A so kremšnite nevarne

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
A SO KREMŠNITE NEVARNE
Milan Dekleva
Spisano: Tjaša Jerak
Izdano: Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1997
Viri: Milan Dekleva (1997). Založba Mladinska knjiga, Ljubljana.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


»A so kremšnite nevarne?«

Nina je poskočila. Opazovala se je v ogledalu in zazdelo se ji je, da ji bo na licu zrasel mozoljček. Stvar je bila grozljiva. Zdaj pa –

»A so kremšnite nevarne?«

Ni bilo dvoma. Glas je bil Juretov in je prihajal iz omare! To, da je njen brat v omari, se ji ni zdelo ne vem kako čudno, saj je nekoč zlezel v pomivalni stroj. Čudno je bilo, da jo sprašuje, če so kremšnite nevarne.

»Odvisno,« je rekla zamišljeno, opazujoč zarodek mozoljčka. » Če jih poješ več kot triinpetdeset, postanejo nevarne.« 

»Kaj je to triinpetdeset?« je vprašalo iz omare.

»Nehaj zezat,« je raztreseno rekla Nina, strmeč v zasnutek mozoljčka. »Prikoplji se ven in nehaj zezat.«

Medtem ko je napeto razmišljala, kako naj skrije svoj grozen obraz pred zvedavimi fanti, ki jih bo danes kot nalašč srečala vse po vrsti, je videla, da Jure prihaja proti njej. Ni šel le k njej, ampak tudi mimo nje! Mirno, kot bi bil hipnotiziran ali bi ga nosila luna, je stopil v ogledalo. TRES! Nina ni videla več svojega klijočega mozoljčka ne brata, le slap črepinj, ki so se razsule okrog njiju.

»Au!!« je zajavkal Jure. »To boli, tristo kosmatih!! To boli zelo boleče!«

Nina je strmela vanj z odprtimi usti. Kot v prikazen. Globoko je vzdihnila. Globoko je izdihnila.

»Jure,« je očitajoče zasopla. »Je s tvojo glavo vse okej?«

»Jaz nisem Jure,« je rekel Jure. »Jaz sem Egregor II s planeta Xerox. Tukaj sem po pomoti.«

»Poslušaj Egregor II smotani,« je zlogovala Nina, »poklicala bom mamo.«

»A je mama nevarna?« je vprašal Jure.

»MA – » je zatulila Nina.

Samo ma, kajti brat ji je z dlanjo zakril usta. Njegova roka je bila totalno mrzla. Bila je ledena!

Nini se je koža naježila od groze, medtem ko ji je tisto, kar naj bi bilo njen brat, še vedno zatiskalo usta.

»Prosim,« je hlastnilo, »nikogar ne kliči. Ti bom vse razložil. V telesu tvojega brata sem samo začasno, ne da bi hotel. V šoli na Xeroxu smo se učili o Zemlji in njenih otrocih in pomislil sem, kako bi bilo, če bi nekdo pri vas v istem trenutku pomislil isto kot jaz. V tistem trenutku se je to res zgodilo, zato je zdaj Jure v mojem telesu gor na Xeroxu, jaz pa v njegovem tule…«

Nina se je sesedla. Ni padla v nezavest, ampak je nezavest padla nanjo. Ko se je zbudila, jo je tisto, kar naj bi bilo Jure, zaskrbljeno gledalo. Njena glava je bila prazna in bela kot svež pršič.

»Si nevaren?« je izdahnila s suhimi usti.

»Ne,« je reklo. »Absolutno nenevaren sem.«

»Je Jure v nevarnosti?«

»Ne. Sploh ne.«

»Kako veš?«

»Ker vidim. Ker znamo biti mi s Xeroxa hkrati na različnih mestih.«

»Aja?« je hropnila Nina. »To ni mogoče.«

»Je. Na Xeroxu poznamo način. Svoje misli znamo naseliti v različne stvari in bitja, ne glede na to, kako daleč so. Pogoj, da nam to uspe, je, da jim začasno posodimo svoja telesa.«

Nina ga je dolgo nemo opazovala.

»Kako si rekel, da ti je ime? Egegor II?«

»Ja.«

»In zakaj to počnete?«

»Zato,« je rekel gost s Xeroxa, ker smo glinena bitja. Ne moremo se premikati. Da bi lahko obvladali razdalje, smo se naučili potovati v mislih. Pri tem smo izkoristili ukrivljenost prostora.«

Nini se je od ukrivljenosti prostora kar vrtelo v glavi.

»Kakšen je?« je vprašala.

»Kdo?«

»Jure. Rekel si, da ste glinasti ljudje. Je Jure kot kakšna vaza? Je mrzel tako kot ti?«

»Predvsem nismo ljudje, hvala bogu,« je menil Egregor II. »In nismo podobni vazam, če imaš v mislih kletke, v katere vtikate rože. Podobni smo krompirju, če hočeš vedeti, le da smo bolj debeli. In več očes imamo kakor krompir. Smo pa precej hladni,« je priznal. »Vsaj pečemo ne in ne sičimo kot para.«

»Ima pa res krompir, tale Jur,« je žalostno rekla Nina, potem pa dodala: »Kako to, da znaš slovensko?«

»Že v mali šoli se naučimo tisoč petsto jezikov,« se je považil Egregor II. »Poleg človeških še precej živalskih in rastlinskih, pa tudi zvezdnih in podatomskih. Najdlje se učimo jezika črnih lukenj.«

»Govorit znaš, ne veš pa, če so kremšnite nevarne,« je Nina odkimavala z glavo.

»In kaj je to tako čudnega?« se je našobil Egregor II. »Bi se ti bala buzentropa? Bi se bala hamerzekserja?«

»Brrr,« se je stresla Nina. "Sliši se pošastno. Kaj pa pomeni?«

»Buzentrop,« je pojasnil Egregor II, »je marmelada v kockah, hamerzekser pa je matematika kristalov.«

»Uf,« je rekla Nina. »Sem mislila, da je vrsta krokodila. Na vsak način bi se bala hamerzekserja. Za buzentrop nisem povsem sigurna.«

»No, vidiš. Jaz se počutim domačega v zadevah, ki niso snovne, precej nebogljen pa sem, reciva, med uporabnimi predmeti. Bojim se vilic. Bojim se gojzerjev. A so nevarni?

»Odvisno od tega, po kakšnih hribovjih hodiš v njih,« je modro pojasnila Nina.

Spodaj v hiši so loputnila vrata.

»Si ti, mama?« je zaklicala Nina.

»Ja,« sta zaslišala. »Prideš dol? Se mi že mudi na vajo.«

»Takoj, mami!« Nina je obupano pogledala tla, posuta s črepinjami. »Pojdiva raje dol,« je rekla Egregorju II, »bom potem pospravila.«

»Ni šanse,« je obupano kriknil Egregor II. »Ne grem nikamor. Le še nazaj na Xerox.«

»Čakaj,« je rekla Nina. »Mama bo šla v gledališče, oči bo šel v službo, potem bova imela mir. Zaprla se bova v sobo in poiskala rešitev. Zdaj bodi še malo Jure.«

»Strah me je gledališča, strah me je službe, strah me je očija. A je nevaren?«

»Ha,« se je svetlo zasmejala Nina, »nevaren, nevaren. Grize in kamne meče!«

Ko sta prišla dol, je mama sedela za mizo in bila obupno obupana.

»Kaj je, mami?« je vprašal Nina in mežikala Egregorju II, naj pride bliže.

»Ah, vse gre v maloro,« je prepričljivo rekla mama. » Kostumsko vajo imamo, jaz pa še vedno ne znam besedila. Ne morem se zbrat. Ne morem se skoncentrirat. Ne morem se osredotočit na vlogo. Katastrofa!«

Ninina mama je bila igralka in je imela pred vsako premiero podobne težave. Ampak tokrat je bila za spoznanje obupneje obupana. Nina je razmišljala, kako naj ji pomaga …

»Vas bom jaz skoncentriral,« je nenadoma bleknil Egregor II.

»Na, zdaj me pa že lastni sin vika,« je zatarnala mama. »Nič čudnega, ko pa vidi, da sem blesava!«

Nina je reševala situacijo.

»Veš, mami, Jure se v zadnjem času ukvarja s hipnozo in podobnimi zadevami.«

»Še tega se manjka,« je zamrmrala mama.

»Zakaj ne poskusiš?« je rekel Egregor II. »Saj ne bo bolelo. Le glej me v oči in ne misli na nič.«

Mama je vzdihujoč dvignila glavo in se zazrla v Egregorja II. Tišina v sobi je kar prasketala. Naenkrat je hipnotizer plosknil z rokama, mama se je zdrznila.

»Hej!« se je zasmejala. »Odprlo se mi je! Vse vem! Od prve do zadnje črke! Vso vlogo vidim pred seboj, kot bi gledala film! … Kaj je ime? » je pričela zanosno recitirati, »Čemur se reče vrtnica, enako sladko z drugim imenom bi dišalo.«

Skočila je k Egregorju II in ga cmoknila na lice.

»Uf!« je zapihala. »Leden si! Hitro si obleci pulover!«

Zgrabila je torbo in hitela proti vratom.

»Adijo, čmrlja,« je govorila med vrati, »vidva sta taka super otroka, da bi brez vaju kar umrla. Recita živjo očku, pridem čim prej!«

Ko je odšla, je Nina občudujoče pogledala Egregorja II. »Kul! Ti to res obvladaš!«

»Ah, malenkost,« je odmahnil Egregor II. »Na Xeroxu je hipnoza nekaj tako običajnega kot pri vas zavist.«

BUM! V sobo se je prikotalil očka v zelo bednem stanju, z odpeto srajco, razmršenimi lasmi, s krvavo obrobljenim pogledom. »Preklet svet!« je kričal, »sem jo že imel! Sem že mislil, da sem jo našel! Po dveh letih garanja in preizkusov!«

»Pomiri se, fotko,« se je namuznila Nina. »Koga si že imel?«

Očka je gledal, kot bi padel iz šestega nadstropja petnadstropne hiše: »Ja rešitev, a ne?«

»Rešujete križanko?« je nedolžno vprašal Egregor II.

Učinek njegovih besed je bil magičen.

»Preklet mulc,« je zasopihal očka in para mu je švistnila iz ušes, »preklet mulc, a ti sploh veš, da je od tega odvisno vse moje in tudi tvoje življenje?«

Egregor II je odskočil in se pričel tresti. »Nina, brani me, res grize in kamne meče!«

»Stoj, oči,« je sladko rekla Nina. »Jure se lahko kdaj pa kdaj poheca, a ne? Sploh pa ne ve, o kakšni rešitvi govoriš!«

Ninin očka je bil atomski fizik in se je noč in dan ukvarjal s problemom, kako bi matematično dokazal prostor enajstih razsežnosti. Da je silno zoprno, če tega ne moreš storiti po dveh letih zagrizenega tuhtanja, je z očitajočim glasom razložil »prekletemu mulcu«.

»Aja, to,« je preprosto rekel Egregor II, »in zaradi take malenkosti je treba rogovilit?« še preden je očka znova popenil, je prosil za kos papirja in svinčnik, sedel za mizo in začel besno kracati. »Evo!« je rekel na koncu in list pomolil očku, ki se je nejeverno zastrmel vanj.

Tišina v sobi je spet prasketala.

»Sveta nebesa!« je zahropel očka. »Kako ti je uspelo?« Nekaj časa je brez diha strmel v izračun, potem pa srečno zacepetal: »Jes, jes! Rešitev je nič, stvar se izide brez ostanka!«

Ves srečen je Egregorja II čofnil po buči.

»Hitro moram na inštitut, ti moj genij,« je čebljal. »Sem zmerom govoril: kakršen oče, takšen sin. In hči,« je uspel dodati, medtem ko si je natikal suknjič, očala, čevlje in grabil za aktovko, vse hkrati. »Sploh ne vem, kaj počnem,« je momljal, »ampak ko se vrnem, mi boš razložil, kako si prišel do rešitve.«

BUM! Vrata so zadrlesnila in očka ni bilo nikjer več.

»Sem zmerom govorila: kakor pride, tudi gre,« se je zasmejala Nina. »Ampak genij si zares, Egregor II Veliki!«

»Kako naj ga dobiva nazaj?« je vprašala Nina, ko sta se vrnila v njeno sobo in pospravila črepinje.

»Razmišljam,« je odvrnil Egregor II. »Telesi sva zamenjala, ko sta se prekrižali najini misli. Ti, Nina, dobro poznaš svojega brata. O čem največ razmišlja?«

»O traparijah.«

»Ne, resno te vprašam.«

»O računalnikih. O avtomobilskih dirkah. O znanstvenofantastičnih filmih.«

»Znanstvenofantastičnih?«

»Aha.«

»Težko bo,« je dejal Egregor II. »Veliko reči ga zanima, kombinacij je preveč, lahko bi trajalo kakih … sto petintrideset tisoč dni!«

»Joj,« je rekla Nina, »tačas bo že umrl.«

»Saj,« je prikimal Egregor II.

Nina je zakopala glavo v dlani in napeto premišljevala.

»Zakaj!« se je naenkrat zdrznila. »Vsake tri minute ima navado reči: A boš tiho, krota histerična. Namenjeno je meni,« je rekla z zmrdo na ustih.

»To!« se je navdušil Egregor II. »To! Tu je ključ! Zdaj bom intenzivno razmišljal o tem, da mora biti takale histerična krotica, kot si ti, tiho!«

»Packa,« je ljubeznivo rekla Nina. »In če ti uspe?«

»Me ne bo več tu,« je preprosto odvrnil Egregor II. »Pač pa bo tu tvoj brat.«

Nina je kar nekaj časa molčala.

»Veš, Egregor II Veliki,« je zašepetala, »Jureta imam rada, a tudi tebe bom pogrešala.«

Egregor II si je grizel ustnice.

»Všeč si mi, Nina,«  je rekel. »Zdaj, ko si mi povedala, da niso nevarne, te bom moral obiskat in te povabit na kremšnite!«

»Vi s Xeroxa najbrž zmeraj držite obljubo?« je vprašala Nina.

»Absolutno,« je prepričljivo odvrnil Egregor II. »Zdaj pa pazi! Že razmišljam o malih histeričnih krotah!«

Egregor II se je zatopil vase, kar zgrbil se je v svojo misel, kot nekakšen mali Buda. Nina ga je napeto opazovala in čakala, kaj se bo zgodilo. Zgodilo se ni nič, le Nina je postala čudno zaspana. Naenkrat se ji je zazdelo, da je nekdo pričel kuhati krompir. Na široko je odprla oči.

»Madona,« je rekle Egregor II in se tipal po telesu, »nisem več debel glinast napihnjen krompir!«

»Egregor II,« je zaspano rekla Nina, »a si še tukaj?«

»Kaj se pa tebi blede, krota histerična,« je zaslišala.

Bil je Jure! Nedvomno!

»Oh, dragi debilni brat,« je zamrmrala, »si se le vrnil!«

V naslednjem hipu je zaspala kot ubita. Zdelo se ji je, da jo je Jure nekaj vprašal … »A so kremšnite nevarne?«