Pavličem, katera polože jutri k zemeljskemu počitku. Se bolj pa ga boli, da tudi danes ne more stopiti v materino hišo in da se ne sme dotekniti ugaslih očij, da mu je zabranjeno, materi poslednjič poljubiti hladno roko. Zgrudi se na klop pod velikim orehom tik ceste nasproti domačemu dvorcu in se glasno razjoka. Kropilci stopajo mimo njega, toda ne vidijo in ne slišijo ga; on v svoji žalosti se pa tudi ne meni za dohajajoče in odhajajoče okoličane.

Od hiše proti orehu stopa znan kočar z bizeljskih goric, Ivan Jaroslavič, z zakonsko svojo družico Baro. Mož ima majhen dom z vindgradičem tik velike gorice Veselinove in je priden težak in navaden pomagač, kadar imajo Veselinovi dela pri vinogradu. S tem dobrovoljnim možem je Samorad vselej rad občeval; zatorej se napoti za zakonsko dvojico, da nekoliko pozve, kaj modrujejo ljudje o nenavadnih dogodkih včerajšnjega dne.

Njiju pogovori Samoradu niso posebno povoljni, ker uprav o tem ni govorjenja, kar bi najrajši čul; tolažijo ga pa vender, ker zlasti Bara, zgovorna ženica, ne more prehvaliti dobre stare gospe in gospoda Veselina, ki bode tudi tako dobroten, kakor je bila rajna gospa. Posnel je Samorad iz njiju besed, da sta v hudi denarni stiski, da bode jutri sodna prodaja moževega doma, da se njiju upnik, vinski trgovec (tovornik) z gorenjske strani, ne da več preprositi, da bi jima bilo pomagano z dvesto goldinarčki in da bi to vsotico gotovo izprosila ter potlej polagoma odslužila, da gospa Veselinova ni umrla in da mladi gospod ni odpotoval v inozemstvo.

Samoradu se mož zasmili, in znamenje tega usmiljenja je denarna listnica, ki leži sredi ceste pred zakonsko dvojico. Žena jo naglo pobere in odpre ter našteje v nji deset novih gladkih stotinjakov.

— Sedaj nama je pomagano! Sam Bog me je uslišal zakliče Bara vsa vesela.

— Za pol je že pomagano, pristavi mož, za drugo polovico bode pa tovornik odložil. —

— Ali si bedast? Tisoč goldinarjev imava, to je vender dovolj! odgovori žena nejevoljno.

— Ne umeješ me, ljuba Baral Denar ni najin. Kdor je izgubil teh tisoč goldinarjev, nama pa mora po zakonu izplačati sto goldinarjev najdenine. Tako imava sto goldinarjev ali polovico dolga. —

— Dede, ti si pa zaresno bedak! Ali misliš, da bodem iskala človeka, ki ne zna varovati svoje listnice? Ali on količkaj pričakuje, da dobi nazaj denar, katerega je izgubil na tej cesti in za belega dne? Pa kaj to tebe peče, saj sem jaz našla denar in ne ti! —

— Miruj, ljuba Bara! Jaz nisem našel denarja in se ga ne dotaknem. Stori ž njim, kar ti je drago; samo to ti povem, da ni prav in da ti ne prinese božjega blagoslova, če ga zamolčiš in obdržiš. —

Nato spravi Bara bankovce v nedrije in zaluči prazno listnico v grm poleg ceste, huda pa je tako na moža, da mu umolkne jezik in tudi vest.

Stopila sta kakih sto korakov dalje, kar jima pride naproti njiju gorenjski upnik. Potoži jima ves prepaden, da mu je nedavno uprav na tej cesti prešla listnica iz žepa, v kateri je bilo natanko tisoč goldinarjev. Žena Bara ga miluje s prav presrčnimi besedami in potlej od njegove nesreče preide na nesrečno prodajo, katera preti jutri ter požene njo, moža in deco po svetu ob beraški palici. Gorenjski mož pa se ne da preprositi in reče med drugim: — Nič ne odjenjam, in vse poterjam brez usmiljenja, kar imam v tem kraji. Tukaj ste hudobni ljudje. Ravnokar so mi pravili, da sta mojega prijatelja Petra Pavliča, s katerim sem barantal toliko let, otrovala njega žena in njen ljubček na večer po poroki. Kaj takega se zgodi samo pri vas! Tisto kleto nevesto prav sedaj tirajo uklenjeno v zapor. Dobro se mi je zdelo, ko sem gledal, kako so jo devali na voz. Daleč je prišlo s poštenjem v vašem kraji! Pa saj niste bili nikoli nič prida, sami bahači ste in zapravljivci! Kaj stojita in zijata vame? Pomagajta mi iskati izgubljenega denarja. Če ga najdemo, odpustim vama ves dolg in vaju napojim, da bodeta sita ves teden. —

Nato pravi Bara: Ti, dede, hiti domov in opravi živad, jaz pa grem s tem očetom iskat izgubljenih denarjev. —

Mož se obrne po cesti naprej; toda trebalo je ostrega pogleda njegove ženice, da ni nekaj izpregovoril. Ko stopi nekaj korakov dalje, zakliče gorenjski tovornik za njim: Hoj, prijatelj! Ti tudi utegneš nekaj zaslužiti, da bodeš lahko pil vse leto in popeval tiste vaše zdravljice. Vašega kletega prešestnika gotovo poznaš. Pavličevi sorodniki so dali oklicati, da plačajo tisoč goldinarjev vsakomur, ki gosposki v pest zasači tistega gospoda Vešalina, ali kako se mu že pravi. Če ga najdeš, primi ga! —

Samorad je vse to čul, in sreča zanj, da je bil neviden in neslišen. Bizeljski kočar je šel svojim potem dalje, tovornik in žena pa sta krenila na drugo stran. Skoro opozori Bara tovornika na češminjev grm pri cesti. Tovornik ugleda svojo listnico in seže ponjo v trnje. Potlej se pa raztogoti, vrže klobuk ob tla in prekolne vse, kar leze in gre po tej cesti in daleč okolo. Prebrisana Bara, zadovoljna sama s seboj in s svojim plenom, hiti nazaj za možem, tovornik pa gre proti sodišču. Samorad se veli prenesti v Cvetanin dvorec.

Tam uzre vratarja Miška, ki stopa in postaja ves zamišljen in upognjen po dvorišči. Samorad se ustavi pred njim v navadni človeški podobi. Miško se globoko prikloni in mu po stari navadi poljubi roko. Samorad bere na njega obrazu žalost in zbeganost; drug človek pa bi sodil, da je to potuha in hinavstvo. Vender se tudi Samoradu zdi nekamo sumnjivo, da vratar vpričo njega zažvižga, česar se prej nikoli ni predrznil, in da vrtnarskemu dečku, ki je pritekel na zvižeg, nekaj šepne na uho in ga pošlje skozi velika vrata v vas. Vratar Miško pove, da se je pred kakimi tremi urami v gradu vršil sodni navod, da so vse po gradu in po shrambah preiskali in popisali, mrliča Pavliča raztelesili in da so naposled vse duri in zapahe zapečatili ter gospo Cvetano pred kratko uro odvedli k sodišču. Vprašanja, ali sodišče pozveduje tudi po Samoradu, vratar ne potrdi, pač pa povabi gospoda, naj stopi v njega hišico, kjer bode popolnoma varen. V tem se bode v vasi zvedelo, kaj je na tem.

Ni se še Samorad odločil, ali naj stopi v kletko z železnimi durimi in zamreženimi okni, ko priteče vrtnarski deček nazaj; za njim pa stopita dva orožnika skozi dvoriška vrata. V tem hipu prime vratar Miško gospoda Samorada na vso moč od zadi za roke. Odmah pa orožnika naglo kreneta z dvorišča nazaj na cesto, vratarjeve roke sežejo na drugo stran, Samorad pa sede v zrakoplovno ladjico visoko nad dvorcem.

Preplašenost, žalost in jeza so Samorada tako prevzele, da skoro ni mogel glave držati pokonci. Vender pa se mora zasmijati, ko mu Abadon s prstom pokaže doli na dvorišče. Ondu vidi, kako se na sredi dvorišča sujeta, rujeta in mečeta vratar in možak, ki je vratarju po velikosti in životu, po obrazu in glasu, po obleki in vedenji, sploh v vsem tako podoben kakor kurje jajce kokošjemu. Kadar nekoliko odjenjata, trdi oni drugi mož, da je on vratar Miško in da on potegne tistih tisoč goldinarjev za ovadbo gospoda Veselina; pravi vratar Miško pa se iz nova razljuti in spoprime s svojim takisto jakim in ljutim tekmecem. Ta tekmec je služni duh, ki je Samorada otel iz rok zavratnega Miška.

— Po kateri pravici so vender Cvetano odvedli v zapor? vpraša Samorad Abadona.

— Po človeški pravici, odgovori le-ta. Sumnja, da je umorila moža, oglasila se je proti Cvetani; to sumnjo je provzročila ovadba Pavličeve rodbine. In kaj je vzrok tej ovadbi, tega še ne veš. Ta vzrok ni zločinstvo nedolžne Cvetane nego ljubeznivost nje četrtdnevnega moža. Ženin Peter Pavlič je v ženitnem pismu svojo znatno imovino zapisal Cvetani, če umre pred njo. To se je pripetilo. Zatorej sedaj njega sorodniki napenjajo vse žile in v svoji sebični domišljiji zbirajo in veličijo vse malenkosti, da bi naredili iz nedolžne Cvetane zavratno morilko in tako razveljavili Pavličevo naredbo o nasledstvu v njega ostaliuo. Tukaj gre za veliko denarja. Tisti sorodniki, kakor veš, v denarnih rečeh ne poznajo nobenih ozirov na resnico in poštenje, zatorej je vsa stvar jako kočljiva. —

Samorad ne utegne odgovoriti, ker zapazi v dalji gost dim na strehi velike svoje žitnice pri domači pristavi. Ves v strahu zakriči: Oh, zopet nesreča! To je gotovo osveta Pavličeve rodbine! Ali bi mogli pogasiti ta požar? Lepo vas prosim, gospod! —

— Bodisi, odgovori Abadon mirno. Postojva tukaj pol ure, in ugasnila bode sleharna iskrica. —

Precej se pod zrakoplovom zbirajo oblaki, goste se in vrve. Dolina se zagrne z neprezorno temnosivo odejo, vihar pribuči od juga in severa. Pod zrakoplovom šumi in vrši, strele švigajo, in grom bobni. Za četrt ure se razpreleti nevihta; iz žitnice, skoraj nepoškodovane, dviga se redek siv dim kakor od pogašenega ognja, in jasno solnce zopet obseva vso dolino.

Samorad izreče iskreno zahvalo, Abadon pa odgovori resno: Poglej natančneje in prihrani si hvalo. Vlila se je ploha, hudourniki so udrli na njive, nanosih na travnike kamenja in dračja ter podmleli mnoga poslopja. Vihar je razkril strehe in vrgel na tla veliko sadnega in gozdnega drevja. Vsula se je toča, potolkla vsa živila na polji in vse grozdje v goricah ter poškodovala vinske trte vsaj za tri leta. Glej doli in poslušaj deco, žene in može! Celo meni, ki črtim vaš zarod, smilijo se ti siromaki! — In ona žitnica? Sam dobro veš, da so vsa tvoja poslopja z vsem, kar je v njih, dobro in pošteno zavarovana proti požaru. —

— Oh, kolike nesreče sem zopet kriv! vzdihne Samorad.

— Ali ti nisem danes drugič priporočal opreznosti? Zatorej drugoč premisli in se pomeni z menoj ali s svojo pametjo, predno zahtevaš delovanja mojih močij, katerim ne poznaš zakonov in posledkov. — Toda vrniva se k zadnjemu pomenku iz Monaka! Vprašam te, ali si še voljan, ostati tukaj v domačem kraji in morda vratarju Mišku ali svojim hlapcem dati priliko, da si opomorejo s tistimi tisoč goldinarji, ki so razpisani za tvojo glavo? —

Ves potrt Samorad ne more izpregovoriti besedice. Za nekaj minut sedita naša znanca zopet v Monaku pod košato platano nad morjem.

Ondu gleda Samorad molče na morsko planjavo: sedaj na peneče valove, ki se brez pokoja in prestanka dreve drug za drugim in se žalno ječe zaganjajo ob nerazdorni skalni breg, sedaj na svetlo migljanje solnčnih žarkov, ki se utrinjajo na temnih valovljih razorih. Zdi se Samoradu, kakor da se nad morjem, nad podobo večnega trpljenja, igrajo utrinki večnovesele nebeške luči in da se širi tudi njega trpljenje liki morju, nikar da bi mu posijal v srce žarek vesele nebeške nadeje. —

Abadon po daljšem molčanji zopet opomni, kako je ravnati z dušnimi bolečinami; ko pa vidi, da je žalost velika, poda Samoradu vonjavo smodko, češ, da si z njenim dimom razkadi vse žalne spomine. Samorad skoro začuti čarodejno moč te smodke in začne zopet svetle gradove zidati v oblake sebi in Cvetani, s katero se domišlja skoro združenega: — Nedolžna je; sodišče je ne more obsoditi po krivem, tudi moja vest je čista; zakaj pri nobenem činu me ni vodil zloben namen, odkar sem otet savskih vrtincev! — Prav živahno se je razgovarjal in toliko razveselil, da se je zdel Abadonu opomin umesten, naj kadi to redko smodko počasi, kolikor more. —

Ko je bil večer najrazkošnejši in je vonjav, hladeč vetrič krotko dunil od zagorja proti morju, vstal je Abadon, rekši, da gre uživat svoje spanje. Prijazno je podal Samoradu roko in ga opomnil, naj to noč ne odide iz Monaka in da bi ne bilo napačno, če nekoliko pogleda v igrališče.

Rekši izgine, kakor bi se razpuhtel, Samorad pa ostane pod platano v mamečem samozadovoljstvu, veseleč se krasnega večera in snujoč si zlato bodočnost. Kar stopi in sede brez povabila k njemu suhi gospod oskrbnik, tisti zakladokop, ki je bil pred nekaj urami prepuščen tigrom in gadom v himalajskih prepadih. Drugoč bi bil Samorad zbežal pred takovim podlim značajem, sedaj pa ni umeknil roke, ko je segel vanjo preprijazni prišlec in ga pozdravil kakor tovariša v službi velemožnega nadzemljana Abadona.

— Kako ste dospeli iz Indije? vpraša Samorad začuden.

— Ni še minila ura, odkar sem se vrnil. Ne zamerite, da se nisem javil prej, odgovori oskrbnik, uljudno se priklonivši, in nadaljuje: Ko sem bil tako izpostavljen tigrom, ki bi me bili razmesarili, da le zavohajo človeško meso, tedaj mi je dal brezup neznano srčnost in krepkost. Po sreči sem imel pri sebi nekaj kapljic, pripravljenih po navodilu slovečega mojega alkimista. Posrebam jih, vid in spomin se mi ojačita, in skoro spoznam, da sem na prostoru, kjer je zakopan zaklad. Odvalim skalo, kakeršne bi ne odvalili trije junaki, in pod tisto skalo ležita v svinčenem zavoji moja posetnica in blagoslovljena sveta podobica, prav tako, kakor sem bil to škatljico položil pred mnogimi leti. Toliko da škatljico vtaknem v žep, že stoji Abadon pred menoj in zakriči: Zaklad je moj! Ti pa se poberi nazaj v Monako in tam mi služi dalje, kakor da mi dosedaj nisi odslužil ničesar. — Potlej nakopiči nad zaklad ogromno gomilo samih črnih skal — ne vem, od kod jih je vzel — prime me ža peto leve noge, tira me po zraku in spusti sredi tega gaja na tla. —

— Če je res! pristavi Samorad. Kolikor vem, bil je Abadon vedno pri meni, odkar sva odšla iz Indije. —

Oskrbnik, kakor bi bil užaljen, nadaljuje: Premalo še poznate Abadona. On je duh in ni vezan na prostor; zdajci je lahko v Evropi in Indiji, na planetu Veneri ali sredi solnčne oble in povsod v drugačni podobi. Abadon je tudi sam dobro vedel, kje je zaklad; toda vzdigniti ga ni mogel in ni smel, ker je bila nad njim blagoslovljena podoba. Ko pa sem podobo snel, stopil je takoj na zaklad. Podobico sem moral potlej tudi zavreči, sicer bi me ne bil prenesel nazaj v Evropo. Res ste upravičeno nejevoljni, ker sem v svoji povesti pusto resnico nekoliko zabelil z ocvirki svoje domišljije. Toda izvolite pomisliti, da nam dandanes resnica sploh ne ugaja, ako ni oglajena in nališpana. Celo naši obični izrazi vsakdanje uljudnosti so zgolj laži, katere rabi brez pomisleka tudi najsvetejši človek, in oduren in surov nam je, kdor jih ne rabi. Abadon mi je pri našem razstanku pač rekel nekaj grenkih besed. Ali to je brez pomena. Zakaj spoznali bodete, ako še niste, da pretirava, da reče človeku vse, samo človek ne, in kadar je slabe volje, tačas so mu psi in osli več vredni nego najpopolnejši človek. Torej, gospod, ne zamerite in vzprejmite zagotovilo, da se po daljšem občevanji iznebite vse mržnje proti meni. Dovolite, da vas vprašam, s čim služite velikemu duhu Abadonu? —

— Jaz ne služim Abadonu, nego on služi meni, odgovori Samorad samozavestno.

Oskrbnik se nasmehne in pogleda Samorada, kakor bi ga miloval in se mu zajedno rogal ter nadaljuje: Častitam vam, gospod, na tej izjemi! Poznal sem in še poznam stotine Abadonovih zaveznikov, toda nihče ni izustil tako ponosnih besed kakor vi. Vsi moramo v skrbeh in v strahu robotati za dobrote, katere nam podeljuje, in te dobrote so sumnjive vrednosti. Jaz na primer bi bil skoro odpuščen iz Abadonove službe, in izplačala bi se mi bila vsota, katero sem zaslužil. Toda bil sem proti vam neoprezen in za samo pičico sem prekoračil svoje področje; zato sem izgubil svoj zaklad in služiti moram od kraja. —

— Kako služite, gospod, če smem vprašati? —

— Moja služba je bolj nizka. Vzpričo dolge vaje, po svojih službah in izkušnjah v treh delih sveta sem si pridobil izvrstno mešetarsko prekanjenost in lokavost. Ta moj talent rabi Abadon v to, da zavajam ljudi v vrtoglavo izgubo njih imetka ali pa — s čimer si služim še več — v silovito smrt, na primer v dvoboji, v zavratnem umoru ali v samomoru. —

— Strašen, gnusoben poziv! —

— Da, gospod, gnusoben obrt! Ložja bi bila božja služba negoli ta služba za pekel! Vender ni dano vsakomur, da bi zatajeval samega sebe in krotil svoje strasti. Torej živim za trenutek, dam se voditi svoji slasti in strasti, in Abadonova služba me živi. Na zemlji sem; v boji za obstanek moram braniti svoj prostor in se boriti za vsakdanji kruh. Saj veste, da je na tem svetu vsakdo lačen in žejen, da pa ni za vsakogar, ki tišči k mizi, miza tudi pogrnjena. Torej se pri tej mizi pehamo drug drugega, ta z lokavo besedo, drugi s komolcem in tretji z bodalcem. Nebeško solnce pa jednako sije nad pravičniki in krivičniki brez razločka. —

— Vaši nazori, gospod, gnusobni so tako kakor vaš poziv. —

— Počasi, prijatelj moj! Kako je z mano, to sem povedal. Jaz bijem boj za svoje vsakdanje potrebe; vam tega boja ni treba, ker ste bogati in vender v Abadonovi — naj rečem — zavezi. Kar se tiče Abadona, mislite sedaj, da vlečete — ne želim vam spoznanja, da ste vlečeni. Jaz plenim in morim samo posameznike. Bojim se pri vas kaj hujšega. Vam je dana bistra glava, obsežna omika in želja po učenosti (morebiti bolj nego meni po denarji). Abadon še zavede vaše znanje na takšen tir in vam še vcepi take nazore, da bodete potlej z zavednimi, blestečimi nauki in oznanjuje njega modrost, nakopali človeštvu več zlega in nesreče nego jaz s svojimi sto umori vi bodete kar tolpoma morili ljudi in njih duše. To je samo nekaj, povedal bi vam lahko še več. —

— Ali so morda tako kvarne Abadonove ideje? —

— Meni o tem ne gre odgovor. Vi sami imate slobodno sodbo; toda oprostite mi misel, da niste vajeni soditi samostalno. Vi imate takisto slobodno voljo, in želim vam, da bi ne prezrli, kdaj stopi pred vas izkušnjava, ki prevrže slobodno voljo v voljno robstvo ... Vender, gospod, čas bode iti v igralnico. Najin gospod mi je naročil, naj vas spremim vanjo in skrbno pazim na vas. Ne bojte se, da bi ondu tudi vam nastavljal svoje zanjkel Abadon sam vas je otel samomora, česar baje še ni storil nikomur; torej ne mislite, da bi jaz, služabnik tega ostrega gospoda, namerjal kaj zlega proti vam. —

Samorad je imel, dokler ga speči Abadon ni motil, prav lepo priliko, nekoliko premišljati o sebi in o čudnih rečeh, ki jih je videl in slišal; zato se je napotil v igrališče. Nekaj ga je vabil oskrbnik, nekaj pa je sam rad šel. Ukusno se nakitita; stari oskrbnik si celo počrni lase in prilepi na obraz gosto, polno brado.

Stopita v veliko dvorano, sijajno opravljeno in razsvetljeno. V nji se giblje velika množica prihajajočih in odhajajočih, drug drugemu neznanih Ijudij, ki jih vse veže želja, da bi si pri zelenih bančnih mizah kaj pridobili. Gospoda se je nanesla od vseh vetrov sveta. Bili so vmes igralci iz radovednosti, ker je že navada, da vsakdo z nekaj zlati poskusi svojo srečo. Bilo je pa tudi mnogo igralcev, katere je zavedla radovednost v strast in nekamo priklenila k zelenim mizam. Takovi igralci prihajajo največ iz evropskega vzhoda in sploh iz krajev, kjer je bahata potratnost z denarji uglednejša nego pametna varčnost. Samorad je opazoval obraze teh igračev, kako jim prisiljena zunanja hladnost prikriva kopernenje in vrvenje notranje strasti in kako se tvezajo vse dušne moči in tvezajo zadnji novci za dobiček, čegar neverjetnost lahko preračunja vsakdo, dokler je trezen. Zoperni so se mu zdeli ti obrazi mož in žen iz samih omikanih krogov. Ko pa v bližnjem zrcalu ugleda tudi svojo podobo, spomni se basni o kotlu in lonci, ki sta bila oba sajasta.

Samorad stopi k igralnim mizam. Oskrbnik mu razloži razne načine igranja, tajnosti in zvijače, kolikor jih je pri igri. Samoradu pa tega uka ni bilo treba, zakaj služni duhovi so mu povedali vedno naprej, ali dobi ali izgubi pri stavi. Ko neha igrati, res odnese s seboj v zlatu in v vrednostnih listih blizu pol milijona frankov. Dvorano pa je moral ostaviti, ker ga je oskrbnik prav resno opomnil, da je zadnji čas za odhod, sicer se mu utegne pripetiti kaj zelo neprijetnega, kar bi pa tu ne bilo nenavadno.

Nevidna in neslišna, ker tako veli oprezni oskrbnik, stopita pod milo nebo ... Kako blagodejen je sveži nočni vzduh proti soparici v igrališči! Kako veličajen sij ščipov nad morjem proti svetilkam in zrcalom v dvorani! Ali niso mirte in lovori, resno strmeči k nebu, vrednejši tvoje pozornosti nego medli kipi igrohlepnikov, na katerih nisi zapazil sledu vzvišenosti? Toda kdo se meni za lepoto prirodno, če nosi s seboj tolikanj zlata, priigranega brez truda!

Oskrbnik opozori Samorada na dva moža, ki sta tikoma za njima prišla iz igralnice. Jeden je imel v roki nekaj kožuhu podobnega, drugi vrv in bodalce. Nekoga sta iskala ali pričakovala. Oskrbnik spusti nekaj zlatov na stezo, ki se blišči v ščipu. To privleče ona moža tako kakor med ose. Zlati novci padajo dalje po stezi do skalne stene nad morjem. Moža pobirata in si polnita žepe. Ko se na robu pripogneta, da pobereta zadnji zlat, sune ju oskrbnik na vso moč od zadi, in moža telebneta v prepad in v grob na dnu morja. Samorad se uprepade, oskrbnik pa izpregovori:

— Ta moža sta prežala na vas, da vas zadušita, oplenita in spravita v morje, da bi za vami ne bilo sledu. Sedaj sta sama tako spravljena. Otela bi se plavajoč, toda zlato v njiju žepih je tolikanj težko, da ju potegne v blato na dnu morja. Zlato je najtežja reč na zemlji; zato ni čudo, da čestokrat celo može visokoletečih mislij tako potlači k tlom, da lezejo podlo po blatu in prahu in da jim umre njih poštenje v živem telesi. —

— Kako ti je, starina? vpraša Abadon, prikazavši se na stenskem robu, kakor bi bil vzrasel iz morja.

— Hvala, mogočni gospodar, odgovori oskrbnik ponižno. Dveh so se razveselili morski volkovi. Tretjemu pa pritrdim konopec na tisti platanini veji, katere spomladi nalašč nisem dal odsekati. —

— Menda si spustil doli po steni onadva, ki baš sedaj zajemata vodo? Pravi bedak si, in vidi se, da ti možgani pešajo od starosti. Ona sta meni prav mršava pridobitev; tebi pa sta bila kokoš, ki nosi jajca dan za dnevom. Težko se koplješ iz svojega dolga. —

— Prizanesite, gospodar; šlo je za življenje gospoda Veselina, ki je prigospodaril pol milijona frankov. —

— No, če je toliko prisleparil, onda se reč poravna, in smel si žrtvovati tudi pet takih pomagačev. Do jednega Veselina mi je več nego do deset robov tvoje vrste. —

Samorada je bilo do dna svoje duše sram te laskave ocene. Neviden, kakor je bil, splazil se je v svojo spalnico in ondu skoro zaspal. Abadon pride potlej v njegovo spalnico, prešteje priigrani denar in še nekaj doda. Ne sme se pa reči, da je s tem pridavom pomnožil vrednost Samoradovega dobička.

Ko Samoradu mine pet ur spanja, vzdrami ga Abadon, ali to ga je stalo dokaj napora.

Samorad si mane oči in reče: Prosim vas, gospod, podarite mi, pustite mi še nekaj spanja! Tako sem truden, kakor bi bil ravnokar legel k počitku. —

Abadon odgovori resno: Jaz sem vesten trgovec in se držim svoje pogodbe. Vstati morate! —

— Saj se ne morem držati pokonci, gospod! Za uro spanja vam prepustim teden svojega življenja. —

— Pač marsikdo izmed vas izgubi za uro spanja teden življenja, ali med nama, prijatelj, to ne gre. V take negotove špekulacije se jaz ne spuščam, odgovori Abadon, dvigne Samorada iz postelje in ga položi v kopeljno kad, napolnjeno z vinom.

Abadon in Samorad se zopet šetata med magnolijami, palmami in cipresami ter prideta do platane, pod katero sta sinoči gledala na morje. Samorada izpreletf groza, in noge mu obstanejo. Na krepki veji te platane visi na konopci mlad, lično oblečen gospod. Kar priteče mlada lepa ženska, vsa v glasnem joku, zgrudi se na tla in se okleplje nog obešenčevih, ki se skoraj dotikajo tal. Abadon se obrne k Samoradu in reče hladno:

— Ni prav uljudno, da je ta gospodič porabil bas najin gaj za poslednji pojav svojega zemljevanja; vender mu ne zamerim. Tebi je hotel prikazati hvalo, da si mu nocoj izigral ves imetek. —

— Je li možno, gospod? vpraša Samorad ves preplašen.

— Ne samo možno, gotovo je. Pri igri ni možno dobiti, da ne izgubi drug. Tebe, in sinoči jedino tebe, osrečil je velik dobiček, tega pa je zadela tolika izguba. —

— Pomagajte, Abadon, če je mogoče! —

— Ne morem. Mrtev je in sojen tam, kjer čaka sodba tudi tebe. —

— Oh, to je grozno! In ta ženska, ki tako medli v žalosti, to je njega nesrečna žena? —

— Nikakor ne. Bil je pač oženjen. Ta ženska pa je plesalka, s katero je včeraj dospel semkaj iz svoje domovine: lepa predstavljateljica onega pesnikovega »večno ženskega«, iz tiste vrste Afroditinih svetnic, ki so vsakdanja prikazen povsod, kjer razsipljejo denarje. Sedaj igra svojo žalost tako prirodno, da se ti prav smili. Tvoje sočutje, tvoje zanimanje in če je možno, tvoja ljubezen, to je jedini namen nje joku. Predno mine ta dan, smijala se bode zopet tako prirodno, kakor sedaj žaluje. Potlej bode zopet jokala, in tako se bodeta zaporedoma vrstila jok in smeh, dokler ne bode njena prenaglo razprodavana lepota in mladost položena med staro šaro ali v kot neizbirčne bolnice. Morda se ji posreči, da doseže svoj namen, na katerega deluje neprestano: da namreč v mrežo zajame stanovitega častilca, ki bode voljan z zagrinjalom zakonske zaveze odeti nje strasti in nje vihravo minulost. Onda bode vzor olikane, dostojne in pobožne žene ter ostra in neizprosna obsojevalka slabostij in spodrsljajev ženske mladine. Ali gorje možu, če ne bode imel dosti denarstva za ženo in nje častilce! —

— Kaj pa je z ženo tega nesrečnika? —

— Ženo ali vdovo tega moža poglej skozi te naočnike, katere poznaš že od včeraj. Povej, kaj vidiš? —

Samorad natakne naočnike in govori počasi:

— Vid nese dalje in dalje. Ustavlja se ob gričih karpatskega prigorja nad ravno poljano, ki je zadi obrobljena z bukovo in smrekovo šumo. V ozadji te poljane na prisojni goričici se dviga bel grad v zlogu sedemnajstega stoletja. Ondu vidim v sobo, katere okna so na pol zagrnjena. V sobi stoji nežna zibelka, ki je pri vznožji okrašena s plemenitaškim grbom. V zibelki leži dete, kateremu je nekamo leto dnij. To dete se cvetočega obličja nasmiha v zdravem spanji. Pri zibelki sedi lepa, vitka, črnolasa gospa. Zadovoljno in ljubeznivo gleda na zibelko in spremlja detetovo nasmihanje s tisto zamaknjeno materinsko radostjo, ki se ne da popisati. Sedaj je pristopil dolg strežnik v snažni livreji in podal gospe na srebrnem krožniku zapečaten telegram ... —

— In ta telegram, pristavi Abadon, pravi tako: »Tvoj mož je zaigral svoje življenje; svojo, tvojo in vajinega otroka imovino« —

— Vse, kar sem priigral, prepustim tej nesrečni ženi! Posredujte, gospod, če je mogoče! —

— Možno bi bilo; vender tega ne dopušča nekovo višje pravo, ki vlada nam vsem. — Tega prava ne pojmiš. Zakaj si tolikanj zabredel v igro, ko moraš vedeti, da prav toliko, kolikor dobiš ti, izgubi tvoj bližnji k, ko veš, da so nasledki velike izgube čestokrat usodni in grozni? Celo naprej si vedel, da bodeš dobival v igri. Zato, da nisi hotel nehati k sebi grabiti tujega imetka, za to strast ti ne smem pridobiti niti oproščenja niti postavljanja v prejšnji stan. To ni v moji moči. Kar se pa tiče te mlade gospe, sojeno ji je, da se bode pokorila z nesrečo in bedo vse žive dni. Zakaj ona je kriva sramotne smrti svojega moža in takisto je kriva, da se je razrušila blaginja nje obitelji. —

— Varate se, gospod! Na tem lepem, blagem obrazu ne berem nobene strasti ali razuzdanosti in ne vidim nobene krivice. —

— Prav v tem lepem obrazu tiči krivica! Telesna lepota se je pri tej ženski razvijala prirodno in je vzrasla do divne krasote. Vzgoja, katera bi bila morala ustvariti takisto dušno lepoto, pa je zaostajala, in duh se ni dvignil nad vsakdanjo podlost. Telesna lepota je omamila ženina in ga zvabila v zakon. Potlej je mož zapazil velikansko nasprotje med telesno zunanjostjo in dušno notranjostjo neločljive svoje žene. Kakor ga je prej telesna lepota vabila, tako ga je sedaj dušna nelepota odganjala in naposled odgnala. Bil ni toliko modrijan, da bi nosil voljno, kar se ne da predrugačiti; ampak šel je po svetu in skočil v grob, katerega si je izkopal sam. To je navadna vsakdanja tragedija, katera pa nima tolike moči, da bi spametovala modre gospodarje zemeljskih stvarij. —

— Ta ženska vender ni kriva nedostatne svoje vzgoje? —

— Ona sama mora trpeti ta nedostatek, kakor bi tudi morala trpeti sama, da je na primer po nepaznosti svoje pestunje ohromela ali oslepela. Trdo je to, pa tako je, odkar vaš rod zemljo tepta, in od Adama sem vam je sojeno, da se otroci pokore za grehe svojih roditeljev. Če hočeš menj nositi te pokore, ravnaj se po pametnem načelu, ki je povedano v smešnotrmastem reku: »Če hočeš srečno živeti, dobro vzgoji svojega — deda.« — Na vzgojo svojega deda nisi vplival, zato si nesrečen. Res čudna je vaša vzgoja! Toliko se trudite za razvitek razuma ali sploh umstva, da bi si pa izobražali voljo, blažili srce, tisto vaše gonilo, ki vam neti življenje in nikdar mirujoč vedno hlepi po nasladi, imetku in moči ter se nikoli ne nasiti — za to srce, čegar strast je močnejša nego sodba razuma, pa se največ brigate jako malo. Kaj čuda, da med vami velika omika izobraženega uma služi neomejeni samopašnosti neukročenega srca! To vam je velika nesreča! Načelo za življenje vam je brezozirni boj za obstanek. In za ta obstanek si želi človek toliko imetka in užitka, da omaga njegova želja samo tedaj in toliko, kadar in kolikor jo premaga takisto nenasitna želja močnejšega in še menj ozirnega bližnjika. Zatorej, kadar se vrši velika krivica, onda je ne obsojate, nego odobrujete jo z jednakim načelom: »Sila stopa pred pravico«. Kaj čuda, da je po vsi zemlji in v vseh stanovih toliko robov, ki so na videz prosti, dejanski pa z verigo vsakdanjega gladu priklenjeni k stebru svojega gospodarja. — Oči imate za bedo svojega bližnjika, a samo oči; srce se vam ne ogreje. Modro govorite in učeno pišete, kako bi se zmanjšalo siromaštvo ogromne večine Zemljanov; toda vsa vaša modrost se da povedati s stavkom: Kdor bi lahko pomagal, preudarja, kako naj v življenja reki tisti, kdor iz težka plava nad siromaštvom, pomore onemu, ki se je pogreznil vanje! Tako se vaša doba odlikuje s humanizmom blestečega uma in z brezkrščanstvom samopašnega srca! — Pač so še med vami značaji, katerim je srce omikano in oblaženo, možje, ki nimajo samo lepih besed, temveč tudi dobrotne roke za bednega bližnjika. Toda samo izjeme so tisti tihi blagosrčniki, ki se trudijo dejanski izvrševati nepozabljeno božjo zapoved, katera bi, da se uresniči, rešila vsa socijalna vprašanja, preprosto zapoved: »Ljubi svojega bližnjika kakor samega sebe!« —

— Kdaj bode rešeno socijalno vprašanje, gospod? —

— Kaj ti koristi to vedeti? Ti, kakeršen si sedaj in kakeršen bržkone ostaneš, ne bodeš sodeloval pri tej rešitvi. Videl pa bodeš nekakovo rešitev, kadar predrugačiva svojo pogodbo, kakor je dogovorjeno. Sodil bodeš potlej sam, ali bode ta rešitev prava. —

— Ne zamerite, gospod, da se ne morem iznebiti mislij na Cvetano in da vas torej vprašam, ali bode ubožica, ki sedaj po nedolžnem vzdihuje v ječi, skoro prosta in srečna? —

— Verjamem, prijatelj, da te Cvetanina sreča bolj zanimlje nego usoda vsega človeštva; tem bolj, ker tiči v tvojem vprašanji samopašna želja, da bi zvedel, ali se združi sreča Cvetanina s tvojo srečo. Uprav zaradi tega moram odgovor na tvoje vprašanje odreči; razodeti ti smem samo to, da bi bila Cvetana srečna v zakonu s Petrom Pavličem. —

— Tega ne morem verjeti, gospod. —

— Kaj ne, kri ti vre v glavo, ker si moral čuti to resnico? V ljubezni, ki je z rastočo strastjo vzkipela do blodnje, bil si uverjen, da je Cvetana danica tvoje bodočnosti in da bi bil brezkončno nesrečen, ako se ne poročiš ž njo. Zajedno te je mamila sebična in samoljubna domišljava, ki trapi vsakega zaljubljenca, da mora ljubljena devica takisto verovati v tebe in da bi bila nesrečna z vsakim drugim možem. Na to še pomislil nisi, da je Cvetana drugače vzgojena nego ti in da je drugače vzgojeno tudi nje srce. Tvoje srce je vodila strast, nje srce je poslušalo glas hladne razsodne pameti. Prijala ji je laskava tvoja ljubeznivost, in ni si mašila ušes za tvojimi gorečimi obeti; toda kdo ti je porok, da je sanjarila o vajini zvezi prav tako kakor ti? Na izbiro sta ji bila slobodno ti in Peter Pavlič; odločila se je za priletnega, nestrastnega, praktičnega Petra Pavliča. Tako je za prihodnje ugodnosti svoje osebe poskrbela bolj, nego bi bilo preskrbeno, da je vzela v zakon mladeniča tvoje nravi. Za koga se odloči potlej, ako bode rešena ječe in obsodbe, tega človek ne ve in tega ti ne smem povedati. —

— Gospod, morda vender smete. —

— Ne zahtevaj od mene, da bi ti razgrinjal omrak, ki odeva tvojo in Cvetenino bodočnost! Ze sedanjost ti je Tantalovo trpljenje, in nakladati si hočeš na slaba ramena še bodočnost. Brezpametni človek! Sicer sem ti pa že povedal, da je bodočnost posledica sedanjosti, in le malokdaj se pripeti, da poseže vmes takšen nepričakovan slučaj, ki trnje na stezi vašega življenja izpremeni v cvetice. Zato razsoden opazovalec lahko prerokuje bodočnost poznanega bližnjika in pove zlasti tedaj, kadar se zvežeta ženin in nevesta pred oltarjem, lahko dokaj gotovo, ali bode »srečna dvojica« svoje zakonsko igo nosila srečno ali nesrečno. Jaz pa iz svojega nepristranskega opazovališča, od koder motrim razmerje ogromne večine, ne oziraje se na izjeme neznatne manjšine, pomiluje in srdito obsojam največ vaše zakonske združbe, ki so tolikokrat ječa polna trpljenja, kazen za grehoto sedanjikov in nekdanjikov in vir nesreče za tiste, ki pridejo za vami. Zakon je sveta združba, podstava rodbine, steber človeške zadruge. Cerkev in država ščitita zakon s svojo oblastjo in delata s svetom in postavnimi naredbami na to, da so zakoni kolikor možno srečni in da se zabranjujejo zveze, ki bi ne mogle biti koristne človeški zadrugi. Kdor stopa v zakon, ima voljo slobodno in toliko pameti, da utegne premisliti, kako je uprav vstop v sveti zakon najvažnejši, najusodnejši korak v življenji. In vender, koliko brezpametna, kako lah komiselna je večina človeškega rodu pri tem koraku, kjer gre za gorje in blagost tistih, ki so, in tistih, ki bodo! Ne ozirajoč se na blagost svoje osebe, klanjajo se občemu nagibu mogočne prirode, ki pod krinko divne ljubezni deluje na to, da človeški zarod ne izmre. Ker vam je sojena smrt, mora biti tudi rojstvo, da oni, kogar je rešila smrt zemeljskega trpljenja, dobi namestnika, ki nadaljuje in potlej svojim otrokom takisto oporoči zemeljsko bedo. — Pač so nekateri ljudje, smem celo reči, nekateri stanovi, ki so oženjeni primeroma še dokaj srečno. To so prav tisti ljudje, katere imenujete vi orni kanci filistejce, nizkoceno grmado, hodnične izdelke iz človečanske predilnice; prav tisti ljudje, ki nimajo razuma in volje, da bi se vzpeli do teoretiškega premišljevanja, kako velik je razloček med nagibi prirode, ki gleda samo na zaploditev prihodnjikov, in med zahtevki človeške zadruge, ki gleda na blagost sedanjikov. Njih obzorje je omejeno, ker jim nedostaje omike ali ker imajo stanovske predsodke, toda dobri ljudje so in najboljši državljani: bojazljivi v javljanji svojih želja, ali srčni v pokorščini ter ne vprašujejo, zakaj se jim ukazuje, nego zadošča jim vedeti, kaj se ukazuje. Izbirajoč neveste, gledajo na pridne roke, na doto, na obiteljsko in stanovsko razmerje, sploh na blagost sedanjikov, vse tako, kakor se je vedel Peter Pavlič. Ženijo se po preudarku pameti in ne kakor večina po strasti prirodne ljubezni. —

Često pa me obhaja togota, kadar gledam, kako se v zakon vprezajo ljudje tvoje vrste, ljudje, ki modrujejo o pozivu in važnosti zakona, seveda, zgolj po teorijah in blestečih mislih nerazumljenih modrijanov; ljudje, ki so se v svoji učenosti navadili gledati s tujimi očmi, poslušati s tujimi ušesi in misliti z izposojenimi mislimi. Kadar se takšen razumnik loti premišljevanja, »da ni dobro, če je človek sam,« onda pa je treba gledati na svoje oči in soditi po svojih možganih. Mož res plašno izpregleda kakor jetnik, ki po dolgih letih stopi iz temnice pod blestečo solnčno svetlobo; in sedaj započneta važno odločilno nalogo goli slučaj in slepa prirodna ljubezen. Mož se zagleda in vtopi v ljubezen do vrhu glave: žveplo mu je zlato, steklena pena dijamant, in osat mu je »roža mogota«, tista čarobna cvetka na Triglavu, s katero se ti odpro vsi zakladi na snežnikovem sosedu Bogatinu—snubač je brezkončno srečen! Po poroki stopi iz medenih nebes na tla zakonske vsakdanjosti, in onda se tista roža, ki je obetala toliko blaženih zakladov, pokaže v popolni svoji trnjavosti. Potlej je »življenje ječa«, in »v nji rsbelj hudi« ni »čas« nego hišni pozoj, ki je k možu priklenjen za vse žive dni z jeklenimi verigami. Koliko je dalje takšnih zakonov, ki so možni le zato, ker je žena takisto lahkomiselna kakor mož! Dokaj je tudi prisiljenih zakonov in zakonov iz brezupa ali takšnih, kjer si človek za kratko nepremišljenost prostovoljno naloži večno pokoro, kakor pravi pesem: »Za jedan Časak radosti hiljado dana žalosti ...« Iz takih, največ nesrečnih zakonov, katerih ni spojil razsoden um, ampak golotni Amor, ki ima od nekdaj zavezane oči, ali brezup ali bedasta pokorščina, narodi se obično mnogo otrok. Kako naj potlej roditelji vzgajajo svojo deco, ako sami nimajo vzgoje, in kdaj naj jo vzgajajo, ko jim ne preostaje nič časa zaradi večne vojske med seboj in proti bedi, ki se grmadi nanje od vseh stranij? Taksni roditelji vale Sisifovo skalo »od zore do mraka, od mraka do dne« in kadar se zgrudijo v grob, prevzamejo tisto skalo njih otroci. Takisto se bode to vršilo dalje in dalje ... Taki zakoni, taka vzgoja so temelj vašim družinam, občinam in državam. In nad vami naj še delj solnce sije? —

— Oprostite, gospod, vaši nazori so nekamo podobni Schopenhauerjevi filozofiji. —

Ali si tudi ti pokukal v tega modrijana nenavadno modrost? Mož je nakopičil veliko vznesenih mislij in v te se je tolikanj zaljubil, da je trdil, ka človeška mati dosedaj ni porodila modrijana, ki bi bil dorasel njega. Jako mi ugaja ta drzni sebehvalec z novo svojo modrostjo, ne toliko zato, ker v nji ne najdeš večne ljubezni in krščanstva, takisto ne tolikanj zaradi lahkoumevne, prikupne pisave, kakeršna modrijanom ni navadna, nego zato, ker je zmešal glavo mnogim omikancem tvoje vrste: takim, ki so preleni alipreslaboumni, da bi mislili s svojimi možgani, dalje takim učenim ženskam, o katerih pravijo Nemci, da nosijo modre nogovice, in takim modrijančkom, katerim je podlaga njih modroslovja podobna učenosti, po kateri vaš kmet vreme prerokuje ... Ta modrijan trdi, da mora človeštvo večno trpeti, ker mu je to sojeno. Jaz kaj takega ne trdim. Ni vam sojeno večno trpljenje! Toda vi sami, ki nečete opustiti svoje zlobe in bedastoče, vi sami delate na to, da se trpljenja nikoli ne iznebite! ... Moja modrost proti vam je samo ta, da črtim in zaničujem to človeško zalego, in da v tem zmislu — delujem. Temu imam dosti povoda. Tiste usodne besede, ki jih je rekla »moja teta, imenitna kača« tvoji pramateri Evi: »Eritis sicut Deus, scientes bonum et malum«, omamile so moj in tvoj rod. Kaj more biti vzvišenejšega, nego ne imeti mej svojemu razumu in svoji moči; kaj prijetnejšega, nego doseči izpolnitev vsake svoje želje? Ako pa pogledamo stvar od druge strani: kaj more biti predrznejšega nego poskus nepopolne stvari, da bi se izjednačila večnemu, popolnemu Stvarniku? Segli smo po prepovedanem sadu spoznanja in zatorej smo pahnjeni v prekletstvo in pregnanstvo. Meni, ker sem popoln duh, ni nobene rešitve: moje prekletstvo in pregnanstvo je večno. Ti, ker si nepopoln duh, dosegel si milost in rešitev in če zopet padeš, zopet lahko zaceliš svoj padec. Zatorej črtim tvoj rod, ki je v popolnosti tolikanj pod menoj in v milosti tolikanj nad menoj! Ako bi se jaz mogel včlovečiti, pokleknil bi in zahvalil razžaljenega Očeta za toliko milost. Kakšni pa ste vi, človeški zarod? Vaš odrešenik se je razjokal nad jeruzalemskim mestom, rekoč: »Da bi bilo spoznalo tudi ti, in zlasti ta svoj dan, kar je v tvoj mir«! In vender vam je odklenil vrata do večne blagostij Vi pak ste še vedno tedanji Jeruzalema; tudi vi nečete spoznati svojega dne in kar vam je v mir. Na nebo gledate, pa ne vidite Stvarnika; po tej lepi zemlji hodite, pa brat ne seže bratu v roko! Brat vam je napotje, da ga izpodrinete raz pot, ali orodje, da ga izrabite in potlej zavržete, in vender ima ta zemlja vsem prostora! Ali niste bolj zverski od divjih zverij? — Ko se tako oklepate svojih strastij, sebičnosti in slepote svoje, tožite zajedno po izgubljenem raji, o katerem berete Sveto pismo, in po srečni zlati dobi, o kateri pripovedujejo pesmi in pravljice. Toda vi samo stokate, in nikogar ni, da bi hotel rabiti lek, ki ozdravi vaše prostovoljno trpljenje, nikogar, ki bi dejanski izvrševal besede slovečega vašega pesnika:

»Nespametno ljudstvo, čemu li tvoj stok? Na delo, ne nosi mi križema rok! Povrni se samo v prvotnost nazaj, In našlo povsddi prvotni boš raj!«

Zato vas po pravici zaničujem iz vsega svojega bitja. —

Abadon si oddahne od naglega glasnega govora. Oči se mu iskre, in na grozovitem obličji je globoko izražena prav pošastna strast. Ni dolgo tako zrl v plašnega Samorada, kar izpregovori: Bežati nama je od tod. Nad teboj se zbirajo oblaki, strašncjši nego včeraj. Torej hajdi proti severu! —

V Samoradu se oživi človeško dostojanstvo in sloboda premaga strah. Odločno izusti:

— Hvala, gospodi Z vami ne pojdem, pridi name, karsibodi. Ukrep je storjen: vrnem se domov, tam služit Boga in ljubit brata. —

— Tudi prav, odgovori Abadon mirno. Torej se ločiva, zlasti ker si tukaj varen vseh zasledovalcev in stojiš na prav trdnem stališči — to je na temeni ledenika Mont-Blanca. —

Abadon izgine. Samorad stopi v tem hipu na trdo skorjo ledu in stena vrhu silne gore. Okolo in okolo pod njim so navpične stene in nepregledni prepadi, daleč okrog sama mrtvotiha, ledena goličava. Sam samcat je in ko obupno zakriči, ne oglasi se niti jek. Zgrudi se na led, moč in zavest ga mineta.

Mraz objema nesrečnika z ledenimi rokami.

Za nekaj časa se vzbudi zavest ali blodnja. Zazdi se mu, da ga trese silni mraz, da se potem vrača toplota v život, da je gorko odet in da leži na svoji postelji v domačem gradiči. Ljuba mati sedi pri vzglavji ob postelji in mu deva hladne obkladke na čelo. Gospod Peter Pavlič stoji pri vznožji in gleda resno predse. Sedaj se vrata odpro, k postelji stopi tiho in počasi Cvetana. Bleda je in žalostna, solza se ji utrinja v očesi. Milo ga pogleda in vpraša polglasno: Samorad, ali me še poznaš?.—

Samorad se krčevito vzpenja in zaječi v bolestni muki:

— Gorje strašnih sanj! Abadon, Abadon, otmi me! —

V.[uredi]

Prestopimo v lepo Francijo, naravnost v Pariz, v svetovnoslavno mesto omike in zabave! Ondu v drugem nadstropji gostilne prve vrste odgrnimo goste svilene zastore pred visokimi okni, da vidimo v prostorni spalni sobi. Solnce posije na posteljo, v kateri spi in jedva diha lep mladenič bolestnovnetih lic. Pri postelji sedi negibno kakor kip postaren gospod, ki na videz tudi spi; solnčna svetloba ga predrami. Naglo vstane, položi spečemu bolniku roko na čelo, in zdajci se tudi ta predrami čil, čvrst in boder. Postarni gospod, Abadon, reče vzbujencu, Samoradu:

— Prebili ste, hvala meni, opasno vročinsko bolezen. Sedaj ste, hvala meni, zdravejši in trdnejši negoli kdaj. —

— Srčna hvala, gospod in rešitelj! Zdi se mi, da ste me ravnokar rešili težkih sanj. Menil sem, da ležim na svojem domu hudo bolan, da mi mati strežejo in da me je posetila ljuba Cvetana; jaz pa da se nisem mogel ni geniti ni izpregovoriti. Toda kje sem sedaj? Te krasne dvorane še nisem videl. —

— Kar se ti je zazdevalo in živo slikalo v domišljiji, ko si zmrzaval na snežnikovem temeni, to so bile tiste prijetne sanje, s katerimi nastopajoča smrt mami zmrzujočega človeka. Sedaj bivava v Parizu. V Monaku sem ti rekel, da nama je takoj pobegniti proti severu. Ko si izrekel željo, da bi ostal ondu, kjer si bil, plavala sva že nad Snežnikom Mont-Blancom; zakaj pri meni, kakor bi že lahko vedel, gre vse premišljeno in urno. Tvoji želji sem ustregel, in sicer ljubezniveje, nego si zahteval. Smel bi te bil spustiti iz zračnih višav, da padeš na zemljo kakor razpaljen in raztopljen meteor; toda pazno sem te postavil na bližnji zemeljski prostor, ki je bil pod nama. Tam si potlej prezebal, in skrajni čas je bil, da si me zopet poklical na pomoč. —

— Če se prav spominjam, bilo je še v Monaku, ko sem se drznil prositi, da me pustite ondu. —

— Kaj pak, to je tvoja dozdeva! Bolje bi ti bilo, vender kdaj spoznati, da si nepopraven, nepokoren človek in da sem ti dosedaj vedno zabadava govoril: vprašaj mene ali svojo pamet, premer zahtevaš mojega delovanja! Za svojo zopetno nepremišljenost si se moral pokoriti nekamo osem dnij ali osem tednov. Zate je to veliko časa, mene seveda ne brigajo take malotne časovne mere. —

— Čudno, da se iz vse dobe svoje bolezni ne zavedam ničesar. —

— Zavest morebiti še pride, toda kaj bi koristili vzbujeni žalostni spomini? Sicer pa v tvoji blodnji ni bilo prave snovi, niti takovih duševnih pojavov, da bi si jih bilo vredno zapomniti, dasi se cesto pripeti, da človek v blodnji ali v sanji misli pametneje nego tedaj, kadar delujejo možgani ob popolni zavesti. —

— Čudno se mi tudi zdi, da ste bolezen tako odpravili, kakor se na primer sleče stara in obleče oprana srajca. Ne zamerite mi te primere. —

— Kaj naj zamerim človeški stvari, kateri je um tolikanj nedostaten kakor jezik prenagel! Tvoje sedanje zdravje je uspeh lečenja po mojem načinu. Tebi že znana »moja teta, imenitna kača« je človeka zavedla v smrt; potlej je pa to svojo krivdo nekoliko popravila, da je v izboljšanje in podaljšanje človeškega življenja tvojemu praočaku Eskulapu razodela vračilne moči raznih zelišč. Eskulapovi učenci so nekaj stoletij lečili svoje rojake s tistimi zelišči, in ljudje so bili tedaj junaki in so se veselili starosti zgovornega Nestorja. Potlej so ljudje napredovali v vedi in modrosti, in kakor je vselej »boljše« sovražnik »dobremu«, tako so tudi nadomeščali preproste stare leke Eskulapovih učencev z boljšimi zdravili, in od modrega Eskulapa je ostala samo tista palica s kačami ovita. Tako ste prišli do umetnih lekarnic, do učenih zdravnikov in zajedno do grmadnega števila boleznij. Sedaj se lečite z zelišči in rudninami, z vodo in vodko, z ognjem in ledom, po homeopatiji in alopatiji, sploh kakor je količkaj možno in nemožno. Jaz sem tebe lečil hkrati po starih in novih načinih, kajpak brez vode, ker voda ti je prepovedana. Jedel si zeli kakor nekdaj kralj Nabuhodonasar, ko je zašel med vegetarijance, pil si mleko in vinsko žganje, ležal na blazinah in na trdih deskah. Zavijal sem te v volno in platno; zračil te v žveplenem soparu in na kraški burji. Kadar ti je bilo prevroče, posadil sem te na severni tečaj, in kadar si potreboval tople kopelji, položil sem te v pesek saharske puščave, časih pa ravno narobe. — Tako sem te ozdravil po vseh metodah, in to prav temeljito, kar moraš priznati. —

— Res je tako, gospod. Samo nekaj me peče: kako vpliva moja bolezen na najino pogodbo? —

— O tem miruj. Jaz sem užival svoje spanje, ti si ga tudi imel dosti, saj to sam čutiš. Za bodočnost ti pač nekaj svetujem, kar ti bode na korist. Pogodba nama gre h koncu, dosedaj ti pa ni prinesla nobene koristi, ampak zgolj neprilike in nadloge, katerih celo še ne veš vseh. Skrajni čas je, da popraviš, kar moreš, in da naposled, če bode možno, vender ujameš še kaj koristi. Saj veš, gradi se počasno, podira pa naglo. Tvoja prenaglica, ki ti je vedno v nesrečo, pa tako rada podira, ko bi moral graditi razsoden um. Torej namerjam svojim duhovom zapovedati, da ti strežejo samo toliko, kolikor bodem jaz posebe dovolil. Tudi bode koristno, da vselej, premer zahtevaš moje pomoči, med seboj hladno preudariva, kakšne bi bile posledice mojemu delovanju. Mislim, da ti bode to prav; sicer pa povem, da bodem vsekdar ravnal po tvojih zahtevkih, dasi sem prej izrekel svoje pomiselke. —

— Od srca rad pritrdim tej izpremembi najine pogodbe. Koliko bridkostij bi si bil prihranil, da sva se tako zmenila v prvo uro! —

— Ne glej nazaj, ko stopaš naprej! Ne obupuj, ampak verjemi! Upanje je sicer samo prazno dno tiste Pandorine pušice, katero je oče Zen ljudem podteknil v osveto, ker je Prometej bogovom ukradel ogenj. Toda kaj bi počel človek brez te obmane? Tudi jaz se veselim človeških upov. To na sapo zidano ničevo upanje in potlej dejansko obupavanje mi takisto nosi gotove dohodke kakor državam loterija ... Vender pustiva to. Sedaj pristopi tvoj zakladokop, ki je slišal, kako trava rase, in se je nekoč napotil v Indijo, da bi z izdelki od lipovega oglja razdrobil angleško moč. Ta te lepo opravi in ti bode potlej razkazoval veseli, prijetni Pariz. —

— Dovolite mi, gospod, prošnjo, da bi me spremljali vi sami po Parizu. Ta oskrbnik mi je najzopernejši človek, in prav presčda mi njega debelo laganje. —

— To ti je ravno koristno: učiti se občevati z neprijetnim človekom in vedno paziti, je li resnica, kar čuješ. In kaj je to, laž ali resnica? Laž je navadno blago, kije vedno na trgu; resnica pa redko zlato. Zatorej oprezno ravnaj s pravico in ne nosi je vedno na konci jezika! Laž in resnica sta sestri; jednako opravljeni vedno hodita druga tik druge in z jednakimi očmi gledata v svet. Kako pa moreš z medlimi človeškimi očmi razločiti devico resnico od razuzdanke laži? Koliko lažij verjameš za resnico in koliko resnic, zlasti takšnih, ki »oči koljejo«, nečeš verjeti? Zatorej sem ti odbral oskrbnika za spremljevalca, da z njega pomočjo, kakor skozi temo do luči, prideš skozi laž do resnice. On ti bode Pariz lepo opisal: nekaj resnično, nekaj resnici podobno, in nekaj bode dodal iz svoje domišljije, ne z namenom lagati, ampak ugeniti resnico. Slikal ti bode to lepo mesto človeški; jaz bi je nemara kazal takšno, kakor sem ti ondan predočeval rimsko mesto. To bi ti bilo menj prijetno. Mene Pariz itak ne zanimlje, saj poznam to selišče, odkar se je prelevilo iz »blatne vasi.« Gledal sem na vašem planetu že mnogo mest, ki so nekdaj imela slavo in lepoto sedanjega Pariza, mest, o katerih sedaj niti sledii ni. Taka mesta se v časovnem teku preminjajo in ponavljajo; meni so pa do pristude jednolična in dolgočasna, ker so ljudje povsod tisti ubožci in bedaki. Sploh mi je prijetnejši pogled na veliko mravljišče v smrekovi šumi nego katerokoli človeško bivališče. —

Abadon izgine. Vstopi oskrbnik in privede s seboj človeka, ki obleče Samorada po najnovejši francoski šegi; priredi mu laso in brado ter ga sploh tako olika v pol ure, da bi tega ne mogla opraviti najboljša knjiga v sto dneh. Samorad se nikoli ni imel tako rad kakor tisto uro, saj ni bil nikoli še tako lep in tako zdravega obraza.

Sedel je z oskrbnikom v eleganten voz, in vozila sta se po mestu in okolici blizu pet ur. V petih urah se človek naveliča tudi najlepših zabav in prizorov. Iz početka je bil Samoradu Pariz prekrasno mesto, proti kateremu bi bil Dunaj samo velika vas. Tudi ljudje so se mu zdeli bolj velikomestni in olikani, veselejši in lepši nego na Dunaji. Naposled pa so mu bile krasne stavbe samo potratno nakopičeno kamenje; umetni nasadi, perivoji in čista jezerca zgolj spačeno oponašanje nedosežne prirode, in ljudje v Parizu sluge gladu in strastij kakor drugje po širi zemlji. Vse mu je bilo toliko priskutno, da bi bil teh pet ur rajši prespal. —

Po obedu, pri katerem se je zopet odlikovala umetnost francoskega sokača, naznani Abadon, da so danes on, Samorad in oskrbnik povabljeni na večerno zabavo k podjetnemu bankirju Padelesu. Samorad bode tam baron Veseljenko, bogat veleposestnik iz ilirskih pokrajin nekdanje carjevine Napoleona! Abadon je tam že star znanec kakor vitez Gonoba, grški kapitalist, ki svoje grmadne dohodke trosi za nakupovanje umetnin in za kratkočasno potovanje križem sveta ter hkrati izkuša sebi vedno prijazno srečo na borzi. Oskrbnik, tudi star znanec pri bankirjevih, pa je pl. Plahtalič, vsemogočni poslovodja viteza Gonobe in zajedno lastnik obširnih kamenišč na ilirskem Krasu. Kako se bode sploh vesti med zbrano bankirsko gospodo, naj pa Samorad o priliki opazuje na pl. Plahtaliči, ki je pri tej gospodi popolnoma kos svoji nalogi.

Ko se dostojno pripravijo in pride določena ura, sedejo vsak v svojo kočijo in oddrdrajo k bankirjevi palači. Ondu najdejo zbrano mnogobrojno gospodo moških in ženskih, vse v lišpu in svitu. Bankir Padeles pozdravi barona Veseljenka prav uljudno in izrazi z izbornimi besedami svojo radost, da more vzprejeti tako odličnega gospoda v svojih salonih. Takisto priljudna in vzornih besed je bankirjeva soproga, pdstarna okrogla ženica, ki govori francoski z nemškim zatezanjem. Vitez Gonoba barona Veseljenka seznani z mnogimi gospodi, ki so vsi prav olikanega vedenja in se nič ne spotikajo ob baronovi francoščini, ki je, dasi natančna po slovnici in vadnih knjigah, nedostatna in preokorna za živahno in dovtipno občevanje v pariškem salonu. —

Povpraševanj in pogovorov je bilo za Samorada skoraj preveč. Bankirja Padelesa je zanimalo vprašanje, ali se pridno grade železnice v nekdanji francoski Iliriji, in kako se na tržišče pribavljajo prirodni zakladi tistih pokrajin, ki so baje grmadni in jedva načeti?

Namesto barona Veseljenka odgovori opravitelj Plahtalič, da se železnice grade prav pridno, da pa veljko prog, ki bodo pot iz Pariza do vztoka izdatno okrajšale, čaka še potrebnega kapitala, katerega upamo dobiti iz Pariza zlasti sedaj, ko je panamski prekop obtičal v blatu in smradu. Baron Veseljenko sam gradi privatne železnice do svojih bogatih rudokopov srebra in bakra in do svojih pragozdov debelih orehov in ilirskih ceder, katerih ima nad dvajset štirijaških mirijametrov. — Bankirja Padelesa so taka podjetja živo mikala, in obetal je izdatno udeležbo svojo in svojih tovarišev.

Bankirjeva soproga, ki se je delala nekaj bolj omikano, negoli je nje mož, pripovedovala je baronu Veseljenku med drugim, da je nekoč videla črnogorsko poslanstvo iz Ilirije, da so Črnogorci tako lepi ljudje kakor on, da še niso pozabili francoščine iz dobe prvega Napoleona in da se je njih prelepi narodni noši res kar čuditi. Bogata mora biti tista Črna gora! Čudila se je ilirskemu narodnemu plesu »čardašu«, in hvalila glasbeno umetnost »čeških bratov«, (»freres Bohemiens« se na Francoskem zovejo cigani), ki so čarobno igrali narodne plese Ilircev in sosedov jim, junaških Čerkesov ...

Baron Veseljenko se je seznanil z gospo, ki pa je bila morda gospodičina. Ta je govorila francoski, kakor bi bila doma iz Ljubljane. Pravila je, da je bila nekoč v Ljubljani, da je cula celo slovensko govorico. Ta jezik je pa baje tako grd, da ga govore Slovenci le tedaj, kadar jih tujci ne poslušajo. Vprašala je tudi porogljivo, kdo je bil tisti Vodnik, kateremu na čast Ljubljančanje toliko plešejo vsak predpust?

Star gospod je trdil, da v Zagrebu govore največ madjarski in da bode do konca tega stoletja vztočno jadransko Primorje do cela pomadjarjeno.

Poslovodja Plahtalič je skupini malobesednih bankirjev razkladal, da Francozje niso pametno ravnali, ko so pri panamskem prekopu pihali žerjavico za tuje koristi, dokler ni v nji začel pokati kostanj, ki jih je osmodil in oslepil. Tam doli v Iliriji bi se dalo zaslužiti kaj več; ondu je denarja malo, dela in blaga pa veliko. Tam doli denarnemu možu ne gledajo tako pod roke kakor tukaj v Parizu, in časniki tudi ceneje nego v Parizu trobijo v rog tistega podjetnika, ki kupi njih prepričanje. Zgovorno je dokazoval, da morajo bankirji, ki zasnujejo veliko podjetje, pribaviti sami sebi prvi gotovi dobiček ali smetano vsega dobička. Velika ideja je sama na sebi tolikanj vredna, da je svet nikoli ne preplača. Kapitalist, osnovatelj, gre kakor kralj v boj za veliko idejo, ki se bode prej ali slej izvestno uresničila in človeštvu redno in nepregledno vrsto let dajala gotove koristi. Kdor izmed kraljev, vladarjev, hoče pridobiti slave v boji, preliti mora veliko krvi svojih podložnikov. Uprav tako je z velikimi podjetniki, bojevniki za utelesitev velikih idej. Zatorej misli grmadna drhal malih ljudij podlo in tesnodušno, če sodi vladarja denarjev z drugo mero nego vladarje ljudij in če obsoja denarstvene mogotce, osnovatelje svetovnih podjetij, ker ti posnamejo svoj dobiček, primeren veličastvu ideje, kadar snujejo takšno podjetje, dočim tisti mali, poslušni ljudje, ki so prihranjeni svoj drobiž vteknili v hvalisano podjetje, ne najdejo, česar so pričakovali, in izgubč, kar so imeli. Oni so baš žrtva denarstvene vojske na slavo denarstvenih kraljev. —

Rad bi bil baron Veseljenko ugovarjal načelom in dokazom poslovodje Plahtaliča; toda pohvala poslušalcev je bila tako burna, da je Veseljenko nejevoljen prisedel k drugi skupini. Ondu so sedeli posebe veliki denarni mogotci, tisti, ki računjajo samo z milijoni in milijardami. Med temi je sedel Abadon-Gonoba, in videlo se je, da njega preudarna beseda veliko velja in da je pogovor jako važen in resen, Samoradu-Veseljenku družba in tako zvana veselica ni ugajala. Ljudje so bili praznični, toda njih pogovori so se sukali ob skrbeh in opravkih delavnikovih. Veselica je bila, a bilo ni veselih obrazov. Neprijetno mu je bilo dalje gledati na malem prostoru toliko tistih predrznih nosov, bodečih pogledov in pohlepnih ustnic, ki značijo vnuke očaka Abrahama. Potožil je to o priliki Abadonu-Gonobi. Ta ga mirno potolaži: — Zakaj ti ne prijajo moji stari prijatelji? Najstarejši, najmenj mešani narod so. Oni imajo najstarejšo vero, najstarejšo omiko in knjigo. Naj imajo torej tudi na životu nekaj posebnega, kar jih diči nad mešanico drugih narodov z mlajšo zgodovino in omiko. Od veleuma Mojzesa iz davnih vekov do velebogatina Rotschilda v sedanji dobi so bili vedno preganjani in zatirani, vender nikdar pregnani in zatrti, in sedaj ima njih denar in njih vpliv celo moč prve velesile. Zakaj bi torej ne smeli biti nekamo ošabni? Sicer te Plahtalič takoj odvede med ljudi tvoje vere in tvoje pasmine. Želim ti, da najdeš ondu boljših značajev in boljše zabave. —

Kakor na migljaj pristopi Plahtalič in odvede barona Veseljenka v prostore na divno razsvetljenem vrtu. Tam ga seznani s srednje-priletno, bogato opravljeno gospo in z nje hčerjo (vsaj tako se je povedalo), mlado cvetočo žensko v ukusni žalni opravi. Samorad se je presenetil, ko je to mladenko spoznal za tisto žensko, ki je pred nekaj dnevi v perivoji pri dvorci v Monaku tožila za mladim gospodom, ki je visel mrtev na platani. Presenetila ga je tudi nje lepota tolikanj, da je zdajci pozabil, kako je Abadon tedaj obsojal to žensko. Ime ji je bilo Darinka, in govorila je pristno hrvaški. Samorad se je torej otresel težavnih spon francoskega jezika, in mladi dvojici se je skoro zdelo, da sta v veliki družbi, hrvaško govoreč, sama in prosta. Razgovor je bil čimdalje živahnejši in prosto je govorilo srce s srcem pod tujim nebom v milem zvoku domačega jezika.

Lepa Darinka je pripovedovala:

— Detinska leta sem prebila v iztočni Istri, ondu, kjer se sedaj razcvita zdravišče Opatija. Moj oče, pomorski kapitan, rojak z otoka Krka, kupil je tam majhno posestvo s prijetno gospodsko hišo tik morja. Milo se spominjam slikovitega Kvarnera, pogleda na sivo morje, na Trsat in spominjam se otokov Cresa in Krka, smelo strmečih iz morja. Ne morem pozabiti genljivih napevov tamošnjih pomorščakov, in še sedaj mi zveni v ušesih narodna pesem: »Popuhnul je tihi vetar ... Tihi vetar od Levanta«, ali »Vrbniče nad morem, Visoka planino, Trajna nina ni nena«. — Kolikokrat sem, sanjavo gledajoč preko morja, kakor bi v dalji uzrla očetovo ladjo, tožno pela nepozabno pesem; »Oj, talasi mili ajte« ... Zdelo se mi je, da tudi moj oče, ploveč tam v daljnem oceanu, poje to, pesem in da mi nosijo valovi odmev očetnih glasov:

»Oj, talasi mili ajte,
Čamac dalje moj tjerajte;
A ti more mirno stoj,
Dok se u dom vratim svoj!
Dok se u dom vratim svoj!«

Toda žal, oče se ni vrnil na svoj dom. Morje ga je nosilo in živilo malone vse njegove dni; morje ga je naposled vzprejelo v hladni grob sredi Indijskega oceana. Po očetovi smrti je moja mati, Francozinja, prodala letovišče pri Opatiji, in preselili sva se v Nizzo, nje rojstveno mesto. Tam sem ob mirnem mestnem življenji hodila v mnoge šole, učila se potrebnostij in nepotrebnostij, rasla in dorasla, mladina pak je rekala, da nisem grda. Naselil se je v Nizzi mlad francoski trgovec, ki je prinesel dokaj denarja s seboj iz zapadne Indije. Nekdanji znanec mojega očeta, seznani se z mojo materjo in z menoj. Bil je duhovit, pošten in blag človek. Zaljubila sva se in poročila. Ni je bilo srečnejše žene od mene! Ko sva bila nekaj dnij poročena, izkrca se v Nizzi siromašen mož z rjavo žensko. Prišla sta iz zapadne Indije, izprašala bivališče in razmerje mojega moža, in ta je bil poklican pred sodišče ... Ves prepaden in zmeden se vrne od sodišča. Vprašam ga, sluteč bolezen ali nesrečo v trgovini, kaj mu je. On pa molči in gleda kakor blazen name. Skrivaj in ponoči se napoti proti Monaku, kakor bi bežal pred menoj. Vsa v strahu in skrbeh hitim za njim in ko dospem do njega, gorje mi! Moj mož visi mrtev na platani vašega letovišča, kar ste vi, gospod baron, opazovali sami! Jezik nima besed, da bi izrazila svojo žalost; ako bi jo pa mogla, vi te žalosti ne morete pojmiti, ker ne veste, kako globoko čuti žensko srce! Premagala sem obup in se vrnila v Nizzo. Ondu sem zvedela, da je tista rjava ženska, ki je prišla s siromašnim možem iz zapadne Indije, mojega moža prava žena, da je tisti mož nje oče in da sta s seboj privedla tudi petletnega sina mojega moža. Tako je pristopila k nesreči še sramota! Sedaj sem vdova, ako sem bila žena, in prišla sem se v Pariz posvetovat s pravniki, da vsaj nekaj zase rešim od precejšnje ostaline nesrečnega ali morda brezvestnega moža, ki naj mi oprosti, ako ga sodim preostro. Z materjo bivam v tistem hotelu kakor vi, in ne zamerite, da sem se v vaši bolezni, ko vam je viselo življenje kakor na niti, sočutno zanimala za vas. Saj je moralo biti tako ... Moj rojak ste, in kakor mi je povedal Plahtalič, podobna je vaša usoda moji nesreči: jaz sem izgubila moža šesti dan po poroki, vi svojo zaročeno nevesto šesto uro po poroki. —

Ne bodem ponavljal, kaj sta vse govoričila Samorad in Darinka. Opomnim samo toliko, da je bila Darinka premetena ženska in da je dobro vedela, koliko vredni sta ženska mladost in lepota, kadar se zanji oglasi povoljni kupec. Znala je pokladati svoje srce na medeni jezik, in nje oči so sijale tako iskro in presunljivo kakor kačje oči. Da, kačje oči! Cesto sem opažal strupene gade. Očarljive oči imajo in tako ravnodušno in vabeče vračajo človeku pogled, da se skoraj zmotiš in pogladiš gadu podbradek z golo roko. Pod čarobno netečimi pogledi lepe Darinke je bil Samorad kakor razgret vosek; popolnoma je pozabil svoje Cvetane in prav nič ni popravljal Plahtaličeve pravljice o svojem vdovstvu. Dečko Amor in njega podložni zli duhovi so se že jako radovali čarovnice Darinke in očaranega barona Veseljenka; onda pa je Darinkina mati, ki se je v tem bavila tu in tam, pristopila z gospodom Plahtaličem in po-miluje izrekla, da mora s hčerjo nocoj posetiti še drugo obitelj. Poslovili so se na skorajšen sestanek. —

Ni se še Samorad ohladil in ni še uredil svojih čustev, ko se mu pridruži Abadon-Gonoba in ga opozori na drugo mlado žensko, ki v stranskem salonu nekamo sameva. Seznani ga ž njo, z očetom in materjo. To je bila prijazna, zgovorna obitelj; toda videlo se je vsem, da se priljudnosti ne vadijo še dolgo in da so se morebiti ne zaradi izobraženosti, ampak vzpričo zunanjih neprijetnih vplivov v poznejših letih izpremenili v prijazne in oskromne ljudi. Samorad-Veseljenko je skoro opazil, da jim je prijeten družabnik, da jih je nemara že kdo opozoril nanj in da bi se ne upirali, ako bi želel stopiti k njim v obiteljsko zvezo. Dana mu je bila ugodna prilika z mlado gospo govoriti prav slobodno; govorila sta pa nemški, kar je obema glaje teklo nego francoščina.

Ta mladenka je bila vdova Ljudmila, tista žena, ki jo je dal Abadon Samoradu videti na čarobne naočnike kakor ženo mladega gospoda, obešenega v parku njiju dvorca, ko sta bivala v Monaku. Bila je čudovito lepa žena in iz očij v oči gledana dokaj mičnejša nego tisto jutro iz dalje od Monaka do karpatskega prigorja.

Govorica se je razvila in ogrela ter je skoro tekla kakor med starimi znanci. Ljudmila je povedala, da se je nje ljubljeni mož usmrtil v Monaku in da je bil žrtva američanskega dvoboja, ko je šlo za njega čast in za poštenje njegove žene. Po tem brezupnem usodnem udarci je pribežala k svojim roditeljem v Pariz, kjer je oče že delj časa družabnik in deležnik pri podjetjih bankirja Padelesa. Vrnila se bode čez nekaj dnij v domovino, da ondu uredi domače stvari in proda vse imetje. Potlej hoče očeta prositi, da se vsi preselijo v Ameriko, kjer bode pozabila vse, kar je prebila v Evropi, če bode možno. V novem svetu med novimi ljudmi bode začela novo življenje.

Samorad je sočutno poslušal to povest, in vzbudila se mu je želja, da bi spremil to gospo v novi svet in v novo življenje. Ljudmila se mu je zdela v svoji žalosti nad vse lepa in divna. Izražala je svoje misli in svoja čustva tako odkritosrčno in s tako izbrano dostojno besedo, da je bil Samorad uverjen, kako nje duh visoko nadkriljuje njegovega duha. Temne oči so ji sijale tako mirno, da se mu je zdelo, kakor bi gledal skozi nje v globočino nje preblagega srca in kakor bi v tem srci iz nočne žalosti odseval nekov zor, ki obeta, da Samoradova podoba počasi zakrije spomin na bledega moža. Prav veselo so dovolili Samoradu, da sme skoro posetiti Ljudmilino obitelj.

Prisedel je Abadon-Gonoba jako nejevoljnega obraza in podrl vse prijetne razgovore. Za malo časa se je Samorad odslovil, ker ga je Abadon pozval v druge prostore, kjer ju je čakal opravnik Plahtalič.

Tam se Abadon obrne k Samoradu s porogljivo opomnjo:

— No, dobro se baviš v Parizu! Cvetana bi bila jako zadovoljna z nocojšnjim tvojim vedenjem! Prav takšen si kakor »Ribič« vašega pesnika Prešerna, »ki naprej brez miru svoj čoln dervi«, ko so se valovi morja razdelili in so se iz njih prikazala morska dekleta. Tudi za teboj bi se lahko klicalo: »Zgubljen je vtopljen, se bojim«, da te nisem še o pravem času otel skal in viharjev. —

Samorad se zardi in reče:

— Dovolite mi, gospod, prav resno zatrdilo, da Cvetane nisem pozabil nì trenutek. —

— Verjamem, odgovori Abadon, da si mislil nanjo, vender samo toliko, da si nje lepoto primerjal lepoti nocojšnje morske deklice Darinke in gorske Vile Ljudmile in potlej menil, da je lepota Cvetanina slična lepoti Darinkini, Ljudmila pa da je izmed vseh treh najlepša. —

— Tega ne tajim, niti ne potrdim. Ali oprostite, gospod, opomnjo, da se vaša sodba o teh dveh ženskah, kakor ste jo izrekli v Monaku, ne ujema z nocojšnjim mojim opazovanjem. —

— Slobodno stavljaj svojo sodbo nad mojo. Prav spominjaš pa me Shakespearejevega igrokaza »Sanja iz kresne noči«, kjer vilinska carica Titanija poljublja in s cveticami venca prizačarano oslovsko glavo brljavega tkalca Snutka. Tudi ti si se zmotil o glavi vse zabave. Darinka in Ljudmila vender nista bili hkrati ženi jednega moža. Mož ni bil hkrati graščak v Karpatih in trgovec v Nizzi ter ni mogel umreti, po moji povesti, ker je izgubil pri igri, in po basni tvojih krasotic, za ameriškim duelom ali zaradi prihoda svoje žene Američanke ... Kaj pa ti praviš, Plahtalič? —

Plahtalič se ponižno prikloni in odgovori:

— Vdove Ljudmile ne poznam osebno. O nje očetu sem čul, da je bil sila bogat tvorničar; opešal pa je baje tako, da sedaj dela za oskromno plačilo v pisarni našega bankirja Padelesa. Gospodičino, ki se danes zove vdova Darinka, poznam pa že nekaj let. Nekoč je bila pri družbi jahačev in glumačev. Vrlo je skakala skozi obroč in plesala po vrvi. Plesala in pela je tudi v malomestnih gledališčih. V Monaku in v Nizzi je bila že dve leti zaporedoma. Pri svojih ljubovnikih pa nima sreče: lanski se je ustrelil, letošnji obesil. —

— Takove osebe vender ne dohajajo med tako odlično gospodo, kakeršna je nocoj tukaj zbrana, pregovarja Samorad.

— Ta odlična gospoda! zagrohoče se Abadon. To so borzni igralci in njih varovanci, pravše oslepljenci: vsi zgolj hodnični značaji! Njih imetek je vedno na gibeži, in njih slava je puhla, kakor z vodikom ali z lahkim plinom napihnjen mehur, ki se dviga v zrak celo nad egiptovske piramide! Bahato računjajo s svojimi milijoni, ki jih narejajo kar v poslovnih knjigah: stavljajoč za vrednotne številke menj ali več ničel. O svojih podjetjih govore kakor tvoj selški prekupovalec, ki tolikanj blebeta o zalogah in vagonih, kadar kupuje suhe slive in koruzo. Zanj ima železnica premalo strojev in voz, za te ustanovitelje in podjetnike pa zemlja premalo prostora, da bi mogli na nji uresničevati svoja snovanja, osrečujoča vse človeštvo. To so pijavke v veliki meri, katere izsesavajo kri kar deželoma in narodoma. Z lažjo, s prej naročenimi slepilnimi brzojavi, zvijačno pritiskuje na poštena nevšečna podjetja, prekanjeno dražeč ceno živil, potrebnih vsem ljudem, izdajaje državne tajnosti, tako ti naglo nakopičijo veliko dobička na jedni strani in podero velike imovine na drugi strani. To so ljudje, ki se ne sramujejo propovedovati, da se je treba cesto oplaziti ob kazenskem zakoniku, premer se pridobi milijon. Vender imajo veliko moč in veljavo pri evropskih državah, katerim so v denarnih potrebah drago in drago plačani pomočniki. Ta njih moč in veljava je kakor mora, ki tlači pridno, delavno evropsko prebivalstvo. In bolje se vam bode godilo stoprav tedaj, kadar državniki, razbistreni po zlih izkušnjah, pozno nekoč spoznajo, da se državi potrebni denar in uspešno osrečevanje vladanih narodov lahko doseže tudi brez teh novodobnih rokovnjačev ... Mislil si nemara, da sem te uvedel v res odlično, duhovito francosko družbo, kjer se shaja cvet poštenjakov in omikancev. Ne zameri mi, če ti povem, da za take kroge nisi pripravljen, nisi zadostno omikan. Tam bi bil možiček; tukaj si se pa veljavil, in to jedino zato, ker si bil bogati baron Veseljenko! Slepili smo mi to družbo, zlasti Plahtalič je bil velikan v tej umetnosti, priljubljeni takim možem, pa tudi oni so nas slepili brez kvare za nas ... To je nazvi - gospoda laži - bogatašev, ki s svilenimi klobuki pokrivajo podla čela in z gladkimi rokavicami ostre kremplje umazanih rok! Omenil si, da se ta družba ogiblje ženskih oseb sumnjivega poštenja. Ravno narobe je res. Bolj se ogiblje pravega poštenja nego navi deznega poštenja, in ko bi ti gledal toliko bistro kakor jaz, videl bi, da se tukaj negujejo in šopirijo žive podobe vseh sedmih naglavnih grehov ... In ta bankir Padeles, ta te izvestno zanimlje! Čudiš se udobnosti in opravi krasnih prostorov, katere nam je danes otvoril in razkazal. Ta hiša in ta vrt nista še plačana. Ta zlatnina, ta nakit, in te dragocene posode, vse to ni pristno blago. Te nasladne slike slovečih slikarjev so slabo ponarejene, in te visoke, zanje plačane cene so zlagane. Kaj pa je takemu možu prava umetnost, ko gleda bolj na bogato okrašeni okvir negoli na sliko v njem? Opažal si, kako je bil mož pozoren in uljuden in kako je tebi, tujcu, zaupno govoril o svojih velikih namerah. Vse to je dim in pena. Mož čuti, da se mu majo tla pod nogami, in zato išče podpore pri svojih povabljencih, zlasti pri meni. Pomoči ne bode, odmeknile se bodo dosedanje opore, in mož se poruši. Čez teden dnij zagospodujejo v tej hiši drugi ljudje; gospod Padeles bode v državnem zapdru čakal obsodbe zaradi raznih prevar, in potlej ga vzame noč. Ljubezniva gospa Padelesova pa bode zopet kakor nekdaj za drag denar posredovala med bogatimi razuzdanci svojega plemena in med krščanskimi in nekrščanskimi nazvi - materami in vzgojiteljicami lepih Evinih hčera ... Tako se godi v Parizu med podjetnimi finančniki, in prav sedaj je blato panamskega prekopa zaneslo toliko smradu nad to mesto, nekdaj sloveče zaradi poštenosti. Veseli se, da v tvoji domovini umetnost, kako naj se brez kazni vara in kako naj se človek bogati ob bližnjikovem imetku, ne uspeva še tako kakor v daljnem zapadu, in deluj nato, da se tisti koristolovci, ki jih je Plahtalič vabil k vam, ondu ne vgnezdijo tako skoro in tako lahko. —

— Kako naj se Evropa otrese jarma velikih denarstvenih sil, ki tlači pridelke zemlje in rok in nas ovira v družabnem gibanji? —

— Ne vem, kako prideš sedaj in tukaj do takega vprašanja vender na jednostavno vprašanje podajam takisti odgovor, s katerim ti pa ne bode ustreženo. Reč bi bila prav lahka. Države naj imajo modre, pravične državnike; stanovite, dobre ustave, po katerih se brez sile in prenaglice umika, kar je staro in slabo, in takisto nadomešča, kar je novo in dobro; ter končno vestne in značajne narodne zastopnike. Posamezniki naj se pa vedejo po starem reku »ora et labora«, in po znanem reku slovečega Američana: »Kdor vas uči, da obogatite drugače nego z marljivostjo in varčnostjo, ne poslušajte ga: slepar je in otrovnik«. To je lahko izreči, izvesti pa skoraj nemožno, ko vsi bolehate na posebni bolezni svoje dobe. Z rokami in nogami hitite v močvirje. Ko ste toliko zabredli, da vam voda sili v grlo, pa stoje noge mirno v blatu in roke se drže križema. Tedaj tožite in premodrujete svoje nadloge, toda ne obide vas krepostna misel, da bi dvignili roke in obrnili noge nazaj k resnemu bregu ... Sicer pa menim, da te ne peče toliko vesoljna Evropa, kolikor nekaj malo oseb na tej marogi vašega planeta. —

— Res je, gospod, že prej sem vas hotel vprašati po razmerji dveh oseb, ki sta me razžalili. Neka gospa se je rogala Slovencem in nekov gospod Hrvatom. —

— Bodi ti ustreženo. Najprej ti moram povedati, da v tej družbi nihče ne žali vedoma. Pač pa hoče biti marsikdo duhovit in dovtipen; ker pa tega ne zna, zabrede preko meja, olikane dostojnosti. Tista gospa je porojena Ljubljančanka, hči nižjega uradnika; bila je nekdaj lepa in je prišla po raznih potih in razpo tjih naposled v Pariz, kjer sedaj nosi dolžnosti zakonske družice brez pravice zakonske žene. Nje nazvi - mož je prav tisti gospod, ki ti ni pohvalil Zagreba. Porojen je v hrvaškem Primorji, a vere je pravoslavne. Bil je marljiv in varčen brivec, pribrll se je do Pariza in si toliko nabril, da sedaj zahaja med male kapitaliste, kakeršen je Padeles. Da gospa kakor »stara Kranjica« po pristransko-nemčujoči in nedostatni vzgoji mrzi Slovence in da gospod, kakor pravoslavnik, Madjare bolj čisla nego rodne brate, to ti je sedaj umevno. Takovi čudaki, katerih je več, nego bi kdo sodil, ti so posebnost narodov, ki se stoprav vzbujajo, in so takim narodom toliko potrebni kakor šibe učencem, ki zaostajajo v pridnosti. —

— Izvolite mi še povedati, kako je prišla vdova Ljudmila v to družbo? —

— No, vender si izustil vprašanje, katero ti je bilo ves čas na jeziku! ... Ta Ljudmila je prava ubožica in to čuti že sama. Mož je zaigral poslednje novce v Monaku v družbi tiste Darinke, ki je bila nedavno tebi toliko ljubezniva. Vlastelina v Karpatih bode skoro prodana, in od izkupila ne ostane za Ljudmilo prav nič. Oče, ki je bil bogat trgovec in tvorničar, zamotal se je v mreže prekanjenih podjetnikov. Denar so pobrali, moža so vrgli golega v reko nazaj. Sedaj mož služi Padelesa za majhno plačo. S tem živi sebe in razvajeno ženo; sedaj je prispela še hči z majhnim detetom, da vsi dele hudo siromaštvo. Nocoj so nastavili lepo vdovo v bankirjevih salonih, da bi se kdo ujel in to drago bitje s katerimkoli poštenim naslovom prevzel v varstvo in preskrbo. Nocoj se lov ni obnesla in prihodnjič ne bode srečnejša. —

— Tej vdovi, gospod, pomagajte; saj vidite, da je ob prepadu in da je vredna vsega usmiljenja! —

— S čim hočem pomagati? Kaj ne, z denarjem po homeopatiškem načinu, ko je baš denar v nesrečo pehnil njo in njeno obitelj? Daj jim denarja, preobrazi vso puščavo saharsko v gozd samih dateljnovih palem in podari ga jim. Onda se bodo z novim bogastvom v njih vzbudile stare strasti in razvade, nauk, pridobljen v nesreči, bode naglo pozabljen, kakor nam to kaže vsakdanja izkušnja, in beda se vrne v podvojeni strahoti. Sedaj imajo spomin na jedno vrsto srečnih dnij; potlej bi imeli spomin na dvojno tako vrsto in trpeli bi končno podvojeno kesanje. Kaj bi jim to koristilo? Rekel sem ti že, da se bode ta vdova pokorila vse žive dni. Sreča zanjo, da teh dnij ne bode veliko! —

— To je žalostno, gospod! —

Prav vsakdanja reč. Če hočeš, popišem ti nje življenje. To je podoba navadne vzgoje bogatih hčera, in slika posledic takšne vzgoje, sploh človeška komedija s tragiškim zvršetkom. —

— Prosim, gospod. —

— Nje oče je bil sin srednjeimovitega trgovca. Ta sin se je marljivo učil in vežbal v trgovini, slep in gluh za vse druge vede. Lotil se je trgovine in skoro je znatno obogatel po opreznosti, neumorni delavnosti in varčnosti. V dobi, za ženitev najbolj pripravni, ni utegnil misliti na ženitev, ampak ženil se je bolj v letih; ko si je smel že nekoliko odpočiti, zakaj denarja je bilo že veliko pridobljenega. V zakon je dobil jedinko bogatega tvorničarja, in to se je vse dogovorilo po trgovinskih pismih. Ta jedinka je bila lepa ženska, toda zamudila je zlati čas za možitev zaradi neke kričeče malenkosti, katera je utihnila stoprav čez dve leti. Nekamo bolj pozno in na trgovinski način v zakonski jarem uprežena poročenca sta bila jako srečna. Mož se ni mnogo bavil z ženo, ker ga je nad vse zanimala nje dota: dobra velika tvornica. Mlada žena pa tudi moža ni motila v trgovini, samo da je bilo dosti pomočkov in prilik za razkošno življenje in za ošabno razkazovanje in trošenje bogatih dohodkov. Čez dve leti se je porodila Ljudmila, njiju jedino dete. Veselja ni bilo konca ne kraja. Oče je trdil, da je hčerka njemu podobna, mati je takisto trdila o sebi, drugi pa so skrivaj šepetali, da je to dete podobno kričeči malenkosti iz polpreteklih časov. Bodisi tako ali inako; mož in žena sta tekmovala, kdo bode hčerico bolj božal in mehkužil, in tako je bila končno prva ljubljenka tudi prva oblast v hiši. Zgodaj je spoznala, da so roditelji zelo bogati in da sme zaničevati vsakogar, kdor ni toliko imovit. Zdelo se ji je popolnoma umevno, da ji oče in mati ne odrekata nobene želje, in bila ji je posebna slast, trdo ukazovati svojim varuhinjam; te pa so morale molče trpeti nje trmo in nagajivo trpinčenje. Prišel je čas šolanja. Ljudmila je imela dokaj učiteljev in učiteljic, ki jih je mati menjavala po hčerini volji. Učila se je vsega, karkoli je poželela, in samo tega. Naučila se je vsega izborno in nedosežno. Gorje učitelju, ki bi bil Ljudmiiin napredek po resnici obsodil! Tako je znala hčerka neprekosno francoski in angleški, peti, igrati na klavir, risati in slikati. Plesati in jahati je pa znala res prav dobro. Da bi se učila tudi kaj potrebnega za vsakdanje življenje in za gospodinjstvo, tega bogata mati ni dopustila: »Tega naj se uče ubožne hčere; pri nas bode vse to nadomestil denar.« Za hčerino izobrazbo prezgodaj, za materino ošabnost prepozno je prišla doba, ko je Ljudmilina lepota vzbujala pozornost mladih gospodov in zavist menj imovitih vrstnic. Mati in hči sta pregovorili tvorničarja, da je prodal svojo trgovino in tvornico za sveče in milo. Preselili so se v veliko mesto, živeli ondu prav bohotno ob dohodkih naloženih denarjev, in mati, ki je od nekdaj nekamo medlela po plemenitaših, bila je prav vesela obširnega občevanja s plemenito gospodo, seveda največ s tako, ki je ubožala in iskala posojil. Hčerka je med svojimi častilci najbolj čislala lepega mladeniča, častnika pri konjiči, potomca stare, toda ubožane plemenite rodbine. Trdila je, da ima ta mladi baron najlepše oči, najslajšo govorico in najolikanejše vedenje; uniforma mu prija najlepše, in nihče ne zna plesati, jahati in s kočijo dirjati tako čudovito kakor on. Ta mora biti nje mož — ako ne, pojde v samostan. Oče je kanil pregovarjati, da je ta gospodič zapravljivec, lahkoživec in igrač, da se je pečal in razpečal z mnogimi dekleti in da je sploh malopridnež, kar ga je. Hčerka se raztogoti: Najsi je malopridnež, lep malopridnež je, in moj mora biti! Mati je pritegnila hčeri: Slaba svojstva gospoda barona so zgolj obična razgrajanja mladine iz plemenitih krogov. Mladenič se mora nekoliko izrojiti. Potlej, ko bode venčan z Ljudmilo, poleže se mu mladostna vihravost, in gospod baron, očaran po lepoti in duševnih vrlinah ljube žene, bode vzor mirnega, ljubeznivega zakonca. Oče se je udal večini glasov, kupil je na hčerino željo in na velik dobiček prodajnikov lepo graščino v Karpatih, nekdaj rodno imovino baronovih prednikov, in jo je podaril mladima zaročencema. Zakladal ju je pa še dan na dan z denarjem, ker graščinski dohodki niso zadoščali potrebam plemenitega zeta, kamoli razvajenim slastem mlade baronice. Baronova tašča je bila takisto od dne do dne ošabnejša in potratnejša. Sedaj je moral oče, oziroma tast, gledati na to, da svojim kapitalom poviša obrestno stopinjo, sicer bi ne mogel zdelovati z povekšanimi razhodki ... Tisti čas so nekateri Američani premetenih glav in umazanih rok preračunjali, da si utegnejo pridobiti nekoliko milijonov, ako na mlade rastoče američanske železnice oprezno navedejo in potlej od njih takisto oprezno odvedejo varno naložene evropske kapitale. Naš trgovec, baronov tast, prišel je vabnikom teh Američanov v pest. Poterjal je večino svojih posojil, prodal dobre evropske popirje, veliko vsoto vzel v zajem na graščino svoje hčere in to vse je vteknil v ameriške železnice, trdno prepričan in sosebno pregovorjen po bankirji Padelesu, da v dveh treh letih podvoji svojo imovino. Iz Amerike se niso vračali niti kapitali, niti niso prihajale obresti. Mož sam se je napotil čez »veliko vodo« in tam je na svoje oči videl, da je opeharjen velikansko, prav amerikansko. Tiho se je vrnil v Evropo in tiho je razprodal, kar je imel. Poklical je zeta predse, da mu razodene, kako se je vse preobrnilo, in mu je izročil precejšnjo vsoto, češ, da je to poslednji denar, katerega more odriniti. Svaril je zeta, naj bode varčen; in če ostane in pametno gospodari z ženo na graščini, ne bode se jima godilo slabo. On pa pojde v Pariz, in če se vrne nekdanja sreča, obogatel bode novic. Zet je napotil Ljudmilo na graščino, sam pa je poskusil še jedenkrat slobodno poživeti, predno se v Karpatih pomedvedi. Denarje, katere mu je bil tast odštel s solzami v očeh, nesel je na veter in doigral je, kakor si videl, v Monaku. Ljudmila ni mogla ostati na graščini. Gospodariti in gospodinjiti ni znala; vedela je samo, kako se denar izdaja, ne pa, kako se pridobiva. Pobegnili so služabniki, kateri že prej niso spoštovali trde, ošabne gospč, drug za drugim, in pritisnil je upnik za upnikom. Prišla je v Pariz, iz dežja pod kap. Oče služi prav malo, ker so mu po tolikih prevarah in prevratih opešale duševne in telesne moči. Vender mora sam rediti vse. Mati in hči še toliko ne znata gospodinjiti, da bi detetu mleko stopili ali zašili kakovo cunjico. V toliki bedi žive, da bi použili celo papigo, katero je Ljudmila s seboj prinesla, toda mati in hči ne vesta, kako se pišče oskube in speče. Stari gospod je ves zmeden in obupan. Pred nekaj dnevi mi je potožil svojo bedo, in posodil sem mu desettisoč frankov. Od teh je dal ženi za nujne potrebe petsto frankov; vse drugo je nesel na borzo, da kaj priigra. Kar je imel, izgubil je še tisti dan. Ženski sta pa skoraj ves denar obrnili na lišp, da sta mogli danes dostojno stopiti v to družbo ali na lovišče. Sedaj sodi sam, kakova bodočnost se odkriva mladi neizkušeni vdovi! ... Sicer pa sedaj odidem počivat. Te štiri ure pazi, da se ne izgubiš v Parizu, in drži se Plahtaliča. —

Samorad je ostal sam. Z vdovo Ljudmilo ni mogel več govoriti, kakor bi bil rad, ker je že odšla. Plahtaliča ni hotel motiti pri igri, v kateri je očito dobival. Torej se jame pogovarjati z gospodom srednjih let in prav sočutnega obličja. Ta gospod je govoril nemški z laškim naglasom in se je že delj časa izkušal seznaniti s Samoradom. Prav prijazno je novincu v Parizu povedal marsikaj koristnega in mu svetoval, kako naj se vede, da ne pride v zadrege. Nasproti je pa Samorad, ravno te dobre nauke pozabivši, bil odkritosrčnejši, nego bi se mogel opravičiti pri Abadonu, ki ga je na večer svaril odkritosrčnosti.

Pridruži se Plahtalič, povabi Samorada na drugo stran ter pove, da je oni prijazni gospod član skrivne policije in da pazi sosebno na tujce. Samorad izpove, kaj je vse govoril s tem prijaznim gospodom. Nato se Plahtalič vznemiri in prav oprezno uredi, da skoro izgineta brez hrupa.

Ko sta na cesti, razodene Plahtalič, da policija zasleduje Samorada, ker je v Monaku tisto jutro, ko je sošolcu Živku Tratilku daroval denarja, v igriški banki izginilo precej novcev in ker so se potlej nekateri pogrešani bankovci vrnili iz Samoradovih rok, ko je ponoči stavil v igrišči. Treba mu bode torej bežati iz Pariza, kakor je takrat z Abadonom bežal iz Monaka. Celo v svoj hotel se ne sme vrniti, ako neče biti še nocoj zasačen. Počakati se pa mora, da Abadon prespi, zakaj brez njega ne moreta ukreniti ničesar.

Samorad se odloči za pohajkovanje po mestu, še dokaj živahnem.

Stopita v veliko zabavišče, v visoke dvorane in na čarobne vrtove, kjer je svetlo kakor podnevi. Polno ljudstva je bilo tam vseh narodov, največ mladine. Španci so peli in pili čokolato. Lahi so deklamovali in srebali kavo. Angleži so imeli pred seboj žgano vino in so molče motrili vso družbo. Nemci so se napajali iz velikih kozarcev piva in so prezirno kritikovali gostoljubno Francijo. Slovani so si natakali vina iz skupne steklenice ter so se hkrati bratili in prepirali ... Vsem glava pa so bili Francozje. Ti so peli in pili in govorili; nikar da bi se prepirali, smijali so se ter se živahno gibali v prirodnetn zadovoljstvu. In te Francozinje med njimi: lepi životi, vitke rasti, zanimljivi obrazi, žarne oči! Kako ljubko in lahko se vrte in plešejo! Povsod kipi neumorna veselost, šala, dovtip in nasmeh — kakor bi več smrti ne bilo!

Plahtalič opomni, kako se ta francoska mladina vede olikano in dostojno.

Samorad odgovori, da se neka ženska vender vrtinci nekoliko prerazposajeno. Umolkne pa, ko spozna strmeč in nejevoljen, da je ta ženska vdova Darinka, v katero se je bil nocoj tolikanj zagledal. —

Takoj se mu vsa družba priskuti, zaprosi torej Plahtaliča, naj ga odvede drugam. Toliko da to izpregovori, že začuje pri mizi tik sebe glasen oduren smeh iz ženskih ust. Ozre se na omizje in vidi vdovo Ljudmilo v živahnem pogovoru z mladim predrznim častnikom, vso veselo in razvneto. Nje oče dremlje ob mizi, mati pa se živo pogovarja s starejšim častnikom, ki se tudi vede prav smelo. Samorad se prikloni, toda mati in hči se delata, kakor da ga nista opazili.

Samorad naglo odide in reče sam sebi: — Abadon vender prav sodi in pozna svoje ljudi! —

Krenila sta potlej iz ulic v ulice in prišla v kraje, kjer je bilo menj svetilk in že malo šetalcev. Tam so se stikali znaki največje bede, tisti gladni ponočnjaki, kateri v smeteh in v odpadkih iščejo kakeršnihkoli malenkotin, ki se morebiti dado obrniti v denar za nasičenje gladnega želodca. Ostrmel je Samorad, ko je videl v razkošnem, bogatem Parizu toliko bede. Zasmilili so se mu zlasti bledi, medli dečki v raztrganih cunjah; spomnil se je, da ima mnogo denarja pri sebi, in jel ga je deliti med te potrebne siromake. Ali je bilo to veselja in vrišča! Čim dalje je stopal, tem več drobnih rok se je iztezalo proti njemu, in po malem je pritegnilo tudi dokaj odraslih, prav katilinskih postopačev. Prosili in rotili so ga ter bili gluhi za njega klicanje, da nima več drobiža pri sebi in da drugoč zopet pride. Iz težka se izmuzne iz velike gneče v gostilno nevabne zunajnosti. Gostilna je bila prazna, in medla luč je brlela v nji. Vsa drhal tišči skozi vrata. Samorad se utabori za veliko mizo. Drhal sili vanj od leve in desne strani pod mizo in nad mizo. On odriva, suje, brca, toda naval ne opeša. V svojem strahu in v istiniti stiski pozabi vse francoščine ter zakriči v domačem jeziku na ves glas: — Pomagajte, ljudje božji! —

Zdajci se iz ozadja dvigne in odzove mož orjaške rasti, ki z grožnjami in kletvami namah odpravi vso drhal in prijazno pozdravi poznega gosta.

Samorada je sicer zaskrbelo, da je v tej zagati izgubil tovariša Plahtaliča; vender se skoro umiri, ko mu gostilničar pove, da je Francoz z dušo in telesom, da pa vender ni pozabil svoje domovine — isterskega Primorja. Bil je mnogo let pomorščak, v Toulonu v južni Franciji se je oženil, predlanskim preselil v Pariz in tukaj zdeluje še dokaj dobro.

V ljubem domačem jeziku prinese beseda besedo, mlada krčmarica pa steklenico stare črnine iz domačega Primorja. Rojaka sta se rotila, da francoska zemlja ne rodi take kapljice. Samorad se je ogrel, in Francoz-Primorec mu je bil nad vsem Parizom. To je tudi hotel dokazati pri plačevanji. Ko drugje ni imel več denarja, spomni se, da ga je bil Plahtalič naučil, kako se more denar spraviti prav varno. Samorad torej izuje čevelj, potegne iz dna čevljevega bankovec za tisoč frankov in naprosi rojaka, naj ta list vzprejme v plačilo za vino in v spomin na rojaka od Save.

Roka roko umije. Primorec torej opomni, da je v tem predmestji, daleč od sredine mesta, opasno hoditi ponoči; da ima pa on prijetno sobico, kjer si Samorad lahko brez skrbi odpočije in prebije to noč. Samorad vzprejme ponudbo iskreno vesel; rojaka načneta drugo steklenico in novic obsojata vsa francoska vina.

Ko se tako vtapljata v domače vinstvo in v pogovor o domačih spominih, stopijo v sobo in se dostojno javijo trije možje resnih obrazov. Prvi je tisti prijazni gospod od tajne policije, s katerim se je Samorad toliko prezaupno pogovarjal v Padelesovih dvoranah, da ga je moral Plahtalič odvesti iz družbe. Ta gospod se izpriča kakor poverjenik policijskega oblastva. Ona druga možaka sta policijska stražnika, in bere se jima na obrazu, da se jima nikdo ne sme postavljati v bran. Uradnik prijazno naprosi, naj baron Veseljenko izvoli sesti v voz, ki čaka pred durimi. Ta prijazna prošnja je bila pa tolikanj odločna, da je ni kazalo odklanjati.

Primorec-Francoz pojasni to prošnjo, rekoč: — Ne zamerite, rojak moj, da je prišlo do tega. Ker znam mnogo jezikov, vzprejet sem med policijske služabnike. Vestno opravljam svojo službo, in sramoto bi delal rojakom svojim, ako bi ne bil pošten. V Pariz zahajajo rovarji od vseh vetrov in narodov, lopovi v platnu in v svili. Vi ste prišli v mojo gostilno pozno ponoči in z drhaljo sumnjive vrednosti, med katero ste razsipali denar ... Za steklenico vina ste mi vsilili noto za tisoč frankov; potegnili ste jo iz čevlja, in ta nota — kakor blagoizvoli gospod komisar potrditi — očito je ponarejena ... Torej vidite, da sem moral ravnati po svoji službeni dolžnosti ter oblastvu, ki čuva občo varnost, dati glas in znamenje po svojem telegrafu ... Prav od srca, kakor vaš rojak, vam želim, da se izmotate iz te zadrge. Če ste nedolžni, onda se tudi bodete; zakaj ves svet priznava, da francoska sodišča preiskujejo zločine strogo po postavi, takisto to, kar obtežuje, kakor to, kar olajšuje, in da sodniki sodijo nepristransko po pravici tako tujca kakor domačina. —

Ni minilo pol ure, in Samorad je sedel na klop samotne celice v policijski ječi. Obstražno so se za njim zaklenile okovane duri. —


VI.[uredi]

Pariz je najveselejše mesto našega veka. Samorad bi bil, pritegnil temu staremu reku, ko se je z opravnikom Plahtaličem razgledaval po najlepših trgih in cestah, ko se je potlej kakor bogati baron Veseljenko odlikoval v dvoranah gospoda Padelesa in ko je naposled na javnem veselišči motril radostno rajanje in razgrajanje francoske mladine. Sedaj pa sedi v medlo razsvetljeni sobici na trdi klopi za durimi, ki se odklepajo samo zunaj, in Pariz mu je kraj najbridkejše žalosti. Siromak premišlja, kako pomilovanja vredno se je preobrnila njega usoda. V ječo je pahnjen, ker je izdal ponarejen bankovec, a sam ni vedel, da denarna listina ni pristna; išče ga sodišče, ker je bil v njega rokah ukradeni denar, toda on ni kradel, niti veleval krasti; na tuji zemlji ga čaka sodba po tujih postavah, nad sto mirijametrov okolo nima prijatelja ali znanca! Kdo bode pričal za njegovo nedolžnost; kdo bode, njemu tujcu, zagovornik? In če pove, kako se je pogodil z Abadonom — kdo dokaže to pogodbo? In ali ni takšna pogodba hudodelstvo že sama na sebi? Milo se mu stoži po domovini; toda zdajci se šiloma iznebi tega čustva, da ne bi služni duhovi ustregli njega hrepenenju po rodnem domu in ga ne prenesli tja, kjer je zatožen, da se je udeležil pri za vratnem umoru Petra Pavliča. V teh bridkostih, ki so mu sklonile glavo in dušo, zakliče pomočnika Abadona; toda rešnik se ne odzove. Brezupen in zbegan se spomni čarobnega obroča na vratu. Dotakne se ga in mu veli, naj izkaže svojo moč in privabi služne duhove. Zdajci je vse živo po celici. Po tleh se plazijo močeradi, krastače in modrasi. Na mizici zraven klopi čepč dihurji in črni mački, pripravljeni na skok, in okolo glave mu vofotajo žarnoglede sove in črne vrane.

— Poberite se, grda golazen! zakriči Samorad. Veselih duhov si želim, ki me razvedre in odneso iz te temnice! —

Toliko da izgovori, že se preobrazijo sove in vrane v krilatce s krasnimi ženskimi obrazi. Črni mački so zamorčki v rdečih haljinah, ki v srebrnih posodah ponujajo naslade in krepčila. Dihurji so škratje v zelenih suknjicah, vsak ima kadilnico v roki, iz katere dehti razkošna vonjava. Močeradi, modrasi in krastače se pa kakor spretni kovači in kopači lotijo zidu in zdajci izkopljejo in izdolbejo prostoren predor. Klop, na kateri sedi Samorad, omehča se in razširi ter skoro zdrči skozi predor v nočno temino pod milo nebo.

Krilate deklice neso Samorada v mehki nosilnici po zraku, ob nosilnici plavajo zamorčki, veselo pojoč; kovački in kopački se love in prekopicavajo ter piskajo na srebrne piščalke plese in koračnice; pred izprevodom pa vihte škratje kadilnice in sipljejo svetle iskre v črno noč. Samorad zadremlje, ne vedoč, kdaj in kako.

Bil je že dan, ko se je predramil. Stal je na razornem okroglem griči, kjer je bilo vse polno ostankov opeke in razrušenega zidovja. Okolo griča se je prostirala nepregledna, neobrasla ravan brez sledu človeške roke, in sredi ravni se je valila lena, umazana reka. Ko Samorad v skrbeh motri žalostno mrtvo puščavo okolo samotnega svojega stališča, približa se mu starček častitega obličja. Na pisanem turbanu ima dijamant, ki se leskeče kakor solnce; odet je z zeleno svileno haljino in za rdečim širokim pasom nosi starinsko orožje z umetno okovanimi ročaji, ki so obsuti z biseri in dragimi kameni. Starček se nemo prikloni, skrižavši roke na prsih.

— Kdo si častiti starček? vpraša strmeči Samorad.

— Ne budi mi tožnih spominov, odgovori starček resno in prijazno, in oprosti mi odgovor, kdo sem in odkod prihajam. Denašnji dan mi je dana prostost, da posetim te mile kraje. Ti, neznani tujec iz daljnega zapada, pa dovoli, da te vzprejmem po svoji šegi kakor gosta in domačina. —

— Iz vsega srca sem vesel blagodušne vaše ponudbe, tembolj ker sem tako sam in ne vem, kako sem dospel v to neznano deželo. —

— Umiri se, blagi mladenič! Kako si dospel semkaj, tudi meni ni znano. Poznam pa to deželo, slavno domovino svojo. Sedaj bivaš v Aziji, v deželi čudes in bajk, v domovini neizčrpne modrosti. Mužnata, peščena in žalostno-gola ravan, ki se razprostira nepregledno okolo tebe, to je nekdanja Mezopotamija. Če poznaš na zapadu Francijo ali Belgijo, če si opazoval, kako je rodovita, kako skrbno in umno obdelana, vedi, da je nekdanja Mezopotamija visoko presezala sedanje francoske in belgiške poljane! Ta moja domovina je bila zemeljski raj, bila je potlej opustošena, bila pozneje zopet zemeljski raj in sedaj je drugič puščava. Toda pride še čas, ko se Vztok predrami iz tisočletnega spanja v staro moč in slavo. Takrat se tresi Zapad! Ta razdrapana gorica opeke, sipe in zemeljske smole, na kateri stojiva sedaj, podrtina je nekdanjega nebotičnega babilonskega stolpa. Te prostrane gomile okolo naju, ta nakopičena rovišča, ostanki so mesta Babilona in neme priče o minljivosti človeškega napuha že blizu dvetisoč let. Sedaj se tukaj potikajo tigri in hijene. Ako bi se pa to okamenelo mesto dvignilo iz podrtin v nekdanji slavi in lepoti, ako bi se oživilo, kakor je bilo za carja Nebukadnecarja, onda bi ostrmel, blagi mladenič, vpričo tolikih čudes in vpričo resnice, ki preseza vse bajke iz tisoč in jedne noči. Tedaj bi moral reči, da ni mesta v Zapadu, ki bi se merilo z nekdanjim Babilonom po lepoti, velikosti in bogastvu. In glej, kakšen je sedaj Babilon! Meni ne usahnejo solze zaradi usode rodnega mesta! Ti prijatelj iz Zapada, pa si zapomni, da je to grobišče bodoča podoba vaših zapadnih mest. Vaš Rim, vaš Pariz bode nekoč podoben tem razvalinam; pa tudi v grobelj veličanstvu bode Babilon presezal Zapadove razvaline ... Ali oprosti, blagi tujec, da sem se toliko razvnel za ljubi svoj Vztok! —

Starček migne Samoradu, in oba se napotita z griča k mlakužnemu bregu motnega Evfrata, iz katerega puhti mrzličen hlap. Ob bregu stopata dalje med sledovi mogočnih zidov in prideta do razsežne, visoke gomile. Podrtine se umaknejo, in gladek rov se jima odpre pod zemljo. Tako dospeta do visokih bronastih vrat. Starček potrka, in razpahnejo se na iztezaj. Samorad stopi v dvorano: prostrano, visoko, svetlo kakor dan. Beli strop, okrašen z zlatimi arabeskami in z živimi slikami, nosijo vitki stebri od bliščečega marmorja, kamor sta vloženi slonova kost in zlato. Stene krijejo čudovite preproge in vse polno nenavadnega nakitja, slike, kipi, dragocene posode. Od stropa vise nepreštevne svetilke, obsute z dragimi kameni, in v svetilkah gore mirne dišeče luči raznih barev. Samorad se ne more nagledati te lepote.

Na vzvišenem prostoru stoji na šarenici od svile in zlatih nitij starinski prestol od malahita, zlata in slonove kosti. Bliska se od dijamantov, rubinov in smaragdov. Starček odene Samorada s kraljevskim plaščem, poda mu zlato žezlo v desnico in mu dene na glavo težko kraljevsko krono; potem mu migne, naj sčde na prestol, rekoč: — Na tem prestolu so sedeli Nebukadnecar, babilonski kralj, Cir Perzijan in Aleksander Veliki iz daljnega Zapada. V tej dvorani so se jim klanjali kakor bogovom mnogojezični narodje velikega Vztoka. Ali vse je minilo! Aleksander Veliki je prav v tej dvorani umrl, ko je hotel biti bog. —

Samorad sede na prestol, starček pa poleg njega na šarenico. Vrata na levi in desni strani se odpro. Približajo se beli in črni pritlikavi sužnji, razvrste se v skupine, pokleknejo in ponujajo Samoradu v dragih posodah neznanih krepčil in dragocenih daril. Dvorana se razsvetljuje čimdalje bolj, oživlja se in polni. Od zadi se približajo, kolo plešoč, bele in črne mladenke izborne lepote. Vitka telesa so lahno in slikovito odeta s pisano svileno tančico, na rokah imajo zlate zapestnice, okolo vratu nanizane bisere, razpletene lase pa jim dičijo venci od cvetic in blestečih dragih kamenov. Kolo teh krasotic se bliža Samoradu, pojoč pesmi z neznanimi, milimi napevi, igrajoč čarobne melodije na lire, kakeršnih še ni videl, sestavljajoč, razdružujoč in zopet sklepajoč dražestne skupine in plešoč živahno in počasno, nasladno in resno ... Samorad zre ves omamljen v to razkošno gibanje lepote, umetnosti in bogastva.

— Kaj se godi okolo mene? vpraša starčka. Starček se vzdrami kakor iz sanje in odgovori:

— Vrnil se je po tisočletjih dan nekdanjega sija in slavlja. Iz grobov, čez katere brije tisoč in tisoč let trohnoba in pozaba, vstali so nekdanji dvorjani te palače, da si zopet obude spomin — oh, tožni spomin! — kako so živeli nekdaj, ko jim je sijala živa mladost z lic in vrela gorka kri po žilah, tedaj ko je bilo to grobišče ob kalnem Evfratu sredica slavnih, davno pozabljenih narodov. Tu, sedaj nad sto metrov pod razvalinami, tu je dvorana nekdanjih babilonskih kraljev. Ali ne vidiš tam na beli steni, kako se ostro odlikuje izmed zlatih arabesk črna pisava krepke roke, danes takisto kakor pred več nego dvetisoč leti: »Mene, mene, tekel, ufarsin«? To so bile tiste usodne besede, katere je raztolmačil prerok iz naroda, ki je jedini ostal neiz-premenjen in neizpreobrnjen od onih davnih časov. —

Starček je še poudarjal, kolikokrat so se tiste pomembne besede, katere je raztolmačil prerok Danijel, uresničile v človeški zgodovini, toda uspeh tega poudarjanja je bil pri Samoradu sličen uspehu onih besed pri kraljih in narodih. Samorad ni poslušal, zakaj zameknil se je hipno v nov prizor.

Odaliske se razstanejo v dve vrsti, pokleknejo in se pripognejo do tal. Sredi med vrstama pa stopa velika žena v bagreni, z zlatom pretkani halji; kraljevski venec od brušenih dijamantov, ki se leskečejo v vseh barvah, krasi ji ponosno glavo. Kolo najlepših devic jo obkroži, zapoje veličasten slavospev, in ves izprevod se počasi in dostojanstveno bliža Samoradovemu prestolu.

— Kdo je ta žena, kraljica po lepoti in veličanstvu? vpraša Samorad.

Starček odgovori: —To je kraljica Semiramida in tebi se bliža, da se ti pokloni kakor svojemu kralju in gospodarju. Toda svarim te, varuj se nje ljubezni! Na kraljičinih medenih ustnicah je strup, ki zdajci umori človeka, ako jih poljubi. Sojeno je tej slavni vladarici milijonov podložnikov, tej blagi, lepi ženi, da je vsakdo smrtno otrovan, kogar hoče osrečiti z ljubeznijo. —

Zroč to krasno, nesrečno kraljico, strmi Samorad čimdalje bolj. Naposled mu v kopernečih očeh ni dvojbe, da je kraljica Semiramida njegova živa Cvetana. Razvnet plane s prestola, hiti Cvetani naproti in zakliče: — Hiti na srce moje, Cvetana! Vsa žalost je pozabljena, in nihče naju več ne razdruži! — Rekši objame nje život in ji pritisne goreč poljub na cvetoče lice. Roke so objele koščeno ogrodje, usta so poljubila hladno mrtvaško glavo, ponosna kraljica je razpala kakor prah in pepel. Pred očmi se Samoradu v tem hipu zablisne kakor strel iz velikega topa; otel strelni grom mu udari na ušesa, in Samorad se zvrne na tla — raz klop svoje celice v policijski ječi v Parizu. —

Od spanja še ves vrtoglav, uzre skozi dim in prah v jutranjem somraku, da sta se v zidu napravili dve široki razpoki. Zid med razpokama se prekopicne, in skozi predor stopi Abadon ter dvigne Samorada, rekoč: — Oprimi se me, in beživa! Stropovje pod teboj in nad teboj se ruši in lomi, zdajci se razvali vse! —

Abadon odnese Samorada skozi zidno vdrtino kvišku v zrak. Za njima se velik del ječe podere ter pokajoč in treskajoč usede k tlom. Gost oblak dima in prahu zagrne razvalino.

V znanem zrakoplovu Samorad zopet uživa prosti vzduh in pogled na vzhajajoče solnce. Ali ta prizor ga ne zanimlje. Nekaj je zamišljen v sanjo, iz katere se je vzdramil tako iznenada, nekaj pa preudarja, ali je ječa med pariškimi zidovi opasnejša nego ječa v zrakoplovu Abadonovem. —

Dolgo molčita, naposled vpraša Samorad:

— Kako sem prišel, mogočni gospod, iz ječe v Babilon in potlej toliko v ječo nazaj, da ste me še o pravem času potegnili iz podrtin? —

— Navadna človeška reč, odgovori Abadon. Kako si po svoji nepopravni brezznačajnosti sam sebe priredil za ječo, menda nisi pozabil. Da si potlej mogel prespati svojih pet ur, prislepili so ti moji duhovi čudne sanje, nekaj prijetne, kar še pomniš, nekaj poučne, kar se ni prijelo tope duše tvoje. Te sanje si imel za resnico. To je umevno, ker je človeško. Priljubljena so vam mamila in trapila, da lože trpite kratko svoje življenje. V sedanjem nervoznem stoletji mamite in trapite svoje živce neposredno in posredno z alkoholom, spijem in z drugimi strupi, z razkošjem in z nebrzdano domišljijo. Staro, prirojeno mamilo pa so vam sanje. To je najboljše, celo nekaj koristno mamilo, ker je sanja najpodobnejša istinitim pojavom vašega življenja, v katerem tolikrat nadomešča videz resnico in je čestokrat domneva boljša od istine. Za sanjo se tudi človeška nrav ne maščuje tako, kakor mučita stud in žal dušo in telo po razuzdanem tvezanji čutnic in mišic, kadar se prenasičenje in gnus ustavi daljnemu delovanju preobilega mamila. Živo se ti je sanjalo, da si bil v Nebukadnecarjevi palači v starem Babilonu; dejanski si pa ostal v Babilonu sedanjega veka, v palači, katero je v starem Babilonu tedaj, ko so ljudje imeli krepke živce in kratke pravde, nadomeščal — levinjak. Kaj ne, denašnji svet je omikanejši in ozirnejši? ... Znano ti je gotovo, da se v sedanji dobi naglega človeškega napredovanja jako očito javljajo in oblastno gibljejo novi razumniki, ki se zovejo dinamitovci. Ti podirači, značilni za konec tega stoletja, imeli so nekaj opravila pri policijski ječi. Moj Plahtalič se jim je pridružil. Saj veš, da rad pomaga povsod, kjer se provzročujejo iznenadni vpiski v mrtvaško knjigo. Plahtalič in tisti brezozirni popravljači človeškega razmerja so se dogovorili ter zvršili svoj naklep in drzno svojo umetnost točno in predorno. Ti si otet; jaz pa sem toliko podpiral zid in trame, da si uhitel iz kletke. Sevčda, dinamitova moč se ne da stesniti, kakor bi marsikdo želel; rajši učini več nego menj. Tako je bilo tudi sedaj. Poslopje je močno vztrepetalo in se po nekod razrušilo do tal. Ljudij je nekaj ubitih, nekaj pohabljenih, največ samo prestrašenih. Saj to ni moglo biti drugače. Nekaj zasutih zločincev je zaslužilo tako smrt, in človeški hodničnjaki jim jo privoščijo, ker bi jih človeška pravica ne smela kaznovati tako ostro. Pri nekaterih ubitih nesrečnikih se drugi ljudje vesele njih smrti, ker so ž njimi umolknile tajne resnice, ki bi marsikoga ugonobile, da jih je zvedel preiskovalni sodnik. Tudi nekateri nedolžniki so nagloma in iznenada rešeni težav in izkušnjav človeškega življenja. Tako je smrt mnogim prav prišla. Nasproti so pa nekateri, ki bi si bili želeli smrti v razvalinah, toda smrt jim je prizanesla. Med temi je bankir Padeles. Njega so tudi nocoj preselili v to hišo, ker so zasledili razne prevare. Ostal je zdrav in krepak, in res škoda bi bilo, ako bi tak mož ušel zasluženi kazni in sramoti. —

— Oh, gospod, to je strašno! Zaradi mene toliko pomora in nesrečnikov! Ali niste mogli tega zvršiti drugače? —

— Ni taka sila, če nekdo izgubi življenje, nekdo pa nogo ali roko, ali vid ali sluh. Ne misli dalje, da se je zvršilo vse jedino zaradi tebe. V tej razstrelbi se je združilo več naklepov, celo tvoja lepa Darinka je zapletena vanje. Neumno je pa tudi, da zahtevaš od mene, naj jaz, nadzemljan, zaradi tebe, ubogega človeka, bolj varujem in ščedim tvoje sozemljane; nego vi sami drug drugega varujete nesreč in nevarnostij. Radoveden sem, kako bi se bil ti sam otimal, ako bi bila tvoja rešitev možna samo s pogubo življenja tvojega bližnjika. Gotovo bi bil modroval: »Moje življenje je več vredno, bolj upravičeno za obstanek; naj se torej nevarnosti izpostavi drugo življenje, saj morda ne pogine!« ... Vaši teoretiki pravijo, da je človeško življenje najdražja reč na zemlji. Vaši praktiki pa delajo prav narobe, in morite se kar grmadoma. Koliko krvi so prelili vaši imenitni vojskovodje in slavni kralji! Ali še veš, kako je kraljica Tomirida odsekani glavi perzijskega kralja Čira nasitila žejo po krvi? Blizu tvojega doma med Slovenci je pel sloveči nemški pesnik Anastazij Griin v romančnem ciklu »Der letzte Ritter« nastopne vrstice:

»Ein Konig wird er werden; ali Eins, ob bos ob gut; Kein Konig starb auf Erden, der ganzlich rein von Blut. — Wenn jetzt dies Hiru verdorret, dann briitet’s nie davon, Wie viel der Graber brauche zum Fundament ein Thron; Stockt jetzt sein Blut, nie stromet des Volkes Blut dann hin Zu farben seineu Purpur, weil er zu blass ihm schien.«

Koliko nedolžne krvi je prelila dežel nikdar sita država starih Rimljanov in koliko vaša nad tisočletna verska preganjanja, v katerih se je cesto odlikovalo zverstvo nad verstvom! Vaša svetovna zgodovina je bolj zgodovina krvoprelitja nego človeškega napredka; smeti bi bilo malone misliti, da vzajemno prelivanje človeške krvi narode tako oživlja in jači kakor nebeška rosa travnike ... In kakor v velikih, rekel bi, v mednarodnih stvareh, tako vam je tudi v malih imovinskih stvareh življenje najcenejša stvar. Marsikateremu gospodarju je več do zdravja svojega žrebeta nego do blagosti rodnega otroka. Marsikateri trgovec prodaja pokvarjeno, otrovano živilo, samo da je dobiček večji. Veliki brodnik zavaruje trhlo ladjo za visoko vsoto. Ladja splava po morji, in ondu najdejo grob poglavar in mornarji. Veliki brodnik pa prejme visoko zavarovano vsoto — svoj naprej preračunjani dobiček. V rudokopih tramičite rove in jamice kolikor možno slabo in skrbite za čisti zrak čim menj tem rajši; ker veliki troški manjšajo dobiček. Pripeti se nesreča, na stotine kopačev se zasuje in zacjuši, stotine družin mora prijeti za beraško palico. Gospodar milijonar pa računja svoj dobiček in nima za to grozno bedo drugega nego gladko pomilovanje, in če se more videti blizu, nemara tudi prisiljeno solzico. Stari Rimljani, kadar so bili že omehkuženi, radovali so se krvavih bojev gladiatorskih in levov v levinjakih, ki so mesarili mučence. Vi, tako omikani in nervozni ljudje ob konci 19. stoletja, pa se ne morete nagledati vratolomnih bojev z obdivjanimi biki, vi se čudite nesrečnim ljudem: predrznim vrvoplescem in krotilcem divjih zverij, navdušujete se za surove, častne dvoboje, pri katerih imata čast in poštenje navadno najmenj odločevati ... In ti zahtevaš, da bi jaz, nadzemeljski duh, prizanašal tej človeški krvi, vam tako cenčni? Meni je človek ničla, katerih je tisoča toliko vredna kakor jedna sama. Sicer pa še ne veš, kdo sem prav za prav. —

— Oprostite, gospod. Vedno me je gnalo to zvedeti; ali nisem se vas upal vprašati. —

— Čemu ta ponižnost? Bodi ti takoj resnica brez ovinkov. — Abadon se lahkotno nasloni na stol, seže po lični knjigi na mizi in izpregovori:

— Na zemljo je prišla doba, o kateri govori deveto poglavje razodetja Ivana blagovestnika. Beri v knjigi: »Zatrobental je peti angelj, in videl sem zvezdo, ki je padla z neba na zemljo; zvezdi je bil dan ključ do žrela brezdna. Odprla je žrelo brezdna. Dim vzhaja iz žrela kakor dim velike peči in temni solnce in zrak.« Ta zvezda, ki je padla z neba na zemljo, to je vaša sijajna veda. Preumili ste zakone prirodne in podjarmili toliko njenih močij, prednikom vašim neznanih, da ste zagospodarili svoji zemlji celo globoko pod nje površino — »v brezdnu«, katero vam je odkrila vaša učenost. Ali ne poznaš tam ogromnih skladov premogovih? Spomni se velikanskih parostrojev, stolpom podobnih dimnikov, kakeršni se dvigajo pri tvornicah, razpostavljenih po vsi omikani zemlji, pomisli, koliko se dan na dan požge tega premoga iz brezdna! V velikih tvorniških mestih žrela teh parostrojev in dimnikov res izpuhtevajo toliko smradnega dima v zrak, da solnčni žarki ne morejo predirati skozenj in da je okužen ves vzduh. Citaj dalje: »Iz dima tega žrela so se razkropile kobilice po zemlji, in dala se jim je oblast ... Zapovedalo se jim je, naj ne poškodujejo trave na zemlji niti zelenja niti drevja, ampak samd ljudi, ki nimajo božjega znamenja na čelih svojih. Dana jim je bila oblast, ne moriti ljudij, ampak trpinčiti jih pet mesecev; in njih mučenje je bilo kakor mučenje škorpijonovo, kadar piči človeka. In v tiste dni bodo ljudje iskali smrti, a ne bodo je našli; želeli bodo umreti, a smrt bode bežala od njih.« In kakove so tiste kobilice? Čitaj dalje: »In kobilice so bile kakor konji, opremljeni na boj; na glavah so jim bile kakor krone od zlata, in njih lica kakor lica človeška ... Oklepe so imele kakor železne oklepe, in hreščanje njih perutnic je bilo kakor ropot voz, kadar z mnogimi konji dirjajo na bojišče.« Sedaj pa premisli pomen tega prerokovanja! Iz velikega, solnce temnečega dima — iz velikanske porabe premogovih skladišč in izkoriščanja prej neznanih prirodnih sil je izšlo veliko izdelovanje človeških potrebščin, nastal je velik promet in ta je prinašal podjetnikom velikega bogastva, vsem ljudem pa veliko poželjivost in potratnost. Ljudstvo se je hitro množilo kakor vselej, kadar se odpro novi viri blaginje, in razplod se je vršil po starem pravilu: »Narod se množi hitreje nego njemu potrebna živila.« Tako je vzrasla ogromna premnožica proletarcev, siromakov, ki terjajo vsakdanjega kruha, vpijoč, da imajo pravico do dela, pravše, do zaslužka. To so kobilice prve vrste. Zajedno ko so rasla velika obrtna podjetja in rasle imovine ter se je množilo prebivalstvo, morale so napredovati tudi države; saj se sestavljajo od državljanov in se morajo ravnati po državljanih. Kakor so velika obrtna podjetja uničila mnogo malih (rokodelskih) podjetij, takisto so velike države izpodrinile mnogo malih držav z zemljevida in z zgodovinskega pozorišča. Kakor obrtna podjetja izkoriščajo prirodne sile, takisto izkoriščajo države narodne sile; in kakor je med obrtnimi podjetji konkurencija na življenje in smrt, takisto sta med državami zavladali hlastežna zavist in vihravo tekmovanje za boljša branila in gonobila. Tako stoji država proti državi opremljena na brezupni boj, in ustanovile so se tiste ogromne vojne tolpe, kakeršnih stara Evropa ni poznala. Ta stalna vojska so kobilice druge vrste ... Te prerokovane kobilice ne nadlegujejo vaših trav in vašega drevja. Vaše zelenje rase prav bujno. Od vseh krajev svoje zemlje ste nabrali najboljših zelišč in najlepših cvetic za živilo in sladilo svoje. Vaše poljane, vaši nasadi so kakor čarobni vrtovi in perivoji proti nekdanjim evropskim sajenicam. Vi gospodarji te lepe Evrope pa vzdihujete pod mučenjem prerokovanih kobilic v skeleči boli, kakor da vas vedno pikajo škorpijoni. Gospodarji tistih velikih stolpov, iz katerih se vali dim noč in dan, lastniki velike premične imovine trepečejo pred svojimi belimi sužnji, boječ se njih zborov, uporov in razstrelil. Vsi državljani pa še posebe ječe pod neznosnim bremenom stalne vojske — kobilic z železnimi oklepi. Ta stalna vojska ovira mladino v razvoji in starino v pokoji in varčnosti; ona podaja vaši Evropi za to stoletje občega napredka nečastno znamenje osurovelosti in hlapčevstva, kakor bi se bile države ponižale med velike masine in bi ne bil državljan nič več nego brezčuten in brezvoljen zob, ta na tem, oni na onem kolesi te velike državne mašine ali tega velikega zahomotanega malina, ki toli ropoče, kar pa zmelje moke, največ sam použije ... To je tistih pet mesecev neznosnega trpljenja brez smrti! Ali ta doba še ni končana, in vaše trpljenje se morda še poveča. Tistih, ki imajo bogastvo, in tistih, ki imajo oblast, lotila se je namreč bojazen, da se združijo te dvojne kobilice, ki so si dosedaj cesto stale nasproti, in da kobilicam prve vrste, umej proletarcem, anarhistom, socijalistom in nihilistom, sploh ljudem, ki nimajo ničesar svojega razven nadeje, da si kaj pridobe, ljudem, ki ob splošnem prevratu ničesar ne izgube in morejo samo kaj doseči — da tem nevarnim kobilicam baje priskočijo kobilice druge vrste, nezadovoljni evropski sluge v vojni uniformi, ljudje, ki so se po svojem pozivu učili, kako naj se ruši in mori, in so pripravljeni in vajeni gledati smrti iz očij v oči. To bode večina nezadovoljnikov, ki bode izkušala proti manjšini stanov, imajočih oblast in bogastvo, šiloma prenarediti družabni red. To bi bil res prevrat, kakeršnega stara Evropa dosedaj ne pozna! Marsikatera suknja, ki sedaj odeva jednega človeka, razdelila bi se na deset koscev; marsikatera tvornica, ki je sedaj bogatila jednega in živila tisočo, razvalila bi se v grobljo ... sploh marsikaj bi se razvalilo in preobrnilo. To bodo tiste hude kobilice s človeškimi lici, ki bodo imele na glavah kakor krone od zlata. One bi si namreč prisvajale kraljevsko oblast na zemlji, katero bi izkušale potvoriti po nezrelih svojih nazorih. In toliko bode tistih kobilic, da bode hreščanje njih perutnic kakor ropot voz, dirjajočih na bojišče ... V tem neznosnem položaji iščete smrti, toda smrt beži od vas. Vsi vidite, da to razmerje med različnimi stanovi, med sosednimi narodi in ta oboroženi mir ne more trajati dlje, sicer se pogubite vsi za samo blagostjo, pravše dragostjo takšnega miru. To stanje vam je soparna tišina pred nevihto, in želite si vihre, grozne vojske z velikim pomorom, samo da se iznebite te tlačeče tišine in tesnobe, pridi že za vojsko karsibodi; saj večje zlo ne more nastopiti od sedanjega. Toda vojska ne pride, in nikjer se ne pokaže gromonosen oblak na politiškem obzorji — »smrt beži od vaš!« — Beri še v jednajsti vrsti, kdo je gospodar tem kobilicam, človeški rod mučečim! »In imele so nad seboj kralja, krilatca iz brezdna, ki se zove hebrejski »Abaddon« in grški »Apollvon«, (latinski Exterminans, slovenski Gonoba)«. To sem jaz Abadon-Gonoba: zli duh laži in prevare, licemerstva in krivice — sploh vodilni genij vaše dobe! —

Abadon odloži knjigo, primakne stol bliže Samoradu in nadaljuje: — Kakor si ravnokar čital, dana mi je velika oblast, katere ne moreš preumeti. V tem hipu, ko govorim s teboj, vodim tisoče drugih opravil in prestvarjam laž za resnico, prevaro za pravico: bogatinu kažem, kako naj brez kazni zatira ubožca, tatu ponarejam ključ in podajam dleto, da razpahne jekleno blagajnico, rovarju podajam netila, da zapali in razruši zgradbo človeške pridnosti, krivoprisežniku držim desnico kvišku, da se iznebi poštene svoje dolžnosti, učenjaka učim kako naj s popačenimi viri in s krivimi dokazi pobija resnico, državniku na krmilu pravice in uprave narekujem, kako naj baje na podlagi postave tare jasno pravico in slobodo ... Mojih pomočkov še ni preštel nihče. Tukaj slepim z nadejo velikega dobička, da se varčen poštenjak zavede v izgubo in zločinstvo, tam okitim zaveden obraz z nedolžnostjo, da zabrede dostojanstvenik v grehoto in sramoto, ondukaj nastavim licemerskega svaritelja, da se zmane poštenje čistega značaja, ondu sem umotvor, ki kvari ukus in nravnost, povsod sem vešča, ki zavaja zemljana s poštene steze v mlakužo! Skrivam se celo za vero in sveti križ, da lože mečem otrovane sulice na svoje nasprotnike, ki se proti meni branijo toliko teže, ker ne smejo zadeti mojega ščita in branila ... Kralj sem prijateljstva brez ljubezni, radodarnosti brez milosrčnosti, odlik na prsih brez značaja v srci, umetnosti brez vzora, postave brez pravice, pobožnosti brez vere, kralj lupine brez jedra, pleve brez zrna, sploh gospodar vseh pobeljenih grobov ... Meni so podložni licemerci, ki skrivaj pijo vino, javno pa oznanjajo vodo, ki skrivaj uvažujejo, da je meso slabotno, javno pa srdito lučajo kamenje na bližnjika, kateremu se je spodrsnilo na opolzli stezi skozi življenje. Meni so podložni vsi neznačajniki in uskoki, kateri iz tabora slobode in narodne ljubezni prestopijo v tabor klečeplazov in koristolovcev; vsi, kateri javno zatajujejo in preklicujejo vzore in verno prepričanje svojega srca in se vnemajo za prepričanje, kakeršno se jim narekuje od zunaj ali od zgori. Meni so podložni govorniki in stvarjatelji javnega mnenja, ki s puhlimi besedami delajo dim, da se skozenj ne vidi resnica, in se vedo po reku iz početka tega stoletja: »Beseda ti je dana, da ž njo zakrivaš svoje misli.« Meni so podložni narodni kolovodje in časnikarji, ki se vznemirjajo za posestno stanje velikih narodov, kadar ponižen narodič zahteva uresničbo prirodnih pravic, potrebnih za svoj obstanek, in podložni so mi vsi oblastniki, ki merijo pravico po pravilu: »Kdor ima več, njemu se prideni še več, zakaj kdor je imel dosedaj malo, vajen je že oskromnega imetja« ... Moje kraljevstvo je obsežno, toda vladanje me ne stane ne gladkih državnikov niti stalne vojske, ker vsi podložniki se mi pokore rado volj no. Kakor vi ljudje prostovoljno plačujete davek v tobaku ali v opojnih pijačah, prav tako meni moji podložniki prinašajo svoje dan in davke, in sicer čimdalje več. —

Samorada je vidno mrazilo ob tem govoru. To opazivši, nasmehne se Abadon in pravi prijazno: — Vender, prijatelj, ne boj se me! Ker je moje kraljevstvo toliko, da je gotovo preveliko, nisem tako vladehlepen in trd gospod. Dopuščam tudi izjeme, in prav pri tebi hočem poskusiti, ali je meni, ki vedno želim zlobo, možno učiniti jedenkrat dobrost. Nikar ne misli, da ravnam s teboj, kakor se mačka poigra z miško, predno jo zadavi. Ampak meni je ostal sled ali morda samo spomin nekdanjih vrlin, in loti se me vsaj jedenkrat na tisoč let nepremagljiva slast, da stopim na dan s temi vrlinami in priskočim ubogemu zemljanu, kateremu se opoteka na ozki brvi čez reko strastij in izkušnjav. Žal, doslej mi je takov poskus vedno spodletel, in po svoji kleti usodi sem vedno učinil zlo, kadar sem želel dobro. Tebe ščitim kakor dosihdob še nikogar: pobral sem namreč življenje, katero si sam vrgel od sebe. Morda opravim v tem novem slučaji bolje; vender kar si počenjal do sedaj, ne opravičuje mojih nadej. —

— Oh, gospod, verjemite mi, da vam popolnoma zaupam in da sem vam ves udan. Trdno se nadejem, da me rešite sedanjega stanja, katero se mi zdi kakor hud sen. —

— Rešiti te, to je tudi moja volja. Vender vedi, da pri svojem moralnem poskusu s teboj posnemam in moram posnemati tisto bitje nad sabo, čegar imena ne izrekam brez jada in trepeta. Vedno sem ti puščal človeško prostost, ali svaril sem te hkrati, da je ne zlorabljaj. Ti sevčda si ravnal kakor navaden človek: zloben čin nagli, dobra volja pa kesni; bližnja slast vnema, gorjč, ki preti za slastjo, prezira se. Pomagal ti bodem, ravnal se bodem pa tudi nadalje po višjem vzorci, puščajoč ti človeško slobodo, katere ti ne smem vzeti, dasi mi jo ponujaš ... Treba je najprej pretehtati, kaj si doslej zakrivil; potlej bode resno poudariti, kako bi se vračal v izgubljeno blagost, korak za korakom. Za sedaj nama zadošča, če se baviva s prvim korakom. Premotriva torej najprej tvoje dosedanje čine. — Največ si deloval z zlatom ali z njega namestnikom, z jako opasno stvarjo. Od neba prihaja luč, toplota, vlaga, vzduh; vse to je v blagost vsem stvarem, ki na zemlji rasto in umirajo. Zlato, železo, premog, žveplo, vse to pa prihaja izpod zemlje, iz dna tiste zemlje, ki je bila ukleta ob podedovanem grehu. Ti zemeljski darovi so vam nakopali veliko bede in nadloge, in ljudje so bili najsrečnejši v tisti »zlati dobi«, ko še niso poznali zlata. —

Samorad izpregovori: — Najprej sem velel, naj se dvema ribičema prinese vsakemu po kilogram cekinov. —

— To sta bila ribiča tiste korenine kakor imenitni galilejski ribiči, ki so preobrazili svet. Tvoja ribiča sta vrgla ponudeni dar v Savo in sta ostala srečna v svojem uboštvu. Ali zlato je bilo ukradeno. Moji duhovi so cekine tam ugrabili, kjer so jih najbliže našli, to je pri Petru Pavlici. Tam so jih tudi pozneje vrnili, ko jih je gospod pogrešal ... Da se je gospod toliko vznemiril zaradi tistih cekinov, da ga je skoraj prizadela kap, in da so potlej njega svatje tiste cekine pobirali po tleh in po mizi za svoje žepe, za to si odgovoren ti. Govori dalje! —

— Vratarju Mišku sem podaril zlato uro. —

— Moji duhovi so tudi pri tej priliki ravnali po starem zakonu, ki se javlja v vsem tvorjenji. Zvršili so svojo nalogo z najmanjšimi pomočki in so ti stisnili v roko najbližjo dragoceno uro, ki so jo kar v hiši našli pri Petru Pavlici. Vratar sedi sedaj v ječi zaradi tiste ure in ne bode oproščen sodbe, dokler ne izpričaš, da je tista ura dar iz tvojih rok. To je tvoja poštena dolžnost. Vender nerad prevzameš njegovo kazen. Vi ljudje delate rajši narobe. Govori dalje. —

— Nekdanjemu sošolcu Zivku Tratilku sem podaril nekoliko novcev, da bi nadaljeval svoje študije. —

— To je bila velika bedastoča. Denar je prišel po ravno označenem pravilu iz igriške banke v Monaku, kakor ti je že povedal Plahtalič. Doletela te je za ta čin sumnjiva čast, da sedaj tvoja slika poveličuje album mednarodnih sleparjev in da se ti je ogibati zlasti francoske policije. Seveda, ti si doslej cesto premišljal izvor mnoge znane in neznane stvari. Odkod pa moji duhovi dobivajo denar, nisi utegnil premišljati niti vprašati. Moral bi pa vedeti, da se takisto zvršf hudodelstvo, naj ga koderkoli vzemo — ukradejo, ali pa narede sami, pravše — ponarede. Zivku Tratilku pa si s svojim darom pomogel od stalne službe, kateri se je že dokaj privadil, do prejšnjega veternjaštva in pustolovstva. S tvojim denarjem je hitel na Dunaj in od ondu skoro v Budapešto, kjer se je že prej dlje časa bavil nečastno, a veselo. Možje, katere je bil prejšni čas precej okanil, zapazijo, da vender še živi veternjak, ki je bil svoje dni razglašen za mrtvega, in ukrenejo, kar je primernega. Tratilek je nekaj zaslutil in se umeknil v primorsko mesto. Možje v Budapešti ne mirujejo, in v primorsko mesto pride brzojav, naj redarji primejo Tratilka. Otelo ga je zgolj naključje. Brzojav je bil madjarski, telegrafiški uradnik, sicer odličnjak, kar se tiče znanja prometnih jezikov, razbral je iz madjarskega telegrama samo toliko, da se novica tiče njegovega znanca Zivka Tratilka; priročil mu je torej ta telegram. Zivko Tratilek je bil pa bolj vešč madjarščini in se je mahoma umeknil iz območja avstroogerske policije. Sedaj biva v Ameriki z neznatnim ostankom tvojega daru. —

— Zakoncema Ivanu in Bari Jaroslavičema, starima znancema, dal sem položiti na cesto tisoč goldinarjev. —

— Tudi ondu je denar deloval po prirodnem svojem nagibu. V jutro, ko sta našla denar, prodajala se je pri sodišči zvršilno Jaroslavičeva koča in gorica. Pristopijo mož Ivan, žena Bara in gorenjski tovornik: mož, da izprosi milosti, onadva, da dražbata. Ko Bara položi pri sodišči zahtevano varščino, Gorenjec bistro pogleda, seže po stotinjaku na mizi, opomni sodnika na skrivno znamenje na bankovci, in sodnik da Baro prijeti. Pri nji se najde še drugih devet stotinjakov, in vsi imajo znamenja, katera je tovornik naprej povedal. Tovornik je potlej kupil Ivanovo kočo in gorico za slepo ceno. Ivan in Bara sta ostala v zaporu, njiju deca pa je šla po svetu iskat kruha in usmiljenih ljudij. —

— Ubogi otroci, tem moram pomagati! —

— Pomagati? Da otroci vedo, kako si pomagal njih roditeljem, ustrašili bi se tvoje pomoči. Tem sirotam bode pomagano brez tebe. Potreba jim bode učiteljica, in usodne besede: »V znoji svojega obraza bodeš užival svoj kruh« bodo jim blagoslov ... Vender govori dalje. —

— Našel sem v Parizu rojaka krčmarja in mu podaril bankovec za tisoč frankov, ki je bil baje ponarejen, toda brez moje vednosti. —

— Da pojde po vrsti, naj pristavim jaz nekaj. V dvorani bankirja ali danes nekdanjega bankirja Padelesa si tudi nazvivdovi Darinki v roko stisnil dvetisoč frankov, ko je dala razumeti, da je brez drobiža. Ta prikaz tvoje ljubeznivosti, ali bolje neumnosti, zate ni bil velika žrtev; bil je pa velika pridobitev za Darinko, ki še nikoli ni štela toliko novcev. Ljubezniva Darinka služi sedaj tajni policiji, katera z nje pomočjo omrežuje in lovi salonske sleparje ali visokostolbarje, kakor si že cul, da se Satan preganja z Belcebubom. Darinka te je takoj spoznala, z dobro preudarjeno ljubeznivostjo je skrbela hkrati za svoj žep in za policijsko oblastvo; ti si ji iskreno razodel vse svoje razmerje, ona pa je nate opozorila onega prijaznega gospoda, ki je tudi v tisti službi. Z onim gospodom si potlej takisto občeval prav iskreno in mu povedal celo svoje pravo ime in pravo domovje. Tako je bilo tedaj, ko si se s Plahtaličem šetal po stranskih pariških ulicah, že pripravljeno, da te ugrabijo, kadar se vrneš v svoj hotel. Bilo je samo naključje, da si prišel tistemu prijaznemu gospodu prej v pest, nego je pričakoval. Ta gospod te je pri bankirji Padelesu tudi fotografiral na svoj skrivni aparat, katerega nosi vedno s seboj. Albume evropskih rokomavhov in sleparjev sedaj diči dvojna tvoja podoba, in v malo dneh bodeš znana in iskana oseba vsi policiji večjih evropskih mest. Tega pač ni bilo treba. —

— Dovolite, gospod, da ugovarjam. Po navadnem poti ni možno od nocoj do jutri zvečer dospeti iz Hrvaškega Zagorja v Monako. V Monaku nimajo sledu, kdo je denar jemal in kako ga je vzel za belega dne. Tudi ni kaznivo, če slučajno izdam ponarejen bankovec. —

— Ne moti me s takim pregovarjanjem! V Monako si prišel po zrakoplovu, to so ljudje videli. Zrakoplov pa vozi dokaj hitreje nego železniški vlak. Da je bil denar ukraden, to je dognana reč, saj se večji bankovci zapisujejo po številkah, ki jih nosijo, in uprav takšni pogrešani novci so prišli iz tvojih rok nazaj v banko. Kar pa se tiče ponarejenih listov, pravi že star pregovor, da je denar pogledati, predno ga prejmeš ali izdaš. Tam v Monaku povrhu tudi preiskujejo način tvojega igranja. Kadar si stavil večjo vsoto, pritiskal se je k vrtavki neznan človek, ki je bil vsekakor premeten rokournik. Kroglice in kocke so že zastajale, pa so se zopet obrnile, samo da si ti dobil. Soigralci so strmeli vpričo te čudne sreče, in skrajni čas je bil, da te je oprezni Plahtalič odtegnil od igriških miz ... Toda pri Darinki sva še. Ona ima sedaj primerno dosti novcev. Proti tebi je bila dokaj ljubezniva, vender je bila bolj policijska služabnica nego ženska; zakaj zdel si se ji še premlad ali prejar. Pač pa ji ugaja tisti policijski uradnik, katerega je počasi popolnoma vnela in obmanila. On in ona sta že na morji, hiteč v Ameriko; on je pa v Parizu ostavil ženo in majhno deco. Kaj bode posledica? Ona dobi v Ameriki bogatejšega častilca, zapuščeni zavedenec bode moral naposled prijeti za motiko in lopato in se bode koril z nevajenim delom, dokler ga ne reši bela smrt. In kaj naj počne njega mlada žena v Parizu brez imetka, brez dobrotnih ljudij? ... Tisto kleto zlato, ki prihaja iz zemlje, trosil si torej vedno v nesrečo; pomislil nisi nikoli, da je denar, zmerno rabljen, zdravilo in tolažilo za človeške nadloge, nezmerno rabljen pa strup. Zlasti bode strup v rokah kačje Darinke. O tem se bodeš moral nekoč tudi zagovarjati, ali še hujši bode odgovor zaradi tolike razstrelbe. Ako bi bil sinoči jezik brzdal, kakor sem te opominjal prav resno, ne bilo bi toliko mrtvih in ranjenih ljudij, toliko ubožcev, ki so izgubili rednika. To vse kliče po zadostilu in osveti. Ako bi ugovarjal, da ni bilo treba tolike razstrelbe in moritve, povčm ti, da si me klical, da si od mojih duhov zahteval rešitve iz zapora in da si že tedaj, ko sem pogasil ognjiček v tvoji pristavi, moral zapaziti, kako moja pomoč ne deluje z najmanjšimi pomočki kakor pomoč mojih podložnih duhov. Jaz sem mogočen duh, in sled mojih stopinj se na široko pozna slično moji moči. Govori dalje! —

— Mislim, da sem izpovedal že vse. —

— To vse? Veliko preveč je za jedno ubogo dušo, toda ni vse. Svojo Cvetano ljubiš tako iskreno, da si v nocojšnji sanji samo za jeden poljubek na nje ustnice hotel iti v gotovo smrt, dasi te je starček svaril. Ta ljubezen te pa ni ovirala, da si tudi nocoj, ne v sanji nego bedeč, z lahkomiselnim samoljubjem netil ljubezen vdovi Ljudmili: v tem gorkem srci, katero se še ni zacelilo za žalostjo po ljubljenem moži, katerega si tam v Monaku s sleparsko igro umoril. Kolik hudodelnik si, če misliš, da je rahlo, globokočuteče žensko srce igrišče za moško prešernost? Ti si iskro zanetil, in kdo sedaj pogasi požar, ki pali to nesrečno srce? Ona je v svoji nekročeni strasti vsa prevzeta od ljubezni; danes te pričakuje na dom in skoro pred oltarjem. In kaj je storila ravnokar? Neomejena ljubezen do tebe je zamorila materinsko ljubezen, in Ljudmila je odpravila tisti zadržek, ki je bil morda na poti vajinemu zakonu. Poglej zopet skozi moje naočnike! Tam vidiš v siromašni sobi ubožne hiše tisto dete, katero si nekoč videl, kako se je v zdravem spanji nasmihalo liki angeljček, in odsev tega zdravega veselja je dičil lica zadovoljne matere. Sedaj pa dete spi nevzdramno spanje, in lica so bleda in otrpla. Ljudmila pa v topi brezupnosti gleda na učinek svoje strasti. Kako bodeš odgovarjal za to žensko? —

— Prosim, gospod, s povzdignjenimi rokami, prizanesite mi! Toliko udarcev ne prebijem! —

— Miruj, prijatelj! To še ni tvoj sodni dan. Živci so ti zdravi in prebijejo lahko še kaj več. Samo še jedno reč morava urediti, potlej pa odvijem tezalnico ... Od Ljudmile smem prestopiti k Cvetani — k polpozabljeni nevesti. Morda še pomniš, kako si za svatovanja sedel na peči, kako si se zmuznil za Cvetano v nje sobo, kako je takrat glas počil med svati, da si utonil, in kako je gospod Peter Pavlic ugledal tvoje lice med vrati za Cvetanino glavo. Mož je bil že prej ves razburjen od bolečine v nogi, od vina, jeze, strahu, in pretila mu je že srčna kap. Ko pa uzre tvoje togotno lice, prevzame ga grozna misel, kakor bi mu bil ti sam z onega sveta prišel očitat, da te je umoril. Nenadejani strah je moža podrl, srčna kap ga je prizadela. To je resnica, ali sodni spisi govore drugače ... Morda se še spominjaš, da se je Peter Pavlič nasrkal vina do velike mere in da se je Cvetana od svatovske mize in sama potrudila v kuhinjo po čašico črne kave za ženina. Tolikanj nenavadna postrežnost nevestina pri svatovskem obedu je vzbudila občo pozornost. Kava je ženinu prav teknila, ko so si svatje silno razdraženi pravili bridke resnice; in ko jo je popil, zgrudil se je čez malo trenutkov. Nekaj je ostalo na dnu čase. V tistem ostanku so potlej sodni veščaki našli strup. Zasledovalo se je dalje in izteknila se je v Cvetanini spalnici oprezno skrita tikvica takovega strupa, kakeršen se je zasledil na dnu kavine čase. Tista tikvica je bila zavita v popirnat odtržek, na katerem je bil obrisek iz tvoje roke. Sodnik je potlej preiskoval tudi na tvojem domu, in tam se je pokazalo, da se oni odtržek natanko ujema z ostankom nariska, najdenega v tvoji delavni sobi. To je bil načrt za popravo strešja pri Cvetanini pristavi ob Sotli, in ti si ga svojeročno podpisal tri dni pred poroko Cvetanino s Petrom Pavličem. Veščaki, kakor veš, nezmotni učenjaki, izrekli so, da je tisti strup pruska kislina (acidum hydrocyanatum), ki je tako huda, da cesto učini hipno smrt, in soglasno so povedali svoje mnenje, da so našli sled in duh pruske kisline v ženinovem telesi in da je mož umrl, ker se mu je zaudal ta strup. Umevno je potemtakem, da je Cvetana obtožena umora svojega moža in da si ti obtožen udeležbe pri tem hudodelstvu. Javni tožitelj bode, držeč se kazenskega zakonika, zahteval za oba smrtno kazen, in če se porotniki uverijo, da sta kriva, obsodi sodišče na vajino smrt. —

— Gospod, oprostite mi slovesni izrek, da nisem podal nikakovega strupa. To je vse zgolj kovarstvo. Prav tisti načrt, podpisan šele tri dni pred Cvetanino poroko, mora izpričati mojo in Cvetanino nedolžnost. V zadnjih treh dneh ni bilo nobenega občevanja več med mojim in Cvetaninim domom, in ko sem se jaz odpeljal z doma proti Savi, ležal je ves načrt na moji mizi cel in nepretrgan. Spletke proti Cvetani in proti meni so se osnovale in zvršile tisto noč ali v jutru po Pavličevi smrti. Strup so drugi vsuli v katerikoli ostanek kavine gošče, steklenic tikvic je najti v vseh starejših hišah, in v odprti delavni sobi mojega stanovanja je vsakdo lahko odtrgal kos očito na mizi ležečega načrta, saj je bilo tisto noč po materini smrti tudi na mojem domu vse v neredu; znani Pavličevi sorodniki so pa gotovo tudi prišli kropit mojo mater. —

— Verjamem, ker sam to vem. Toda, prijatelj, sodišče tega ne ve in da bi verjelo, treba je trdnih dokazov. Zatorej moraš ti sam stopiti iz svojega skrivališča in pred sodišče, da neustrašeno razodeneš resnico in osvetliš kovarstvo sebi sovražne obitelji. —

Samorad pogleda Abadona nekamo bojazljivo, kakor bi se upiral njega nasvetu, in pravi:

— Nerad nosim k sodišču svoj vrat; vender pojdem, ako bode treba. Kako pa se brani Cvetana? —

Abadon se očito razsrdi: — To je prava človeška ljubezen! Ni še dolgo, odkar so tvoje besede Cvetani darovale vse tvoje življenje, vsak utrip tvojega srca; rotile so se, da greš zanjo v ogenj in smrt. Prazne besede! Sedaj, ko ji tvoje pričanje pri sodišči vrne nedolžnost in pošteno ime, sedaj, ko gre za nje življenje, sedaj, ko vpričo sodišča utegneš tudi sam sebe oprati grozne sumnje; sedaj se malodušno upiraš in nje mlado, nedolžno življenje izpostavljaš smrti, samo da si ohraniš mršavo svoje bitje, dasi ti je potlej vse žive dni nositi na čelu obsodbo zaradi zavratnega umora! In drzneš se celo vprašati, kako se ubožica zagovarja! —

— Ne zamerite, gospod! To je bilo samo prvo moje čustvo. Sploh sem tako zmeden, da ne morem več preudarno govoriti. Oprostite, če vam povem, da nisem strašljivec in da sem že gledal smrti v oči. Saj sem se že dvakrat dvoboril z nabitimi samokresi. —

— Res ne govoriš preudarno. Ako bi bil jaz človek — mladenič — in bi ljubil žensko, kakeršna je Cvetana, izvestno bi se sramoval, molče zatajevati svojo ljubezen, dočim poudarjam srčnost, izkazano v surovem dvobojskem igranji ... Vender poslušaj dalje. Cvetana je v ječi in se zagovarja primerno svojemu položaju. Od začetka se je branila z iskreno resničnostjo duše, kateri je tuja vsa zloba. Samotnost v ječi, strah, da se ji prisodi smrtna kazen, nedostatek spretnega tolažnika in prigovarjanje pristranskih judij, vse to vkupe neugodno vpliva na neizkušeno mlado žensko, kateri značaj še ni utrjen. Sedaj bega med neobčutnostjo in obupom ter se odločuje, ali naj po nasvetu kratkovidnežev prizna očitano hudodelstvo, da si hlineč resnico in kes morda otme življenje in nemara še kdaj doseže pomilostitev, ali naj po glasu svoje vesti pretrpi smrt ali dosmrtno ječo kakor mučenica za resnico in nedolžnost svojo. Zapuščena sirota sedaj omahuje med lažjo in resnico, med prostovoljno sramoto, katera ji morda reši to časno življenje, omadeževano za vse žive dni, in med neprostovoljno sramoto, prisojeno ji samo po človeški pravici, katera ji pa zagotovi v zameno za kratke dni zemeljskega življenja nerazkaljeno radost in večno opravičbo onkraj groba. Zli duhovi nadlegujejo in zavajajo to rahlo dušo, in če Cvetana obupa o zmagi resnice in pravice, onda je izgubljena in naposled prizna vse, česar jo dolže. —

— Ni možno, gospod, da bi zašla od steze vesti in pravice! —

— Seveda, ker sedaj nimate več tistih tezalnic, katere so nekdaj rabili proti ljudem bolj krepkih in topih čutnic in še bolj topih nravstvenih nazorov! Cvetana pa je rahločutna, blaga ženska v cvetoči mladosti, vzgojena ob bogastvu za življenje med omikano družbo in za bodočnost brez gmotnih skrbij. Nikoli ni mislila na življenske težave, na sovraštvo, na prevare in kovarstvo, na hudodelstvo, ječo in smrtno kazen. Nje sedanji položaj je mnogo hujši od nekdanje torture. V svoji samotnosti muči sama sebe do obupa, in ta muka omami človeka kakor vrtoglavica. Vrtoglav človek v omotici sam izpusti trdno svoje držalo, da se pogrezne v prepad, ko bi bil rešen, ako bi mirno mižal in se krepko držal z rokami. Omotica mu je tolikanj neznosna, da gre rajši v gotovo smrt, nego bi čakal počasne rešitve. Cvetana v neznosni duševni muki tudi utegne izpustiti držalo resnice in vesti, samo da se reši te muke, čim prej tem rajši. Nje usoda je naglo odločena, ako prizna, česar jo dolže. In če ji je prebiti smrtno kazen, v sedanjem stanji bode želela rajši prej umreti nego pozneje ... Ti, junak, iskal si zaradi manjše muke smrti v savskih valovih; sedaj pa pričakuješ, da bode rahlodušna, šibka ženska v hujši sili srčnejša od tebe! O človek, o mož! —

— Pojdem, gospod, k obravnavi; toda prosim vas, idite z menoj, bodite mi zagovornik! —

— Vaše zakonike pač poznam bolje nego vaši sodniki in zagovorniki. Zagovarjati pa ne smem, ker nisem vpisan v imenik zagovornikov. Toda berem ti v očeh, da želiš prav za prav, naj grem jaz namesto tebe k obravnavi. —

— Oh, prosim vas, gospod, s povzdignjenimi rokami, bodite moj namestnik! Kar vem jaz, veste tudi vi; tudi vam je znano še mnogo drugega, kar bi bilo na korist meni in Cvetani. Vas tudi nobeno vprašanje ne bode spravilo v zadrego. V zahvalo vam dam ... —

— Kaj daš, siromak? Saj nimaš ničesar, kar bi ti ne mogel slobodno vzeti; vender pojdem namesto tebe k obravnavi. —

— Kako storite to, ali brez mene? —

— Ne prav brez tebe, vender porabim samo slabšo polovico tvoje osebe. Izpolnila bodeva pogodbo, katero sva nekoč dogovorila v višavah nad Italijo. Pri obravnavi potrebujem tvojega obličja, tvojega jezika, sploh tvojega života, ker morajo sodniki videti, da stojiš ti pred njimi. Tačas bodeš ti slobodna duša brez telesa in radoval se bodeš slasti nadzemeljskih duhov. Jaz pa bodem nosil in ščitil človeško tvojo kožo, ne da bi je izročil tvojim sodnikom. —

— Doklej bode to trajalo? —

— Začne se takoj, če dovoliš. Treba je čim prej Cvetano potolažiti in poučiti. Učinek bode gotovo uspešen, ker bode mislila, da govoriš ti ž njo. Prestane pa tvoje breztelesje tudi v malo dneh. Ako sta oproščena, vrnem ti to krhko tvorivo, katero zovete život, še tisti dan na tvojem domu in ti hkrati izročim Cvetano nedolžno in nad vse veselo. Ali če nista oproščena, kaj potlej? Tebi brez težave oddam tvoje telo nekje v Ameriki ali v Afriki, kjer te ne doseže roka človeške pravice. Cvetane pa ne morem nikamor premekniti, ker nimam oblasti do nje, dokler je čista nje duša. —

— Pregovorite jo ali rešite jo proti nje volji! Ko bode združena z menoj, iz vsega srca vas zahvali za ta blagodušni čin. —

— Pregovoriti obsojenko, da se odtegne prisojeni kazni, ali celo, da se sedaj odtegne zvršitvi smrtne kazni in vstopu v večno življenje samo zato, da nekoliko časa pozneje nemara v grehoti ostavi to ničevo življenje in se pogrezne v večno trpljenje, to bi bila velika

zavedba nedolžne duše! Če pa jo otmem proti nje volji, bilo bi to veliko hudodelstvo. Sicer sem že rekel, da je brez nje volje ne morem oteti, dokler ji je duša nedolžna. Zatorej je nje rešitev negotova reč. —

— Ako je vam negotova, onda mi je obupati. —

— Pa pustiva Cvetanino rešitev. Za namestek dobiš vdovo Ljudmilo brez težav. —

— Nikar se ne šalite, gospod, z mojo bedo. Domotožje me tolikanj prevzemlje, in prva ljubezen se ponavlja tako silno, da bi dal vse za Cvetanino rešitev. —

— Zopet te gnusne, prazne besede! Kaj moreš dati? ... Pač, nekaj pravic imaš do Cvetane. Če mi jih prepustiš, deloval bodem lože. Torej premisli in odločil Pojde pa težko brez greha in hudodelstva. —

— Ustopam vam vse svoje pravice do Cvetane, da mi jo le privedete prosto in na varno mesto. —

— Ali mi torej dovoliš, da pomandram duševno nedolžnost tvoje Cvetane, samo da jo otmem kazni in jo privedeni k tebi na varno mesto? Dobro preudari! —

— Gospod, meni se kar vrti v glavi! —

— Saj se ne mudi. Volja ti je prosta, premisli in potlej odgovori. —

Samorad se zamisli ... Zrakoplov se nese pod nebom dalje, in Samorad gleda pod seboj lepo svojo domovino, svoj dvorec in Cvetanin gradič v lepoti jasnega jutra; vidi tudi znano jetnišnico, v kateri obupava Cvetana. Zdi se mu celo, da jo vidi na klopi visokoobzidanega dvora, toda prav je ne more razločiti, ker ji je glava sklonjena. Naposled izusti Samorad s tresočim glasom:

— Mogočni gospod, ravnajte milo z menoj in s Cvetano! Ustopam vam svoje pravice, kakor sem rekel. —

— Dobro torej! Ako bode Cvetana obsojena, dobim jo v svojo oblast, pogubivši nedolžnost nje duše, in rešim jo vse kazni tega sveta, naj moram razdrobiti ovire bodisi zločinoma. Potlej privedeni tebi, obsojenemu hudodelniku, grešno, obsojeno hudodelko. To se zgodi v Ameriki deset dnij po obravnavi. —

Abadon se obrne in zamrmra polglasno: — To je prava, zmagovita ljubezen! Zvršiti se sme hudodelstvo, zamoriti ljubljeni duši cvet nedolžnosti, samo da samec doseže svojo samico! Res globoko si padel, zarod človeški! —

Potem se obrne k Samoradu, rekoč: — Vse je gotovo in dogovorjeno, samo daj mi še život! —

Abadon iztegne roko. Samorada hudo zaboli, po vseh udih, ali hipno prestane bolečina. Vpraša, kaj pomeni ta bol, pa več ne čuje svojega glasu. Zrakoplov naglo odhaja in se manjša. V njem se vidi jedino Samoradov život; ta je pa nem in negiben za želje svojega lastnika. —

VII.[uredi]

Sanjalo se je že meni in nemara tudi tebi, blagovoljni čitatelj, da sediva spodobno oblečena v imenitni družbi. Za nimljivo reč govoriva, in na naju so uprte vse oči. Hkrati pa zapaziva, da sva bosa ali da nimava druge prepotrebne obleke. Preplašiva se, umikava se, toda ni se nama moči izmuzniti iz družbe ali naglo doseči odevalo, čegar nedostatek čutiva tako mučno.

Slična zadrega je zadela našega Samorada Veselina, ko se je zavedel, da nima več navadnega svojega telesa: tiste gmotne stvari, ki mu je doslej nosila duševno bitje, ne da bi bil pazil na to; ali tiste zunajnosti, ki je doslej pred svetom vpodabljala in predočevala njega osebo in pojedinost. Čimdalje bolj ga je pekel ta nedostatek. — Zmedel se mu je pojem o prostoru. Okrog in okrog je čutil zgolj praznino in sam sebi ni mogel odgovarjati, kje je in ali sploh kje biva v tej brezobrazni praznoti. Takisto ni mogel umeti, kaj je čas; zakaj okolo njega in v njem se ni nič gibalo, izpreminjalo, vrstilo: vse je bilo kakor trenutek, a ta trenutek je bil kakor neizpremenjen in okamenel.

Bal se je grobotihega miru v neznanem brezčasji in brezprostorji. Ali česa naj se boji, ko se ne javlja nobena stvar, ne kaže nobena podoba niti prijazno niti sovražno, ko ničesar ne čuje in ne čuti ter ne vidi okolo sebe ne luči ne teme! Vender ga je strah samega sebe, da ne zajde kam, od koder ni vrnitve, ali da se duh ne razredi v zgolj atome, ki se nemara več ne združijo v dosedanjo jednoto.

Ko ga v strašilni samoti mami bojazen in negotovost, ali je živ ali mrtev, zaželi se iznebiti tega omahovanja in se privaditi breztelesnemu življenju. Toda volja, trdna volja ga skoro popolnoma ostavi v tem sanjavem položaji, in tudi zavest samega sebe mu jako opeša. Vpraša se, kje mi je telo? Zdajci se mu duh nekamo sesredi, in Samorad vidi pred seboj in okolo sebe privajeno spalno sobo v svojem dvorci. V znani postelji mu telo mirno spi in diha, pri postelji pa sedi brat-milosrdnik, ki mu pazno poklada ohlajene rutice na čelo. V sprednji sobi govori njegova mati, slabotna, vender zdrava, z zdravnikom dr. Kresom. Natanko čuje Samorad, kako zdravnik za gotovo obeta, da se bolniku zdravje skoro povrne. Samorad bi rad vprašal, rad stisnil zdravniku roko, toda zaman se naperja in javlja. Dr. Kres ne zazna njega navzočnosti. In ko potlej izkuša predramiti sam svoje speče telo, še poteze na lici ne more izvabiti. To se mu zdi jako čudno; vender to čustvo ni jakše, nego da slučajno vidi svojo fotografijo. —

Vpraša dalje, kje mi je Cvetana? Namah jo vidi. Ona in sorodna ji vrstnica se peljeta po ravni cesti proti Zagrebu, gospod Peter Pavlič pa z vajeti v roci vodi čile konjiče. Nadrobno čuje, kaj gospodičini govorita, in ogreva ga novica, da skoro okreva in da bode potlej poroka s Cvetano. Toda to čustvo ni jakše nego za knjigo, v kateri bi čital jednak prizor iz srednjega veka. —

Samoradu se dozdeva, da te podobe ne morejo biti resnične, ker ima njega telo Abadon, Cvetana pa je v ječi. Kakor bi trenil, najde se v jetnišnici, v tesni, mračni sobi. Tam sedi Cvetana, k tlom zroč, bleda in objokana. Zraven nje sedi mož, ki ima Samoradovo obleko in pravo obličje njegovo. Živahno govorita: mož popolnoma s Samoradovim glasom, ženska tako zvonko kakor istinska Cvetana. Kaj se pomenkujeta, pa Samorad ne more umeti, in ko Abadona vpraša, kako se plete Cvetanina pravda, ne zmeni se nihče za to vprašanje, kakor bi nihče ne bil čul ničesar. —

Kakor senca pred solncem se razidejo ječa, Cvetana in mož s Samoradovim obličjem, zopet je samota in praznota okrog in okrog; Samoradov duh pa zopet dvoji, kaj je bilo v teh prizorih resnica, kaj slepilo, priti ne more do jasnega razsodita. Če zopet misli, da je Cvetana v ječi, zopet jo uzre med mračnimi zidovi; če misli, da je doma na svoji graščini, takoj jo vidi, da se pojoč šeta po vrtu in povija cvetice v šopek; in če misli, da je na cesti, zopet jo vidi na progi proti Zagrebu ... Če obrača pozornost sam na svojo osebo, zdi se mu, da stoji na razvalinah gradu Cesarvara nad Klanjcem in da ondu motri znane domače kraje, ki se niso izpremenili. Ako si tega ne verjame, pa zopet ne vidi in ne čuti ničesar v grobotihi praznini. — Ali je sedaj poletje? — Kakor bi trenil, zaziblje se rumena pšenica po poljanah. — Ali je morda zima? — Takoj pada gost sneg daleč okolo.

— Ali sem na luni? — Precej se ustavi na vrhu ugaslega ognjenika in okrog in okrog gleda razorano skalovje brez znakov živega bitja.

— Morda sem na solnci? — V trenutku se pogrezne v morje svetlobe, toda svetloba ga ne blešči, in vročina, ki vse raztaplja v sopar, njega ne greje.

Vrine se mu pridomišljaj, da je prav za prav videl in čul samo to, kar si je vpodabljal sam sebi, in vse takisto, kakor si je želel ali domišljal. — Ali je morda vse bitje zgolj nebitje, ali življenje morda zgolj — domneva? Vender, ves svet ne more biti zgolj domneva! Naj je ničesa in nebitja kolikor toliko, nad vsem tem je vender nekaj istinitosti in rečnosti. Bitje in istinitost sem izvestno tudi jaz. Saj mislim, saj želim. — Celo živ moram še biti. — Saj ne hrepenim po nekovem izgubljenem življenji, saj ne čutim teže napak in pregreh svoje duše, kakor bi mi bilo stopiti pred večnega Sodnika. —

Tako je omahoval in preudarjal Samorad sam v sebi. Onda se spomni kakor v sanji pogodbe z Abadonom, ki ni še pretrgana, in si zaželi njegove pomoči. Skoro začuti pod seboj kakor tla, in pred njim stoji živa podoba tistega zakladokopa in poslovodje, čegar naslovu »Plahtalič« smo se že privadili. Plahtalič izpregovori prijazno:

— Mogočni gospodar Abadon mi je ravnokar poročil, da se vrlo dolgočasite v sedanjem nenavadnem stanji, in mi ukazal, naj stopim k vam in ravnam po njega navodilu. —

Samorad odgovori osupel: — Ne zamerite, gospod Plahtalič, če iskreno povem, da mi je Abadon najmenj ustregel baš z vašo osebo. —

— To iskreno javljanje resničnih vaših mislij brez ovinkov mi prav ugaja. Tem lože bodem deloval na vašo korist, kakor mi je strogi ukaz ostrega gospodarja. —

— Da bi le bilo res, kar govori vaš jezik! —

— Res ali ne res, to se sedaj ne vpraša. Dosti bode še pozneje prilike, da bodete preiskavah to malenkost. Sedaj nama je ščediti s časom, da hitro opravim svoje naročilo. Najin gospodar, ali da vas ne žalim, moj gospod in vaš sluga, Abadon, povedal mi je, da ne morete prebiti brezčasja in brezprostorja in da se ne znate gibati brez telesa. Zatorej mi je podal telesu podoben obodek, da vanj vtaknete dušo svojo, da se ne bojite za nje izgubo in da s tem obodkom človeški čutite, gledate in poslušate ter morete občevati s telesnimi bitji. —

To izrekši, vzame Plahtalič iz žepa torilce, ne večje od navadne tobačnice, sname mu pokrovček, in iz torilca vzrase dostojno oblečen moški stas. Obraz mu je Abadonov. —

— S tem telesom, nadaljuje Plahtalič, bodete zdelovali prav lahko. Seveda ni pravo telo, samo videz je pravega telesa. Vender se bode gibalo, gledalo in poslušalo kakor pristno človeško telo; ali to telo ne zahteva ne živeža ne spanja in ne pozna bolečine in trudnosti. Brez teže se bode gibalo kakor blisek, in če je presekate ali prestrelite, vedno ostane celo in jednotno. Abadon sedaj, ko rabi vaš život, ne potrebuje tega človečjega leva in ga vam prepušča do bodoče zamene. Kar zaželite, in duh vam šine v prazni lev. Ta prikazen se oživi, in kakor pristen človek bode posredovala med vami in vso tvarino zemeljsko in nadzemeljsko. —

Samorad se nekamo obotavlja stopiti v to pošast, katera se maje pred njim kakor z vodikom napolnjen oblonček, ki ga drži dete za nit, predno ga izpusti v zrak. Plahtalič je ponujal in ponujal ter že mašil meh zopet nazaj v torilce, ko se Samorad končno odloči, da poskusi to ničevo telo vsaj za trenutek.

Zdajci začuti, da je prenovljen človek. Kako prijetno je to telo! Kako lahko se giblje, bistro vidi in čuje ter slastno v njem prebiva duh, ne spomnivši se, da je novi život prazen meh, čegar koža je senca in videz!

— Hvala Abadonu za ta dar! vzklikne Samorad. Takoj poletim k Cvetani, da ji povem tolažilno besedo. —

— Prijatelj, ne tako naglo! odzove se Plahtalič. Ne k Cvetani, ne k Ljudmili! Pomislite, z Abadonom imate dogovor, da hočete storiti samo to, kar sta prej vzajemno preudarila glede na možne posledice. Povem vam torej, da bodete s tem telesom v sedanjem in v prihodnjih stoletjih videli samo toliko zemlje in Zemljanov, kolikor vam bode Abadon posebe dopustil, in da se bodete zlasti ogibali vsake dotike s svojimi sorodniki in z njih potomci. Pač vam je slobodno to pogodbo prekršiti; toda mislim, da vas ni treba opominjati dosedanjih žalostnih izkušenj v tem oziru. —

— To je res hudo! Obetalo se mi je toliko slobode, toda nihče ne trpi večje sužnosti od mene. —

— Oprostite, gospod! To je zgolj opreznost, nevšečna na prvi pogled, a vender potrebna. Kako bi mogli nepristranski gledati svet, ako bi se vam bilo vedno bati, da najdete koga svojcev, ki je vreden graje ali pomilovanja, ali morda še kaj hujšega? —

— Dovolite mi še vprašanje, kdo ste prav za prav? —

— Čudim se temu vprašanju, ko iz mojih ust ne pričakujete resnice. Oseba sem kakor vi, morda človek, morda duh. Toliko je gotovo, da oba vkupe dejana na lekarniško tehtnico, še pol grama ne odvzdigneva in da sem že cesto bival tam, koder vas bodem sedaj spremljal. O tem, kar bodete videli in čuli, pa vam bode vedno slobodna tako vera kakor dvojba. Sicer pa ne bodem dajal povoda, da bi me mogli staviti na laž. Tako je: »Gara pacta, amicitia longa.« —

— Kje sva sedaj, gospod Plahtalič? —

— Na grobu poslednjega pravnuka po dedu vaše Cvetane, in ta se je kopal na novi celini, ki se nekoč iz morja povzdigne med Indijskim in Tihim oceanom. Več o tem vam ne morem ali ne smem povedati. —

— Tam blizu počiva neki tudi vaš zaklad, opomni Samorad šaljivo. —

Toda Plahtalič odgovori prav resno: — Ustregli ste mi s to opomnjo. Priliko imate s temi očmi gledati moj zaklad, samo dotekniti se ga ne smete. —

Takoj sta videla grmadno gomilo črnih, neredno nametanih skal in pod njo v močno kovanem zaboji obilico čistih, velikih demantov in drugih dragih kamenov. Bila je velika vrednota, ki bi stala gotovo nekaj milijonov frankov. —

— Hvala, gospod Plahtalič. Odvedite me v mojo domovino, ako je bode še kaj v tisti čas! —

— Že sva v domovini — odgovori Plahtalič. Sedla sva na vrh najvišjega hrasta na gori Slemeni. Odtod imate diven razgled na vse Zagorje, na gorice in poljane ob Sotli, na ravan med Krko in Savo in na prostrano Hrvaško Posavino, daleč zadi obrobljeno z nizkimi griči in z oblaki, ki se vam vidijo sedeči na ravni zemlji. —

— Ali, prijatelj, kako je to, da ne vidim do veličastnega Zagreba, da mi je zakrita dika trojedne kraljevine? —

— Marsikaj je minilo, kar je slulo za vaših dnij ... Ondu, kjer se je pred stoletji dičil kraljevski Zagreb, obrasta vam sedaj bujna hrastova šuma redke stavbinske razvaline, poslednje neme priče o velikosti kraljevskega mesta. Sava in Kolpa, Krka in Krapina teko slobodno kakor nekdaj, razdejavši stare jezove; ali človeške zgradbe se pokoro staremu zakonu o vednem izpreminjanji. Celo drug narod biva sedaj na tej še vedno rodoviti zemlji. —

— Anti vender niso Madjari naposled izpodrinili Hrvatov v staroslavnem Zvonimirovem kraljevstvu? —

— Hrvatje so umrli, Madjari so izbrisani iz zgodovine tiste dobe. Rod, ki sedaj lepo vašo domovino imenuje svojo, prišel je, kakor nekdaj Hunci in Madjari, iz Velike Azije, od naročaja matere vseh narodov, katera je cesto poslala krepkih svojih mlajših sinov v Zapad, da pomlade in pretresejo otrplo Evropo. —

— Žalostno je, gospod, nad grobovi svojega naroda gledati samo velikanske gozde in jednolična polja, namesto nekdanjih gradov in mest pa zgolj nizke okrogle slamnate koče! Dvigniva se na sever! Tam so rojaki Slovenci. Ta bolj vztrajni in žilavi del našega naroda je morda prebil novo azijsko poplavo kakor nekdaj Hunce, Avare in druge barbare. —

Trenutek mine, in že plavata nad ljubljanskim poljem. Bele Ljubljane ni več. Ljubljanski hrib, na čegar prostornem temeni je ob konci devetnajstega stoletja stala preprosta kaznilnica, dičijo samo nekateri ostanki zidov, žalostno štrleči izmed borovja, in okrogel visok stolp brez oken in brez strehe. Na temeni tega stolpa pohajkuje, kakor bi bil stražnik, človek srednje rasti, odet s kožuhovino in pokrit z bukovo gobo. Takov mož je užival diven razgled na ljubljansko polje, na veličastne planine ob severu in na zelene gore ob jugu.

Samorad milo potoži:

— Hujša je prevara tukaj nego pri Zagrebu! Ko sem prvič videl Ljubljano, kako mi je ugajala nje leža in slikovita, mnogovrstna okolica! Videl sem veliko mest, vender Ljubljane ne pozabim nikjer in nikdar. Koliko prostora je imela ta sredica slovenske zemlje za krasno veliko mesto, in sedaj je vse razrušeno, zapuščeno in z grmovjem pokrito! Na ravnem barji je bilo prostora za tisoč in tisoč pridnih, imovitih kmetovalcev, in sedaj je vse to polje nepregledno jezero, katero zapirajo umetni jezovi in silne zatvornice prav tam, kjer je bila Ljubljana nekdaj najlepša. Grad ljubljanski je tedaj nekamo resno in tožno gledal na mesto in po lepi razsežni pokrajini, kakor bi žaloval, da v hribu pod njim še vedno spi velika vojska iz slavnih časov in da s to vojsko vred še vedno tam pri kameniti mizi brezskrbno ob meči sloni in dremlje nepremagani kralj Matjaž. Ko sem gledal ta grad, želel sem mu, da se nekoč razvedri in razširi, da se na prostornem temeni sijajno dvignejo kraljevske palače, vredne prekrasne dežele okolo in okolo, in da bi se tam po zlatih dvoranah šetal vzbujeni kralj Matjaž, ko premaga vse sovražnike pri sedmerovršični smreki tam na sorskem polji ... In kaj je sedaj to gradišče; še kaznilnica ni več, samo stolp za poldivjega gozdnega čuvaja! To je žalostno! —

— Prirodna prememba, odgovori Plahtalič. Stoletja in stoletja prineso marsikaj iznenadnega. Ljubljana ni več rabila za mesto in razpadla je. Barje se je prestvarilo v umetno jezero, takisto mnoge druge nekdanje doline. Savinja na primer je z visokim jezom zaprta pod Celjem, prav tako Sava pod Litijo, Krka pod Novim Mestom. Soča, Drava, Žila morajo tudi polniti nova umetna jezera. —

— Čemu to silovito pokvarjanje rodovitega, obdelanega sveta? —

— Ta narod, ki sedaj gospodari tukaj, dela in skrbi za pozno bodočnost. S temi umetnimi jezovi izboljšujejo zemljo. Povodnji donašajo dobre zemlje z višav, ta zemlja se vseda v jezerih. Nižji kraji se varujejo preplave, ker zatvornice urejajo odtok, in izpušča se vedno samo toliko vode, kolikor ni kvarno za nižji svet, dočim je v jezerih vedno prostora za pritok vsake povodnji. Ali vse to je imelo še drug namen. Ko so prihrumeli novi barbari v vaše dežele in ukrotili stare prebivalce, niso le-teh mogli uničiti hitreje nego tako, da so morali premagani slovenski robi in tlačani sami graditi te velikanske jezove in sami zagrinjati z novim občim potopom sledove svoje omike in spomine na ljube domače kraje. Poslednji Slovenci so bili prisiljeni, da so tako sami kopali svoje grobove. —

— Res pravi barbari so to! —

— Kakor si misliš. Tudi v našem devetnajstem stoletji bi marsikateri narod, ki sam sebe nazivlje plemenitega in bratoljubega, potopil drug narod, naj rečem, kar v žlici vode, samo da ima za takov narodomor dosti pomočkov. Takšen narodomor, ki se po jedni strani zove vnebovpijoče bratomorstvo, po drugi strani pa izvrševanje potrebne samoohrane, godil se je prej polagoma, kakeršni so pač bili pomočki. Ti tuji barbari so pa takov pomor opravili hitreje, ker so bile njih moči po takem. Čim močnejši je močni sosed, tem prej uniči slabšega. —

— Ali je torej po tem prevratu ostalo še kaj Slovencev? —

— V Evropi poznam še jednega. Da ga vidiva, morava se pomekniti više v gore. Tam blizu, kjer kipi v nebo bela glava snežnika Triglava, uzrete med planinskimi velikani na južnozapadni strani strmo piramido golega Bogatina. V tej gori je prostorna jama, večno razsvetljena, ki hrani v sebi bogastvo suhega zlata in dragih kamenov. V jamo drži priroden rov. Vhod vanj najdeš samo ondaj, ako si pod Triglavom utrgal čarobno »rožo mogoto«, ki ti odpre ključanice do vseh zakladov. Videl je že marsikdo to rožo na strmih stenah in čereh. Ako je pa čez strmine in prepade zlezel in splezal do nje in segel ponjo, prijel je namesto rože jeznega strupenega modrasa, in bilo je po njem. Poslednji Slovenec je pa vender našel tisti rov, ker je bil prvi Slovenec, ki ondu ni iskal zlata. Nama je ta rov tudi odprt, in v špilji najdeva starega moža, neizmerno učenega. —

— Poslednji Slovenec, nad vse učen in vender jamnjak — troglodit! Kdo bi to verjel? —

— Meni bi se zdelo čudneje, odgovori Plahtalič, ako bi si slovenski učenjak s slovensko učenostjo primodrijanil palačo! Po vrhu je ta mož poslednji Slovenec. Vaš narod ni zvonca nosil v zemeljski zgodovini, torej tudi za poslednjega trpina ne smete zahtevati boljše usode. —

Po teh porogljivih besedah se spustita k Bogatinu. Plahtalič odvali skalno ploščo, prislonjeno h gorski steni, splazita se po rovu in konci stopita v prostorno dupljo, ki je svetla, kakor bi ji svetila elektriška luč. Tam sedi na mahoviti klopi za prirodno kamenito mizo sključen sivček dolge razmršene brade. Obleka mu je medvedova koža, prevezana s trto. Ves zamišljen v drobne listke, razpostavljene po mizi, zapazi prišleca stoprav tedaj, ko stojita tik mize. Samorad ga ogovori v pristni slovenščini. —

Možu se zaiskre oči, in vesela rdečica mu šine v lice. Z glasom, prav krepkim za takovo starost, odgovori:

— Bog te sprimi, ljubeznivi rojak, ki si me po stoletjih zopet razveselil z milim zvokom jugoštajersko-zagorskega narečja iz devetnajstega stoletja! Prosim vas, gospod, ponovite še jedenkrat počasi svoje besede, da razločijo topa moja ušesa nadrobno, ali pravilno po svojem narečji izgovarjate naglašeni svoj a (o) in svoj u (u) in ali zavijate bolj panonski ali bolj karantanski? —

Samorad stori, kakor je ukazal gospod. Ta pa zmaje z glavo, rekoč: — Žal, pokvarjeno narečje; to je žalosten plod šole in knjige! Ali poznate kaj več narečij, ali imate v sebi kaj jezikoslovske žilice? —

— Oprostite, blagi gospod, nekaj narečij poznam nekoliko; nisem pa jezikoslovec in slovenščine in hrvaščine sem se naučil več s knjigami nego ob pogovarjanji z narodom. Postreči vam pa vender morem z marsikatero jezikovno drobtinico, ker po čudnem naključji sem živ pristen človek iz devetnajstega stoletja. Vi, blagi gospod, pa živite nekaj stoletij za mano. Zatorej vas prav lepo prosim, da mi izvolite kaj razodeti iz poznejših stoletij in zlasti povedati, kakšna usoda vas je pregnala od učenjaških stolic v jame medvedov in jazbecev. —

Mož se nekoliko zamisli in naposled izpregovori: — Žal mi je, da se morava raziti. Vi poznate zame slovenščine premalo. Jaz nisem prišel od južnih slovenskih krajev, vender poznam narečje vašega domačega kota, kakor se je govorilo v devetnajstem stoletji, bolje nego vi. Vi govorite jezik jednega stoletja in še tega prav nedostatno; jaz poznam pismeni jezik in vsa narečja iz več nego tisoč let. Kar veste drugih rečij iz devetnajstega stoletja, tudi ne obogate moje vede; mariveč prišli bi v zadrego, če vprašam kaj več iz vašega stoletja, na primer, kdaj se je prvič natisnil slovenski stavek z gajico, katere večje slovniške napake so v Prešernovem »Krstu pri Savici«, iz katere slovnice se je učil slovenščine pesnik Koseški? Spodobno pogostiti vas tudi ne morem; prostora imam sicer dovolj, ali za hrano morem postreči samo z gorskim mahom, s sladkimi koreninicami in z raztopljenim ledom, ker v teh goličavah nimamo studene vode. Kar vem iz poznejših vekov, pa lahko povem na kratko, in to vas ne bode zanimalo: Spisal sem in za tisek pripravil slovnico slovenskega jezika, v kateri je po jezikoslovnih pravilih natanko in neovržno določeno, kako se govori slovenski čez petsto let. Ta slovnica je v štirih stoletjih po vaši dobi najimenitnejši čin med Slovenci. To vas pa ne zanimlje, ker nimate pojma o važnosti takšne slovnice. Žal mi je torej ... —

— Veselite se rajši, seže mu Samorad živahno v besedo. Morda si niste prav zapomnili, da živim v devetnajstem stoletji in med slovenskim narodom. Naš narod sedaj veliko piše in tiska, rad čita in se postavlja na noge tako krepko, da se zaradi njegovega napredka vznemirjajo vsi številnejši sosedni narodje. Izročite mi svojo slovnico, preskrbim vam nje tisek, bodisi ob svojih troških, in popišem v predgovorčku, kakova sreča mi je podala v roke to veleučeno knjigo. Povem vam, da tako zaslujete kar štiristo let, predno ste prišli na svet, in to je nekaj! —

Te iskrene besede ganejo starčka. Objame in poljubi Samorada ter izpregovori z glasom, trepečočim od veselja: — Prisezite mi v roko, da izbavite tisek moje slovnice! Onda ste moj slovenski gost, in povem vam iz poznejših časov že še marsikaj, kar vas bode bolj zanimalo nego jezikoslovje. Ali oprostite opomnjico, da je ne pozabiva pozneje. Dovolili mi bodete, da pred tiskom pregledam vaš predgovorček k svoji slovnici; ker ne verjamem, da pišete po jedino pravi slovnici, kakeršno sem nekoč predaval neposlušnim učencem. —

Samorad seže starčku v roke. Ta si da potlej predstaviti gospoda Plahtaliča, kateremu reče nekaj prijaznih besed. Vsi trije sedejo na klop mahovko. Starček seže pod klop po glinasto, na pol ubito lulo in po velik tobačji mehir ter pravi: — Od nekdaj mi je bila poleg jezikoslovne učenosti največja slast pipa poštenega tobaka. Dovolite, da si jo zakurim. Naj prijetnejši pomenki, najboljše misli se snujejo uprav tedaj, ko se tobakov dim vrtinci proti stropu. Račita povedati, kakšna usoda vaju je zanesla na to kamenito morje; potlej izpregovorim tudi jaz o marsičem. Samo o politiki vem prav malo, ker se s to zvijačno, nevarno rečjo nisem smel pečati, dokler sem bil v službi, potlej sem bil pa zanjo prestar in preokoren. —

Samorad in Plahtalič povesta svoje dogodke, ki so nam že večinoma znani, nekaj nas pa ne zanimljejo. Plahtalič je slikal čudne dogodke svojega življenja tako čudno, da sta poslušalca kar strmela. Iz dolge vrste lažij naj povem samo to, da je bil med drugim tudi profesor kitajskega jezika in slovstva na kitajsko-ameriški akademiji v Pekingu, in to mu je naklonilo naposled dovolitev starčka, kakor jezikoslovnega tovariša, da sme preložiti njega slovnico na kitajski jezik. —

Potlej pripoveduje starček, da je v dvaindvajsetem stoletji slul pod učenjaškim imenom »Slovogoj«. Bil je profesor slovenskega jezika v Tržiči, kamor so njega dni prestavili veliko gimnazijo iz Kranja, in je spisal mnogo jezikoslovnih razprav zlasti o slovenskih narečjih in podnarečjih. Razven omenjene slovnice je spisal najboljšo slovnico v slovenskem jeziku iz dvaindvajsetega stoletja in ondu neovržno dokazal, da do tedaj še nihče ni pisal pravilno slovenski. Zelo in kakor po dogovoru so ga napadli drugi zavidni slovničarji. Vnela se je srdita »abecedna vojska« kakor v devetnajstem stoletji med bohoričico in »žabico«. Več let je trajala, pa ni se mogla končati z njega zmago; ker uprav ta vojska je dala tedanji vladi povod, da je posegla vmes z železno roko. Izdan je bil strog ukaz, da je slovenski uk in jezik odpravljen na vseh in vsakeršnih šolah slovenskih in prepovedan tisek vsake slovenske besede. Tako se je končala poslednja abecedna vojska, in Slovogoj ni dosegel gotove zmage na veliko veselje svojih nasprotnikov.

Ko je bila slovenščina izgnana iz učilišč, odpustili so tudi Slovogoja iz službe, in pobegnil je v Bohinj, kamor so se baje nekoč zatekli odstavljeni staroslovenski bogovi. Vzel je s seboj vse svoje bogastvo: knjige in spise; denarja ni imel, ker je bil oskromen slovenski učenjak. V tej samoti se mu je čez nekaj let pridružil nekdanji učiteljski tovariš z učenjaškim imenom Rudovar, najučenejši poznavatelj rudnin in kemijskih spojin. Pobegnil je v bohinjsko dolino pred azijskimi barbari, ki so takrat že močno napadali in naposled premagali nezložno Evropo ...

— V dolini nama ni bilo več varno, nadaljuje Slovogoj. Torej sva pospravila vse svoje učenjaško bogastvo v planine, kjer je Rudovar po čudnem naključji, katerega mi ni hotel nikoli pojasniti, našel to jamo, nepoznano vsemu svetu. V tej jami, katera je čudovito prijetna in kakor nalašč pripravljena za učenjake, prebila sva dolgih dvesto let. Tukaj sem pred blizu sto leti dovršil novo svojo slovnico, katero sedaj za novih sto let gladim in spopolnujem z učenimi dodatki. Nikar se ne čudite temu! Morda ste že nekaj čuli o roži mogoti, vsega niste. Moj tovariš Rudovar je opazoval, kako je hudo ranjen orel vgriznil v steblo redke rože. Orel je takoj okreval, zagnal se v svojega preganjalca in ga razsekal. Tisto rožo je Rudovar utrgal, preiskal nje sok in se čudom začudil, ko je v tem soku našel to, česar so zaman iskali stari alkimisti: tisti modrijanski kamen, ki izpremeni navadni prah v zlato, in kar je mnogo več vredno, človeško življenje podaljša za nekaj stoletij. Odsihdob nama je bila roža mogota navadni živež. Kapljica ali prašek zadošča malone za teden dnij. Telo se mi je omladilo, in duh je bister in živahnejši nego kdaj. Brez te čarobne rože bi ne bil spisal tako temeljite slovnice. Skrbela sva tudi za ugodnost in bodočnost. Navadila sva orle in brkaste jastrebe — vsakdanje svoje družabnike — da nama strežejo; in bistri orli so nama nanosili od nepristopnih čerij in goličav toliko tiste rože, da imava živeža vsaj še za dvesto let. Samote sem se navadil, ker zadoščam sam sebi, kakor se to spodobi modrijanu; obleka mi je medvedja koža, živež tista roža. Več ne potrebujem. Lahko bi bil neizmerno bogat. Sedim, kakor vidita, na zlatu in med zlatom, katerega je vse polno okolo nas v velikih in majhnih kepah. Jaz te potrate ne potrebujem. Vzemita s seboj zlata, kolikor moreta; in prosim vaju, vzemita ga obilo, da odrineta vse tiskovne troške moje slovnice, in preskrbita se z zlatom tudi za drugi in tretji natisek ... — Moj Rudovar, nepristopen značaj in dokaj oduren mož, pa ni bil toliko modrijan, da bi se bil privadil takemu samotarjenju. Pohlep po slavi in oblasti ga je po dvesto letih zavedel med nove gospodarje naše domovine. Branil sem mu, rotil sem ga, toda zaman. Gnalo ga je, da izda tajnost večnega zemeljskega življenja trinogom, ki so pomorili najine rojake. Strašna slepota! In vse to samo zato, da doseže blesteč red ali visokobobneč naslov! Vzel je s seboj živeža za jedva tri leta, in ker se že pet let ni vrnil, sodim, da častihlepnik ni dosegel, česar je iskal, in da je pri teh barbarih bržkone našel zavratno smrt. Tako sem ostal sam, pokopan pod silno goro in vender živ, vedno delujoč, vedno se učeč, ali od tega nimava koristi niti jaz, niti narod moj, kateri je že davno zamrl. Rad bi se posvetoval s pametnim človekom, ali smem sam sebi ustaviti življenje, če opustim uživanje rože mogote; ker prebil sem že dvesto let nad navadno človeško mero. Ali kje naj iščem, kje najdem takega človeka med temi barbari, jaz poslednji Slovenec, poslednji kristjan v Evropi? —

Solza je zaigrala Slovogoju v očesi, in beseda mu je zastala. Naglo izpregovon Plahtalič:

— Dovolite, gospod Slovogoj, da izrečem nasvet, ki bi bil vam prijeten in slovenskemu narodu koristen, ako se mu odzovete. Jaz in gospod Veselin izvestno živiva v devetnajstem stoletji. Sedaj, ko občujeva z vami, občujeta devetnajsto in štiriindvajseto stoletje. Moč vas imava presaditi nazaj v devetnajsto stoletje, če le privolite. Prosim vas, storite to! Svoje kapljice in praške, svoje knjige in spise odnesete iz te jazbine in se preselite z nama ali v Ljubljano ali v Zagreb med vrle svoje rojake. Daljšali si bodete življenje s tistimi čudotvornimi leki in uživali veselo blaženo starost, ker najdete rodovita tla za seme svoje učenosti in iskreno priznanje vsega naroda, katerega bodete kakor prerok svarili in mu odkrivali preteče nevarnosti. —

Na te Plahtaličeve besede, katerim se pridružijo prošnje Samoradove, zamisli se starček globoko, potlej kane iz črne steklene tikvice sragico vonjavega, oljnatega soka na jezik in izpregovori po dolgem molku z žalostnim glasom:

— Preudarjal in preudaril sem prijazno ponudbo, toda moram jo odkloniti. V živem spominu svojega duha sem gledal pred seboj kakor v izprevodu vse dobe domovinske povestnice od devetnajstega stoletja do dno, ko sem pribežal v to skalno zavetje; toda v teh viharnih dobah med vsemi rodovi, ki so živeli in trpeli v teh stoletjih, ne najdem udobnega mesta zase in za takovo svojo delavnost, ki bi koristila. In ali naj grem zopet med ljudi novic trpet svoj zastonjski trud in napor, tajno zavist prijateljev in očito kleveto sovražnikov ter vse omame in razmame dolgega življenja — in vse to med ljudmi, ki celo niso moji vrstniki? Nikakor ne! Povem vama, da rajši zdajci izdihnem grešno svojo dušo, nego bi obnovil samo jeden dan življenja med ljudmi. Opraščam vama to iskreno ponudbo; saj ne vesta, kaj sta ponujala! Pred vama je bodočnost zakrita z gostim zagrinjalom, jaz pa sem videl in izkusil, kar je za tem zagrinjalom. Žalostna je ta bodočnost, če jo gledaš od daleč, kakor jo gledam sedaj jaz; a prežalostna je, če jo moraš prebiti sam ... Torej bode najbolje, da pod to belo goro dalje samotarim mrtev za vse ljudi in čakam ure, ko se bode račilo božji dekli, beli smrti, posetiti poslednjega in pozabljenega Slovenca in ga rešiti čudne usode ... Res, neumevna mi je usoda! ... Ko pridem časi pod milo nebo in gledam od vrat svojega bivališča po nekdanji slovenski zemlji, zdi se mi, da sem podoben preroku Jeremiji na razvalinah jeruzalemskih. Da, prijatelja, žalostna, potokov solz vredna doba je za menoj! Da se je Evropa o pravem času zavedla, kako morališki prepada; da je spoznala, kako dirja v pogubo; da si mogotci nalašč niso tiščali očij in ušes proti žugajočim znamenjem in preroškim svarilom; da so gospodujoči veliki narodje hoteli priznati resnico, tolikanj a zaman jim očitano: da ni bolj podlega in krivičnega, nego če tlači velik, močen narod malega in slabega, in da ni bolj vzvišenega in častnega, nego če velik narod, spoznavši svoje dostojanstvo in svojo dolžnost, popravi in odpravi staro krivico proti malemu narodu: onda bi se divji razbojniki še sedaj, v štiriindvajsetem stoletji potikali po stepah in puščavah vzhodne Azije brez upa, da premagajo Zapad. Evropa bi bila srečna in mogočna, mir in sprava bi vladala med narodi, in naš mili rod slovenski bi se razcvital v blaženem zadovoljstvu in neprikračeni posesti vseh prirodnih svojih pravic. Izpolnile bi se bile besede našega Jenka iz devetnajstega stoletja, ki so nekoč dičile prezgodnji grob njegov:

»Ko jaz v gomili črni bom počival, in zelen mah poraste nad menoj; Veselih časov srečo bo užival, Imel bo jasne dneve narod moj!«

Kakšna pa je sedaj resnica? Narod je umrl, toda po vsi pravici bi moral živeti še dokaj stoletij. Jaz jedini sin tega naroda pa sem ostal kakor nekakov strašilen spomin, kakor knjiga v knjižnici, pisana v pozabljenem jeziku; a po prirodni pravici bi moral že davno umreti. —

— Samorad seže starčku v roke in pravi ginjen:

— Oprostite nama, blagi gospod, da sva vam prizadela bridko uro žalostnih spominov! Nečeva vas delj nadlegovati, in če dovolite, posloviva se, samo da nama podaste svojo slovnico. —

Slovogoj udrži Samorada za roke in odgovori živahno: — Ostanita pri meni, dokler vama drago! Vedno mi bodeta prav ljuba gosta.

Žalost mi je res velika, ali če jo delita z menoj, bode menj bridka, kakor tudi očite solze menj peko nego skrite. Bojita se nemara dolgočasja; vender vedita, da nisem vedno jezikoslovec, in tudi moje bivališče ni tako napačno, kakor se vama vidi na prvi pogled. Več sob imam pripravljenih, in po vseh sveti tista luč, ki se ustvarja, kadar gori zaklad. Tu notri v Bogatinu pa gori zaklad vedno ... Toda pojdimo nekoliko na solnce! Vabim vaju na prijeten izprehod, in tam pod milim nebom se bodemo razgovarjali menj žalostno. —

Stopijo pred rov. Slovogoj zapiska na piščalko, in hkrati se v višavi nad njim zbere tolpa planinskih orlov in še večja tolpa velikih brkastih jastrebov (šopov). Slovogoj jih zadovoljno gleda in pravi Samoradu: — Odkar sem se razstal z ljudmi, od tedaj so mi te ujede vsakdanje družice. Privadili smo se drug drugemu, in po dolgi vaji so se ti silni ptiči ukrotili mojim poveljem Store in prineso mi, kar jim pokažem, in tako so umni, da skoro govore. Vender govoriti jih nisem učil, da se ne nauče tudi lagati in obrekovati. Orli me nosijo na mojih izprehodih, šopi so pa moja vojska, ki je vedno zvesta in me nič ne stane. Ako bi ne imel te vojske, davno že bi bil tukaj najden in umorjen. Vedita, ti novi barbari obhajajo vse gore, in nekateri plavajo prav izvrstno po zraku. Če pa kdo izmed njih zajde blizu mojega domovanja, onda ga moji ptiči precej uzro z bistrimi očmi, zasade vanj ostre kremplje in ga razsekajo z jeklenimi kljuni. Tako varujem svoj skriti dom ... Lepo vreme je danes, zrak je čist, in pogled nese v daljo kakor malokdaj. Rada bi kaj čula o slovenski zgodovini iz moje dobe. To se najbolje pripoveduje na vrhu Triglava, kjer se tudi lahko marsikaj pokaže. V četrt ure dospemo tja gori, jaz z orli, vidva pa itak hodita po zraku kakor po zemlji. Ko se tam nagledamo in nakramljamo, pa se vrnemo v Bogatin, vidva k počitku, jaz k slovnici. —

Samorad veselo vzprejme to povabilo. Plahtalič pa omeni: — Prosim uvaževati, da ima gospod Veselin pogodbo, ki ga nekaj veže. On ne sme gledati ali poslušati zgodovine bodočih časov iz dobe, v kateri žive potomci njegovega deda. —

Samorad ga nejevoljno zavrne: — Samo dogodivščin svojih sorodnikov ne smem videti ali slišati; vse drugo mi je slobodno, in sploh si ne dam še huje kratiti te male prostosti, ki mi je puščena. Torej prosim, gospod Slovogoj, zamolčite iz svoje povesti vse, kar bi se morda tikalo ljudij z Veselinovim imenom, vse drugo pa smem in želim poslušati. —

Slovogoj blagovoljno izusti: — Jako mi ugaja, da morem v svoji povesti ustreči obema častitima gospodoma. Kar sem videl in čital slovenske zgodovine, v nji poznam pač preveliko trpinov a nobenega veselina. Torej se bodem lahko ogibal povesti o ljudeh Veselinovega imena. Sicer pa je bilo tudi po devetnajstem stoletji kakor prej ali naključje ali zla usoda, da so tisti slovenski otroci, ki so vzrasli v veselji in bogastvu, kaj radi zatajili materin svoj jezik in svoje koleno. Tudi pozneje je bila našemu narodu »krušna mati« največ kmetska hiša, katero nam je nekdaj tako nepozabno opeval naš Simon Gregorčič. Torej, kar brez skrbi na Triglav! —

Slovogoj zopet zapiska na piščalko. Osem orlov sede tik njega na kamenito ploščo. Starček prinese iz rova stol-naslanjač, na katerem so navezane vrvi in verižice, ujarmi po štiri orle na desno in levo stran, vzame v roko dolgo šibo, sede na stol in glasno zabrlizgne.

Orli dvignejo stol in ga odneso po zraku, kakor kaže starček s šibo zmer svojemu vzletu. Sumotno vofotaje ga spremlja na desni in levi strani nad sto velikih brkastih serov. Naglo se neso proti severovzhodu. Globoko v dolini se vidi temno bohinjsko jezero, okrog in okrog obrobljeno z visokim mecesnovjem, in še vedno grmi kakor nekdaj slap Savice v navpičnih stenah visokoskladnega Ogradnika. Izprevod beži dalje nad okroglimi planinskimi jezerci, kjer se v mirni črni vodi zrcalijo ogromne bele pečine, razmetane in nakopičene po grobotihi skalni puščavi med gorskimi velikani. Skoro se ustavijo na temeni »snežnikov kranjskih siv’ga poglavarja«.

Šopi in orli se razsedejo ob prepadih. Samorad in Plahtalič si izbereta vsak svojo skalo izmed groblje, v kateri je cesto cepila in krušila strela. Slovogoj pa stopi na najvišji rob, obrne se proti vzhodu, krepko si vzravna telo, katero je bilo prej videti sloko in šibko, in na slovesno resnih potezah razvnetega obličja mu ni več sledu suhoparnega jezikoslovstva in matere starosti.

Molče se zamaknejo vsi trije v divni razgled.

VIII.[uredi]

Po dolgem molku sede Slovogoj med Samorada in Plahtaliča na vzvišeno skalo ter povzame:

— Slovesna bodi naša seja na Velikem Triglavu, na pozabljenem spomeniku zamorjenega naroda! Vrh Velikega Triglava se je še v XIX. stoletji po nekod v Bohinji in Bledu zval tudi Klek in je bil babjevercem plesišče čarovnic, točo delajočih. Poglejta gori proti severozapadu in doli v tisti črti proti jugovzhodu! Tam vidita v stranski dalji, kjer se zemlja in nebni obod stikata v jedno planoto, gon in doli po jedno, očito nad drugim gorovjem vzvišeno teme, kateremu je liki Triglavu tudi na jedni strani kleknil navpični rob. Prva gora na meji nekdanjega Korotana in nekdanje saligrajske Vojvodine je Veliki Klek, katerega so pozneje Nemci prekrstili v »Grossglockner«, druga doli v nekdanji hrvaški kraljevini, blizu nekdanjega mesta Ogulina, pa je Mali Klek. Mi sedimo na srednjem Kleku. Bila je nekoč doba, ko so vsi trije Kleki gledali samo slovenski narod daleč okolo sebe; toda gledali so potlej za stoletij in stoletij, kako se je ta narod pogrezoval v morje nemško in italijansko. Že v dvajsetem stoletji je bil srednji Klek, naš Triglav, prav blizu meja nemškega in italijanskega jezika. Izvestno vama je znano, da je že v XIX. stoletji nasprotnike slovenskega naroda jako v oči bodlo slovensko ime »Triglav«. Nemci, katere so v tem radovoljno podpirali slovenski nemškutarji, pisali so rajši »Terglu«.[1] Temeljitejši Italijani pa so naše ime kar pretvorili v »Tricorno«. Ko sem bil jaz mladenič in sem plezal na Triglav, dobil sem še slovenskega vodnika iz Bohinja, toda možev jezik je bil zelo pomešan z laškimi in nemškimi besedami; zakaj do južne meje bohinjske so že predrli Italijani, na severni strani Triglava pa so sedeli nemški naseljenci. Na šolskem zemljevidu smo čitali tudi samo »Terglu« in »Tricorno«, prvo neki keltsko, drugo neki staroitalijansko ime, in opasno je bilo kakor učencu tako učitelju ziniti, da je ta gora prav za prav Triglav slovenskega imena.

Ob teh treh Klekih in daleč okolo — povsod, kamor vid nese z vrhu Triglava — domoval je nekdaj in o srečni bodočnosti snival moj narod slovenski. Bridka žalost me obhaja, ko sedaj to premišljujem na sivem Triglavu, nekdaj toliko opevanem, ki je danes samo velikanski grobni spomenik, a molčeč spomenik, zakaj vzeto mu je staro ime in šiloma je zatrt celo spomin na slovenski narod. Nikoli bi ne bil verjel, in zdela se mi je ogromna zgodovinska krivica: krivica, ki je brez uslišanja zatirancev vpila v nebo, da je usojeno blagemu, vrlemu, duševno razvitemu narodu od prvega postanka do poslednjega prestanka samo trpeti in poslušno stopati za drugimi narodi, ne da bi bil kdaj smel doseči odločilno besedo v zboru evropskih narodov! Cesto sem premišljal, ko sem jaz jedini utekel narodovemu porazu, to čudno, nerazozlano usodo. Ali je morda zakon svetovne zgodovine sličen zakonu družabnega življenja o razliki stanov; ali je tako tudi med narodi, da morajo nekateri vedno gospodovati in nekateri vedno hlapčevati; ali tudi narod ne more doseči veljave in slave po blagosti, pravici in bratoljubji, nego samo po krvavih potih sebičnosti, sile in po zatiranji menj krepkega bratovskega naroda? Ali je pa morda ta sin, ki se zove slovenski narod, prezgodaj ostavil mater Slavo, premer je bil zadosti vzgojen za vstop na zgodovinsko terišče, predno je bil oprezno opremljen in jekleno utrjen na boj za svoj obstanek in premer je dobil moških krepostij za ustanovitev svoje države? Izmed Slave sinov se je Slovenec prvi napotil proti neznanemu jugozapadu in je ondu predrl najdlje. Mejo so mu zastavili krepkejši sosedje. Odrivali so ga nazaj in naposled podjarmili svoji oblasti, ko naprej ni smel, nazaj ni mogel. Posebna nesreča je bila tudi ta, da se je narodovo selenje ustavilo v pokrajinah, kjer so gore in reke, šume in planine prebivalce bolj razdruževale nego jedinile v celoto, in ta, da si je narod svoj prostrani dom, ki je imel toliko odprtih vrat in oken, pa nobenega skupnega zbirališča in trdnega zavetišča, postavil uprav na starodavno veliko cesto med evropskim vztokom in zapadom, severom in jugom. Koliko je zaradi tega trpel o velikem preseljevanji narodov in kako so potlej v deželo silili Italijani od severnoitalske ravnine in od morja, Nemci skozi odprte doline in ob toku rek, in naposled še Madjari, brezoziren, Slovanom najusodnejši narod, iz panonske ravnine! Ker so bili Slovenci prezgodaj ločeni od matere Slave in nezreli za ustanovo svoje države, zatorej tudi nikoli niso dospeli do narodne zgodovine. Samo povestnico posameznih pokrajin in zgodaj ločenih dežel poznamo; ali v teh posameznih povestnicah ni imel besede naš praded, domačin v teh deželah, in lice te povestnice nima slovanskega značaja. Kakor blisek v temni noči je zasvetil junaški vojvoda Samo, kakor blisek, po katerem je bila noč le še temnejša. Vender tisti bajevni Samo je bil baje Nemec, in njega oblast je prestala z njegovo smrtjo ali morda še prej, prčcej po njega veliki premagi Nemcev.

Duhovit slovenski poslanec je izustil krilato besedo, da mi Slovenci res nimamo zgodovine; ali zato imamo geografijo, kar je več vredno. Vender nam ni koristila ta geografija. Uprav zaradi nje smo bili ves čas narodovega življenja izpostavljeni napastim, kakeršne so bile drugim slovanskim rodovom menj znane in menj opasne. Naša geografija je provzročila, da smo se sčasoma ločili ali da smo bili odtrgani od vseh bratov slovanskih. Samo na jugu smo imeli brate Hrvate; a te smo jedva poznali. Samo jedenkrat so se združili Slovenci in Hrvatje v narodno vojsko, ondaj ko je Ljudevit, ban posavskih Hrvatov, zgrabil za orožje, da se otrese frankovskega jarma (leta 819.— 823.). Tedaj so ga podpirali tudi Slovenci od Save in Drave in mu pomogli do mnoge zmage. Ali turobne usode! Ljudevita je umoril izdajica, rojak. Slovenci se niso oteli frankovskega jarma, in kakor poje Prešeren: »Od tod samo kervavi punt poznamo, boj Vitovca in ropanje Turčije«. Kralj Matijaž naših pesmij in pravljic nam je Matija Gubec iz Zagorja, tisti kmetski kralj, ki je bil o završetku »selške bune« posajen na razbeljen železni prestol in ovenčan z razbeljeno železno krono.

Slovanska usoda je čudno pletla zgodovino na jugu, da sta se brata po rodu in jeziku in soseda, Slovenec in Hrvat, vedno otujevala drug drugemu. Hrvatje so se sicer oslobodili inozemskega jarma ter si pridobili narodno zgodovino in kralje svoje krvi, toda tista slavna doba jim ni trajala dolgo. Izpodjedala je mlado državo v sredi stara slovanska bolezen: domača nezloga; od zunaj jo je napadal krepki italijanski živelj; in ko so se Madjari vzpeli do državne osnove in moči, tedaj so tudi oni razdorno vplivali na nejedino kraljevstvo, v katerem je kraljeva moč oslabela, dočim je rasla sila sebičnih, častihlepnih boljarjev in je bil prosti narod kakor ondaj povsod v Evropi samo kolikor toliko poslušna, brezvoljna grmada. Naposled so se Hrvatje, ko je s Stjepanom II. (leta 1102.) zamrla domača kraljeva rodbina, upognili ogerskemu kralju Kolomanu, in dovršila se je njih slavna doba z velikim porazom. Prejeli so kralja tuje krvi, kakor bi oseben človek premenil rodno svoje ime in se odrekel spominu in slavi dedov svojih. Ostali so potem Hrvatje v zavezi z Madjari in brez narodne dotike z rodnimi brati. Le malokdaj je švignil plamen platoniškega bratoljubja čez steno politiške meje, ki je bila na videz neznatna, v učinkih pa nebotična. To bratoljubje je ostalo brez posledic za narod takraj in onkraj meje, dasi že nad tristo let vlada ista dinastija obema bratovskima narodoma.

Pri Slovencih ni moglo priti do takovega poraza. Slovenci niso mogli pasti, ker se nikoli niso vzpeli do višave. Res jih je vnemalo iskreno domoljubje, in branili so lepo svojo domovino na vse strani hrabro in vztrajno, vender brezuspešno. Preveč so bili razkosani in ločeni po šumah, rekah in visokih gorah. Kadar so bili napadeni, združila se je skupina bližnjih rodov brez dotike z oddaljenimi sosedi; in ko so napad hrabro odbili, razveselili so se tolikanj, da niso mislili na osveto sovražnikom, niti niso premišljali, kako naj preprečijo možne prihodnje napade s tem, da se združijo v trdno celoto. Vsak posameznik je bil hraber in bojevit, toda vsakdo je hotel biti takisto sloboden. Sloboda posameznikov je ovirala slobodo naroda. In ker se nihče ni hotel stalno podrediti volji in oblasti izbranega poglavarja iz svoje srede in krvi, podredili so se zaporedoma tujcem. To se je prebivalo lože, ker so bili med seboj še vedno jednaki, namreč jednako — neslobodni. Bojevali so se tudi pozneje vzgledno zvesto in hrabro, toda pod tujim poveljem in za tuje koristi. Tudi to se je lože trpelo, ker mera koristi je bila vsem Slovencem takisto jednaka: nihče ni dosegel več, nihče menj, ker nihče ničesar. S tujim gospodstvom je prišel tuj živelj v deželo. Nemški vitezi so si delili zemljo in gradili trdne gradove za krotitev Slovencev. Duhovniki so bili največ nemški in laški plemiči, ki so cesto nosili železni oklep pod masno odevo ter vihtili meč tako ročno kakor pastirsko palico. V mestih in trgih se je ustanovil laški in nemški pravni red in osnovale so se nemške rokodelske bratovščine. Slovenec je bil potisnjen na polje; toda nì to ni bilo več njega slobodna lastnina. Ostal je kmet po imenu in bil končno rob po pomenu. Kdor tedaj ni bil plemenitnik, duhovnik ali meščan, užival ni nikakovih sloboščin; in kakor je bil teptan in zaničevan brezpravna para, kmet, tako je bil zaničevan slovenski jezik: jezik sužnega kmeta.

Kako bujno je v poslednjih treh stoletjih srednjega veka zacvelo narodno pesništvo pri sosednih Italijanih in Nemcih! Vender nobena iskrica tega vzleta ni padla med Slovence. Za vse srednjeveške dobe smo ostali brez književnosti, brez narodne poezije in brez prosvete: »Kako rod za rodom gine«, to je bila tedaj vsa naša zgodovina! Narod robov in tlačanov, narod vnukov nekdanjih slobodnih gospodarjev vse dežele ni našel rešitve pri ljudeh; iskal je torej tolažbe pri Bogu in od tam je pričakoval spasa in boljših časov. Zidal je cerkvice na gorah, hodil na daljna božja pota in goreče je molil. V mnogih stoletjih je bila naposled udana pobožnost in nekova fataistiška nadeja, da nam nekoč posijejo milejše zvezde, očit značaj slovenskega naroda. Narod je bil res pobožen, ali hkrati zelo vražen, neomikan, ubog. Duhovniki, njega jedini učitelji, bili so ponajveč sinovi plemenitnikov in meščanov, ki cesto niso znali ali pa so se sramovali jezika zaničevanega kmeta, kateremu je bilo v zaničevanem jeziku oznanjati besedo božjo. Nauk je bil torej cesto slab in nedostaten ter ni mogel izruvati korenin starega paganstva iz narodovih src. Kmet je ondaj pravemu Bogu služil kar najgorečneje, zajedno pa vražno pazil, da se ne zameri starim bogovom, postavljenim v zakotje.

Tako je bil Slovenec ob zatonu srednjega veka ubog, neomikan, brez zavesti svoje narodnosti, ločen po deželah ter z životom in z imovino podložen mnogoštevilnim graščakom, ki niso bili slovenske krvi. Tisti graščaki so imeli med seboj vedne prepire in boje, in te krvave boje je moral bojevati ubogi kmet, kakor mu je bilo zapovedano. Danes se je sekal z bratom, jutri z očetom, kakor je imel brat ali oče slučajno drugega graščaka za gospodarja, kar se je časih predrugačilo kar čez noč.

S početkom novega veka je duhove razburila tako zvana reformacija. Ta se je oznanjala in širila s pomočjo narodnega jezika; torej se tudi nasprotna reformacija ni mogla ogibati narodnega jezika, ko se je spoznalo, da ne zadošča samo požiganje krivoverskih knjig. Dobili smo v tej dobi tiskanih slovenskih knjig, toda samo toliko, kolikor so rabile reformaciji in nasprotni reformaciji. Učiti slovenski jezik, izobraževati ga, temelj stavljati slovenski povestni književnosti in ljudstvu poleg katekizma in molitvenikov (med katere se je vrinil celo »Kolomanov žegen«) podati še kaj druge duševne hrane, nihče ni poskušal in tudi skoraj ni mogel poskušati. Zakaj kmet je bil še vedno rob in brez šol; brez graščakovega dovoljenja celo ni smel iti v šole ali k meščanskemu rokodelstvu. Kmet bi ne bil čital, ker ni znal; graščak ali meščan bi tudi ne bil čital, ker se ni hotel baviti z jezikom nizkega kmeta. Sploh pa sta tedaj graščak in meščan prav malo čislala knjigo in vedo.

Nastopila je potlej v drugi polovici osemnajstega stoletja doba slobodomiselnih idej in predrlo je v odločilne kroge nad glavami graščakov vender spoznanje, da je tudi kmet nekakov človek. Odpravilo se je vsaj osebno nevoljstvo ali oblast graščakova do osebe kmetove. Sedaj šele je med Slovenci začela delovati blaga »kmetska hiša«; porodil se je v kmetski hiši na ljubljanskem polji Valentin Vodnik, za njim pa še marsikateri blagovestnik narodne prosvete. Zgodaj nam je zgodovina zatrla in izneverila plemenitnike po krvi, zatorej nam je pozno, pa vender vsaj, kmetska hiša podarila v namestilo viteze po duhu, ki si opasujejo »uma svetle meče«.

Skoro za tem zornim časom je buknila francoska revolucija, ki je pretresla staro Evropo. Z grozovito silo je razrušila marsikatero krivico, ki je po zgodovinskem priposestovanji dobila veljavo pravice, toda podrla je hkrati za kazen človeške slepote in trme tudi marsikaj dobrega. Revolucija je vzpričo svojega gesla: »Sloboda, jednakost, pobratimstvo« rodila omikani absolutizem carstva Napoleonovega. Potlej je po prirodnih zgodovinskih zakonih nastopila nasprotna revolucija ali restavracija, ki je odpravljaje slabote in podiraje dobrote preveč posnemala revolucijo, dasi v drugačni podobi. Revolucija je hitela pred zahtevami in potrebami svoje dobe, reakcija po nji pa je nazaj tiščala, kar se ni dalo potisniti nazaj ter ustavljala neustavno kolo človeškega napredovanja. Naposled se je vender moralo vsaj nekoliko ustreči časovnim zahtevam in dobila je Evropa v večini držav omikani absolutizem s parlamentarnimi oblikami in po nekod neomejeno parlamentarno oblast večine nad manjšino. Ne vem, katera oblika je boljša ali slabša? —

Novi čas je prebudil tudi Slovence. Zavedali so se svoje narodnosti in sorodnosti s takisto prebujenimi brati in gojili svoj jezik, kolikor ga je ostalo iz temnih, turobnih časov. Lotili so se tega častnega posla marljivo in nesebično, ali iznebiti se niso mogli narodu prirojenih svojstev. Bohoričica nam je rabila tristo let, kakor še sedaj Nemcem rabi njih stari, dasi jako okorni pravopis. Nam ni zadoščala starina, ampak izumili smo za Kranjce metelčico (»žabico«) in za štajerske Slovence dajnčico. Bili smo še pri abecedi in že smo imeli bolj osebno nego stvarno »abecedno vojsko«. Potlej smo dobili gajico, in dolgo je trajalo, predno smo po nji dobili jednotno abecedo. S tem pa še nismo dosegli jednotnega pravopisa, ker za abecedarji so nastopili slovničarji in ti so učili vsak svoj pravopis. — V sredo dne 5. malega srpana 1843. leta je začel izdajati dr. Janez Bleiweis svoje »Novice«. Ta dan je za Slovence toli pomemben, da ne vem važnejšega v XIX. stoletji. Te »Novice« so potlej stale nad strankami, čepečimi dlako in narod, in so napredovale oprezno korak za korakom, da jih je narod lahko dohajal, in tiho, da niso nasprotniki pomendrali rahle cvetke. Oče Bleiweis je v preudarni razbornosti deloval na zlogo, na zmernost med nasprotujočimi, sredobežnimi težnjami in na premišljen, stalen napredek. Njega jeklenemu značaju, njega ognjeviti ljubezni, odeti z ledeno skorjo, njega obče priznanemu ugledu in razboritemu ravnanju se je uspelo, da je vzdržaval zlogo in vzajemnost ter nad dobo človeškega rodii vodil narod po vsi Sloveniji kakor nihče pred njim in nihče za njim. Ko je prvak zatisnil oči, naglo so vstali epigoni, kakor v pravljici sinovi Svatopolkovi ter hiteli drobiti prvakovo dedovino, cepiti se v razne stranke in boriti se za zgolj načela in za prvaštvo. Narod pa je plačeval troške teh prepirov in od tega sevčda ni mogel imeti koristi.

Čudno se je vršila usoda Slovencev po kratki dobi preporoda in iskrene navdušenosti! Že ob konci XIX. in ob začetku XX. stoletja se je nagibala v velik poraz. Devetnajsto stoletje je rodilo načelo narodnosti. To načelo je vnelo Slovence, hkrati pa vzbudilo tudi številnejše, krepkejše sosedne narode. Sos ednim narodom je bil narodni obstanek zagotovljen. Oni so torej narodnostno idejo rabili za napadovalno orožje proti Slovencem ali sploh Slovanom, in sicer tako uspešno, kakor je vselej uspešen boj močnega soseda proti slabemu, doraslega proti nedoraslemu. Napadali so Slovence dvojno. Prvič so razvpili narodnostno idejo, češ, nevarna je državi, ker krepi posameznost proti celoti, in nevarna je cerkvi, ker je baje paganska, dočim vera ne razločuje med narodi in nas uči vse ljudi jednako ljubiti. Pristašev teh pomislekov proti narodnostnim težnjam je bilo mnogo med Slovenci in niso si dali dokazati, da slovenstvo ne more biti sredobežno in da država sama pridobiva moči in veljave, če narod v tej državi povikša in pomnoži duševne svoje vrline, in da cerkev pač sme obsojati narodnostno idejo, kadar se rabi za napad države ali drugega naroda, ne pa ondaj, kadar narod s to idejo samo brani narodni svoj obstanek, idealno svojo imovino, katero nam je podaril Bog in katero so nam poročili naši očaki. Drugi način napadanja pa je bil ta, da so se tujci sami poprijeli slovenskega jezika, kakor je znal nemški Gripo v Jurčičevem »Tugomeru« tudi slovenski. Tako so se vrivali kakor tisti Gripo med narod, ki proti tujcu vedno nosi srce v roki in misli na jeziku, in izpodjedali ter izpodrivali so slovenstvo s samim slovenskim jezikom. To dvojno napadanje na Slovence je činjevalo kakor trtna uš v vinogradu; najprej skrivno, da napada nismo verjeli, potlej tolikanj očito, da smo rekli: »To lahko zavrnemo sami«, in naposled kakor uničujoč požar, da smo bili poraženi. —

— Kdaj se to zgodi? vpraša Samorad. Slavogoj, nejevoljen da ga moti, odgovori kratko:

— V XIX. stoletji ne in tudi v XX. stoletji ne. Ali kaj je narodu stoletje? Sploh pa vedite, da Slovenci niso imeli narodne ali državne zgodovine. Bili so vedno samo molčeči težaki pri obči zgodovini. Njih oskromna zgodovina je samo pojav družabnega življenja in razvoj domačega slovstva. To se je vršilo po prirodnih zakonih napredovanja do gotove meje in nazadovanja do poraza, k čemur naj opomnim, da narodje največ ne vidijo nazadovanja, ampak menijo, da še vedno napredujejo, dasi so dospeli na rob svojega prepada. Če hočete torej dalje poslušati, vedite, da je podoba slovenske zgodovine danes taka kakor jutri, ker jutrišnja je posledica denašnje, in da se ne da deliti v posebne dobe. Kar vam torej povem, smete postaviti na konec XIX. ali XX. stoletja ali v katero drugo stoletje. Samo prosim, ne motite me v povesti! Star človek sem, in težko mi je najti pretrgano nit svojih mislij; še teže pa mi je pojasnjevati ali zagovarjati svojo sodbo in svoje nazore, ki so okosteneli v meni, ako se vam, ki ste mlad človek iz XIX. stoletja, zde napačni ali nedostatni. —

Po skesanem pogledu Samoradovem nadaljuje Slovogoj :

— Slovenci so tedaj napredovali, kakor sem povedal; in če jim je razumnik bolj razsvetljenega preroškega duha očital, da so izgrešili pot napredka in zagazili v nazadovanje, niso ga poslušali, ampak izobčili so ga iz zbora svojih razumnikov kakor blaznika in izdajico. Časnikov so imeli politiških in nepolitiških premalo za vsako vas in vsak obrt, preveč za ves narod. Pisateljev doraslih in nedoraslih je bilo blizu toliko kakor čitateljev. Moralo je pa biti toliko črnilarjev za preobilico časnikov in knjig, katerim je bilo treba vsakeršnega gradiva po načelu: »Non multum, sed multa«. Pisateljevati tudi ni bilo težavno. Veliko spisov je bilo treba, da se napolni knjiga in časnik. Ker pa se ni bilo bati, da pride vsak list ostremu kritiku v roke, smel je marsikateri sestavek, ki je bil vreden shrambe v urednikovem koši, mučiti še popravljalca in stavca in našel je stoprav v smetišnici čitateljevi zasluženi pokoj. In ker je bilo toliko takšne pisave, bil je celo dober pisatelj v vedni nevarnosti, da ne bi čitatelj tudi pri njem, vzpričo neprijetnih izkušenj, ne pričakujoč kaj branja vrednega, po svoji navadi bolj uvaževal porabnost tiskanega popirja nego tiskanih besed! —

Strank so imeli tedaj po prirojenem nagibu do razcepljenosti in različnosti ter po neupogljivosti posameznih koristij pod občo blagost malone v vsakem selu nekaj. Čutili so se pač pri slovesnih prilikah. da so Slovenci, zlasti tedaj, kadar so poudarjali, da gre Slovan na dan in da se jim bodo vremena razjasnila. Ta prazniški vzlet pa se je po vseh delavnikih umeknil prirojenemu separatizmu deželskega, okrajskega in selškega domoljubja, in prigorec je mrzil zagorca, zagorec podgorca, vsi trije pa gorjanca. Vsemu narodu in zlasti tujcem, ki so stopnjema deželo spravljali podse, veljavili sta se pa najbolj dve glavni stranki: desničarji in levičarji. Imenujem ji zatorej tako, ker si nijedna ni pridela obče priznanega imena in ker je strmečim Slovencem prerokovala prva, da je desnica lepa roka in najbolj potrebna, druga pa, da je levica po krivici zmerjana za slepo roko, dočim je po pravici prav toliko potrebna kakor desnica. Vsaka stranka je sama sebi nadela prav lepo ime; v prepirih pa sta se cesto nazivljali druga drugo z imeni, katerih mi izbirčni slovničarji nismo vzprejeli v slovarje, in večkrat tudi z imeni, katera navadnega človeka zavedejo pred kazenskega sodnika, ako jih javno rabi za priimke.

Če o teh desničarjih in levičarjih, ali — brez zamere — teh levičarjih in desničarjih, povem kaj več, onda sem vama razkril vsaj polovico slovenske zgodovine iz poslednjih stoletij. Zakaj vzgled vzajemno delujočih prvakov Bleiweisa in Slomška je bil prerano pozabljen; le malo je bilo mož, ki so mogli delovati brez dotike z jedno ali drugo stranko; nikomur pa ni bilo toliko ugleda in veljave, da bi bil mogel uspešno klicati: »Božji rek: ‚Kdor ni z menoj, ta je zoper mene‘, ni poraben za zvita pota človeške politike in narodnih koristij; tukaj velja drug božji rek: ‚Bodite premeteni kakor kače in preprosti kakor golobje‘.« Brez politiških nasprotij ni nobena doba in noben narod. Tudi pri bolj razvitih močnejših narodih je vedno tekmovanje med naprednjaki in nazadnjaki, med liberalci in konservativci, in kakor se že imenujejo stranke. Toda med njimi in nami je velik razloček. Ako pri teh večjih narodih gre za obstanek naroda, ako preti narodnosti kolikaka meglica, onda se združijo vsi: levičarji kakor desničarji, v kot postavijo strankarsko orožje in se zložno potegnejo za svojo narodnost (kakor ste to opažali v XIX. stoletji pri Nemcih in Madjarih proti Slovanom). Kadar so zložno odbili nevarnost, pretečo narodnosti, potlej pa zopet primejo za strankarsko orožje: za rapir ali kol, za kamen ali blato, vsak po svojem ukusu. Tako ravnajo večji narodje, katerih narodnost ni v nevarnosti in kateri si smejo privoščiti nekovo potrato svojih močij v medsebojnem prepiru, zakaj obilo imajo močij. Naš mali narod pa mora ščediti s svojimi majhnimi silami, ker njegova narodnost je bila vsekdar v nevarnosti in ves čas so se krčile narodove meje. Toda mi zaslepljenci se za to večno nevarnost nismo menili, ker nam je bila kakor vsakdanja že privajena; mi nismo spoznali, da nam je zloge tem več treba, čim manjši smo, in s to slepoto prizadeti smo v tratenji svojih močij, v strankarskem prepiru ne samo posnemali, temveč presezali sosedne večje narode! Glas vpijočega v puščavi je bilo opominjanje, da vernost in narodnost lahko hodita vzporedno in da tako druga poleg druge pospešujeta blagost narodovo. Saj ima tudi posamezni človek dušo in telo in poleg jedne dušne potrebe vsakdanjih potreb za svoj život. Kdor misli, da je narodu vera potrebnejša, delaj za ohranitev in pospeh vere, in kdor misli, da je narodnost bolj v nevarnosti nego vera, deluj za narodnost. Delo za narodno blagost se razdeli med obe stranki; duhovni in posvetni pisatelji naj delajo vsak v svoji stroki; med seboj pa naj narede visok plot, da ne bodo čezenj letele pušice in zabavljice. Nekaj krščanske ljubezni je treba v tem pogledu, in bilo bi v marsičem molčanje koristnejše, nego da se očito bobna, kaj je ta ali oni izumil v nepreudarni duhovitosti. Tako ljubeznivo oziranje na drugo stranko — ali vsaj ljubeznivo preziranje druge stranke — bilo bi za narod menj pohujšljivo! Ali če stopiš med obe vojski v srditi boj in jima propoveduješ mir in spravo, obe se zaženeta vate. Tako si naši stranki nista hoteli razdeliti dela in področja. Naposled pa so prihrumeli iztočni barbari in porušili cerkve in čitalnice, vero in narod. —

Slovogoj utihne, kakor bi počival. Samorad ga sočutno gleda, in vidi se mu, da ima vprašanje na jeziku. Slovogoj dobrovoljno migne, naj govori, in Samorad vpraša: — Ne zamerite, gospod profesor, radovednega in za vas nepraktičnega vprašanja, h kateri stranki bi bili pristopili vi, da ste živeli v XIX. stoletji? —

— Bodi vam odgovor, ker sem to že sam često premišljal. Tudi jaz bi bil stopil med bojevnike, saj sem Slovenec, in bojeval bi se bil vztrajno po učenjaškem načelu: »Moja obveljaj, ut pereat mundus«. V katero krdelo bi bil stopil, tega bi pa ne odločilo prepričanje, ampak stan. Ako bi bil duhovnik, šel bi bil med desničarje; ako posvetni omikanec, pa k levičarjem. Naj se vam to ne zdi čudno; zakaj tu odločujejo razmere in težnje, katere predrugačujejo in naposled vodijo človekovo prepričanje. V početku XIX. stoletja in nekaj desetletij pozneje so bili slovenski razumniki malone vsi duhovskega stanu. Tem razumnikom in književnikom se je pridružilo sčasoma dokaj razumnikov iz posvetnih stanov. Ti so zastavili svoje mnogostroko posvetno slovstvo, in kakor samoumevno, zahtevali ravnopravnost ter priznavanje svojega delovanja. Razumniki starejšega književniškega stanu so so vedli proti tem mladičem in novincem tudi samoumevno, ali prav tako kakor nekdaj glede na politiške pravice stari, s predpravicami obdarjeni stanovi, ki tako zvanega »tretjega stanu« niso hoteli vzprejeti za ravnopravnega. Ravnopravnost se je naposled priznala, ko ni bilo drugače, toda bolj načelno nego dejanski. Pri Slovencih pa se vprašanje o ravnopravnosti ne da ločiti od vprašanja o prvaštvu in vodstvu. Bojazen v tem pogledu je činjevala, da so se ti posvetni novinci zdeli marsikomu kakor preposvetni in presamostalni, in tako se je vprašanje vrnilo na stanovsko stališče. Nesrečna misel je bila na starejšo zastavo zapisati vero, in s klicem: »Vera peša« zbirati vojsko zoper naših razumnikov »drugi stan« v ljuti boj ne samo s črnilom in peresom in ne samo na časnikarskem terišči. Kakor pa angleške in nemške biblijske družbe nikogar ne izpreobrnejo h krščanstvu, naj še toliko in toliko Svetih pisem prelože na afriške in ameriške jezike in jih tam razdare med divjake, prav tako se pri nas vera ne more pospeševati s časnikarskim pričkanjem. Za to je treba dokaj več; zakaj »črka mori, duh oživlja«. Sploh ne koristi ugledu vere, ako se zlorablja za orožje v prepirih, katerih bojišče in težnje so daleč niže pod stališčem svete vere. Veri, seveda, s tem ne preti nevarnost, ker ima nadčloveško zaščitje; pač pa trpe škodo in se nevarnosti izpostavljajo verniki, verne ovčice. Na misel mi je prišla pravljica o pastirji, ki je pasel ovčice za logom. Klical je: »Volk, volk!« Gospodarji so prihiteli na prvi, drugi, tretji klic; toda volka ni bilo, ko so dospeli do cede. Pastir je klical četrtič: »Volk, volk!« Gospodarji so pa rekli: »Pastirja je zopet volja, da se šali z nami,« in ostali so doma. Onda je volk prišel in raztrgal ovčice. —

To so bili vzroki onega boja, ki je potlej prirodno napredoval. Kakor se porajajo iz neukročenih želja, strasti, tako iz neukrotnih bojevnikov fanatiki. Fanatiki so sploh nenavadni ljudje. Moraš se jim čuditi in se jih hkrati ogibati; čuditi ker so nesebični, neustrašni raučenci za svoj zmoter, ogibati se jih, ker so v brezozirni strasti gluhi za opomine svojcev, neustrašni za pretnje nasprotnikov in neizbirčni za način svojega bojevanja, v katerem vse podirajo, vse naskakujejo, kar jih ovira v premem tiru do njih ideala in zmotra — do zmotra največ nedosežnega. Vender so tedaj koristni, kadar pripomorejo s čudovito hrabrostjo in navdušenim hlepenjem po idealnem namenu, da stranka, oprezno stopajoča za njimi, lože doseže, kar se dejanski doseči more in bi se morda ne doseglo, ako bi vneti in vnemajoči fanatiki ne zahtevali tolikanj več. Gorje pa narodu, kadar imajo fanatiki prvo besedo, za seboj pa nimajo nikogar, ki bi imel drugo besedo, ali tedaj, kadar ni za fanatiki močne, jedine stranke, ki je oprezna, ugledna in razborita ter ve o pravem času ali govoriti ali molčati! Onda mora narod drago plačevati mučeniški venec svojih fanatikov: njih neuspehi njih pretiravanja se pišejo v narodovo dolgovno knjigo; fanatiki sami pa se obsojajo po Napoleonovem reku: »Du sublime au ridicule il n’y a qu’ un pas«. Vender, vzvišena misel je, smelo predirati pred bjazno-preudarno tolpo, in jaz bi bil fanatik v levem ali desnem taboru, najsi bi zabredel celo v smešnost! Toda, hvala Bogu, da sem živel pozneje in da sem si slovensko svojo bojevitost hladil samo v slovničarskih prepirih! Legel bi bil k poslednjemu počitku, morda spoznavši, da narodu nisem nič koristil z vsem svojim nepokojem in prepirom in da sem sam sebi pridobil samo Herostratovo slavo ... Ali kdo ve? ... Umrl bi bil nemara z zadovoljivo zavestjo, da sem si priboril čast in slavo svoje stranke! Vsaka stranka pa je trdila, da ima narod za seboj, in vsaka je bila uverjena, da konci premaga nasprotnico in jo prisili k večnemu molčanju. — Ostali narod, v čegar imeni in ob čegar troških so se bojevali njega učeniki in vodniki, pak ni mogel priti do ravnotežja, opotekal se je od slučaja do slučaja na levo ali desno stran, kakor ga je vlekla in mikala ta ali ona stranka in kolikor je bil stanovit ali omahljiv. Zakaj v cerkvi je treskalo na levičarje; pred cerkvijo je grmelo na desničarje. Prepir pa, ki se je vnel za načela, sezal je čimdalje bolj na osebno polje, kamor so ga radostno zanesli brezozirni fanatiki. Ljudstvo je poslušalo od jedne strani, da ta in ta gospod toliko preklinja slovenske tako zvane liberalne liste, hkrati pa svojo politiško modrost zajema iz judoliberalnih listov nemških ali laških; da ta in ta gospod žigosa grehoto tako zvanih brezvercev, hkrati pa ne vidi bruna v svojem očesi; da mrzi slovenskega obrtnika, če je levičar, in rajši zaslužek naklanja tujcu, ne glede na njega levičarstvo; da se ogiblje slovenskega denarnega podjetja, ako je v levičarskih rokah, hkrati pa posluje s tujimi podjetji, naj so še tako judoliberalna ali »prostomavtarska«, samo da niso slovenska. In hkrati je ljudstvo čulo od druge strani, da ta in ta gospod toliko za narod govori in poje, ne stori pa ničesar, da se vnema za slovensko vzgojo in slovstvo, svojo deco pa vzgaja nemški in ne kupuje slovenskih knjig; da je ta in oni za narod vnet, ker mu to obeta dobiček; da se ta in oni baha s platoniško ljubeznijo do naroda, dejanski pa podpira narodne nasprotnike, da je ta in ta brezverec »prostomavtar«, »rdečkar« in tako dalje. Narod strmeč posluša, kako se ometavajo njega odličnjaki med seboj, in ker ta hrup ne premine, mora naposled ustreči željam obeh strank in verjeti o levičarjih, kar jim očitajo desničarji, in o desničarjih, kar jim oponašajo levičarji. Oseba se pa težko loči od načela, za katerim teži oseba, in zato je korakoma prišlo do tega, da je v širih krogih narodovih izginilo spoštovanje tako do vere kakor do narodnosti. To se je dalo kakor dejanska posledica že prerokovati; toda nihče izmed bojevnikov ni hotel prvi odjenjati in podati roke v delitev narodnega dela. Pač so tožili, kako poguben je domači prepir, ali v namenih, kako naj se odpravi, bili so slični grešniku, ki ima trdno voljo, da se poboljša takoj — jutri.

Tako je pešal narod v celoti. Za vero in narodnostno zavestjo je ginila morala in sloboda in z obema vred blaginja. Ljudstvo je bilo na videz olikano, izobraženo in prosto; toda v gmotnem oziru je bilo zavisno nekaj od desničarjev, nekaj od levičarjev in največ od tujcev; v duševnem oziru pa ni poznalo idealov ne verskih ne narodnostnih. Zatorej je tudi pri vsakeršnih volitvah tisti dobil »javno mnenje« zase, kdor je najbolj mogel sipati denar in razlijati alkohol med »častite« volilce; in onda se volilci niso ozirali ne na vero niti na narodnost.

Da v takšnem razmerji ni bilo narodne zgodovine, to vam je gotovo jasno. Imeli smo samo vsakdanjost socijalnega žitka, in ta je pri vseh narodih jednak. Slovenci so seveda kakor drugje tudi v tem pogledu imeli svojo posebnost. Zanesli so strankarski svoj prepir tudi v navadno, zasebno in družabno občevanje, kakor bi jim bilo do tega, da tudi tukaj oslabe narodno moč in tujcu oglade pot do naših zakladov! Obrtna podjetja so bila posebna za levičarje in posebna za desničarje, in vsakdo je pazil, da ni zašel v napačno hišo. To je jako ugajalo tujcem, ker k njim so zahajali tako desničarji kakor levičarji, in nihče ni zahteval, naj se naseljeni tujec pridruži tej ali oni domači stranki. Levičarska njiva se je orala z drugačnim plugom nego desničarska. Če je Bog poslal točo, privoščila jo je vsaka stranka nasprotni, in če je pšenica dozorela levičarju kakor desničarju (Bog ni razločeval), našla sta se oba na nevtralnih tleh v skladišči sinu Abrahamovega, kateri je plačal blago po tisti ceni levičarju kakor desničarju, s tem pa oba otel zadrege, da nikomur ni bilo treba blaga ponujati kupčevalcu iz nasprotne domače stranke. Abrahamov sin je pri tem tudi dobro uspeval, kakor povsod »duobus litigantibus tertius gaudet«. Če so domačini Slovenci snovali občekoristno podjetje, ni se poudarjalo, kolika bode korist, nego samo to, katera stranka zastavi podjetje in kako nasprotna stranka to podjetje oviraj in podiraj. Če je tako podjetje ustanavljal priseljeni tujec, bila je ta reč takoj drugačna. Zakaj tujec je bil nekakšno višje bitje, in pri njem se ni vpraševalo, ali je naše vere ali jud ali protestant, liberalec, klerikalec, »prostomavtar«, da le ni Slovenec; in k tujcu so hodili domačini, levičarji kakor desničarji, kadar so potrebovali denarja in kadar so nalagali denar na obresti. Domači klerikalec se je veselil, da tuji liberalec izpodjeda liberalca-domačina in domači liberalec se je zadovoljivo rogal, gledajoč, kako se domačin-klerikalec, ki liberalca-rojaka črti nad vse, ponižno klanja liberalcu-tujcu. Premeteni tujci so seveda pazili na svojo korist in oprezno množili svoj vpliv med narodom.

Često so bili kazalec na tehtnici med strankama. Levičarji so pri njih iskali pomoči zoper desničarje in obratno desničarji zoper levičarje; tujci pa so radi pomagali, seveda ne zastonj.

Tako je narod pešal in ginil, rekel bi, sestavno. Ob mejah, vedno odprtih in čimdalje ožjih, umiral je domači jezik, in v sredini je prihajala moč tujega življa in vpliva čimdalje jakša. Tako se je naposled sploh verjelo med inozemci, da ogromna večina Slovencev bolj zna in rabi laški in nemški jezik nego tisto umetno slovenščino iz knjig ali svoja narečja, ki so baje drugačna v vsaki drugi župniji.

Naj še nekaj izpregovorim o narodovem slovstvenem delovanji. Tudi tukaj ne smete pričakovati veselih novic.

Veliki pesniki se porajajo malokdaj, in čim manjši je narod, tem menj utegne pričakovati takih veleumov. Ti redki pesniki imajo posebne svoje rojenice, in kolikor manjši je narod, takisto žalostnejša je pesnikova usoda. Velik pesnik deluje za vse človeštvo in za pozne rodove, ker njegovo obzorje daleč preseza duševno obzorje navadnostavnih vrstnikov; zatorej vrstniki velikega pesnika ne čislajo po njega vrednosti, ker je največ ne poznajo. Zakaj sam mora biti pesnik, kdor hoče velikega pesnika prav ceniti. Takih pravih ceniteljev je zlasti v majhnem narodu malo, in prav zato marsikateri pesnik šele onda, ko mah porase nad njim, učaka pravega cenitelja, ki poznim rodovom osvetljuje, kolik duševni velikan je bil pokojnik, o katerem so nam njega vrstniki poročili tako malo. — Morda še pomnite, kako se je na prvem slovenskem učilišči sodilo o genijalnem Prešernu: »Pijanček je bil«. Tesnodušni mravljiščnjaki so mu vzpored ali celo nadenj stavljali puhloslovnega ropotača Koseškega, ki je z nečuveno pesniško slobodo trpinčil modrice, jezik in ukus. Takšna sloboda se je hvalila.

Če je pa drug domač pesnik slobodno pesniško misel vpodobil s krasnimi besedami, onda ga niso merili s pesniškim ampak s stanovskim, s strankarskim merilom. Domačega pesnika vzlet so opažali samo toliko, da so mu smeli očitati, češ, njega Pegaz ni takisto podkovan kakor tovorna kljusa, dočim se niso spotikali ob tujih pesnikih in na primer ob tem, da se je Shakespeare, Goethe, celo Lessingov »Nathan modrijan« mladini priporočal za resno berilo. Malo število pesnikov malega naroda so pa uprav domačini in vrstniki ocenjali malotno in tesnosrčno. Kogar niso mogli doseči, tega so tlačili nalašč z molčanjem; komur so mogli priti do živega, tega so kamenjali. Sloveč pesnik je pel v XIX. stoletji »Človeka nikar!« Kakšen hrup! Ako bi bil pel narobe, da se hoče po smrti novic »včlovečiti«, kakšen hrup bi bil šele potlej proti pevcu-krivovercu, ki uči dvojno zemeljsko življenje ali celo preseljevanje duš! Drug sloveč pesnik tistega stoletja je pel v »indski legendi«, da slobodno misliti ni greh. To pesniško idejo je precej pobijal vrstnik z duhovito iznajdbo, da takisto tudi ni greh slobodno krasti. Tako in jednako napadanje zlobnih kritikov in mravljiščnjakov utegne pesnika užaliti, da si zapomni sveti nauk iz evangelija svetega Mateja, poglavje 7., vrsta 6., in da — umolkne. Toda naj umolkne pesnik! Tak sanjač nima rednih možgan in pravilnih pojmov o življenskih potrebah in zavaja narod s slepečimi mislimi in mamečimi besedami. Čim menj je pesnikov, tem menj je nevarnosti za narod, katerega že prozajiški pisatelji begajo dosti in predosti. Pravijo sicer, da so pesniki biseri v venci narodne prosvete. Toda čemu nam biserov, ko nam nedostaje kruha? Biser je zgolj lišp; lišp pa dela napuh, in napuh je prvi sedmih naglavnih grehov. — Torej na grmado s pesniki!

Vender smo imeli v XIX. in v začetku XX. stoletja dokaj in dobrih pesnikov: veliko pesnikov za tako majhen narod in tako vzornih, da bi bili dosegli pri sosednih narodih, ako bi bili peli v njih jeziku, več priznave in podpore, ne pa takovih trnjevih vencev kakor pri domačem narodu. Nekov pesnik, res pesnik po božji milosti, čutil je prav nemilo tisto obično preziranje. Bil je vse žive dni ubog, bolehav in slaboten, sličen evangelijskemu siromaku Lazarju. Slovensko mesto, v katerem je bil domovinec, naklonilo mu je letno podporo petdeset goldinarjev: za mesto malo, za siromaka-trpina nekaj. Takrat so v mestu krmarili Nemci, potlej so prišli Slovenci na krmilo. Ti Slovenci pa so domačinca, pesnika in trpina, tolikanj pozabili, da mu je bila tista uborna podpora vzeta, predno ga je dobrotna smrt otela uboštva in trpljenja! —

Za XX. stoletja in poznejših stoletij je Evropa naglih korakov napredovala v omiki, v novih iznajdbah, v ogromnem bogastvu nekaterih stanov, v razkošji in bliščobi, ali takisto naglo tudi v sebičnosti in krivičnosti, v uboštvu večine stanov, v občem brezverstvu in nenravnosti. Slovenci se niso mogli odtegniti splošnemu evropskemu razvoju, napredovali so pa še posebe v svoji slovenski reči: v strankarskem razporu, kateremu so se sčasoma privadili kakor prepirljiva zakonska dvojica. Kdor jim je priporočal krščansko zapoved: »In necessariis unitatem, in non necessariis libertatem, in utrisque charitatem«, ostal je propovednik v puščavi tako prej kakor slej. — Slovstvo se je razcepilo v levičarsko in desničarsko, in vsako je dobilo počasi svojo slovnico in pisavo. Bralec jednega slovstva se je brigal za slovstvo nasprotne stranke kakor za kitonosce onkraj kitajskega zidu. Pisalo se je mnogo v obeh taborih, dasi ni bilo mnogo bralcev. Razmerje med pisatelji in bralci se je uredilo nekamo tako, kakor so urejene vzajemne zavarovalnice. Kdor je pisal, smel je računjati na približno gotovo število knjigokupcev; bralec je pa imel že naprej izračunjano, koliko novcev bode zadoščalo za narodni književni davek. Vsaka stranka je pisala najprej svoje strankarske reči in potlej vsako reč, potrebno ali nepotrebno, kakor se je komu zljubilo. Največ pa se je pisalo zabavljic na nasprotno stranko. Vstal je marsikateri bojevnik, ki je hotel posnemati svetopisemskega junaka Simsona. Najprej je vihtel proti nasprotni stranki oslovsko čeljust; naposled pa je izkušal to stranko pokopati s seboj, in če ne drugače možno, tudi s svojo stranko vred, tako da zlomi stebre, na katerih sloni narodova streha. Simson je bil slep na telesi, ko je porušil filistejske stebre; njega posnemalci so bili takisto slepi na duhu, ko so se lotili domačih stebrov. Celo v takih strokah, kjer se obično pričakuje nepristranost, bile so knjige desničarjev in levičarjev jako različne, na primer v gospodarskih rečeh, v zemljepisji, v zgodovini, in bilo je prav zanimljivo primerjati, kaj ta ali ona stranka pove in nasprotna modro zamolči v tistostrokovni knjigi. Celo zemljevidi so bili različni, zakaj mesto, ki je bilo odločno levičarsko, ni našlo prostora na desničarskem zemljevidu. Ker nikomur ni bilo do tega, da bi vse prečital, kar piše njegova stranka, ali da bi premodroval, kako sodi o preporni reči nasprotna stranka, pač pa je bilo vsakomur vse do tega, da se ne dotakne knjige in glasila iz nasprotnega tabora, zato so knjigotržci izumili pripravno razločilo, da se nihče ne zmoti proti načelom svojim: knjigam levičarskim so dajali rdeče zavitke, desničarskim pa črne. Citatelji so se po teh zavitkih ločili v »rdečkarje« in v »črnjake«. —

To rdečkarstvo in črnjaštvo je bilo kakor olje in kis na solato tujcev in potujčencev. Dodati jim je bilo samo še svoje soli s tem, da so tudi ustanovili svoje slovstvo. Pred ostalim svetom so smešili, grdili, obrekovali rdečkarje na veselje črnjakov in črnjake na veselje rdečkarjev — oboje na žalost narodovo. Narod sam pa je bil kakor čeda brez pastirja. Ob prepiru svojih omikancev je izgubil poleg spoštovanja teh omikancev tudi spoštovanje samega sebe in je bil izpostavljen vsem slabim razdornim vplivom inostrancev in domačih brezznačajnikov, ki so liki harpije blatili skledo, iz katere so se najedli. V boji za verstvo je zaostajala skrb za nravstvo in v boji za narodnost skrb za gmotno blaginjo. Tujec pa je deloval z denarjem in alkoholom in s svojo raznarodujočo knjigo. Pokažem vam pozneje nekaj takšnih knjig. Da pa vsaj nekoliko pojmite, kaj se je resno pisalo in v inozemstvu celo resno verjelo, opomnim samo dve razpravi. Vstal je zgodovinar, učitelj slovenske mladine, in dokazoval, da so bili vsi Slovenci prvotno Nemci, oziroma na zapadu Italijani, do turških bojev. Za mnogoletnih turških bojev je prišlo v deželo mnogo uskokov in ubežnikov od slovanskega juga. Ti tujci so se potikali med nezadovoljnimi kmeti in jih naučili slovenski jezik, ki je bil iz početka skrivni jezik kmetskih zarotnikov proti graščinam, kakor so pozneje tudi rokovnjači imeli svoj posebni jezik za svoje občevanje. Ta novi jezik je ostal med kmeti in se širil, ker so vedno upali, da ga bodo še kdaj in uspešno rabili proti graščakom. Pozneje so prišli panslavisti. Ti so spoznali, da bi bilo za Slovane velike važnosti in koristi, ako se geografiško važne pokrajine v srci Evrope na severu jadranskega morja in ob planinah osvoje za Slavijo. Deloval je torej denar, delali so skrivni in očitni podpihovalci. Novi jezik je prešel po tem umetnem poti v knjige in šole, in razširjali so ga tolikanj predrzno, da je med kmeti povsod in naposled celo po manjših mestih izpodrinil nemščino in italijanščino. Nemci torej otimajo samo svoj rod in pridobivajo nazaj svoje prvotno posestvo, ako sedanje Slovence, ki so vsi nemške krvi, zopet izpreobrnejo v Nemce. Takisto Italijani obnove samo staro latinsko kulturo, ako na prvotnoitalskih tleh v Istri in do vrhu Krasa obnove italijanski jezik. — Še duhovitejši učenjak, tudi učitelj slovenske mladine, pa je dokazoval, da ni bilo slovenskega pesnika Prešerna. Bil je pač nekov advokat Preschern. Svoje pravdne spise je izdelaval v nemškem jeziku in ko je umrl, niso za njim našli ničesar slovenski pisanega. Govorili so veljavni možje celo, da ni bil duhovit človek in da je preveč čislal sladko vince. Veliko let po smrti tega advokata so se Slovenci jeli stoprav zanimati za pesnika Prešerna, toda druga izdaja njegovih pesmij je bila nekoliko drugačna od prve, in prepirali so se, ali se piši Prešeren, Preširen, Prešerin ali Prešern. Našel se je pa rokopis nemških pesmij nekega pesnika Prešerna, in te nemške pesmi so dokaj podobne tistim slovenskim pesencam. Ime Prešeren je koroško, in Prešernov na Slovenskem ni bilo drugje nego na koroški meji kranjske dežele, kamor se je morda naselil Korošec. Tudi pesnikov rojstveni kraj Vrba kaže na Korotan, na Vrbo ob vrbskem jezeru. Slovenci so nekoč izmeknili rokopis nemških pesmij nemškega pesnika Prešerna, ki se je nekje na Kranjskem ponesrečil, predno je pribavil svoje lepe pesmi za tisek. Porabili so po njegovi smrti rokopis in poslovenili najlepše pesmi, zamolčavši nemško izvirnost. Prestavil je pa tiste pesmi nekov biblijotekar Kastelic, kar se jasno vidi iz drugače brezpomembnega epigrama v Prešernovih pesmih: »Zakaj pač muhe moj lovi Kastelic? — Prodajat’ misli jih namest čebelic«. Bilje torej nekoč nemški pesnik Preschern, Korošec iz Vrbe ob vrbskem jezeru; Slovenci so pa njegove pesmi ukradli in poslovenili ter jih podteknili nikoli porojenemu pesniku Prešernu, Kranjcu iz Vrbe ob bleškem jezeru! Ali ni to preneumno? Toda ni neumnosti, ki ne najde vernikov; in kakor je razum omejen, tako neomejena je neumnost. Vender je ugajala taka in jednaka pisava, in tisti, katerim je bilo do tega, da se Slovenstvo potopi v tujem morji, delali so na to, da so se njih bedastoče Čitale in da jih prav za prav ni stalo nič troškov, sejati med ljudstvo razdorna in pogubna načela. Kakor veste, ustanovil je veleumni Anton Martin Slomšek, nemara največji dobrotnik svojega naroda, družbo svetega Mohorja. Ta je bila zaklad neprecenljive vrednosti, temeljna ustanova za obstanek in blagost slovenskega naroda. Ko so se domačini prepirali, lezli so tujci počasi in preudarno v to društvo, in ko so preračunjali, da imajo premoč in večino, polastili so se imovine in vodstva. Družba svetega Mohorja je bila naposled ustanova za raznarodovanje potomcev tistih, ki so društvo ustanovili in gojili za obrambo svojega naroda.

Obvarovali smo pa tujcev »Matico Slovensko«. Nje področje se je sčasoma stesnilo zgolj na jezikoslovne reči in s tem se je gotovo povišalo, ker v »Matici« smo imeli vso in jedino besedo učenjaki, jezikoslovci. Obdelovali smo slovenska narečja, nabirali med narodom dobrih besed, čistili jezik in z blagohotno strogostjo presojali pisavo v knjigah rdečkarjev in črnjakov. Tako je »Matica« stala nad strankami; imela je sicer malo udov, a ti smo bili sami učenjaki, in naša slovniška dela so se nam izplačevala še dokaj dobro, ker je ustanova nosila lepe obresti. Ali kdo bi gledal na plačilo v denarjih? Mojih dveh slovnic, namreč tiskane o slovenskem jeziku XXII. stoletja in ne še tiskane o bodočem slovenskem jeziku iz XXVIII. stoletja, ne poplača zlato vsega sveta. Toda glejte, kako so me napadali ravno desničarji zaradi epohalnih mojih slovničarskih del! Sinila mi je v glavo pametna misel, naj Slovenci v dober vzgled drugim narodom in sebi na korist odpravijo nepotrebno piko na i in j, in naj se s piko rajši označuje naglas pri vseh glasnikih. Spisal sem o tem primerno knjigo. Levičarji, rdečkarji so to prekoristno popravo naše abecede odklonili vsaj dostojno, češ, da je moja novota sicer duhovita in koristna, da se je pa ozirati na reči, katere so potrebnejše. Desničarji, črnjaki so me pa kar grdo napadli. Kričali so, da moja mržnja proti piki na i ni toliko naperjena proti naši abecedi kolikor proti naši veri, kateri rabi latinica s piko na i za obredni jezik; in da jaz delam propagando za rusko pravoslavje, kateremu rabi cirilica z brezpičnim i. Zlobnost tega napada razvidite stoprav tedaj popolnoma, če pristavim, da so baš v tisti čas Rusi popustili cirilico, vzprejemši občesvetovno latinico, in da so se malone vsi pokatoličanili na veliko nejevoljo Nemcev in Angležev, Poljakov in Madjarov. Pač so zamrli desničarji z narodom vred, vender jim še danes ne morem oprostiti te zlobe. Desničarji, kakor so bili zlobni in kolikor so imeli pristašev, niso me ustrašili ali ustavili, popravljajočega slovensko abecedo, in odpravil sem nadalje vršičke na c, s, z; saj tudi neslovničar, ako je količkaj pameten, mora spoznati, da je mučno brati in pisati hkrati v dveh vrstah. Po teh načelih in pravilih sem spisal novo svojo slovnico, najimenitnejše slovstveno delo in poslednji spomenik slovenskega uma v poznejših stoletjih. Zavist drugih učenjakov, ki niso mogli preboleti, da sem jih prehitel v tako važni iznajdbi, in težkoprikrivani strah raznih politikov, da utegnejo Slovenci po moji slovnici preveč zasluti in se preveč zaveljaviti, provzročila sta »novo abecedno vojsko« proti meni, in konec te vojske je bila prepoved vse slovenske knjige in pisave, kar sem vam menda že omenil. Oh, zaslepljeni Slovenci! Da ste radovoljno vzprejeli moj pravopis, ne bilo bi prišlo do take usodne prepovedi! —

Slovogoj si nekoliko oddahne, potem potegne izpod pazduhe košček papirja in svinčnik ter nadaljuje:

— Do volita, da vama pokažem svoje nove črke, in takoj spoznata njih neprecenljivo koristnost. —

Plahtalič naglo seže vmes: — Oprostite opomnjo, da moj prijatelj Veselin ni slovničar, ampak kemik in prirodoslovec, kakor je bil vaš tovariš Rudovar. Zame, kakor jezikoslovcu, pa bi ne zadoščalo, kar črkate tukaj na Triglavu; zatorej prosim, dovolite, da tam za učenjaško mizo v Bogatinu temeljito in počasi preumiva vašo iznajdbo in nje jezikoslovno odvažnost. —

Samorad pridruži prošnjo, naj bi Slovogoj, ko je ravno sredi zgodovinskega pripovedovanja, pojasnil vsaj še to, ali so Slovence uničili tuji barbari iz Azije z drugimi narodi vred, ali pa morda že prej sosedni evropski narodje.

Slovogoj odgovori malone srdito: — O neuki, nevzdramni Slovenci! Jezikov temelj, črka, slovnica jim nikoli nista bili v čisli; zatorej so izgubili naposled svoj narodni jezik. Prav se jim godi! Povčm vama, da ne zvesta nì trohice več o slovenski zgodovini, dokler ne poznata moje pisave in nista iskreno uverjena, da ni abecedarska igrača, temveč prepotrebna novost. Naroda sicer ni, ki bi rabil moje črke in mojo slovnico. Toda tukaj ne gre za narod, nego za načela in učenostna pravila; taka so pa vzvišena nad narodi in nad vsemi svetovi, kakor je vzvišen drobec večne modrosti, podarjen razsvetljenemu človeku. —

Samorad se je srepo oziral v Slovogoja, ko je strastno govoril in krčevito stiskal v levici popir, v desnici svinčnik, in zazdelo se mu je, da starčka prevzemlje nekova bolestna strast, slična rokovni blodnji nekakovih umobolnikov. Kar opozori Plahtalič na tolpo čudnih nakaznij, ki se naglo bližajo Triglavu, plavajoč po zraku. Slovogoj se obrne, pazno gleda in šteje posamezne prikazni, ki se razločujejo čimdalje bolj. Naposled zine radostno razvnet: — To so novi barbari, sedanji gospodarji naše domovine! Nam se bližajo, toda moji orli in šopi jih hitro uničijo. —

Toliko da izgovori, že se dvigajo ujede in živahno mahajo s perutnicami. Slovogoj zažvižga. Ujede vzlete visoko v zrak in malone bliskoma planejo na barbare-zrakoplovce, ki so dospeli že prav blizu Triglava. — Zasade jim kremplje v hrbet in jih kljujejo za tilnik in glavo. Mnog barbar je obrnil svoje velike peruti, pripete k životu, in se zvrnil vznak v nedogledno dno globokega skalnega proda za severno steno Triglavovo.

Kar se začuje iz tolpe barbarov glasen pretrgan zviždaj. Na to znamenje, čegar izvira si preplašeni Slovogoj ne more pojasniti, orli in šopi prčcej ostavijo napad, dvignejo se zopet v zrak in se vrnejo k Slovogoju. Z njimi vred prileti blizu dvajset krepkih mož, ki se ustavijo na Triglavu. Obleka jim je od kož, pokrivalo gobov klobuk, obuvalo lesene coklje. Ob ledji imajo pripete velike perutnice, katere premikajo z nogami, na hrbtu nosijo privezano torilo, v katerem je nabrana stisnjena elektrika, gonilna sila za peruti. Čez pleča ima vsakdo orožje, podobno srednjeveškim samdstram. Roke pa imajo proste, da lahko urejajo silo elektriškega toka, in s tretjo, krmilu podobno perutnico ravnajo zmer svojemu pozračnemu plavanju.

Očito gnjeven gleda Slovogoj, kako ti nepridipravi ošabno stopajo na Triglav in si odvezujejo peruti in elektriške stroje. Kar pristopi iz tolpe star mož, evropski oblečen. Bil je to učenjak Rudovar. Ginjen ga objame in poljubi tovariš Slovogoj. Samorad, Plahtalič in novi prišlec se seznanijo in začno pogovor, kakeršen je običen ob takih prilikah. Govorili pa so nemški, ker Rudovar ni znal slovenski, dasi sta mu bila oče in mati Slovenca.

Slovogoja je sosebno razveselila novica, da mu je Rudovar prinesel steklenico dobrega, starega vina. In kaj ne bi? Dokler je bival med ljudmi, čislal je pošteno mero poštenega vina, sedaj pa že dvesto let ni užil niti kapljice. Rudovar je moral steklenico urno odmasiti in seči po kupico v svojem kovčegu. Slovogoj si natoči kupico do vrha, zaluči steklenico z ostalim vinom v prepad, dvigne čašo in se zamakne v pogled čiste mužeče rumenine. Potlej se obrne na vse štiri vetrove in govori počasi s slovesnim glasom: — Samo meni se spodobi ta kupica, meni, poslednjemu Slovencu, morda poslednja. Teci mi ta požir v spomin na vse rojake, ki so daleč tu okolo domovali dvetisoč let in se v trpljenji in neizpolnjenih nadejah ozirali na čelo očaka Triglava! Kamor se ozrem, povsod vidim grobove svojega naroda — zapuščene grobove! Naj uživajo vsaj ti grobovi mir, katerega rodovi, ki pod njimi spe, niso mogli doseči, dokler so živeli! Triglav, ti pa stojaj, gledaj, žaluj! —

Slovogoj izpije z duškom. Potem sede kakor omamljen počasi na skalo, glava mu zleze v naročaj, sapa mu zastane. —

Zaspal je mirno v nezdramno spanje. —

IX.[uredi]

Učenjaka Slovogoja nagla smrt je jako pretresla Samorada, ne toliko pa Plahtaliča in Rudovara, ki sta se precej odpravljala na odhod s Triglava. Samorad opomni, da se blagemu možu, najsi je imel nekaj učenjaških muh, spodobi dostojen pogreb, da ne bode njega truplo podano jastrebom in kraguljem. Rudovar se nejevoljno obrne k spremstvu in mu v tujem jeziku objavi Samoradovo željo. Možje se urno lotijo kamenja, narede jamico, polože vanjo Slovogoja, sestavijo nad truplom oblok in na vrh nakopičijo skalic, kar jih utegnejo premekniti na tesnem Triglavovem temeni. Ko orli in šopi spoznajo, kaj se ravna, dvignejo se tudi oni in prineso z bližnjih prepadov in prodov toliko skalic, da je učenjakov grob lepa kamenita gomila. Ujede prineso tudi ličnih cvetic in jih razsteljo po gomili. Naposled se razsedejo po vrsti okolo gomile in sklonijo glave, kakor bi žalovale za gospodom, ki jih je nad sto let gojil in vodil ter ž njimi delil tiho samoto na kamenitem morji okrog Triglava. Niti vabljenje niti pretenje Rudovarovo jih ne odvede od Slovogojeve gomile.

Ko je bila tako poslednjemu Slovencu zgrajena dostojna gomila vrhu Triglava, opomni vodja spremstvene čete, da je skrajni čas iti še k Bogatinu in tam izbaviti, kar je ukazano. Temu vodji je bil obraz nekoliko evropski, govorica pa pravilno francoska. Rudovar pristavi tudi francoski, da se morata Samorad in Plahtalič za sedaj zmatrati ujetnikoma, dokler ne dojde drugo povelje, in da morata počakati na Triglavu, dokler se ne vrne izprevod.

Nato de Plahtalič: — Prehiteli ste me, gospod Rudovar! Mislil sem že izreči, da bodite vi in vaši spremljevalci najini ujetniki. Toda obveljaj vaša volja! Razločka ni kdo ve kaj; samo spremiva vas do Bogatina in si potlej ogledava vaše ječe. —

Rudovaru ta odgovor ne prija, toda Plahtalič ga zavrne:

— Da bode brez obotavljanja, odplavava jaz in moj prijatelj dalje in vas počakava v Bogatinu. —

Izrekši se dvigne v zrak, in Samorad za njim. Strme gleda Rudovar, kako se izgubljata v daljo.

Na Bogatinu izpregovori Plahtalič Samoradu: — Ta gora krije trojen zaklad: zlatico, te ne potrebujeva; učenost Slovogojevo, te ne želiva; lek za ovekovečbo človeškega življenja, tega ne smeva odnesti. Ne bilo bi pa prav, ako bi Rudovar uplenil te zaklade. Torej zadelajva jih. —

Kakor bi mignil, prispo iz raznih skalnih razpoklin in iz doline škratje podskalnjaki in podlesnjaki z zelenimi suknjicami in rdečimi čepicami, postarni možici sive brade, pritlikavega stasa, a junaške moči ter s kamenjem, nanošenim od vseh stranij, tako umetno zazidajo ves rov, da ni moči spoznati, kje mu je bil vhod. Ko je zid zadelan in zaglajen, pa se naglo zopet poskrijejo po skalnih luknjah Bogatinovih in po drevesnih dupljah doli v bukovi šumi.

Sedaj prispe Rudovar s svojim spremstvom. Plahtalič ga oblastno ogovori: — Prepozno ste prišli, zakaj rov do Bogatinovih zakladov je tako trdno zabit in zakrit, da potrebujete dokaj let, premer ga zopet odprete, ako mu sploh najdete kraj in zmer. Zatorej ne odpasujte zrakoplovnih perutnic, ker takoj se napotimo v vaše sedanje bivališče, kakor vam bodem kazal pot. —

Ves preplašen Rudovar ne ve kaj odgovoriti. Plahtalič pa se obrne še do četovodje, rekoč:

— Odpustite, neznani gospod, svoje ljudi, naj gre vsak po svojem opravku. Vi pa nas spremljajte. Preskrbeno je, da vašemu zrakoplovnemu stroju ne poteče gonilna sila, in dodana mu je celo moč, da bodete plavali urno kakor jaz. Torej le naglo se obrnite. Oporekanja ne poslušam. —

Kakor je rekel, tako se je zgodilo, in spustili so se vsi štirje možje z višave Bogatinove v globoko dolino na jutranjo stran bohinjskega jezera, tja, kjer sta se v XIX. stoletji za streljaj pod jezerom reka Jezernica in reka Mostnica družili v jedno reko, katera se je tedaj od te sovodnji nizdolu zvala Sava Bohinjka. Naši potniki pa ondu niso našli ne Jezernice niti Mostnice, ampak velikanski jez čez korita pod jezerom od hriba do hriba, v jezu umetne zatvornice in pod rakami, na katere je bila reka navrnjena izpod zatvornic, velika jeklena vretena, goneča velike, čudne stroje. Potniki stopijo v razsežno in visoko poslopje od kovine z velikimi okni v strehi. V tem poslopji je bilo vse nastavljeno in zastavljeno z vreteni, žičnimi vrvmi, stopami, kladivi in drugimi stroji; vse se je vrtelo in gibalo, vršelo in ropotalo, vender je bilo vse v redu in snagi. Dasi je bil prostor velik in so delali vsi stroji, zapazili so jedva deset delavcev, krepkih mož, a jako nedostatno oblečenih s kožami. Obrazov ni bilo razločiti, zakaj vsak delavec je imel krinko čez lica. Krinka je bila od aluminija z oknom za oči, z luknjami za dihanje in slušanje, in je imela na čelu številko in še poseben znak. —

Na povelje Plahtaličevo povzame Rudovar:

— Z umetnimi jezovi se je površina bohinjskega jezera podvojila, zatvornice pa urejajo odtok vseh voda, ki se zbirajo v jezero iz vse gorenje doline in s planin in goličav nad njo. Sava ne narasta več v velike povodnji. Velika, vedno jednaka vodna moč, ki se zbira v jezeru in spušča po strmih rakah, pa se izkorišča za pridobivanje elektrike, za varenje aluminija, čegar rude je tod okolo še vedno dosti, in za izdelovanje človeškega živeža iz gozdov, ki pokrivajo vso bohinjsko dolino. Za to rabi ta velika tvornica, ki se še vedno veča. Vsa je od železa in drugih kovin, da je ne uniči nì ogenj od znotraj nì ogenj od strele. Elektrike se tukaj veliko napravlja. Nekaj se je porablja v tvornici, nekaj hrani, nekaj po žicah odvaja drugam. Aluminij je sedaj sploh jako porabna kovina, in hvaležni smo, da prednamci niso cenili velikanskih zakladov te rude v okolici bohinjskega jezera. Človeška živila delamo neposredno od lesa. Vse nižje gore, vse nekdaj tako skrbno obdelano polje pokrivajo sedaj gosti drvošci. Po dobro preumljenem črteži sekajo, ali prav za prav, z žico, po elektriški sili razbeljeno, režejo zrela drevesa in jih privažajo tvornici. Tukaj drobe les, razkrajajo in čiste razkrojene tvorine, pridelek pa pošiljajo v drugo tvornico, kjer narejajo, primešuje in pretvarjaje druge pridelke, mnogovrstna živila za sedanje ljudi. Ta živila se vare strogo po navodilih in izkušnjah najboljših kemikov in zdravnikov; v njih pa je samo to, kar človeka res živi in zdravi. Zatorej med sedanjim rodom ne vidite bolnikov, in krepak stoleten starček ni prav nič nenavadnega. Hrano prirejati od lesa je tudi ceneje in gotoveje negoli od žita, katero potrebuje mnogo obdelovanja in shramb ter je vrhu tega podvrženo raznim uimam. V drugih tvornicah dobavljajo snovi za hrano tudi od rib in živalskega mesa, celo od prsti. Sploh porabljajo ti ljudje vse v človeško korist, kar se da. Država upravlja vse tvornice, kakeršnekoli so; zatorej pa tudi sama oblači in hrani vse državljane in gospodinji v tem pogledu tako oprezno, da bi nihče ne trpel lakote, najsi leto dnij ne narede nobenega živila. Kdor uživa državni kruh, mora državi tudi delati; zatorej ima ona na skrbi, da nihče ni brez dela, da se vsakdo bavi s takim delom, za kakeršno je najbolj sposoben in izurjen, in da pristopi k delu ondu, kjer ga potrebujejo. V tej tvornici so delavci bolj preprosti, vender imajo prav ugodno stanovališče. Stopita z menoj v njih spalnico in obednico. —

Samorad in Plahtalič stopita za Rudovarom skozi ozka železna vrata pod površino bližnje gore, in ko prehodita ozek, nizek in temen rov, dolg kakih petdesetih metrov, dospeta skozi druga bronasta vrata v visoko, okroglo jamo. Elektriška svetilka siplje dnevnosvetle, vijolnate žarke in prijetno toploto po vsem prostoru, vzduh je čist in brez obične zatohlosti in vlažnosti podzemeljskih prostorov. Dočim možje opazujejo to podzemeljsko jamo, izdolbeno s človeško roko, stopi vanjo delavec, ki je prišel iz tvornice. Sede k okrogli kameniti mizi sredi dvorane in potrka obnjo s svojo krinko. Takoj pristopi iz stranskega rova drug mož, jednako oblečen in obdejan s krinko, prinese prvemu štirioglat zavitek in mu odklene krinko. Ko je krinka sneta, skoči prvi mož v prostorno korito, katero z vedno svežo vodo polni taterman zadi dvorane. Mož se tam dobro skoplje in opere, potlej sede še ves moker k mizi, odvije zavitku stanijol in jame žvečiti nekovo črno, mehko reč. To je bila moževa hrana za tisti dan. Ni je bilo veliko, toda teknila mu je in ga je nasitila. Potlej je stopil k tatermanu, izpil nekoliko vode in legel v prazno železno posteljo ob steni. Drugi mož s krinko pride zopet iz zakotja, povezne čez posteljo železen pokrov, da je tema v postelji, in zaklene ta pokrov. Zdajci se začuje izpod pokrova druge postelje oduren glas. Paznik hiti v stranski rov po krinko, odklene pokrov na postelji in pritrdi delavcu, ki se dvigne z ležišča, krinko na glavo. Paznik izgine v zakotje. Oni mož pa zleze iz postelje, pretegne si ude in naglo odkoraka proti izhodu. Tudi naši potniki stopijo zopet pod milo nebo. Tukaj pod starim košatim me česnom govori Rudovar dalje:

— V kratkem času smo videli vsakdanje in vse življenje tukajšnjih delavcev: delo, užitek in počitek. Mož, ki smo ga videli prvega, delal je v jami, kakor mu je strogo zapovedano, užil odmerjeno, pripravljeno hrano in sedaj bode spal do trdno določene ure. Ta mož, ki je pred nami zapustil posteljo in podzemljino, pa je splezal tam na streho svoje tvornice. Ondu bode, veseleč se belega dne, do gotove ure gledal mirne gore in nepokojne oblake, ki se begajo, kopičijo in podirajo nad gorami ter poslušal ječanje vetra v stoletnih mecesnih in šumenje slapov pod zatvornicami. Priliko bi imel kaj čitati in si izobražati duha; ali ta človek ni bil odbran za učenost, torej nikoli ni videl črke in knjige. Lahko bi prepeval, toda petja ni čul razven ptičjega v logu. Utegnil bi premišljati, kar preseza njega vsakdanjost, ali to ga ne zanimlje. Saj pozna samo toliko pojmov in besed, kolikor si jih je pridobil pri vsakdanjem delu; in še teh je dokaj pozabil, ker mu je delo izza mlada vedno tisto in vedno vse znano. Niti navadne skrbi ne pozna. Iz vsakdanje izkušnje ve, da dela in dobiva obleko, stan in živež in da se bode to, kar je bilo doslej vsak dan redno, takisto ponavljalo tudi v bodoče. Mož celo ne ve, kaj je smrt. Videl je morebiti, da se je delavec pri strojih ponesrečil. To pa se pripeti kaj malokdaj, ker so stroji izvrstni, delavci in pazniki izvežbani, krepki in vedno trezni. Če je videl takšno nesrečo, ni ga genila. Mrtveca so naglo odnesli, kam, nihče ni vprašal in zvedel. Drugi dan pa je bilo število delavcev zopet popolno. Kdo je namestnik ponesrečencev, nihče ne spozna, ker imajo vsi jednako obleko in jednake krinke na lici in ker morajo vsi jednako molčati pod krinkami. —

— Čemu so pač te neznosne krinke? vpraša Samorad.

— Ljudje so jih vajeni kakor vi tesnih klobukov in težkih čevljev, odgovori Rudovar. Te krinke so koristna naprava. Z njimi se prav jednostavno vzdržuje red pri delu. Delavci ne morejo uhajati od dela, ker nihče ne more ne jesti ne piti, dokler mu njega paznik ne odklene krinke. Ker pod krinkami ne morejo razločno govoriti, tovariš ne pozna tovariša, in ne motijo se pri delu; ne podpihujejo se in ne seznanjajo se z željami, ki bi vzbujale prazne nadeje ali obteževale srce s skrbmi. Tako tekmujejo v marljivosti in natančnosti, nikakor pa v nezadovoljstvu. Če pa je kdo prav izvrsten delavec, dobi na svojo krinko posebno znamenje in čakajo ga posebne dobrote. Tako žive ti ljudje mirno, zdravo in zadovoljno. Slobode pač nimajo, ali tega noža, nabrušenega na obeh koncih, tudi ne poznajo. Če jih danes oslobodiš, jutri pomrjo. Saj nihče ne ve, kje je izhod iz te doline, kje in kako se dela njih obleka, odkod jim prihaja vsakdanji živež in od česa se napravlja. —

— Ubogi človeški rod, da si se toliko poživinil! vzdihne Samorad. Celo konj in vol sta na boljšem! Ona vsaj poznata tovariša, vpreženega poleg sebe, kar ni dovoljeno tej dvonogi tovorni živini. —

Na ta vzklik naglo seže Plahtalič v besedo:

— Poglejte, gospod Samorad, nazaj v velike delavnice iz XIX. stoletja! Čim večja je bila tvornica, čim več je imela delavcev, tem večja je bila med delavci beda in negotovost, kar se tiče prihodnjega zaslužka. Sedaj je vzela država vse delo v roke. Vsak delavec ima gotovo uro za delo in za počitek, in vso preskrbo v življenji mu podeluje država točno in zadostno. Kakov rob pa je bil vaš delavec? Gospodar ga je stiskal pri mezdi, silil ga na čezurno delo, katerega gladni delavec ni mogel zmagati, in ga odpustiliz službe, kadar se mu je zljubilo. Vaš delavec se je slabo oblačil, slabo hranil, poznal pa je potrato in vse ugodnosti višjih stanov, zato jih je vedno črtil in jim zavidal. Naš delavec se dobro hrani in oblači, višjih stanov pa ne pozna in nima drugih potreb, razven tistih, katerim se streže vsak dan. Da bi se delavci uprli kar tolpoma, da bi po dogovoru vsi skupaj pobegnili od dela, kaj takega se pri nas ne dogaja, ker je vsakdo zadovoljen v svojem področji. Naš delavec ima krinko robstva, ali ta ga ne žuli. Vaš delavec pa je imel krinko slobode, in ta ga je težila, ker ga je pod to krinko povsod zadevalo najhujše robstvo. Vaš delavec se je celo slobodno ženil in je smel imeti otrok, kolikor se jih le je moglo naroditi v teku let in stradanja. Tedaj ste imeli na pol nago na pol lačno deco, krdelo kužnih boleznij in občo nemoralnost med delavskimi krogi. Naš delavec se ne ženi. Vsi možje, ki delajo v tej tvornici in razkropljeni po gozdih v okolici, niso nikoli videli ženskega obraza in ne pomnijo, da jih je nekdaj pestovala ženska. Zato pa ne vidite ni proletarcev ni postopačev, ni beračev ni razuzdancev. Duhomorno se vam zdi, da delavec vsak dan z istim delom ukvarja svoje moči. Tudi v tem je zabeležiti napredek. Že v devetnajstem stoletji so hvalili in v velike tvornice uvajali delitev dela. Res se najbolje, najhitreje in najceneje izbavi tisto delo, katero opravlja izurjen in prav tistega dela vajen delavec. Tedaj kakor sedaj je med delavci nekdo vsak dan mazal kolesa, nekdo vsak dan tehtal železo in nekdo vsak dan prenašal pisma — človek je bil zgolj stroj. Kakov stroj bodi delavec, pa tedaj ni odločevala sposobnost, kakor sedaj, in prvi uk in poziv, kakor sedaj, nego glad delavčev in potreba tvorničarjeva, zakaj bilo je več tistih, ki so iskali zaslužka, nego tistih, ki so ga dajali, in cesto je moral tisti, ki se je naučil pisati izvrstna pisma, samo raznašati razno pisano šaro. Naš delavec opravlja delo, katero si je sam izbral, vaš pa je delal, kar so mu izbrali drugi. To je gotovo tudi napredek. Sicer pa stopite v Ameriko, ako hočete motriti odnošaje, kakor so se razvili po načelih nekdanjih evropskih učenjakov in dela gospodarjev. Morebiti vam bode ugajalo tam bolje negoli v preustrojeni Evropi. Tam vidite golotno slobodo in izvestno učinite delo krščanske usmiljenosti, ako tej zmrzujoči slobodi kupite obleke, da si more vsaj nekoliko odeti svojo goloto. —

Samorad odgovori: — Ne mika me v Ameriko. Saj še same te tvornice ne morem umeti. —

Rudovar pojasnjuje nato dalje:

— Ondu vidite navrnjene telefonske žice. S pomočjo teh žic vodja vseh jednakih tvornic nadzira vse hkrati in lahko govori z vsakim posameznim vodjo, paznikom in delavcem ter ukazuje na vse strani. Ravnatelj te tvornice sedi v oni sobici; srebrno krinko ima na glavi. Vsi podložniki ga poznajo po tej krinki, kakor ste vi nekdaj razločevali svoje visoke dostojanstvenike po zlatih zvezdah in obšivih na ovratnikih. V srebrni krinki tiči njega oblast, in če mu nekoč, ko vstane izpod posteljinega pokrova, paznik priklene zlato krinko, bode tisto uro vodja mnogim tvornicam; v navadnega delavca pa se pretvori, ako mu priklene aluminijevo. Ne v prvem ne v drugem slučaji pa ne bode poznal ni svojega prednika ni svojega namestnika. Vodja in ravnatelj sta učena moža; na razpolago jima je vsa vednost v njiju stroki; toda samo v tej, ker tudi pri delu uma in glave je delitev dela izvedena do skrajnosti. —

Plahtalič naprosi Rudovara, naj bi takisto razkazal bližnje učilišče za mladino v labodski dolini nekdanjega Korotana. —

— Prav rad, odgovori Rudovar, samo nekaj me peče. Oprostite, da povem naravnost. Nad vse bi bil nesrečen, ako vi ali vaš spremljevalec poznata skrivnost mojega leka, ki podaljšuje življenje, in velika bi bila moja odgovornost, ako se ne vrnem ob določeni uri na ukazano mesto. —

— Ne bojte se, odgovori Plahtalič nasmehoma. Do vašega leka nama ni prav nič. O pomočkih, ki podaljšujejo ali okrajšujejo življenje, naučili bi se celd pri meni kaj novega. Opažal sem oba vaša leka, in moje opazke bi vam bile jako koristne. O tem govoriva pri drugi priliki. Ako pa z menoj kaj zamudite, hočem vas tako opravičiti, kakor bi se vi sami nikakor ne mogli. Torej, kar brez skrbi na noge! —

Potniki se vzpno v zrak in skoro ugledajo pod seboj krasno labodsko dolino. Velika poslopja so tam razpostavljena po očitem načrtu, nekaj stara po evropskem ukusu, nekaj nova brez ukusa. Sestav teh mnogovrstnih poslopij obkolja visok zid. Po izvestnih presledkih so zgrajeni okrogli stolpi za stražnike, ki tam pazijo, kaj se godi znotraj in zunaj obzidja. Stopili so med te gradnje nevidni in neslišni za druge ljudi. Čudili so se dvorani, v velikih razmerah postavljeni, svetli, zračni in topli. Tam je bilo okolo tisoč mladih žensk, ki so oskrbovale vsaka po jedno ali dve deteti, pestovale, dojile in oblačile vse snažno in redno kakor na strogo povelje. Zraven sobane je bila bolj temna in še bolj prostorna spalnica za deco prvega leta. Spalo je v nji nad tisoč otrok; starejše ženske pa so se tiho šetale med posteljicami, in kadar se je dete vzbudilo, prenesle so je v drugo dvorano in oddale drugi ženski. Obhodili so tako še nekaj dvoran. Videli so, kako se večja deca uče hoditi, kako se igrajo in vežbajo. Tudi tukaj so vladale ženske mlade in stare. Vsi otroci so bili zdravi, čvrsti in veselih lic. Oblečeni so bili vsi jednako, da se niso mogli razločevati. Ženske, ki so jih oskrbovale, pa so nosile vsaka svoje številke všite na obleki in so imele glavo odeto z gosto tančico, tako da so se jim samo oči videle skozi odejo.

Prišli so dalje do učilnic in vežbalnic, kjer so se urili samo dečki vpričo moških učiteljev. Rudovar je razkazoval, kako uk napreduje z leti in se loči v posamezne stroke. Videli so razne delavnice, kjer so dečki vpričo učiteljev in starejših vodnikov poskušali vsakojaka dela vsak po svoji sposobnosti, in učilnice, kjer so mladi dečki izdelavali znanstvene naloge, kakeršnim so bili v XIX. stoletji jedva kos odrasli mladeniči. Rudovar je povedal, da so od tretjega leta dalje strogo ločeni dečki in dečle in da se nikoli več ne vidijo, ako jih pozneje posebe ne odbero za to. Vsak deček dobi s tretjim letom svojo posebno številko ali več številk in znakov, s štirinajstim letom pa krinko, katera ga potlej tlači ali diči vse žive dni. Prvi priklep te krinke se zvrši slovesno in je za dečka pomemben dan, katerega se veseli že dolgo naprej. Vsak deček se mora učiti, dokler ni sposoben za svoj posel; uči se tega, do česar kaže največ poziva, in izučiti se mora, kolikor je največ možno. Vse to vodi in oskrbuje država. Otrok ne pozna očeta in matere, ne brata ne sestre in ne zve nikoli ničesar o njih. Saj celo mati, ko pride po otročji postelji k dojenčkom, ne ve, ali bode dojila in pestovala svoje ali tuje dete, ker mora vzprejeti tistega dojenčka, katerega ji odbero ravnatelji zavodovi, in zamenja ga z drugim, kadarkoli se to zljubi tistim gospodom. Takisto učenec ne pozna svojih učiteljev, ker so njih lica pod krinko; od štirinajstega leta dalje so mu tuji celo součenci, ker nosijo vsi krinke in se menjajo po letih, zavodih in sposobnostih. Vsak učenec, bodisi mlad delavec ali mlad učenjak, pa se uči in uri marljivo in veselo ter dospe do izredne dovršenosti. Naposled ga država pošlje k primernemu delu v neznan kraj in med tovariše, ki so si vedno neznani po obličji. Tam se mladenič kar najgorečneje prime dela, ker ve, da mu samo marljivost in točnost pomore do višje stopinje. Zajedno pa pazi, da se mu ne zameni številka na krinki, ker pod to številko se popisuje vse njegovo življenje, katero vedno nadzirajo očiti in skrivni nadzorniki. Neprestano nadziranje je pri tem rodu velike važnosti. Tudi to vzgajališče in vsi jednaki zavodi se vedno nadzirajo po telefonski žici, po posebnih vladnih odposlancih, in vsako posebe še po številnih osebah, ki so po stari jutrovski šegi prestvarjene v to, da so nepristranske v vseh vprašanjih, tičočih se moškega in ženskega spola, in posebe izučene, da kakor stari Argos zapazijo in neusmiljeno ovadijo vsak najmanjši nered. Te osebe imajo tudi svoje posebne krinke ali tančice s številkami, kakor po dnevnem redu menjavajo moško in žensko obleko. —

Samorad se je na tej velikanski rednici in vadnici marsičemu čudil in je marsičesa pogrešal. Med drugim je prosil pojasnila, zakaj ne vidi umetnih slik, kipov in nikjer znamenj, ki bi spominjala vere in bogočastja.

Rudovar takoj odgovori takole:

— Pri tem rodu se vsaka reč zmatra samo od praktične strani. Zatorej jim ni slasti in sposobnosti za umetnost, samo dekleta se uče nekoliko peti. Neznana jim je vsa idealnost, in pod smrtno kaznijo je prepovedan vsak poskus pesništva ali modroslovja. Sicer so pa že za vaših dnij propovedovali od zgoraj, da so vse idealne težnje sanjarstvo in da je dober samo tak narodov besednik, ki uči in vzpodbuja gmotni napredek svojega naroda. Kar je vam vera, bogočastje in življenje duše po smrti telesa, to je temu rodu neumevna stvar. Tudi najomikanejši človek med njimi ne premišlja, kaj bi utegnili biti vzroki in činitelji svetovja in človeštva, ali vlada kakovo bitje nad nami in svetom, ali je človekovo bitje končano s telesno smrtjo. Na umovanje o teh nadtelesnih vprašanjih ti odgovori, da ne verjame, česar ne vidi na svoje oči, in da si je brezpametno nakladati dolžnosti in skrbi zaradi negotovega življenja po smrti, dočim naše zemeljsko in gotovo življenje tolikanj zase zahteva vso našo mladost in starost, ves naš duševni in telesni trud, da poleg skrbij za sedanjost ne utegnemo misliti na prihodnjost po smrti. Tem ljudem zadošča vidna državna oblast in ta jim je toliko popolna, da jim je veleizdajstvena predrznost že samo slutnja, da bi nad to vlado mogel biti še višji vladar in sodnik. Tudi tega, kar je nam morala, ne umejejo. Saj nimajo proste volje in vse, kar počenjajo, delajo po ukazih. Torej je vsa njih morala ta: »Vedi se, kakor ti je zapovedano, da ne bodeš kaznovan.« Sicer ste pa takisto v XIX. stoletji v svojih velikih vojašnicah in tudi drugje gojili načelo brezozirne, slepe pokorščine, ki je bila često nasprotna krščanskim zapovedim. Ondaj je tudi vstal marsikateri govornik in pisatelj, ki je učil brezverstvo, tajil neumrjočnost človeške duše in zahteval, naj se veronauk odpravi iz šole: »Vera ali nejevera bodi vsakomur prosta, in z verstvom naj se bavita jedino rodbina in cerkev.« Sedanji rod pak je odpravil vero, cerkev in rodbino; zatorej tudi ne pozna duvalizma med potrebama za časno in za večno življenje, kateri sta se pri vas cesto križali navzlic vaši verski morali; in tudi ne duvalizma med posvetno in cerkveno oblastjo, kateri sta tolikrat prišli do očitega boja med seboj. —

Plahtalič je želel videti še drugih naprav. V tem zapazi, da je odšel spremljevalec, četovodja triglavskih zrakoplovcev. Vsi ga gredo iskat, in bistro oko Plahtaličevo ga skoro uzre v drugem oddelku, oddaljenem deset kakih kilometrov. Bil je to oddelek za žensko mladino, ograjen z višjim zidom nego otroški in moški oddelki. Četovodja je ondu neviden prebivalcem tistega oddelka, viden pa našim potnikom sedel v visoki travi in ves zamaknjen zrl v venec osemnajstletnih, lepoličnih mladenčic, ki so pojoč plesale kolo v senci velike lipe. Plahtalič ga potrkne na rame, četovodja pa se oglasi: — Glejte te divne prikazni! Nam so podobne, vender si ne morem domisliti in nikoli se mi ni sanjalo, da morejo tako krasna bitja vzrasti pod našim nebom! Glejte kako se gibljejo te stvarce, in žive so, kri in meso imajo, govore naš jezik in s kako milim glasom, celo pojo, kakor nisem čul še nobene ptice. Tako me žene srce do teh mičnih lepot, da ne morem povedati. Vi, gospod, imate brezkončno oblast, podelite mi dovoljenje, da ujamem in s seboj odnesem dve ali tri teh veselih, živih igračic! —

Plahtalič prav resno odgovori razvnetemu mlademu možu: — Prijatelj, mirujte! Ne kar dveh ali treh, saj je z jedno samo cesto dokaj težave. Ali tudi jedne vam ni tako lahko dobiti. Če ste jako spretni v svojem poslu, če ste ga vedno poslušno opravljali, če ste trdnega zdravja in velikih duševnih zmožnostij in če v knjigi, katera se piše o vašem življenji ali o številki, katero ste nosili na svoji krinki, ni zabeležene nobene graje ali kazni; onda vas izvestno izbero, da pridete pred obličje takim prikaznim; mi jih imenujemo ženske. Onda se neko jutro vzbudite v lepi hišici, kakeršne dosedaj niste videli. K vam pristopi takšna prikazen, kakor jih sedaj gledate, in vam ljubeznivo odklene krinko za vratom. Potlej bodeta v tisti hiši sama prebivala oba brez krinke; vi pa bodete gospodar in imeli pravico, ženski, ki bode vaša zvesta tovarišica in služabnica, ukazovati, kakor so vam dosedaj ukazovali drugi ljudje. —

— Kaj je to pravica? Te besede ni v naših slovarjih. Pojasnite mi jo, blagi gospod. —

— Besedo »pravica« je prav lahko raztolmačiti, dejanski in istinski jo pokazati pa jako težavno. Sicer vas zanimlje samo moževa pravica. Kaj je ukazovati, kaj slušati, to znate. Moževa pravica do žene je ta, da mož ukazuje, žena pa sluša ali ne sluša, kakor ji ugaja moževo povelje. Sme se pa mož tudi ravnati po ženini volji. — Če torej dobite tovarišico, bodete jo imeli nekaj mesecev, potlej vam bode izbrana v zameno za prejšnjo druga, tretja in tako dalje, morda lepša, morda hujša, morda nova, morda jedenkrat ali večkrat prejšnja. To izbiranje, katero bi vam bilo brez dvojbe pretežavno, bodo imeli na skrbi ravnatelji tega zavoda. Da se pa teh različnih ženskih bitij ne naveličate, bodete vsak dan tudi pridno delali. Sleharni dan ob gotovi uri pojdeta iz svoje hišice vi in žena. Ona vam priklene krinko, vi pa nji tančico. Vi bodete v šoli in delavnici učili take dečke, kakeršni ste bili nekoč sami; vaša žena pa bode opravljala malo deco in učila na ženskem oddelku. Tako vam bode življenje teklo in potekalo jednostavno in brezskrbno. Imeli bodete svojo hišo, dobivali vsakdanjo hrano, in skrbeli bodo vaši vodje, da ne ostanete brez ženske tovarišice. Celo skrbi za otroke bodete oproščeni. Vi in vaše ženske namreč nikoli ne zveste, ali so tisti otroci, ki jih dobivate v vzrejo in vzgojo, vaši ali tuji. Svoje hišice in šole ne ostavite nikoli več, ker se ne rabi za nobeno drugo delo, kdor je dobil žensko tovarišico in je uril mladino v šolah in delavnicah. Med tem velikim ozidjem prebijete nekaj let do neznanega dne, katerega vam odločijo vodje teh zavodov, in tedaj se nekega jutra več ne vzdramite. Elektriška kap vam in vaši tovarišici hipoma ustavi sapo in utripanje srca. Precej potlej vaju odnese zrakoplovec v drug kraj in odda tvornici, kjer vajini trupli razkroje in sestavine porabijo po svoji umetnosti. Vaše mesto v hišici tudi precej zavzame drug mlad človek, ki vas nikoli ni poznal, in tam bode nadaljeval vaše življenje, dokler tudi njega ne zadene elektriška kap ... Ali bi vam ugajalo takovo življenje, gospod četovodja? —

— Oh, gospod, in še kako! Ne morem si domišljati večje radosti, nego po končanem ukazanem delu gledati to krasno, živahno igračico, kako mi bode plesala, in poslušati, kako bode ljubko govorila in pela. Gospod, moja domišljija je preslaba, da bi si upodobil to veselje. —

V tem je Samorad Rudovaru omenil, da se mu zdi jako čudno, ker ni videl nikjer mladine s telesnimi hibami, nikjer pohabljencev, nikjer znakov neozdravnih boleznij. — Rudovar se pohiti s pojasnilom:

— Občevanje z drugim spolom je dovoljeno samo takim ljudem, ki so telesno in duševno kolikor možno razviti in so se vsekdar vedli ne samo brez graje, temveč izvrstno. To občevanje je dovoljeno tudi samo v najkrepkejših letih. S tem se pleme očito izboljšuje. Saj niste videli še nikoli tako visokih krepkih ljudij in tako lepih ženskih obrazov. Tudi v šoli in delavnici ste opažali, da deca tega rodu, kar se tiče duševnih zmožnostij, daleč preseza deco iz XIX. stoletja. V takem razmerji se prav malokdaj porodi dete s telesno hibo. Ako pa se to vender pripeti, ako pri otroku pozneje zapazijo neozdraven nedostatek, onda se tak siromak usmrti, in o smrti ne zvesta ne oče ne mati. Jednako, toda bolj neusmiljeno, ravnali so že stari Spartanci, katere so vam v šolah tolikanj hvalili? Sedanji rod se ravna strogo po načelu, da ne sme sesti k obedu, kdor ne more delati. Jednaka je tudi usoda starčkov, kadar jim odreko mišice ali duh ali vid in sluh. Človek, ki je doslužil svoje življenje, kar čez noč izgine v kemiško tvornico. —

Samorad nato: — Se vedno se ne morem prepričati, da bi ti barbari s človekom, z najdražjo stvarjo, ravnali lepše nego mi s tovorno živino. Ti velikanski prostori so zgolj ostudna človeška kobilarna. Nesrečna država, kjer ne poznajo Boga, kjer robske krinke nadomeščajo obitelj in rodbino in kjer mladine ne smejo vzgajati tisti, ki so nanjo navezani po krvi in prirodni ljubezni! Kakšna mora biti vest in moralnost, kjer se življenje začne brez materinske ljubezni in konča z ukazanim umorom? —

Naglo odgovori Plahtalič namesto Rudovara:

— Ne sodite prenaglo! Ali niste že za XIX stoletja od države zahtevali vseh možnih in nemožnih rečij, kadar so vam pohajale? Ali niste vselej klicali države na odgovor, kadar se je ponesrečil vaš trud? Ta ideal ondaj zahtevane države je sedaj uresničen. Kmetovalec je zahteval državne pomoči ob velikih uimah. Take uime se po statistiških zakonih ponavljajo redno. Toda poljedelec ob obilosti ni deval na stran za dobo lakotno. Sedaj država sama prideluje, sama vse hrani in oprezno varčuje za bedna leta, ki nam nikdar ne bodo prizanašala. Nekdaj je delavec prestopal od dela do dela; kadar ni mogel dobiti dela ali bolje zaslužka, kadar je opešal, kadar je ohromel, kadar je obubožal po zapravljivosti; takoj je zahteval, naj država živi njega in kopo otrok. Sedaj je vso to skrb prevzela država ter vsakomur odloči delo in vsakomur deli vsakdanji kruh. Zahtevali ste, da vsakdo, ki je hodil v šole in se kolikor toliko izučil, tudi dobi primerno službo, da bode užival sad svojega učenja. To je sedaj tudi urejeno. Vsakdo se uči celo brez troškov in vsakdo dobi svojemu znanju primeren zaslužek. Toda ondaj ste prezrli najvažnejšo reč: zahtevali ste za svojo stran neomejeno slobodo in pravico, za državno stran pa neomejeno dolžnost. To pa se ne more zvršiti, ker si država ne sme izpodkopavati sama svojih stebrov. Sedanja država je pravici podložnikov priteknila svojo pravico, rekoč: »Ker po neizprosnih zakonih prirode in pridelovanja morem pripraviti samo gotovo mero živeža na obedno mizo, zatorej ne morem dopustiti, da bi državljani k mizi nastavljali slobodno število gladnikov in za vsakega zahtevali skledo in živila v nji.« Država računja: »Toliko imam živeža, toliko državljanov; toliko jih letos odpade — toliko in toliko se torej sme letos zaroditi novih državljanov in ne več.« Zgodovina pa uči, da se ljudje sami in zlasti tako zvani proletarci ne morejo vzpeti do tiste zmernosti, da bi omejili zarajanje otrok; zatorej je vlada sama vzela v roko vse zarajanje in vso vzgojo otrok ali prihodnjih državljanov. To se godi prav strogo in se drugače ne da izvesti. Saj je star zgodovinski zakon, da mora državna sila ravnati strogo in brezozirno, kadar je za občo blagost treba zatreti razdorne strasti in njih učinke. Videli niste bruna v očesi XIX. stoletja, kadar je ondaj evropska država rekla: »Letos potrebujem toliko in toliko vojakov, toliko najkrepkejših mož se odtegne koristnemu delu, toliko roditeljev odda svojih sinov, toliko žena svojih mož, toliko gladnikov bode pogrešalo rednikov in pomočnikov.« Dali ste tiste vojake, in če je naneslo naključje, poslali ste jih tudi na vojsko v krvavi boj, v srci žalostni, na jeziku navdušeni. Nikar se torej ne spotikajte ob pezdir v očesi sedanjega veka in nove države, ki pravi: »Toliko in toliko potrebujem otrok; te bodem vse sama preredila, vzgojila, izučila in preskrbela z živežem za vse žive dni. Vojakov pa ne potrebujem in vojskovala se ne bodem.« Čudno se vam zdi, da sedaj ne vidite blaznika ali hromaka in da država takega nesrečnika naglo umori, ko se zapazi pohaba. Vi, usmiljenejši vek, pustili ste ga, da je počasi umiral ob vidno nedostatni pomoči; in trpeti je moral vrhu tega vso duševno muko, vsa preziranja in vse surovosti tistih, ki bi mu morali biti usmiljeni. Tej državi očitate brezbožnost, ker nikjer ne vidite bogočastja. Pri vas je bilo na videz drugače. Tudi med vami je bilo brezbožnikov več, nego šteje vseh prebivalcev sedanja Evropa. Nekaj je bilo očitih, nekaj omahljivih nejevernikov in mnogo takih, ki so vero samo hlinili pred svetom. Brezbožniki so bili celo med oznanjevalci božje besede. Ali je dalje tem barbarom imponiralo, da ste imeli v preomikani Evropi toliko nasprotnih ver, dočim mora biti resnica samo jedna? To vse so poudarjali in poskušali naposled zdelovati brez bogoslužja in brez vseh evropskih ver. Tudi sedanji morali se ne smete rogati. Pri vas se je pač lepo učila vera in morala; toda statistika kaže, da je bil ta uk prenedostaten. Koliko je bilo kaznovanih hudodelnikov, koliko nekaznovanih, koliko gabnih, podlih značajev, ki ste jih morali šteti med poštenjake; kako ste morali tolikrat na zanemarjeni in razuzdani mladini opažati kali bodočih hudodelstev? Vaša moralna pravila so bila bolj teoretiško težilo za pamet nego vodilo za življenje, zakaj v praksi ste se ravnali po pravilu; katero nam priča statistika: »Vedi se tako, da se ogneš človeški kazni, ker ta se ne oprosti in se zvrši takoj; božja kazen pa je daleč in predno te zaseže, utegne se ti oprostiti, ako se spokoriš.« Sedanja barbarska država se je poprijela prakse in statistike, ne pustivši ljudem izbere med moralo in nemoralo. Ona terja od Ijudij samo pokorščino, in ni ji do tega, ali je pokorščina nje podložnikov prostovoljna ali prisiljena. Ve pa dobro, da je vsaka zapovedana pokorščina neprijetna. Zatorej je toliko nadziranja, zato so tiste krinke, ki ločijo človeka od človeka, in zato se tudi takoj kaznuje vsaka nepokorščina, ki izvira iz zlobnega namena. Pozna pa ta rod jedino smrtno kazen, ker ne verjame vašim teorijam, da se more hudodelnik izboljšati z ječo. Vi ste bili seveda slobodni, verni in moralni, sploh v teoriji najpopolnejša družba človeška. Ako pa sad svoje popolnosti — kakor ga kaže statistika in vaša zgodovina — primerjate sadu popolne neslobode tega rodu, kakšno sodbo pač izrečete? —

Samorad odgovori žalosten: — Moj rod imej vse človeške slabosti, moj rod je venderle človeški rod. Ta rod, v katerem je zatrta vsa človeška čud, pa se je pogreznil na stališče naše živine, katero krmimo, da nam dela, in pitamo, da jo s pridom zakoljemo. Prosim, odvedite me skoro kamorkoli drugam iz tega gabnega kobilišča! —

V tem pogovoru se je Rudovar nekam izgubil kakor prej četovodja. Plahtalič, ki to zapazi, opomni šaljivo: — Izvestno je starega učenjaka tolikanj pomladil tisti lek, ki podaljšuje življenje, da je šel gledat, kaj delajo tiste prikazni, ki se jim je ravnokar tolikanj divil naš četovodja Rudovaru pa utegne ta poskus spodleteti prav neprijetno, zakaj vzel sem mu nevidnost, da nam ne more pobegniti predaleč. Pojdimo za njim! —

Beseda o ženskem oddelku zopet razvname četo vodjo, in s prosečim glasom se obrne k Plahtaliču: — Dovolite, blagi gospodar, da preženem tega odurneža od tistih krasnih bitij in ga ostro kaznujem za to predrznost! Vedite, gospod, da nisem navaden podložnik nove države. Drugače sem vzgojen, nekamo na pol evropski, in važne pravice imam, na primer, nositi zlato krinko z biseri, navadno pa biti brez krinke. Potomec sem tistih evropskih učenjakov in državnikov, ki so azijskim osvojiteljem naše Evrope pomagali urediti državo in ji osnovati primerne zakone, česar vsega novi barbari niso znali. Nekov moj praded je bil mogočen nemški državnik, čegar slava je daleč presezala meje njegove domovine. Rudovar meni, da sem mu služabnik, ali v dostojanstvu sem daleč nad njim, in moja posebna naloga je, da opazujem vse stopinje tega nevarnega človeka. Smem ga celo usmrtiti, ako imam povod za to. Odslovita ga! Jaz vama lahko pokažem in pojasnim več nego on; zakaj meni je vse očito, njemu pa so prikrite vse državne tajnosti. Da spoznata mojo odkritosrčnost, povem vama, da je otroval svojega nekdanjega prijatelja Slovogoja, ko mu je dal piti vrhu Triglava, in da namerja ubiti tudi vaju. Ako dovolita, usmrtim ga še to uro, da vama ne bode več stregel po življenji in ne dlje z grdimi svojimi očmi skrunil tistih divnih bitij. — Izvolita me torej vzprejeti za kažipota po tej državi; v zahvalo mi pa naklonita katerokoli teh krasotic. —

Piahtalič se na glas nasmeje in izreče prijazno hvalo za svarilo glede hudobne nakane Rudovarove; opomni pa, da sta on in Samorad začarana proti strupu in rani, in ukaže spremljevalcema, naj gresta za njim. Ustavijo se v drugem kraji ženskega oddelka na visoki jelki. Od ondod opažajo, kako se Rudovar razletava nad velikim vrtom liki prežeč jastreb in se potlej naglo spusti k tlom v visoko grmovje, tam odpaše zrakoplovni stroj, pogladi si lase in obleko ter ubere pot proti samotnemu drevesu, pod katerim sedi lepa mladenka, zamišljena v knjigo. Predrami jo Rudovarov poklon in pozdrav. Deklica zakriči na ves glas in zbeži proti bližnjemu poslopju. Na mostiči čez umetno jezerce mora srečati Rudovara. On razpne roke, kakor bi jo hotel objeti. Ona pa krepko sune vanj, da se op oteče ob mostni ograji in se z ograjo vred prekopicne v hladno strugo pod mostom. Dočim se Rudovar v vodi lovi za kosove polomljene ograje in glasno kolneč pleza po bregu, pripoveduje deklica trem zagrnjenim ose bam, opravljajočim stražniško službo, da jo je zalezovala in na mostiči lovila neznanska ostudna nakazen, ki je komaj podobna ljudem, in da jo je deklica vrgla v lavo pod most. Tiste tri ogrnjene osebe poiščejo to pošast in povabijo najdenega mokrega in blatnega Rudovara, katerega se ne boje kar nič, v prostorno sobo, da bi se tam preoblekel in okrepčal. Na migljaj Plahtaličev se prestavijo tudi naši opazovalci v tisto dvorano.

Ognijene osebe Rudovara prav prijazno posade na umetno sestavljen stol zadi dvorane, potlej pa naglo odidejo. Rudovar poskuša vstati, vender sedi na stolu, kakor bi bil pribit. Četovodja povzame:

— Dovolita, da o tem stolu, ki vama je gotovo neznan, izpregovorim nekaj besed. Ta stol, sestavljen od mnogih kovin, izumil je nemški učenjak, ki je s svojo učenostjo vred prestopil v službo novih evropskih gospodarjev. Iznajdeni stol je bil tudi vzrok smrtni kazni izumiteljevi; ta smrtna kazen pa je neovržen dokaz, da je iznajdba izvrstna in zanesljiva. Učenjak-izumitelj je namreč na tem stolu nekaj izpovedal, česar bi sicer ne bil razodel nikomur, in to razodetje mu je prizadelo smrtno kazen. Če sedeš na ta stol, tako se te prime, da se ne moreš premekniti. Potlej ti dado nekaj piti, nastavijo elektriške in magnetiške toke, in v tebi prestane volja, da bi kaj zamolčal, kar veš in misliš, in kaj drugače povedal, negoli pametuješ, sodiš ali namerjaš. Tvoja usta torej govore suho resnico na vsa vprašanja; in tvoji odgovori, ki se razločno čujejo in vestno zapisujejo, ti so istinsko zrcalo tvojega življenja, tvojega značaja in sploh vsega duševnega delovanja. Ko izpraševanje prestane, dado ti zopet nekaj piti, in več ne veš besede, ki si jo izgovoril ali katero si bil vprašan. To je stol očite izpovedi. Takih spiritistiških stolov imamo prav mnogo, in vsakdo med nami ve, kakova so njih svojstva. Zatorej se tudi vedno ogibamo laži, zavisti in prepovedanih namenov, da nas ne izda ta stol, kadar nam je nanj sesti za očito izpoved. Kdo ve, kakšna bi bila sedaj Evropina podoba, da je bil tisti stol izumljen pred petsto leti! — Rudovar še ne pozna svojstev tega stola, na katerega je priklenjen, vender ... —

— Vender bode moral za nekoliko trenutkov govoriti čisto resnico o vsem svojem življenji in o vseh nakanah svojih! seže Plahtalič v besedo. Toda svetujem vama, ne udeležujta se te očite izpovedi. Obema bode neprijetna. Vender storita, kakor vama drago. —

Cetovodja odgovori, da hoče poslušati, ker bode čul zanimljive novice, in tudi Samorad reče, da ostane ondu, ker resnična povest dejanj, ki se zvrše čez petsto let, more ga samo poučiti, ne pa žaliti.

V tem hipu stopi v dvorano pet častitih, jako starih žen; bile so brez tančic.

Plahtalič de Samoradu: — To so morda poslednje ženske evropskega kolena. — Četovodja pa srepo in po strani pogleduje te nove prikazni in polglasno vpraša Plahtaliča: — Kakove stvari pa so to?

Podobne so onim krasnim bitjem, toda teh grdoba proti onih lepoti je kakor noč proti dnevu. —

— To so stare žene, odgovori Plahtalič. Bile so pred nekaj leti mlade in krasne kakor tiste, ki ste jih gledali kolo plešoče. Tudi vi se postarate; oslabi vam vid in sluh, sključi se vam hrbet, in nagrbanči se obličje. —

— Oh, žalostno! Da bi tega ne bil videl! Torej taka je starost! Vedno sem mislil, da je človek kakor mecesen ali smreka v logu: tem krepkejši in častitejši, čim starejši je. O takšni grdi, slabotni starosti dosedaj nisem vedel ničesar. Oh, kako se izpremeni lepa ženska! —

— Tudi te ženske so častite, in spoštovati jih morate. — Med njimi je vaša mati. — Ko gledate te blage obraze, ali se vam ne budi v srci posebno čustvo: prirodna, neizbrisna ljubezen otrokova do svoje matere? —

— Neznane besede mi govorite, gospod! Nikakor ne morem pojmiti, kaj je mati, kaj ljubezen. Nikoli nisem čul ali videl kaj takega. Nihče iz našega rodu ne pozna osebe, ki se zove mati; nihče ne pozna ljubezni. Mi poznamo samo glad in žejo, pokorščino in delo. Gledal sem v lice vsem petim starkam, toda do nobene ne čutim najmanjšega zanimanja; in če mi posadite nasproti vse te žene zaporedoma na stol očite izpovedi, onda bode vsaka po vrsti povedala, da čuti do mene prav tako malo kakor do vas. O vsem tem pa hočem premišljati. Nekov notranji glas mi to veleva z nepremagljivo silo. Starost, onemoglost, mati, ljubezen! Srce me sili v premišljanje; ali tako premišljanje mi je prepovedano. Pred menoj je strašni stol, ki razkrije vse. Ali mi je še možno uiti smrtni kazni? Ali nisem grešil že preveč, ko sem samo želel misliti? —

V tem so ženske sedle za mizo, pripravile pisno orodje, dale Rudovaru požirek nekovega soka, pritrdile razne žice na stol in na Rudovarovo telo ter pripele nekaj posebnih žic v telefonsko zvezo z osrednjo vlado, kakor je to pojasnil četovodja. Potlej najstarejša ženska Rudovaru prečita pisano vprašanje, on pa zamiži ter govori razločno in počasno:

— Nenavadnega človeka ste ujele v svojo oblast, ve zvijačne, stare grdobice, in zelo se pokesate, kadar mi vrnete prostost. Porodil sem se okolo dvesto let pred vami in upam, da se bodem življenja veselil še ondaj, ko bode že davno porabljen kolomaz, ki se izcvre od vaših teles. Nekdaj, ko so drugačni in boljši ljudje vladali tej zemlji, bil sem učitelj na visokih šolah, in bilo ni kemika in prirodoznanca v Evropi, ki bi smel reči, da me preseza v slavi in učenosti.

Te slave nisem zaslužil toliko jaz kolikor moj sprednik na učiliški stolici. Bil je oskromna slovenska duša, jaz pa sem mu bil v svoji mladosti pridejan, da njemu, staremu možu, pomagam pri učenji, pri raziskavah in poskušnjah prirodnih sil in tvarin. Mož je svojemu življenju, posvečenemu zgolj učenosti, zastavil posebno, skoro nedosežno nalogo. Umoval je, da se stara človek zato, ker prihaja z leti v život nekaj snovij, ki kvarijo življenje, in ker mu ne prihaja nekaj snovij, ki vzdržujejo življenje. Raziskaval je to preobilico na jedni in nedostatnost na drugi strani ter naposled preumil tvoriva, ki naj se umetno prida človeku, da se v životu kvarne snovi zatirajo, hranilne snovi pa obnavljajo. Tako bi se življenje podaljšalo za nedogledno vrsto let. Ko so bila tista tvoriva teoretiški zasnovana, lotil se je učenjak praktiškega sestavljanja in dobavljanja takega leka. To so bile dolgotrajne, težavne poskušnje, in pri vseh sem sodeloval tudi jaz. Pri teh poskušnjah in raziskavah sva našla marsikaj važnih, prej neznanih prirodnih sil in kemiških spojin, ki jih nisva iskala; naposled pa sva vender premagala vse raznadeje, dvojbe in ovire ter sestavila zaželeni lek, ki se je popolnoma ujemal s teoretiško formulo. Moj učenik je bil zadovoljen sam s seboj, in to je bilo vse. Jaz pa sem slutil, koliko važna je ta iznajdba in kako sčasoma preobrazi vse zdravilstvo in vse družabno življenje. Živo se mi je sanjalo, kako bi zaslul in neizmerno obogatel, da je ta iznajdba moja. No, moj učenik je bil star in že bolj na onem svetu; in prišla bi mu bila vsa slava že prepozno. Nikoli ni dal ničesar tiskati, zakaj vedno je pilil in mislil v oskromnosti svoji, da še ni zadosti učen. Tudi svoj lek je hotel objaviti šele za nekaj let, zakaj prepričati se je hotel s strogimi poskušnjami na svojih starih kosteh in na drugih, da ga iznajdba ne vara. Meni pa je bilo do slave in bogastva, bil sem mlad in nisem mogel čakati. Torej sem poskusil nov lek — a ne tistega za podaljšavo življenja — na svojem učeniku. Tako sem bil po okoliščinah prisiljen preseliti v večno življenje moža, ki se je vse žive dni trudil, da podaljša časno življenje svojega rodu. Sedaj je bila iznajdba moja, in moji so bili vsi zapiski preučenega moža, ki je umrl brez slave. Naglo sem potlej plezal kvišku na lestvi slave in učenosti ter bil končno imeniten učenjak, ker sem imel dober spomin in spretne roke za učenost svojega učenika. Po mnogih pokušnjah, ki so se vse izvrstno obnesle, objavil sem, kakov lek sem iznašel. Rabil sem ga uspešno pri mnogih ljudeh, seveda za drag denar. Ponudil sem iznajdbo na prodajo, toda kupce je plašila visoka cena. Nasproti pa so uprav tedaj, ko sem se menil oženiti, zavistni zdravniki zagnali hrup, da so v mojem leku strupene spojine in da sem najnevarnejši mazač in slepar. Moj lek je bil prepovedan, jaz pa vesel, da me niso vteknili v ječo in da so mi vzeli samo profesorsko službo. — Dober znanec mi je bil, blaga duša, jezikoslovec Slovogoj, ki pa je imel napako, da se je hudo spri z vsakomer, kdor ni hvalil njegovih jezikoslovskih muh. Ta moj prijatelj je pred nekaj leti svojo učenost, katere nihče ni hotel poslušati, svoje abecede, ki se nikoli niso pisale, in svoje slovnice o jeziku, ki se nikoli ni govoril, odnesel v nekovo zakotje med visokimi gorami. Pridružil sem se mu za nekaj let, ko sem videl, da azijski divjaki, ki ne čislajo nobene učenosti, s kruto roko podjarmljajo in si osvajajo državo za državo v Evropi. Iz doline sva se umeknila v nekovo goro, kjer sem našel primerno bivališče za taka dva učenjaka. Tam sem potlej po naključji zapazil, da planinski orli mojemu leku sličen sok dobivajo v redki cvetici, rastoči na tistih gorah. Ob tem soku sva živela in se ž njim pomlajala nad dvesto let. Kaj ne, častite stare kosti, takov sok bi vzprejele kaj vesele, da si preobrazite gube na licih v mladostno cvetje in da vam zaroji življenja žejna kri po otrplih žilah? Toda meni ni do vas. Moje namere lete gorostasno više. Slovogojevih slovniških teorij sem se naveličal do sita, šel sem do barbarov, ki so se v tem že nekoliko olikali, in prišel do vašega vesoljnega gospodarja. Pokazal in dokazal sem tam svoja čuda, in bila so spodobno vzprejeta. V plačilo nisem prejel denarja, ker tega ne poznate; vender veliko je moje plačilo. Sedaj sem gospodarjev doglavnik, vsa Evropa mi je pokorna, samo vrhovni gospodar ne; a tudi ta je v moji oblasti, ker sem mu razodel o svojem leku samo toliko, kolikor meni koristi. Tudi on bode živel samo toliko let, dnij in ur, kolikor mu jih odmerim jaz. Pekla me je le jedna skrb. Prijatelj Slovogoj, ki jedini ve pridobitev mojega soka, mora umolkniti. Ker pa gotovo molče jedino mrliči, moral je umreti. Pil je moje kapljice, vinu primešane, in sedaj molči. Nad dvesto let sem mu netil življenje, katero ni hasnilo niti njemu niti človeštvu. Imel sem torej pravico ustaviti takovo umetno življenje, imel pa sem tudi dolžnost, tako svojo tajnost obvarovati možnega izdajstva. Zato mi je tudi dolžnost, v večno molčanje prisiliti dva sumnjiva ovaduha, katerima je Slovogoj gotovo izblebetal mojo tajnost. Nekaj nadprirodnega imata na sebi, vender se mi bode posrečilo, da ju dobim v pest, kakor se mi je doslej posrečilo vse, če ne prej, pa pozneje, saj imam časa, tega najdražjega človeškega blaga, v izobilji. Potlej bodem krotil barbarsko drhal po vsi Evropi in Aziji; tisto azijsko budalo, katero se bode nazivalo vsemogočni gospodar, pa bode poslušno orodje v moji roki. Sedaj me je zopet volja, da se oženim, da zaplodim svoj rod in imam koga, ki mu smem oporočiti tajnost svojo. Pogledati sem torej račil med vašimi krasnimi ujetnicami, da si izberem nevesto po svojem ukusu, in ne takšne, kakor se izbirajo vašim možem. V tem ste me danes ovrle. Drugoč me ne bodete več ovirale, ako bode imel ravno ta zavod čast mojega prihoda ...

Odkod je moj rod, hočete tudi vedeti. Da nisem azijsko budalo, kaže duhoviti moj obraz; in če povem, da sem plemenitega kolena, tega ne umejete. Moji dedje so bili slovanskega rodu. Nekdo si je po blagi radodarnosti, katero mu je dopuščala velika imovitost, pridobil dedno plemstvo. Plemiči so se potlej pomadjarili. Od nizkega slovanstva jim je ostalo samo ime, in nekdanje vroče slovansko rodoljubje se je obrnilo v črt do vsega, kar nosi slovansko srce. To je bila za tiste dobe navadna reč. Plemenita rodbina je počasi obubožala, kar je tudi navadna reč. Vi ne poznate plemstva, torej ne pojmite, kako bridko čuti življensko breme zaveden vnuk slavnih in bogatih baronov, kadar mora s preprostim plebejcem tekmovati za vsakdanji kruh. Da bi lože nosil to breme, ostavil je moj oče domovino svojo in šel po svetu s trebuhom za kruhom. Na tem žalostnem in tolikokrat brezuspešnem romanji zve, da je nekov njegov prednik, ondaj ne še plemenit, založil precejšnjo vsoto na obresti, tako da se bodo obresti izplačevale, kadar glavnica doseže izvestno vsoto. To izplačevanje se začne za malo let. Dobivali bodo obresti ubožni potomci tistega ustanovitelja, jeden ali več, kolikor bode ubožcev. Pri tej ustanovi pa je bil natvezen tesnosrčen, a strog pogoj, da mora biti vsak uživalec te ustanove porojen na slovenski zemlji od slovenske matere in da mu mora biti materin jezik slovenski. Krvavelo je očetu vroče madjarsko srce; ali ustanova je bila bogata. Šel je med Slovence, med dobre ljudi, in dobil pri imovitem, poštenem Slovenci — prav pri očetu Slovogojevem — službo in kruh. Za malo časa se oče poroči z devico iz kmetske hiše. Jaz sem se potlej porodil v kmetski hiši na slovenski zemlji, in slovenski me je naučila kmetska slovenska mati, ki ni vedela, da je njen mož baron; zakaj oče je zamolčal svoje plemstvo, da je menj bridko služil preprostemu kmetu. Ustanova je dospela do izplačevanja obrestij. Oče je dokazal, da je madjarski baron in pravi potomec tistega slovanskega ustanovnika, ki je bil plebejskega rodii. Skoro sem pridobil uživanje ustanove do prve svoje stalne službe. Letno plačilo je bilo toliko, da sva se z očetom preselila v mesto in da sva mogla živeti po baronskem stanu. Mati pa je ostala pri svojih kmetskih roditeljih, kjer je dobivala od očeta in pozneje od mene potrebnih novcev za svoje oskromne potrebščine. Šolal sem se dobro, naučil se tudi prav dobro očetnega madjarskega jezika. Opustil pa sem materinščino in čimdalje bolj sem črtil ta jezik in narod, ki mi je dal neplemenito mater; saj to sovraštvo ni bilo prepovedano v ustanovnem pismu. Toda minilo je, ko sem videl umirajočega poslednjega Slovenca. Tudi jaz sem poslednji potomec baronov Veseljenkov; moj praded, ki je založil ustanovo, pa je bil Stojan Veselin, vlastelin v Kraljevci pri Sotli ... —

— Bežimo od tod! zakliče Samorad. Stojan Veselin je bil moj oče! —

— Prepozno je! odgovori Plahtalič mirno. Spominu na poslednjega pravnuka svojega ne uidete, najsi splavate tudi na zadnjo zvezdo v svetovnem prostoru! —

Samorad je izginil v tem hipu.

X.[uredi]

Samorad zopet sameva, ne da bi si dlje želel Plahtaličeve družbe. Nosi in izpreletava se nad dolinami in jezeri slikovitega Korotana, brez trdnega namena, brez jasne želje in brez zanimanja zase in za krasno zemljo pod seboj. Nepopisno utrujen si želi spanja; toda zaspati ne more, ker nima telesa. Iznebiti se želi leva s človeško podobo, ali zopet se ustraši brezčasja in brezprostorja. Odloči se torej dalje begati po praznini nad zemljo. Plava najprej nazaj proti Triglavu, želeč, da se vrne v sedanjost, v XIX. stoletje.

Stopi na Triglav. Ali tam vidi samo sveže cvetice, ki krijo grob Slovogojev, in orle, ki mirno čepe okrog gomile. Odtod splava proti domu. Vender tudi tam ne vidi sedanjosti, ampak med logi in travniki razvaline znanih mu gradov in tržišč. Vrnitev v sedanjost mu je torej zabranjena. Priskutila se mu je nova Evropa razvalin in poživinjenih robov; zato se napoti v Ameriko, da bi videl, ali se res ameriška bodočnost razvija po evropskih načelih, kakor je nedavno trdil tovariš Plahtalič. —

Ta želja se mu izpolnjuje. Iz prva plava proti zapadu tako urno, da ne vidi zemlje pod seboj. Po malem pa polega ta burnost, in Samorad razločuje pod seboj zemeljsko površino. Zanimlje ga bohotna hrastova šuma, sredi nje lena, kalna reka z mnogimi strugami in med temi strugami in soparnimi muzami razvalina mesta v velikanskem razmerji. Nehote se spusti med te podrtine in sede na vrh razpokanega zvonika, s katerega lahko opazuje razsežno prežalostno okolico, ki je vsa mrtvotiha, brez sledu človeškega bivanja.

Dočim premišlja, katero mesto nekdanje Evrope je to razdorišče, bliža se mu starček častitega obličja. Na pisanem turbanu ima dijamant, ki se leskeče kakor solnce; odet je v zeleno svileno haljino in za rdečim širokim pasom nosi starinsko orožje z umetno okovanimi ročniki, ki so obsuti z biseri in dragimi kameni. Starček pristopi in se nemo prikloni, prekrižavši roke na prsih.

Samorad ga gleda ves zavzet. Kar se spomni, da ga je že videl, ali pred malo dnevi ali morda pred nekaj stoletji na razvalinah mesta Babilona — ako tista prikazen po trditvi Abadonov ni bila zgolj sanja.

Starček de prijazno in sočutno:

— Blagost ti, tožni duh iz zapada, ki hodiš semkaj žalovat po razpadu Evropine slave in veličave! —

Samorad odgovori:

— Nisem duh, ampak živ človek iz devetnajstega stoletja; nimam pa telesnega života, ker sem svojega posodil nadzemeljskemu duhu. Dovolite, da vas pozdravim blagega znanca! Prijazno ste me vzprejeli na razvalinah starega Babilona in me spremili v sijajno dvorano babilonskih kraljev. Ondu sem ugledal Semiramido kraljico. Ko pa sem ji pritiskal poljub na ustnice, razpršilo se je vse okolo mene in padel sem na tla v Parizu v ječi, na pol razstreljeni. —

— Spominjam se tega sestanka pred nekaj stoletji in opraščam vam tisto predrznost, da ste hoteli poljubiti slavno mojo kraljico. Davno je že temu, in mnogo ste morali prebiti od ondaj, kakor se vam bere na obrazu. Hudo ste kaznovani, ko morate sedaj v Evropi gledati vse to, kar ste nekoč opažali z Nimrodovega stolpa. Saj ste celo podobni sedanji Evropi. Njeno kakor vaše telo je v oblasti azijskega duha. Vi pa ste zgolj senca in prazen spomin kakor vsa slava nekdanjih evropskih gospodarjev te zemlje. —

— Kdo ste vi, blagi duh? —

— Nekoč vam tega v svoji žalosti nisem hotel razodeti. Sedaj je žalost minila ... Genij sem Velike Azije in bivam sedaj slučajno tukaj, da primerjam razvaline vašega Pariza podrtini svojega Babilona. Tukaj okolo se namreč prostira razdorišče mesta Pariza. Ali se še domišljate orjaških razvalin babilonskih? Ali še pomnite, kako sem vam tedaj prerokoval, da bode Babilon celo v svojih razvalinah veličastnejši, nego je ta groblja blatnega Pariza? Izšlo se je, kakor sem prerokoval. —

— Oh, blagi duh, prežalostne spomine mi budite! —

— Tako je, prijatelj moj! Nihalo na uri svetovne zgodovine je krenilo na našo stran. Sedaj je Azija gospodarica in vrača Evropi tisočletne krivice. Za nekaj stoletij se to nihalo zopet vrne na vašo stran, in ponavljalo se bode takovo nihanje semtertja na stoletja in stoletja; vender ne večno. Zakaj naše zgodovinske dobe so proti večnosti krajše od jednega nihaja na uri. —

— Res žalostne prizore morajo gledati moje oči, zavedene po krutosti nadzemeljskega duha, ki je vedno trdil, da mi bode služil in stregel! —

— Pustiva tistega duha! Morda vam jaz odprem veselejše prizore. —

— Oprostite mi izpoved, da glede na to, kar sem dosedaj videl v novi Evropi, ne pričakujem količkaj veselega prizora! Videl sem ljudi brez slobode s krinkami na glavah in gledal vzgojo po načelih, ki se protivé vsem človečanskim nazorom. Država, postavljena na takov temelj, ne more biti srečna. —

— Prijatelj, ne govorite o sreči! Kdo je srečen? Ali ne samo tisti, kdor se ogiblje sreče? Kako si mislite srečno državo, dočim zgodovina take ne pozna? Sploh se na našem planetu vse izpreminja, suče, obrača, in nič novega ni pod solncem. Danes je na vrhunci robstvo in krinka, jutri zopet sloboda in prosta beseda. Danes vzgaja deco robska država, jutri prosta rodbina ali pa nihče. Človeštvo ne izumre, pa se tudi ne poboljša ne po tem ne po drugem načelu. —

— Bodočnost me ne zanimlje več. Izvolite pa odgovoriti perečemu vprašanju, kako je mogla Evropa zagaziti v takov nečuven poraz? Za mojih dnij je bila vsem učenjakom-zgodovinarjem verska resnica, da rodovi iz daljne Azije ne utegnejo več, kakor ob zvršetku starega veka, uničiti evropske omike in prosvete, stoječe na temelji krščanstva. —

— To so bile meglene teorije. Jaz vam pokažem istinita dejanstva in njih učinke. Samo izvolite stopiti z menoj v predor gore šentgotardske. Ondu je središče elektriških zvez, najmenj iz tretjine sedanje Evrope, in veliko hranilišče listin in elektriških posnetkov. Tam utegnete čuti govore, razzvenele pred stoletji, prav tako, kakor so se ondaj govorili; in ponove se pred vami obrazi, položaji in kraji v vsi nekdanji resničnosti svoji. Takisto bodete lahko opazovali iz dalje vso sedanjost. Ne bode vam žal, če me spremite. Rad vas učim, in časa imam za vas tudi sto let, ako me hočete in smete poslušati. —

Naša breztelesnjaka ostavita mužnati gozd, v katerem se pogrezajo in razkrajajo ostanki divotnega Pariza, in se bližata velikanom visoke Švice, katerih sivi vrhovi in ledena polja še vedno neizpremenjeno strme proti jasnemu nebu. Stopita na goro šentgotardsko in v predor, ki je nekdaj rabli železnici. Po kratki hoji v temi se jima odpre krasna, z vijolasto in rumenkasto lučjo razsvetljena otlina, katere prostornost daleč preseza vse jednake zgradbe iz devetnajstega stoletja. Tu notri se bavi množica ljudij v krinkah in brez njih z opravki, katerih rokodelstvo in namen sta Samoradu popolnoma nova. Toda opazovati mu ni moči; ves truden sede v naslanjač, in takoj ga objame nekakova nezavest brez sanj. Ko se za nekaj časa vzbudi čil in okrepčan, povzame starček:

— Rekli ste tam na pariškem gradišči, da je bila vaša evropska zadruga in prosveta zgrajena na trdni skali krščanstva. Tudi jaz poznam krščanstvo, saj je prišlo iz Azije, matere vzvišenih idej. Res čuda je ustvarila ta vera v zapadu; ali počasi ste se naveličali krščanstva, in naposled je bilo državam in posameznikom samo gosta zavesa, za katero ste se čimdalje bolj odtezali krščanskim načelom in zapovedim. Iz stare zapovedi ste naredili novo: »Rabi svojega bližnjika, kakor bi bil samo zate na svetu!« Kakor so posamezni ljudje zagazili v nenasitno sebičnost, tako so tudi države zanemarjale vzvišene ideale blagosti in pravice; in počasi se je slabil njih značaj v nestalnost zmotrov, v zavistno tekmovanje za slučajnimi koristimi in v vedno pripravljen napad naroda proti narodu. V tej nestalnosti brez plodnih velikih načel so največ odločevale umetno narejene parlamentarne večine. Te so ustanavljale zakonite naredbe po svojih nazorih. Te naredbe so trajale, dokler niso drugačne večine po drugačnih nazorih osnovale novih postav. Tako se je porajalo mnogo nezadovoljnikov in splošno nezaupanje v obstoj zakonitih položajev. Osebna oblast vladarjev je bila omejena po ustavah, in državniki, ki so upravljali državo v vladarjevem imeni, morali so se ozirati na glasove tako zvanih narodnih zastopnikov in na tako zvano javno mnenje. Blagost državi, kjer se zmerno rabi sloboda, ne da bi se kršila pravica, kjer so državniki razsvetljeni in se zavedajo visokih zmotrov svoje države, kjer so narodni zastopniki slobodno voljeni in vestni v svojem pozivu in kjer javna glasila oznanjajo prave, istinite misli in želje narodove! Toda take državne dobe so bile kratki jasni dnevi med brezkončnimi nočmi in viharji. Zakaj vsaka država je sestavljena od posameznikov, in če posamezniki slobode ne rabijo zmerno, če niso pravični in nepristranski, če so se izneverili krščanskim nazorom, onda tudi ne moremo zahtevati, da bi bila celota vzvišena in vzorna nad posameznimi deli. Tako je cesto glas raznih parlamentov, v katerih je časih odločevala slučajna ali umetna večina, nasprotoval mnenju in zahtevam državljanov. Novine, ki so bile največ orožje in orodje posameznih strank in denarstvenih mogotcev, niso bile glasnice pravega javnega mnenja; temveč umetno so narejale in zavajale javno mnenje po naročilu. Tolikanj radodarna priroda je čudno skopa z genijalnimi možmi; in če se porodi genijalen mož, delujejo proti njemu človeške razmere, zavist in bojazen tako silno, da smemo zmatrati za epohalen dogodek, če stopi genijalen državnik na državno krmilo. Bilo je tudi v poslednjih evropskih dobah genijalnih državnikov, ali vsak je bil kaj skoro izpodrinjen. Zavist tekmecev, krik nasprotne stranke in obča bojazen pred novimi idejami, vse to mu je izvilo krmilo iz rok. Vedno dobro pa so državno umetnost pogodili gladki možje navadne čelne visokosti, ki se, kar se tiče njih zmožnostij, niso dvigali nad sredomernost, dasi so mrli za občudovanjem samega sebe. Taki možje so bili strankam ugodni. Ogibali so se namreč vsake velike ideje, nobena stranka se jih ni bala, vsaka pa je pričakovala koristij od njih, ker so omahovali od stranke do stranke in se nagibali sedaj tem, sedaj drugim koristim, danes tako, jutri drugače, ako so sploh mislili na jutri. — Tako so države počasi zagazile v brezdejansko, brezmiselno vsakdanjost, in vsihale so jim vrline kakor človeku, medlečemu od starosti.

Nič ugodnejši niso bili vzajemni odnošaji evropskih držav. Ob začetku XIX. stoletja ste sklica vali ljudske shode, ki so zahtevali splošno razorožitev, snovali ste društva, ki so težila na to, da se meddržavni prepiri rešujejo po mednarodnih sodiščih, in vsi skupaj ste pričakovali, da vas velika evropska vojska otme bremen oboroženega miru. Neizvedne ideje, prazne sanje! Kako naj se zvrši splošna razorožitev, kadar država državi ne verjame, da se vsaka razoroži hkrati, resnično in popolno. In naj se tudi vse razorože, vedno še bode bolj obljudena, bolj omikana in bogatejša država močnejša od menj razvite sosede in tej še vedno nevarna. Mednarodno sodišče bi bilo pač za prepire, v katerih gre za samo pravico. Toda za pozno Evropo so bila bolj važna vprašanja, tičoča se državnih koristij. So pa take koristi, ki se dosežejo samo na kvaro druge države, ali take, katerih druge države ne dopuste iz zavisti ali tekmovanja. To so vprašanja moči in sile, in takih ne reši nobeno razsodišče za zeleno mizo, ampak samo kri in jeklo na bojišči ... Slučaji, usodni slučaji, katerih nihče ni slutil, zanetili so grozovito vojsko, kakeršne do tedaj ni poznala zgodovina: vender za njo ni nastopila doba, v kateri bi si narodje oddehnili in opomogli. Sklenil se je pač mir, toda sebična korist drugih držav, ki so si ondaj, ko se je sklepal mir, prisvojile besedo, nenasitnost premagalčeva in neusmiljena ponižava premagane države so v mirovne pogoje vsadile kali prihodnjega razpora, in toliko da je bil mir slovesno oznanjen »za večne čase«, že se je hlastno pripravljalo na novo vojsko.

Dočim so države tekmovale v vojnih silah in v iznajdbah novih branil in gonobil, odkladajoč vse druge naloge omikane države vsak dan od danes do jutri, vzdihali so državljani pod bremeni, katera so jedva premagovali, uporabljuje vse duševne in gmotne sile. Naposled pa opeša vsaka moč. Zemlja, kolikor je bila umetno in skrbno obdelana, izsesala se je. Izdelki tvornic in rokodelstva se niso mogli razpečavati, ker je doma rastoče uboštvo oviralo prodajo, v stranskih deželah pa je bilo tržišče zaprto, nekaj po tekmovanji dežela, ki so prodajale ceneje, nekaj po tamošnjih domačih izdelkih. — Posamezniki so obubožali, zatorej je tudi državam nedostajalo pomočkov. Tako so prišle države polagoma pod tajno, a čutno oblast lastnikov velikega premičnega imetka. Ti denarstveni mogotci so tudi v državljanskem imovinskem razmerji rabili svoj razdorni vpliv. Načeloma so bili seveda ravnopravni drugim državljanom, kakor sta tudi maček in lev jednega plemena, dejanstveno pa pravica v mogočnih rokah deluje vse drugače kakor v šibkih. Tako so ti mogotci potegnili v svoje roke plodnejša zemljišča in premogokope, boljše tvornice in prometna podjetja. Kadar pa nihče ni mogel dlje ž njimi tekmovati, odločevali so ceno živil in drugih potrebščin, delili blagost in imovinsko pogubo, narekovali javno mnenje, in države so ob troških izsesavanih državljanov morale delovati na korist teh ošabnih lastnikov premičnega kapitala, povsod vplivajočega, nikjer ugrabnega in vedno sebičnega.

Posamezno ljudstvo v takem razmerji ni moglo uspevati. Nravstven vzornik ne more biti, kdor gleda dan na dan razuzdanstvo in krivičnost. Zadovoljstva tam ni, kjer je večina ubožna, in bogata samo neznatna manjšina, katera si je bogastvo nakopičila, zlorabeč svojo slobodo ter imovinsko stisko držav in državljanov. Tako je počasi izginila domovinska ljubezen, ker domovina je kruh jemala, ne da bi ga dajala. Sploh je bilo vse tako kakor ondaj, ko je Bog naročil očaku Noetu, naj si steše ladjo.

Takšno zunaj še nekoliko sijajno, znotraj pa nepopravno in trhlo razmerje evropsko smo opažali tam v daljni Kini tem radostneje, ker smo se bali Evrope, dokler je uspevala v rasti prebivalstva, bogastva in vojne sile. Evropa ali ostala Evropa pa se je bala Rusije, katera se je počasi razvijala na neizmernem, rodovitem prostoru in je jednako težila na Evropo kakor na južno Azijo. Oprezna skrb za svojo korist, evropski denar in evropsko orožje, vse to nas je napotilo, da smo se zvezali z Evropo za napad na nevarno Rusijo. Mi smo pritisnili od vzhoda, Evropa je udarila od zapada, in podrli smo Rusijo. Držeč se starih azijskih načel, pobili smo ogromno množico ljudij po vsi Rusiji. Ko pa je minil prvi strah in trepet, tedaj smo milostno krotili zasvojeno Rusijo, tako da so se ljudje skoro sprijaznili s prevratom in z novimi azijskimi gospodarji. Bili so namreč zopet siti in varni zunanjih sovražnikov in pozabili so narodno svojo dinastijo, ponos narodne države in vso tisočletno zgodovino. V Rusiji smo naselili preobilico domačega kitajskega prebivalstva — pridne, zmerne, varčne ljudi. Zemlja je bila rodovita, bogastvo in število prebivalcev nam je naglo raslo, in tako smo brez težave delovali na razvitek vojne sile, dočim je v ostali Evropi čimdalje bolj pešala zemlja, pojemala množina in vrlina ljudij in se je povsod javljala trohljivost občih odnošajev. Predno je zapadna Evropa spoznala velikansko svojo bedastočo, da je v razdor Rusije poklicala na pomoč čile kitajske rodove in predno je od Amerike dosegla pomoč, katere je moledovala proti nam, stopili smo naprej za korak, katerega nam je narekovala skrb za naš obstanek, in osvojili smo si tudi ostalo Evropo bolj s strahom in z izdajstvom nego po zmagah na bojišči. Ljudstvo gladnikov in sužnjev nas je vzprejelo kakor davno zaželene rešitelje. Neusmiljeno smo podirali mesta in gradove, grozno smo morili. Obči strah, ki je obhajal ljudi, bil je temelj njih pokorščini.

Ko je bila vsa evropska celina v naših krepkih rokah, ni se nam bilo več treba ozirati na običaje in spomine stare Evrope, temveč bilo nam je do bodočnosti, da obdržimo pribojevani svet, da odpravimo možnost uporov in da Evropo, kakor nekako kitajsko naselbino, uredimo tako, da ostane vedno zavetišče preobilemu prebivalstvu matere Kine.

Ze v XIX. stoletji se je Evropa odlikovala po obilici učenjakov in književnikov. Sluli so zlasti nemški učenjaki, ki so izumili dokaj globoko premišljenih teorij, kako je vladati narodom in državam. Tiste teorije se pač niso mogle uresničevati, odkar ni bilo evropskih držav, ali utegnile so biti dobro tvorivo. Naša vlada je torej sklicala najpremetenejše kitajske državnike in sloveče evropske učenjake iz sleharne stroke državnih ved. Ta zbor je po temeljitih obravnavah izumil državno upravo našega evropskega Kitaja, in ta uprava je gotovo vzorna, ker so jo osnovali izkušeni naši modrijani in izmed evropskih veleumov največ Nemci, katerih teorije so bile nekoliko slične našim nazorom. Oprijeli so se ti privojevani učenjaki naše države prav goreče in nam služili zvesto in učenjaški marljivo, čim smo jih pridobili z visokimi naslovi in odlikami, kar nas ni stalo troška. Poglavite obravnave so se tikale vere in prostosti. — Kar se dostaje vere, določil je učenjaški zbor, da se odpravi krščanstvo, sicer pa sme vsakdo verovati, kar hoče. Krščanstvo se je prepovedalo, ker smo se že v starem Kitaji uverili, da načelno nasprotuje nepogojni vsemogočnosti države in brezozirni pokorščini državljanov. Zakaj pravilo: »Boga moraš bolj slušati nego ljudi« ne ugaja našim nazorom. Ali tudi evropski učenjaki niso zagovarjali krščanstva. Nekateri namreč sploh niso imeli vere, nekateri so bili raznih ver, vsak o svoji trdeč, da je prava, in nekaterim je bila naravnost vzor tista država, v kateri se državno oblastvo nič ne ozira na verska čustva posameznikov. Da se moremo krščanstva otresti in ogniti, vzeli smo v roke vso sleharno vzgojo mladine. Uspeh je bil nagel in je presegel vse naše nadeje. Kar je bilo poloviti mladine, vteknili smo jo v nove zavode svoje, starina evropska pa je pomrla. Nista zamrla dva človeška rodova, in že je bila vsa Evropa kitajska in vzgojena po naših nazorih. Seveda, v pomočkih nismo bili skopi in izbirčni; zatorej se nam je v nekaj desetletjih posrečilo, da smo raznarodili vse narode evropske, česar prej navzlic vsem naporom niso dosegli večji narodje proti manjšim.

Kar se tiče vprašanja prostosti, zavrgli smo takisto evropske nazore in uredili državo po azijskem načelu vesoljnega robstva. Uvaževali smo v tem pogledu, da stane uprava z občim robstvom menj, da se državna vsemogočnost in neomejena oblast, za katero so se navduševali tudi evropski učenjaki, more izvesti samo na podlagi obče pokorščine in da evropska prostost ni mogla ubraniti pogube vaših držav, dočim je naša stara kitajska država z azijskimi nazori preživela ves evropski srednji in novi vek. Naši državi na čelu je seveda človek; ker pa ne poznamo Boga, zato nam je človeški vladar Bog, in imamo ga za neumrjočega, vsevedočega in vsemogočnega. Nihče podložnikov ne sme izustiti, da mu je gledal v obličje, nihče slikati njega podobe, nihče izgovoriti njegovega imena. Upravo ogromne države vodijo mnogi državniki, kakor drugače ni možno. Kdo je med njimi višji, kdo nižji, nihče ne ve in ne sme vprašati. Vsem je zapovedana stroga zvestoba in odkritosrčnost. Mišljenje vsakega državnika pa se nadzira z nekim stolom očite izpovedi, čegar delovanje ste že videli. Za vsako pregreho, za vsako kvarno nakano najvišjih državnikov in takisto najnižjih podložnikov pa stoji smrtna kazen, ki se izvršuje brez nobene milosti.

Ker je vlada vseh ljudij mati, vzgojiteljica in strahovalka, zatorej nimamo zasebne imovine, ne poznamo rodbine, dedovinskega nasledstva in vzajemnih pogodeb, in še pojma nimamo o tem, kaj je pravo, kaj pravosodje. Nihče nima pravic, vsakdo ima samo pokorščino; zatorej smo pa tudi vsi jednaki, in državna oblast razpolaga z našim življenjem in z našo smrtjo popolnoma slobodno. Davkov nimamo, ker dela vsakdo za državo brez osebnih dohodkov; celo denarja ne poznamo, saj bi ga tudi ne mogli rabiti, ker nimamo nič prometa. Vidite, tako preprosto se vlada pri nas in tako malo časa je trebalo, da je v Evropi umrlo krščanstvo in se je iztrebila vsa sloboda!

Vender naša država ni jednostavna. Veliko rabimo učenjakov, dasi zdelujemo brez bogoslovcev, pravnikov in modroslovcev. Zadoščajo nam zdravniki, tehniki in upravniki ... Zdravniki prirejajo živež za vse državljane, in to tako popolno, da ne potrebujemo lekaren. Pri nas ni boleznij in kuge, in ljudje so trdni še v pozni starosti; zakaj ne bi, ko ima vsakdo primerno hrano, zdravo telo ter obleko in stanovanje, vedno podložno zdravniškemu nadzorstvu. Zdravniki preiskujejo duševne in telesne zmožnosti vsakega državljana, družijo in razdružujejo naše zakone, oddajajo novorojence dojnicam, deco v primerne šole, mladino v delavnice in odločujejo, kdaj prestani življenje pohabljenca ali onemoglega starčka. Naši tehniki daleč presezajo američanske svoje tovariše. Železnice smo odpravili, zakaj država jih ne potrebuje. Ne mogla bi jih pa tudi vzdrževati, ker so naši predniki porabili malone ves premog. Porabljamo pa vsako vodno moč in izkoriščamo, kolikor možno, elektriške sile. Kako bi sicer mogli razsvetljevati svoje podzemeljske zgradbe, rabiti toliko vročine za razna izdelovanja in vzdržavati krdela redarstvenih zrakoplovcev in povsod razprežene telegrafske in telefonske zveze? Jako se tudi trudimo obnoviti plodovitost zemlje, katero so nam predniki ostavili vso izmolženo. Zasadili smo gozde ob morji in na gorah ter zajezili veliko rek. Naše pridne roke in naš um ter voda, luč in gorkota izpod neba, vse to Evropo zopet prenovi, da bode to, kar je bila pred tisoč leti. Sedaj seveda Evropa ne more živiti toliko Ijudij kakor nekdaj; in država mora skrbeti, da ni lakote in potrebe. Zatorej se pri nas leto za letom preračunja, koliko se sme nastopno leto naroditi novih državljanov, glede na povprečno število usmrtitev in na pridobitev novih virov za hrano državljanov. Ta račun ni lahek, kakor ni lahka razvrstitev prebivalstva v opravila in okraje, da jih tukaj ni preveč in tam ne premalo, da se ne izdeluje neke potrebščine preveč, neke premalo in da se nikjer ne vgnjezdi nezadovoljstvo ali kaka posebna navada. Iz tega ozira se vam morda opravičujejo tiste krinke, ki jih nosijo ljudje, da ne poznajo drug drugega in da se ne morejo pogovarjati, ako niso pod nadzorstvom, posebe odločenim, da pazi na občevanje. —

Starček umolkne, Samorad pa meni:

— Oprostite, častiti genij, da izrečem nekaj pomislekov proti državni vaši osnovi. Zdi se mi, da tujci vašo državo še hitreje podero nego ste vi Evropo. —

Starček odgovori: — Priznati moram, da je tudi naša država kakor vsaka človeška reč nepopolna in podvržena smrti. Vender napada tujih narodov in poraza se še dolgo ne bojimo. Evropa in največji del Azije je sedaj jedna zložna država, prijateljsko združena z ostalo sorodno Azijo. Napasti bi nas utegnili samo Američani iz Amerike ali iz Afrike; toda temu ni povoda. Vedno imajo prepire, vedno državne prevrate, zato ne morejo pripraviti velike napadne vojske. Republikam, kakeršne so ameriške države, tudi ni dana tista poželjivost po tujih deželah, katero so podedovale monarhije že iz časov Nimrodovih. Dalje je v Ameriki še dosti rodovite zemlje, dosti premoga, dosti prostora pridnim ljudem, prebivalcev pa še vedno premalo. Čemu bi z nevarnostjo iskali v tujini, kar se jim varno in obilo ponuja doma? Kakor praktični ljudje bi pa tudi spoznali, da si svoje moči, svoje blaginje ne povečajo prav nič, ako si osvoje našo državo. Naših ljudij ne rabijo, ker jih ne morejo privaditi drugačnemu delu in življenju; naših pridelkov ne potrebujejo, in naša hrana jim je strup. Nasproti pa mi ne potrebujemo njih izdelkov; njih kruha in mesa celo uživati ne moremo, ker nimamo zob. Ne čudite se temu! Naša hrana je vedno mehka, in ker zanjo ne potrebujemo zob, izpadejo nam, največ pa že otrokom ne zrasto drugi zobje. —

Kako pa naj pridejo Američani v naše zemlje? Ob morji je povsod gost les, poln zverine. Ceste ni nikjer, takisto ne hiše, ugodne za njih potrebe, ogleduhov in vodnikov ne morejo najti, ker nihče ne ve, kaj se nahaja dan hoda za njegovim začasnim bivališčem, kje so naša skladišča, kje je sredica naše moči in vlade. Pripetilo se je že cesto, da je priplula tuja ladja v naša prirodna pristanišča. Redarji-zrakoplovci so jo takoj zapazili in objavili. Odplula je na dotično mesto zrakoplovska četa in je z varne višave na ladje spustila steklene oble. Te oble se razlete na ladji ali na vodi in razširijo živ, tudi na vodi neugasen ogenj in omoten smrad. Tako pokonča ladje ogenj, ljudi pa strupeni smrad. Vse smo takoj uničili in nikogar nismo pustili, da bi povedal rojakom svojim, kako so se pokončali njega tovariši. Tako še danes zmatrajo našo zemljo za deželo, s katere bregov se nihče ne vrne. — Če nas napado z veliko silo, postavimo pa tudi mi veliko brambo proti njim, premer znatno predero v deželo. Naša zrakoplovna vojska bode sovražnike gonobila z elektriškimi streli, z ognjem in morečim plinom; gibala se bode brez opasnosti v zračnih višavah in srčno napadala tuje nasilnike, zakaj branila bode po srčnem nagibu sebeohrane krušno svojo mater ter se ne bode bojevala samo na povelje ali iz tako zvanega patrijotizma ob lačnem želodci kakor nasprotna vojska. —

Samorad meni: — Prav vaši podložniki, vzdihujoči pod krutim trinoštvom, ne bodo zvesti branitelji svoje države. Robovi so, in ro bovo orožje je izdajstvo. Slični bodo poslednjim evropskim domobrancem, ki so se tudi napadovalcem udali na milost in nemilost, pričakuje, ako ne poboljška, vsaj izpremembe svoje usode. —

— Motite se, prijatelj! nadaljuje starček. Vam je bila država malik Moloh, kateremu ste žrtvovali život in imetje, tožeč, da vam preslabo vrača vaše žrtve. Vam je bila država idealna vsota narodovih močij, predstaviteljica njega slave in prosvete. Toda kdor je gladen in ubožen, ne ogreva se več za državo, ki mnogo jemlje in malo daje; kdor je sam oslabel, ne zanaša se na moč združenih oslabelcev; in za slavo in prosveto narodovo se ne zanimlje prepalo ljudstvo, kateremu celo ni več do osebnega poštenja. Mi ne delujemo z ideali. Pri nas je prva: siti želodec. Zatorej so naši siti državljani zadovoljni in ne modrujejo o možni izboljšavi svojega stanu. Mi smo tudi vsi jednaki, in nihče izmed nas ni videl boljšega življenja od svoje brezskrbne vsakdanjosti. Vaši državljani pa so vse dni gledali razliko stanov, in gladniki — nezadovoljniki — negovali so v svoji prostosti tisoč neizpolnjivih želja ter zajedno obupavali o neprehodnosti potov, ki naj drže do sreče. Izdajstvo je bilo pri vas prirodno; pri nas bi bilo nezmiselno, ker nihče izmed nas ne more od njega pričakovati najmanjše koristi. Očitate nam robstvo. Robstvo je samo tam, kjer sta sluga in gospod. Te razlike pri nas ni. Robstvo je bilo pri vas, najobčutnejše robstvo! Težak, sluga, rob je robotal na vse pretege za majhno mezdo in ne vedoč, kje bode obedoval jutri. S kakimi čustvi je gledal potrato in razkošje svojega gospodarja, ki si je prigrabil milijone z lokavostjo svojo in z žulji svojih težakov? Najhujše pri tem pa je bilo, ker so vašemu robu vsak dan trobili na ušesa, da smo vsi bratje, in da ima uborni težak prav toliko pravic kakor bogatin in da mu je takisto odprta pot do milijonov, potrate in razkošja kakor milijonarju. Dobiti je izvestno tudi pri nas nezvestobe ali nepokorščine, toda taki slučaji so redki, in kazen je pregrehi za petami. Toda malokdaj pride do kazni, ker vsakdo ve, da ji ne uide, ako se je pregrešil. Da se boje kazni, to je najjačje varstvo proti zločinstvu. —

— Menim, da prav s svojimi naglimi kaznimi brez kazenskega zakonika ustvarjate velike krivice. —

— Nikakor! nadaljuje starček. Vi ste v pravicah in v pravosodji vedno poskušali, vedno izpreminjali, delali izjeme in pridržke, kakor da vas peče vest ali da nečete izvrševati prava vselej nepristransko. Izumili ste celo porotna sodišča kakor zaščitje proti možni pristranosti državnih sodnikov in bobnali ste, da je to velika slobodnostna pridobitev, dasi ima državna oblast pravico, ob gotovih slučajih porotna sodišča nadomestiti z izrednimi sodišči in zločinca postaviti pred porotno sodišče, katero ni pristojno glede na mesto storjenega hudodelstva. U čakali ste tudi porotna sodišča, tako sestavljena, da se je v porotniškem mnenji bolj izražala strankarska strast ali narodna mržnja nego pravno čustvo. Pri nas se sodi drugače in nepristransko. Kaj je kaznjivo, ve že vsakdo po svoji vzgoji, in ne potrebujemo za to pisane knjige. Sodno ravnanje pa je jako jednostavno. Velik nemški učenjak nam je izumil stol očite izpovedi, kar pa ni tezalnica, ker mi ne poznamo torture nekdanje omikane Evrope. Človek, sumnjiv zločina, posadi se na takšen stol in pove na vsa vprašanja čisto resnico. To izpoved poslušajo trije možje, izžrebani sodniki, ali po telefonu ali iz očij v oči. Sodniki tudi sede na takih stolih, torej izreko sodbo po vestnem svojem prepričanji. Če prisodijo na kazen, tedaj se zločinec takoj usmrti z elektriko, ne da bi ga še odvezali od stola. Ako pa je oproščen, izpije nekov sok, da pozabi vse, kar je govoril; in odveze se od stola. Tudi sodniki izpijo po sodbi tisti sok, da pozabijo zločinca, zločin in sodbo ... Izvolite pogledati tja v nekdanji Korotan, ondu zapazite dva človeka, ki sta nedavno prebila smrtno kazen. —

Dočim se pripravlja žica za ta pogled v daljo, pripoveduje starček, da se trupla navadnih obsojencev pošljejo v kemiške tvornice, kjer jih razkroje in koristno porabijo kakor vsa druga človeška trupla, ker mrliči se ne pokopujejo. Nenavadni zločinci se pa javno izpostavijo. — Vsak takšen zločinec je sam svoj kip. Vi ste stavljali spomenike slavnim, zgodovinskim osebam, da ste se bahali ž njimi. Mi jih stavljamo zločincem, da so v svareči vzgled. Obsojenčevo truplo se odpre in potlej se s posebnim strojem napoji tekočine, katera se skoro strdi kakor kamen. Ta kamen, pristni obsojencev stas, postavi se na podnožje, v katero je vdelana bronasta plošča, ki naznanja, kaj je kip zakrivil. —

Samorad pogleda skozi temno okence na konci pripete žice in takoj ugleda dva človeška kipa. Obraza sta bila kakor živa, samo oči so osteklele.

Prvi kip ima napis: L. 18. 4. X./IV. 5. 9. I.

Želel je slobodno misliti.

In na drugem se čita: X. 81. 5. VII./D. 170. 2. III.

Dvomil je o neumrljivosti našega vladarja.

Prvi kip hrani okamenele ostanke vodje zrakoplovni četi, drugi pa učenjaka Rudovara. Obe osebi poznamo iz prejšnega poglavja. Vzgrožen gleda Samorad ta spomenika in miluje poslednjega svojega pravnuka. Genij Velike Azije nadaljuje:

— Vi ste kaznovali samo hudobno dejanje, pustivši božji pravici kaznovanje zlobnega naklepa. Mi ne priznavamo Boga, zatorej nam ima država božjo oblast in pravico kaznovati tudi zlobne naklepe: zatorej sta onadva okamenela. Zakrivila sta najzlobnejši, najnevarnejši zločinstvi: zločinstvi, kateri sta naperjeni proti obstoju in bistvu naše države. Kjer velja splošna pokorščina, kjer ima državna oblast misliti in skrbeti za vse in za vsakogar; tam ni prostora slobodnim mislim, tam se misli jedino to in tako, kakor je zapovedano vsakomur. To je tako dosledna reč, da se ne smete čuditi, če smo zraven krščanstva prepovedali tudi vso umetnost, vse pesništvo in modroslovje, vso zgodovinsko in govorniško vedo. Mi nimamo leposlovja, ne poznamo nekdanje vaše splošne omike, in našim matematikom bi se zdelo smešno meriti tek nebeških zvezda ali se ukvarjati z vprašanjem, je li se suče zemlja okolo solnca ali solnce okolo zemlje. Slobodno modrovanje bi nam izpodkopalo vso državno osnovo: saj ne smemo dopuščati, da bi kdo drugače mislil nego delal, namreč prvo slobodno, drugo neslobodno, ker skoro potem bi ljudje zahtevali slobode tudi v dejanji. — Takisto je zločinstvo, naperjeno zoper bistvo naše države, dvojiti o neumrljivosti našega vladarja. Ker ne poznamo nadzemeljskega gospodarja nad človekom, prisvajamo popolnoma dosledno božja svojstva svojemu pozemeljskemu vladarju in verovati moramo, da je on popolno bitje, obdarovano z neumrjočnostjo, vsemogočnostjo in vsemodrostjo. Kdor misli, da je naš vladar človek kakor mi drugi, ta čini pravo veleizdajstvo. Sicer ste nekaj jednakega poznali že v stari Evropi. Ondaj ste pač z ustavami omejevali osebno oblast svojih vladarjev, toda vladna uprava vam je bila vsemogočna, neumrjoča, in težko bi bil pri vas ušel kazni tisti, kdor bi trdil, da celotno poslovanje državne uprave ni nezmotno. —

— Vaša država trapi bistvo človekovo, razvoj in blažitev duha; torej ne more imeti stalnosti. —

— Mi ne trapimo duševnih močij, mi jih samo urejamo, da vsakdo služi celoti in da se ne ustvarjajo sredobežne sile. Kam ste vi zabredli s svojim prostim razvojem duševnih darov? Poglejte pa nasproti našo mater, kitajsko državo! Poznali ste jo nekoliko že v XIX. veku. Katera država se je mogla tedaj meriti ž njo, kar se tiče starosti in števila prebivalcev? Naša sedanja država pa je osnovana strože nego stara kitajska. Mi smo za nje ustanovitev porabili vse izkušnje domačega Kitaja in vso učenost osvojene Evrope; mi imamo izdatnejših, naprednejših pomočkov za svojo ohranitev in ne toliko nevarnih tekmecev kakor nekdaj Kitaj, ki je sedaj z nami prijateljski zvezan. Do nedogledne bodočnosti se nam ni bati napada in poraza od nikogar. Vender se pogubi tudi naša država, in po Evropi, katero smo zasadili z gozdi in izpremenili v rodovit raj, zopet zagospodari evropsko pleme, ki bode uživalo plodove našega truda in naše varčnosti. Zgodi se to pozno, vender zgodi se pač. Nič stalnega ni pod solncem, katero tudi ni večno. Tudi naša država se mora pokoriti zakonu vseh človeških naprav. Postarali se bodemo in umrli, in tiste prirodne sile, ki delujejo na to, da iz trohnobe zaklije novo življenje, razdrobe tudi naše carstvo. Vsako bitje nosi v sebi kal smrti. Smrtna kal evropskim državam je bila sloboda; našo državo zamori prav to, kar jo sedaj vzdržuje: robstvo. V robski pokorščini zamre počasi vsa volja in opeša ves razum. To pešanje duševnih sil prestopa in se množi od rodu do rodu. Jednotno vladanje po neizpremenjenih načelih in delitev vsega delovanja med posamezne izvežbance, ne da bi se roka in duh kdaj bavila z drugim opravilom in ne da bi človek kdaj užival nenavadnih razvedril, to dvoje pa činuje na to, da posamezniki več ne vzmorejo napredka in novih iznajdeb in da vsa državna uprava okostenf. Med državljani se javlja topoglavost, blaznost; množe se samoumori. Državni stroj pa celo v navadni vsakdanjosti ne zdeluje, kakor bi moral in kakor je posloval nekdaj; v nenavadnem slučaji pa odreče vse poslovanje. Tako pridemo do splošnega poraza ... Takova je človeška nrav! V sredi, v zmernosti ne ostajamo, ampak begamo od skrajnosti do skrajnosti in ondu zagazimo do robov, ki nas strmoglavijo v prepad. Videli smo vaše države, osnovane na temelji krščanstva in slobode, videli smo, da ste ostavili krščanstvo in da vas je sloboda vseh proti vsem, sloboda, izvedena do skrajnosti, zavedla v prepad. Posnemati nismo smeli vaših vzgledov; morali smo poiskati nasprotno stališče. Zgradili smo torej državo na temelji materijalizma in robstva ter zabredli v nasprotno skrajnost. Lepo se da učiti zmernost: »Sustine et abstine«: Pokorščina ne sme zatreti slobodne volje in misli: Sloboda ne sme ubraniti podrejanja posameznikov pod višji zakon in ozira na jednake pravice in koristi bližnjika: Državam kakor državljanom je treba idealnosti, povzdigati morajo duha kvišku in krotiti sebične strasti, ker človek ne živi za nasičevanje nenasitnih strastij, in država ni zgolj narod v orožji. Vsakdo pozna resnico takih naukov, toda ravna se po starem reku: »Video meliora proboque, deteriora sequor« ... Kadar je mera polna, tedaj nas strahuje nadzemeljski vladar, najsi ga priznavamo ali ne, in kaznuje narod z narodom, skrajno slobodo s skrajnim robstvom, Evropo z Azijo, Azijo z Ameriko in obratno. Tako se vrti kolobar človeške usode od stoletja do stoletja, in kar je danes na vrhunci, to se nagne jutri nizdolu, da zopet vstane. Tako je naša svetovna zgodovina svetovna sodba: večno strahovanje, večno se ponavljajoče človeške zlobe in bedastoče, danes tako, jutri drugako, bistveno pa vedno jednako — ker nič novega se ne zgodi pod solncem! —

To izrekši se starček razprši v sivo brezlično meglilo. Samorad pa zre začuden predse in sanjavo premišljuje, ali je bil ta starček oseba ali prikazen kakor morebiti nedavno na razvalinah babilonskih? Ali so bile njega besede, katere tako spominjajo Abadona, iskreno mnenje ali mameče slepilo? Dočim tako omahuje, jame se megla gostiti in iz nje vzrase človeški stas, ves podoben Samoradu, kakeršen je bil pred štirimi leti v cvetji in zadovoljstvu zlate mladosti.

Samorad se preplaši in zakliče: — Kdo si, zlobni duh, ki me trpinčiš, očitajoč mi nedolžno moje lice iz dobe vzorov in blagih želja? —

Prikazen odgovori: — Nisem zloben duh, ako ti očitam dobo, ko še nisi poznal kesa in obupa ... Bil sem ti zvest spremljevalec po dejanski zemlji in ob breztelesnem beganji v sanjavi bodočnosti.

Često sem te svaril, toda bil si gluh in se nisi oziral name. Zopet te hočem opominjati; toda vrniva se najprej v istinitost XIX. stoletja in posetiva mojo in tvojo rodno hišo. —

Samorad gleda očito vesel domači dvorec, ki še vedno kaže blaginjo in ukusni red svojega gospodarja, drevje, upognjeno pod ovočjem, trsje, polno zažetega grozdja, kozolce, natlačene s snopovi, in povsod vesele obraze ter vidni blagoslov božji. Na misel mu pride huda ura ob požaru njega pristave, katero vidi danes nepoškodovano. To vse ga nekamo vznemiri, da vpraša mladeniško prikazen:

— Povej mi, spremnik, kdaj sem poslednjič gledal svoj dom? —

— Čas merim kakor ti — odgovori prikazen. Če ti ne veš dneva, meni tudi ni znan. Sicer pa nama gre za bodočnost, da živiš in ne umiraš samo kakor ves ta čas, ko so te vezale spone Abadonove. Moč imam do zlega duha in opominjam te, da se mu odrečeš in zahtevaš nazaj život in prostost. —

Toliko da prikazen to izusti, pristopi Abadon, kakor bi bil vzrasel iz tal. Tudi Abadon ima Samoradovo lice. Samorad se zopet ustraši svojega obraza. Kakor je lice, katero mu očita mladeniška prikazen, zdravo, bodro in sočutno, tako je tisto, katero nosi Abadon, strastno — medlo in utrujeno — pokoja želeče, in Samorad bi gotovo slastno segel po prvem lici, ako bi smel voliti. —

Abadon upre togotne oči v prikazen; ta pa se ne gane, ampak govori obrnjena k Samoradu:

— Najprej vedi, da ta zli duh, ki se je sedaj prismradil semkaj, nima moči do mene in tudi do tebe ne, dokler mi pustiš, da govorim s teboj. Torej odpri besedam mojim ušesa in srce! Jokati moram po tebi, kakor so nekoč po očaku Jobu jokali njega prijatelji! Jobu je ostal zdrav vsaj duh; tebi pa ni ostalo nič. Svoj život si zamenjal za ta ostudni meh, od katerega še senca ni tvoja, ampak Abadonova. Tvoja volja ni več moška, ampak liki jesenski list, ki ga prenaša veter od grma do grma. Tvoj um pa deluje tako, kakor da sta opešala ves spomin na tvojo nekdanjo zavest in vsa razsodnost. Moreš li odgovoriti, čemu motriš meglene obraze nastopnih stoletij, ki te nič ne peko, in zapiraš oči jasni sedanjosti, v kateri živeti in delati je tebi dolžnost? Ali si zadobil količkaj tiste obljubljene koristi za svoje dejansko življenje, ko si gledal črkobera Slovogoja, brezznačajnika Rudovara in na razvalinah evropske prosvete človeške patvore, poživinjene po azijskem trinoštvu? Ali si se kdaj v peklenski svoji obmani vzpel do sodbe, da je vsa ta bodočnost, ki je mikala tvoje oči, zgolj premišljeno sleparstvo? Ali si se kdaj zavedal, da si utopljen, izgubljen, če jadraš dalje s tem vetrom na svojem čolniči brez krme? Ne želim, ne pričakujem tvojega odgovora; sam bodem odgovarjal. Razgrniva sliko tvojega življenja — ako se sme življenje imenovati tako brezvoljno brezumno opotekanje — od danes nazaj do tistega dne, ko te je Abadon potegnil iz Save; razmotriva tvoje bedastoče in tvoja potovanja, in potlej pridem morda do zadovoljstva, da nisem govoril gluhim ušesom. —

Kaj si videl in čul iz dobe po XIX. stoletji? Zgolj zlobo in bedastočo, vojsko bratov proti bratom, splošno dirjanje v prepad, poraz svojega naroda in vse Evrope, zatem robstvo, kakeršnega doslej ne pozna zgodovina človeška. Vse si videl peklenskočrno, brez najmanjše iskrice nebeškega ognja. Sestavno si se uvajal v tisti Abadonov pesimizem, ki je žalostna, sramotna maroga našega veka, gonoben zločin in podla bedastoča ... Član si človeške zadruge in naudan si bil blagih upov in namenov. Kazalo se ti je, kako se človeštvo naposled poživini, in predočeval se ti je podli značaj poslednjega tvojega potomca: to vse z namenom, da sam ne čislaš življenja, da se ti življenje priskuti kakor naloženo breme in da bode dovršetek vse tvoje omike, vseh tvojih blagih naporov značaj, kakeršnega si videl na Rudovaru ... Član si majhnega naroda, ki se vztrajno bori za svoj obstanek in za svojo čast. Kazalo se ti je, kako je prepadel v smešnost in podlost in naposled uničil malone samega sebe: to vse z namenom, da se iznebiš ljubezni do rodne zemlje in se otreseš tistega prirodnega čustva, ki te veže na rojake tvoje. Tako dosledno si se pojil s pesimizmom, da si verjel prizore, ki nasprotujejo zakonom prirode in večne pravice ter vsem pojavom zgodovine človeške. Tako te je se stavno vzgajal tisti duh, ki te izvestno ni zastonj otel iz savskih vrtincev. Otel te je zase, za svoje kraljevstvo, katero ti je nedavno slikal tolikanj peklensko; in sedaj te vzgaja zase, da bodeš nekoč propovednik njega blagovesti — razčlovekujočega pesimizma. Plahtalič, Slovogoj, Rudovar in tisti genij Velike Azije, katerega si našel na razvalinah mesta Pariza, vsi so bili zgolj prikazni Abadonove, kakor je laž tisočera, resnica pa jedna; laž prikupna in vabeča pod krinko resnice, dočim je resnica preprosta in trpka. Najprej si nosil obroč na vratu — sramotno znamenje robstva; potlej pa si zabredel še globočje, zamenivši svoje telo za ta prazni lev. Tvoj lev je pristna slika sedanjega pesimizma. Zavedeni po napačni vzgoji, slečete dejanskega človeka, ustvarjenega po božji podobi, zavrgši svojo krepost in zaupanje v samega sebe, svoje verstvo in narodnost, in hkrati oblečete lev Abadonove podobe: brezbistven lev domišljave in skepticizma, lenega fatalizma in plašljive brezupnosti. V tak lev potlačeni, pač čutite svojo ničnost in sodite potlej, mereč ves svet po sebi, da je človeštvo prokleto v ničnost in da so ljudje na zemlji res samo zemeljski metež, kakor ti je nekoč laskavo očital novi tvoj bog Abadon.

Tako omamljen si gledal skozi Abadonove naočnike in iz njegovega leva človeško zgodovino minulih in bodočih časov. Čuda torej ni, da si videl slikano vse mračno na mračno, zgolj človeški prepad in poraz in nikjer vesele nebeške luči. Vender je neovržna resnica, da človeštvo napreduje in da se blaži. To resnico nam razodeva prav statistika, na katero se je sklicaval Abadon in se sklicujejo tako radi pesimisti, dokazujoč prepad človeške zadruge. Statistika, ta najnovejša veda, ki je dokazala čudovito rednost tako v pojavih prirodnih slučajev kakor v činih proste človeške volje, veda, ki kakor pristna fotografija istinsko razkriva vse razmerje človeške zadruge, ne dopuščajoč olepševalnega slikanja ali Potemkinovih vasij; ta statistika nam pač podaja važni nauk, da so bedastoče in zlodejstva ne samo učinki strastij in napak posameznih ljudij, temveč takisto posledice splošnega stanja človeške družbe v dotični dobi. — Toda nuja nam tudi važnejši in tolažilni nauk, da vsak napredek v državnem redu in v splošni omiki, vsaka poboljšava v pridelovanji in v občilih, vsaka nova koristna iznajdba blagodejno in stalno činuje na človeško zadrugo, in to v vseh ozirih in mnogo hitreje in jačje, nego smo pričakovali. Nič ne ostane samično in brez posledic. Ne topi, strašljivi fatalizem, temveč živa, blagodejna poboljšljivost človeške družbe odseva iz matematiško gotovih podatkov statistiške vede. Ta veda nam kaže, da za izboljšanje človeštva ne potrebujemo novih kazenskih prepovedij ali novih verskih zapovedij, temveč jedino napredovanja povsod načete splošne izobrazbe in razumnosti. Sploh nam podaja statistika tolažilno gotovost, da napredujemo z omiko vred, da se človeška zloba manjša, da se lajša gmotna beda nižjih stanov in da se množi splošna materijelna in ideelna imovina.

Vi, mladeniški pesimisti z nazori umirajočih starčkov, poudarjate, da človeštvo hira in da se stara zlasti Evropa. Res se staranju in razpadanju po dovršeni dobi svojega razcvita in svoje moči narodje takisto ne morejo izogniti kakor ne posamezni človek. Tudi duh vsega naroda ali naroda kakor celote nima življenja brez meja. Kadar je doseženo najboljše, mora nam ugajati slabše, ker se vedno poraja novina, in kadar je dospel narod do vrhunca, mora se napotiti nizdolu, ker ne more ostajati; pot nizdolu pa je navadno hitrejši od pota vkreber. Sploh se ne more nobena človeška naprava ali namera izvesti do skrajnih posledic, ker vsega človeškega početja se drži zmota in greh in vsakemu zemeljskemu bitju je že pri postanku vcepljena kal prihodnjega prestanka ... Toda pota božje previdnosti so nezasledna; ako pa jih izkušamo zasledovati, moramo v človeški usodi iskati tudi večne pravice in večne ljubezni božje. Zatorej se nihče ne sme predrzniti do pesimistiške trditve, da je človeštvo že dospelo do poslednje dobe svojega zemljevanja. Koliko tisočletij so po zemlji lomastili ihtijosavri in njih svojat, predno so se pogreznili v kredo! Ti, človek, božja podoba, pa si ne upaš zase pričakovati vsaj toliko tisočletij, kolikor jih je bilo danih tisti golazni in nakazni? Vera te uči, da je po padu prvega človeka minilo štiritisoč let, premer je prišel obetani Spasitelj, da nam odveze prokletstvo izvirnega greha. Ali ne dvojiš o božji pravičnosti in ljubezni, ako pesimistiško trdiš, da bode doba, v kateri se more človeštvo udeleževati duševnega preporoda po krščanstvu, krajša, nego je bila doba tožnega čakanja na učlovečbo božjega sinu? Pomisli dalje, koliko narodov še čaka oznanjevalcev božje blagovesti; koliko je še divjakov in samojedov (človekožerov), ki so tudi pozvani k splošni prosveti; koliko je še poravnati očitih zgodovinskih krivic, kako malo je še ljudij na zemlji za te velikanske prostore in kako neizmerno je bogastvo in koliko je živil, katera hrani zemlja, še nenačetih! In ta naša zemlja nam še celo ni znana po vseh rodovitih pokrajinah — kamoli obdelana. Če preudariš vse to, moraš pesimiste zavrniti z upravičeno sodbo, da človeštvo še ni pri kraji, ampak vedno še v prvi dobi svoje zgodovine. Ako smemo vzporejati celotno človeštvo posameznemu človeku in značaju njega dob, onda smemo z drugimi besedami reči, da nas čaka še velika nedogledna mladeniška in moška doba svetne zgodovine, predno se človeštvo jame starati in prepadati v vseh tistih bedah in grehotah, o katerih nam prerokuje Sveto pismo. Potlej stoprav pride »dan Gospodov«, »dan sodbe in povračila«. — »Prvine se raztope, in zemlja zgori z vsemi stvarmi na nji.« In kdaj se to zgodi? »Tistega dneva in tiste ure ne ve nihče, tudi krilatci v nebesih ne, nego jedini Oče.«

Pesimisti prav radi vzporejajo našo dobo upadajoči in medleči dobi rimske države v starem veku. To je neosnovana vzporedba, strašljiva pretirava obrabljenega reka, da se ne zgodi nič novega pod solncem. Prav nezmiselno je, s tistim merilom kakor stare čase meriti tudi popolnoma predrugačeno pozorišče in na vse drugačnih temeljih osnovane položaje sedanje dobe. Stari vek je ječal pod robstvom in malikovalstvom. Sedanji omikani svet ne pozna robstva in ga odpravlja, koderkoli se širi evropska omika. Ta omika prešinja počasi vse in se razteza neustavno. Skoro spoznamo vso zemljo, kjerkoli morejo bivati ljudje, in vsi ljudje bodo deležni omike in napredka. Vedno več zemeljskih zakladov se bode našlo in razkrilo, vedno več površine bode podano pridnim rokam, umno poljedelstvo in obrtnost napredujeta, trgovina se širi, občila med narodi se boljšajo in raztezajo. Povsod je napredek, in njega pridobitkov so deležni vsi omikani narodje. Imovina stoji na temelji dela, varčnosti in pravne varnosti, in ne več kakor nekdaj na plenitvi in vednem strahu pred izgubo. Celo nižji stanovi, ki so stopili na mesto nekdanjih robov in tlačanov, imajo mnogo več potrebščin nego nekdaj in žive ob njih ugodno in pravnovarno kakor še nikoli. Med omikanimi narodi ni več možna splošna lakota, toliko so se izboljšale trgovinske zveze, in toliko bolj zadoščajo občila. Takisto se razvijajo in spopolnjujejo mednarodne zdravstvene naprave, in obvarovani smo tistih strašnih kug starega in srednjega veka. Blaginjo in omiko starega veka so podrli vztočni barbari; tudi tebi se je kazalo, kako so sinovi ostarelega Kitaja v robstvo vkovali moderno Evropo. Kaj takega sedaj ni več možno. Vsa zemlja bode skoro poznana, tudi stari Kitaj se ne bode mogel več zapirati vplivu evropske omike. Naša prosveta, države, osnovane po evropskih načelih pravne varnosti in uredovanega gospodarstva, širijo se čimdalje bolj po vsi zemlji in stopile bodo v pravne mednarodne zveze med seboj. Neosnovan je torej strah, da bi še kdaj barbari porušili evropsko kulturo; nasprotno pa je velik dobiček za vse naše nastopnike, da podedujejo vso našo omiko, vse iznajdbe in tudi vse imovinske pridobitve svojih prednikov. Pomisli poslednjič še krščanstvo! Sedaj kakor nekdaj ima vnetih oznanjevalcev, neustrašenih mučencev in neustavno se širi po vsi zemlji, blažeč srca in kroteč strasti ljudem in narodom ter nudeč vsakemu človeku milote in tolažila, kakeršnih ne vzmore nobeno malikovalstvo, nobeno modroslovstvo in nobeno slepilo Abadonovo ... Ni torej res, da se ne godi nič novega pod solncem, ampak očito je, da napredujemo po stezah vere in nravnosti, omike in slobode kvišku k idealnim zmotrom, in sicer tolikanj, da se kaj takega dosedaj ni zvršilo pri nobenem narodu, kolikor jih pozna zgodovina naše zemlje. —

Ti, sinko majhnega, mehkega naroda, ki si gledal lepo svojo domovino pokrito s šumami in najlepša svoja mesta v podrtinah, ki si videl, kako je umiral poslednji Slovenec, izvestno se bojiš, da se tvoj narod stisne in izpodrine ob splošnem napredovanji večjih narodov, kateri mu ne bodo dopuščali posebnega razvijanja, bojiš se, da se potopi v drugih narodih kakor tvoja Sava v tujem Dunavu! Bojazen tvoja ni upravičena ne pred Bogom ne pred zgodovino človeško. Pred Bogom ne, ker te je ustvaril, ker ti je podaril tvoj lepi jezik in lepo domovino in ti ni odrekel pravic, podeljenih drugim narodom. Božjo pravico imaš torej do življenja, kakor krožijo okolo solnca po svojih tirih veliki in mali planetje in drobni planetoidi. Pred človeško zgodovino ne, ker ni preminil še noben versko in nravstveno krepak narod, kakeršen je izvestno tvoj, dokler je čuval vernost in nravnost, ti svoji najvišji blaginji.

Žarki vesoljnega napredka bude veliko pleme. Slovan stopa sedaj na dan; in če mi vstajamo, tedaj je onih strah, ki so vstali, dokler smo mi spali. Zatorej se postavljajo proti nam in se krčevito držč položajev, katerim je, dasi so bili krivični, stoletno priposestovanje nadelo videz pravice. Hudo peče gotovo tudi tebe, da nas porogljivo prezirajo, ker si v desetletjih nismo nabrali toliko idealnega bogastva kakor drugi v stoletjih; da nas zaničljivo potiskajo na stran, ker smo mladi in majhni; da nam odrekajo marsikaj, kar je drugim slobodno; da je marsikdo čutil pristranost, kjer je pričakoval jednakopravja; da nekaterniki zmatrajo slovensko tvojo zavest za greh, ki se ne odveze ne na tem ne na onem svetu; da se ponekod togote zaradi češčenja naših svetih blagovestnikov, ki sta nam oznanjuje sveto vero, utemeljila tudi slovstvo; in da razni skriti in očiti klevetniki umetno izkušajo buditi nezaupnost državne oblasti proti zvestim narodom; in morebiti si že z marsikaterim rojakom vred, ki je bridko trpel posledice svoje slovenske zavesti, vzdihnil: »Exoriare aliquis nostris ex ossibus ultor«! Vender ne boj se vsega tega in ne posnemaj strašljivcev, ki se odtezajo narodnemu delu, ker ni prijetno! Vsi ti sovražni pojavi, ki se porajajo in goje proti nam, vsi so prirodni in se ponavljajo vselej, kadar k obedni mizi, kjer sede trije, prisede četrti, ki zahteva svojega pravičnega deleža in se ne da odpraviti z ostanki, namenjenimi prosjakom. Človeška čud je taka, da radi izgrešimo pot pravice in pametnega mišljenja, kadar nam je poudarjati pravico drugih proti nam; in najbolj zapiramo oči pravici in resnici, kadar moramo dajati iz rok, kar bi radi obdržali, dasi je bila naša posest krivična.

Omika bode blagodejno činjevala tudi v tem pogledu. Po nji se zavemo svoje vrednosti in skupnih koristij z bratovskimi narodi. Samozavest in vera v sebe nas bode jačila in jeklenila pri trnjevem delu in vztrajnem naporu za narodne blaginje. Teh pa se bodemo zvesto oklepali, ker bodo pridobitve našega truda in ne samo milostni darovi. Če smo vsak posebe jeklen značaj, onda smo vsi skupaj nepremagljiva trdnjava. Dokler smo takšni, imamo važno prednost pred večjimi narodi, kateri že dolgo uživajo tiste pravice, za katere se mi še borimo. Mi vztrajamo in smo krepki, dokler delamo v znoji svojega obraza; oni pa razkošno uživajo pripodedovane blaginje, katere jih niso stale truda, in se mehkužijo v brezskrbni varnosti. Omika pa bode vplivala tudi na naše nasprotnike. Spoštovali in uvaževali nas bodo, odkar se spoštujemo sami, in potihnili bodo vsaj nekateri tistih klevetnikov, ki sedaj pljujejo toliko ogrde na nas. Vremena se bodo razjasnila, in končno dospemo tudi mi korakoma do zmotra, katerega nam je zastavila večna pravica in ljubezen.

Nekovo posebno svojstvo je podeljeno nam Slovanom, ki svoje sedanje domovine nismo pridobili največ z mečem v roki kakor večina drugih narodov. Tudi najhujši protivniki nam ne odrekajo blagih duševnih vrlin in posebne rodne idealnosti. Dobrotna roka, ki vodi človeško usodo, prebudila je slovanski narod pozno za drugo Evropo in ga prihranila za posebne zgodovinske namene, v katerih se na korist človeške zadruge uveljavi rodni značaj slovanski; in nemara je res, kar pojo naši pesniki-preroki, da so Slovani, ki samo »bran« poznajo in še imena nimajo za napadovalni osvojevalni boj, dasi jih je Bog ustvaril »kakor listja, trave«, izvoljeni, zasnovati in izvesti mir in spravo med vsemi omikanimi narodi.

Nam Slovencem pa podeli Bog to milost, da napredujemo samo korakoma, da si pridobimo vsako postanko z naporom in žilavim delom in da nam ne padajo v naročaj darovi, ki se radi pogube, kakor so se prejeli brez truda. Mlad narod smo še in potrebujemo stroge vzgoje za svoj obstanek in za dosego častnega mesta med narodi. Krilati rek velja takisto za narode kakor za posamičnika. Samo naporen napredek, prosveta in pravica, ki jih pridobivamo in čuvamo ob narodovem znoji, osreči nas, sicer prezgodaj počijemo in zaspimo. V tem pa pride sovražnik in zaseje ljuljiko med pšenico. Vzgled opazujete prav sedaj lahko v kranjski vojvodini. Ondu je Slovencem nekaj let politiško solnce sijalo mileje nego ostalim slovenskim pokrajinam; zato pa se je narod vspaval v nekovo leno zadovoljstvo. V tem se je v »narodu-svetniku« ustanovila nova politiško-katoliška ali katoliško-politiška stranka, katera načelno mizi narodnost ohranjujoče napore starejše narodne stranke, ne da bi delovala proti potujčevanju našega naroda ter bije svetovni, stari boj konservatizma proti liberalizmu, kakor da korači naš mali narod Evropi na čelu in bi bil izvoljen dobojevati ta boj in potolči tiste liberalce liki pastirček David, ki je usmrtil velikana Golijata. Da le ne bi nikdar opazovali še tega, kako drži pot od narodnega mišljenja do protislovenskega delovanja skozi vrata tega novega nadnarodnega društva! Vender dosti o tej epizodi slovenske zgodovine, ki je vender koristna, ker kranjsko slovenstvo zopet budi in tesneje druži k prepotrebnemu delu za narodni obstanek ...

»Zora puca, bit če dana«! Kažejo se znamenja, da duh bratoljubja in pravice, prešinjen po krščanskih vzorih, zopet veje nad evropskimi državami in da pojemajo časi, ko so se delili narodje in delile dežele po volji zmagovalčevi, ko je preminila marsikatera manjša država, ker je bila večji na poti, in ko se je v jedni in tisti državi večji narod čutil žaljenega na svojem veličastvu in oškodovanega na svoji imovini, ako je tudi manjši narod zahteval svojih prirodnih in pisanih pravic. Ni ga naroda, ki se tako trdno oprijeinlje svoje posesti, in koristi kakor Angličani. Vender glej, prav ta narod spoznava stoletno svojo krivico proti irski deželi; in Angličani, ki nikakor nimajo priimka viteškega naroda, bodo toliko plemeniti, da prej ali slej tudi poravnajo svojo in svojih očakov krivico. To je pravi liberalizem! Vsak važni korak na stezi pravice, pristnega liberalizma in napredka v katerikoli večji evropski državi pa neizogibno vpliva na ostale države, katere niso več kakor nekdaj druga od druge ločene s kitajskimi zidovi ... Vedno je bil srdit boj med sebičnimi koristimi in vzvišenimi idejami. Človeška zgodovina je napolnjena s takimi boji, toda kri, prelita v njih, bila je plodonosna za narode kakor rosa za travnike; zakaj za slučaj, za kratke dobe so pač zmagovale sebične koristi, stanovito nadvladale pa so naposled ideje. Tako je zmagala vsaka vzvišena, človeštvo osrečujoča ideja, naj se je tudi morala najprej posvetiti s krvnim krstom ... To je časovni napredek, ki se ne da ustaviti ne s tajitvami ne s topovi; to je zmaga krščanske ljubezni, kateri je vzor »jedna čeda, jeden pastir«. Tako tudi nam nekoč, vender gotovo, nastopi dan narodnega vstajenja, in uresničijo se preroške besede našega Stanka Vraza:

»Svi narodi brača, svi su božja čeda, na njih jedno nebo i jedan Bog gleda; i ko jedno snnce nad svimi izhodi, jedno stoj i vladaj pravo nad narodi!« —

Duh umolkne. Ko pa vidi, da Abadon še vedno na strani stoječ srepo gleda plahega Samorada, takoj zopet povzame:

— Opral sem počrnjeno sliko bodočnosti Evrope in tvojega naroda. Teže mi bode oprati tudi tebe. Atom si v človeški množini, ki se vedno poraja in nadomešča, vedno druži in giblje, kakor bi bila večna. Samo atom si. Toda če vrabec ne pade raz streho brez volje božje, onda si tudi ti dokaj vreden za Boga in za človeštvo. Vreden si tem več, ker se je zli duh toliko zanimal zate, da te je otel nepremišljenega samoumora in da te sedaj vzgaja za posebne peklenske koristi, dasi je pekel po njega trditvi že prenapolnjen. Kakšen je njegov namen, takoj razvidiš, ko presodiva dosledno tvoje napredovanje na stezi pesimizma. Najprej ti pa mora biti do tega, da se odpoveš duhu laži in temote ... —

V tem hipu stopi Abadon med duha in Samorada ter šepne temu na uho:

— Najprej se spomni sodbe svoje in Cvetanine; potlej, če hočeš, poslušaj tega sanjača! —

Ta opomin Samorada toliko presune, da milo pogleda duha in mu veli, naj prestane govoriti. Duh se razjoče in izgine Samoradu,

rekši: — Nesrečni Narobe-Črtomir! Se jedenkrat ti hočem odpirati preslepljene oči; ali gorje ti, če pridem prepozno! —

Zmagovalec Abadon pa zakliče za duhom: — Se je Samorad moj in — v sponah, ki ne odpadejo na gole sanje in besede! Še bode gledal svet skozi moje naočnike in se napajal moje modrosti! —

XI.[uredi]

Stopimo v svetišče zemeljske pravice, kjer človeški sodniki po časnih zakonih odločujejo o življenji in prostosti, o pravici in imovini svojega bližnjika. Na vzvišenem prostoru velike svetle dvorane sede za dolgo, zeleno pogrnjeno mizo trije sodniki, resni, postarni gospodje z zlatimi ovratniki, in poleg njih sedita pri svojih mizicah na desni strani državni pravnik, na levici pa mlad zapisnikar. Pred vzvišenim prostorom so v dveh klopeh zbrani izžrebani porotniki, dvanajst mož iz prostega naroda, ki niso vajeni blestečih govorov in bistroumnih dokazov, pa vender žele po zdravi pameti rednih m ožgan razločiti resnico od laži in bistvo od videza. Nasproti porotnikom na levi strani pred vzvišenim prostorom je sedel za nepogrnjeno mizico zagovornik, prileten mož v navadni črni obleki; zamišljeno zre sedaj na obtožno klop med seboj in porotniki. Blizu dve tretjini prostorne dvorane pa je napolnilo radovedno občinstvo, največ ženskega spola.

Na obtožni klopi je odlcazan sedež gospe Cvetani Pavličevi. Obleka ji je črna, obraz bled in miren, vsa podoba sočutna in častita. Dva orožnika stojita za njo.

Zapisnikar je glasno in jasno prečital zatožni spis, v katerem se gospe Cvetani Pavličevi očita, da je s pomočjo Samorada Veselina zavratno umorila gospoda Petra Pavlica, svojega moža. Predsednik jo priljudno vpraša, kaj bi odgovorila na obtožbo. Cvetana dostojno vstane in pravi z mirnim glasom, kakor udana v usodo svojo, da ji vest ne očita ničesar in da pred Bogom in pred ljudmi ni kriva smrti gospoda Petra Pavliča.

Predsednik jo mirno opomni, da je pred preiskovalnim sodnikom priznala svojo krivdo in da je sploh najugodneje za nje usodo, če tudi danes govori čisto resnico. Cvetana pa nadaljuje: — Tudi preiskovalnemu sodniku sem iz početka govorila resnico, trdeč, da sem nedolžna; in pričakovati sem smela, da najdejo moje besede vero ... Čemu mi je bilo moriti gospoda Petra Pavlica, ko sem se ga mogla »znebiti pred poroko s suho besedico; saj me ni nihče silil v zakon, niti me smel siliti! Čemu naj ga morim uprav pri obedu vpričo toliko svatov, ko bi ga bila lahko umorila prej ali slej neočito in nesumnjivo? Kaj mi je bilo do tega umora, saj se mi vender ne more očitati lakomnost po tujem imetku? Dokaj imam imovine, sama ne včm, koliko, vender izvestno sem jako bogatejša od Petra Pavliča. Prav nič mi ni bilo do smrti svojega ženina, in našel se ni za to noben nagib; vender, meni nedolžnici se je verjelo menj nego varavim osebam, ki so se nadejale očite koristi od moje obsodbe. V dolgih dnevih in črnih nočeh samotnega zapora me je premagoval obup o človeški pravici, trapil me gnjev na ljudi, o katerih poštenosti sem se prevarala, in stopala mi je pred oči sramota, ki me bode vse dni preganjala ob sumnji, vedno se mladeči in šireči, dasi me sodišče morda oprosti. To vse me je tako prevzelo, da sem si zaželela zameniti sramotno življenje za rešilno smrt. V tej želji sem se udala laži in priznala krivdo, meni namišljeno. Tudi sedaj si želim smrti, in bodisi na vešalih. Nečem pa umreti z lažjo na duši; zatorej sem danes slovesno izpovedala, da sem nedolžna. Ustreženo mi bode, če slavno sodišče verjame vse, kar priča proti meni, in veselim se groznih vešal, ker me otmo sveta, na katerem mi ni več prebiti ... Samo to sem še imela na srci; odslej ne bodem odgovarjala na nobeno vprašanje. —

Toliko da se Cvetana bolj zgrudi nego sede na tožno klop, že pristopi mlad gospod smelega, samozavestnega lica. Bil je Abadon v podobi sozatoženega Samorada Veselina.

Dostojno se prikloni in nepozvan izusti: — Čital sem po naključji, da je draga mi Cvetana hudo obtožena in da sem tudi sam zapleten v obtožbo. Dospel sem naravnost iz Amerike, kamor sem bil odpotoval, ne ker bi se bal obtožbe, katere pač nisem pričakoval, ampak iz ukaželje, da si ogledam svetovno razstavo. Hitel sem, kar sem mogel, in prišel nisem prepozno. Se mi je možno rešiti nedolžnost Cvetanino in poštenje svoje. —

Predsednik strogo pogleda prišleca. Ta se pa ne da premotiti, nego nadaljuje: — Slavno sodišče izvoli oprostiti, če govorim nemara nespodobno. Tukaj gre za življenje in poštenje dveh oseb, ki sta si svestni svoje nedolžnosti. V takem položaji pa ne moremo vsekdar ohraniti ravnodušnosti in pretehtati vsake besede, predno uide čez zobe. Jaz sem Samorad Veselin. To izpričajo poklicani svedoki, in poznajo me tudi nekateri gospodje porotniki. Obtožba mi je znana. Sinoči sem jo prečital pri gospodu zagovorniku in danes lahko odgovarjam nanjo. Ne tajim, da sem bil tisti usodni večer najprej skrivaj in potlej očito pri ženitovanji, dasi ni v preiskavi čisto nič pojasnjeno, kako sem mogel pred malo urami v Savi utoniti daleč od Pavličevega doma, kako sem prišel skozi zaklenjena vrata na dvorišči med svate in kako sem bil malone v tisti trenutek zopet daleč na svojem domu, kjer so me hoteli prebosti za volkodlaka. Videl sem, kako je vinjeni gospod Pavlič pil črno kavo in kako ga je skoro potem prizadela kap. Opazoval sem vse to prav dobro, zakaj bil sem menda jedini trezni moški izmed vse družbe. Povedati bi mogel celo, iz katere skudelice je Peter Pavlic pil svojo kavo, dasi je pilo črno kavo več gospodov in so bile vse čašice blizu jednake. Toda meni se bode verjelo še menj, nego se je verjelo nedolžni Cvetani. Pojasnila bode pa vse glavna obtežilna priča: Peter Pavličeva sestra. Danes bode govorila čisto resnico, videč mene pred seboj. Izpovedala bode, da je sama v splošni zmedi po Pavličevi smrti iztikala po njega spalni sobi. Tam je našla odprto drobno steklenico s tekočino, katera ji je dišala nekamo sumnjivo. Znane so ji take vonjave, ker pozna nekaj lekarniških tajnostij; saj vari in meša zdravila, kadar se nje mož, ki je lekarničar, kratkočasi na lovu. S strupenim vonjem vred so ji v glavo šinile tudi strupene misli, katere ji je zdajci zanetil pohlep po ostalini Pavličevi. Ta žena se je potlej pritihotapila k čašicam, iz katerih so svatje pili črno kavo, in izmed njih je vzela nekovo čašo, v kateri je bilo še nekaj kave in neraztopljenega sladkorja. Vlila je vmes nekaj kapljic tistega nazvistrupa ter v varno skrivališče spravila to brozgo in tikvico najdene tekočine. Tako je bilo iztaknjeno otrovalo. Poiskati je bilo še podajnika tistega otrovala. Za tega sem bil jaz najpripravnejša oseba, ker se bavim s kemijo kakor malokdo, in ker so me sploh imeli za Cvetaninega zaročenca do malo dnij pred nje poroko s Petrom Pavličem. To se je zlobni ženski tudi posrečilo. Tisti večer mi je umrla mati. Gospa jo je šla jutrodan kropit, saj sta bili nekdaj znanki. Prišla je pri tej priliki v mojo delavno sobo in si tam utrgala kos nekega mojega načrta, ko ji nihče ni gledal pod prste. V tisti kos mojega črteža je potlej zavila tikvico dozdevnega strupa v skrivališči na Cvetaninem domu, ker ondu ji tudi nihče ni gledal pod prste. Ko je bilo tako vse v redu, poslala je blaga gospa svojega moža k sodišču, zakaj v svoji rahločutnosti ni hotela sama ovaditi svoje jetrve. Sodni navod je takoj dospel na lice zločinstva, in vse se je ujemalo z ovadbo, ker je pri hišni preiskavi posredovala rahločutna gospa. Sedaj se pa še boij ujema, odkar je Cvetana, po duševnih mukah omamljena, naposled obstala vse, kar so ji pokladali na jezik ... Kar sem si drznil razodeti slavnemu sodišču, potrdi ta priča do pičice, dasi dobro ve, da s tem obtoži sama sebe. —

Na povelje predsednikovo takoj stopi v dvorano tista gospa, ki smo jo v drugem poglavji te kolikor toliko resnične povesti nazvali prekosavsko zalvo Cvetanino. Ošabna gospa je pristopila v bogato nakičeni črni opravi. Ko pa stopi pred sodno mizo in poleg sebe zapazi Samoradovo lice, preobrazi se ji takoj zavest zmagovitosti v skesano odkritosrčnost. Vse potrdi, kar je ravnokar razodel Abadon-Samorad. Nejevoljen šepet zašumi med poslušalci, osuplo se spogledajo sodniki in porotniki, državni pravnik pa resno vpraša gospo, kaj jo je napotilo, da danes vse preklicuje, kar je prej izpovedala pod prisego, in ali se zaveda posledic takovega ravnanja?

Gospa odgovori, ne da bi se kaj obotavljala:

— Ko sem videla mrtvega brata pred seboj, pokalo mi je srce od žalosti, da ne bodem ničesar dedovala za njim. Ta žalost me je tolikanj omamila, da sem se udala hudobnemu naklepu in si ohranila srčnost za njega zvršitev. Seveda me je pekla vest, ko sem cula, da gre Cvetani za glavo; vender svoje ovadbe nisem popravila, zakaj bala sem se, da pridem potlej sama v ječo in da mi splava tridesettisoč gotove dedovine po vodi, če povem resnico. Včeraj me je posetil neznan gospod in zahteval z menoj govoriti tajno reč. Povedal je ves dogodek nadrobno, kakor se je res vršil. Vse sem tajila, ali mož me je motril tako strogo in presunljivo, da sem naposled priznala vso resnico. Mož de nato ravnodušno: — Za svojim bratom pričakujete dedovine tridesettisoč forintov. Toliko je pač ne bode, ker pri vsaki dedovini nekaj odleti. Vender vam takoj odštejem tridesettisoč in povrhu še desettisoč; to pa s tem pogojem, da jutri pri završni obravnavi govorite o Cvetani čisto resnico. To storite tem gotoveje, ker se sicer z menoj vred proti vam oglasi še drug svedok, kateri vam je dosedaj tako neznan kakor jaz. Ta veljak ve vso dogodbo popolnoma in tudi skrivaj posluša najin pogovor. — Mož mi je naštel obljubljeno vsoto in odšel, ne vem kam. Tako se je v meni zopet obudila poštena vest, in danes govorim čisto resnico. Cvetana je popolnoma nedolžna. Samo jaz sem delala krivico v svoji slepoti. Z menoj, šibko, grehu podvrženo žensko, pa ravnajte usmiljeno! Kolikor me pa kaznujete, glave mi ne vzamete, in naposled mi vender ostane podarovanih štiridesettisoč forintov. —

Gospa dogovori, in predsednik ji oznani, da bode izpraševana še pozneje. V tem naj jo sodni sluga odvede v posebno sobo.

Abadon-Samorad zopet izpregovori:

— Kakor se mi je posrečila obrana glede na poglavito pričo, takisto ugodno se mi izide glede na otrovno pijačo. Usojam si slavnemu sodišču podati steklenico tistega dozdevnega otrovala in seznam kemijskih prvin, ki so spojene v tisti tekočini. Ta tekočina je nova in moja iznajdba. Strup ni, ampak jačilen lek za stare ljudi, pijača, ki ne škoduje nikomur. Veščaki so ta lek razkrajali po starem kopitu in našli v njem, česar so iskali, namreč prusko kislino. Kaj takega se cesto pripeti veščakom. Žal, da so po zakonu dozdevno nezmotni. Jaz pa hočem dejanski in znanstveno dokazati, da so v tej tekočini ne samo snovi pruske kisline, temveč tudi druge snovi, katere so prezrli ob površni preiskavi. Vse te snovi skupaj pa niso ne po ukusu ne po učinkih slične pruski kislini, ampak novo, dobrotno zdravilo, katero sem že cesto pribavil prijatelju svojemu Petru Pavlicu in drugim znancem. Veščaki v kemijski stroki takoj potrde mojo trditev; samo dovoljeno mi bodi, da jim na tej novi in njim popolnoma neznani sestavini pojasnim, od česa se napravlja in kako se potlej razkrajaj, da se dobe, premerijo in pretehtajo vse snovi in prvine moje iznajdine. Ali tudi brez veščakov se utegne slavno sodišče uveriti, da dozdevni strup ni strupen. —

Rekši seže Abadon-Samorad bliskoma po obe steklenici na sodni mizi, namreč po tikvico, ki stoji na mizi od preiskave proti Cvetani, in po jednako tikvico, katero je danes sam podal sodišču v početku tega govora. Sodniki kar otrpnejo za to nečuveno predrznostjo; toda predno more predsednik izustiti zasluženi ukor, že zagovornik iz jedne in prvosedeči porotnik iz druge tikvice potegneta krepek požirek. Abadon-Samorad jima, olikano se kretaje; vzame steklenici iz rok in ji z glokokim priklonom postavi nazaj na sodno mizo ter prosi dovoljenja, da izpregovori še majhno opazko. Potem nadaljuje:

— Izvoli mi slavno sodišče oprostiti toliko predrznost, da sem na način, kakeršnega kazenski postopni k ne pozna, dokazal resničnost svoje trditve. Gospod porotnik ob moji desnici je použil požirek tistega strupa, ki se je našel v spalnici gospoda Petra Pavlica in v ostankih črne kave; gospod zagovornik je izpil tisti strup, katerega Sem danes predložil slavnemu sodišču. Nijednega gospoda ni zadela usoda Pavličeva; temveč oba izvestno potrdita, da po tem požirku ne čutita nikakove bolesti ali slabosti, pač pa dobrodejno oživljanje. Spoštljivo prosim, naj tudi veščaki pokusijo oba ta leka, da bode dokaz še sijajnejši. Tudi vi, častiti gospod predsednik, račite pokusiti to vodico in takoj bodete izvolili čutiti, kako jačilno in mladilno deluje na živce. —

Predsedniku se bere na obrazu, da iz težka zadržuje srditost zbok take izzivalne predrznosti. Vender ohrani ravnodušje.

Abadon-Samorad mora odstopiti. Odvedo ga sodni sluge na povelje v posebno celico.

Sedaj nastopita dva veščaka. Gledata, duhata in pokušata tekočino v obeh steklenicah in preumita seznam snovij, katerega je Samorad-Abadon ravnokar podal sodišču. Strokovnjaka jednoglasno izjavita, da je vodica v obeh steklenicah na prvi pogled prav nedolžna, da pa je bila tekočina, najdena v ostankih kave in v spalnici gospoda Pavliča, kakor vesta za trdno, bistveno drugačna.

To mnenje preseneti sodnike in poslušalce. Nato se oglasi odvetnik, rekoč: — Preiskava se je zvršila tako strogo in pravilno, da bi se prej smelo dvojiti, ali je gospa, danes sedeča na zatožni klopi, tista, katera je bila privedena v preiskovalni zapor, negoli izreči mnenje, da je strup, kateri se je danes gospodom strokovnjakom podal v presojo, drugačen od onega, kateri je bil zasežen v Pavličevi hiši. Glede na tisti dozdevni strup je izključena vsaka sumnja; in kakor zagovornik iskreno pomilujem, da sta si veščaka tako nedopustno olahkotila težavni svoj nalog, ako se ga račita iznebiti tako, da zanikujeta, česar poleg sodnih listin ni smeti zanikavati. Nisem kemik in prirodoslovec, vender naj izrečem iskreno svoje priznanje kemijskemu znanstvu in izkušenosti gospoda Veselina; zakaj že sinoči me je opozoril, kakšno sodbo izreko veščaki, zavedajoči se domnevane svoje nezmotnosti. Razodel mi je gospod Veselin, da je bilo leku, najdenemu pri Pavličevih, primešano vonjavo eteriško olje. To pa je sčasoma izpuhtelo, ker je bila steklenica večkrat odmašena, sicer pa zamašena z navadno pluto in ne, kakor bi moralo biti, s steklenim zatikom, kakeršen je bil prej na steklenici. Izročil mi je na tem listu ime tistega parfema in v tej stekleničici tudi nekaj njegovih kapljic. Tri kapljice naj se kanejo med lek, in takoj zadobi prvotno vonjavo, slično pruski kislini, in prejšnji grenkasti ukus. List in parfem podajam slavnemu sodišču ter prosim, da se zločinstva sumnjiva tekočina iz nova preišče po drugih veščakih, ker dosedanjim je bila nje sestavina prenova. Dovoli naj se tudi, da pri tej preiskavi sodeluje obtoženi gospod Veselin, izumitelj tega leka. Končno naj še opomnim, da sem na tem mestu pred slavnim sodiščem izpil ta lek, popolnoma uverjen, da ni strupen, in da proti možnemu otrovanju nisem rabil nobenega pomočka. Gospoda veščaka mi morata sama potrditi, da bi sedaj ne stal na tem mestu zdrav in trden, ako bi bila v steklenici, iz katere sem pil, pruska kislina; in da proti tako silnemu in naglemu otrovalu ni nasprotnega strupa, ki bi me takoj raztroval. Moja zagovorniška gorečnost pa tudi ni tako strmoglavasta, da bi, braneč tuje življenje, zaigraval svoje. —

Zagovornik še ne sede, kar se oglasi prvosedeči porotnik, ne izprosivši si besede: — Da zmaga pravica zoper zlobo in nevednost, bodi tudi meni, preprostemu krojaču, a danes gospodu porotniku, dovoljeno izreči, da je tista strupena vodica takisto meni teknila prav dobro. —

Predsednik vpraša nejevoljen: — Kako ste se pa vender vi — krojač, kakor pravite — tolikanj ojačili, da ste izpili sok, o katerem ste po okoliščinah morali soditi, da vas utegne takoj usmrtiti? —

Porotnik ga zavrne: — Tudi mi, preprosti krojači, nismo brez srčnosti, zlasti kadar gre za pravično reč. Ta gospod Veselin, ki je ravnokar stal tukaj pred mano, ponujal mi je včeraj ta strup, da ga pokusim. Pokušal ga je sam brez vidnih posledkov, in naposled sem ga pokusil tudi jaz. Za to pokušnjo mi je gospod plačal pettisoč forintov. Tako sem pridobil lepo vsoto denarja in hkrati prepričanje, da je ta lek prav koristna iznajdba. —

— Kaj vam je rekel gospod, ko vam je dajal tisto vsoto, dokaj veliko za vaše razmerje? —

— Nič drugega nego to, naj kakor porotnik uvažujem takisto vse okolnosti, ki govore za nedolžnost obtožene ženske, kakor okolnosti, ki govore za njeno krivdo. To sem mu obljubil. Da bodem tako ravnal, to sem danes tudi prisegel. Podarjena vsota mi torej ne bode omajala poštene vesti, dasi sem ubožen krojač. —

Predsednik opomni z resnim naglasom: — Ali vam ni očitala vest, da ne smete vzprejemati darov glede na častni svoj porotniški ured? —

— Oprostite, gospod predsedniki Dar sem prejel zato, da nepristranski opravljam svojo službo. Vi ste se pa danes zarotili svoji soprogi, nam porotnikom tako zasukati posnetek obravnave, da bode zatoženka naslikana bolj črna, nego je res; sicer vam milostiva gospa ne kupi novega svilnatega klobuka. To sem čul na svoja ušesa, in kar pravim, to je res! —

Porotnik počasi sede, nesoč samozadovoljive poglede nad sodniki in poslušalci. Predsednik ostro pokara brbljavega krojača. Drugi porotniki kličejo vsi vprek, da so tudi oni prejeli drage darove, da bi pravično sodili. Poslušalci mrmrajo in glasno govore. Državni pravdnik govori s povzdignjenim glasom, da se širi po dvorani čuden, omotičen sopar, ki opojno vpliva na možgane porotnikov, da, celo na predsednikove živce, in da ni možno obravnavati dalje. Sodni vratar, ki naglo prisopiha pred sodno mizo, pa izjavi, da je ravnokar v sodno hišo stopil nadsodiški načelnik.

Seja se prekine. Sodni stražniki vzemo Cvetano medse in jo odvedo. Sodniki odstopijo. Porotniki se razidejo. Poslušalci pa tišče k vratom, grdo tožeč, da se jim je pokazil dan, ki je obetal toliko zanimljivostij. V dvorani ostanejo samo stoli, mize in klopi kakor vselej, kadar se završe kazenske obravnave. No, danes je notri ostalo nekaj novega. Na temeni visoke železne peči stoji po konci literska čutarica od zelenkastega stekla, zamašena s steklenim zamaškom in zapečatena. Na videz je prazna, tiči pa v nji pravcati gospod Samorad Veselin. Gledal je že nekoč ljubljeno Cvetano raz peč, zakaj bi je danes ne s prav takšnega sedišča? Ondaj je bila Cvetana v nevestinem sijaji in pred njo je bilo odprto nebo srečnega zakona; danes je vdova, obtožena zavratnega umora, in pred njo se odpira pekel sramote in grozne kazni. Ondaj je bil Samorad sloboden, v sanjah krasne bodočnosti in svest si pomoči mogočnega Abadona, danes pa čuti prav tistega duha kruto mogočnost: telo mu je vzeto, in tisti lev, na katerega mu je navezana duša, tiči v tej čutari, da se ne more geniti. Slobode svoje se mora bati, ker tudi nad njim visi krvnikov meč in teralice ga iščejo v domovini in tujini. Tiste sanje o krasni bodočnosti pa so se izpremenile v prokletstvo kesa in obupa. —

Naj povem, kako je prišel Samorad v stekleno ječo. Citali smo na konci desetega poglavja, da je Samorad odklonil nadaljno svarjenje duha, ki mu je pokladal na srce, naj se odreče Abadonu in njega pogodbi. Ko blagi duh odide, prisede Abadon prijazno k Samoradu pod oreh, in izpregovori:

— Sanjavi duh, ki te je ravnokar nadlegoval, sličen je prav tebi. Ti si gledal površino svoje domovine za poznih stoletij in tratil dragi čas, brezosnovno motreč novo državo azijskih rodov, ki nekoč ustrahujejo grehotno Evropo. Za kazen te nepremišljene radovednosti si videl okameneli kip najpodlejšega človeka, in ta je pravnuk tvojih pravnukov. Tvoj svarilec pa ti je polnil ušesa s trditvami, da svet napreduje in da bodo nastopna stoletja blažja in srečnejša od sedanjega. Pokazati sevčda ni mogel ničesar, dasi je trdil, ka je jakši od mene. Toda še toliko ni imel oblasti kakor moj Plahtalič in tisti genij Velike Azije, ki sta ti svoje trditve kolikor toliko dokazovala z živimi podobami. Čudaka sta ti in tvoj svarilec. Evropske omike napredek ali pogibelj v poznih stoletjih vama je tolikanj segel do srca; tvoja blagost, tebi najbližja stvar, pa te ni zanimala prav nič, in pridobil nisi niti nauka niti koristi, odkar si se iznebil telesne teže. Ta tvoj svarilec te ni obogatil še za jedno idejo ali izkušnjo ne, samo od mene te je odvračal, vedel pa ni, kdo me bode potlej nadomeščal ... Ne misli, da te hočem trpinčiti, ako ti predočujem vsoto tvojih dosedanjih bedastih činov, ali — kakor človek pravi tako lažnjivo kakor blagorečno - sedanjo tvojo usodo. Nečem ti očitati, kar se ne da popraviti; ampak poučiti te moram o tem, kar ti bode na razvalinah minulosti v srečo za prihodnje dni; obuditi moram v tebi zanimanje za tvojo osebo samo. Ti pa odloči, kaj ti bolj hasne, ali moj pozitivni nauk ali tistega sanjača negativno svarilo ...

Nekdaj se je malo potrebovalo za človeško blaženost. Človek je bil blažen, če ni ničesar zahteval od sreče, če je izmed človeških potreb poznal samo prirodne in nujne, če je krotil svoje želje in se vedno ravnal po tem, da življenje ni uživanje, ampak vedno pripravljanje na neizogibno smrt. Dolgočasna blaženost, ki je zgolj negacija, vedno zatajevanje samega sebe! In ako bi vsi živeli po Prešernovem reku: »De srečin je le ta, kdor z Bogomilo up srčče unstran groba v persih hrani«, skoro bi izginil ves človeški rod in nadzemeljski duhovi bi morali pogrešati zabave s tragikomedijo, ki se igra na odru človeške zgodovine. Takove starokopitne teorije o človeški blaženosti so bile morebiti na srci tvojemu svarilnemu duhu, ko te je odvračal od mene. Toda človeška blagost v sedanji dobi splošnega napredka in procvita zahteva nekaj več in vsaj nekaj pozitivnega in bistvenega. Odpreti ti hočem oči, kako ti je doseči tako istinsko blaženost. Ti pa sodi in potlej odloči ... Temelji tvoje blagosti, kakor vsega tvojega bitja, ti so osebni in zunanji. Osebni temelj si ti sam, ves, kar te je: »Zdrava duša v zdravem telesi.« To je najvišja blagost na zemlji, ki daleč preseza vse druge dobrine. Jaz in moji duhovi ti bodo v tem neprecenljivo koristni. Mi poznamo boljše leke za brambo proti smrti nego tvoj Rudovar; branili te bodemo bolečin in opasnih slučajev ter negovali tvoj život, da ti nekoč v poznih letih smrt ne bode jadna ločitev od sveta, ampak brezbolesten prestanek življenja. Mi ti bodemo takisto bistrili duha, odpirali vire modrosti, kakeršnih ne poda človeška knjiga in izkušnja, in te naslajali z zabavami, katerih ne zasledujeta stud in žal, to je z zabavami vede in spoznave. Tako bodeš resnično blažen. Zadoščal bodeš samemu sebi, in tvoje duševno obzorje bode gorostasno vzvišeno nad težnjami in marnjami povprečnih človeških hodničnjakov in krtinoplezalčkov ... Zunanji temelj tvoje blaženosti je vse, kar je zunaj tebe, s čimer moreš vladati in razpolagati: to je tvoja imovina in zlasti denar. Človek ima veliko potreb; tebi je odkazano življenje med svojci, med omikanimi ljudmi, in njih šegam, celo predsodkom se ne moreš odtegniti. Ako sedaj po Dijogenovem vzgledu iščeš modrijanske svoje blaženosti v sodu brez dna in ljudij, vrednih tvoje družbe, s svetilko za belega dne, gotovo te vtaknejo v najbližjo blaznico. Dobavljati si moraš vse potrebščine za svoj život, za obitelj, za zahtevke svojega stanu, za navadni blišč, za prijetnost in ugodnost. Za to vse potrebuješ denarja. Samo denar se more vsekdar izpremeniti v predmet tvojih raznih potrebščin, ki se vedno menjavajo. Denar rabi za vse potrebe in je torej najboljše blago, dobrina sama na sebi. Bogastvo ti je zaščitje proti bedi in nezgodam, ki prete od vseh stranij, in proti težavam starosti, ko jame pešati duševni kapital. Kdor je ubog, mora neusmiljeno čutiti »trojno gorje« pesnika Simona Jenka; bogatin pa je prost vseobče človeške tlake. Vsako jutro sme reči: »Ta dan je moj, gospodar sem svojih močij in vrlin ter smem slobodno javljati svoje misli in svoje prepričanje.« No, moji duhovi so ti tudi v tem oziru prevažni pomočniki. Res imaš že nekaj imovine in tudi nekaj ved, ki ti pridobivajo bogastvo. Ali to vse je malenkost proti temu, kar ti bodo sipali moji duhovi v naročaj. Napotili te bodo na plodonosne iznajdbe; pri podjetjih, kjer gre za velike imovinske vsote, nareko ti, kdaj je denar vtekniti in kdaj umekniti, odpro ti bogate žile premoga in dragih kovin v zemeljskem drobu in razkrijo ti zaklade, nakopičene iz davnih časov. Tako bode osebna tvoja blaženost ojačena in obstražena z velikim bogastvom ... To oboje bi zadoščalo za blaženo življenje; vender človeška nrav, ali pravše, slabost, zahteva še nečesa več: nekaj prav za prav nepotrebnega in celo cesto kvarnega. Saj veš, kako se vsakdo v srci veseli tuje hvale, najsi ni zaslužena; in kako ga peče tuja graja, najsi je upravičena. Opazoval si že, kako je marsikdo žrtvoval velik del svoje osebne udobnosti in slobode in velik kos svojega imetka jedino zato, da si je pridobil priznavo in odliko — nestalno, izpremembno sodbo — drugih ljudij cesto malovrednih vrstnikov. Ta nepotrebna potrebščina je čast in slava, da ne govorim o poštenji. Zakaj poštenost ima vsak človek, vsakdo jo do cela priznava vsakomur, in paziti je samo na to, da je ne izgubiš ali prevrneš v sramoto z nepoštenim dejanjem. Čast in slava je nekaj posebnega — v resnici nečimerna reč, vender glavno živilo prirodnemu človeškemu svojstvu gizdavosti, oholosti in napuha. Saj celo tisti ni brez napuha, kdor se ponaša s ponižnostjo ali z zaničevanjem ljudske hvale. Bolj brezpameten nego blažen je res, kdor svoje blaženosti ne išče v sebi, nego zunaj sebe in kogar bolj osrečuje ljudsko mnenje nego zavest svoje vrednosti; zlasti če pomisliš, kako neosnovano je cesto ljudsko mnenje, kako narejajo tako mnenje cesto bedaki in podli značaji in kako rado in brez dokazov se verjame vsaka ogrda tvoje osebe, dočim se mora vsaka tvoja vrlina strogo dokazati, premer jo verjamemo. Vender, tudi to brezpametno svojstvo se mora utolažiti, da je človek srečen! ... Čast: visoko dostojanstvo, imenitni naslov, red ali križec na prsih, to vse veljavi moža, to blesti v očeh velike množice, katera sodi, da je res odličnjak, kdor je odlikovan. In ta množica nikoli ne vpraša, kako mrzlo ali toplo srce ti bije v odlikovanih prsih in kako podle misli ti lazijo v ponosni glavi. Sosebno redovi so izvrstna iznajdba vpričo starih časov, ko so se zasluge plačevale in usluge darovale s težkim, suhim zlatom in velikimi graščinami. Tudi do teh raznih častij ti odpro moji duhovi razna pota. Bogastvo, katero ti bode dano, častno je že samo na sebi in za plezanje kvišku prikladnejše nego velike duševne zmožnosti. Z velikim bogastvom se utegneš pridružiti denarstvenim mogotcem, delovati z denarno silo in vplivati na narode in njih vlade po načinih, kakeršne uporabljajo takovi denarstveniki, in celo po bolj prekanjenih, kakeršnih te nauče moji duhovi. Vedno še velja rimskega Juvenala slovo: »Dat veniam corvis, vexat censura columbas«; vedno še leži svet na tleh pred zlatim teletom kakor v starodavni dobi, in v priznanje tega malikovanja ti bodo naslovi, odlike, celo plemstvo, ne da bi trebalo, da se pojudiš. Ako te bode mikalo, udaš se tudi državniški umetnosti. Ondu ti bode poleg bogastva pomagalo tudi to, da nisi veleum. Mož visokih duševnih zmožnostij je premalo gladek, presamosvoj. Jednako zmožni ga črtijo kakor tekmeca in ga tudi izpodrivajo z neplemenitimi pomočki. Menj zmožni ga zavidajo, ker se boje preziranja; in velika duševna zmožnost jim je predrznost, ki se mora zavračati. S sijem bogastva, s prijatelji, katere ti pridobiva tvoje zlato, z laskavo priljudnostjo, ki stane samo prazne besede, in z oskromnostjo, ki prikriva tvoje duševne zmožnosti, lahko splezaš do časti in dostojanstva velikega, vplivnega moža; in če zatajiš ideale svoje mladosti ter prirodno ljubezen do svojega jezika in naroda, hvaljen bodeš kakor razsvetljen vzornik; zakaj vzpel si se do višjega človečanskega obzorja in očistil svoje mišljenje od tesnosrčnega neplodnega sanjarstva. Če bodeš parlamentarec, nauče te moji duhovi govoriti dvojnoumno, da bode prav na dve strani, in brezbarveno, da bode najbolj prav tebi; in če bodeš visok državnik, narekovali ti bodo breznaglasne in nejasne govorice, s katerimi bodeš odeval svoje misli, in na jezik ti polože o pravi priliki diplomatiški dovtip, ki se izpremeni v »krilat rek«, ako bode hladilen kakor limonada in ne žgoč kakor blisek iz ust veleumovih ... Kdor ima čast, želi si tudi slave. Slava biva visoko nad častjo in se pridobiva jedino s čini, ki se ne pričakujejo od navadnega povprečnega človeka. Poštenje in časti ti prestanejo s smrtjo, slavo pa smemo imenovati nesmrtno, in najdlje traja slava, katero dosežeš stoprav po smrti. Nahaja se pa tudi puhla slava, in res je, kar je dejal modrijan, da je marsikdo slaven, dočim je zaslužil drug, da bi bil slaven. In res je, kar je rekel drug modrijan: »V svetišči slave bivajo nekateri mrtvi, ki niso bili notri, dokler so živeli, in nekateri živi, katere pa največ iz svetišča odneso, kadar so umrli.« Slavo pridobiš z izrednimi čini in z izrednimi umotvori. Pri obeh pridobitvah so ti moji duhovi na razpolago. Velikanske dobrodelne ustanove, epohalne iznajdbe, na primer živeža, kakeršnega si videl v novi evropski državi, ali cenega kuriva od vode ali od ujetih solnčnih žarkov, ali iznajdba stroja, s katerim se v vojskah ljudje pokončujejo grmadoma, najdba nove prirodne sile: to vse so slavni čini. S takimi čini najprej dospeš do slave, ker vsakdo lahko spozna njih dobroto in veličavo. Se v življenji se ti ovije lovorika okolo čela in postavi bronast spomenik; dasi je tak spomenik kočljiva reč. Zavisten kritik nemara poreče, da si spomenik sam plačal, ali pa, da so ljudje zatorej tako hiteli s spomenikom za tvojega življenja, ker so se bali, da ga ne dobiš po smrti. Zate je taka slava, katero čutiš že v življenji, boljša; nekaj imaš od nje. Vender višja je slava iz slavnih umotvorov. Prva slava počasi gine. Tvoja ustanova ostane, tvoja najdba ali iznajdba bode še imovina in dobiček vseh ljudij; ustanovitelj in izumitelj pa se pozabi, ako imena ne ohrani zgodovina. Druga slava pa živi, dokler je ohranjen slavni umotvor, kakor na primer sinje Homer še danes, dasi ni go tovo, ali je sploh kdaj živel. Taka slava doleti samo genijalno glavo, kakeršne nimaš. Tudi moji duhovi niso umetniki, ker umetnost je zgolj človeška last; tudi niso modroslovci, ker svoje praktične modrosti, katera je nadčloveška, ne morejo urediti v sostav, kakeršen bi prijal človeškemu razumu. Vender ti pomorejo tudi k tej najvišji, neumrjoči slavi. Moji duhovi poznajo slovstva vseh jezikov in narodov. V jezikih, menj znanih še omikancem, v pozabljenih knjigah, v plevah neslavnih pisateljev ti poiščejo izborne, visoke misli. Te misli, davno povedane, toda za omikano Evropo nove, bodo tvoji izvirniki. Taka zlata zrna bodo moji duhovi razbrali, nanizali, razklepili na dolgo in široko, kakor se sploh ravna z zlatom, in okrasili z divnim reklom in zlogom. Saj veš, da je glavna reč, kako kaj poveš, in ne, kaj poveš ... Tvoje delo izide kar v dveh, treh jezicih. Moji duhovi bodo zatrobili slavospev, moji kritiki bodo prevpili zavidljivce, ki nalašč hvalisajo slabe umotvore, da zatemnjujejo resnično dobre, tako zvani omikani krogi, ki največ mislijo po tujih razlogih, in zlasti tisti knjižji molji, ki čitajo vedno in toliko preveč, da ne morejo nikoli prebaviti književne svoje hrane, strmeli bodo o izvirnosti in globini tvojih mislij in o krasnem, plemenitem jeziku, s katerim se dičijo. Tako bodeš zvečer legel spat, in ko jutrodan vstaneš, onda si slaven veleumnik! Nič ne de, ako pozneje, želeč prekositi samega sebe, spišeš kaj slabšega ali prav slabega. Kadar je tvoja slava ukoreninjena v ljudskem mnenji, nihče ne bode tako predrzen, da bi, trgajoč tebi lovorov venec raz čelo, izpostavljal samega sebe kamenjanju tvojih hvalilcev. Potomci bodo sicer bolj nepristranski sodniki od naših vrstnikov, in nekoč po tvoji smrti utegne vstati strog učenjak, ki neovržno dokaže, da si posnemal srako, ki se je šopirila s pavjim perjem; ali tudi to nič ne de. Spal bodeš tedaj pod hladno gomilo, in najsi na nji zanamci razgrajajo še toliko, tebe ne predramijo ... Tako ti podelim zdravje telesa, modrost in učenost, neizčrpno bogastvo, sijajne časti in večno slavo: vse najvišje blagosti človeške. Povrhu ti dovolim zopet piti vode in se odrečem tistim štirim uram tvojega spanja. Ti mi za vse to ne oddaš ničesar, samo svečano mi še zatrdiš, da ne bodeš več poslušal tistega sanjavega duha, ki je hotel razrušiti najino združbo. To novo pogodbo bodeva dogovorila in svečano potrdila, kadar bodeš zopet cel in svoj duh v svojem telesi. Sedaj ti je pa na voljo dano trezno premišljati, predno se odločiš; zakaj jaz ne silim, celo niti ne prigovarjam ... Vem, nekaj te ustavlja, da bi segel po mojih darovih. To so malenkosti; žal, prav ob malenkostih se cesto spotikajo vzvišene težnje. Tvoje malenkosti so prirodna ljubezen do naroda in slučajna ljubezen do Cvetane; zgolj ljubezen, katera je najhujša nasprotnica blaženosti vsakega zemljana. Vsaka ljubezen je neopravična žrtva človekovih koristij, tako tudi narodna. Svoj narod, svoj jezik ljubiš z vsem idealnim ognjem, in kaj ti vrača narod za to ljubezen, najsi je požrtvovalna? Nemara ne več nego z žalnimi izkušnjami pridobljenega dokaza, da so vse človeške zveze realne in da vse teže za gmotnimi koristimi. Sebi najbližji, najpotrebnejši, jedino zvesti pomočnik si vedno ti sam, in zatorej si sam sebi vedno več vreden nego vsi tvoji slučajni rojaki. Čemu torej ta gorečnost do jednega samega naroda? Ako si to ljubezen ohladiš v srci, bodo te nekaterniki, namreč zavedni narodnjaki, pač grajali in celo zaničevali; vender, če si visok dostojanstvenik in bogatin, zaničevanje tvojih ro jakov ne bode sezalo gori do čaščenja tvojih hvalilcev in do vpliva tvojih prijateljev. Ako ti je pa taka nižavna mržnja nekaterih narodnjakov venderle menj prijetna nego njih hvala, onda si tudi lahko pomagaš. Dočim se leskečeš v visokosti in v odlikah, čuti se narod samega sebe čaščenega, da ima takovega sina, ako se le o posebnih prilikah — nikar ne prečesto — milostno ozreš na svoje rojake in jim oprezno podariš drobtinico z bogate mize svoje. Tvoji rojaki, dobre duše, zapojo ti takoj slavospev iz radostno iznenadejanih src, in njih hvaležnost visoko prekosi tvojo dobrotnost. Tako moreš, ne ponižavši sebe, doseči z majhnimi pomočki velik uspeh pri svojih rojakih. In ljubezen do Cvetane? Bodisi. Zenstvo je lepo, ali posamezne ženske so venoče cvetice. Imej Cvetano; ljubi jo tako idealno, kakor še noben pesnik ni opeval ljubezni; vender se ne bodeš mogel izogniti spoznanju, da Cvetana ni ideal, ampak ženska. Kadar se je naveličaš, kadar ti bode na poti v tvojih težnjah do časti in slave, onda ti tudi pomorejo moji duhovi, in to po imenitnih vzgledih tako, da se zakonu ohrani vsa čast, tebi pa vsa prostost v tvojem delovanji. — Ko govorim baš o Cvetani, naj ti povem, da se bode jutrodan odločevala nje usoda. Ščitil in branil jo bodem pri končni obravnavi, kakor imava besedo. Vem, da bi ti po tolikem času zopet rad videl Cvetano, in tega veselja ti ne morem odreči. Utegneš pa pri obravnavi učiniti tako bedastočo, da razdereš ves moj trud. Zatorej naredim tako, da bodeš Cvetano sicer gledal z lica v lice, da bodeš čul in videl vse, kar se bode godilo, da se pa sam ne bodeš mogel ne geniti ne oglasiti, dokler ni obravnava zvršena. Tako mora biti, da je v prid tebi in Cvetani. —

Po tem dolgem govoru, ki pa je bil daljši, nego se tukaj čita, ker je Samorad na to očito priporočanje kosmatega materijalizma in golega egojizma trdil marsikatero nasprotno misel, z vršil je Abadon brez odloga vse, kar je namenil baje v Samoradovo korist. Potegnil je iz žepa čutaro, segel po Samorada, potlačil ga k tlom, stisnil ga s pestjo in zmašil v steklenico. Ko to trdo zatakne in zapečati, preneso jo služni duhovi takoj na visoko železno peč v obravnavni dvorani.

Tako je prišel Samorad včeraj v stekleno ječo. Danes pa je bil najpaznejši poslušalec nenavadne obravnave, ki se je ravnokar prekinila tako iznenada. —

Ko so Cvetáno odvêdli in se je dvorana počasi izpraznila, zaželel si je tudi Samorad slobode ter klical Abadona in služne duhove, toda zaman. Za kake pol ure prideta dva sodna slugi dvorano snažit in okna odpirat; bila sta očanca Kajetan in Avguštin.

— Kàj takega še nisva učakala, kar opravljava to hišo, pravi Kajetan továrišu. Gospoda predsednika je prizadela taka omotica, da smo ga komaj oživili. Sedaj se bode vender dal vpokojiti, skrajni čas je že. No prava sreča je, da ni prišel nadsodniški načelnike, kakor o bili zagnali prvi hrup! —

—Čudno je pa vender, odgovorí Avguštin, da je Binkoštnik, ko je ob navadni uri gledal skozi okno, prav razločno spoznal načelnika, da ga je potlej videl tudi v veži, da ga pa ni videl nihče drug. Povsod so ga iskali, povsod vpraševali, ali nihče ga ni videl, in vsi pravijo, da se sedaj zdravi gôri na Koroškem.

— Vender skoro pride. Ali bode to grom in strela! Toda midva se ne bodeva tresla, kakor se tresejo drugi že sedaj!

— Ali si videl, kakó sta ušla ónadva naši pravici? —

— Sevéda sem videl, saj sem stal na dvorišči nasproti vélikim vratom. Tisti Veselin je izginil, nihče ne vé, kakó in kam, ko je stopil iz dvorane. Prej so stražniki, kakor po navadi, v vežo privêdli tisto gospó Pavličevo, ne slutèč ničesar hudega. Pred vélikimi vrati je stala tista kočija, v kateri se je bil po trditvi Binkoštnikovi pripeljal nadsodniški načelnik. V veži pri vratih sta stala dva možá, oblečena kakor strežnika; trije možjé, oblečeni kakor uradne sluge, pa so tiščali občinstvo nazaj in delali prostor za izprevod gospé Pavličeve in stražnikov. Odkod je priša ta petorica, ne vé nihče. To so bili bržkone preoblečeni razbojniki. Ko pride gospá k vratom, vstane kakor iz tal tisti Veselin. Strežniki in preoblečeni sluge primejo stranike od zadi, da se ne morejo geniti. Veselin in gospá smukneta skozi vrata v kočijo. Lopovska petorica vrže stražnike ob tlà, skoči skozi vrata in jih zaklene od zunaj. Kakó so vratarji izmeknili ključ, ne vém. Predno smo potlej dobili drugi ključ, kar v splošni zmedi ni bila lahka reč, izginili so vsi lopovi, Bog vé kam. Tisto lepo kočijo s črnimi konji in s črnimi strežniki, kakor jo je Binkoštnik popisal nadrobno, videli so ljudje hkrati na štirih raznih krajih hitečo iz mesta. Zunaj mesta pa ni bilo sledú o taki kočiji. Sedaj so udarili brzojavno žico, pa ne verjamem, da bode kàj uspeha. Nekateri pravijo, da je tukaj delovalo veliko denarja; jaz pa pravim, da je prišel sam zlódej po ónadva, ker neče, da bi umrla skesanega srca na naših vešalih. Gotovo sta že v peklu! —

Slugi še razmišljata o tej dogodbi, potlej se lotita snaženja, Kajetan méni, da bode nekaj grošev stavil v loterijo. Avguštin se srdí, da vse vedeževalke in vse sanjske knjige za take izreden slučaje ne vedó povedati pravih številk, vender bode stavil tudi on. Samorad na peči pa pričakuje, da se zapazi njega steklenica; ali zime tedaj ni bilo. Kdo bi se torej oziral na peč?

Samorada do drugega jutra nihče ni motil v sanjavem dolgočasovanji. V drugo jutro je bila zopet obravnava. Sodniki, javni obtožitelj, zagovornik in porotniki so bili nove osebe, poslušalci pa od prejšnjega dné. Obtoževnani so bili Samoradovi hlapci, ker so tisti večer po svatbi in smrti Petra Pavliča namerjali usmrtiti svojega gospodarja. Skesani možjé, sicer poštenjaki, opravičevali so se, da so imeli samó volkodlaka pred seboj; da jim je bila prava dolžnost umiriti truplo svojega gospodarja, da bi ne hodilo nazaj med ljudi; in da se truplo vpokoji samó takó, ako se mu prebode srce. Vender so bili hudo obsojeni na žalost Samoradovo, ki je menil, da niso zaslužni kazni, ker jim je vraža toliko zmešala možgane, da v svoji nakani niso mogli spoznati hudodelstva.

Dvorana se zopet izprazni. Kajetan in Avguštin novič nastopita z metlo in brisalko. Govorila sta, da se o Veselinu in gospé Pavličevi ni še nič pozvedlo, in zopet se nista ozrla na peč in na steklenico na nji.

Porotne obravnave so trajale še nekaj dnij. Na zatožno klop sta sedla tudi zakonska Ivan in Bara Jaroslavič, zatožena, da sta gorenjskemu tovorniku prikrivala najdenih tisoč forintov njegovega denarja. Ivan Jaroslavič, sicer jako poštena duša, opravičuje se, da ničesar ni našel, ničesar prikrival, da je pa moral molčati, ker mu žena Bara kàr zboli od razdraženosti, ako ji kàj oporeka. To potrdijo vsi sosedje. Bara se opravičuje živahneje, in vidi se ji, da je ženska krepkih živcev. Okrajšan posnetek nje besedovanja je tá-le: —Ta tovornik, ki ima lice takó pošteno, srce pa takšno, kakeršno pozná samó Bog, ni prav nič oškodovan. Listnico, katero sem mu pokazala, vrgel je sam na cesto; saj je bila takó malo vredna, da bi se niti mladi cucki ne hoteli igrati ž njo. Res mu denarja nisem dala tisti večer. Da sem mu ga vrnila takoj, ko sem ga našla, gotovo bi mi ne bil dal niti solda najdenine; saj ga dobro poznam. Hotela sem to reč objaviti pri sodišči, da dobim svojih sto forintov. Zjutra potem je bila dražba Ivanovega posestva. Šla sem k sodišču, da otmem možev dom sebi in svoji deci in da tovorniku vrnem najdeno vsoto. Ali je bila krivica, da sem najprej skrbela záse in za deco in da sem od tovornikovih denarjev za varščino pri dražbi vzela tistih sto forintov, ki mi pristojé po postavi? To bi bila storila vsaka mati! Précej po zvršeni dražbi bi bila na sodno mizo položila ostalih devetsto goldinarjev, ki gredó tovorniku nazaj. Toda prehitel me je, in jaz sem takoj, ne odlašajoč, ne tajèč, dala iz rok ves denar. Čemú sem vzela s seboj vseh tisoč forintov, ako nisem imela poštenega namena, da dam iz rok, kar ni moje? ... Kakó drugače pa je mene oškodoval ta mož, ki ima takó pošteno lice? Mojega Ivana dom je bil cenjen na tisoč forintov, vreden je bil pol več. Ta tovornik ga je izdražbal za slepih tristopetdeset goldinarjev, ko jaz nisem smela dalje dražbati. Nekdo je hotel potlej sodno ponuditi višjo ceno. Tovornik mu je stisnil sto forintov v roko, da je miroval. Samó za slive je iztržil štiristo forintov, sedaj pa je prodal zemljo za dvanajststo. Moj mož mu je pa še vedno dolžan okolo sto forintov, ker terjatev s kupom tristopetdeset forintov ni bila popolnoma pokrita. To je tudi v nebovpijoča krivica! Stari dolg je bil že trojno plačan pred dražbo. Plačevala sva obresti po deset od sto, potlej malone jednoliko za dobroto, da je obetal čakati; prodajati sva mu morala vsakoletni vinski pridelek po ceni, kakor jo je naredil sam, z namečkom, kakor se mu je zljubilo. Sedaj sva moj Ivan in jaz v ječi, najina deca ob beraški palici, ta poštenjak pa ne bode kaznovan. —

Nič niso pomagale besede in solze. Ivan in Bara sta bila obsojena. Smilila sta se Samoradu tem bolj, ker je bila uprav njega radodarnost vzrok njiju nesreči. —

Minilo je nekaj dnij brez obravnav, in še vedno se ni nihče ozrl na steklenico vrhu pečí. Celó strogi, nad vse natančni gospod predsednik ni pogledal na peč, kadar je po svoji navadi hodil v dvorano vohat, ali nemara ne kadé tam smodek mladi pravniški vajenci, kar jim je bilo ostro prepovedano. Nova obravnava, toda ne pred porotniki, podala je Samoradu kratek pretrgljaj v mnogodnevni jednoličnosti. Ali tudi ta obravnava, kakor vse dosedaj opisane, pomnožila mu je samó žalost in gnjev. Sédel je na grešniško klop Cvetánin vratar Miško, zatožen, da je gospodu Petru Pavliču ukradel uro žepnico. Miško je govoril po pravici, da mu je tisto dragoceno žepnico podaril gospod Veseli in da on ploh ni mogel krasti, ker je ves dan, ko so bili drugi pri poroki in pri pivu, vrataril v svoji célici in ondu celó obedoval sam záse in proti navadi drugih dnij. Odgovorilo se mu je, da so tudi gospoda Veselina šele po smrti Pavličevi videli v dvorci in da ga nihče ni videl poleg gospoda Pavliča. Napósled se pa še oglasi javni obtožnik: — Ako ti je Veselin podaril takó drago žepnico, gotovo bi ga jutrodan po svatbi ne bil izdal orožnikom. Takó nehvaležen vendar nisi! —

To je odločilo, in Miško je bil ostro obsojen, na žalost Samoradovo, ki je bil kriv tudi te obsodbe. Rad bi bil Samorad zvédel, ali bodo kaznovani tudi tisti svatje, ki so v stanovski dvorani cekine pobirali v svoje žepe, dočim so drugi mrtvega Pavliča oživljali, in tisti lopovi, ki so mu zapalili pristavo. Toda te reči niso prišle na vrsto.

Peto jutro po Miškovi obsodbi so se požigali listi nekega zaplenjenega časopisa. Stari sluga Kajetan, véšč temu poslu, zakuril je grmado v peči obravnavne dvorane. Gospod predsednik pa je, kakor mu vest ni dopuščala drugače, osebno nadziral požiganje prepovedanih besed in strogo pazil, da ne uide košček grešnega papirja strahujočemu plamenu. Ko slastno gleda v ogenj, ki uničevalno izvršuje ukaz sodne oblasti, začuje se iz dvorane močen pok in cvenketanje ubitega stekla. Predsednik strogo pogleda, Kajetan odhiti v dvorano. Tam uzrè pri peči kosce raztresene steklenice in možá, ki se razteza in vzravnava ude. Kajetan, nekdaj srčen vojak, skokoma plane na sumnjivega tujca. Tujec mu izgine izpod rok, Kajetan telebne na tlá in si hudo rani nos ob steklenih črepinjah. Na ta ropot stopi tudi predsednik v dvorano in začuje iz ust preplašenega in krvavečega sluge, kakšno peklensko čudo se je zgodilo. Predsednik strogo opomni, da je Kajetan zató videl pošast, ker se je zopet napil žganja. Toda stari Kajetan ne požrè take graje, ampak se naglo odreže: — Da dobivam táko plačo kakor gospod prezident, pil bi muškatélico, ali ob svoji ubogi mezdi si smem privoščiti jedva malo žganja. Pa kaj bi tisto — meni je ušel človek ali duh, ki je morebiti nedolžen; učenim gospodom pa sta izpod rok izginila dva morilca! —

Molčé kurita dalje predsednik in Kajetan, Samorad pa plava visoko v zraku proti domačemu Zagorju, hvalèč našo dôbo, da še ni odpravila konfiskacije časopisov. Tam v Zagorji najprej poseti domači dvorec. Vse je zaklenjeno, in na klicanje se ne oglasi živa duša. Znani ljudje, ki jih ogovorí na cesti, niti ga ne vidijo in ne slišijo. Potem se napoti na Cvetánin dvorec, da tam pozvé veselih ali žalostnih novic. Ko stopi na dvorišče, začuje živahno pikapokanje mlatičev na skednji in ugleda, kakó se vali dim iz grajskega dimnika. Pohití v dvorec. Vse sobe so zaklenjene. Pohití v kuhinjo. Ogenj je pogašen, in človeka, ki je moral ravnokar piskre pristavljati k ognju, ni môči priklicati. Gré na skedenj. Tam ležé snopje in cepci na tleh, pa nijeden mlatič se ne prikaže in ne odzove glasnemu klicu.

Uvidevši neuspešnost vseh naporov, séde Samorad v perivoji za dvorcem v senco košatega drevja, kjer je nekoč s Cvetáno sedeval srečne srčne ure; in tam se brezvoljno udá mislim in slutnjam, ki so ga trapile vse dni po Cvetánini kazenski obravnavi. Vsi vémo, da Samorad takisto ni iznajdljiv v mislih, kakor ni trden in preudaren v svoji volji; vender morem povedati vsaj nekaj, kar mu je rojilo po glavi. Čimdalje bolj je bil uverjen, da je Abadon namenoma takó vplival na obravnavo, da Cvetáne napósled niso smeli ne obsoditi ne oprostiti. Čemú je podaril nje zalvi veliko novcev, ko jo je mogel drugače prisiliti, da izpové resnico? Čemú je storil to stoprav zadnji dan pred obravnavo? Čemú je dal pri obravnavi dozdevni strupeni vodici drugačno vonjavo, nego je bila ob zasledbi namišljenjega zločinstva, da je takó zmotil veščake? Čemú je podmitil porotnike, kateri bi bili itak oprostili Cvetáno z mirno, pošteno vestjó? Zakaj se je javil sodišču kakor Samoradova oseba ravno med obravnavo in ne prej? Zakaj je iztrgal Cvetáno iz rok sodne oblasti ravno med obravnavo, ko bi bil vender lahko počakal nekaj ur, da jo potlej odvêde takšno, kakor jo je prej, ali pa kakor nedolžno oproščenko? Gotovo je, da hoče zli duh Abadon tudi s Cvetáno igrati takó, kakor igrá ž njim, Samoradom. Nje usoda mora viseti med obsodbo in prostostjo, da bode Abadon ubožico lože prisilil v varavo pogodbo, katere se potlej ne bode mogla rešiti. Nemara pa je Abadon, zlorabeč Samoradov život, njega glas in lice, Cvetáno ukanil celó tolikanj, da ona sedaj domneva, ka je njen rešitelj iz ječe in spremljevalec po neznani tujini pravcati Samorad! —

V tej strašnji slutnji zarotí Abadona, naj ga takoj odvêde pred obličje Cvetánino. Toliko da izgovorí, že se dvigne v zrak in splava za solncem. Dolgo je plaval, kje in kam, ni mogel razločiti. Zdí se mu, da je obstal v teku in da mu prijeten glas šepeče na uhó: — Takoj ugledaš Cvetáno prosto, zdravo in veselo. Oprezno se ji pojavi, da je ne presenetiš!— Nató se Samorad počasi spušča iz višave in pod seboj razločuje velikanski šum razsežne reke. Spomnil se je slik in opisov ter spoznal, da se nosi nad svetovno-imenitnim nijagarskim slapom v Severni Ameriki. Onda vidi na skrajnem robu velikanske, navpične in izpodmlete pečine dve osebi, ki imata uprav na tej skali najlepši razgled na najveličastnejši slap naše zemlje. To sta Abadon v Samoradovem životu in Cvetána, ki ukusno opravljena iz veselih lic blaženo zrè sedaj v grmado valov, ki se drevé v peneči, grmeči prepad, sedaj v lice svojega ponosnega spremljevalca, ki ima očí malone jedino za krasno svojo družico. —

Ta prizor omami Samorada. Vzkipí mu vsa nekdanja ljubezen, in v žilah mu zavrè besen srd na Abadna. Bliskoma se spustí iz višave in se zgrudi pred Cvetáno na kolena, kličoč: Cvetána, usmili se, pozabi! Tvoj Samorad te prosi! —

Cvetána vzdrhti, boječe se oprime Abadonovega rámena in zakliče: — Ostavite naju, sicer gospod Veselin takoj ustrahuje vašo predrznost! — Samorad vstane in strastno zakričí: — To ni Veselin, to je peklenski duh Abadon; jaz sem tvoj Samorad Veselin! —

Cvetána méni, da ima blaznega človeka pred seboj. Abadon pa stopi v stran in izpregovori brezglasno: — Ta človek govorí resnico, milostliva gospa! Jaz sem duh iz pekla v Samoradovem telesi. Ta spojina sence in duhá pa je pravi Samorad. —

Cvetána obupno zakriči in se zažene v prepad. — Samorad skoči za njo, ali puh iz brezdna mu odnese breztehtno teló kviško, da takó skozi vrtnce soparov in pen, vrvečih pod njim, niti ne more uzreti valov, ki so váse vzprejeli truplo Cvetánino. Dolgo je bil Samorad kakor nezavesten in igrača sopotov in vrtincev, ki so ga dvigali in sukali nad volovjim grobom nesrečne Cvetáne. Napósled ga Abadon potegne k sebi, postavi ga na trdna tlà in mu pravi srdito:

— Kar si učinil danes, preseza vse dosedanje bedastoče tvoje. Bilo bi najbolje, da izgineš v nič. Ali to bi bila prevelika dobrota záte; zatorej ostani človek, kesaj se, obupavaj in nizaj zlodejstva na zlodejstva, bedastoče na bedastoče! Cvetáno si otél, kakor vidiš, samega sebe, otél pa je nisi — mene! Obsojena je ona, ker nekoč nisi bil obsojen ti; in sedaj pride k meni v oblast — ona namesto tebe, ali — pred teboj. Telesa tvojega ne potrebujem dlje, zakaj več ne bodem branil Cvetáne; in ostavljam te, ker je bil ves moj trud s teboj prazna tlaka. Nikar pa ne misli, da si s tem rešen dolžnostij najine pogodbe! —

Abadon se razprší v zrak. Samorad zopet začuti kakor nekdaj bolestin drhtáj po vseh udih in v tem hipu je zopet v svojem životu: morebiti kakor kaznjenec, nazaj pritiran v ječo, iz katere je ubegnil, morda kakor izgubljeni sin, ko je zopet prestopil prag očetovega dóma! —

XII.[uredi]

Leta 1893 se je dičila Severna Amerika s Kolumbovo razstavo, v kateri je prekosila dosedanje svetovne izložbe stare Evrope. Nepričakovano velika množica radovednih in ukaželjnih omikancev iz Evrope je romala gledat to divno podjetje v Chicagu: v mestu, katero je kakor čudo našega premogovega stoletja američanska iznajdljivost, odločnost in vztrajnost ustvarila v močvirnih puščavah ob michiganskem jezeru. Na prostrano novo zemljo brez srednjeveških razvalin, brez vojništvenih bremen in brez grmadnih državnih dolgov se je selilo tudi premnogo krepkih sinov bogate Evrope, katerim se je jelo odrekati krilo in živilo na domači zemlji. To so bili nekaj talci, ki so se nádejali, da v Ameriki najdejo nova domišča, in nekaj taki — zlasti iz vinorodnih pokrajin slovenskih in hrvaških — ki so šli srečo lovit ónkraj vélike vode samó za nekaj časa, toliko da razbremené evropska svoja; domovja od lihvarskih dolgov, narejenih v dôbi, ko še nista trtna uš in strupena rosa zemljiščem jemali pridelkov in vrednosti. —

Nekateri takovi rojaki so si opomogli. Nekateri so od silnega napora ali od gladú legli v grob, katerega domačini nikoli ne bodo kropili in kitili. Največ pa je bilo takih, katerih ni toliko domotožje kolikor žalostna spoznava, da niso našli, kar se jim je obetalo, nujno opominjalo na odhod domóv. Končano delo na polji, nenavadno veliko trgovinskih porazov, bližnje zaključje svetovne razstave in mržnja domačih težakov proti inozemskim, vse to je činjevalo, da se je odslovilo mnogo evropskih delavcev.

Prve dni meseca oktobra 1893 leta je bila na velikem trgu v Chicagu tolpa nad tisoč takih Slovencev in Hrvatov, odstavljenih od dela in kruha. Živo so se pogovarjali slovenski in hrvaški vse vprek, pretresujoč najnujnejše življensko vprašanje: kakó bodemo odslej tešili glad, kje se bodemo greli to zimo, ob čem bode živela naša deca v Evropi: v domovini, katera nam je takó daleč in brez denarjev nepristopna? Na preprosti klopi pod drevesom, katero je že trosilo jesensko listje, poslušal je te nesrečnike mlad gospod, po lici njih rojak, in sodèč po obrazovih potezah, ne menj gladen nego tolpa okolo njega.

To je bil naš znanec Samorad Veselin. Smilili so se mu bedni rojaki; spomnil se je, da ima na vratu čudotvoren obroč in da bi z jedno besedo mogel oblagodariti vse te nesrečnike. Ali spomnil se je hkrati, koliko je že učinil nesreče, denar trosèč. Naglo vstane, da ga izkušnjava ne zavêde v radodarnost, in se napoti proti stranskim ulicam.

Ko stopi nekaj korakov, pride mn naproti naš znanec Ivan Jaroslavič, dobrosrčno ga pozdravljaje. Jako se Samorad preseneti, ko vidi tega moža v Ameriki. Nedoumno čudna pa mu je novica Ivanova, da ni bil nikoli nič dolžan gorenjskim tovornikom in da on in Bara nikoli nista našla tisoč forintov. Ivan je v Ameriki že vse leto. Jutrodan pa se vrne v domovino, ker je bil toliko srečen, da si je prihranil denar za vožnjo nazaj. — Pozdravi Zagorje in Bizeljsko! izusti Samorad, stisne Ivanu roko in se naglo izgubi med šetalci, da ne bi Ivan videl solz v njega očéh. Samorad se pchá med naglo vrvečo množico in jedva pazi, da ni stlačen, pohojen, povožen. V tej gneči ga nekdo krepko prime za rame. Bil je nekdanji oskrbnik Plahtalič.

Naglo seže Samoradu pod pázduho in ga odvêde daleč, baje proti kraju obširnega mesta. V dokaj zapuščenem perivoji sédeta na samotno klop. Tam Plahtalič pripoveduje, da je še tisto noč, ko sta se v Parizu izgrešila med tolpo gladnih ponočnjakov, odpotoval nazaj v Monako, kjer je za nekaj dnij doslužil Abadona in od njega dobil veliko denarja za mnogoletno službovanje. Potlej se je takoj preselil. V Chicago in sedaj je tukaj tolmač pri svetovni razstavi, ker govori jezikov kakor malokdo. Hkrati tudi svojim rojakom Slovencem preskrbuje službe in pošilja denar njih ženam domov, sedaj jim pa največ piše po denar za vrnitev v domovino. Sploh je v takih ugodnostih, da ne bode stradal na stare dni.

Samorad ga nasproti opomni na njiju skupno potovanje po bodoči Evropi, na Slovogoja in Rudovara. Toda Plahtalič ne vé o vsem tem potovanji ničesar, temveč trdi, da more vsak dan svojega bivanja v sedanjosti dokazati z verojetnimi listínami. Samorad mu potlej pové vse svoje dogodbe do obupnega skoka Cvetáninega v pogubne valove, in nadaljuje: — Abadon mi je vrnil teló in obleko. Obleka je bila kakor nova; telo pa se mi je zdelo nekamo ostarelo in oslabelo; tudi moj duh se v njem ne čuti več tako doma kakor pred zamenom za lev. Ko me je Abadon ves srdit ostavil, hotel sem še jedenkrat skočiti za Cvetáno v prepad; vender premagal sem se. Z nekaj zlati, ki sem jih našel v žepih, dospel sem v Chicago. Tukaj sem iskal zaslužka, kakor sem védel in znal. Odrekali so mi ga ali odkladali vedno od danes do jutri. Zlati so pošli, na pisma v Evropo ni odgovora. Prodati sem moral uro žepnico za četrtino vrednosti, in sedaj pride na vrsto poslednja dragocenost, ki jo imam: prstan velike vrednosti. Podarila mi ga je Cvetána za srečnih dnij. Nádejem se za ta prstan toliko iztržiti, da se prepeljem v Evropo. Tam se javim sodišču, ki me išče ... Ali me res išče? ... Kar sem danes doživel z nekim Jaroslavičem in z vami, podira mi tolikanj vero v resničnost mojih spominov, da se mi vse meša po glavi. Ne verjel bi, da sem v Ameriki, a tega ne morem tajiti; ne verjel bi, da živim, toda glad me opominja na življenje; celó tega bi ne verjel, da sem občeval z Abadonom, ali pereči obroč na vratu me vedno spominjal nánj. Zgolj pred ugankami strmim in sam sebi sem največja zastavica. Kaj naj počnem, gospod Plahtalič? —

— Svetoval bi vam po svoji izkušnji, dé Plahtalič zaupno. Pobogajte se z Abadonom! V sedanjem mučnem položaji vam ne kaže drugače. Trd gospod je sicer, kruto sovraži človeški rod, vender mož beseda je in rad nam prizanese človeške napake. Služil sem res hudo, toda take dobre penzije, kakeršno imam sedaj, ne bi bil dosegel v nobeni službi človeški. Popolnoma sem sloboden, celó spokoriti se smem, ako me bode volja. —

— Niso mi znane zaveze vaše pogodbe, odgovori Samorad, zatorej jih ne morem primerjati svojim. Vam pa je moja pogodba znana, in povedal sem vam vse, kakó je ravnal Abadon z menoj.

Izvestno mi pritrdite, da me je sestavno varal in zavajal v pogibelj.

Vse mi je vzel, celó Cvetáno, zaradi katere sem se baš udal v pogodbo ž njim. Ali morem pričakovati, da mi bode mož beseda odslej, ko dosihdob ni bil nikoli? —

— Dragi prijatelj, Abadona ne smeva soditi po kratkovidnih človeških nazorih. Vse, kar se vam zdi prevara, vzemite za izkušnjo. Abadon vas mora izkusiti, kakor se izkuša vsak novák; on mora videti, kakó trdni ste in koliko se vam sme nakladati, predno na vas zida in opira, kar vam je namenil na korist. —

— Jaz pa pravim, da imam že dovolj take izkušnje; zatorej se postavim na svoje noge. —

— Kakó hočete to zvršiti? V Ameriki ne morete, v Evropi ne smete. —

— Prav v Evropo si želim nazaj. Ondu naj me kaznujejo, ako sem zaslužil kazen; ako ne, pa si operem poštenje in srečen bodem kakor nikoli ob Abadonovem povodci. —

— Pomislite, prijatelj, kaj ste gledali, dočim ste bili v steklenici priča kazenskím. obravnavaml Ali vas ni strah tolikanj negotove človeške pravice? Pomislite i to: Abadon, ki je dosedaj tolikanj ugodno deloval za Cvetáno, toda iz vzroka, nama neznanega, ni dogotovil ničesar, utegne vso stvar takó zasukati, da bodete gotovo obsojeni in pogubljeni; to tem lože, ker ni več Cvetáne in se vsa krivda zvrne na vas. Ako si v duhu obnovite vso obravnavo, spoznate pač, da je to prav zeló možno. —

— Ali morete razjasniti, blagi gospod, zakaj je Abadon s čudnim svojim ravnanjem pri obravnavi zaprečil nad vse verojetno oprostitev nedolžne Cvetáne, zakaj jo je odtegníl sodbi in jo potlej vodil po Ameriki, kakor bi bil jaz njen spremljevalec? —

— Marsikaj sem že videl in izkusíl, gospod, ali v Abadonovem vedenji ne najdem nič sumnjivega. Cvetáne niso mogli takoj pri prvi obravnavi oprostiti; to bi bilo proti sodnemu redu. Morala bi v ječi čakati do druge porotne seje. Bila je pa že prej predolgo v zaporu; zatorej ji je Abadon zgolj iz dobrote naklonil slobodo in razvedritev. Nabralo se je tudi že pri prvi obravnavi toliko gradiva za oprostitev, da bi bila Cvetána pri drugi obravnavi oproščena, dasi ni bila navzoča. Toda o tem ni več govora; ubožica je prebila življenje! Bežati je morala v Ameriko, ker ji v Evropi ni bilo varnega mesta. Abadon je imel vaš život, katerega je izvestno potreboval pri obravnavi. V vašem telesi se vender Cvetáni ni smel izdajati za peklenskega duhá.

Vídez jo je miril in ji zdravil dušo. V vašem telesi je Abadon posnemal vašo nrav, in spoštoval je Cvetáno kakor sveto, nedolžno bitje. Tudi vi bi ne bili ravnali drugače. O poštenji vaše neveste torej ne smete dvojiti, ako jo resnično ljubite. Pomislite še: Abadon bi gotovo ne bil dopustil, da stopite pred Cvetáno, ako je ž njo namerjal kaj vam ali nji kvarnega. Takó vam pravim, da ste samó vi z nepreudarno svojo prenaglico zakrivili Cvetánin samomor. Svarjeni ste bili, predno vam je bilo stopiti prédnjo, in premisliti bi morali, da Cvetánini živci vzpríčo dolgega zapora niso še prišli v pravi red in darazgled na slap, na vabeče valove, ki drevé drug drugega v nižavo, liki življenje v večnost, mami človeka že sam na sebi ... Kakor stoji razmerje, ne preostaje vam drugega nego se pobogati z Abadonom. —

Samorad nagne glavo in se globoko zamisli. Plahtalič pa molčé opazuje, da nastopa mrak in hlad in da se pohajkujoča svilena gospôda že umika prteni, toda podjetnejši drhali, kateri noč nemara bolj ugaja nego dnevna svetloba. Opomni torej Samoradu, da pozna ne daleč odtod poštenega dragotinarja. Ta bode vestno povedal, po čem da kupi ali v zastavo vzame dragoceni prstan. Samorad sname prstan, in Plahtalič ga odnese, rekši, da se v dvajsetih minutah vrne k tej klopi, potlej pa gresta na njega dom obedovat in po obedu v nemško gledališče. —

Samorad se zopet udá premišljevanju nedoumne minulosti in prežalostne sedanjosti. Ne sedi še takó pet minut, ko se mu približa lepa, mlada gospá v spremstvu póstarne ženske in strežnika. Samorad spozná lepo gospó za tisto vdovo Ljudmilo, s katero je nekoč ljubeznivo govoril v salonih menjača Padelesa. Mlada gospá uzrè tudi njega. Radostno vzklikaje speje k njemu, objema in poljublja ga ter hiti govoriti: — Našla sem te, hvala Bogú! V tolikih skrbeh sem bila záte in bala sem se že, da si se ponesrečil, ljubi moj mož! —

Samorad strmi, izmika se ljubeznivim objemom in kliče: — Nimam časti biti vaš mož, milostiva gospá! Občeval sem pač z vami nekov večer v Parizu, ali jedva se spominjam tistega večera. —

— Ali si blazen, Samorad moj, da več ne poznaš svoje Ljudmile?

— Res mi je zmedena vsa glava; vender to vém za gotovo, da nisem bil nikoli vaš mož. —

Ljudmila in nje mati sédeta v velikih skrbéh k Samoradu in pokušata z ljubeznivimi besedami vzdramiti njega spomin. Iz njiju besed nas morebiti zanimlje jedva to le: Jutrodan po prvem sestanku v Parizu je baje Samorad zasnubil Ljudmilo, in praznovali so veselo zaroko. Srečna zaročenca in Ljudmilina mati so se skoro odpeljali v Ameriko, da se tam nastanijo. Ljudmilin oče pa je odpotoval na Dunaj, da tam s Samoradovim pooblastilom proda vso njegovo imovino, podedovano po očetu in materi. Oče je prišel potlej za njimi v New York, in vsi so bili veseli lepe kupnine za prodano imovino, dasi je bila za polovico manjša, nego je pričakoval Samorad. Takoj potem sta se poročila. Kakor je bil Samorad pred poroko ljubezniv, takó je bil potlej neprijazen in malobeseden. Po več dnij ga ni bilo domóv, in nihče ni mogel zvédeti, kje in s čim se bavi. Napósled je odpotoval, češ, da gré po Ameriki pozvedovat, kakó bi se otele tiste velike vsote, katere je nekoč vteknil Ljudmilin oče v ameriške železnice. Pred petimi dnemi pride pismo, da se mu potovanje ni posrečilo in da ga Ljudmila, ako ga hoče še videti, ta dan in to uro dobi v tem perivoji v Chicagu. Odšli so na pot Ljudmila, mati in oče, da se nastanijo v Chicagu in da Samorad morda tukaj dobí dobrega zaslužka, ker novci, iztrženi za njega imovíno, poidejo kàj skoro ... Sedaj pa se je treba vrniti v hôtel, zakaj mračí se in tod okolo se plazijo sumnjive osebe.

Samorad se obotavlja in roti, da se ni nikoli poročil z Ljudmilo in da nikoli ni dal nje očetu pooblastila, naj zapravi njega svojino. Ljudmila prosi in vije roke. Njena mati pa vstane in obsiplje Samorada s tolikimi obrékami, da jo moramo zmatrati za vzor vsem taščam. Ko je očitanje najognjevítejše, pa se Samoradu od druge strani približa druga lepa, mlada ženska, ki naglo sede k njemu in se strastno oprime njega levice, katera je še prosta. Ta ubožneje oblečena ženska je tista nazvívdova Darinka, katero smo s Samoradom vred opazovali v Monaku in pozneje tudi pri Padelesovih v Parizu. Z Darinko pristopi tudi póstarna ženska. Ko ta spremljalka vidi, kakó se od óne strani Ljudmilina mati obréguje na Samorada, obudi se tudi nji sija posnemati vzorno taščo in jezik se ji izproži. Tudi Darinka ne molči.

Iz besedovanja obeh naj posnamem samó toliko, da bi se bila Darinka v New-Yorku poročila z visokim dostojanstvenikom in da je Samorad, prišedši v Ameriko, to poroko razdrl, slepèč Darinko z bogastvom in z ljubeznijo. Nedolžna, neizkušena Darinka mu je verjela in udala srce in roko. Skoro po poroki je spoznala, da mož nima prave ljubezni do nje. Često je izostajal podnevi in ponoči ter se potlej grdo togotil, če ga je žena opominjala. Napósled je šel popolnoma od nje, in Darinka bi biia umrla od gladú, da ni prodala vsega do najpotrebnejših rečíj. Iskala ga je po časnikih in napotila se je v Chicago, da ga morda tukaj najde. Sedaj ga je našla in ne izpusti ga več iz rok. —

Zaman se Samorad izvija rokam razvnete Darinke in zaman se roti, da se tudi ž njo ni poročil nikoli. Mladi ženski sta vsaka na jedni stráni, trdo se ga držèč, jokali in prosili, in starki sta mu hoteli razpraskati obraz. Napósled se pa starki sporečeta in malone spopadeta. To dá Samoradu toliko duška, da svojima usiljevanima ženam odkrito pové, da nima službe ali doma, niti drugega imetka razven obleke na sebi in da si nocoj ne more kupiti niti kosa kruha; torej jima prav nič ne hasne, ali je njiju mož ali ne. Pomen teh besed, prav verjetnih gledé na Samoradovo zunanjost, razumela je Darinka takoj. Vstala je in kričala v množico pohajkovalcev, da zahteva svoje pravice. Če ne bodo ta mož njen, ne imej ga tudi óna druga. Možaki naj pristopijo, naj začujejo nje tožbo in naj takoj kaznujejo možá, ki je imel hkrati dve ženi, kateri je obe osleparil in ji sedaj obe zatajuje. Kàr na to drevó naj ga obesijo! — Na vpitje obdívjane Darinke res tolpa možakov neprikupne zunanjosti obstopi Samorada in ženske. Možem se zná na obrazih, da bi jim ne bila napačna zabava, ako obvisí ta nepretežki mladenič na pripravni veji nad svojim sedežem, in že stopi podjeten capin na mizo pred Samoradom ter s krepkim glasom kliče svoje továriše in jim razklada, kaj je učinil ta inozemski postopač z dvema poštenima mladenkama v naši Ameriki, kjer je toliko premalo žensk, da si marsikateri poštenjak še jedne ne more prisnubiti. — Kaznujmo tega zločinca po domače v strah in vzgled vsem inozemskim kruhoborcem! —

Samorad je bil ves potrt in je že pričakoval trenutka, da se na njem zvrší američanska lynch pravica; kar pristopi od zadi junaški orjak v opravi mestnega redarja in z revolverjem v desnici. Ta zapové z mogočnim glasom mir, prime Samorada čez pas in ga krepko in odločno odnese iz okroga te opasne tolpe. Nihče se ni lotil samozavestnega orjaka.

Ta mož odnese Samorada iz perivoja na hojeno cesto; tam ga postavi na noge, seže mu pod pázduho in ga odvêde proti hiši preprostega in malovabečega lica. Vender se Samorad razveseli te hiše, ko nad okni pri tleh prečita na veliki deski z debelimi, kričečimi črkami naslikan napis v slovenskem jeziku: »Gostilna pri poštenem Kranjci«. V veži te gostilne se mestni redar poslovi od Samorada in mu velí v čisti hrvaščini: — Spoznajte me za rojaka Primorca, ki vas je v Parizu ovadil redarskemu oblastvu zaradi ponarejenega bankovca, ki pa ni bil ponarejen, kakor se je potlej osvedočilo. Dlje sem vas že opažal in še o pravem času spoznal, da sem vas otél nagle lynch-sodbe. Tudi tukaj sem v redarstveni službi za razstave, potlej pa se vrnem v Pariz k ženici svoji. Ne čudite se, da sem vedno redar. Hrvat sem od dobrosrčnega naroda, in mi smo že često marsikaj oteli v silah in nadlogah ter opravljali nesebično redarstveno službo od turških bojev sem do najnovejše dobe. V Parizu sem vam delal morebiti krivico. Odplačal sem vam ravnokar nekaj svojega dolgá. Čakajte me do zjutrà v tej gostilni. jutri vam poplačam še nekaj. Vém, da ste brez novcev, torej oprostite, da vam tukaj ponudim dva dolarja. Več nimam pri sebi. Jutri bodem pri denarjih. — Samorad izreče srčnemu rojaku iskreno zahvalo, da mu je otél življenje, odločno pa se brani ponudenih dveh dolarjev. Nekdo stopi iz gostilne v temno vežo ter opomni pol slovenski pol hrvaški: — Pri meni se dolarji ne odklanjajo. Ako jih nečete, pa jih dajte meni, prijatelj! — Primorec pa odreče: — Če jih neče, kdor jih potrebuje, ne dobí jih, kdor jih ne potrebuje — in se izgubí na cesti med šetalci.

Mož, ki ni prejel zahtevanih dolarjev, prijazno odvêde Samorada v gostilno. Bila je to srednjevelika soba brez pivcev, razsvetljena z majhno, brlečo petrolejevo svetilko. Krčmar »pri poštenem Kranjci« spozná svojega gosta takoj za starega znanca Samorada Veselina, ta pa krčmarja za nekdanjega vseučiliškega vrstnika Živka Tratilka. Neprijetna iznenada obema! —

— Anti si zaigral svoje novce v Monaku? vpraša Živko Tratilek.

— Vse sem zaigral, samó novcev ne, odgovorí Samorad žalostno. — Oj, ti srečni človek! Pri meni je baš narobe. Vse imam, samó denar sem zaigral. Nocoj sem še v tej hiši, ubog in lačen, da mi pajki predejo po želodci. Jutri me gospodar postavi pred káp; vender še bodemo ptiči, če imaš kaj drobiža? —

— Dobiti bi bil moral še nocoj dókaj novcev. Ali poseglo je nekaj vmes, da moram čakati jutra, pravi Samorad in pove dalje, kakó je dal Plahtaliču dragocen prstan, da ga vdenari. Predno pa se je vrnil Plahtalič, napadli sta Samorada dve tuji ženski, in capinska drhal— bi ga bila obesila, da ga ni otél blagi Primorec. —

— Kdo pa je tisti Plahtaliči vpraša Tratilek radovedno.

— Véš, to je tisti suhi, póstarni gospod, ki je bil s teboj vred v Monaku in —oskrbnik dvorcu ruskega kneza, kjer sem prenočil in dobil tebe. Govoril je tudi slovenski. —

— Oh, že se poznamo! Tista suha južina je bil strežnik kakor jaz, po rodu Furlan, sicer pa velik slepar. Tudi dvorec ruskega kneza ni bil drugega nego zloglasna zakotna igralnica. No, če ima ta Plahtalič tvoj prstan, onda z Bogom novci in Plahtalič! Vedi, ta človek je premeten zmikavt in nevaren vsem žepom, samó mojim ne! ...

Vender ne žaluj, ne obupuj! Sédi za mizo! Uboga sva kakor nekdaj job na gnojišči; in če nimava jesti in piti, pa se grejva ob spominu veselih dnij in pasiva se ob načrtih boljše bodočnosti! —

Samorad séde za dolgo mizo in se čudi, da v gostilni ni gostov, dočim je sedaj za razstave toliko tujcev v mestu, da marsikdo rad plača po dolar samó za trd stol, da more na njem presloneti dolgo noč. Ali Tratilek odgovori: — To je posebna smola, ki se me vedno drží. Opremljen s tvojim denarjem sem prišel zopet na Dunaj. Toda z učenjem ni šlo več. Sličen sem bil továrišu modroslovcu, ki se je toliko let učil grščine, da je napósled pozabil grški alfabet. Moral sem torej z Dunaja in šel sem preko Budimpešte, Belega Grada in Trsta v Ameriko do Chicaga, nadejaje se, da se tukaj naredi kàj denarja. V. zakup sem vzel to gostilno, v katero so prej zahajali sleparji, tatje, lamači in drugi katilinski značaji. Ti ljudje imajo sedaj za razstave zlate dneve in ne hodijo v takó preprosto beznico. Da privabim gostov, kupil sem to desko, na kateri se košati napis »Pri poštenem Kranjcu«. Prišel je k meni marsikdo izmed príseljenih rojakov, toda nihče nad jedenkrat. Oglej si sobino opravo in zdajci vidiš, zakaj. Težke debele mize so pribite k tlòm, takísto klopi k stenam. Na mizah so kositarne skledice trdno vdelane v mizje vdolbine. Kozarci od pocinjenega železa tičé vsak v svoji luknji, in sléharni je z močno železno verížico priklenjen k mizi. Potiplji pod mizji rob! Na poličici so žlice, noži, vilice, vse visi na močnih železnih verižicah. To je beznica za lopove, in vzel sem jo v zakup, ker drugačne niso bile na ponudbo. V taki gostilni pa naš Slovenec ne vztrpi, najsi je še takó oskromen. Nocoj mi poteče zakup, ker nisem plačal zakupnine naprej, in zjutrà se dostojno, kakor sem vajen, umaknem neznanemu nastopniku. To noč bodeva prebedela. Gostilničar sem sicer, ali postreči ti nimam z ničimer negoli s svežim zrakom, nekaj časa z lučjo, potlej pa s temò. Prebito bode dolgočasno, ko nimava nič za usta! ... Vender, našel sem nekaj — velikanska ideja! Čemu mi bode jutri deska s »poštenim Kranjcem«! Takoj jo zadrobižim, in dosti bode jedi in pijače. —

Kakor bi trenil, skoči Tratilek na okno, vzpnè se skozi nje in sname desko raz čavlje; potlej plane na cesto in se izgubi z desko na rameni v tèmo. Ne mine četrt ure, in že je na mizi obilo smodek, kruha in mrzle pečenke ter liter močnega žganja. Gladnika sédeta k večerji, in čudno škrabotajo verižice na vilicah in nožih, ko si zakladata lačna usta.

Ko se takó hlastno krepčata, naglo vstopi človek srednjih let. Bil je prav lično opravljen, vender takšnega lica, da se ga ustrašíš, ako ga srečaš na samoti. Ta človek se postavi pred Samorada in mu zakliče z odurnim glasom:

— Dobil sem vas, gospod Samorad Veselin, in ne ubegnete mi več iz pestíj! Kaj me gledate, kakor da me več ne poznate? Takoj me spoznate in pomnili me bodete vse žive dni, če je kàj pravice na svetu. Vaš sorodnik sem, dasí vam je zibelka tekla v tolstem Zagorji, meni pa daleč doli na skopih bregovih Jadranskega morja. Prav to sorodstvo je vzrok, da sem največ nesreče prebil baš zaradi vas: ne zató, ker se bogatin neče spominjati ubogih svojcev, temveč zató, ker jih celó preganja. Bil sem v Odesi v dobri politiški službi. Ondaj je vaš nekdanji váruh mojo mater — vašega očeta sestričino — terjal za star dolg, katerega je bil vaš oče pravoveljavno odpustil. Ta daritev se ni mogla več dokazati, torej se ni verjela. Prišlo je do tožbe in napósled do sodne prodaje materinega dóma. Da se mati otmè, pošljem zadostno vsoto v ruskih rubljih. Bile so tedaj v moji domovini nekove borbe in spletke, in po časopisih je bilo dokaj hrupa »o potujočem rublji«. Tamošnje oblastvo je moj ruski denar zaplenilo, in predno je bila dokazana materina in moja nedolžnost, prodali so materin dom na sodni dražbi za slepo ceno. Okoristil se je pri tem nekov Žid. Mati mi je skoro potem umrla za žalostjo. Ko sem vse to zvedel, odposlal sem tamošnji vladi ostro pritožbo. Posledica mojemu odporu je bila, da me je ruska gospôda odslovíla iz službe, češ: rabiti ne more človeka, ki je tolikanj nespreten politiški uradnik, da pošilja v inozemstvo rublje namesto inozemskega denarja in da še s pritožbami nagaja tujim vladam. Šel sem iz Odese naravnost v Pariz. Ondu sem dobil važno policijsko službo, bolj težavno, menj mastno; vender sem si opomogel in se oženil ter srečno v zakonu prebil nekaj let. Prišli ste v Pariz vi, gospod Veselin, in za vami ali nemara zaradi vas nekova gospica Darinka, lepa, živahna ženska. Znanka mi je bila iz detinskih let, in vnela se je med nama ljubezen toliko brezpametna kolikor nepremagljiva. V omami te rastoče strasti sem se naveličal težavne službe v Parizu in vedno opozarjan na razstrelbe in dinamitovce, izumil sem strašen načrt. Zavaroval sem si življenje za visoko vsoto. Zakonski svoji družicí sem povedal, da bode v malo dneh razstreljeno policijsko poslopje uprav tam, kjer je moja službena soba. V moji uniformi bodo našli razmesarjeno truplo in porekó uradno, da je moje. Ali to ne bode moje truplo. Ko se to zgodi, naj si dá žena osvedočiti mojo smrt, potegne naj zavarovano vsoto in naj gré za mano v Ameriko, kjer je bodem čakal na izvestnem kraji pod novim imenom »Nikon Ubeg«. To je bil dogovor z ženo. Drugačen je bil s krasno Darinko, katero sem bil iz raznih razlogov vzprejel v policijsko službo. Nje naloga je bila, da omreži človeka, meni kolikor možno podobnega, in ga zavêde v mojo služabno sobo; tam naj mu obleče uradno mojo uniformo ter ga omami z omotno pijačo.

Potlej bode tam shranjeni dinamit brez nevarnosti záse užgala z navito uro, ki izproži samonét ob izvestnem času. Kadar se razstrelba posreči, pa takoj odrineva proti Ameriki preoblečena, preobražena in pod tujim imenom. Tisti večer, ko je bilo vse to namenjeno in pripravljeno, bili ste vi pri denarstveniku Padelesu v gosteh. Tam sem bil tudi jaz z Darinko in opozoril sem jo na vas, ker ste mi jako podobni. Omreževala vas je, kakor je védela in znala, in izšlo bi se bilo vse točno, ako bi ne bila odločno izrekla, da vas neče za žrtve, ker ste ji rojak in ker ste ji podarili dôkaj novcev; te pa bodeva potrebovala v prvih dneh svojega bivanja v Ameriki. Vaš prijatelj, plemeniti Plahtalič, jako plemenita duša, ki je imel tudi obresti pri tej igri, pa je Darinki baje povedal, da nosite na sebi nekov amulet ali talizman, ki bi naredil, da se samonét ne izproží. Darinka in vaš Plahtalič sta našla drugo žrtev za moj naklep, in ondaj, ko sem vas zasačil v Primorčevi gostilni, bil je nova žrtva, vaš namestnik, že zaprt v moji uradni sobi. Omamljencga z opijem so ga trapile orijentalske sanje, dočim mu je bila poslednja ura že navita in na nji nastavljen smrtonosni kazalec. Jedno uro še mu je bilo živeti, ko smo vas dovêdli v policijsko hišo. Povedali ste mi tisti večer, kdo ste; zatorej sem vas dal zapreti v nadstropji nad svojo sobo, da se osvetim za krivico, katero ste storili moji materi. Razstrelba se je izvrstno obnesla — toda ne popolnoma, zakaj prizanesla je vam. Ko dospem z Darinko v Ameriko, že vas najdem tam in ne morem razumeti, kako ste se oteli iz razvalin in kakó ste prehiteli mene in Darinka. Za nekaj dnij mi je ušla Darinka z vsemi novci: kam in kakó, to najbolje veste vi, gospod Veselin! Ali to še ni vse. Jeli ste me preganjati. Izvežban sem v trgovinskih vedah in policijskih tajnostih, dober risar in fotograf sem ter popolnoma véšč hrvaškemu, laškemu, nemškemu, ruskemu in francoskemu jeziku; vender nikjer nisem mogel doseči stalne službe. Jedina nádeja mi je bila, da skoro pride žena in prinese zavarovano vsoto, katero je že potegnila, kar so povedala pisma, poslana Nikonu Ubegu. Napósled pa pride pismo, da je moja žena zvédela, kakó se Nikon Ubegu v Ameriki postavlja z nekovo sumnjivo Darinko; zatorej žena rajši ostane v Parizu in si ondu izbere poštinega domovinca; saj je vdova in mlada, zavarovana vsota pa tudi ni majhna. Nihče drug me ni zatožil pri ženi nego vi, ker samó vi ste po Darinki zvédeli tajnost. S tem ste me uničili ... Sprl sem se s človeško družbo. Prej sem zasledoval in lovil sleparje, lamače in dinamitovce; sedaj sem se pridružil nekdanjim svojim sovražnikom, da jih z umetnostjo, pridobljeno v policijski službi, branim zasledovanja.

Takó se živim še dôkaj dobro, dokler traja razstava. Tudi vaš Plahtalič je v mojem krdelu in uprav on mi je povedal, kje naj vas iščem. Smem vas takoj usmrtiti, ne da bi se bal kazni. Pa nečem. Meni življenje toliko preseda, kolikor je vam nepotrebno, in v Ameriki sva; zatorej se bodeva dvobórila po američansko. —

Samorad se zaklinja in rotí, da od tistega večera v Parizu, ko je bil naposled odvêden v ječo, do nocoj ni videl ne tega gospoda ne Darinke. Ali Nikon Ubeg se ne dá pregovoriti, ampak potegne iz žepa črno in belo kroglico, dene obe v klobuk Tratilkov in zapové Samoradu, bodalce nádenj zavihtivši, naj potegne jedno kroglico iz klobuka ... Samorad potegne črno kroglico ... Nató zarohní Nikon Ubeg: — Torej se usmrtiš sam, črna duša! V dvanajstih urah se mora to zvršiti, sicer te moji pomagači spravijo iz svetá. Nikar ne misli, da uideš mojim pestém! —

Tujec naglo odide. Pod okni se začuje burno govorjenje več ljudij, in Samorad, bojèč se novih napadov, naprosi Tratilka, naj zaklene gostilno. Toda Tratilek pravi, da tega ne smé zaradi strogega redarstvenega nadziranja, in se zopet udá prejšnji veselosti ter jédi in pijači. Samorad se pa ne dotakne jedí in žgane pijače, nego si želí samó vode, zakaj trpinči ga huda žeja; hkrati pa se spomni, da ne smé piti vode. Živko Tratilek ga potolaži: — Kaj bi mislil na vodo, dokler imava dovòlj žganja! Žganje je na mizi, voda je sicer tudi blizu tikoma za hišo, toda ni za pijačo, nego samó za to, da kdo utoni v nji. Na smrt pa ne misliva, kaj bi se bal trenutka, ki nekoč mora priti? Ne trpinči se še sam, dočim te že drugi preveč! Misli rajši na življenje! V teh dvanajstih urah, ki jih bodeš še živel, doleti te morda iznenadna sreča. Saj te zjutrà poseti tvoj rojak, ki ima nekaj denarja. Kolikrat se je že razbila in potopila moja ladja, toda vselej so me še valovi vrgli na rešni breg! Ali si ti menj vreden negoli jaz? Torej razjásni se in loti se žganja! To ti je najboljše zdravilo proti žalosti, zlasti ko nimava drugega. Če nečeš piti, pa si zapali smodko in pripoveduj mi svoje dogodbe, da si okrajšava noč, ki nama bode še dolga. —

— Povej ti svoje! odgovori Samorad. Moje so prežalostne in neverjetne. —

— Moje pa so predolgočasne, zavrne ga Živko Tratilek.

Nató začujeta iz temnega kota pri peči prijazen glas: — Če nečeta vidva pripovedovati, pa dovolita meni. Morda povém nekaj zanimljivih novic. —

Osuplo se oba ozreta v kot, kjer sedi neznan mlad človek, ne da bi védela, kakó je prišel v sobo. Tratilek ga pozove, naj prisede k jedi in pijači. Tuji mladenič pa se ne gane iz omračja pri peči, in ko mu dovolila govoriti, povzame:

— Kakó mi je ime in kje sem se porodil, nima pomena. Najbolje je, ali pravše, najbolje bi bilo, da vsakdo veljá, kar je, ne gledé na ime in rojstvo in da se vsakdo rabi, kakeršen je in ne kakeršen bi moral biti. Roditelji so mi bili imoviti in pošteni. To poštenost naglašam, ker sem tolikrat čul in čital: »J. J. je bil sin ubogih, a pošteníh roditeljev«, dočim se pridevek o poštenosti navadno opušča, kadar je J. J. sin bogate obitelji. Ne zdi se mi pravilno, da se poštenost nekamo pridomišlja pri bogastvu, a za izjemo zmatra pri uboštvu. Pogled v življenje nas uči narobe, da ubožcu, čegar področje je majhno, vsakdo gleda na prste, in da ubožca ob oskromnih njegovih potrebah navadno ne vabi izkušnjava, da bi se odtezal stezi ravne poštenosti; zakaj bil bi brez imetka, ako izgubí jedino svoje bogastvo: mirno vest. Nasproti pa je bogatinovo področje veliko, potrebe so mu obsežne in rastoče; in uprav bogastvo s svojim vplivom in z mamečim pohlepom po vedni množitvi je vsakdanja izkušnjava, ki te neprestano miče v nenravnost. Zatorej se očita takó rado bogatinom, da so po krivih potih prišli do bogastva. Mojim roditeljem se ni očitalo kaj jednakega. Oče mi je sedèl na velikem podedovanem posestvu, poleg katerega je opravljal veliko trgovino, takisto podedovano; mati mi je bila blaga, omikana gospá. Oče je marljivo in razborno vodil gospodarstvo od zofa do mraka. Prav takó je tudi mati uvaževala, da je čas naše najdražje blagó, zakaj ne dá se nadomestiti z ničimer, védela pa je tudi, da žena in mati tega dragega nenadomestnega časa ne more rabiti bolje nego za vzgojo svojih otrók. Jaz sem ji bil jedinec, bodro, živahno dete. Ne pomnim, v kateri dôbi sem se naučil čitatí črke in številke, tako zgodaj me je mati naučila vsega tega in še mnogo več. Vender mati moje nadarjenosti ni hvalila očito in znala je vselej govorico takó zasukati, da me tudi drugi ljudje niso hvalili vpričo mene. Često je povabila deco iz vasi, moje vrstnike, na naš dom. Onda smo se prosto igrali, in mati nas je ljubeznivo vodila ter skrbno pazila na to, da sem bil vseh dečkov najuljudnejši in da nisem razkazoval večjih svojih ved ali udobnostij gospodskega dóma. Odtezala me tudi ni družbi odraslih ljudij. Tam pa sem moral molčati, in gledala je na to, da nisem zinil brzoustne šaljive besede, kakeršno otroci radi povedó, kadar jih nos srbí, da jih potlej poslušalci, časih celó roditelji, pohvalijo, kakó so duhoviti. Ako pa mi je ušla napačna beseda, naredila je mati, da sem odšel v svojo sobo, ne da bi bil kdo zapazil, kdaj in zakaj. Tam me je pokarala, toda nikoli vpričo drugih ljudij, in poučila me je, kakó naj se drugoč vêdem ob taki priliki. Zgodaj me je naučila strahú božjega; navadil sem se spoštovati starčke, ljubeznivo ravnati s siromaki in prijazno občevati z vsakomer. Največja skrb materina je bila, da mi blaží srce in naudá vsespočetno otroško dušo s krščanskimi nazori. Še sedaj ne morem pozabiti, kakó mi je narekovala molitev, kakó me je učila sklepati ročice — vedno se mi je zdelo, da moli pobožneje negoli jaz. Kakó sem bil često vesel hvaležnega pogleda ubožca hromaka, kateremu sem pol boječe pol srčno prinesel materin dar na domači prag! To je bila zlata moja dôba, ko še nisem posedal na šolskih klopéh. Ondaj mi je bila šola vsa pisana zemlja, knjige vse, kar je zanimalo zvedavo detinsko glavo od Bogá nad zvezdami do črvička v prahu, in to knjigo mi je čitalo materino okó, in razlagal o z blagimi nauki materino srce. Ne vém, kdo je bil bolj vesel, ali jaz matere ali mati mene, in kdo bolj srečen?

Potlej so mi dali domačo učiteljico, in hodil sem nekoliko v selsko osnovno šolo. V tej šoli sem vse znal najbolje, in učitelj me je hvalil med vsemi najbolj. Domá me je učiteljica vežbala v šolskih naukih, v nemščini in francoščini, celó po klavirjevih tipkah sem moral raztezati prstke. V vsakdanji moj čas je nastopil nekov red in za igro in prosto zabavo je ostajalo malo ur. Tudi za materina nauke je bilo menj prilike od nekdaj, ali kakó rad sem poslušal mater, saj je govorila vse presrčneje in umevneje nego hladna učena učiteljica! Za osnovno šolo je nastopila gimnazija. Ostal sem na očetnem dômu, in pridejali so mi k učiteljici tudi domačega učitelja. Ta dva sta, razdelila moj čas médse, tekmovala sta, kdo me bode bolj olikal, in čas za igre in za občevanje z materjo se mi je prikratil še bolj nego prej. Nastopila je dôba, ko so mi tlačili vsakojake nauke v glavo, vzgoja srca in značaja pa je zaostajala —in to samoumevno, saj pri vsakoletnem privatnem izpitu nisem bil vprašan, kaj je v srci, ampak le, kaj je v glavi. Čutil sem nekakšen dolgčas po materi, dasi sem jo videl vsak dan, in zdelo se mi je, da mi nekaj nedostaje, dasi sem dobro napredoval v vseh predmetih. Rad sem se učil, vender mi je bilo učenje nekamo praznotno in suhoparno. Morebiti zató, ker so me vzgajali, kakor pitamo gosí in pure jeseni, da so tolstejše. Tudi pri meni se je gledalo samó na tolščo: na veliko vednosti v glavi; za zdrave krepke mišice, za trdne kosti ali za značaj in za prosto, živo gibanje mladega duha ni skrbel nihče razven matere v tistih malih urah, ki so nama ostale po učnem redu. To je trajalo štiri leta na očetnem dômu. Ko sem uspešno završil četrti gimnazijski razred, ponesreči se moj oče. On in njega prijatelj, vlastelj iz soseske, vozila sta se čez veliko reko ob povodnji in utonila. —

— Dovolíte, gospod, seže mu Samorad v besedo, da vas vprašam, ali je slučaj ali namen, da pripovedujete moj životopis? —

Tuji mladenič nadaljuje: — Resnično pripovedujem svoj životopís, in veseli me, da vas zanimlje, čim nahajate v njem sliko svoje mladosti. Toda prosim, ne motite me, ako morda najdete pozneje še katero podobnost med svojim in mojim življenjem ter pomislite, da se veliko mladine vzgaja po jednem načinu, zató je tudi lahko možno, da so prav jednaki usodni slučaji odločevalí moje kakor vaše življenje. Naj torej povzamem povest. Po nagli smrti očetovi se je težko breme velikega gospodarstva naložilo na rame materino, in jaz sem namesto očeta dobil tujega sovaruha. Mati je namerjala nekaj prodati, nekaj dati v zakup in se z menoj preseliti v veliko mesto, da bi se ondu izšolal pod njenimi očmi in imel za pomočnika pri učenji dobrega sošolca. Sovaruh pa je menil: »Mati ostani domá, zakaj imovina se mora ohraniti; deček pojdi sam v mesto, toda ne v javno šolo, ampak v zasebno vzgajališče. Za mladeniče, ki lahko plačujejo, je dokaj izvrstnih takovih zavodov.« Obveljala je varuhova volja, in vzprejet sem bil v sloveč zavod. Nastopila je nova dôba, ki je trajala štiri leta višje gimnazije. Prejšnja leta je bila moja vzgoja osebna, odslej je bila zadružna. Vsi gojenci smo nosili jednolično opravo; takisto jednolična je bila vsem tudi vzgoja po strogem domačem in učnem redu kakor Prokrustova postelja. Kdor izmed učencev je bil slab ali nagajiv, s tem so se naši učitelji bavili posebe. jaz sem bil z doma vajen pokorščine, reda in marljivosti, torej z mano ni bilo posebnega opravka, ker brez tega sem zadobival propisano mero učenosti in se gibal med mejami hišnega reda. Prinesel pa sem s seboj tudi svoje mladeniške sanje in nazore, želje in sodbe. Za ta moja svojstva, sploh za razvitek moje pojedine osebe ni bilo mesta v hišnem redu. Zdelo se mi je, da sem preziran, ko sem bil med najboljšimi učenci, in da sem takó zeló osamel, ko ni bilo nikogar, da bi poravnal svojstvene moje nazore in želje, ako so bile napačne, ali jih pospešil, če so bile dobre. Med stotino živahnih vrstnikov sem bil sam svoj vodnik, sam sodnik svojega srca. Čimdalje bolj je bila mučna ta samotnost; in da jo preženem, pribežal sem h knjigam. Čital sem vse vprek, karkoli se mi je dovolilo in kadarkoli mi je čitanje dopustil hišni red. S tem sem res pregnal čustvo osamelosti, in knjige so mi bile družice in zabava — toda ne v korist. Pristopilo je namreč k rednemn šolskemu ukú toliko neuredovanega berila, da moj duh ni mogel prebaviti vsega po vrsti. — V šolskih klopéh se je slej kakor prej skrbelo za duševno tolščo, z berilom domá pa sem malone pokvaril tudi to tolščo. Spomin sem imel izvrsten, pametoval sem malone vse, ker sem čital pazno in slastno; ali često se mi je zdelo, da ne morem urediti nabranega gradiva v svojih možganih in da v njih nedostaje prostora za izvirne moje misli in sodbe.

Pač, bil je prostor, toda v možganih mi je bilo vse nanošeno kakor v prodajalnici stare železnine in vse v neredu kakor v ízborni knjižnici, kadar potres na jeden kup vrže vse knjige, ki so bile prej razvrščene na raznih policah. Skoro sem čutil, da sem se polagoma navadil samó to izreči za plod svojega mišljenja, kar sem si izposodil iz knjig. Takó se mi je polenila mislenost, oslabela je moč slobodno misliti; in spoznal sem, da mi je svojelastna sodba čimdalje menj gotova in stanovita. Pa že sem bil toliko zavêden, da se nisem izpreobrnil. Ne da bi uril svojo mislenost in razsodnost, iskal sem le še naporneje po vsakeršnih knjigah tujih mislij in nazorov. Bili so učitelji, ki moje izredne vednosti, nakopičene iz knjig, nerabljenih v šoli, niso cenili in so prédme stavljali součence, ki so menj čitali, nemara celó menj védeli negoli jaz, toda so znanje svoje pridobivali s svojim umovanjem. Črtil tem take učitelje kakor tesnosodne in pristranske. Vzor so mi bili drugi učitelji, ki so hvalili moj spomin, neutrujeno mojo marljivost in vednost, ki preseza obično mero moje dôbe.

Dovršivši gimnazijo, védel sem res veliko, ali še več sem si domišljal. Ponosen na večinoma izposojeno in neprebavljeno vedo, preziral sem svoje vrstnike; ošabno sem obsojal vse, kar se ni ujemalo z mojimi nazori; govoril sem o vsaki réči brzoustno in nadležno; vsakomur sem usiljeval nezmotno svojo sodbo, in kdor mi je kàj prerekel, ali se drznil dokazovati, da se motim, njega sem uvrstil med »profanum vulgus«. Žalostno je mati opazovala sumnjivi vzlet mojega duhá. Nasproti sem pa jaz mater miloval, da je tolikanj zaostajala v duševnem delovanji, dočim sem jaz napredoval nedosežno za njen razum. Še na misel mi ni prišlo, da je hudo izgrešil pravo stezo, kdor več ne more umeti matere svoje ... Takó mi je glava pokvarila srcé. In kje je ostal značaj? — Saj nisem bil živodušen mladenič, nego suh herbarij namesto svežih prirodnih cvetic: neurejena zbirka nezanesljivih posnetkov — »de omni re scibili — et quibusdam aliis«, namesto lahkokrilih mladeniških nazorov in nebotičnih namenov.

S takim duševnim imetkom in svojstvom sem vstopil na vseučilišče in takšen sem ostal ondu. Dočim so si moji znanci, ne zanemarjaje knjig, bistrili nazore in si jeklenili značaj ob živem, polnem človeškem življenji, tičal sem jaz v sobi in v priljubljenih knjigah takisto brez osnovane zméri kakor na gimnaziji. Najbolj me je mikalo prirodoznanstvo, zlasti kemija; uglabljal sem se tudi v matematiko in v strogo modroslovje, bavil se celó s tehniškimi in montanistiškimi vedami. Pri teh raznih ukih mi je bila učenost sáma na sebi jedini namen. Zakaj bil sem mlad, strokovne vede so mi ugajale, in podedovano bogastvo me je opraščalo vseh skrbíj. Ni mi bilo torej treba dogotoviti studij v izvestnem času ali se baviti z vedami, ki naj mi pozneje dajó vsakdanji kruh. Ko sem takó zapravljal zlati čas in brezčrtežno iskal novih učenostnih resnic, prišla je staroverska resnica, prejeta od matere in na gimnaziji, do nasprotja z novimi nazori moje učene glave. Začel sem dvojiti, in kdor dvoji o verskih naukih, ta je že izgubil vero.

Vender iznebiti se nisem mogel tistih prvih naukov, vtisnjenih najglobočje v detinsko dušo. Večkrat me je večerno zvonjenje spominjalo, kakó srečen sem bil nekdaj, ko me je mati učila moliti, in rekel mi je notranji glas: »Sedaj nisi srečen!« Res nisem bil srečen. Iskal sem sreče v učenosti; toda kakor v nji nisem našel prvotne resnice, takó tudi nisem mogel najti blaženstva. Samega sebe sem zmatral sicer za popolnega človeka, ali celotno človeštvo se mi je zdelo nesrečna slabotna množ, žrtva trpljenja in smrti. Iskal sem razvedritve, ne da bi se udal razkošju in razuzdanosti, toda nisem je našel brez nastopnega kesa in dolgočasja. Veliko sem potoval ob počitkih in opazoval vseobče človeško življenje. Posledica temu opazovanju je bila, da nisem mogel rešiti vprašanja, zakaj sem našel največ veselja in petja med ubožci, največ udanosti in nadeje boljših dnij med bolniki in največ zadovoljstva in ljubezni ondu, kjer sem, sodèč po zunanjosti, slutil bedo in strastí; jaz, popoln, imovit človek na vrhunci izobražbe, pa sem nesrečen? Anti nemara res nevednost oživlja in veda morí? ... Sam s seboj popolnoma nezadovoljen sem se pogreznil v vrlinomorno svetožalje, tolažèč se, da tudi razsvetljeni pesniki trpé bol vsega človeštva ... Oh, kolíka razlika med mojim svetožaljem, izvirajočim iz napačne vzgoje, in med svetožaljem veleumnih pesnikov, doumljenim iz vzvišenega opazovanja solzne doline človeške! Jaz sem čutil svetožalje kakor mèdel bolnik; pesnik čuti svetožalje kakor sočuten lečnik ob bolnikovi postelji. Na svojem domu sem se tedaj malo bavil. Mati mi je pač prigovarjala: »Ostani domá, rabi svojo učenost pri domačem gospodarstvu; leta so mi vzela moč, in več ne morem zdelavati sama.« Jaz pa sem trdil, da mi imovina ne more izginiti, učenost pa beži od mene, ako je vedno ne ponavljam in ne pridobivam, in še dolgo ne bodem toliko učen, da bi smel biti zadovoljen sam s seboj. — Domá mi je bilo vse tako malotno, okorno in tesno, kakor bi moral zopet leči v zibelko detinskih let. —

Takó sem se dolgočasil nekaj tednov domá pri materi in se baš odpravljal na potovanje v inozemstvo; kar mi zasinejo v srce gorki žarki prve ljubezni. Vlastelj, ki se je bil ponesrečil hkrati z mojim očetom, ostavil je lepo imovino nedaleč od mojega dôma in prelepo jedinko. Bila je blizu pet let mlajša od mene. Do nje dvajsetega leta sem jo videl malokdaj, ker je bivala največ v mestu pri sorodnikih. Slučajno se snideva pri neki veselici v bližnjem trgu, menda ni še leto odonda. Zdí se mi, da sva se takoj vnela drug za drugega, kakor nekdaj Romeo in Julija v znani žali igri Skakespearovi. Razveselila se je moja mati, da se ji izpolni mnogoletna nadeja, in takisto so bili zadovoljni sorodniki moje ljubice. Najbolj in nepopisno pa sva bila vesela midva, ko sva se ljubila iskreno in brezmejno in me je prevzela vera, da bivajo ideali tudi na zemlji in da se mi odpira dosedaj neznan svet, novo življenje in blažena bodočnost. Skoro sem jo zasnubil, in slovesno sva se zaročila. Zdajci pa je začel nevestin varuh, katerega prej nihče ni vprašal, pregovarjati in posvajati, češ, da sem premlad, presanjav, premalo praktičen. Mož je bil sicer dober človek, jednako pošteno in varčno je upravljal imovino moje neveste kakor svojo, toda malo je bil omikan, in jaz sem bil njemu preučen. Zatorej sva si bila nasprotnika, in ker so bili nevestini sorodniki na moji stráni, pokazal sem mu večkrat, kakó ga črtim. Zaresno sem bil razjarjen na tesnosrčnega možá; on pa je mirno trpel mojo jezo, in to me je razburjalo še bolj. Napósled je dal mojo nevesto izreči za polnoletno, češ, da se iznebí vse odgovornosti gledé na nje nepremišljeno ljubezen. Vender jeza na varuha me ni minila, tem menj, čim je on, neomikan dedec, trdil, da bi bil on sam boljši ženin, negoli jaz, sanjavi knjižji molj.

Često igrá slučaj važno nalogo, in spotaknemo se ob kamen, ko smo se baš umeknili brunu, ki je pretilo glavi. Kake štiri tedne pred določenim poročnim dnevom mi je mlad cigan, katerega so moji ljudje že večkrat zasačili na tatvíni, kradel neka posebna jabolka v ovočnjaku. Cigani so v mojem zavičaji práva deželna nadloga; nihče jih ne mara, vsakdo pa se jih boji. Strahoval sem dečka s pasjim bičem, ciganček pa mi je zažugal, da ga bodem pomnil vse žive dni. Pristavec, ki je stal poleg mene, opomni, da se mi cigani osvetijo.

Jaz pa se nisem bal, zakaj poslopja so bila zavarovana proti ognju, konjski hlevi pa so imeli umetne ključanice. Kake tri dni po tem dogodku sedim v orehovi senci pred svojim dvorcem in štejem dneve do poroke, ki mi tekó toli počasno. Prédme stopi umazana ciganka in stiska v naróčaj na pol nago in očito bolno dete. Zasmili se mi in podarim ji nekaj drobiža. Ženska me lokavo zahvali in se ponudi, da mi vedežuje iz roke. Bodisi, mislim si, imej ženska svoje veselje. Ženska se ozrè na dlan moje desnice in se hipno ustraši prav očividno ter hoče oditi. Radoveden sem in trdo vprašam, zakaj se je ustrašila. Ona odgovori:  »Nevesta se vam je izneverila. Nje bodoči mož bode takoj tod mimo jahal črnega konja.« Glasno se zasmejem in jo od podim. Vranec je tukaj prav redek konj, in takisto redka prikazen je jahalec na samotni cesti pred mojim dvorcem. Mahoma začujem konjska kopita, ugledam prav črnega vranca, in na vranci sedi nekdanji varuh moje neveste, mož, o katerem nisem nikoli čul, da zná jezditi. Prijazno me je pozdravil, toda bral sem mu na obrazu nekaj, česar na njem nisem opazil še nikoli. Zdelo se mi je, da se mi roga. Vse to me je osupnilo in malone razburilo. Nisem vražen, vender iznebiti se nisem mogel cigankinih besed. Šel sem v dvorec, tam sem stopal po sobi in ves v živem spominu na ciganko, na vranca in na varuha nisem mogel zasnuti redne misli. Težko sem čakal določene ure, ko se popeljem na posete k nevesti. Hlapec napreže, nakažem mu naglo voziti. Dospem v nevestin dvorec pred navadno uro. Vratar mi pové, da gospice ni domá; šla je v vas v siromašno kočo, kamor so jo nujno prosili. Mislim si, blaga duša je šla tolažit bolnika in mu darit okrepčál. Grem ji naproti po znanem kolovozu, in skoro jo zapazim na gomilastem griči sredi ravnega polja pod šatorom, odkoder se razgrinja diven razgled daleč na okolo. Hitim k nji naravnost čez njive. Zgane se, ko me zapazi, lica so razvneta, in solze ji silijo iz očíj. V skrbéh sedem k nji, nevesta se glasno razjoče in se zgradi na moje rame. Razburim se, ker ne morem raztolmačití tega joka, in tolažim, mirim, prosim; sam ne vém, kaj sem govoril. Iz nevestinega joka in íhta jedva razločim pretrgane besede: »Ni ubožnejše sirote od mene! Nesrečna ljubezen! Sedaj vém, zakaj sva si tolikanj podobna, zakaj me je vedno nekaj vleklo k tebi, predno si slutil mojo prijazen, in zakaj se je obema pri prvem sestanku vnela takó goreča ljubezen! Vso skrivnost mi je razkrila tam doli v vasi umirajoča ženska, moja nekdanja dojilja. Vedi torej, tvoja sestra sem, in gorjé, ne smem biti tvoja žena! Vzemi v zakon gospico, katero kaže ta-le podobica (v roko mi je podala fotografijo obema znane mladenke). To devico si nekoč iskreno ljubil, in ona še vedno záte gorí in mrè. Ona ni tvoja sestra in ker je uboga, dam ji jaz za doto polovico svojega imetka in tebi v zakon ves sestrin blagoslov. Z drugo polovico pa pojdem v samostan, a v mislih bodem vedno pri tebi, kakor ne more pozabiti sestra jedinega brata.« — Nevesta je brezupno zrla k tlòm, jaz pa sem trdil, da nisem nikoli ljubil druge device nego njo; da ona ni moja sestra, da to nikakor ni možno in da se je proti nama naperilo peklensko kovarstvo. Gotovo je to zasnoval nje nekdanji varuh! — Spomnil sem se v tem hipu, kakó se mi je rogal pred jedno uro. Nevesta mi je dejala: »Dojilja je govorila vpričo več ljudij. Res ali ne res — ljudje bodo govorili in s prsti kazali za nama, da sva mož in žena hkrati brat in sestra. Rajši se pogreznem živa v zemljo, nego da začujem táko ogrdo! Vedno pošteni moj varuh pak ...« — ... »je sedaj tvoj ženin,« pristavim naglo, nekaj mislèč na ciganko, nekaj razdražen po trdih besedah. A takoj me je spekla vest, da sem izustil to besedo. — Cvetána uprè v mene nebeške svoje oči. V nje pogledu sem bral osup, žál in jad. To je bil pekel záme! ... —

— Nehajte, gospod! zakliče Samorad za mizo. To je zgolj moja povestl —

— Oprostite! — odgovorí tujec odločno. Malo besed imam še dodati. — Omračilo se mi je pred očmí, kri mi je zavrela v glavo, in ostavil sem nevesto, sam ne vém, kakó. Naglo sem pobegnil k vozu, ki je stal pred nje dvorcem, sédel sem spredi k hlapcu, sam vzel povodec v roke in gnal potlej konje na vso moč, dasi je hlapec pregovarjal, da se vsi pobijemo. Najprej sem vozil proti dômu, potlej sem krenil na drugo stran, da na Kranjskem posetim znanca, katerega nisem videl že tri leta. Ne vém več, kaj sem mu imel povedati takó nujnega, in to baš tisti dan. Pridrevimo se do brežiškega broda, kjer prevažajo čez Savo. Treba je bilo nekoliko čakati, ker brodnikov ni bilo na brodu,— ko so baje tačas južinali na svojem dômu. To priliko sem hotel porabiti, da se nekoliko skopljem v Savi, kakor mi je bila tedaj vsakdanja navada. Zeló mi je bilo vroče, in naglo sem skočil v valove. — Več se ne vém spomniti. Tukaj prestane mojega življenja resnična povest, in tukaj se je začela tvoja bajka, moj Samorad Veselin! —

— Oh, kakó sem nesrečen! zakliče Samorad. Srce mi zastaja, in tiščí me nekaj na glavo, kakor da se pogrezujem v zemljo in da padajo zvezde náme! Odjenjaj, duh, in ne trpinči me! Béži, béži, nesrečni spomin! —

— Ne béži sam pred seboj, povzame tujec sočutno. Jaz nisem tuj duh, temveč del tvojega duhá: tista boljša polovica, katere ni mogel osvojiti zli duh Abadon; tista polovica, katera je ohranila blage nauke in večne resnice, ki ti jih je v dušo vtisnila tvoja in moja mati. Jaz sem glas tvoje vesti. Vsakdo ima vest sam v sebi; ti pa si mene izločil iz sebe, ko si sklenil pogodbo z Abadonom. Spremljal sem te tudi potlej po tvojih blaznih potih, ali moja moč je pešala, in sedaj umiram, ko ne bivam več v tvojih prsih. Svaril sem te nedavno. Koliko žalosti meni in koliko kesa sebi bi bil prihranil, da si me slušal ondaj! Nocoj te svarim poslednjič, umirajoč ... Ako me slušaš, tedaj si otet; ako ne, umrem. Z menoj ti umrè glas vesti, in ostane ti jedino tisti del duhá, ki je podan Abadonu. Potlej bodeš ves z duhom in telesom priverižen rob peklenske oblasti brez oporeke, ker jaz se ne bodem več oglasil. Deležen bodeš tiste blaženosti, katero ti je Abadon obetal proti temu, da ne poslušaš mene ... Moj namen ni, da te učim. Saj te je že dosti izučil Abadon. Sámo nekoliko obnôvi v duhu, kaj si doživel z Abadonom in vzpričo njegove pogodbe, kaj si videl, s kom si občeval, kaj si prebil, in zdajci spoznaš, da si sestavno lezel v robstvo in brezvoljstvo. Kazal ti je celó krščanstvo, ideale, blaga načela, in baš v tem se je očitovala najhujša njegova zloba; ker hkrati ti je podiral mostove do teh idealov in do prave blaženosti ter te uverjal, da jih zbok nedostatne kreposti ne moreš doseči. Vse to je bila premišljena dejanska šola pesimizma, ki vêde do prevrata, da prej ali slej obupaš sam o sebi.

Ko ti je Abadon vzel prejšnjo osebnost, ko ti je strl vso blago voljo in te vkoval v spone, ondaj ti je končno podal slepèč nauk o blaženosti, s kakeršno razpolagajo on in služni mu duhovi. Vedno zdravje! Življenje, zdravje ti je dolžnost, a ne pravica. Vedno ti preti bolezen. S čim se bodeš tolažil in blažil v trpljenji? In končno pride smrt. Proti nji si se čudil Rudovarovemu leku, po katerem bi bil človek sam gospodar svojega zdravja in življenja. Ako si pa sam gospodar svojemu življenju, ali ga nimaš takisto pravice končati, kadar hočeš, kakor je usmrtil Rudovar Slovogoja? ... To je završetek pesimizma — samomor!

Potlej duševno zadovoljstvo, vzlet duhá nad človeško sredomernost! Kam dovêde neomejena spoznava inveda ter ogledovanje samega sebe v modroslovstvu? V brezkrajen kolobar. Kdaj dospeš takim težnjam do meje, naj se vzpneš celó do Slovogojevih let, in kje zadobiš vero, da je tvoja modrost vzvišena nad človeško zmoto? To ti je vse liki vedno debelejši svinčen šlém, ki glavo čimdalje bolj obtežuje, ne da bi jo ščitil. Abadon sam ni bil dosleden. Dva učenjaka ti je kazal: Slovogoj je zabredel v smešnost, Rudovar vpodlo zločinstvo. Kazal ti je, da je člo veštvo podano vseobči bedi, ker je zapustilo načela krščanstva. Ali je pa tebi za pravo blaženost priporočal količkaj krščanstva? Napósled bodeš pa vender, ko dospeš na vrhunec učenosti, moral vprašati: Od kod in kam? Kaj je zemeljski namen človekov? Odgovor na to ti bode, da si izgrešil svoj poziv, da si zapravil svoje življenje — sploh obup v sponah Abadonovih brez utehe, brez otetja — ker jaz se več ne bodem oglasil!

Hvalisal ti je bogastvo. Bogastvo samo na sebi ne daje užitka, pač pa podjarmlja človeškega duhá pod oblast minljivíh stvarij. Že stari Horacij je rekel: »Crescentem sequitur cura pecuniam.« Tudi je vse bogastvo samó relativno, in modri Salamon pravi: »Marsikdo je bogat, vender nima ničesar; marsikdo je ubog, pa ima veliko bogastvo«. Ali nisi največ dobrovoljstva in čistega veselja našel pri ljudeh, katere s svojega stališča zmatraš za siromake? Ali nam ni iz bogastva izvirajoče skopuštvo najpodlejša strast?

Čast in slava! Kakšno ti je obetal Abadoni O poštenosti, o nravnosti, o zadovoljstvu, kakeršno podaja mirna vest, o vsem tem je jedva zinil; pač pa je na vsa usta hvalil zunanje častí brez častí v prsih in slavo, pridobljeno brez truda ali celó s sleparstvom. Takó te namerja osrečiti, da ti nasiti napuh, lakomnost in nečimernost. S čim pa te potlej obvaruje spoznave, da je vse to puhlo? In kadar se vsega tega naveličaš, kadar se dovéš, da te ljudje na videz slavé, v srci pak zaničujejo, kakó bodeš ondaj preganjal praznoto, gnus in kes? Razjedala te bode prevéra, da si žrtvoval človeško dostojanstvo in tratil prekratko življenje brez koristi, brez istinitega užitka. Za to bol pa Abadon nima leka, ker kazal ti je, da se ne moreš več vzpeti do krščanskih nazorov. Nastopilo bode torej, kar je posledica pesimizmu: topoglavost, blaznost, obup. Da uničiš življenje, ki ti je bilo teža brez koristi in ti je napósled samó predmet kesu in obupu, Abadon morda podá nov pomoček, ali te morda prekamení, kakor si videl Rudovara: tistega Rudovara, ki je bil vseh nravstvenih nakaznij, kolikor ti jih je Abadon izbral za pokvaro tvojih nazorov, najgabnejši zlódej in hkrati — ne brez namena — tvoj potomec.

Ne bilo bi prišlo do tega, da je bila tvoja vzgoja, odkar si bil odtegnjen materinemu nadzorstvo, pravilna, ali da si nisi na jedno rame nakladal preveč, na drugo premalo. Učil si se brez osnove in brez zmotra. Osnovan, po črteži napredovalen uk, čegar plodove vzprejmeš váse, da se ti izpremené v sestavino mislij in sodstev ali sploh v neločljivo tvojo svojino: takov uk je človeku potreben, ker mu pomnoží duševno imovino. Tvoja ukobér pa je bila liki bér v prosjakov koš in nakladanje tistih ved na glavo, katerih niso mogli prebaviti možgani. To pa tlači in ovira v gibanji. Hkrati si pozabil, da človek ne more živeti vse dni liki v retorti, da mora priti med svet, med razne ljudi in da si je v ta namen treba ustanoviti in ojekleniti značaj. Posledica temu je bila brezvoljnost, negotova mislenost in sodnost. Ta duševni nedostatek si moral neprijetno čutiti, občujoč z ljudmi, ki so po tvojih mislih menj učeni, in to so bili malone vsi; zakaj, kdor je zaljubljen sam v svojo učenost, ne pripozná duševne zmožnosti nad svojo. Mislil si torej, svet me ne umeje, in zatekel si se zopet k tistim knjigam, ki ti obtežujejo um, ne da bi ga bogatile — kakor se pijanec vrača k opojni pijači, da si uteši živce, pokvarjene po opoji. Več nisi bil sam svoj; izgubil si vero v sebe, da bi mogel doseči človeški namen; otrpnila ti je krepost, da bodeš kdaj vrl člen človeške zadruge; in ni se ti vzbudilo tisto blago častiželje, ki ne išče ljudske hvale, temveč činov, ki so sami na sebi častni. Samotaril si sredi človeške zadruge, kateri se ne moreš in ne smeš odtegniti. Samotaril si —sam sebi vesoljnost — sam sebi nezgóda — in takó ti je usehnila ljubezen do človeštva, čegar beda je po tvojih nazorih neutešna, do národa, kateri te ni posebe prosil pomoči, do svojcev, kateri te ne čislajo dovòlj, in napósled celó do matere svoje, katera te več ne umeje. Po taki vzgoji si se ves prilagodil težnjam in zmotru tistega Abadona, ki je po ošabnih svojih besedah vodilni genij našega veka. Bil si že davno njegov, in bilo je samó čakati prilike, da se obelodani njegova oblast do tebe.

Nastopila je prilika: naudala te je ljubezen do Cvetáne z vso silo prve ljubezni onda, ko je bila tvoja duševnost vsa pohabljena in ti je bilo preobraziti vse nazore, da se usposobiš za človeško zadrugo in da resnično osrečiš nevesto svojo. Anti še pomniš, kaj ti je Abadon pravil o usodnem koraku v zakonski stan? In kaj je bila tvoja ljubezen? Zgolj nova, koperneča strast, ki ostrmi pred najmanjšo oviro, zgolj sladka, boječa sanja, ki omedli pod najtanjšo meglice. Pokazala se je meglica; prekipel si, zabledel — in Abadon te je potegnil iz savskih valov. Pravil ti je, zakaj te je otél. Verjemi mu, saj je sam povedal, da je duh laži in prevare! Dejanski mu ni bilo mnogo do tebe, ko te je dvignil iz vrtincev — saj si bil že prej njegov; ampak do tistih mu je, ki mu jih utegneš pridobiti. Takšen, kakor si sedaj, bodeš mu izvrsten vabnik na lovišči sedanjega veka, kadar bode nastavljal mreže pesimizma. Sedaj si liki blesteče ivje na drevesi vrhu gore. Abadon potrese to drevó, in ivje bode plaz, ki se zadrevi v dolino rastoč in širèč se ter podere s seboj v prepad vse, kar more zajeti.

Abadon ti je prepovedal, da bi se doteknil vode. Zakaj? Ko si bil prvič oblit z vodo, vzprejet si bil v krščanstvo in odpovedal si se hudiču in njega napuhu, ki velí: »Eritis sicut Deus.« Vender udal si se pozneje zlemu duhu in dobil si v znak robstva neodtezen obroč na vrat. T a obroč se ti more odprati baš z vodo. A samo to ni zadosti. Pregnati moraš Abadona tudi iz srca; to pa bodo teže, zakaj ojačiti bode treba oslabelo voljo. Vender se moraš dvigniti in se navzeti not ranjega krščanstva, po katerem sedaj koperni vse človeštvo: notranjega krščanstva, katero se ne kaže samo na lici, ampak javlja v delih pravice in ljubezni. Brezkrščanstvo je tebe zavêdlo v sedanjo bridkost; Evropo, ako se ne izpreobrne, pa zavêde v položaj, ki bode sličen bodoči evropski državi, kakeršno ti je predočeval Abadon, sevéda vse pretirajoč po svoji navadi in ne svarèč, ampak, da utrdi tvoj pesimizem, varavo kažoč, kakó, se Evropa nikoli ne more vrniti k načelom krščanstva. Vender, vrnila se bode, in moraš se tudi ti. Moj namen ni, da te učim, da ti dokazujem; ampak zapovedujem ti pokorščino ... Očiti pojavi, katerim se ni mogel najti priroden vzrok; bistveni učinki, katerim nihče ni mogel prenmíti činitelja, spominjali so od nekdaj človeštvo, da nad nami biva neka višja, človeku nedoumna sila. Bogove si je samojed vpodobil od lesá in ilovice. Homer jih je zamislil kakor vsemogočna, nanebna bitja s človeškimi svojstvi; Fidíja je Zena izobrazil od zlatá in slonove kostí, in modrijan si ga sestavlja po človeški mislenosti kolikor toliko popolno, kakeršne so njegove misli. To vse je malikovanje! Ti pa moraš priznati osebnega Bogá in zmatrati za nedvojbeno resnico, da se nam je takó razodel, kakor nam narekuje vera. Tej veri moraš ukloniti ošabno svojo modrost in učenost; upogniti se moraš zakonom, ki ti zapovedujejo samozatajbo in ponižnost, in zmatrati moraš za nezmotno resnico, česar ne moreš doumeti s pomočki človeškega modroslovja. Stóri to, in nova modrost, novi nazori ti razsvetlé um, resnično bodeš blažen in užival bodeš tisti duševni mir, katerega ti je Abadon vzel v podobi spanja! Ukazujem ti, svarim te, milo te prosim, slušaj me! Malo trenutkov imaš še. Torej izreci odločilno besedo, ali hočeš ostati v sponah peklenske sile — da se pogrezneš, ali se hočeš podati zapóvedi Tistega, čegar imena Abadon sam ne more ízreči brez trepeta — da se dvigneš v odrešenje? Ali Abadon — ali krščanstvo; druge rešitve nimaš! Slušaš me pa tem lože, ker je Abadonova sila pretrgala vse vezí med teboj in svetom ... Pretí ti smrt od gladú ali od razbojnikov v Ameriki — na vešalih v Evropi; vzeto ti je pošteno ime in vsa podedovana imovina; umrla ti je mati, in Cvetáno, zaradi katere si se žrtvoval Abadonu, pokopali so nijagarskí valovi. Torej ... —

— Oprostita opombico! vmesne se Živko Tratilek. Daví sem čítal v časopisu, da je neka gospa, najbrže vajina Cvetána, oteta iz nijagarskih slapov. Skočila je v brezdno, valovi so jo priplavíli k bregu in vrgli na skalne prage pod vrhovi izpodmletih stranskih sten. Gospá se je tam zavédela in po tistih znanih podmolih nad reko srečno ušla slapovjemu območju. Napósled so jo zapazilí dobri ljudje in oteli. Takó sem čítal v časniku. —

Kàr se odpró vrata. V sobo stopi živa Cvetana, prihití k Samoradu in mu presrčno seže v roke. Samorad je toliko omamljen, da se jedva zavé iznenadnega prizora. Cvetana ga bodrí s prosečo besedo: — Poglej me. spoznaj me, tvoja Cvetána sem, čudno oteta! Prišla sem póte, da se otmeš tudi ti gladú in sramoto. Slušaj me. Samorad! Abadon, tvoj pokrovitelj, razodel mi je vso skrivnost. Dotakni se nevidnega obroča, ki ga nosiš na vratu, in oba sva oteta in brezkončno srečna! —

Samorad gleda krasno prikazen in se drami kakor iz težke sanje. — Kam naj se rešíva, draga Cvetana? vpraša polglasno. Saj ni záme na vsi čiharni zemlji varnega prostorčka!—

Toliko da to izgovorí, že se oglasi svaritelj izza peči:

— Ne poslušaj, Samorad, zavêdne izkušnjave! To je Abadonovo vabilo. Rešiti sebe in Cvetáne ne moreš drugače negoli po moji zapóvedí. Gostilničar, prinesi vode! Vode! Vode! —

Na opetovani klic po vodi prideró v sobo neznani ljudje razbojniških obrazov, med njimi Nikon Ubeg, Darinka in Ljudmila ter obstopijo mizo, za katero sedi Samorad.

Cvetána, vsa drhteča, zakliče Samoradu: — Naglo, naglo primi za obroč, skrajni čas je! —

Nikon Ubeg dvigne dolg jatagan proti njemu, rohnèč:

— Nikamor se ne ganeš odtod; tukaj se pogubiš! —

Darinka izdere bodalce in dé s hripavim glasom Nikonu Ubegu:

— Dovôli, da jaz poderem rušilca najine sreče! —

Ljudmila kričí in prosi: — Prizanesíte mojemu možu, ki je zblaznel! Ta tukaj — (na Cvetáno kazaje) — je kriva vse nesreče! To usmrtite! Moj mož je nedolžen! —

Svaritelj za pečjó zahteva vedno glasneje: — Vode, vode! —

Živko Tratilek pastopi pred mizo ter zapové mir:

— Danes sem jaz tukaj gospodar! Počakajte barem toliko, da vam napravim luč, predno se vsi pokoljete. —

Luč v svetilki je res malone ugasnila. Živko Tratilek pa izlije ostanek žganja iz steklenice v mizno skudelico, razbije petrolejevo svetilko in vrže plameneči stenj v žganje. Zelenkasta medla luč švigne visoko proti stropu. Vsi obrazi so kakor mrtvaški in pošastni, in vsa tolpa za trenutek osupne ob tem pogledu.

Samorad počasi vstaja. Nikon Ubeg vrže bodalce prédenj na mizo, zapovedujoč: — Zabôdi se takoj, kukavica! Ako ne, pil bodo moj jatagan tvojo kri!—

Samorad prime bodalce in gleda z bridkim nasmehom gladko ostrino. Že ga stisne v pest in obrne ost na svoje prsi; vender omahuje in dviga drugo roko k vratu. Kar plane svarilec izza peči, dvigne se za mizo k Samoradu in ga trdo objame čez obe roki. Nikon Ubeg dvigne jatagan proti svarilcu, takísto Darinka badalce proti Samoradu, Ljudmila pa z brzokresom, ki ga je izdrla sosedu iz rok, pomeri na Cvetáno. Cvetana omedli in se zgrudi. Padajočo ujame na roke Abadon, ki zdajci stoji sredi te tolpe, vseh pošastnih obrazov najgroznejša pošast. Vsi ostrmé, boječe se ozirajo na prišleca, in roke z orožjem upadajo. Na cesti pred sobo se začnje hrum ljudij in ropot vóz, ki se ustavljajo uprav pred hišo. Nikon Ubeg in továriši molčé ter se boječe spogledujejo. Samorad si je v tem malce oddehnil. Uprè oči na Cvetáno, ki sloni nezavestna v naróčaji Abadonovem. Nje obličje vabi s čarobno lepoto; in zdi se Samoradu, da je nad njo razlit nebeški sij in da nje solzorosne, na pol odprte oči milo prosijo:

— Dotakni se obroča! —

Samorad zopet dviga roko k rešnemu obroču, ali prestreže ga svarilec, ki mu šepne na uhó: — Odreci se, skrajni trenutek je! — Toda Samorad polglasno izusti: — Poglej Cvetáno! Nimam močí! Pomôzi mi ti, blagi duh! —

Na te besede se svarilčevo teló prime Samoradovega, in obe telesi se združita v jeden život. Razbojniška tolpa se preseneti in se umakne od mize. Cvetana se zavé, prime Samorada za roko in mu jo dviga k obroču na njega vratu. Abadon ponosno stopi k mizi. V tem hipu uzrè Samorad na Cvetáninem vratu obroč, ki je sličen obroču na njega vratu, in na Abadonovi roki tisti prstan, katerega je bil nocoj oddal Plahtaliču, da ga iztrži. —

Odločil se je Samorad. — Rahlo potegne svojo roko iz desnice Cvetánine in izustí z zamolklim, vender odločnim glasom: — Zdravstvuj, Cvetána! Ne bodem se tebe deležil s kraljem kobilic! — in proti Abadonu: — Poberi! ... Druga beseda mu obtičí v grlu, zakaj obroč na vratu mu zadrgne sapnik kakor tedaj, ko ni smel stopiti v dvorec svoje matere. Abadon se skloni na mizo in se odurno grohoče Samoradu v obraz, s prstom kažoč na obroč, ki vedno tesneje zadrguje in smrtno davi. —

V tem so se zunaj na cesti postavili mestni gasilci, da pogasé neobični plamen v naši gostilni. Okno se zdrobí, in iz nastavljene cevi bruhne krepak voden curek na strop.

Samorad začuti goste, hladne kaplje po obrazu, zadrgeče, omahne in omedlí. — — — Bilo je lepo jesensko jutro, ko se je Samorad prebudil in zavédel v domačem dvorci. Pri postelji sedeči pobratim dr. Kres mu govori: — Prebolel si hudo vročnico, ne smeš pa še govoriti, da se ne vznemiriš. V očéh ti berem mnogo vprašanj. Nemara utegnem odgovoriti vsem. Ljuba mati je zdrava. Nádejem se, da bodeš smel že jutri videti Cvetáno. Gospod Peter Pavlič, ki je sedaj tukaj, ponese ji takoj poročilo, da si se osvestil in otél nevarnosti. Ciganka, ki ti je vedeževala tako usodno, bil je tisti ciganček, katerega si bil pred nekaj dnevi strahoval. Nazvi dojilja, ki je lagala Cvetáni, bila je njegova mati. Peter Pavlič jo je zasačil še tisti večer. Cvetánina prava dojilja pa je tebi stregla v bolezni, v kateri se je zate jako trudil tudi tvoj sošolec Živko Tratilek, ki je sedaj brat milosrčnik. Bil si že nekaj dnij neobično razburjen, in prav tedaj, ko ti je našemljeni ciganček vedeževal, hitel je Peter Pavlič na prošnjo Cvetánino po bližnjici mimo tvojega dvorca k meni, da se takoj tisti dan ob tvoji navadni uri pri Cvetáni sestanim s teboj in —premotrim tvojo razburjenost. Toda prišel si prenaglo, in videl sem te stoprav ondaj, ko so te brodniki oteli iz Save. Bil si že ves v bolezni in blaznosti.

Pojave čudne, bolestne tvoje blodnje sva zapisovala jaz in Cvetána, ki je tolikanj medlela pri tvoji postelji. — »Forsan et haec olim meminisse juvabit.« — Bodi ti preboleno dušebolje liki vinsko vrenje. Oprôsti to pripodobo, ker baš sedaj smo v veseli trgatvi. Sladki sok vinske trte v sodu izpremení slajo in podobo; in dočim kipi in se greje in kisa, vse iztrebi iz sebe, kar ne smé ostati v vinu. Tako bodi tudi ti, kadar te osreči sveta zveza s Cvetáno, čistega, krepkega, stanovitega značaja liki naše sloveče vince, ki razveseljuje srce! ...

Še nekaj. Razborna Cvetána je opomnila, de je povod umobolnosti morda tičal v tvoji knjižnici. Zakoj često si ji pravil, da prespiš preveč časa in da za življenje štejejo samo tiste ure, ki si jih prebil v koristnem delovanji, kar je gotovo res. — Ko pa si povedal, s čim si se bavil, onda ti je očitala, da bi bilo bolje spati nego tratiti toliko ur z brezuspešnim in brezzmoternim modrovanjem. Povabila je torej starega knjigobrska Nemcigrena v tvojo knjižnico; in ta je ondu našel premnogo duhomornih bacilov. Kakor sem ti jaz lečil život, takó je on razkuževal tvojo duševno čumnato in odpravil iz nje knjige, na katerih je bila zasluga umetnega knjigoveza večja od zasluge pisateljeve; knjige, pri katerih bi bil ozir na pisatelja in takisto na občinstvo zahteval, da jih je pred tiskom prečital strog umolečnik; knjige, v katerih se resnica išče, liki je v ribniškí pravljici mož iskal izgubljenega konja v daljni dolini, dasi je védel, da se pase v bližnji; knjige, ki sljavo parajo človečanske rane, ne da bi jih celile, in katere podirajo naše ideale in nazore ter stare temelje človeške zadruge, ne vedoč, kaj naj zgradé na razvalinah — sploh vse mnogovrstne izrodke kipečih možgán in negodnega slavohlepja našega nervoznega veka! Vse te knjige je zaklenil v velik zaboj in na pokrov je zapisal vzklik iz svetega Avgustina izpóvedij:

Surgunt índocti et caelum rapiunt; et nos cum

doctrinis nostris sina corde, ecce, ubi volutamur? —

  1. ^ Na Holzwurmovi karti v »topografiji« Mateja Meriana iz sedemnajstega stoletja se „Grossglockner“ še imenuje „Glockner Mons“, kar gotovo kaže na slovensko ime Klek. —