A njega ni ...

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
A njega ni ... Povest iz svetovne vojne.
Franc Kolenc
Izdano: Amerikanski Slovenec 47/141, 47/142, 47/143, 47/144, 47/146, 47/147, 47/148, 47/149, 47/150, 47/151, 47/152, 47/153, 47/154, 47/155, 47/156, 47/157, 47/158, 47/159, 47/160, 47/161, 47/162, 47/163, 47/164, 47/165, 47/166, 47/167, 47/168, 47/169, 47/170, 47/171, 47/172, 47/173, 47/174, 47/175, 47/176, 47/178, 47/179, 47/180 (1938)
Viri: dLib 141, 142, 143, 144, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171, 172, 173, 174, 175, 176, 178, 179, 180
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI. XVII. XVIII. XIX.dno

I.[uredi]

Bilo je otožnega, poznojesenskega dne. Že zjutraj so zagrnili nebo težki, umazano sivi oblaki, in solnce, ki ga je bila vsa umirajoča narava tako žejna, se niti za trenutek ni pokazalo. Vrhove daljnih gora in sosednih gričkov je ovila gosta megla, ki jo je mrzli sever zanesel tudi na polja in travnike. V gozdovih je šuštelo rumeno listje. Tla je močil droben dež.

Nad Slamno vas se je spustil tih večer. Hiše in vrtove je objela noč, in ko se je oglasil v stolpu župne cerkve zvon, ni bilo videti krog hiš žive duše. Staro in mlado je bežalo pred dežjem in temo. Zapečki so se napolnili. Samo matere in starejše hčere so se še sukale v kuhinjah in skrbele za večerjo. Ponekod pa so že tudi one končale delo in je bila vsa družina zbrana krog peči.

Veselih obrazov ni bilo videti skoraj pri nobeni hiši. Sploh so bili večeri zadnji čas prav žalostni. Smeha in šal ni bilo slišati. Utihnili so celo otroci. Saj so zastonj iskali očeta. Pred tedni ali meseci je odšel ... S silo se je iztrgal materi iz rok. Jokala je ob njegovem odhodu in od tistega trenutka je bil njen obraz otožen. Dan za dnem so videli v njenih očeh solze in to jim je vzelo veselje do razigranosti.

Pri Kozarjevih so odvečerjali. Vstali so od mize in odmolili navadno večerno molitev. Kakor vedno, so tudi ta večer molili za Martina, ki je našel na balkanski fronti smrt in Jožefa, kateri je v Karpatih zmrzoval.

Ko so odmolili, je zavladal v sobi molk. Štefan, fant osemnajstih let, je vzel klobuk in šel iz sobe. Oče in mati sta krevsala k peči in se vsedla v kot. Anica je ostala pri mizi. Pospravila je kruh, jedilno orodje in se nato podala s posodo v, kuhinjo. Stara sta ostala sama.

Oče je položil noge na stolček, oprl komolce ob kolena in naslonil glavo na dlani. Za seboj je imel dolgo vrsto let. Ves njegov pojav je pričal, da mu življenje ni bilo naklonjeno. Trda borba za vsakdanji kruh mu je zarezala na čelo globoke brazde. Na malem posestvu je moral preživljati številno družino. Na stara leta se mu je obljubljala pomoč. Imel je tri fante, ki so postajali od dne do dne močnejši. Martin je bil že pravi korenjak in se ni ustrašil nobenega dela. Tudi Jožef ni zaostajal za njim. Kako ponosen je bil na oba! Kmalu je bilo vsega konec. Izbruhnila je vojna in zahtevala oba. Najprej je odšel Martin tik pred poroko. Zapustil je dom in nevesto. Čez nekaj mesecev je prišlo sporočilo, da mu je krogla ugasnila življenje. Za njim je šel Jožef. Izguba dveh sinov ga je zlomila. Dozdevalo se mu je, da se je postaral za deset let. Moči so ga zapustile. Udarcev še ni bilo dovolj. Najhujši ga je še čakal. Naslednjega jutra bo tudi nad Štefanom izrečena smrtna obsodba. Starec se je stresel ob tej misli. Oh, kako grozna je pač vojna, ki zahteva tako težke žrtve! Vzdihnil je in glava mu je zdrknila še bolj globoko med dlani.

Na materinem obrazu se je bralo, da je zvesto delila z možem težo življenja. Krog ust ji je poigravala trpka poteza in je skoraj popolnoma zabrisala sledove nekdanje. lepote. Celo so venčali srebrni lasje. V črnih očeh, ki so bile v mladosti plamteče, ni bilo sijaja. Dvajsetletno brhko dekle je bila, ko se je poročila. Imela je mnogo snubcev, bogatih in imenitnih. Odbila je vse in izbrala Ivana, ki ji ni ponujal bogastva, marveč ji dal srce. Ljubila sta se in bila sta srečna. Toda breme je bilo pretežko. Oba sta bila reveža in napeti je bilo treba vse moči, da šta priborila vsakdanji kruh. Potem so prišli otroci in z njimi nove skrbi. Mnogo noči je prečula v solzah. Mladostna lepota je ginevala in med črne lase so se pomešale srebrne nitke. Ko je izgubila Martina, je postala vsa glava bela. Življenje jo je predčasno strlo in ni imela dovolj moči, da bi udarce prenesla. Bili so prehudi za njeno šibko naravo. Nepremično je sedela. Roke je imela sklenjene kakor za molitev. Glavo je naslonila na peč in je nemo strmela predse. Dozdevalo se je, da hoče prodreti steno in pohiteti v temno noč, daleč h grobu, v katerem počiva Martin in na visoke karpatske vrhove, kjer blodi Jožef, ako je še sploh živ. Morda je krogla tudi njemu zapela mrtvaško pesem. Na to dosedaj še ni pomislila. Saj se ji je zdelo nemogoče, da bi usoda zahtevala od nje oba sina. In sedaj je že zadnji na vrsti: Štefan, ki je bil vedno njen Benjamin in ga je najbolj grela njena ljubezen. V očeh so ji zaigrale solze. Utrnile so se in nalik biserom polzele po licih navzdol.

V sobi je vladal mir. Le enakomerno tik-takanje ure se je slišalo. Krog svetiljke so brenčale muhe. Iz kuhinje je prihajal ropot, kjer je Anica pomivala posodo.

Uboga Anica! Nič lažje ji ni bilo pri srcu ko očetu in materi. Ona se ni bala samo za Štefana, marveč se je še mnogo bolj tresla za nekoga drugega. Bila je lepo, devetnajstletno dekle. Podedovala je vso materino lepoto: svetle, črne lase, žareče oči, mičen nosek, majhna usteca. Lica je barvala živa rdečica. Kakor vrtnica je bila, ki je ravnokar začela odpirati glavico pod žarki poletnega solnca. Kaj čuda, da so fantje obstajali in strmeli za njo, ko je šla mimo njih. Marsikateremu je močneje udarilo srce, ko ji je zrl v globoke, črne oči in je slišal njen zvonki smeh. Ne en si je prizadeval, da bi si osvojil njeno srce, nekateri za zabavo, drugi pa so mislili resno. Anica je čutila, da je predmet občudovanja. Prevzetna radi tega ni postala. Šalam se je smejala, ako pa je postal ta ali oni nekoliko vsiljiv, ga je tako zavrnila, da si je dobro premislil, predno ji je zopet prišel pred oči. Med fanti, ki so se sukali krog nje, je bilo nekaj postavnih. Anici so bili vsi enaki. Noben ni vzbudil pri njej posebnega zanimanja. Naenkrat pa je prišel Smrekarjev Jaka. Črne oči so obstale na njem, ko je stal pred njo. Slučajno sta se srečala pred cerkvijo. Stala je pred slaščičarjem. Jaka je prišel s Štefanom.

Ustavila sta se pred njo in vprašal jo je, ali bi hotela piti med. Vsedli so se, pili in se razgovarjali. Ko se je Jaka poslovil in šel, je dolgo gledala za njim. Zdelo se ji je, da je drugačen ko vsi ostali. V prsih, se je vzbudilo neko novo čustvo, ki se ga prej ni zavedala. Potem sta se večkrat srečala. Jaka ji je tako lepo govoril ko nikdo drugi. Kar se drugim ni posrečilo, je on z lahkoto dosegel. Njeno srce je vzplamtelo. Tako srečna je bila ob misli na Jakoba! Sedaj pa so ji silile solze v oči. Naslednjega dne se je bala. Jaka mora iti na nabor in potem —?

Kozarjeva hiša je stala na severnem koncu vasi. Od sosedovega poslopja jo je ločil sadovnjak. Severna stena pa se je ozirala na polja in travnike in veter se je lahko z vso silo zaganjal v njo. Onega žalostnega večera je bil prav posebno razpoložen. Žvižgal je krog oglov in se tako divje zaletaval v zid, da so se šipe stresle v oknih in je od časa do časa celo svetiljka nad mizo vztrepetala.

Iz črnih oblakov se je bil vsul gost dež. Veter ga je zanašal v okna in steklo je šuštelo pod udarci. Šum je vzbudil celo mačka, ki je po dobri večerji zadremal na topli peči. Preplašeno je dvignil glavo in posluhnil, odkod prihaja ropot. Dvignil se je, skočil na klop in se vlegel materi v naročje.

Veter je podvojil napad in tudi dež se je vsul z večjo silo. Vsaka hiša se je tresla in na podstrežju je tako zaškripalo, da se je oče preplašeno vzravnal. Tudi mati je prisluhnila.

— Oče, kaj je bilo to? — se je vprašaje obrnila proti možu.

— Hm! Stari smo že, — je odvrnil mož. — Tramovje je zaškripalo.

Utihnil je in se zamislil.

— Sploh pa ni čuda, — je nadaljeval čez nekaj trenutkov — da se trese ta stara bajta. Saj takega viharja že dolgo ni bilo. In ta dež! Tako udarja ob steklo, ko da bi ga hotel zdrobiti.

— Ah, reveži, ki morajo zmrzovati v tem grdem vremenu — je vzdihnila starka. Mislila je na Jožefa in na mnoge tisoče vojakov, ki se niso mogli izogniti mrazu in dežju.

Mož je molčal. Zamislil se je in ni pazil na ženine besede. Umolknila je tudi ona. S predpasnikom si je obrisala solze, ki so se zopet vsule ob spominu na sina, ki ga je vojska iztrgala iz domačega kroga.

— Kam neki je šel Štefan? — se je naposled oglasil oče. — Kaka sila ga je pač gnala od doma v tem pasjem vremenu? —

Zmajal je z glavo in se zopet zamislil. — Oh, revež! — je zaihtela starka. — Ne najde miru, odkar ve, da bo moral iti jutri na nabor. Že sedaj je čisto potrt, a kaj šele bo, ako bo potrjen. Ah, zakaj sem morala to dočakati!

Glavo je pokopala v dlani. Sključila se je, ko da bi jo nevidna teža pritiskala k tlom.

Mož ni našel tolažilnih besed. Saj je bilo tudi njemu tako hudo pri srcu. Najraje bi se razjokal in v solzah zadušil bol, toda njegove solze so bile že zdavnaj izsušene.

V sobi je zopet zavladal mir, ki ga je od časa do časa pretrgal starkin vzdih.

Naenkrat se je slišalo iz črne noči pasje tuljenje. Zategnjeno, žalostno je odmevalo po okolici. Kdor ga je slišal, ga je zazeblo pri srcu. Tako tuli pes, ko čuti smrt v bližini ali pa hoče opozoriti na kako drugo nesrečo. Tuljenje je utihnilo, potem pa ga je bilo zopet slišati. Bilo je še bolj zategnjeno in žalostno.

Mati se je stresla. V prvem trenutku se ji je dozdevalo, da jo ušesa varajo. Toda otožni glas je zopet zadonel. Srce se ji je stisnilo od groze. S strahom se je obrnila k možu, kakor da bi pri njem iskala pomoči.

Mož je strmel predse. Žalostni pasji glas je tudi njemu šel skozi mozek in kosti. Čutil je, da je to tuljenje usodno za hišo, kakor je bilo ono, ki ga je slišal nekako pred enim letom.

Anica je pustila posodo in vsa preplašena zbežala v sobo. S silo je zaloputnila vrata, ko da bi nevidnim strahovom hotela zabraniti vstop.

— Mati, mati! — je hitela zasopla nasproti materi. — Ali slišite? — Iz glasu je zvenel strah”. In dekle se je v resnici treslo po vsem životu.

Veter se je z novo silo zagnal v steno. Na podstrešju je še bolj glasno zaškripalo. Iz črnih oblakov je lilo kakor iz škafa. Toda ves šum in vetrov žvižg ni mogel zadušiti otožnega tuljenja. Ko jok se je slišal ta glas.

Kozarjevim se je zdelo, da se je na hišo naslonilo nekaj težkega. Zadušiti jih je hotelo. Vse je mučila ista misel, toda izgovoril je ni nobeden. V spominu jim je oživel dogodek, ki jih je vedno pretresel, ko so mislili nanj.

Bilo je pred enim letom nekega zimskega večera. Zunaj je bril veter in gost sneg je naletaval. Skozi okna je prihajal mraz, zato so po večerji hitro vstali od mize in se stiskali k peči. Razgovarjali so se. Takrat je bil še tudi Jožef med njimi. Martinu so govorili. Že dolgo ni pisal, zato niso vedeli, kaj je z njim. Na najhujše ni nikdo misli. Naenkrat so zaslišali zategnjeno tuljenje. Tako žalosten Hektorjev glas ni bil nikdar. Mislili so, da mu je mraz v snegu. Štefan je odprl vrata, da bi ga spustil v sobo. Pes se ni premaknil. Na pragu je stal, stegoval vrat in bolestno tulil v viharno noč. Pustili so ga. Čez nekaj časa je začel besno lajati. Zaslišali so se človeški glasovi in kmalu nato trkanje na vrata. — Jožef, idi odpirat! — je dejala mati. Na pragu se je prikazal pismonoša. Vsi so planili proti njemu. Jožef je bil prvi pri njem. Iztrgal mu je iz rok dopisnico in jo hitro preletel z očmi. Prebledel je. Karta mu je padla iz roke in stal je kakor pribit. — Kaj je? — so osupnili vsi. — Dajte sem karto! — je dejala mati s tresočim se glasom. — Jezus, Marija! — je zakričala. — Martin je mrtev! — Tako žalostnega večera še niso imeli, kakor je bil oni. Jokali so in in bilo človeka, ki bi jih mogel potolažiti.

Hektor je takrat prvič tulil. Sedaj se je drugič oglasil, ravno tako žalostno, zato so čutili, da jih zopet zadene nesreča.

— Mati, mene je strah! — je zašepetala Anica in se je tesno privila k materi.

Mati jo je pritisnila k sebi in jo pobožala po svetlih laseh.

— Ne boj se, saj si pri meni! — je dejala z mehkim, toda negotovim glasom.

Med tem je gazila v črni noči proti Kozarjevim zavita moška postava. Bil je pismonoša. Pred enim letom se je boril s snegom in viharjem, sedaj pa je moral broditi po blatu ves premočen od dežja in prezebel od vetra.

— Kako me sprejmejo? — si je mislil. — Zopet smrtno poročilo.

— Hop! — spodrsnilo mu je in malo je manjkalo, da ni padel. — Nesrečno vreme!

— Ubogi ljudje — je nadaljeval svoje misli. — Že druga žrtev! — Težko mu je bilo pri srcu in usodno karto bi najraje raztrgal. Toda služba je zahtevala, da jo izroči. Po noči jo je nesel, kakor da bi ga bilo strah po dnevu raznašati tako žalostne vesti. Sicer pa med dnevom itak ni imel časa. Saj je ves dan pritiskal na kljuke ter izročal pisma in dopisnice. Tako se mu godi dan za dnem. Miru nikdar ni. Včasih ga pograbi nevolja in se jezi nad tolikim pisarjenjem. Ko pa pomisli, kako hudo je očetom in sinovom, če ne dobijo od domačih nobenega glasu in domačim, ako se v negotovosti tresejo za življenje svojih dragih, zopet udano pograbi uradni nahrbtnik in jo mahne proti trgu, da prevzame kup pisem in dopisnic, ki prinašajo veselje in žalost, smeh in jok. V temi se je zasvetilo dvoje točk.

— No, hvala Bogu! — je vzdihnil pismonoša. — Nekaj korakov še, potem pa bo konec te nesrečne poti.

V tem trenutku mu je veter prinesel na uho pasje tuljenje. Obstal je in prisluhnil.

— Oh, že vedo, da pridem — je dejal ves žalosten sam pri sebi. Spomnil se je onega večera, ko je nesel poročilo o Martinovi smrti. Stresel se je. Saj take žalosti in obupa v življenju še ni videl ko takrat pri Kozarjevih. Jokati je moral, ko je videl veliko materino bol.

— Hektor zopet tuli. Uboga žival! Prvi je začutil nesrečo in že objokuje žrtev.

Zamišljeno je sklonil glavo in niti ni opazil, da je že pri hiši. Za las je manjkalo, da ni butnil v zid.

Pred vrati se je ustavil. Zbrati je hotel svoje misli. Ni vedel, kako bi naj začel, da bi domače pripravil na žalostno novico. Kar naravnost jim dopisnice ni maral izročiti.

Iz zamišljenosti ga je vzbudil Hektor. Neopaženo se je priplazil k vratom. Pismonošo je dobro poznal, zato ni lajal. Na pragu je obstal in začel žalostno cviliti.

— božjem imenu! — se je ojunačil pismonoša in pritisnil na kljuko. Vrata so bila zaklenjena. Potrkal je in čakal, da mu pridejo odpirat.

— Oh, je že tukaj! — je vzkliknla mati obupno, ko so v sobi slišali trkanje. — Marija, pomagaj!

Anica je zaihtela. Tresla se je od strahu. Na to sploh mislila ni, da bi šla odpirat.

Trkanje se je ponovilo. Oče je vstal. Z omahujočimi koraki je šepal iz sobe. V vežnih vratih je zaškripal ključ.

— Dober večer! — se je kmalu nato zaslišal glas pismonoše.

Sobna vrata so se odprla. Najprej je smuknil v sobo Hektor. Bil je ves premočen. Rep je stiskal med noge in gobec je vlekel skoro po tleh. Vlegel se je pod mizo in je začel žalostno cviliti. Jožefa je imel najraje. On ga je prinesel kot malo ščene. Igral se je z njim in skrbel zanj. Ko je odšel, je bilo vsega konec. Dolgo je jokal za njim. Naposled se je potolažil. Vsak dan je pričakoval, da se vrne. Sedaj je čutil, da ga ne bo več. Radi tega je žaloval.

Pismonoša je obstal pri vratih. Ob pogledu na mater in Anico mu je bilo jasno, da so ga že pričakovali. Hektor jim je že sporočil nesrečo. Počasi si je odpel premočeno suknjo in privlekel iz notranjega žepa dopisnico. Izročil jo je starki.

Mati je s trepetajočo roko segla po njej. Nekaj trenutkov je nepremično strmela v njo. Naenkrat ji je roka omahnila. Zaječala je in glava ji je omahnila na Aničino ramo.

— Mati, kaj vam je! — je zakričalo dekle in streslo mater, ki je slonela ob njej brez znaka življenja. — Oče, vodo! — se je obrnila k očetu, ko je videla, da se je mati onesvestila.

Starec je medtem zaprl vrata in se je hotel vsesti na prejšnje mesto. Ko je slišal Aničin glas, je pozabil na stare noge. Urno je drsel proti mizi, kjer je stal vrč v vodo. Pismonoša ga je prehitel.

Dolgo so se trudili, predno so starko vzbudili iz nezavesti. Dekle jo je močilo in klicalo. Oče in pismonoša sta ji pomagala.

Žena se je začudeno ozrla okrog, ko je po dolgem času odprla oči. Ni vedela, kaj se je zgodilo. Ko pa je zagledala pismonošo in dopisnico, se je zavedla položaja. Iz oči so ji zopet privrele solze.

Anica je žalostno gledala mater. Pridušeno je ihtela. Po lepem, mladem licu, s katerega je izginila vsa rdečica, so tekle solze. Objokavala je brata. In za Jakoba je jokala. Oh, če tudi o njem dobi kedaj tako sporočilo! Zgrozila se je ob tej misli. Saj si življenja ni mogla predstavljati brez njega.

Pismonoša je molče strmel v žalostni prizor. Nikdo se ni zmenil zanj. Ko da ga niti opazili niso. Tiho se je poslovil in odšel.

Nikdo mu ni odzdravil. Samo oče je dvignil glavo, ko so zaškripala vrata. Vstal je in šel zaklepat.

Nekako čez eno uro je zavladala pri Kozarjevih tema. Prevelika je bila žalost in jih je popolnoma strla. Vlegli so se k počitku, da bi vsaj za nekaj ur pozabili na udarec, ki jih je zadel.

II.[uredi]

Ko je Štefan zaprl za seboj vežna vrata, se je ustavil na pragu. V obraz mu je zapihal veter in mu zanesel v oči dež. Zamižati je moral in skloniti glavo. Suknjo je zapel in klobuk potisnil globoko na oči. Zamislil se je. Iti bi moral, toda bilo ga je skoraj strah. Nekaj trenutkov je omahoval. Naposled se je obrnil proti vratom, da bi se vrnil v sobo. Z roko je prijel za kljuko. Še za trenutek se je zamislil.

— Čaka me in žalostna bo, ako ne pridem — mu je šinilo v tem trenutku v glavo.

Kljuko je izpustil, se obrnil in šel proti hlevu. Tam je imel že precej obglodan plašč, ki ga je navadno rabil zoper dež. Hitro se je zavil in se podal v črno, deževno noč.

Priznati se mora, da Štefanu junaštva in odločnosti ni primanjkovalo. Bil je lep, postaven fant. Kdor ga ni poznal, bi mu prisodil dvajset let, v resnici pa jih je štel šele osemnajst. Stvarnik ga je obdaril z bogatimi darovi. Dal mu je telesno lepoto in blago srce. Kot Benjamin je uživel ljubezen vseh domačih. Prav posebno pa ga je ljubila mamica. Bila je skoraj preveč popustljiva nasproti njemu in ko bi ne bilo očeta, ki je bil trd in neizprosen, kadar je bilo treba, bi bil Štefan zelo razvajen otrok. Tako pa sta ustvarila materina miloba in očetova strogost iz njega dobrega dečka. Tudi šola ni šla mimo njega brez sledov. Imel je dobrega učitelja in še boljšega kateheta. Do šestnajstega leta se je držal doma. Potem pa se je pridružil Martinu in Jožefu, ki sta šla ob večerih s fanti vasovat. Mati ga dolgo ni hotela pustiti, naposled pa se je vendar dala preprositi, ko sta ji starejša brata zatrdila, da bodeta pazila nanj.

Vasovanje je bilo za Štefana odločilnega pomena. Pred očmi se mu je odprl nov svet. Fantje so peli, vriskali in se šalili. Govorili pa so tudi o stvareh, ki jih otroci nikakor ne bi smeli slišati. Tako je moral slišati zgodbe o dekletih, o ljubezni, cesto tudi dovtipe, ki jih ni razumel. O vsem tem je začel razmišljati. Zaželel si je, da bi tudi on imel dekle. Zdelo se mu je, da mora biti ljubezen nekaj imenitnega. Nekoč je hotel brata vprašati, kako se mora ljubiti, a bilo ga je sram, zato je raje molčal.

Naenkrat mu je postalo vse jasno. Dobil je dekle in spoznal ljubezen. Bilo je nekako pred enim letom. Nekega jutra se je vračal s travnika. Nasproti mu je prišla Mlakarjeva Minka. Pozdravil je. Ona je odzdravila in se mu nasmehnila. Svojčas sta bila sošolca. Potem pa je Minka naenkrat izginila. Bila je pri stricu, ki je bil v trgu uradnik. Vrnila se je šele pred kratkim. Štefanu je postalo toplo pri srcu, ko je stala pred njim ne kot šolarka, marveč kot odraslo dekle. Izpregovorila sta nekaj besed in se ločila. Par korakov je naredil, potem pa se je ozrl. Še enkrat je hotel Minko videti. Glej! Tudi ona se je ozrla. Oči so se srečale. Sram ju je bilo. Zasukala sta se in hitela vsak v svojo smer.

Od onega dne Štefan ni mogel pozabiti Minke. Čutil je, da je ona tisto dekle, ki bi ga rad imel. V srcu se je vzbujalo ono čuvstvo, o katerem so fanje na vasovanju govorili. Minka je zdramila v njem ljubezen. Dolgo jo je skrival. Naposled se je opogumil in izdal skrivnost. Minka je zardela, povesila glavo in zbežala. Potem je dolgo ni videl. Zdelo se mu je, da se ga nalašč izogiba, zato mu je bilo hudo. Čez nekaj tednov sta se zopet srečala. Zopet ji je povedal, da jo ljubi in sedaj je tudi ona priznala, da ga ljubi. Od tistega dne sta se često srečala. Štefan je začel zahajati k njej na dom. To ni vzbudilo nikake pozornosti. Minkin oče je bil čevljar in pri njem je delal Strahov Janez, ki je bil Štefanov prijatelj. Vsi so mislili, da je radi njega prihajal tja. Čez nekaj časa so Minkini starši sicer spoznali, da je dekle preveč domače nasproti Štefanu, rekli pa niso radi tega ničesar. Saj bi si takega fanta, kakor je bil Štefan, vsak roditel želel za zeta.

Ni težko uganiti, da je mislil Štefan na Minko, ko je na pragu domače hiše dejal: “Čaka me ...” V resnici je zavil proti Mlakarjevim. Minki je že prej povedal, da pride, zato ga ni mogel zadržati ne vihar, ne dež.

Mlakarjeva hiša se je skrivala v vaškem gozdu. Stala je ob potoku, ki je vodil iz sosednega trga in se vil skozi domačo vas. Bila je podobna drugim kočam. Priporočala sta jo le snaga in prijazen vrt, katerega so oskrbovale pridne roke.

Ta večer je delo počivalo. Pomočnik je dobil radi nabora dva dni dopusta. Mlakar pa se je šele pozno zvečer vrnil iz trga. Bil je utrujen, zato se ni lotil dela. Za mizo so sedeli vsi: on, žena in Minka. Mlakar je pripovedoval o svojih doživljajih.

Mlakar je bil mož štiridesetih let. Poteze na obrazu so pričale o mirnem značaju. Čelo in oči so govorile o odločnosti. Ob ustih sta se skrivali dve hudomušni črtici. Mlakar je bil v resnici srečen značaj. Mlada leta so bila sicer trda, toda on je pogumno vgriznil v kiselo jabolko. Bil je otrok revnih staršev, ki so imeli osmero otrok; bilo je treba misliti na zaslužek. Komaj je končal šolo, se je odločil za čevljarstvo. Ker je bil zmožen, je hitro napredoval in je že po dveh letih postal pomočnik. Zaslužek je bil dober in Mlakar si je v nekaj letih prihranil precej denarja. Med tem se je seznanil z Jamarjevo Tončko. Poročila sta se in on se je preselil na njen dom, kjer je začel delati kot samostojen mojster. Z dobrim delom si je priboril mnogo odjemalcev. Poiskal si je pomočnika. K hiši je pripadalo tudi malo posestvo, a tega je oskrbovala večjidel žena.

Tončka je bila v letih, ko ženska začne polagoma odcvetati. Poteze na obrazu so še kazale mladoston lepoto, vendar pa so bile že nekoliko zabrisane. Kot dekle je bila lepa. Posebni čar so bile velike, plave oči. Bila je edina hči. Pomanjkanja ni čutila nikdar. Vsa otroška je še bila, ko je spoznala Mlakarja. Vzljubila ga je in ko jo je peljal pred oltar, je bila nad vse srečna. Po smrti staršev sta ostala z možem sama. On je šival, ona gospodarila.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Kar ustrašila se je, ko je oče dejal, da bi šli spat. Bilo je sicer že pozno, vkljub temu pa je še imela nekoliko upanja, da Štefan pride. Ako bi ob prihodu našel v hiši temo, bi odšel, ne da bi se videla. Ne, sedaj še ne smejo ugasniti. Za trenutek se je zamislila.

— Ata, še o naborih povejte nekaj! — je naposled prosila očeta.

Ni bila radovedna na nje, toda očeta je hotela zadržati. Mlakar se je res zopet vsedel, si prižgal cigareto in začel govoriti o vrvenju, ki je vladalo pred hišo, v kateri so se vršili nabori.

Take poti Štefan še ni imel ko to noč. Obdajala ga je črna tema. Vihar je divjal in fantu se je dozdevalo, da ga pograbi in dvigne v zrak. Po plašču je pokal dež.

Pot do Mlakarjeve hiše je Štefan že mnogokrat prehodil, zato mu niti za trenutek ni prišlo na misel, da bi zašel. Brezskrbno je korakal. Šele takrat je nekoliko obstal, ko se mu je zazdelo, da bi moral biti že blizu Mlakarjevih. Vzravnal se je in iskal v temi luč. Na vse strani se je ozrl, luči ni zagledal nikjer. Sedaj ga je obšel strah. V glavo mu je šinila misel, da je morda zablodil. Še enkrat je pogledal krog sebe. Luči nikjer. Od vseh strani mu je sijala nasproti tema. Štefana je zazeblo. Ni vedel, kam naj bi se obrnil. Z nogo je parkrat udaril ob tla, da bi se prepričal ali je še na stezi. Ko je začutil, da so tla trda, je nadaljeval pot. Kakih deset minut je šel, ko je nenadoma butnil v drevo. V glavi je začutil bolečino. Zaječal je in se ustavil. Nad glavo mu je šumelo listje. Iz tega je spoznal, da je prišel do, gozda. Dasi ga je glava bolela od udarca, se je vendar pomirjeno oddahnil. Sedaj je vedel, da bo kmalu pri Mlakarjevih. Hitro je zavil na desno in šel ob gozdu v ono smer, kjer je stala Mlakarjeva hiša. V temi se je prikazala svetloba. Štefan se je spustil v tek. Par skokov in bil je pri ograji. Odprl je vratca, stopil na dvorišče in se bližal vežnim vratom.

Na pragu je Štefan obstal. S klobuka in plašča je stresel vodo. Ker so bila vrata zaklenjena, je močno potrkal.

V sobi so slišali trkanje. Mlakar je prenehal s pripovedovanjem in se vprašaje ozrl proti ženi. Tudi ona se je začudila. Nista vedela, kdo bi mogel biti ta pozni gost. Oče je vstal, da bi šel odpirat, toda Minka ga je prehitela.

Kakor hitro je zaslišala trkanje, ji je srce močno udarilo. Žalost je bila v trenutku pozabljena. Čutila je, da je Štefan trkal. Naglo je vstala in potisnila očeta na stol.

— Pustite, ata, jaz grem pogledat, kdo je prišel — je govorila v eni sapi in je že hitela proti vratom.

— Dober večer, Minka — se je zaslišal znan glas, ko je dekle odprlo vežna vrata.

— Štefan, ti si? — je zaklicala Minka glasno, da sta slišala tudi stara v sobi. — Kako težko sem te pričakovala — je zašepetala potem tiho.

Štefan je stopil na hodnik in slekel premočeni plašč. Minka je med tem zaprla vrata. Potem sta se podala v sobo.

Mlakarjeva nista hotela verjeti očem, ko sta zagledala Štefana. Od presenečenja niti do besede nista prišla takoj. Kako bi pač mogla misliti, da se je fant v takem vremenu podal na pot. Prva se je oglasila mati.

— Jezus, Marija! Štefan, kaj te je privedlo sem v tem pasjem vremenu? — je plosknila z rokami.

Štefan se je nasmehnil.

— Po pušeljc sem prišel — se je obrnil, proti Minki. Komaj je izgovoril zadnjo besedo, se je po vsem telesu stresel in obraz mu je obledel.

Mlakarjevi so ga preplašeno gledali. Minki se je srce krčilo od groze.

— Štefan, tebe zebe! — je izpregovorila čez nekaj časa Mlakarca. Vstala je in stopila k Štefanu.

— Pojdi, vsedi se k peči, da se ogreješ. Prijela ga je za roko in peljala k peči.

Štefan ji je brez besede sledil. Bil je ko otrok.

— Tako! — ga je posadila pri peči na klop. — Tu se kmalu ogreješ — se je nasmehnila dobrohotno.

— Minka! — se je obrnila potem k dekletu, ki je še vedno stalo pri mizi. — Brž pojdi v kuhinjo in skuhaj za Štefana čaj.

Dekle se je hitro zasuknilo in hitelo proti vratom. Ko je šla mimo Štefana, ga je ljubeznivo pogledala. Iz oči ji je sijala sreča.

— Stari, še ti primakni stol k peči! — je nagovorila Mlakarca moža, ko je Minka izginila iz sobe. Mlakar je vstal, prijel za stol in šel z njim k peči. Vsedel se je nasproti Štefanu. Mati je stala ob strani, tako da je lahko gledala moža in Štefana.

— Kaj pa je pri vas novega? — je nagovoril oče Štefana.

— Nič posebnega — je odvrnil fant. — Dela je toliko, da ne vemo, česa bi se prej lotili. Odkar ni Martina in Jožefa, moramo garati noč in dan.

— Res, kaj pa je z Jožefom — se je vmešala v pogovor Mlakarca. — Ali vam kaj piše?

— Pred šestimi tedni smo dobili od njega karto — je pogledal Štefan mater. — Od tistega časa ni o njem nobenega glasu. V Karpatih zmrzuje.

— Ubogi Jožef! — je vzdihnila žena.

Za trenutek so vsi umolknili. V mislih! so pohiteli na visoke Karpate, kjer so grmeli topovi in so krogle pele mrtvaško pesem. Štefan je vzdihnil. Na brata je mislil. Spomnil pa se je tudi na nabor, ki ga je čakal naslednjega dne. Čutil je, da bo tudi on zrl smrti v oči in postane morda ravno tako žrtev kakor je postal Martin. Stresel se je ob tej misli.

Molk je bil mučen. Mlakar je razmišljal, kako bi ga pretrgal. Obrnil se je k Štefanu.

— Kaj pa oče počenja?

— Revež, zelo se je postaral — je odvrnil sočutno fant. — Za Martinom in Jožefom žaluje, in tudi delo ga preveč tare.

— Zakaj pa se muči toliko? — je vprašaje odvrnil Mlakar. — Saj ima dobro pomoč. Ti in Anica sta že močna.

— Je že res — se je nasmehnil Štefan — toda četvero rok je premalo za našo revščino. Zemlje je sicer malo, toda tem bolje jo je treba obdelati, ako hočemo imeti vsakdanjega kruha.

Mlakarjeva sta se čudila Štefanu. Poznala sta ga kot fantička, sedaj pa je govoril ko mož. In fantu res ni primanjkovalo moškega značaja. Ko je odšel od doma tudi Jožef, je moral on prijeti za delo. Videl je, da oče ni bil kos bremenu, ki ga je moral nositi po odhodu obeh starejših sinov, zato je dal slovo otroški brezbrižnosti in se je lotil dela. Prijel je za koso in plug, skrbel za živino. Spočetka mu je šlo delo težko izpod rok, toda ni omagal. Oče mu je bil svetovalec in ker se je Štefan ravnal po njegovih nasvetih, je dozorel v moža.

— Sploh pa je še nekaj drugega, kar očeta muči — je nadaljeval mladenič po kratkem presledku. — Vest o naborih ga je popolnoma strla. Prepričan je, da tudi mene izgubi.

Štefan je utihnil in sklonil glavo. Težko mu je bilo govoriti o tej stvari. Saj se je nabora tudi sam bal. Ni bil strahopetec, toda misel na krvavi ples ni bila prijetna.

— Nesrečni nabori! Kdaj jih bo konec? — je vzdihnila Mlakarca. Saj skoraj ni hiše, ki ne bi imela vojaka. Kdo bi mislil, da je vojska tako strašna stvar? Nikdo ne vpraša, ali sme vzeti očeta, sina ali brata, marveč jih kar trgajo iz domačega kroga in pošiljajo na ta grozna bojišča, kjer jih pobira smrt.

Sama ni imela sina, toda sočustvovala je z materami, ki jih je je videla dan na dan žalostne in objokane.

— Štefan, pogum — je bodril fanta Mlakar. Kdo pa pravi, da bi moral tudi ti biti vojak? Zdrav si sicer in močen, toda poizkusiti je treba srečo.

Mladenič je dvignil glavo. Začudeno je pogledal Mlakarja.

— Kako srečo? — vprašal naglo.

— Ako boš sposoben, povej komisiji, da sta dva brata vojaka in si ti edina opora slabotnih staršev. Mislim, da te potem izpustijo.

Na to možnost Štefan še ni pomislil. Mlakar mu je Vzbudil v srcu upanje, da se morda vendar najde zanj rešitev. Vse to pa je bilo negotovo, zato žalostnih misli ni mogel pregnati popolnoma. Zmajal je z glavo in je ravno hotel izraziti dvom nad uspehom, ko se je prikazala na pragu Minka.

— Glej, glej! — je pogledala mati proti Vratom. — Sedaj pa je bila naša Minka zelo hitra ... Če si ga le dobro skuhala? — se je nasmehnila nagajivo.

Minkin obraz je žarel, ko se je bližala Štefanu. Skodelica s čajem se ji je v roki tresla. Ustavila se je pred njim in ga milo pogledala.

— Pij, Štefan! — je dejala mehko in je iztegnila roko.

Ko je Štefan zagledal Minko med vrati, se je nasmehnil. Zatrl je težke misli, ker ni hotel, da bi ga dekle videlo žalostnega. Vedel je, da se boji zanj, zato ji ni hotel še sam delati večjih skrbi.

— Bog plati, Minka! — je vzel skodelico s hvaležnim nasmeškom. — Ta čaj bi me ozdravil, četudi bi bil zelo bolan.

Minkin obraz je še bolj zažarel. Oči je povesila.

— Ti se norčuješ iz mene — je govorila tiho. Iz glasu je zvenelo očitanje.

— Kaj se ti sanja!? — je vzkliknil fant. — Popolnoma resno mislim. Že zato bi me ozdravil, ker si ga ti skuhala. Dekle je počasi dvignilo glavo in pogledalo fantu v oči.

— Ti si hudoben! — se je navidez hudovala Minka, srce pa ji je močno utripalo od notranje sreče.

— No, no, otroka! — je posegla vmes mati. — Še stepeta se mi. — Štefan, le hitro spij čaj — se je obrnila potem k Štefanu — drugače bo mrzel.

Štefan je ubogal. Čaj je bil vroč, zato ga je le v malih požirkih srkal. Vmes se je oziral v Minko, ki je molče stala pred njim.

— Minka, izvrsten čaj si skuhala — je pokimal z glavo. — Takega še nisem pil.

— Le norčuj se — mu je zažugalo dekle. Čaj je bil v resnici dober. Štefan je čutil, da se mu je začela pretakati po žilah prijetna toplota in ko je skodelico izpraznil, mu je obrza zardel. Hvaležno je pogledal Minko.

— Najlepša hvala, Minka! — je izročil dekletu prazno skodelico.

Minka je vzela posodico in jo postavila na peč. Potem se je podala k mizi, vzela tam stol in se vrnila z njim k peči. Vsedla se je poleg matere, tako da je lahko videla Štefana.

Nekaj trenutkov so vsi molčali. Pogovor o naborih se je prej pretrgal in nobenemu se ni ljubilo, da bi ga nadaljeval. Najmanj pa je želel nadaljevanja Štefan, ker je vedel, da bi bilo to za Minko mučno.

Molk je pretrgal Mlakar, ki je nepremično zrl proti oknu.

— Zdi se mi, da je vihar popustil.

Vsi so se ozrli proti oknu in so prisluhnili.

— Saj res. Ne žvižga več tako močno — je dodala Mlakarca.

— In tudi dež ne poka tako neusmiljeno — se je zopet oglasil Mlakar. — Morda pa popolnoma preneha.

Vreme se je v resnici spreminjalo. Vihar se je izdivjal. Oblaki so se začeli trgati. Popuščala je tudi tema.

— Hvala Bogu! — je dejal Štefan. — Vsaj moker ne bom zopet.

V tem trenutku se je oglasila stara stenska ura. Začudeno so se ozrli vsi vanjo.

— Kaj, tako pozno je že? — je vzkliknil fant in je naglo vstal. — Iti moram.

Minka ga je preplašeno pogledala. Tako težko ga je pričakovala, sedaj pa hoče tako naglo oditi.

— Saj še prideš — je zadrževala Štefana mati.

— Res, ostani še, Štefan — ga je prosila Minka. — Glej, niti posušil se še nisi prav.

Štefan jo je mehko pogledal. Rad bi ostal, a ni bilo mogoče. Do polnoči se je moral vrniti domov.

— Ni mogoče — je odvrnil počasi, — Zjutraj bo treba zgodaj vstati.

— Ob kateri uri pa boš šel? — je vprašal Mlakar.

— Krog pol šestih bo treba iti — je odvrnil Štefan. — Naša občina je prva na vrsti, zato moramo biti že ob osmih tam.

Za trenutek je utihnil, potem pa se je obrnil proti dekletu.

— Minka, po pušeljc sem prišel. Ali mi ga daš?

Dekle ga je pogledalo in nato sklonilo glavo.

— Saj ga nimam — je odvrnilo čez nekaj časa.

— Ne rabim velikega pušeljca. Samo tisti rdeči nageljček mi daj, ki tako lepo cvete pred oknom.

Minka ni odgovorila takoj. Vse cvetlice bi dala Štefanu, ako jih ne bi rabil ravno za nabor. Sedaj pa ji je bilo težko tudi za en nageljček. Nabor je bil za njo nekaj žalostnega, zato se ji je ni zdelo primerno, da bi imel Štefan pušeljc.

Mati je mislila, da Minka razmišlja ali bi ustregla Štefanovi želji ali ne, zato ji je začela prigovarjati.

— Le daj mu tisti nageljček. Veš, da mora imeti pušelj, ko gre na nabor. Sicer pa — je nadaljevala nasproti Štefanu — bi tebi lahko Anica naredila pušeljc.

Štefan je zmajal z glavo.

— Anica nima tako lepih nageljčkov. Sploh pa bi jaz od Minke imel rad pušeljc. Bila sva sošolca in tudi sedaj sva bila skoraj vsak večer skupaj. — Saj mi daš oni nageljček, kajne Minka?

Dekle se je dvignilo in obrnilo proti vratom.

— Z Bogom! — je stisnil fant starima roko in je šel za Minko.

— Z Bogom! — sta mu odvrnila Mlakarja obenem.

— Le glej, da se jutri srečno rešiš — je še zaklicala za njim mati.

Na hodniku je Štefan oblekel dežni plašč, vzel klobuk in z dekletom sta stopila na podstenje.

— Minka, zakaj si tako otožna — je zašepetal fant, ko sta bila zunaj in je prijel Minko za roko.

— Oh, bojim se — je zaihtelo dekle in naslonilo glavo na Štefanovo ramo.

Mladeniču je postalo tesno pri srcu. Tudi on se je bal nabora, a tega pred dekletom ni hotel pokazati.

— Ne joči, Minka! Saj ne bo nič hudega — je dejal prisiljeno junaško. — Oče so prej rekli, da bom oproščen, ker sta že dva brata vojaka in sem jaz sedaj edini sin.

Tej možnosti niti sam ni verjel, Minki pa jo je omenil, da bi jo potolažil.

— Res? — je dvignila glavo Minka.

— Le nič se ne vznemirjaj! — je pritrdil Štefan in na tihem želel, da bi v resnici bilo tako.

— O, kako bom vesela, ako ti ne bo treba nikamor iti — se je narahlo nasmehnila. — V zahvalo bom šla na božjo pot.

— Tudi jaz grem s teboj. Sedaj pa mi daj tisti nageljček. Oče in mati te čakata v sobi in tudi meni je treba iti.

— Zakaj že moraš iti? — je vzdihnilo dekle.

Stopila sta k nageljnu. Bil je lep, košat. Imel je več cvetov. Minka je izbrala najlepšega in ga nežno odtrgala. Izročila ga je fantu.

— Hvala, Minka! — je dejal hvaležno Štefan. — Čuval ga bom, dokler bom živel. — Sedaj pa grem. Z Bo — —

— Ne še — mu je presekala besedo Minka in ga je zgrabila za roko.

— Pač! Moram iti. Z Bogom!

Minka je izpustila roko. Povesila je glavo in vzdihnila.

— Štefan, kdaj zopet prideš? — je vprašala tiho.

— Morda jutri zvečer! ... Z Bogom. — Naglo ji je ovil roko krog vratu in predno se je zavedela, je začutila na ustih poljub. Stresla se je. Štefan jo je hitro spustil in zbežal ko tat, ki je ukradel zaklad.

Minka je liki okamenela strmela za Štefanom. Prvi fantovski poljub ji je gorel na ustnicah. Čez nekaj časa je vzdihnila in se vrnila v sobo. Oče in mati sta bila že v postelji, zato je vzela luč in se podala v svojo sobico ... Ako bi stene govorile, bi pripovedovale o vzdihih, ki so pretresali dekliške prsi, podzglavnik pa bi pričal, da so vrele iz sinjih Minkinih oči solze ...

III.[uredi]

Štefana je vzbudila jutranja pesem petelinov. Naglo je vstal in se oblekel. Nato pa se je podal v hišo.

— Dobro jutro! — je pozdravil ob vstopu v sobo.

Nikdo mu ni odgovoril. Mati je sedela na postelji in podpirala glavo z dlanmi. Oče je stal pri odprti omari in si oblačil praznično suknjo.

Štefan je začudeno obstal pri vratih.

— Oče, kam pa se vam tako mudi, da ste že vstali? — je vprašal radovedno.

Starec ni odgovoril. Tudi mati ni dvignila glave. Fant je pogledal Anico. Bila je žalostna in oči je imela objokane. Štefan je mislil, da so domači radi nabora tako pobiti, zato je s prisiljeno veselostjo vzkliknil:

— Kaj bi se kisali! Radi nabora se svet še ne bo podrl.

Na mizi je zagledal karto. Prečital jo je. Smeh mu je zamrl na ustnicah.

— Oh! — mu je odjeknilo v prsih.

Jasno mu je postalo vse in šlo mu je na jok ko ostalim.

— Tudi jaz se popeljem s teboj v trg — se je oglasil mrko oče. — Porečem jim, naj bodo zadovoljni z dvema žrtvama ... Ubijejo me, ako še tebe vzamejo.

Glas se mu je tresel. Iz omare je privlekel velik ovitek. Poiskal je karto, ki je pred letom dni naznanila Martinovo smrt.

— To jim pokažem — je mrmral sam za se.

Nato je segel po karti, ki je ležala na mizi.

— In to — je predel dalje svoje misli. — Dve življenji ... dve mladi življenji so mi vzeli ... In sedaj ... sedaj mi hočejo iztrgati še tretje.

Ozrl se je v Štefana.

Anica je medtem prinesla zajtrk. Zajela sta in vstala od mize. Oče je pogledal na uro.

— Iti bo treba, drugače se prej odpeljejo.

— Z Bogom, mati! — je stopil Stefan k postelji in je žalostno pogledal mater.

Starka je zaihtela.

Oče je vzel v kotu palico in sta zapustila sobo. Anica ju je spremljala do vežnih vrat. Oči si je brisala, ko sta zavila na pot proti županovi hiši. V duhu je zrla Jakoba, ki se ravno tako odpravlja na usodno pot.

Pred županovo hišo je čakal naprežen voz. Ob njem so stali fantje. Vsi so že bili zbrani in so molče poslušali župana, ki jim je dajal navodila.

— Kozarjev Štefan gre — je naenkrat zaklical Smrekarjev Jaka.

— Dobro jutro — sta se kmalu nato približala zbranim naša znanca.

— Ali se boš tudi ti peljal — se je obrnil župan k staremu Kožarju.

— Pozdrav nesem komisiji — je pokazal karto, ki so jo prejšnji večer dobili.

Župan ga je sočutno pogledal, a besede ni našel, da bi ga tolažil.

— K meni prisedeš, da se med potjo nekoliko pogovoriva — ga je povabil na svoj koleselj, ki je stal na dvorišču. — Vi pa se spravite na voz — se je obrnil potem k fantom. — Glejte, da se med potom ne pripeti nič hudega!

Fantje so bili v trenutku na vozu. Blažev Franc je zavriskal. Voz se je premaknil. Srakov Janez je zapel. Pomagala sta mu Klinarjev Miha in Potoharjev Ciril. Ni jim šlo od srca, zato so utihnili. Štefan in Jaka sta molčala.

— He, Jurček, zagodi nam eno — je zakričal Blažev Franc nad fantom, ki je sedel spredaj, zraven voznika.

Jurček je bil nekoliko omejen — drugim v zabavo in posmeh.

— K cesarjevi gardi prideš za muzikantarja, ako nam lepo raztegneš svoje harmonike — ga je vzpodbujal tudi Potokarjev Ciril.

— Kaj še! Jurček bo za zrakoplovskega kanonirja! — se je zasmejal Srakov Janez.

— O, ne! Najboljši bo za gebirsmarinarja — se je norčeval Miha.

— Nikar se ne norčujte — jih je zavrnil Jaka. — Mislim, da bi danes vsi radi menjali z Jurčkom.

Utihnili so. Beseda je zadela v živo. Bali so se nabora tudi oni, toda tega niso hoteli pokazati. Sedaj pa je bilo njihovega junaštva konec. Nemo so se ozirali na svoje pušeljce. Najraje bi jih strgali s prsi.

Jurček se je smejal šalam. Čutil je, da ga fanje zbadajo, toda za to se ni zmenil. Raztegnil je harmonike in izvabil iz njih ono veselo:

“Fantje po cest’ gredo ...” Še zavriskal je zraven.

— Nehaj! — ga je sunil v rebra Blažev, Franc, ki ga je prej najbolj priganjal.

Harmonike so še enkrat zahreščale, potem pa je zavladal na vozu mir.

V daljavi se je prikazal trg. Konji so poskočili in voz je kmalu ropotal po tlaku. Ustavil se je pred “Krono”, kjer so se vršili nabori.

Petje in vriskanje je odmevalo vsako leto ob dnevih naborov, sedaj pa je bilo vse tiho. Pred vojsko si je vsakdo želel, da bi bil vojak, sedaj pa je bila edina želja vseh, da bi se rešili vojaške suknje.

Ura v bližnjem stolpu je odbila osem. V tem trenutku so se odprla vrata na balkonu in prikazal se je narednik z listinami v roki.

— Slamna vas — je zaklical z močnim glasom in nato izginil.

Fantje so za trenutek obledeli. Pri srcu jim je bilo, ko da morajo nastopiti križev pot. Samo Jurček je šepal za njimi ravnodušno, ker je vedel, da ga ne zadene nič hudega.

Župan je izročil imenik nabornikov. Komaj so se fantje slekli, se je zopet prikazal narednik in je velel vstopiti. Šli so drug za drugim, z njimi župan in — stari Kožar.

V nabornike se je zapičilo osmero prodirljivih oči. Mlada srca so močno udarila.

— Blaž France — se je oglasil narednik.

Zapisnikar je listal v knjigi, zdravnik pa je namignil fantu, naj stopi k njemu. Pogledal ga je, se obrnil k predsedniku in pokimal z glavo.

— Sposoben! — je ta dejal malomarno.

Franc se je stresel in odstopil.

Enaka usoda je zadela Klinarjevega Miho. Ko je predsednik izrekel sodbo, je le s težavo zadržal solze.

— Kožar Štefan — je narednik pogledal po fantih.

Štefan je stopil k zdravniku. Ta se je zadovoljno nasmehnil. Občudoval je lepo razvito postavo.

— Gospod major, krasen dečko! — je pogledal predsednika.

Na majorjevem obrazu se niti črtica ni izpremenila. Za njega je veljajo “sposoben” ali “nesposoben”, vse drago je bilo postranska stvar.

— Sposoben — je izrekel neizprosno sodbo.

V tem trenutku se je stari Kožar zganil. S šibkimi nogami je šepal proti mizi.

— Go-go-spod major — je jecljal obupno. Predsednik je naježil obrvi. Ni bil vajen, da bi ga kdo med delom motil, zato ga je nastop starca razdražil.

— Kaj želite? — se je zadri nad njim.

Kožar je položil na mizo karti, ki sta bili edino njegovo upanje.

— Kaj je to? — ga je ošvrknil z jeznim pogledom major.

— Glejte, dva sina so mi ubili v vojski — je odvrnil starec. — Ta — je pokazal na “Štefana — je sedaj moja edina opora. Imejte z menoj usmiljenje. Pustite mi ga!

Major je z odprtimi usti poslušal. Kri mu je zaverla ob Kozarjevih besedah. Komaj se je premagal, da ni planil nad ubogega starca.

— Ka-aj hočete? — je izbruhnilo iz njega po kratkem presledku. Dopisnic, ki jih je Kožar položil na mizo, niti pogledal ni. Videl je samo starca, ki se je predrznil prositi usmiljenja za sina. To je bil v njegovih očeh največji greh. Ni bil oče, zato je ravnodušno izrekel smrtno obsodbo nad mladim življenjem. Jok mater in prošnje očetov ga niso ganile. Nasprotno. Vsaka taka stvar ga je razkačila. Zdivjal je ko zver, kadar voha kri.

Kožar se je stresel. V očeh so se mu zasvetile solze. Čutil je, da pred tem kamenosrčnikom ne najde usmiljenja, prošnjo pa je kljub temu ponovil.

— Gospod major — je dejal skoraj obupno — umreti moram, ako izgubim še tega sina ... Dva sta že padla. Pustite mi te —

— Ne! — je presekal major starcu besedo in udaril s pestjo po mizi, da so črnilniki odskakovali. — Ne pustim ga. Naj, umrje še ta! Kaj me briga?

Po starčevem obrazu so se potočile solze. Srce mu je krvavelo.

— Gospod major, ali nimate srca? — je ihtel. — Bog vas bo kaznoval, ker ste tako neusmiljeni!

Takih besed major še ni slišal. Skočil je kvišku in se oprl z rokama ob mizo, ko da bi se hotel čez njo zagnati k starcu. Brada se mu je stresla. Nekaj časa je stal in razmišljal, kako bi drznega starca kaznoval.

— Marš ven! — je zakričal naposled in je z roko pokazal proti vratom. —

Kožar se ni zganil. Ni mogel verjeti, da bi bil predsednik tako surov. Dozdevalo se mu je, da se samo šali in je pričakoval, da se mu nasmehne in oprosti sina.

Major je mislil, da mu starec hoče kljubovati. To ga je še bolj razkačilo.

— Ka-a-aj?! — je zavreščal zategnjeno. — Nočete ubogati? ... Narednik, odvedite tega norca ven!

Zdravnik in ostali člani komisije so sočutno gledali nesrečnega moža, pomagati pa mu niso mogli. Kdor bi izustil besedico starcu v prid, bi si nakopal majorjevo jezo.

Narednik je stopil h Kožarju.

— Pojdite ven! — je dejal mirno in ga prijel za roko.

Starec se ni obotavljal. Žalostno je pogledal Štefana, potem še enkrat majorja, nato pa je šel proti izhodu.

— Štefan, ubogi moj Štefan — je vzdihnil, ko je narednik zaprl za njim vrata.

Po starčevem odhodu je zavladal v sobi mir. Major se je vsedel. Ozrl se je na Štefana. Obraz mu je zardel. V srcu se mu je zopet vzbudil srd. še nad fantom se je hotel znesti.

— Tako! Oproščen bi rad bil? — se je ironično nasmehnil. — Materinega krila bi se rad držal, ko drugi kri prelivajo za domovino? Slabo si naletel. Za take ni usmiljenja.

Utihnil je. Čez nekaj trenutkov pa je nanovo izrekel nad Štefanom sodbo.

Štefan je odstopil. Vnaprej je vedel, da ne bo mogel uiti bridki usodi, zato je bil pripravljen tudi na to.

Štefanu je sledil Potokarjev Ciril. Kolena so mu klecnila, ko je slišal usodni: sposoben. Vzdihnil je in se podal na svoje mesto.

Čez nekaj trenutkov sta bila tudi Smrekarjev Jaka in Srakov Janez rekruta. Samo Jurček je še čakal na svojo usodo. Ravnodušno je sledil dogodkom, ki so se odigravali pred njegovimi očmi. Na to niti pomislil ni, da bi bil sposoben, zato ga majorjevo divjanje ni vznemirjalo.

— Jurij Zaplatnik! — je pogledal izza spisov narednik.

— A!? — je zazijal z odprtimi usti Jurček, ko da bi se ravnokar vzbudil.

— Kaj je to? — je naježil obrvi major in zapičil oči v Jurčka.

Župan, ki je prej ves čas stal v kotu brez besede, je čutil, da zopet izbruhne vihar, zato se je opogumil in stopil za dva koraka naprej.

— Gospod major — je začel z negotovim glasom — ta fant je nekoliko omejen.

— Tristo vragov! — je zakričal major in je divje švignil z očmi od župana do Jurčka. — Ali se je danes res ves pekel zarotil zoper mene. Sama jeza —.

Za trenutek je prenehal, ko da mu je zmanjkalo sape.

— Stopi sem! — se je obrnil nato k Jurčku in mu pokazal prostor pred mizo.

Jurček se je leno zganil. Prav nič se mu ni mudilo. V svoji omejenosti ni mogel razumeti, zakaj se ta gospod v vojaški uniformi tako jezi. Saj mu ni storil nič žalega.

— Stopi hitreje, klada lena! — se je zadri nad njim major. Bil je ko gad.

— Že grem! — je odvrnil Jurček z nedolžnim smehljajem.

— Strela božja, takega vola še nisem videl! — je zelenel od jeze predsednik.

Jurček je obstal in se radovedno obrnil proti vratom, ki so bila ravno za njegovim hrbtom. V svoji naivnosti se ni zavedel, da je gospod v uniformi njega počastil s takim nazivom in je mislil, da se je pri vratih v resnici pokazal kak vol. Ker ni zagledal četveronožca, ki ga je poznal pod imenom “vol”, se je obrnil k majorju in prostodušno dejal:

— Jaz ga ne vidim.

Zdravnik se je vgriznil v jezik, da bi zadušil smeh. Ravnotako so se tudi ostali člani komisije morali na vso moč truditi, da se niso od srca zasmejali. Celo fantje so za trenutek pozabili na svojo usodo in se jim je na ustnice prikradel smehljaj. Major pa je zaškripal z zobmi. Tako jezen v življenju še ni bil.

— Ti govedo nesramno — je zarjul nad ubogim fantom. — Kmalu ti bom pokazal vola, da ga boš pomnil celo življenje ... Gospod poročnik — se je obrnil nato k zdravniku — pregledajte ga! Neumnega se dela, toda prepričan sem, da je simulant.

Zdravnik, mož tridesetih let, je pokimal Jurčku, naj stopi k njemu.

— Pokažite jezik! — ga je nagovoril, ko je stal pred njim.

Jurček ni mogel razumeti tega ukaza. Doma je bil često tepen, ko je iz nagajivosti pokazal jezik starejšemu bratu. Ta gospod pa mu celo zapoveduje, naj ga pokaže. Nekaj časa je debelo gledal poročnika, potem pa je na široko odprl usta in potisnil jezik ven, kolikor se je dalo.

— Eh! — je jeknil zraven.

Zdravnik se je nehote umaknil za korak, ko da bi se bal, da ga fant oplazi s širokim loparjem.

— Zaprite usta! — mu je velel.

Jurček je ubogal. Ustnice je stisnil, da mu jih niti s silo ne bi mogli odpreti. Bil je liki stroj, ki dela, kakor ga uravna strojnik.

— Fant ni pri pameti, — se je obrnil poročnik k majorju.

— Simulant je! — je izjavil ta odločno. — Prevaril bi nas rad, da bi ga izpustili. O, poznam take ptiče.

Poročnik ni oporekal. Bil je prepričan, da je fant neumen, “vedel pa je tudi, da zanj vkljub temu ni rešitve. Major se je hotel maščevati, zato je vsaka beseda zastonj.

— Sposoben! — se je zadri major čez nekaj časa. — Le bodi neumen — se je hudobno smejal. — Se boš že spametoval, ko ti bodo krogle žvižgale krog ušes.

Major si je oddahnil po teh besedah. Zavest, da se je maščeval nad predrznežem, mu je hladila jezo. Samo to je še pričakoval, da bo začel fant jokati. Tega veselja pa mu Jurček ni privoščil. Popolnoma mirno je sprejel njegovo razsodbo. Saj ni vedel, kaj pomeni, in ako bi mu bil major ukazal, naj zavriska, bi gotovo tako zaukal, da bi se zidovi stresli.

— Pojdite ven! — se je obrnil narednik k fantom.

Molče so zapuščali fantje sobo. Zunaj jih je sprejela množica drugih, katere je čakala enaka usoda.

— — —

Tiho ko tatje so se prikradli fantje v domačo vas. Ni bilo vriska in petja. Pozabili so celo na Jurčkove harmonike. Ko da so se vrnili s pogreba. Tik za petami jim je sledila žalost in ko so prestopili prage svojih domov, so začele vreti solze mater in deklet za sedmimi, ki so bili zaznamovani.

IV.[uredi]

Ono nedeljo je izžarevalo jesensko solnce zadnjo toploto. Liki ugašujoč plamen je bilo, ki še enkrat močno zaplapola, potem pa ugasne.

Orgije na koru so utihnile. Cerkvene dveri so se odprle in v solnčni dan se je vsulo iz božjega hrama staro in mlado. Prostor pred cerkvijo se je napolnil.

Pod lipo se je pojavil mož, ki je bil za “malega hlapca”. Z bobnom je prišel. Vsako nedeljo in vsak praznik je stal pod lipo. Užival je velik ugled. Kakor hitro se je pojavil, je vedno utihnil smeh in pogovor. Oči vseh so se uprle vanj.

Boben je zaropotal. Mož je parkrat udaril po njem, nato zakašljal, potegnil iz žepa kos papirja in se važno ozrl po zbranih.

— Po naročilu vojaške oblasti se vam sporoča, da se morajo vsi oni, ki so bili pri zadnjih naborih potrjeni, javiti pri komandantu vojnega okrožja ...

Utihnil je. Molčala je tudi množica. Mnogo je že bilo takih oznanil. Privadili so se njim, vkljub temu pa jih je za nekaj časa vsako pretreslo. Povesili so glave in molče odhajali.

— Ah! — je vzdihnil Srakov Janez.

— Konec! — je zakucalo srce Potokarjevemu Cirilu.

— Ka-aj? — je ostrmel Blažev Franc.

— Z Bogom Minka! — so se zasolzile oči Kozarjevemu Štefanu.

— Iti bo treba! — je povesil glavo Klinarjev Miha.

— Nesrečna vojska! — je stisnil zobe Smrekarjev Jaka.

Za trenutek je celo Jurček osupnil, ko da bi se naenkrat zavedel, da je zapisan smrti.

Žalost se je zajedla v srca. Težko je bilo fantom, zaplakala pa so tudi dekleta. Anica in Minka, Maričeva Tina in Žabkarjeva Polona, Macunova Barica in Škrjančeva Tončka so brisale skrivaj solze. Objokovale so svojo srečo, ki so jo videle pokopano. Samo Jurčka ni objokoval nikdo, ker ni imel niti dekleta, niti staršev.

Smrekarjev Jaka je zavil v trgovino po cigarete. V njej je zagledal Kozarjevo Anico. Veselo se ji je nasmehnil.

— O, dober dan, Anica! — se ji je približal. — Kaj lepega pa boš kupila?

— Neke malenkosti za kuhinjo — mu je pogledalo v oči dekle. — Po kaj pa si ti prišel?

— Saj veš, po kaj hodimo mi, ki tako radi vidimo, da se nam iz ust kadi! — ji je smehljaje odvrnil Jaka.

Anica se je nalahko nasmehnila, pobrala stvari, ki jih je nakupila in šla. Tudi Jaka je plačal in ji sledil.

Na cesti ni bilo žive duše. Ljudje so že odhiteli domov.

— Kajne, Anica, da te smem spremljati? — je vprašal mehko fant.

Anica je prikimala in za trenutek povesila glavo. Srce ji je pelo, ker je imela poleg sebe Jako, obenem pa je bila žalostna. Vedela je, da ga vidi zadnjikrat.

Nekaj časa sta molče korakala. Z neba se je smejalo jesensko solnce, njuni srci pa je mrazilo.

— Kako toplo je danes! — je pretrgal molk Jaka.

— Res, solnce sije kakor po leti — je odvrnila Anica.

Zopet sta umolknila. Jaka si je prižgal cigareto, dekle pa se je oziralo po travniku, ki se je vlekel ob cesti.

— Kaj pa Štefan dela? — se je zopet oglasil fant. — Ali ni bil pri maši? Nič ga nisem videl.

— Pač! Saj je z menoj šel zjutraj. Čudno, da se nista videla.

Cesta je zavila v gozdič, ki je severni del vasi ločil od cerkve.

— Glej, kako se križ blešči! — je pokazal Jaka na znamenje, ki se je dvigalo za streljaj pred njima.

— Solnce ga je obsijalo — se je zagledala v križ tudi Anica.

Znamenje je stalo ob križpotju. Na desno se je vila steza proti Kozarjevi hiši. Smrekarjev dom pa je bil na levi strani.

Srci sta zadrhteli. Nekaj korakov še in ločiti se bo treba — zadnjikrat pred Jakovim odhodom.

Pred znamenjem sta obstala. Križani Zveličar se je žalostno oziral z lesa. Tako žalosten je bil tudi njun pogled, ko sta zrla drug drugemu v oči. Jaka je prijel Aničino roko in jo rahlo stisnil. V njenih očeh je zagledal biserno solzo. Povesil je glavo. Saj so tudi njemu silile v oči solze.

— Anica, zakaj si tako žalostna? — ji je položil drugo roko na ramo.

Dekle si je z robcem zakrilo oči in krčevito zaihtelo. Že med potjo so jo žgale solze in jih je le s silo zadrževala. Sedaj so jo moči zapustile.

— O, Jaka, Jaka! — je obupno vzkliknila.

Fantu je bilo težko pri srcu. Začutil je gorje, kakršnega še nikdar v življenju. Radi nje je trpel, ki jo pusti samo, zapuščeno, v tugi in solzah. Poznal jo je, zato je vedel, da mu ostane zvesta in bo trpela, dokler se ne vrne. In če se sploh ne vrne? ... Stresel se je kakor da ga je pičil gad. Na to ni smel misliti.

— Anica, ljuba moja Anica, — jo je privil k sebi in ji šepetal z mehkim glasom — ne jokaj! Glej, kako veselo sije solnce in ptički pojo v gozdu. In dan je tako lep.

Anica je obrisala solze. Nekoliko gorja je izjokala in pri srcu ji je bilo lažje. Milo se je ozrla fantu v oči. Polagoma se mu je izvila iz objema.

— Jaka, sama ostanem! — je dahnila tiho in je povesila oči, ki so se zopet začele sumljivo svetlikati. — Oh, moj Bog, kako sem nesrečna!

— Potolaži se, Anica, — ji je govoril tiho fant, — kmalu bo zopet vse dobro. — Proti lastnemu prepričanju je govoril, zato je bil glas negotov.

Dekle je čutilo iz besed prisiljenost. Trpko se je nasmehnilo in odvrnilo:

— Dobro? Jaka, nikdar več ne bo dobro. Ta kruta vojska je uničila našo srečo. Oh, koliko gorja je prinesla naši hiši! Iztrgala nam je Martina, ugrabila Jožefa. Uboga brata! Sedaj je iztegnila kremplje po Štefanu.

Krčevit ihtljaj ji je pretrgal besedo. Omahnila je fantu na prsi in pritisnila na oči robec.

Jaka je molčal. Srce je bilo prazno. Ni vzklila v njem nobena tolažilna beseda.

— Da, tudi Štefan bo moral iti — je nadaljevala Anica tiho, ko da govori sebi — in ... in ... tudi ti, Jaka, tudi ti, moj edini ...

Z vso silo je ovila roke fantu krog vratu. Vsa je drhtela.

Jaka je čakal, da se izjoče. Nežno jo je objel in na čelo ji je dahnil rahel poljub.

— Jaka, ne smeš oditi — je zakričalo čez nekaj časa dekle, ko da se je vzbudila iz težkih sanj. — Ne pustim te!

Še bolj se je stisnila k njemu.

— Anica! — jo je stresel Jaka. — Anica, pomiri se! Zakaj se tako mučiš?! Saj se ne bodeva ločila za večno. Vojske bo kmalu konec in potem se vrnem.

— Ah, vojska, vojska! — je tožilo dekle. — Grozna vojska! Ali ljudje ne bi mogli živeti brez nje? Sovražijo se in prelivajo nedolžno kri. Ali ni to strašno?

Fant se je zgrozil, ko je slišal težko obsodbo.

— Izbij si vse to iz glave — je prosil Anico. — Preveč se vznemirjaš. Veruj mi, da kmalu dočakamo mir in potem bo vse gorje pozabljeno.

Dolgo sta že stala. V daljavi je zapel zvon. Jaka je začudeno prisluhnil. Kakor kratek trenutek je potekla ura.

— Anica, iti bo treba — je zašepetal. Dekle ga je žalostno pogledalo.

— O, ostani še! — se je stisnilo k fantu in mu položilo glavo na prsi.

Molčala sta nekaj časa. Čutila sta, da ju trenutek slovesa zlomi.

— Anica, jutri odidem — je vzdihnil Jaka. — Zapustiti bom moral dom, starše in — tebe, ljuba moja Anica ...

Dekle je glasno zajokalo. Fantove besede so ji zadale globoko rano.

— Oh, kako sem nesrečna! — je vzkliknila obupno. — Sama, čisto sama ostanem ... Jaka, kdo me bo tolažil? O, vi brezsrčni je naenkrat izbruhnilo iz nje — ki ste začeli vojsko! Ali vas ne preganja prelita nedolžna kri? Kako krčevit je jok mater, deklet in otrok! Ali ste gluhi

Glas ji je odpovedal. Liki vtelešen obup je stala in upirala oči proti nebu.

— Anica, Anica, kaj delaš? — se je strašil Jakob. — Umiri se, prosim te! Glej — jo je spustil in sklenil roke — s sklenjenimi rokami te prosim, ne razburjaj se! Obupam, ako zboliš in ne bom mogel biti pri tebi! ... Anica — jo je zopet prijel za roko — ti moraš biti močna. Pomisli na očeta in mater! Štefanov odhod ju popolnoma zlomi. Ti ju boš morala tolažiti in podpirati ...

Dekle je zatrlo bolest. Čutilo je, da ima Jakob prav. Zavedla se je, da jo čaka sveta naloga. Edina opora bo svojim ubogim staršem.

— Res, Jaka — je odvrnila tiho — očetu in materi bom morala lajšati težke dni ... O, uboga mama, koliko trpi! Noč in dan joka. Sedaj pa bo še huje, ko izgubi tudi Štefana ...

Iz daljave se je vdrugič zaslišal glas zvona. Jaka se je nervozno zganil.

— Anica, ali slišiš? — je vprašal nežno. — Zadnji čas, da greva ... Z Bogom ... Močno jo je stisnil k sebi, jo poljubil in nato spustil. Molče sta si zrla nekaj časa v oči.

— Kajne, da boš mislila name in molila, da me Bog obvaruje nesreče.

— O, kako moreš to vprašati? — je vztrepetalo dekle. — Vedno, vedno bom pri tebi in molila bom ... Glej, k temu križu bom prihajala in kleče prosila trpečega Kristusa in žalostno Mater, naj odvračata od tebe vsako nevarnost ...

Utihnila je in prijela fanta za roko.

— Jaka, poklekniva!

Zaupno sta se zgrudila na kolena. Proseč vzdih se je dvignil k Onemu, ki je v usmiljeni ljubezni objel vse človeštvo.

Ko sta se dvignila, sta čutila v srcih mir. Pred znamenjem so rastle bele marjetice. Anica je utrgala eno.

— Jaka, imej jo za spomin na ta trenutek — jo je izročila fantu. — Spremlja naj te v tujino.

— Hvala ti, ljuba moja Anica — se je hvaležno nasmehnil fant. — Čuval jo bom in ko se vrnem, ti jo pokažem ... Sedaj pa z Bogom!

— Z Bogom, Jaka, z Bogom ... Še en objem, vroč poljub in zavila sta vsak proti domu ...

Ko se je Anica ozrla, je Jakob že izginil. Ustavila se je. Zdelo se ji je, da se zgrudi. Moč jo je zapustila. Pri srcu jo je zabolelo in iz oči so ji zopet privrele solze. Telo ji je drhtelo.

— Jaka, Jaka, vrni se! Ne zapusti me! — je obupno vzkliknila in pokopala obraz v dlani ...

V.[uredi]

Ko da imajo v hiši mrliča, je bilo pri Kozarjevih vse tiho. Glasne besede ni bilo slišati. Dveri so se odpirale in zapirale, stari tečaji škripali. To je bil edini ropot, ki je motil tihoto.

Dan slovesa je bil. Tretjega, najmlajšega so odpravljali od doma. Prvi je odšel Martin in se več ni vrnil. Sledil mu je Jožef. Tudi njega ne bo več ... Sedaj zahteva usoda zadnjega — Štefana. Pri srcu jim je bilo, ko da je zapel mrtvaški zvon.

Ali je potrebno govoriti o bolesti nesrečne matere? Uboga starka! Liki vtelešna tuga in obup se je sklanjala nad kovčeg, v katerega je zlagala Štefanove stvari. Nekaj perila mu je pripravila, spekla mehko potico, kolač in skuhala kos mesa. Vse to je lepo zložila. Potem pa je segla po starem molitveniku. Kupila ga je, ko je šla k poroki. Od tistega časa ga je rabila, dokler ji oči niso opešale. Čuvala ga je. Sedaj se bo ločila od njega. Spremlja naj tretjega — zadnjega. Tolaži naj ubogega Štefana. Poljubila ga je in položila na perilo.

Kovčeg je bil poln. Še enkrat je pregledala starka vse, nato je kovčeg zaprla. Ključ je žalostno zaškrtal. Starka se je po vsem životu stresla. V kovčeg je zaprla svoje srce, vročo ljubezen, svojo srečo. Ostala sta bol in obup. Zajokala je in glavo naslonila na kovčeg.

— O, Štefan, Štefan — je ihtela bridko — ti moj zadnji, edini!

Vrele so solze, močile kovčeg in padale na tla. Koliko je bilo takrat solz!? Žgale so in omehčale bi kamen, samo onih, ki so bili očetje vsega gorja, niso pretresle.

Čez nekaj časa se je starka umirila. Reva v noči ni zatisnila očesa in sedaj jo je spanec vso zmučeno in potrto premagal.

Sobna vrata so se odprla. Štefan je vstopil. Prišel je ko senca. Bil je pripravljen za odhod in je prišel gledat, ali je tudi mati gotova z zlaganjem. Pri vratih je obstal in se žalostno zagledal v starko. Ah, tudi zanj je bil ta dan težek — najtežji v življenju. Nikdar mu ne izgine iz spomina. In včerajšnji ne. K Mlakarjevim je hodil po slovo.

Ah, slovo, slovo! Kako strašno je bilo! Štefanu je zopet oživelo v spominu. Kakor oni večer pred naborom sta stala z Minko v vrtu. Srebrna mesečina ju je obsijala. Večer je bil lep. Vetrič se je poigraval s cvetlicami. Njima so potekali trenutki slovesa. Molčala sta. Minka je s sklonjeno glavo slonela na njegovih prsih. Čutil je utrip srca. Od časa do časa je vzdrhtela kakor od tajne groze. Tesneje jo je privil k sebi in ji dahnil na čelo poljub. Čutil je njeno gorje in bilo ga je strah trenutka, ko se bo moral odtrgati in izreči zadnji “z Bogom”. Naposled se je moral odločiti. Vzdihnil je in jo nežno poklical. — Minka, pozno je že. Iti moram. — Trdo sta se ga oklenili njeni roki. Stisnila ga je, da je začutil bolečino. — Ne, ne smeš iti — je zaihtela. Tolažil jo je. Vsaka beseda je bila zastonj. Ranjeno srce se ni dalo potolažiti. — Ne pustim te! — se ga je oklepala. — Ti si moj, samo moj in nikdo. nima pravice, da bi te iztrgal! — je ponavljala venomer. Poslušal je njene tožbe, toda pomagati ji ni mogel. Nazadnje je prišlo, kar je moralo priti. — Z Bogom Minka! — se je poslovil in se je šiloma iztrgal iz objema. Kriknila je, omahnila in se zgrudila na tla ...

— Oh, se je izvilo Štefanu iz prsi ob tem spominu.

Mati je dvignila glavo. Štefanov vzdih jo je vzdramil. Začudeno je pogledala kovčeg, ko da ne bi vedela, zakaj je tam. V trenutku se je zavedela. Vzdihnila je in vstala.

— Štefan, ti tukaj? — se je začudila, ko je zagledala fanta.

— Ravnokar sem prišel — je odvrnil Štefan.

Sočutno je uprla vanj oči. Ubogi Štefan, kako se je spremenil!

— Hodi sem! — ga je poklicala nežno k sebi.

Kovčeg je odprla.

— Glej, tu imaš srajco, gate, robce — mu je razkazovala zloženo perilo. — Za prvo silo bo. To pa je potica, kruh in meso.

Nazadnje je vzela v roko stari molitvenik.

— Štefan, na Boga ne pozabi — je proseče pogledala sina. — Ta molitvenik je moj najdražji spomin iz mladih let. Neštetokrat sem ga imela v rokah. Sedaj ga več ne morem rabiti. Nesi ga s seboj in kadar boš imel čas, moli iz njega! Mnogo lepih molitvic je v njem.

Utihnila je in položila molitvenik v kovčeg.

— Tako. Sedaj je vse zloženo — je dejala tiho ko da govori zase. Kovčeg je zaklenila in izročila ključ Štefanu.

Stara ura je odbila poldne. Kmalu nato so dveri zaškripale in v sobo je prišepal oče. Ves sključen je bil. V roki je držal klobuk.

— Poldne zvoni — je dejal s suhim glasom. Medtem so se vdrugič odprla vrata. Anica je prihitela iz kuhinje. Slišala je glas zvona in pustila delo.

Pokleknili so in molili za Martina in Jožefa, ki sta že padla ter za Štefana, ki je imel sedaj oditi.

Anica je zopet odhitela v kuhinjo obed je bil kmalu na mizi.

Kako veseli so bili pri Kozarjevih obedi, ko je še cela družina sedela krog mize! Šale in smeh je bilo slišati. Včasih je celo žlica zaropotala po roki, ko sta se Martin in Jožef trgala za kako mastno kost. Martin je odšel in takoj je postalo bolj pusto. Ko jih je tudi Jožef zapustil, so začutili še večjo tesnobo. Izpraznjeni mesti je zasedla žalost, ki je bila pri njih vsakdanji gost. Tako tužnega obeda, kakor je bil ta pa Kozarjevi še niso imeli. Anica je skuhala, kar so imeli vsi najraje in oče je prinesel iz kleti tudi slatinščak vina, a vse to žalosti ni pregnalo. Vsak grižljaj je bil grenek in vino jih je žgalo po grlu. Molčali so. Niti v oči si niso pogledali.

Napočil je zadnji trenutek. Ura je udarila in bilo se je treba odpraviti. Vstali so in odmolili.

— Tako, sedaj pa bo treba odriniti — je dejal prisiljeno mirno Štefan. V prsih ga je dušilo, a zatrl je bol, da ne bi bilo slovo za nesrečno mater še težje.

— Z Bogom, mati — je stopil k starki. Roko ji je ovil krog vratu in jo poljubil. Mati je zajokala in se ga krčevito oklenila. Dolgo ga ni izpustila.

— Z Bogom, Štefan, z Bogom — je vzdihnila pretresljivo. — Dva so mi že ugrabili. Oba sta mrtva. Sedaj ... sedaj pa mi trgajo te ... tebe — za ... zadnjega ... In jaz uboga starka ostanem sama ... zapuščena ... obupana ...

Ko mučenica je bila v tem trenutku. Obraz voščenobled, oči brez sijaja. Anica je stopila k njej. Mehko ji je ovila roko krog pasu in nagnila glavo na njeno ramo.

— Mati, ljuba mati, saj ne bodete sami. Glejte, jaz bom pri vas.

— Da, ti dete, boš pri meni — je onemoglo govorila starka — toda Martina ni, Jožefa ne in Štefana ne bo ... O, Bog, zakaj sem morala to dočakati! Tepeš me, hudo me tepeš! Ah, nesrečna vojska! Kaj te je bilo treba! Kako lepo bi bilo življenje, ko na svetu ne bi bilo sovraštva, krivičnosti, pohlepa po bogastvu!

— Mati, mati, nehajte — jo je stresla Anica vsa preplašena.

— Z Bogom, oče — je Štefan objel in poljubil očeta. Starec je zaječal. Solz že zdavnaj ni bilo v njegovih očeh.

— Z Bogom, Štefan — je odvrnil zamolklo. — Greš, tudi ti g reš?! ... O, smrt, pridi ... pridi, da me rešiš tega trpljenja ...

Vedno nižje mu je klonila glava in vsesti se je moral, da se ni zgrudil od slabosti.

Štefan se je ozrl v Anico. Pri srcu ga je zabolelo. Ni bila niti senca prejšnje Anice.

— Anica, z Bogom!

Dekle je pustilo mater in stopilo k bratu. Vroče solze so ji polzele po licu, ko mu je slonela na prsih. Ljubila je brata, zato ji je bilo zelo hudo pri srcu. Mislila pa je tudi na Jakoba in tako je bila njena bolečina še mnogo večja.

— Z Bogom! — ga je poljubila.

— Oj, z Bogom vsi skupaj! — je kriknil Štefan še enkrat, nato je pograbil kovčeg in šel proti vratom. Ostali so ga spremljali.

Zunaj se je odigral še en prizor. Iz sadovnjaka je pritekel Hektor. V prvem trenutku je veselo zalajal. Ko pa je zagledal v Štefanovi roki kovčeg, je stisnil rep med noge in tužno zacvilil. Pred fanta se je postavil. Morda je čutil nesrečo.

— Hektor, beži proč — mu je ukazal Štefan.

Pes se ni zganil. Še bolj žalostno je zacvilil.

Štefan ga je zgrabil za vrat in ga potegnil s pota.

Z Bogom — se je še enkrat obrnil k domačim, ki so stali na pragu in je šel. Žalostno so gledali za njim in ko je zavil na pot, se je zdelo, da je Kozarjevi hiši zašlo solnce.

VI.[uredi]

Kasarna, v kateri so se morali priglasiti Štefan, njegovi tovariši iz Slamne vasi in vsi drugi rekrutje iz cele okolice, je bila kakor vse druge vojašnice: dolgo, dvonadstropno poslopje, z umazanorumenimi zidovi in razbitimi šipami. Obdajala jo je stara lesena ograja. Z mrko zunanjostjo je sličila ječi in vsak mimoidoči je bil vesel, ko mu je izginila izpred oči.

Bilo je popoldne ob petih, ko so Štefan in drugi prestopili prag starega poslopja. Težko bi bilo uganiti njihova čuvstva, ko so zagledali pred seboj veliko dvorišče, na levo in desno dolge hodnike in povsod vse polno vojakov. Začudenje jim je odsevalo z obraza, v očeh pa se jim je skrival strah, kakršnega čuti človek pred neznano bodočnostjo.

— O, živijo! — je pozdravila došle cela truma vojakov. Nasproti so jim prihiteli in jih v trenutku obkolili od vseh strani.

Tako je bilo vedno, ko so prišli v kasarno novinci. Vojaki so jih bili veseli. Izpraševali so jih o novicah v svetu. Dobili pa so od njih tudi kak košček kruha, mesa ali potice, kar je njihovim sestradanim želodcem zelo teknilo.

Štefan in tovariši niti do sape niso prišli, toliko je bilo vprašanj od vseh strani. Vojaki so se zanimali za vse, ko pa so nasitili svojo radovednost, so peljali novince proti komandantovi pisarni.

Vrata so se odprla. Fantom so klecnila kolena, ko so se zapičile v njih oči treh, štirih častnikov, ki so stali pri pisalni mizi in se razgovarjali. Ob pogledu na novince so utihnili.

— Kdo ste? — se je obrnil k njim najstarejši, ki je bil očividno komandant.

Vprašanje je bilo nemško, zato ga fantje niso razumeli. Molče so zrli na vprašalca.

— Gospod poročnik — je poklical sedaj komandant mladega častnika — govorite s fanti!

— Pokažite pozivnice — je velel novincem mladi podporočnik v pravilni slovenščini. Bil je Slovenec in služil je za tolmača.

Štefan in tovariši so izvlekli iz žepov pozivnice in jih izročili podporočniku. Ta jih je vrgel pred narednika, ki je sedel za pisalno mizo.

Sprejem je bil kmalu končan. Štefan je bil prideljen 38. polku, katerega oddelek se je nahajal v tisti vojašnici, tovariše pa so pridelili nekemu konjeniškemu polku in so morali še isti večer odpotovati v Veliko Kanižo. Usodo ostalih je delil tudi Jurek, ker se komandant ni zanimal zanj in tako ni mogel vedeti, da je slaboumen.

Ko so fantje zapustili pisarno, so se žalostno spogledali. Prostosti je bilo konec. Hudo je bilo pri srcu zlasti Štefanu in Jaki. Nekaj trenutkov še in posloviti se bodeta morala za vedno. Tiho so se razgovarjali na dvorišču, dokler ni udarila ura slovesa. Fantje so stisnili Štefanu roko in izginili za voglom.

Dolgo je strmel Štefan za odhajajočimi tovariši. Osamljenega se je čutil. Žalostno je povesil glavo. Iz zamišljenosti ga je vzdramila glasna govorica. Preplašeno je dvignil glavo, pograbil kovčeg in šel proti širokemu hodniku, pred katerim je stal vojak.

Lahko si mislimo, kake občutke je imel Štefan prvi večer. Ko se je vsedel na trdo posteljo, mu je šlo na jok. Molče se je oziral krog sebe. Od vseh strani so se upirali vanj tuji pogledi. Novinci so bili večinoma Slovenci, mnogo pa je bilo med njimi tudi Nemcev, Madžarov in Hrvatov. Slovenci so se mimo razgovarjali. Hrvatje so bili nekoliko bolj glasni. Kričali so na vse grlo. Štefan jih ni razumel, iz mahanja rok pa je sklepal, da gre za postelje. Madžari so se hoteli polastiti onih postelj, ki so jih Nemci že zasedli. Neki čokati Madžar se je ravno lotil nemškega dolgina, ki je najbolj kričal, ko so se vrata odprla in je vstopil visok kaplar.

— Mir! — je zagrmelo po sobi, da so se šipe stresle.

Liki izklesan kip je stal visoki, suhi kaplar pri vratih s stisnjenimi ustmi in naježenim obrvmi. Iz oči mu je švigal srd. Rekli so mu “polbog” stotnije. V tem trenutku je res bilo na njem nekaj mogočnega.

Ko da bi prerezal je nastal v sobi mir. Sovražna tabora sta se potuhnila. Mali Madžar je za hrbti tovarišev iskal zavetja, nemški dolgin pa je sklonil glavo med rame, ko da bi ga kdo polil z mrzlo vodo.

— Kdo je kričal? — se je zganil kaplar in šel proti gruči. Pred dolginom se je ustavil.

— Kdo je kričal? — je vprašal bolj glasno in je premeril vsakega od pet do glave.

V novincih je zastala kri. Od očetov m starejših bratov so doma slišali, da je kaplar v vojski hujši od hudiča, zato so se tresli. Mali Madžar je počepnil in pričakoval ugodnega trenutka, da bi junaško smuknil pod posteljo. Dolginova glava je zlezla čisto med rameni, revež je sedel ko kup nesreče. Zdelo se mu je, da ga kaplar prebode z očmi.

— Kdo je kričal? — je zopet zagrmel kaplar. Zgrabil je dolgina za rame in ga tako stresel, da so mu zobje zašklepetali.

— Go-go-ospod ka-plar — je zajecljal s strahom. — Ma-adža-ri-i ...

Ko je kaplar slišal nemško besedo, se je v trenutku spremenil. Jeza se mu je ohladila. Nemec je bil tudi on, zato je čislal vse, kar je bilo nemškega.

— Kaj je bilo z Madžari? — je vprašal mirno. Potem pa je z jeznim pogledom ošvrknil gručo Madžarov.

Nemci so se opogumili. Tudi dolgin je pozabil na strah, ki ga je ravnokar prestal in se je pogumno vzravnal.

— Gospod kaplar — je pokazal na Madžare — ti so nam hoteli vzeti postelje.

— Ka-a-aj? — je zasikal kaplar.

— Mi smo zasedli te postelje — je nadaljeval dolgin — potem pa so prišli Madžari in so nas hoteli pregnati.

Kaplar je tako cifrasto zaklel, da ga je bil hudič vesel, ako ga je slišal.

— Marš od tukaj! — je iztegnil potem roko in velel Madžarom, da se odstranijo.

Kakor poparjeni so pobrali Madžari šila in kopita ter se podali v kot, kjer so se vrstile še prazne postelje.

— Takoj spat! — je ukazal nato kaplar. Še enkrat je preletel z očmi sobo in odšel.

Kaplarjev nastop ni bil breuspešen. Duhovi so se pomirili. Nemci so bili zadovoljni, Madžari pa so le na tihem škripali z zobmi. Samo mali čokati Madžar se je zopet v toliko ojunačil, da je nekaj glasno zagodrnjal, a nikdo ni vedel, ali je zahvalil Boga, da ga je rešil krempljev tega hudiča ali pa ga je prosil, da ga več ne bi videl.

Čez nekaj časa so bili fantje v postelji in v sobi ni bilo slišati živega glasu.

Štefan dolgo ni mogel zaspati. Vse polno je bilo vtisov, ki so se mu v nočni tihoti vračali v spomin. Zadnji dogodki so drug za drugim oživeli: slovo od Minke, materina bol, ločitev od tovarišev, prizor s kaplarjem. Naposled se je zamislil v bodočnost. Ni mu obetala nič prijetnega. Najprej bo moral poslušati kričanje in kletve kaplarjev in narednikov, potem pa ga čaka na bojišču trpljenje in morda celo smrt. Težke so bile Štefanove misli in ko je naposled zadremal, je bil čisto zmučen ...

Jutranji zarji še ni bilo sledu, ko se je oglasila na dvorišču kasarne trobenta. Novinci se še niso niti prav zavedli, kaj to pomeni in so se že odprla vrata.

— Po koncu! — je zakričal vojak, ki je požarčil.

Spanec je izginil iz oči. Fantom je oživel v spominu kaplarjev nastop in mislili so, da zopet izbruhne nevihta, ako ne bodo dovolj hitri. Na mah so se dvignili in kakor prikovani sedeli vsak v svoji postelji. Šele takrat so se nekoliko umirili, ko so videli, da ni zakričel nad njimi kaplar, marveč navaden vojak.

Predolgo bi se mudili, ako bi hoteli opazovati novince pri umivanju in oblačenju. Naj bo dovolj, ako vemo, da je marsikateri brisal s čela pot, ko je “likal” svojo posteljo. To pa tudi ni karsibodi. Odeja mora biti napeta ko koža na bobnu. Predno jo novinec tako nategne, je treba precej truda. Naposled pa je bilo vendar vse v redu in dnevničar je dal znak za zajutrk.

Videti je bilo treba obraze, ki so jih delali fantje, ko so okusili črno čorbo, ki je nosila lepi naziv “črna kava”. Ko bi jo bil okusil kak Turek, ki je izvedenec za črno kavo, bi Ogorčeno protestiral. Sicer pa se tudi naši novinci niso držali preveč sladko, ko so jo okusili. Nekateri so jo požirali, ko da bi tlačili po grlu navzdol trde skorje. Drugi pa so nakremžili obraz, tako da človek ni vedel ali jim gre na jok ali na smeh.

— Az ordogbe, olyat meg nem ittam (Za vraga, kaj takega pa še nisem pil) — je debelo pljunil naš mali madžarski znanec in je razlil rujavo vodo po tleh.

— Koman, jo dolgunk lesz az lyn csocse mellett (Prijatelj, imenitno se bomo gostili s tako čorbo) — se je obrnil nato k svojemu tovarišu, ki ni vedel ali bi naj izlil neužitno tekočino ali pa bi jo izpil za pokoro.

Žalostno je prikimal malemu tovarišu. Spomnil se je na imenitni madžarski gulaš, ki se mu je kar smejal, ko se je vsako jutro gostil z njim. Poželjivo je obračal oči kakor maček, ko vidi kos mesa pa ga ne more doseči. Naposled je dvignil skodelo in v dušku izpil kar je bilo v njej.

— Po obleko! — je zaklical kaplar, ki je med tem prišel iz vojašnice. V trenutku so bili vsi na nogah. Pred kaplarjem so imeli strah in so mislili, da bi ga morali ubogati, četudi bi bili že napol mrtvi. Na povelje so se uvrstili in v naslednjem trenutku so odmevali po dvorišču trdi koraki.

V skladišču so dobili novinci nekaj perila, čevlje, vojaško obleko, puško in bajonet. Z resnimi občutki so prevzemali fantje obleko. Zlasti puška in bajonet sta vzbudila v marsikaterem nekak svet strah.

Prizor za bogove se je nudil očem, ko so se rekrutje preoblekli. Fantje so se ogledovali. Smejali so se drug drugemu. Največ pozornosti je vzbudil dolgi Nemec. Bil je za glavo višji od drugih. Primerne obleke niso našli zanj v celem skladišču. Dobil je največje čevlje, najdaljše hlače in najdaljšo bluzo. Vse bi bilo dobro, toda nesreča je hotela, da je bila obleka prirejena za debeluharja, on pa je bil suh ko treska. Še večja smola pa je bila, da je prejšnji lastnik bluzo ravno na hrbtu zažgal in je imela sedaj velikansko krpo. Ubogi dolgin! Za strašilo v prosu bi bil dober.

— Lieber Freund, jetzt bist du ein schoner Kerl! (Ljubi prijatelj, sedaj si krasen dečko!) — se mu je smejal sosed, ki je bil skoraj za pol metra manjši in bi rabil lestvo, ako bi hotel pogledati dolgimi v oči.

Dolgin je čutil, da je tovarišem v zabavo. Žalosten je bil, a tega na zunaj ni pokazal. Molčal je in se je tudi svojemu sosedu samo nasmehnil.

Štefan bi lahko šel v svoji vojaški obleki na razstavo starin. Prve nagrade sicer ne bi dobil, toda druga ali tretja bi bila gotovo njegova. Kaj bi pač rekla Minka, ko bi ga videla takega. Prej fant od fare, sedaj pa taka žalostna prikazen! Čevlja sta bila ko dva čolna in bi v vsakega lahko vtaknil najmanj dve nogi. V snegu ne bi rabil smučev, ker bi lahko uporabil mesto njih čevlje. Hlače bi delale čast razcapanemu ciganu. Liki dva ščita sta varovali kolena dve krpi. Ravnotako je bila tudi zadnja plat zavarovana. Za bluzo pa sploh ni najti pravih besed. Paradno obleko je spopolnila čepica. Sedela je na glavi ko kak pisker in izginili sta pod njo tudi ušesi. Samo puška je bila lepa in bajonet se je svetil. Do teh dveh reči pa Štefan ni čutil niti najmanj veselja. Martin in Jožef sta mu blodila pred očmi.

Za novince se je začelo pravo vojaško življenje. Fantovsko obleko so slekli in v tistem trenutku so postali popolni vojaki. Kmalu so uvideli, da vojaško življenje ni igrača. Prej so bili svobodni ko ptice, sedaj pa so jim komandirali kaplarji, ki so kričali in preklinjali, da se je vsak tresel.

Dnevi so potekali enolično. Vsak dan isti začetek in isti konec. Tudi med dnevom ni bilo posebnih sprememb. Naporov mnogo, hrane malo. Zjutraj rujava čorba, opoldne bela čorba in košček mesa, zvečer spet rujava čorba. Večina dneva je potekala na vežbališču. Vsak dan isti prizori: streljanje, tekanje, napadi z nasajenimi bajoneti, skakanje, metanje granat; vse to so spremljala povelja ter kletve kaplarjev in narednikov. Višji častniki so le malokdaj pogledali na vežbališče. Bolj so se zanimali za zabave in lepa dekleta. Ko pa so od časa do časa prisostvovali vajam, so celo stvar opazovali bolj od daleč in na obrazih se jim je bralo, da se dolgočasijo in komaj čakajo trenutka, da bi šli po svojih potih.

Štefan se je težko privadil vojaškemu življenju. Prvi dnevi so bili naravnost neznosni. Prej je bil skoraj neomejen gospodar domačije, sedaj pa se je moral v vsaki stvari ravnati po ukazu višjih.

Dva tedna sta že pretekla, odkar je bil Štefan v kasarni. Drugo nedeljo popoldne se je vsedel k pisanju. Dolgo je grizel svinčnik in razmišljal, kaj bi pisal. Resnice ni maral povedati, ker bi s tem povzročil domačim še večjo žalost. Naposled se je odločil in pisal:

“Predragi moji!

Jokali ste, ko sem odhajal od doma. Ako bi me sedaj videli, bi se smejali. Vaš Štefan je vojak, da mu ni najti kmalu enakega. Vojaško življenje je izvrstno! Delati ni treba. Ves dan skačemo ko kozli, tekamo liki zajci, se igramo s puškami in bajoneti. Vse to je dobro za zdravje. In po teh vajah tudi jemo lažje. Novincev nas je mnogo. Večino imamo Slovenci, drugi so Hrvatje, Nemci in Madžari. To vam je jezik, ta madžarski! Ako bi ga slišali, bi se do smrti smejali. Kaj pa je doma novega? Sivka je že povrgla? Kaj Hektor dela? Ali še ni pozabil name?

Za danes naj zadostuje. Pišite mi!

Srčno Vas pozdravlja Vaš

Štefan.”

Pripisal je še naslov, pismo zložil in ga vtaknil v ovitek. Nekaj trenutkov je mirno sedel, potem pa je položil pred se drugo polo papirja. Vzdihnil je in začel pisati:

“Draga Minka!

Mogoče misliš, da sem že v krtovi deželi, ker ni od mene glasu. O, to je še daleč! Sedaj, ko sem tako krasen vojak, ima celo smrt pred menoj strah. Takega junaka še nisi videla! Škoda, da nisi bliže. Za celo življenje bi se lahko nasmejala. Vojaško življenje je pravzaprav imenitno. Človeku ni treba ne misliti, ne govoriti. Vse to delajo drugi, ki imajo glavo nad zvezdami, oziroma zvezde pod krofom. Mi smo ko stroji; kakor nas naravnajo, tako se sučemo. Ali ni to izvrstno? Ves dan smo brez dela. Samo igramo se. Niti želodca si ne more človek pokvariti. Nikar torej ne žaluj! Včasih mi je nekoliko dolg čas, takrat pa poiščem nageljček, ki si mi ga dala oni večer pred naborom. Gledam ga in zdi se mi, da Tebe vidim pred seboj.

Minka, ali boš pisala? Sporoči mi, kaj je novega doma? Ste zdravi vsi?

Prisrčno Te pozdravlja

Štefan.”

Naslov še in pismo je bilo gotovo.

Štefan se je nasmehnil, ko je pismi zaprl. Čudil se je, kje je vzel toliko humorja. Srce mu je bilo polno bridkosti, a pisal je ko da je najsrečnejši človek na svetu. Bog ve ali bodo verjeli njegovim vrsticam? Morda bodo čutili ironijo. Tega ni želel, ker jih je res hotel potolažiti.

Naslednjo noč je stal Štefan pri vhodu na straži. Vreme je bilo grdo. Mrzel veter je bril in deževalo je. Ves prezebel in premočen je korakal ob vratih gor in dol. Ogreti se ni mogel. Mraz ga je pretresel in v vseh udih je čutil težko utrujenost. Ko so ga naposled zamenjali in se je vlegel, je bil čisto bolan. Drugo jutro ni mogel vstati. Kakor vihar je prihrumel kaplar v sobo.

— Vstani! — je kričal že od daleč.

Štefan se je zganil. Dvigniti se je hotel, začutil pa je tako bolečino, da je omahnil.

— Ne morem — je dejal tiho.

— Ne moreš? — je zarjul kaplar. Pograbil je odejo in jo šiloma strgal z bolnika. Nato je zgrabil Štefana za roko in ga potegnil tako neusmiljeno, da je ubožec zaječal.

— Jaz te že naučim — je sikal. — Lenaril bi rad, a nič ne bo iz tega. Ven iz postelje!

Štefan je ubogal. Po vsem životu se je tresel, tako da se je le s težavo oblekel. Kaplar je uvidel, da je v resnici bolan, toda svojega ukaza ni hotel preklicati.

Z ostalimi vojaki je moral tudi Štefan iti k vajam. Kaplar ga je ves čas opazoval. Štefan je to čutil in napel je zadnje sile, da ne bi omagal. Toda moči so mu vendar opešale. Med tekom se je spotaknil in zgrudil na tla. Obležal je. Obraz mu je obledel, ustnice postale modre. Med vojaki je nastala zmešnjava. Nekateri so tekli k Štefanu in so ga skušali dvigniti. Pridrvel je tudi kaplar. Že je hotel zakričati, ko pa je zagledal Štefanov bledi obraz, mu je beseda zamrla na ustih. Samo zamrmral je in nagubančil čelo. Da bi imela njegova brezsrčnost take posledice, ni pričakoval. Obšel ga je strah.

— Odnesite ga v sobo — je ukazal nervozno in se naglo ozrl okrog ali, se ne bliža kak častnik.

Štefana so vojaki dvignili in hiteli z njim proti vojašnici.

— Močite ga z vodo — je zakričal za njimi kaplar. Potem se je obrnil k vojakom. Zabičal jim je, da o dogodku ne smejo govoriti. Preiskave se je bal. Štefan bi povedal, kako je z njim postopal in potem kazen ne bi izostala. Vojakom je dal odmor in se je podal v vojašnico, da bi še one štiri vojake in Štefana opozoril, da morajo molčati.

Štefanovo stanje je bilo kritično. Samo zdravi, močni naravi je pripisati, da ni prišlo do težkih posledic. V nekaj dneh je toliko okreval, da je lahko vstal. Čez dva tedna je bil popolnoma zdrav. Nekaj pa mu je ostalo od te bolezni. V srcu mu je vzplamtel srd do vojaškega stanu. Vojaška obleka mu je postala neznosna in zbežal bi ako bi imel malo upanja na rešitev. Vojašnice se je kmalu res rešil, vojaške suknje pa ne.

Bilo je prvega decembra zjutraj. Stotnija je bila ustrojena kakor za odhod na vežbališče. Kmalu je prikorakala druga stotnija. Sledila ji je tretja. Obe sta se uvrstili kakor prva. Naredniki in kaplarji so stali pred stotnijami. Ta nastop je bil za vojake nekaj nenavadnega in niso vedeli, kaj naj pomeni. Za tuhtanje ni bilo mnogo časa. Vrata pisarne, ki je bila kakih petdeset korakov oddaljena, so se odprla in prikazali so se komandant, poročnik Hartman in podporočnik Sečko. Hartmann je imel v roki listino.

— Hab’t acht! (Pozor!) — je zagrmelo iz treh grl, ko so se častniki bližali stotnijam.

Pete so počile, roke in noge se napele, prsi zbočile in tri stotnije so stale ko izklesane.

Častniki so se pred stotnijami ustavili. Komandant je namignil poročniku. Ta je razgrnil listino, se ozrl po vojakih in jih začel klicati po imenu.

Poročnik je najprej klical imena starih vojakov, ki so bili že dalje časa v vojašnici. Potem so prišli na vrsto novinci. Med imenovanimi se je slišalo tudi Štefanovo ime. Stresel se je.

Ko je častnil utihnil, se je oglasil komandant. — Imenovani stopite za tri korake naprej! — je poveljeval kakor na vežbališču.

Do dve tretjini vojakov se je premaknilo.

— Sedaj dobite obleko — je povzel besedo komandant — potem pa ste do večera prosti.

Zaznamovani so korakali proti skladišču. Vsak je dobil novo obleko in nove čevlje. Mnogim so se orosile oči, ko so se preoblačili.

Ko se je Štefan preoblekel, je privlekel iz kovčega papir in je zopet napisal dve pismi — domačim in Minki. Sporočil je, da odide, zato mu naj ne pišejo. Tolažil jih je kakor v prvem pismu, pri srcu pa mu je bilo še bolj hudo. Vojašnico, v kateri je okusil toliko bridkosti, je sicer sovražil in mu je bilo prav, da jo lahko zapusti, ko pa se je spomnil Martina in Jožefa, se je stresel od žalosti.

VII.[uredi]

V megleno, deževno jutro je zatrobila trobenta. Otožen je bil glas, ko da bi klicala k pogrebu. V sobah in na hodnikih je nastal krik, težki koraki so zaropotali po stopnicah. Med vrati so so pokazale vojaške čepice. Kakor čebele iz panja so se vsuli fantje na dvorišče. Pred vrati so se poslavljali.

Vojaki, ki so se prejšnji dan preoblekli, so se uvrstili. Liki kipi so stali v novih oblekah. Veselega obraza ni bilo videti. Zavedali so se, da se odpira pred njimi pot, ki vodi v smrt. Kaj čuda, da jim je srce polnila tajna groza. Le malo jih je bilo, ki so ravnodušno mislili na svojo usodo. To so bili tisti, ki niso imeli doma, staršev, pravih sorodnikov in so se potepali kot brezdomovinci. Tem je bilo vseeno, ali se vrnejo iz vojske ali ne.

Podporočnik Sečko je s povešenimi očmi hodil pred vrsto gor in dol. Po glavi so mu rojile težke misli. Ko strela ga je zadelo povelje, da mora iti na fronto.

Na to ni mislil. V pisarni je bil za tolmača in je upal, da mu ne bo treba iti na bojišče. Konec je bilo prijetnih sanj. Kako težko se bo ločil od tega mesta!

— O, Slava, ljuba moja Slavka! — je vzdihnil žalostno. Mislil je na hčerko nekega profesorja, s katero se je seznanil kmalu po svojem prihodu. Bila je ljubka, izobražena in si je na mah osvojila njegovo srce. Dekle mu je ljubezen vračalo. Srečna sta bila in sanjarila sta o tem, kako lepo bo, ko se po vojski poročita.

— Z Bogom, Slavka! — je zašepetal tiho.

Iz zamišljenosti ga je vzdramilo rožljanje meča. Komandant se je bližal in dolga sablja je udarjala ob tla.

— Pozor! — je poveljeval mladi častnik in je s sabljo pozdravil došlega komandanta. Ta je odzdravil, nato pa se je obrnil proti vojakom.

— Domovina vas kliče, da jo branite pred sovražniki, ki jo napadajo od vseh strani. Naša dolžnost je, da se borimo zanjo in jo obranimo. Sovražnike moramo uničiti. Zato pa pogumno naprej! Vojni grom vas ne sme strašiti. Strahopetci se boje smrti. Vi pa ste junaki, zato se morate boriti hrabro! S tem pokažete ljubezen do domovine in vladarja.

Že stokrat je govoril komandant slične besede. Vedno je naglašal ljubezen do domovine in vladarja in s tem vzpodbujal vojake k junaštvu. Mnogim so njegove besede podžgale srca, drugi pa so ostali hladni. Za domovino, ki jim je bila mačeha, se niso mogli goreti, zato tudi niso razumeli, zakaj bi morali zanjo “pogumno” prelivati kri.

Komandant je nekaj časa motril vojake. Končno se je obrnil k podporočniku. Podal mu je potrebna navodila, stisnil roko, in s tem je bilo slovo končano. — Mladi častnik je še enkrat pozdravil, se ozrl po vojakih in rezko poveljeval. Boben je zaropotal, vrsta se je zganila in po dvorišču se je razlegal odmev trdih korakov. Godba, ki je prišla iz sosedne vojašnice, da bi spremila odhajajoče na kolodvor, je zaigrala veselo koračnico.

V tistih dneh je bilo vedno tako. Vojaki so odhajali na smrtni ples. Zato je bilo treba veselih koračnic. To je bila prava komedija. Godba je igrala, da so se tresla okna. Ob straneh ulic so se zbirali mestni fantalini in postopači in so z urnobesnim krikom spremljali uboge vojake, ki so komaj zadušili solze, da ne bi pokazali na zunaj svoje boli. Godba jih ni mogla navdušiti. Zdelo se jim je, da zveni iz nje grom topov, žvižganje krogel, obupni klic umirajočih.

Pot do kolodvora ni bila dolga. Na kolodvoru so vojake čakale narodne dame, ki so imele nalogo, da so v imenu nekega odbora prisostvovale vsakemu odhodu na fronto in so vsakemu vojaku dale za slovo neko malenkost. Z naučenim smehljajem so sprejele naše vojake. Najprej so se bližale podporočniku. Prijazno so ga pozdravile in mu izročile zavojček. Mladi častnik se je zahvalil s komaj vidnim smehljajem. Njegove misli so bile pri Slavki. Zagledal se je v gručo ljudi, ki so prišli na kolodvor prodajat zijala in je želel, da bi tudi njo zasledil med njimi. V naslednjem trenutku je odmaknil oči in sledil damam, ki so šle od vojaka do vojaka in so vsakemu stisnile v pest pet cigaret, škatljo vžigalic, za dva zoba salame in košček kruha. Trpko se je nasmehnil. To naj bi bila nagrada za uboge vojake, katere čaka toliko trpljenja, mnoge celo — smrt. Dame so razdelile darove, se še enkrat nasmehnile in stopile s praznimi košarami h gruči, ki je stala ob ograji.

Vlak je bil pripravljen. Sest živinskih vagonov je čakalo, da jih zasedejo vojaki. Za podporočnika, narednika in kaplarje je bil pripravljen osebni vagon.

Kaplarji so razdelili moštvo v šest skupin. Vsaki skupini so odkazali en vagon.

— Vstopite! — je poveljeval glasno mladi častnik, ko je bilo vse pripravljeno.

Čez kakih pet minut so bili vojaki na vlaku. Podporočnik je šel od vagona do vagona, določil za vsak vagon vodnika in je vsem vojakom navezal na srce, naj se čuvajo nerednosti. Nato se je podal s podčastniki v svoj voz.

Lokomotiva je zažvižgala, dvakrat, trikrat puhnila gost oblak dima in vlak se je zganil, da bi drvel z nesrečneži proti Karpatom. Godba je zaigrala, radovedneži so mahali z robci. Kmalu je izginilo vse in vojaki so videli pred seboj široka polja, zelene travnike, daleč v ozadju pa gozdove in še dalje — tam kjer se je dotikalo nebo zemlje, visoke hribe.

Potovanje v živinskih vagonih ni bilo prijetno. Vojaki so morali sedeti na tleh. Tudi zeblo jih je nekoliko. Vse to jih je še bolj potrlo. Nekateri se tudi solz niso sramovali. Saj jim je bilo tako težko, ko so se spomnili na dom. Najbolj trdi so bili Madžari. Zabavljali so čez železniško upravo, ki jim ni privoščila boljših vagonov, preklinjali svojo usodo. Naposled pa so se naveličali tega in so začeli peti. Otožna je bila pesem. V srce je segla tudi onim, ki je niso razumeli.

Štefan je prišel v vagon, v katerem so bili starejši vojaki. Ozrl se je po vagonu, da bi našel kakega znanca. Vsi obrazi so mu bili tuji. Puško in nahrbtnik je odložil in se je v bližini vrat vsedel na tla. Zagledal se je v pokrajino, skozi katero je vlak drvel. Polja, travniki in gozdovi so se menjali. Od časa do časa je vlak švignil mimo kake vasice. Štefanu se je dozdevalo, da vidi domačo pokrajino. Vse je bilo kakor v okolici Slamne vasi. Misli so mu letele domov. Obraz se mu je zresnil. Vzdihnil je.

— E, zašto si tako tužan? — ga je vzdramil sosed, ki ga je že nekaj časa opazoval.

Štefan se je zdrznil. Bilo ga je skoraj sram, da se je izdal. Za trenutek je pogledal soseda, potem pa se je zopet ozrl ven, ne da bi mu odgovoril. Hrvata to ni motilo. Dolgočasil se je, zato se je hotel razgovarjati.

— E, čuješ, brate, otkuda si? — je zopet vprašal. — Daj, da razgovaramo, jer mi je dosadno.

Štefan je uvidel, da se radovednega soseda ne reši. Na vprašanje ni odgovoril, pač pa je stavil Hrvatu vprašanje.

— Odkod pa si ti? — je motril Hrvata.

— E, Slovenac si ti? — se je razveselil Hrvat. — Ja sam Zagrebčan. A ti si Slovenac. Znaš li, mi smo brača. Pa odkuda si?

— Iz Slamne vasi — je odvrnil Štefan. — Gotovo ne veš, kje je, kjr je mala vasica.

— Pa šta si po zvanju? — je nadalje izpraševal.

Hrvat je stavljal vprašanja, ko da jih stresa iz rokava. Štefan ga je začudeno gledal in ni vedel ali bi mu odgovoril ali ne.

— Kmet — je dejal naposled.

— Imaš li več koga u vojsci? —

— Imel sem, toda sedaj več nimam — je vzdihnil Štefan.

Hrvat ga je debelo gledal. Štefanovega odgovora ni razumel.

— Kako to? — je vprašal začudeno.

— Dva brata sta bila v vojski, a sta oba padla.

Umolknil je.

Nekaj trenutkov je tudi Hrvat molčal, čutil je, da mora biti Štefanu hudo pri srcu, toda ni našel besed, da bi ga tolažil. Sočutno ga je gledal. Razmišljal je, o čem bi govoril, da bi odvrnil tovariševe misli od žalostnega spomina.

— Glej, kako su ona brda lijepa — je naposled pokazal na gore, ki so se svetlikale iz daljave.

Očem se je res mudil krasen prizor. Vlak je ropotal skozi dolino, ki so jo obrobljali višji hribi. Bili so pokriti s snegom, ki je žarel v bledordečem sijaju solnčnih žarkov in človeku se je dozdevalo, da se je razlila po vrhovih svetla kri. Liki tisoč biserov so se iskrili v rdečem snežnem morju prozorni kristali.

Kake tri ure so se že vozili, ne da bi se vlak vsaj enkrat ustavil. Hitel je mimo postaj, ko da jih sploh ni. Solnce se je že povzpenjalo na poldnevno točko, ko je zrak presekal rezek žvižg. Hitrost se je zmanjšala. Stroj je še parkrat zasopel, vagoni so treščili drug ob drugega in vlak je obstal.

— Graz — so čitali vojaki napis na mogočnem poslopju, pred katerim je bilo živo vrvenje. Morje naroda se je trlo na peronu. Čakali so na vlake, ki so imeli po telefonskih poročilih po pol ure ali eno uro zamude, v resnici pa je bilo treba čakati nanje od jutra do večera. Kričanje in zmerjanje se je slišalo od vseh strani in ubogi železničarji so morali imeti kosmata ušesa, da so vse to prenesli.

Vojaški vlak je stal na postaji dve uri. Med tem je moštvo obedovalo. Kuhinje niso imeli s seboj, zato so vojaki dobili samo kruh in konzerve. Pičli obed so zalili z vodo. Potem so si prižgali cigarete in kraljevska pojedina je bila končana. Stroj se je napil vode, se založil s premogom in pot se je nadaljevala. Vlak je zavil proti Madžarski. Vožnja je bila dolgočasna. Vojaki so bili utrujeni. Nekateri so razprostrli po tleh površnike, dali pod glavo nahrbtnike in se vlegli. Drugi so sede dremali. Za tuje kraje, skozi katere je vlak vozil, se ni nikdo zanimal. Vlegel se je tudi zgovorni Hrvat in tako je imel Štefan mir. Nekaj časa se je držal pokoncu, naenkrat pa je tudi njegova glava omahnila.

Dolga je bila pot od Gradca do Budimpešte. Zgodilo pa se ni nič posebnega. Vlak se je ustavil v Sombathelyu, Gyoru in Komaromu, toda le tako dolgo, da se je oskrbel z vodo in premogom. Vojakom se je je nudila povsod ista slika ko v Gradcu. Velike množice so čakale na vlake, ki niso poznali voznih redov, marveč so vozili kakor se jim je vzljubilo in so tudi kjerkoli na progi počivali po več ur, ker jim je primanjkovalo sape. V Gyoru so srečali vojaški vlak, ki je bil namenjen na južno fronto. Stal je na sosednem tiru. Natrpan je bil z madžarskimi domobranci. Naši madžarski znanci so jih veselo pozdravili. Za razgovor ni bilo časa, ker je oni vlak kmalu odžvižgal.

Trda tema je že objemala zemljo, ko je vlak privozil na glavni kolodvor v Budimpešti. Madžarom so zažarele oči ob pogledu na svojo prestolico. Nikdar je še niso videli, toda v šoli in v poznejših letih so toliko čudovitega slišali o njej, da so bili ponosni nanjo in so jo tudi ljubili. Sploh ga ni kmalu naroda, ki bi tako ljubil svojo domovino in bi bil tako ponosen na njene znamenitosti, kakor ravno madžarski narod. Budimpešta je v očeh vsakega Madžara nekaj svetega in si šteje v največjo čast, ako je bil tako srečen, da jo je videl. V tem bi lahko služil za zgled vsakemu narodu, ki podcenjuje svojo domovino in vse kar je vzklilo na domačih tleh ter misli, da je tem imenitnejši, čim več tuje navlake ima na sebi.

Vse, kar so vojaki na kolodvoru videli, je bilo zanje novo. Postaje, na katerih se je vlak dosedaj ustavljal, so bile sicer velike in lepe, toda še od daleč ne tako mogočne ko postaja v Budimpšeti. Dozdevalo se jim je, da se je odprl pred njihovimi očmi nov svet, kakršnega vidi človek samo v sanjah. Orjaško poslopje je plavalo v morju luči in nad ves prostor so velikanske žarnice sipale dnevno svetlobo. V tej bajni svetlobi so valovile množice liki sanjske prikazni. Ostri žvižgi so od trenutka do trenutka presekali zrak, slišal se je ropot vlakov, ki so prihajali in odhajali. V babilonsko zmešnjavo so se pomešala povelja uradnikov, krik razprodajalcev časopisov, ki so tekali od vlaka do vlaka in ponujali večerne liste. Napeto so opazovali vojaki to vrvenje. Mnogo zabave so jim nudili zlasti prodajalci časopisov. Vsak trenutek so si bili v laseh. Pretepali so se in zmerjali drug drugega, ko pa se je pojavil stražnik, so izginili ko kafra. Kakor hitro pa se je mož postave odstranil, so se priplazili iz skrivališč, mu kazali za hrbtom osle in igra se je vnovič začela. Naenkrat se je prizor spremenil. Burki je sledila žaloigra in vojaki so videli pred seboj grozoto, ki jim je pregnala smeh z obraza in napolnila srca z žalostjo.

Na postajo je privozil dolg vlak in se ustavil blizu vojaškega vlaka. Vrata na vagonih so se odprla in ob vhodih so se pojavili vojaki. Na roki se je vsakemu svetlikal bel trak z rdečim križem. Bili so bolničarji. Kmalu je tudi s perona priteklo k vlaku kakih deset bolničarjev.

Ustavili so se pri prvem vagonu. Vodja — po činu narednik — je spregovoril par besed in precej nato sta potisnila dva bolničarja k odprtini vojaško nosilnico. Dva druga sta jo pograbila in hitela z njo proti peronu. Prvi je sledila druga, tretja ... deseta ... petdeseta ... Bolničarji so jih odnašali in se vračali k vlaku, dokler niso bili vsi vagoni izpraznjeni. Vojaki so nepremično strmeli v ta prizor in z očmi sledili vsaki nosilnici, dokler bolničarja nista izginila z njo pri stranskem vhodu kolodvorskega poslopja.

Strašne so bile te nosilnice. Na vsaki je ležal vojak. Nekateri so ječali, drugi kričali od bolečin, mnogi pa so ležali brez najmanjšega znaka življenja in svinčenobledi obrazi so vzbujali slutnjo, da so med vožnjo morda izdihnili.

Koliko gorja je pripeljal oni nesrečni vlak! Reveže z obvezanimi glavami, brez rok in nog ali s prestreljenimi prsmi. Mrzel pot je oblil fante ob pogledu na to strahoto. Večerja, katero so jim nekoliko pozneje razdelili, jim ni dišala. Nekateri je sploh niso okusili, marveč so vtaknili kruh in konzervo v nahrbtnik.

Čarobna je bila Budimpešta v nočni razsvetljavi, v srca naših fantov pa se je zapisala s črnimi črkami. Nalik grozni pošasti jih je spremljal oni prizor. Vlak; je drvel v črno noč, Budimpešta je vedno bolj zaostajala, pošast pa ni zaostala. Težkih misli jih je rešil šele spanec. Toda tudi v spanju je ta in oni žalostno zaječal in zakrilil z rokami, ko da bi se boril zoper nevidno pošast.

Od Budimpešte do Miškolca ni bilo nobene večje postaje. V Hatvanu in Mezokovesdu se je vlak ustavil samo zato, ker mu je primanjkovalo vode in premoga. V Miškolcu pa je ostal, dokler se ni začelo svitati. Tam so dobili vojaki zajutrk, potem pa je vlak nadaljeval vožnjo. Proga je zavila v sotesko ob reki Bodrog. Pokrajina je bila ovita z zimskim plaščem. Polja in travnike je pokrival sneg. Iz daljave so se svetlikali v žarkih jutranjega solnca vrhovi mogočnih Karpatov. Z nekakim spoštovanjem so fantje občudovali gorske velikane, kakršnih v življenju še niso videli.

Štefana je spreletela tiha groza.

— Jožefov grob! — mu je šinila v glavo misel. Kako daleč je to od doma! Nikdar ne bodo vedeli zanj.

— Kje pa bo moj grob? — se je rodila druga misel. Stresel je z glavo, toda misel se ni dala pregnati.

— Da, kje bo moj grob? — se je vprašal tiho. V srcu se je vzbujala slutnja, da več ne bo videl doma. Zdelo se mu je, da čuti dih smrti. Želel si je Hrvata, da bi mu odgnal težke misli, toda tudi ta ni bil več tako zgovoren. V Budimpešti mu je postalo slabo in od tistega časa je ležal.

Do Miškolca na progi ni bilo najti nikakih sledov o vojski. Od tam naprej pa so bili vedno bolj pogosti znaki, ki so pričali, da vlak vozi proti ozemlju, ki je bilo pozorišče krvavih bojev. Na postajah so stali vagoni, polni razstreljenih topov, pokvarjenih strojnic, polomljenih vojaških vozov. Drugi so bili obloženi z orožjem in živili, ki so bila pripravljena za bojišče. Ob njih so stale močne straže. Fantje so vse to videli in čutili so, da se bližajo onemu nesrečnemu kraju, kjer krogle pojejo mrtvaško pesem.

Vlak je drvel ob Bodrogu, pri Ujhelyu je zavil proti zapadu in se je v Čapu ob Tisi ustavil. Čez kake pol ure je že ropotal proti severu.

Ungvar je bila zadnja postaja. Tema se je že spuščala na zemljo, ko se je vlak ustavil. Podporočnik je dal povelje za izstop. Čez nekaj minut so bili vagoni prazni. Vojaki so se uvrstili. V četverostopih so zavili na ulico in so korakali proti vojašnici.

VIII.[uredi]

Slamno vas je pokril snežen plašč. Nastopila je zima in dan na dan je bril mrzel sever. Staro in mlado se je držalo zapečka. Na pot se je podal le tisti, ki je imel nujne opravke.

Nekega jutra v začetku decembra sta korakali po cesti dve zaviti ženski postavi. Bili sta za kakih dvesto korakov narazen. Pri križu, ob katerem se je od ceste odcepila pot proti Kozarjevi hiši, se je prva ustavila. Dvignila je glavo, pogledala na križ, nato pa se je ozrla na cesto. Ženske, ki ji je sledila, ni poznala, vkljub temu pa jo je hotela počakati.

— O, Minka, ti si! — je vzkliknila začudeno, ko je spoznala v bližajoči se postavi Mlakarjevo Minko.

Minka se je stresla, ko je zaslišala človeški glas. Vase je bila zatopljena in niti ni opazila, da je kdo stal pri križu. Ko je zagledala Kozarjevo Anico — ona je namreč stala pri križu — se je umirila.

— Dobro jutro, Anica! — se je nasmehnila komaj vidno. — Kje pa si bila?

Dekleti sta se že dolgo vrsto let poznali, kakih ožjih stikov pa ni bilo med njima. Ako sta se slučajno srečali, sta se pozdravili, nasmehnili druga drugi in spregovorili par besed o vsakdanjostih. To je bilo vse. O kakem prijateljstvu ni bilo govora. Po Štefanovem odhodu pa se je razmerje. začelo spreminjati, Minka je posvečala Anici več pozornosti. Kadarkoli je prilika nanesla, se ji je pridružila. Anica ni vedela, kaj jo je k temu nagnilo, a bila je njene družbe vesela. Saj je čutila v srcu praznoto, odkar ni bilo ne Štefana, ne Jakoba in bilo ji je ljubo, da se je včasih lahko nekoliko raztresla. Tudi to jutro je bila Minka vesela. Tolažbe je potrebovala v žalosti, ki jo je malo prej zadela.

— Bog daj dobro jutro! — je odzdravila in se nasmehnila. — Na pošti sem bila. Dopisnico sem kupila, da bi Štefanu odgovorila na pismo ... A ne bo treba pisati — je dodala po kratkem presledku.

Oči so se ji orosile. Vzdihnila je in sklonila glavo. Minka je vedela, zakaj ne bo treba pisati, ker je tudi ona skrivala pismo, v katerem ji je Štefan sporočil, da je odšel na fronto. Vkljub temu pa je navidez začudeno vprašala:

— Zakaj ne? Ali pride Štefan domov?

Glas se ji je tresel in ako Anica ne bi bila tako zatopljena v svojo žalost, bi lahko opazila Minkin nemir.

— O, ne! Ne pride domov ... Na fronto je odšel.

Umolknila je. Z robcem si je obrisala solze in nato poiskala v molitveniku Štefanovo pismo.

— Glej! — je razgrnila pismo. — Sporoča, da gre na rusko fronto — v Karpate. Sedaj je že tam.

Z ihtečim glasom je čitala pismo. Minka jo je molče poslušala. Solze so ji privrele v oči. Obrnila se je nekoliko na stran, da bi jih skrivaj zbrisala. Minkina kretnja Anici ni ostala prikrita. Prenehala je s čitanjem in začudeno strmela vanjo.

— Minka, ti jokaš?! — jo je prijela za roko. — Kaj ti je?

— O, nič! — se je zmedlo dekle. — Ti jokaš, zato so tudi mene posilile solze ... Le čitaj dalje!

Anica je čitala, Minki pa je glava zopet začela lezti navzdol. Solz si ni upala brisati, ker bi se zopet izdala.

— Za božjo voljo, Minka, kaj je s teboj? — ji je Anica dvignila glavo in ji pogledala v oči.

Minka ni odgovorila. Obraz je zakrila z robcem in je glasno zaihtela.

Anica je spustila Minkino glavo. Zamislila se je. Dognati je hotela, kaj bi moglo biti vzrok Minkine žalosti? Naenkrat ji je postalo vse jasno. Spomnila se je, da je Štefan rad zahajal k Mlakarjevim. Jasno ji je tudi postalo, zakaj je začelo dekle po Štefanovem odhodu iskati njene družbe in jo je vedno izpraševalo, ali Štefan kaj piše. Uganila je, da jo veže s Štefanom skrita ljubezen in sedaj žaluje za njim. Sama vsa nesrečna radi izgube dveh dragih bitij, je začutila do Minke usmiljenje in zaželela si je, da bi jo mogla potolažiti.

— Minka, Minka, — je rahlo stresla Minko za ramo — ne jokaj! Povej mi, kar te teži! Zaupaj mi svojo bol, potem ti bo lažje pri srcu!

— Oh, Anica, kako sem nesrečna! — je obupno vzkliknila Minka. Bolest je prikipela do vrhunca in je dalje ni mogla dušiti. Zakrilila je z rokami in jih ovila Anici krog vratu. Glavo je naslonila na njeno ramo, jok ji je pretresal ves život.

Na ta prizor Anica ni bila pripravljena. Nenadni izbruh Minkine tuge jo je popolnoma zmedel. V prvih trenutkih ni vedela, kaj naj stori. Minko je objela krog pasu in jo pri vila k sebi. Molčala je in čakala, da bi se ubogo dekle izjokalo. Jok je dušil tudi njo, a zatrla ga je. Močna je morala biti, ker je hotela Minko potolažiti.

Čez nekaj časa je Minka dvignila glavo. Otrla si je solze in se žalostno zagledala v Anico.

— Minka, kaj te je zadelo — je šepetala Anica. — Odkrij mi srce! Jaz bom pomagala prenašati žalost. Glej, saj sem tudi jaz nesrečna! Za trenutek je prenehala, ko da bi razmišljala ali naj izda dekletu svojo slutnjo. — Minka, jaz vem, kaj te muči — je dodala nato tiho. — Za Štefanom žaluješ.

Liki steklene so strmele vanjo Minkine oči. Groza jo je spreletela ob Aničinih zadnjih besedah. Njena tajnost je bila izdana. Tako ljubosumno je skrivala svojo veliko ljubezen. Trenutek bolesti jo je izdal. Ni tajila. V Aničinih očeh je žarelo sočutje.

— Da, za Štefanom žalujem — je vzdihnila. — O, Štefan, Štefan, zakaj si odšel — je zastrmela v daljavo. — Radi njega teko moje solze. Njega kliče moje srce. Daleč je in ne sliši. Sedaj je že na fronti ... V Karpatih ... — Govorila je bolj zase ko Anici. V naslednjem trenutku pa se je zopet oklenila Anice in je vzkliknila:

— Anica, ko bi ti vedela, kako ga ljubim. Nikogar še nisem ljubila. Samo njega — Štefana. On je moj, a iztrgali so mi ga. O, kako kruti so ljudje! Tako tiho sva sanjala o sreči, toda prišli so in naju ločili ... Vojska, nesrečna vojska, kako vražja si! Srca moriš! Kri piješ. Po človeških življenjih hlepiš ... Njega si mi vzela — Štefana, ki je moje vse ...

— Minka, ljuba moja Minka — je tešila ubogo dekle Anica — umiri se! Prosim te, premagaj bolečino.

Minkine besede so jo pretresle. V spominu ji je oživel prizor, ki se je odigral pred križem ob Jakobovem slovesu. Takrat je v obupu tudi ona obsodila vse one, ki so povzročili vojno.

— Kako bi premagala bol, ko pa mi je Štefan vedno pred očmi — je tožila Minka — in me povsod spremlja slutnja, da se nikdar ne vrne.

— Zlata Minka, ne smeš na to misliti — jo je božala po objokanem licu Anica. — Vsak pravi, da se bliža vojna h koncu. Tudi časniki pišejo o tem. Morda se Štefan prej vrne, kakor pride do pravega bojišča. Ne smeš preveč žalovati. Glej moja izguba je še večja ko tvoja, a se vkljub temu premagam. Tri brate mi je iztrgala vojna in ... — Utihnila je, ko da bi razmišljala ali naj tudi ona zaupa Minki svojo skrivnost.

Minka je pozorno prisluhnila.

— In? — je vprašala, ko je videla, da Anica ne misli nadaljevati.

— In Jakoba — je dejala Anica otožno. — Minka, tudi jaz sem tako nesrečna. Izgubila sem Jakoba, ki ga ljubim z vsem ognjem prve ljubezni. Odšel je in me pustil samo. Koliko sem pretrpela pri tem križu ob slovesu! Zdelo se mi je, da ne preživim tistega dneva. Ah, kako pusto je bilo vse, ko sta odšla Jakob in Štefan! Povsod sama žalost. Hiša je bila mrtva, ko da bi ne bilo v njej žive duše. Liki dve senci sta se plazila oče in mati okrog. Oče je vzdihoval, mati jokala. Jaz pa sem morala vse to gledati in razen tega prenašati svoje gorje, ki je bilo še mnogo večje ko njuno. Pred njima nisem kazala žalosti, ker sem ju morala tolažiti, toda srce je krvavelo in sem se ob večerih zaprla v svojo sobico ter prejokala cele ure. Minka, grozno je bilo to in čudim se, da nisem obupala. Polagoma sem se nekoliko pomirila. Oklenila sem se molitve in v njej sem našla tolažbo in moč.

Minka je molče poslušala Aničino zgodbo. Uvidela je, da je njo zadel še večji udarec. V srcu se ji je vzbudilo sočutje. Rada bi ji pomagala, toda kako, ko je bila tudi sama tako nesrečna.

— Uboga Anica — je vzdihnila “sočutno — koliko moraš trpeti! Za naprej ti bom jaz nadomeščala Štefana. Ljubila te bom in ti pomagala. Ali me sprejmeš za prijateljico?

V očeh ji je sijala tiha prošnja, ko da bi hotela reči: “ne zavrni moje ponudbe, ker bi mi s tem povzročila veliko žalost.”

Anica je razumela Minkin pogled. Objela jo je, gorko poljubila in vzkliknila:

— Minka, zlata moja Minka, kako si ti dobra! Da, prijateljica mi boš, edina moja prijateljica. In jaz bom tvoja, samo tvoja. Ljubila te bom, kakor te ljubi Štefan.

Minka se je močno oklenila Anice in jo je vroče poljubovala.

— Ljuba moja Anica, sedaj bom mnogo lažje prenašala svojo nesrečo — je šepetala. — Tvoj zgled mi bo dajal moč ... Kajne, da te včasih lahko obiščem, posebno, kadar bom žalostna in bom potrebovala tolažbe.

— O, pridi, le pridi, četudi vsak dan. Tolažila te bom, ti pa boš meni v tolažbo.

Nekaj časa sta obe molčali.

— Anica — se je naposled oglasila Minka — ali te smem še nekaj vprašati?

— Le vprašaj — je odvrnilo dekle.

— Kaj je z Jakobom? Ti je pisal? Anica je vzdihnila.

— Pred enim tednom sem dobila od njega pismo. V Veliki Kaniži je pri konjenici. Ni se pritoževal, a mislim, da se med Madžari ne počuti dobro. Saj so Madžari tako trdi ljudje.

Dekleti sta še dolgo stali pred križem. Govorili sta o vsem, kar jima je težilo srca. Kmalu sta spoznali, da sta kakor ustvarjeni za medsebojno tolažbo. Čudili sta se, da tega nista že prej čutili in je šele skupna nesreča odkrila njuno notranjost. Še enkrat sta si obljubili medsebojno pomoč. Sklenjeno prijateljstvo sta potrdili z gorkim poljubom, nato pa sta se ločili in hiteli vsaka proti svojemu domu.

IX.[uredi]

Mestece Ungvar leži ob reki Ung, ki izvira nad prelazom Užok in se izteka v Bodrog. Južna stran je odprta proti velikemu “Alfoldu”, na severu in vzhodu pa se opira na izrastke Karpatov. V svetovni vojni je igralo mesto važno vlogo, ker je bilo tu zadnje večje postajališče za čete, ki so prodirale proti prelazu Užok. Imelo je več vojašnic, vojaških skladišč za strelivo in živila ter bolnico, v kateri se je nudila ranjencem prva pomoč.

Jutranje solnce se je še skrivalo za sosednimi hribi, ko je naša četa zapustila vojašnico, v kateri je prenočila. Trdo so odmevali koraki po mestnih ulicah, potem pa po zamrznjeni cesti, ki se je vila ob reki Ung proti severu. Komaj je imela četa za seboj par kilometrov pota, jo je objel nepregleden gozd. Cesta se je dvigala. Na eni strani se je vlekla ob njej globoka zaseka, v kateri ležala struga reke Ung, na drugi strani pa se je dvigal več sto metrov visok gorski greben, ki je bil pokrit z mogočnim bukovjem, hrastjem, ponekod pa tudi s smrekami, ki so štrlele liki dolge sveče proti nebesom.

Molče je korakala četa po zapuščeni cesti. Pot je bila naporna. Vojaki so se morali vzpenjati vedno višje. Ko so naposled dospeli na višji vrh in so se na povelje ustavili, so prosto zadihali. Z vrha se jim je nudil krasen razgled. Izza visoke Makovice se je liki krvavordeč krog dvigalo jutranje solnce in je obsijalo velikansko snežno morje z rdečim sijajem. Kakor visoka božična drevesa so se svetlikale v solnčnem žaru s snegom pokrite smreke ob rebru sosednega vrha. Še dalje na severu se je dvigal nalik nebotičniku visoki Poprisni. Gorel je v rdečem plamenu solnčnih žarkov. Zamaknjeno so zrli vojaki ta čuda božjega stvarstva. Za trenutek so pozabili na utrujenost in žalostno usodo. Srca jim je objelo neko posebno čuvstvo. Zdelo se jim je, da so v svetišču, kjer so stoletna drevesa, globoki prepadi, visoki vrhovi, krvavi žar solnca in sploh vse stvari pričale o božji mogočnosti. Kdor je zrl krog sebe ta idilični gorski svet, je moral vzklikniti: “Velik si, Bog, da si mogel ustvariti ta mogočni, krasni svet ...”

Povelje je vzdramilo fante iz zamaknjenosti. Nadaljevati je bilo treba pot. Hrbti so se skrivili, čela oznojila. Prsi so se mu vzburkano dvigale vsled globokega dihanja. Srca so razbijala liki velikanska kladiva. Pot je bila težka. Razorano cesto je pokrival led. Debelo kamenje je štrlelo kvišku. Vojaki so počasi korakali, vkljub temu pa je na ledu marsikateremu spodrsnilo in je moral zbrati vse sile, da ni padel. Govoril ni nikdo. Vsak je imel svoje misli, ki jih ni maral izdati drugim.

— Joj! — je naenkrat odmevalo v zimsko naravo. Glas je izražal grozo. Vzklik je pretresel vojake. V trenutku je četa stala ko pribita. Nudil se je pretresljiv prizor. Po strmini se je valjal s ceste proti prepadu neki vojak. Z rokami je lovil krog sebe, da bi našel kako oporo, toda zastonj.” Sneg je bil trd in prstov ni mogel zariti vanj, kakega drevesa ali grma pa ni bilo nikjer. Drvel je v pogin. Nekaj trenutkov še in konec bo njegovega življenja. S strahom so zrli vojaki za njim. V srcih se jim je. vzbudilo sočutje, a pomagati niso mogli.

V prepadu je treščilo. Truplo se je ustavilo ob skali, ki se je dvigala ob reki. Vojak se ni zganil. Ležal je z razbito glavo. Sneg je pobarvala rdeča kri.

Z grozo v srcu so strmeli fantje v prepad. Smrtni ples se še ni začel, a so že izgubili enega tovariša.

Podporočnik je izkazal štirim vojakom, naj se spustijo v prepad in prinesejo ponesrečenca gor. Med njimi je bil tudi Štefan. Poverjena naloga ni bila lahka. Sneg je bil gladek ko steklo in ni bilo mogoče narediti niti enega koraka. Vojaki so sneli puške in so delali s kopiti tir. Ko so dospeli do nesrečnega vojaka, se je Štefan zdrznil. Pred njim je ležal oni Hrvat, s katerim se je v vlaku seznanil. Nepremično je upiral steklene oči vanj. Z ob raza mu je odsevala groza. Štefanu so se napolnile oči s solzami.

— Ubogi revež! — je vzdihnil žalostno. Vojaki so dvignili mrliča in se polagomo vzpenjali z njim proti cesti. Pred podporočnikom so ga položili na tla. Ta ga je pogledal in ko se je uveril, da je mrtev, je velel, naj ga zavijejo v odejo in ga nesejo do bližnje vasi, da ga tam pokopljejo.

Čez nekaj trenutkov je četa zopet korakala. Vojakom je bilo še tesneje pri srcu. Saj so spremljali tovariša k pogrebu.

Ob obronku gozda se je skrivala neznatna gorska vas. Lesene koče so pričale, da so v njej reveži doma. Sredi vasi se je dvigal lesen stolp. Tam je bila vaška cerkvica, ravnotako revna ko ostale hiše. O bogastvu ni bilo ne duha ne sluha. Samo zapuščena lesna skladišča z zarjavelimi žagami so dala sklepati na to, da je vas pred vojno razpolagala z miljoni, toda tudi teh niso uživali ubogi kočarji, marveč neki madžarski Žid, ki je bil gospodar velikanskih gozdov, oni pa so dobivali za krvave žulje in znoj le toliko, da so si lahko privoščili bornega krompirja in ovsen kruh, a tudi tega ne v izobilju.

Vojska je prisilila žage k molku. Sekire so v gozdovih utihnile. Žid si je pulil lase, ko je pomislil, da bo konec sijajnih dni. Korenjaške drvarje je pobrala vojska. Ostali so le starci, žene in otroci, ki so s strahom zrli bodočnosti v oči in so trepetaje mislili na trenutek, ko nekega dne pridrvi ruska vojska in uniči revne domove.

Vojaki so pospešili korake, ko so za streljaj pred seboj zagledali vas. Naporna hoja jih je utrudila in potrebovali so oddiha. Tudi želodec je zahteval svoje. Za seboj so imeli dobrih šest ur hoda, a medtem niso zavžili niti enega grižljaja.

Prihod vojakov v vasi ni vzbudil posebnega zanimanja. Ko so korakale ob izbruhu vojne skozi vas prve čete, jih je občudovalo staro in mlado. Zanimanje pa je polagoma zamrlo. Samo to so si želeli vsi, da bi čim prej odkorakala na bojišče zadnja četa. Vojne so bili siti do grla in so hrepeneli po miru.

Četa se je pri cerkvi ustavila. Mrliča so položili na tla. Na podporočnikovo željo se je prikazal vaški župnik — mož osemdesetih let. Čelo so mu venčali dolgi srebrni lasje in prsi mu je zakrivala dolga siva brada. Glede pogreba je bilo kmalu vse urejeno. Stari župnik je pokopal že na stotine vojakov. Njihove grobove so zaznamovali majhni leseni križci.

Na prostem pred cerkvijo se je četa utaborila. Tam je bilo taborišče za vse čete, ki so se v vasi ustavile. Vojaki so se vsedli na polomljene klopi in pokvekane mize, katere so postavile prve čete, ki so v vasi počivale. Udobnosti ti sedeži niso nudili, a tega tudi nihče ni zahteval. Vojaki so bili veseli, da so se za trenutek lahko vsedli.

Obed, ki so ga fantje tako težko pričakovali, ni bil bogat. Nekaj požirkov ruma, kos kruha, košček konzerve in pojedina je bila končana. Želodcev s tem niso potolažili. Pojedli bi najmanj dvakrat toliko. Teknila bi jim zlasti topla juha, da bi jih nekoliko ogrela. Žalostno so pogledovali fantje drug drugega. Začeli so se razgovarjati. Tožili so nad vojsko, ki je zahtevala od njih tako velike žrtve in nad svojo žalostno usodo.

Čez eno uro je bila četa zopet na potu. Vojaki so naglo korakali, da bi si ogreli prezeble ude. Kmalu pa jih je nanovo objela prejšnja utrujenost in so vkljub mrazu leno premikali odrevenele noge.

Odkar je Štefan izgubil hrvatskega tovariša, je postal še bolj tih. Mnogo je mislil na ubogega reveža. Pomiloval ga je. Na vlaku je bil najbolj vesel. Sedaj pa je najprej postal žrtev smrti. In kako nepričakovano je prišla smrt. Korakal je ob robu ceste, zadel z nogo ob kamen, padel, se zvalil po strmini v prepad in tam je našel — smrt. Morda je bilo to dobro zanj. Se je vsaj rešil vsega trpljenja.

— Oh! — je vzdihnil ubogi fant ob tej misli. — Koliko bo še trpljenja! — Komaj je nastopil križev pot in se je čutil že čisto strtega. Od trenutka do trenutka si je zaželel, da bi se tudi on zvrnil v kak! prepad. V naslednjem hipu je stresel z glavo, ko da bi hotel pregnati te črne misli. K Minki je pohitel in v takih trenutkih mu je bila misel na smrt nekaj strašnega.

— Minka! Minka! — mu je zaječalo srce. — Ali se bodeva še kedaj videla. — Počasi je dvignil roko in v žepu otipal listnico, v kateri ju čuval nageljček.

Ure so potekale. Zimsko solnce se je že nagibalo k zatonu. Iz daljave se je čutil dih mraka. Toda o kaki vasi še ni bilo sledu. Cesto je obdajal črn gozd, ki mu ni hotelo biti ne konca ne kraja. Fantov se je polaščal nemir. Morda so zablodili. Ista misel je mučila tudi podporočnika. Prej ni pomislil, da bi v gozdu mogli zaiti. Pogledal je na uro. Nato je potegnil iz žepa zemljevid. Nekaj časa je iskal. Nalahno je zmajal z glavo. Biti bi morali že v vasi. Četo je ustavil. Pozorno je pogledal krog sebe in napeto poslušal, ali bi slišal iz daljave kak glas. Nekaj trenutkov je prisluškoval. Vse naokrog je vladala večerna tihota. Samo gozd je ječal, ker se je zaletaval vanj veter. Dvema vojakoma je naročil, naj hitita za par sto korakov naprej in pogledata, ali se gozd kmalu konča. Vojaka sta odhitela.

Trenutki čakanja so bil mučni. Oglednika sta komaj izginila v daljavi, vendar se je moštvu zdelo, da stoji že cel ure. V srcih se je vzbujala slutnja, da so zašli. Ta misel je polnila duše s tajno grozo. Saj prenočevanje v najhujšem mrazu, sredi nepoznanega gozda, v katerem so se gotovo skrivali volkovi in druge divje zveri ni bilo nič prijetnega.

Preteklo je dobre četrt ure. Na zemljo se je spustila noč. Videli so se samo nejasni obrisi mogočnih dreves. Liki velikanske pošasti so se dvigali stoletni hrasti. Od severa je prižvigal močen veter. Zapletel se je v vrhove dreves in se s tako silo zagnal v debla, da so zaškripala. V gozdu je počilo in zahreščalo. Odlomila se je debela veja in s truščem padla na tla. V daljavi je zavreščala ptica ujeda. Kmalu nato je pretreslo temo zavijanje lačnih volkov. Fantom je za trenutek zastala kri. Takega glasu še niso slišali. Tuljenje je odmevalo po vsem gozdu in je bilo tako divje, da je oblil moštvo mrzel pot.

— Ojoj! — je vzdihnil ta ali oni prevzet od groze in je stisnil z roko puško, ko da bi se pripravljal na obrambo.

— Bog, pomagaj nam! — so obračali drugi trepetaje oči proti nebu.

Sličala se je tudi pridušena kletev. Mnogim je vzplamtel v srcih srd in so jezno škripali z zobmi. V duši se jim je vzbudilo vprašanje: “Zakaj te muke” in preklinjati so začeli vojsko in vse one, ki so brezsrčno tirali v smrt toliko življenj.

Zopet je minulo četrt ure. Oglednika se še nista vrnila. Nemir je naraščal. Vojaki so pozabili na glad in utrujenost ter so mislili le na to, kaj bo, ako bodo morali prenočiti v gozdu. Do kosti jih je zeblo.

Podporočnik je nemirno stopal pred; četo gor in dol. Morila ga je skrb za vojaka, ki ju je poslal na ogled in za četo, kateri ne more dati toplega prenočišča. Bilo mu je hudo ob misli, kake muke prenašajo ubogi vojaki. Pomagal bi jim, toda iz težkega položaja ni našel izhoda.

H koncu se je bližal tudi tretji četrt ure. Vihar je postajal vedno silnejši. Tako besno je divjal, ko da bi hotel izruvati vsa drevesa. Vojakom seveda tudi ni prizanesel. Tesno so se zavijali v plašče, vkljub temu pa so se tresli od mraza. Noge so jim popolnoma otrpnile. Najhujše je pa bilo to, da se jim je zajedel v dušo obup. Na rešitev niso imeli upanja. Bili so prepričani, da mraza ne prenesejo do jutra. Nekateri so na tihem že obračunih z življenjem. Drugih se je polastila žalost. Tako radi bi še enkrat videli dom in svoje drage. Med poslednjimi je bil tudi Štefan. Misli so mu splavale k materi in Minki. Zgrozil se je, ko je pomislil na to, kako težek udarec bi bil za obe, ako bi dobili sporočilo, da je tudi on našel grob v belih Karpatih. Živeti je hotel, živeti zlasti radi Minke.

Vihar je zadivjal s podvojeno silo. Drevesa so pokala. Nebo se je zaoblačilo. Naletavati je začel sneg. Oglednika se še nista vrnila. V srcih vojakov je zamrla tudi zadnja iskrica upanja. In vendar ni bilo vse izgubljeno. V zadnjem trenutku je prišla rešitev.

Čuj! Ali ni odmeval iz vetrovega žvižga še neki drugi glas? Udarci zvona so bili to. Vojaki niso mogli verjeti, da bi prav slišali. Z odprtimi usta si prisluhnili. Kdo bi mogel popisati njihovo veselje? Velikonočna pesem vstajenja zanje ni bila nikdar tako vesela, ko odmev samotnega zvona. V prezeblih udih so začutili novo moč. V trenutku so pozabili na vse prestane muke.

Kakor hitro je podporočnik slišal glas zvona, je uvidel, da je s četo zašel. Odmev je prihajal od zadaj in sicer nekoliko levo od ceste. Kakor se je dalo sklepati po glasu, je bila vas oddaljena za kake pol ure. Stezo bi v temi zastonj iskali, a tudi ni bilo potrebno. Četa je udarila naravnost skozi gozd v smeri, od katere se je slišal udar zvona. V globokem snegu so vojaki gazili, butali v drevesa, padali čez jarke, a za vse to se niso zmenili. Čez pol ure so bili pri cilju.

Vas Dubrinič leži tesno ob izlivu nekega večjega potoka v reko Ung. V svetovni vojni je bila spremenjena v vojaško taborišče. Vse polno je bilo lesenih barak in skladišč. Bilo je tam tudi več vojaških kuhinj.

Moštvo si je oddahnilo, ko je začutilo nad seboj streho. V baraki sicer ni bilo peči, da bi jo grela, vendar pa je bila med njo in med gozdom, v katerem so prej zmrzovali velika razlika. Za večerjo so dobili vojaki kos kruha in vroč čaj. Ni bil ravno dober, toda zadovoljni so bili z njim. Ogrel jih je ter uspaval, in to je bilo glavno. Komaj so se vlegli na trda ležišča, so tako sladko zaspali, ko da bi ležali v toplih, mehkih posteljah.

Ko je četa naslednjega jutra vstala, je bila podporočnikova prva skrb, da je poslal pod vodstvom enega kaplarja patrolo štirih mož. Patrola je šla do mesta, kjer je moštvo prejšnji večer stalo, potem pa je zavila proti severu v smeri, kjer sta oglednika izginila. Sledovi dveh mož so se dobro razločili. Tir je pričal, da sta kmalu zašla s ceste in zagazila v gozd. Pri zaseki, v kateri je tekel oni potok, ki se je izlival pri Dubriniču v Ung sta se ustavila. Zavila sta ob njem na desno. Ponekod so bili sledovi skoraj popolnoma zabrisani. Vojaki so se pozorna ozirali krog sebe.

— Oh! — je vzkliknil hipoma vojak, ki je šel prvi. Obstal je in se preplašeno ozrl k tovarišem. Kakor na povelje so se vsi ustavili. Zgrozili so se.

Prizor, ki so ga vojaki zagledali, bi pretresel tudi najbolj pogumnega človeka. Par korakov pred njimi je bil velik prostor pobarvan s krvjo. V okrvavljenem snegu pa so ležali kosi vojaške obleke, dve kapi in puški, dva pasa in bajoneta ter dva para čevljev. Toliko je ostalo od dveh oglednikov. Reveža sta postala žrtev lačnih volkov. Bestije so ju najbrž presenetile, tako da niti pušk nista mogla rabiti.

Molče se je bližala patrola k žalostnim ostankom. Vojaki so pobrali puški, pasa, bajoneta, kapi in čevlje, v katerih so bili ostanki nog, ki jih zveri niso mogle iztrgati. Nato so zapustili žalostni prostor. Pretresljiva usoda oglednikov je potrla

vso četo. Za žalovanje pa ni bilo časa. Do večera so morali dospeti do Užoka. Pred seboj so imeli skoraj še polovico pota, zato po nepotrebnem niso smeli izgubljati niti ene minute. Ostanke nog so pokopali, potem pa so nadaljevali svoj križev pot.

Od Dubriniča naprej se je začel svet spreminjati. Vojaki so spoznali, da se bližajo pravemu bojišču. Ob vsakem koraku so naleteli na predmete, ki so pričali, da hodijo po tleh, ki so že pila človeško kri. Ob cesti so samevale zapuščene barake. Ponekod so naleteli na ostanke vozov in konjske opreme. Gozd je bil liki žalostna razvalina. Tla so bila razkopana, proti nebu pa so štrlela odlomljena debla, katerim so granate odtrgale krono. Tu in tam so iz snega moleli majhni križci; zaznamovali so kraj, kjer so počivale žrtve nesrečne vojske.

Proti poldnevu se je hipoma zaslišalo iz gozda petje. Četa je radovedno prisluhnila. Odmev je postajal vedno močnejši. Izza ovinka se je prikazala truma kakih dvajsetih vojakov. Bili so prvi vojaki, ki jih je četa na svojem pohodu srečala. Peli in vriskali so, ker so šli na dopust. Podporočnika so molče pozdravili, potem pa je zopet zadonela neka madžarska vojaška pesem.

Prehoditi je bilo treba zadnji del pota. Ta je bil najtežji. Cesta se je začela strmo dvigati. Vojaki so se morali vzpenjati več sto metrov visoko. Obdajal jih je visok gorski svet. Za občudovanje lepote jim ni preostajalo časa, ker so druge stvari priklenile nase njihovo pozornost. Bili so v neposredni bližini pravega bojišča. Zrak je pretresalo votlo bobnenje, Zemlja se je od časa do časa stresla. S tal so se dvigali gosti oblaki dima. Iz gozda je bilo slišati človeške glasove. Tam so bila taborišča, v katerih je vladalo pravo sejmsko vrvenje. Vojaki so tekali semintje, povelja so se slišala, puške ropotale. Pred očmi moštva so se odigravali tako raznovrstni prizori, da je kar strmelo. Na vrh se je vzpenjala dolga vrsta težkih, obloženih vozov. Od časa do časa so mimo frčali tovorni avtomobili. Konji so se plašili in vojaki so jih le s težavo ukrotili.

Vojaki so bili popolnoma zatopljeni v opazovanje vrvenja. Niti opazili niso, da so že v taborišču. Zavedli so se šele takrat, ko so se morali na podporočnikovo povelje ustaviti. Ta se je začel razgovarjati z vojakom, ki je stal na straži. Ko je dobil potrebno pojasnilo, je zavil s četo proti barakam, v katerih je stanoval generalni štab.

Četo je sprejel major Kerepeš, namestnik komandanta 38-ga polka. Molče je poslušal podporočnikovo poročilo in ko je ta omenil, da je že tri vojake izgubil, je naježil obrvi. S strogim očesom je premeril mladega častnika in vso četo, potem pa je odredil vse potrebno.

Križev pot je bil končan. Veselja četa radi tega ni čutila. Zaenkrat se je sicer rešila napornega pohoda, toda čakal jo je smrtni ples in ta je bil še hujši.

X.[uredi]

— Ha-ha-ha-ha — se je zagrohotal general, da se je stol stresel pod njim.

Častniški zbor mu je pomagal.

— Živijo g. general! — je zaklical major Kerepeš, ki je bil generalov ljubljenec.

— Živijo! — so zakričali ostali častniki. Kozarci so zazveneli.

— Izvrstna kapljica! — je tlesknil z jezikom podpolkovnik Fehervary. Drugi so prikimali.

V baraki je bilo čisto prijetno. V peči je prasketal ogenj. Miza se je šibila pod težo izbranih jedil in finih vin. Ni primanjkovalo niti južnega sadja in drugih slaščic. Iz steklenic se je smejala zlata kapljica.

— Tokajca nalijte! — je ukazal debeli general.

— Ta pogreje — se je namuznil Kepereš, ko je odložil kozarec.

Duhovi so bili razgreti. Zunaj je bril vihar, obrazi častnikov pa so žareli.

General se je za trenutek ozrl po zbranih. Oči so se mu ustavile pri podporočniku Sečku, ki je sedel na drugem koncu mize.

— He, Sečko, kaj za vraga se držite tako žalostno? — je zakričal nad mladim podporočnikom.

Vsi častniki so se ozrli v Sečka.

— G. general, ne počutim se dobro — je odvrnil tiho.

— Ha-ha-ha! — se je zasmejal komandant. — Kakšen vojak pa ste? ... E, nalijte mu bordojca, da mu razgiba kri.

Trčili so in pili. Sečko je namočil ustnice in odložil kozarec.

— G. podporočnik, to je sramota! — je očitaje dejal general. — Izpiti morate!

— Za otroka je pač mleko — je pikro pripomnil Kerepeš.

Ves častniški zbor se je zarežal in zapičil oči v Sečka.

— Tako je! — je pritrdil kapetan Weiss.

Podporočnik je obledel, potem pa ga je oblila rdečica.

— G. general, dovolite, da se odstranim — je dejal odločno. Pri kozarcih res nisem junak, toda na bojišču pokažem, da veljam toliko ko drugi.

Vstal je in odšel.

Častnik so zasikali od jeze.

— Vražji paglavec! — je zažugal s pestjo poročnik Nagy.

— Žalil nas je — je vzkliknil major srdito. — Predrznež, poučiti ga bo treba.

— Hudičevo seme neotesano! — se je oglasil celo podpolkovnik Grünwald, ki je ves večer molčal in se zanimal samo za kozarce in dobre jedi. — Zagosti mu treba eno, da jo bo pomnil.

— Ha-ha-ha! — se je dušil od smeha general. — Kaj se razburjate radi take malenkosti! Naj gre ta neumni fantalin! Vrag z njim! ... Morda bo kmalu prilika, da pokaže svoje junaštvo, s katerim se je bahal ... Hej, gospodje, poplaknite jezo!

V kozarcih je zažarel tokajec.

— Živela vojska! — se je navduševal Fehervary. Kozarec se mu je tresel v roki.

— Živel Hindenburg! — mu je pomagal Weiss.

— Smrt Rusom — je zagrmel Kerepeš.

— Potopili jih bomo v kozarcu vina — je pritegnil Grünwald.

Pili so. Kozarce so zopet napolnili.

General je nekaj časa molčal. Pogledal je na uro.

— Vražji Žid, dolgo ga ni — je zmajal z glavo.

— Res, — je odvrnil major — dolgo ga ni. Morda ni šlo vse gladko in se je nekoliko zamudil.

— Da bi le skoraj prišel. Pozno je že — je general zopet pogledal na uro.

Častniki so se razgovarjali in se smejali. Vmes so pili. V kotu je stalo že do dvajset praznih steklenic.

— Nekdo trka — se je oglasil poročnik Nagy, ki je sedel v bližini vrat.

Ves zbor se je ozrl proti vratom, ki so se tiho odpirala.

Na pragu je stala zavita moška postava.

— Thopher fečher khospohotje, topher Ječher — se je postava priklonila.

— Evo našega Žida! — je vzkliknil Kerepeš.

— He, le naprej, Moric, le naprej — je zaklical tujcu general. — Kje si bil tako dolgo? Ali si sam prišel?

Jud se je zarežal.

— Čhakhajthe, khosphotje, čhakhajte!

Obrnil se je in izginil.

Častniki so napenjali oči proti vratom.

— Vražji jud, igrati se hoče z nami — je zaklel kapetan Hunfalvy.

— Lhe naphrej, lhe naphrej, kholophica mhoja — se je zunaj zaslišal Moricov glas. — Lhe naphrej, da ne smhrsneš ...

Na pragu se je prikazala zavita ženska postava. Jud se je zarezal izza njene glave, potem pa je za trenutek zopet smuknil v črno noč.

— Shrčhek shlati, nhič she ne phoj — se je sladkal z vreščečim glasom. — Lhe hoti. V shopi je thophlo.

Častniki so zagledali drugo zavito postvao. Ustavila se je poleg prve.

Juda je tretjič požrla tema.

— O, hrošha jherihonskha, phrithi phlišhje!

V barako je potisnil tretjo zavito postavo.

— Khrasna chethra lhiphanonskha, khje se skhrivaš — se je v naslednjem trenutku zopet slišalo iz teme. — Phokhašhi she, nhaj the fhithijo mhoje sthahre očhi!

Privedl je v barako četrto zavito postavo, potem pa je zaprl vrata.

— Khlanjham she, khosphot khenehral! — se je priklanjan in se bližal generalovemu stolu.

Komandant ga je neprijazno pogledal. Jud se za to ni zmenil, ker je vedel, da ga general samo uporablja, spoštuje pa ne.

— Vhaško shaphofhet shem isfhršhnil — se je sladko smejal.

— Dobro! — se je zadri general. — Koliko zahtevaš?

—Moric se je zvijal od priliznjenosti, preden je izgovoril svojo zahtevo.

— Khosphot khenehral, shamo, shamo thishoč khron ... Tho, tho je ...

— Ebadta zsidaja! (Pesjanski jud!) — je zakričal general in treščil po mizi, da so zazveneli kozarci. — Ali si ob pamet?

Žid je nedolžno zrl komandanta.

— Khosphot khenehral, cheneje nhe mhorem thati. Skupho imam. Akho ne thasthe, tholikho, jih otphlejhem.

— Moric, to je preveč. Kaj misliš? Polovica bo dovolj.

— Nhe, khosphot khenehral. She premhalo je. Le khlejthe, kakho thopra hropa te tho!

General je molčal. Ozrl se je na zavite postave.

— Khrashna tekhletha! In thešhko shem jih thopil. Shatho pha shem phrišel thakho phostno.

Komandant je potegnil iz žepa listnico in odštel judu deset stotakov.

— Evo ti, stari oderuh! Sedaj pa se poberi v kot.

Moricu so zažarele oči, ko je zagledal lepe nove bankovce. Pograbil je denar in krevsal v kot kakor mu je bilo ukazano.

General je vstal in se podal k zavitim postavam, ki so stale pri vratih in poslušale, kako sta jud in komandant barantala zanje.

— Pridite bližje! — se je nasmehnil in prijel prvo za roko. — Napravite pri mizi prostor — se je obrnil nato k strežnikom.

V trenutku je bilo vse pripravljeno.

Postave so slekle plašče. Častniki so ostrmeli. Pred njimi so stala štiri dekleta v lahki večerni obleki.

— Za vraga! — je vzkliknil Kerepeš.

Dekleta so se vsedla na pripravljene prostore in se radovedno ozirala po zbranih. Od vseh strani so jih motrili poželjivi pogledi. Vračala so jih z izzivalnim nasmeškom.

— He, slaščic, sadja, šampanjca na mizo! — je zaklical general, ki je bil ves vzhičen od lepote svoje sosede.

Kmalu je bilo na mizi vse, kar je premogla baraka dobrega.

V kozarcih se je penil šampanjec.

— Na zdravje, nežne krasotice! — je nazdravil komandant.

— Živijo! — so dvignili čaše častniki.

Dekleta so se nasmehnila.

— Lep si, srček moj! — se je nagnil major k svoji sosedi in ji je ovil roko krog pasu.

Črnka ga je nagajivo pogledala.

— Kako pa ti je ime? — se je obrnil Grünwald k svoji sosedi.

— Puliška — je odvrnilo dekle.

Četrta je sedela poleg kapetana Weissa, ki si je na vso moč prizadeval, da bi ji stregel in jo zabaval.

Steklenice so se praznile, obrazi rdeli. Razposajenost je dosegla vrhunec. Častniki so kričali in se šalili, dekleta se smejala in z izzivalnimi pogledi burkala razgreto kri.

Starega generala je vino naposled premagalo. Glava mu je postala težka in oči so mu lezle skupaj. Nekaj časa se je premagoval, naenkrat pa mu je začela glava lezti navzdol, in je s čelom treščil ob mizo.

— Gromska kuga! — se je razjezil.

Soseda ga je prijela za glavo in pobožala.

— He, zapojte, da ne zaspimo, se je obrnil k omizju.

— Res, zapojmo! — je odvrnilo nekaj mladih častnikov.

— Naše, krasotice morajo zapeti! — je pokazal na dekleta kapetan Hunalvy.

— Živijo! Krasotice morajo zapeti! — se je navduševal ves zbor.

— In vi morate pomagati! — so smehljaje odvrnila dekleta.

— Vsi bomo pomagali — so prikimali častniki.

Zadonela je madžarska pesem:

Jer, borulj szivemre, edes,
csokjaid tiizevel eltes ...
(Pridi, draga, skloni se na prsi,
oživljaj me z vročimi poljubi...)

Pesem je utihnila. General je ploskal. Potem se je nagnil k svoji sosedi, jo objel in poljubil.

— Krasno ste pela!

Soseda se mu je nasmehnila.

— Zapojte drugo! — je zaklical.

Zadonela je nova pesem. Jasno je zvenel glas deklet. Mladi častniki so jim pomagali, stari pa so poslušali.

Major Kerepeš je bil med poslednjimi. Nekaj časa je poslušal, potem pa je naglo vstal in zapustil barako. Čez nekaj časa se je vrnil.

— Začni! — je zaklical v noč, ko je stal na pragu.

V temi se je oglasila harmonika. Kerepeš je vstopil v barako, za njim pa se je prikazal vojak s harmoniko.

— Vsedi se! — je primaknil major k vratom stol — in zaigraj, da se bo baraka tresla.

Častniki so nanovo oživeli. Mladi so poskakali s sedežev.

— He, zaigraj čardaš! — je zakričal nad godcem kapetan Hunfalvy. Pograbil je poročnika Nagla. Zaplesala sta hitri madžarski čardaš. Tla so se tresla pod težkimi udarci.

— Imenitno, imenitno! — je ploskal general in se na ves glas smejal.

Hunfalvy in Nagy sta bila izvrstna plesalca, zato so ju tudi drugi občudovali. Dekleta niti trenila niso z očmi.

Harmonike so utihnile. Plesalca sta obstala in se vljudno priklonila družbi. Bila sta razgreta in s čela jima je lil pot.

— Živela plesalca! — je ploskalo omizje.

— Sedaj pa bodo tudi naše kraljičine plesale — se je obrnil general proti dekletom in je pobožal svojo sosedo.

— Da, da, one bodo plesale — so vzklikali ostali. Mladim so bite vroča tla pod nogami. Pete so jih srbele.

— Valček zaigraj! — je zapovedal Kerepeš godcu.

Vojak je raztegnil harmonike in izvabil iz njih uspavajoče akorde “Herkules” valčka.

— Prosim! — se je priklonil Kerepeš sosedi in jo peljal na plesišče.

Hunfalvy je pograbil generalovo sosedo. Nady in Weiss pa ostali dekleti.

Pari so se zazibali. Zaljubljeno so zrli Častniki dekletom v oči. Mrmraje so spremljali melodijo, polagoma pa so začeli glasno peti. Kmalu je po vsej baraki odmevalo:

“Nezz a szemembe,
mondj edes, szeretsz-e meg
nezz a szemembe,
edes ugy mint reg!” ...
(Poglej mi v oči,
rec’, draga, ljubiš li me?
Poglej mi v oči,
draga, kakor prej! ...)

Bilo je kakor v velikomestnem baru. Godba, ples, petje, popivanje, poljubovanje in objemanje ...

Krog treh zjutraj se je Moric vzdramil.

— He, he, he, kholophiche, shethaj pha khremo ...

— Tiho, žid! — je zakričal nad njim Hunfalvy.

— Khosphot, khenehral — je tresel jud za ramo generala, ki je že dremal na stolu — shethaj mhoramo iti.

— Pusti me, oderuh — je zasmrčal komandant.

Moric je bil liki sitna muha.

— Jhutro je šhe, khosphot khenehral. Phusthithe thekhletha! ...

General se je vzdramil.

— Konec! — je dejal odločno.

Častniki so izpustili dekleta.

— Ophlechithe she, ljhuphiche mhoje je silil jud.

Dekleta so se zavila, se poslovila in Moric je izginil z njimi v zimsko jutro.

— Khlanjham she, khosphot khenehral — je zaklical s praga še enkrat. — Khathar phothethe šheleli, shophet phrithemo ...

Zarežal se je in šel ...

— Vražji jud! — je zagodrnjal general in se je podal k postelji. Sledili so mu drugi. Prespati je bilo treba prečuto noč ...

XI.[uredi]

— Huš! — se je stresel Štefan v strelnem jarku.

Bilo je istega večera, ko se je častniški zbor tako imenitno zabaval.

— No, kaj je Štefan? — se je oglasil sosed.

— Zebe me.

— Kakor vidiš, se tudi jaz tresem. Za trenutek sta utihnila.

— Neznosen je ta karpatski mraz — je nadaljeval Štefanov sosed, Kocmutov Jože. S Štefanom sta bila že dolga leta prijatelja. Vojska ju je ločila, ker je bil Jože dve leti starejši, sedaj pa sta se po naključju zopet našla. Zajokala sta od veselja, ko sta se v Karpatih prvič srečala in od tistega časa sta postala neločljiva.

— Zdi se mi, da ga jaz ne bom mogel dolgo prenašati. Do kosti in mozga mi reže — je tožil Štefan.

— Tako nam gre vsem. Zmrzujemo, da se nas Bog usmili.

— Nekaj strašnega je to! Saj imamo skoraj vsak dan mrliča.

— Ubogi Petkovič! Včeraj še ni mislil, da bo danes mrtev. Tako lepo je pisal ženi in otrokom! Tolažil jih je, češ, da je zdrav in pride v kratkem na dopust ... Pismo je odšlo, njega pa so našli zjutraj mrtvega. Na straži je zmrznil.

— Da, zmrznil je — je nadaljeval Štefan. — Ni bil prvi in ne zadnji.

— Ko bi bil vsaj komandant bolj človeški! ... Podporočnik Sečko mu je javil, kaj se je zgodilo in ga prosil, da bi dobilo moštvo boljšo obleko. General ga je nahrulil. — Kaj za to, če par ljudi pogine? Bomo že druge dobili — je dejal in ni storil ničesar, da bi se stanje zboljšalo.

— Hej, žalostno je vojaško življenje! — je vzdihnil Štefan.

— Drugačno niti biti ne more. Sicer pa si ga ti še malo okusil. Saj si šele prišel.

— Da, toda vkljub temu ga imam že dovolj.

— Kuj naj pa potem jaz rečem, ko že nad dve leti jem vojaški kruh? Prijatelj, to boš šele videl, kaj je vojska. Zgrozim se, ako pomislim na prizore, katerim sem bil priča. V spominu mi je ostal zlasti en prizor, ki me je v dno duše pretresel. Bilo je v Srbiji ... Pred Nisem smo se spustili v srbsko vojsko v bitko. To je bilo klanje, kakršnega nisem videl ne prej in ne pozneje. Kakor podivjana se je zakadila združena madžarsko-nemška vojska na mnogo manjšo srbsko vojsko in jo uničila do zadnjega moža.

Udrli smo v mesto. Napol je bilo že razdejano. Kar je bilo še celega, so uničili Madžari in Nemci. Živino so gnali s seboj, živila naložili na vozove, kar pa so počenjali z ljudmi, se niti povedati ne da. Starce in otroke so enostavno prebadali z bajoneti in jih streljali. Žene in dekleta so prej onečastili in jih šele potem usmrtili. Stefan, lasje so se mi ježili, ko sem to videl. V neki hiši je ležala starka na bolniški postelji v zadnjih zdihljajih. Ob postelji je klečalo petero otrok: tri dekleta in dva fanta. V sobo so vdrli trije Madžari in dva Nemca. — Usmilite se nas! — je obupno zaklicala starka. — Prizanesite nam — so sklepali roke otroci in jokali. — Glejte, mati umira. — Vse je bilo zastonj. Vojaki so pograbili dekleta, strgali z njih obleko in jih vočigledi nesrečni materi osramotili. Potem so jih umorili. Za njimi oba fanta in nazadnje ubogo mater, ki je kričala od boli ... Vidiš, Štefan, taka ti je vojska. Sedaj še nimaš pojma o njej. Ko boš slišal pesem topov in videl, kako smrt kosi v vrstah vojakov in ko boš sam izpostavljen kroglam in bajonetom, takrat boš lahko rekel: “Žalostno je vojaško življenje!”

Štefan je molče poslušal. Kar je prijatelj pripovedoval, je tudi njega pretreslo.

— Jože, ali je mogoče kaj takega?

— Tako sem se izpraševal tudi jaz, dokler se na lastne oči nisem prepričal.

— Moj Bog, kaj me še čaka! — je vzdihnil Štefan.

— Marsikaj še doživiš, o čemer se ti niti sanjalo ni.

— Trpljenja torej še ni dovolj?! Odkar sem tu, ni bilo dneva, da bi se bil vsaj nekoliko ogrel. Glej roke! Cisto so že ozeble. In hran? Kako rad bi se enkrat najedel! Saj že komaj stojim na nogah, tako sem slab. Z vodo se človek ne more nasititi, drugega pa nimam v želodcu. Ko bi imel vsaj košček kruha.

— Ej, hudo je, hudo, toda pomagati se ne da. Trpeti moramo.

— Da, trpeti. Toda zakaj? Glej, častnikom tako dobro gre! Vsak večer se zabavajo.

— He, ljubi Štefan, oni so gospodje, mi pa reveži. To pa je vendar velika razlika!

— Hm, razlika! Ali pa nismo vsi ljudje? Sicer pa nikdo ne želi vsega, kar imajo oni. Toliko nam naj dajo, da ne bomo umirali od gladu in mraza.

— Veš, oni so siti in na toplem, zato ne čutijo, kako hudo je, če ima človek prazen želodec in od mraza otrple ude.

— Hej, vojska, vojska! ... Povej mi, ali svet ne bi bil boljši brez nje. Koliko manj bi bilo gorja! ...

V tem trenutku se je fantoma približal Hrvat Vincetič.

— Dober večer!

— Dober večer! — sta odzdravila prijatelja.

Hrvat ju je žalostno motril.

— Kaj ti je, da se tako kisaš? — je vprašal navidezno veselo Jože.

— Ej, hudo je na svetu.

— No, kaj pa se je zgodilo? — je zopet vprašal Jože.

Vincetič je nekaj časa molčal.

— Prijatelja, ali imata kaj kruha? — je zastokal naposled. — Tako sem lačen, da bi žeblje grizel.

— Prijatelj — se je trpko nasmehnil Štefan — tudi midva bi jedla.

— Pred dvema dnevoma sem pojedel zadnji košček kruha. Od tistega časa pa srebam samo čorbo — je tožil Hrvat.

Tresel se je po vsem životu.

— Čisto sem že bolan, Poglejta roke! Noge pa so še hujše. Saj komaj hodim.

Vsedel se je in si sezul čevelj. Previdno je odvil obujek, ki se je držal noge.

— Jo—oj! — sta se zgrozila Štefan in Jože.

— Vidita, kaka je noga — je zaječal revež. — Druga je ravno taka.

Polovica stopala in prsti so bili črni ko oglje. Na prstih so zevale odprte rane iz katerih se je cedila voda.

— Grozno! — Zakaj pa ne javiš tega komandantu? Tu je treba hitre pomoči!

Hrvat se je nasmehnil.

— O, saj sem že javil. Trikrat sem bil pri komandantu. Brez uspeha. Vedno me je nahrulil in zmerjal. Danes me je nagnal. — Marš! Poberi se in me ne pridi več nadlegovat! — je kričal nad menoj. Jokal sem od bolečin in ga prosil, naj me pošlje v bolnico. — Noge izgubim, ako jih ne bom zdravil — sem mu dejal. — Kaj za to? — se je zarežal. — Četudi pogineš, ne bo nič hudega. — Glejta tovariša izgubljen sem! Ozebline me mučijo, da bi kričal. In lačen sem. Strašno je to življenje. Poginiti moram, ako ne najdem človeka, ki bi se me usmilil.

— Prijatelj, midva bi ti rada pomagala — je dejal sočutno Jože — toda ne moreva. Kruha nimava in ne obleke.

— O, kako so v častniški baraki veseli, mi pa umiramo gladu ... Barakovič je pred eno uro umrl. Zima ga je stresla in je izdihnil. Sakonyi se sedaj bori s smrtjo in najbrž še to noč izdihne ...

Vzdihnil je in počasi nadaljeval:

— Tudi name pride vrsta. Čutim ... Tako rad bi še živel! Ženo in deco imam. Reveži so, ako pa me izgubijo, bodo še večje sirote.

Oči so se mu zasolzile.

— Z Bogom, tovariša! Grem. Morda zaspim ter pozabim na glad in bolečine ...

Odšepal je. Štefan in Jože sta molče zrla za njim.

— Moj Bog, koliko gorja! — je vzdihnil prvi.

— Vidiš, Štefan, taka je vojska.

— Strašna je ... Ubogi Vincetič! Čez dva-tri dni bo najbrž tudi on počival v zemlji. Žena in deca ga bodo zastonj pričakovali.

Utihnil je.

— Ali ne bodo tudi mene pričakovali zastonj? — se je vprašal tiho. V srcu mu je oživela slutnja, da bodo Karpati njegov grob.

— Da, strašna je! Kletve in solze jo spremljajo — je govoril zase Jože. Pozno v noč sta prijatelja govorila. Naposled ju je premagal spanec. Vlegla sta se na gola tla in zaspala ...

XII.[uredi]

Štefanovo pismo, v katerem je sporočil, da gre na fronto, je žalost pri Kozarjevih še povečalo. Vsem se je dozdevalo, da je zaprhutala mimo okna črna sova in v srca se jim je zajedla slutnja, da je vse izgubljeno.

Starkine oči so osteklenele, ko je prečitala pismo.

— Oh, Karpati! — je zajokala in pokopala obraz v dlani. Liki pošast tisočerih žrel so se dvigali pred njo visoki Karpati.

— Z Bogom, Štefan, z Bogom! — je ihtela, ko da bi videla sina že mrtvega pred seboj.

V zapečku je zastokal oče. Po Štefanovem odhodu je še bolj zlezel v gube. Vedno težje je bilo breme, ki mu je slonelo na ramenih in ga potiskalo k tlom.

— Vražja vojna! — je siknil skoz zobe. Kdo bi mu mogel to šteti v zlo? Dva sina mu je pogoltnila, sedaj pa so mu iztrgali še tretjega — zadnjega in sicer po krivici. Po zakonu bi moral biti oproščen in ga je samo maščevalnost brezsrčnega Nemca pahnila v žrelo smrti.

O Aničini tugi ni potrebno govoriti. Saj smo videli njeno trpljenje, ko smo jo spremljali v zimskem jutru proti domu in prisluškovali njenim tožbam, ki jih je zaupala Minki. Mnogo je trpela. Prejšnje, brhke Anice ni bilo več. Ostala je samo njena senca: bled obraz, globoke, zamišljene oči, zmučeno telo, ki je često podrhtavalo. Kaj čuda, da se je mlado, lepo dekle tako spremenilo? Izgubila je Jakoba in Štefana. Težavna je bila njena naloga, a še mnogo bolj ko vse delo, jo je mučila misel na ta dva. Ljubila ju je, zato so hitele njene misli za njima. Tresla se je zlasti za prvega. Bil ji je več od Štefana, ker je od njega pričakovala svojo srečo. “O, Bog, kaj je z njim?” — je vzdihovala često. Enkrat je dobila od njega pismo, potem pa nič več. Prepričana je bila, da ji je zvest, zato ni mogla razumeti, zakaj molči. Bala se je najhujšega in ta misel je postoterila njeno gorje.

Hiši, v kateri je žalost postavila svoje ognjišče, se vsak rad izogne. Tako je bilo s Kozarjevimi. Obiskov že prej niso imeli mnogo, odkar pa tudi Štefana ni bilo doma, je bil tuj človek pri hiši bela vrana. Kozarjevih osamelost ni vznemirjala. Čutili so, da jim boli nikdo ne bi mogel zmanjšati, zato jim je bilo celo ljubo, da so bili sami. Govorili so malo. Srca je vsem težila ista tuga, zato ni bilo treba, da bi drug drugega mučili s tožbami. V začetku je bil molk neznosen, polagoma pa so se mu privadili. Hipoma pa je v samotni dom prisijal solnčni žarek in ga napolnil z novim življenjem.

Bilo je prvo nedeljo po Aničinem srečanju z Minko. Kozarjevi so končali z obedom in se posedli krog peči. Nekaj časa so se pogovarjali, potem pa je zavladal v sobi molk. Oče si je prižgal pipo in je napol dremaje spuščal v zrak goste oblake dima. Mati je rožljala z rožnim vencem. Vsak dan ga je imela v rokah in prebirala debele, oguljene jagode. Molila je za svojega Štefana, za katerim se je često tako zamislila, da je pozabila na rožni venec in se je vzdramila iz zamaknjenosti šele takrat, ko je molek zaropotal na tleh. Anica si je s čitanjem krajšala čas.

Mimo okna je švignila senca. Kmalu nato so zaškripala vežna vrata in potem se je zaslišalo na sobnih vratih plaho trkanje.

— Naprej! — je zaklicala Anica. Vrata so se odprla. Na pragu je stala Minka. Z obraza ji je odsevala zmedenost.

— Minka! — je vzkliknila Anica. Hitela je proti vratom in zgrabila Minko za roko, še preden je utegnila ta pozdraviti. Iz oči ji je sijala radost. Prijateljičinega prihoda je bila zelo vesela.

— Dober dan! — je pozdravila Minka, ko jo je Anica pripeljala do matere. Ozrla se je v njen otožni obraz in v srcu je začutila do nje spoštovanje. Bila je Štefanova mati in to je bilo dovolj, da jo je v prvem trenutku vzljubila.

Starka se je začudeno zagledala v mlado, lepo dekle. Zdelo se ji je, da je že videla ta obraz, ni pa se mogla domisliti, kje in kdaj. Čudila se je, kako je zablodila v njihov osameli dom.

Dekle je opazilo začudenje na starkinem obrazu, zato je takoj pojasnilo, kaj jo je privedlo k njim.

— K Anici sem prišla na obisk — se je nasmehnila. — Seveda, ako vas ne bom motila — je dodala neodločno.

Mati se je nasmehnila.

— O, ne, ne boš motila — je odvrnila. — Le razgovorita se. Reva je itak vedno sama.

Dekleti sta se vsedli k peči in začelo se je kramljanje, kakršnega v Kozarjevi hiši že dolgo ni bilo. Od časa do časa je celo oče vzel pipo iz ust in se je z odprtimi usti čudil, kako je bilo mogoče, da je postala Anica naenkrat tako zgovorna. Čudila se je tudi starka. Dekleti sta prerešetali vse mogoče stvari. Ure so potekale liki kratki trenutki. O svoji tugi še niti govorili nista, ko se je začel spuščati na zemljo mrak in se je morala Minka posloviti.

Prvemu obisku je sledil čez nekaj dni drugi in potem je začela Minka pogosto zahajati h Kozarjevim. Dozdevalo se ji je, da ima tam svoj drugi dom. Polagoma se je popolnoma udomačila. Anica jo je že prej ljubila, sedaj pa sta jo vzljubila tudi oče in mati. Postala njima je draga ko Anica. Najraje bi jo vedno imela pri sebi. Ako je nekaj dni nista videla, se njima je dozdevalo, da je v hiši vse mrtvo. Minka pa je tudi zaslužila njuno ljubezen. Tolažila ju je in njima tako nežno govorila o raznih stvareh, da sta za nekaj časa pozabila na svoje nadloge.

Samo takrat, ko je mati govorila o Štefanu, ni našla Minka tolažilnih besed. Nemo je poslušala starkine tožbe in gledala svetle solze, ki so ji polzele po velem licu. Bolestno je vzdihnila in nagnila glavo, da bi skrila solze, ki so ji zalile oči. Mati jo je začudeno gledala. Njene skrivnosti ni poznala, zato ni vedela, zakaj jo Štefanova usoda vedno tako gane. Na tihem je želela, da bi ji dekle povedalo, kaj jo teži, vsiljiva pa ni hotela biti, zato je ni povpraševala. Kmalu je vse izvedela.

Nekaj dni pred Božičem je dobila Minka od Štefana z bojišča pismo. Prepričana je bila, da je Štefan tudi domačim pisal, zato se je hitro odpravila h Kozarjevim, da bi videla tudi tisto pismo. V sobi je našla mater samo. Sedela je pri peči in strmela v daljavo. V roki je držala kos papirja. Ko je zagledala Minko, se je bridko nasmehnila.

— Mati, kaj vam je! — je pristopila k starki in jo je prijela za roko.

— Štefan je pisal — je odvrnila starka. — V Karpatih je.

Ponudila ji je list, ki ga je držala v roki. Minka ga je z drhtečo roko vzela in hlastno čitala.

— Saj ne piše nič žalostnega, vi pa ste vendar tako otožni — je pogledala mater, ko je pismo prebrala. Tudi njej je bilo pri srcu, da bi najraje jokala, toda premagala se je, da bi ubogo starko potolažila.

— Ne, ne piše žalostnega — je govoričila starka bolj zase ko za Minko — ne piše žalostnega, a vem, da mu je zelo hudo. Zato ne piše žalostnega, ker noče, da bi jokala. Vem. Taka sta bila tudi Martin in Jožef. Vedno sta pisala, da ni nič hudega, dokler nista prišli črni karti, da ju več ni med živimi. Tako bo s Štefanom ... O, Karpati, Karpati! ... Požrli ste Jožefa in sedaj ... sedaj ... požrete še Štefana ...

— Mati, kaj govorite? — je zakričala Minka in je ovila roke starki krog vratu.

Starka je osupnila ob tem izbruhu bolesti. Čutila je, da teži Minko skrito gorje. Pomagala bi ji rada, zato je še mnogo bolj zaželela, da bi ji dekle potožilo svojo bol. Nekaj časa je čakala, da se je Minka pomirila, potem pa jo je narahlo stresla.

— Minka, Minka — jo je poklicala tiho — zakaj so te moje besede tako vznemirile? Ali tudi ti žaluješ za Štefanom?

— Ah, kako sem nesrečna, kako neizmerno nesrečna — je vzdihnilo dekle.

Starki se je začelo jasniti. Vzbudila se ji je misel, da se Minka in Štefan morda bolj poznata, kakor je ona mislila. Sedaj je razumela, zakaj jih je dekle obiskovalo in zakaj je vzdihovalo in jokalo, ko so govorili o Štefanu. Čudila se je, da se tega že prej ni domislila. Da bi se prepričala o resničnosti svoje domneve, je hotela priti skrivnosti do dna.

— Minka, ali bi smela vedeti, kaj te teži? — je vprašala mehko.

Dekle se je še bolj stisnilo k starki in ni ničesar odgovorilo. Slišalo se je samo ihtenje.

— Povej mi, zakaj si nesrečna — je nadaljevala mati — morda ti lahko pomagam.

Minka je odkimala z glavo.

— Meni nikdo ne more pomagati — je dejala vsa potrta.

Umolknila je, čez čas pa je kakor v sanjah nadaljevala:

— Samo on ... on edini, toda njega ni in ... in ... ga morda ne bo.

Starka jo je strme poslušala. Vedela je, da je dekle sanjarilo o Štefanu, vkljub temu pa jo je vprašala:

— Koga ni?

— Štefana, mojega ljubega Štefana — je obupno zakričala Minka. — Štefana, ki ga tako gorko ljubim in brez katerega ne bom nikdar srečna.

Mati je vzdihnila. Prijela je Minko za glavo in ji na čelo pritisnila rahel poljub. V trenutku je pozabila na svojo tugo.

— Ti ljubiš Štefana? — je pobožala Minko. — O, ti ljubi moj otrok, kako sem nesrečna, da moraš toliko trpeti radi njega! A ne smeš obupati! Glej, saj še ni vse izgubljeno! Upajte, da nama ga Bog srečno pripelje iz vojske. Potem pa ti ga več nikdo ne vzame in bomo vsi srečni.

Starka sama ni verjela svojim besedam, toda morala je govoriti tako, da bi vsaj nekoliko olajšala Minkino gorje.

Dolgo sta govorile mati in nevesta o Štefanu. Besede so pričale o veliki ljubezni, ki je gorela v, srcu obeh. Težko bi bilo povedati, katera ga je ljubila bolj. Najbrž obe enako. Saj sta goreli njuni srci samo zanj. Materi je bil uteha starih dni, Minki pa življenjska sreča. Obe sta se tresli zanj, in čutili sta, da bi za vedno zašlo solnce njunega veselja, ako bi ga izgubili.

XII.[uredi]

Enakomerno so potekali dnevi v strelnem jarku. Do kakih sprememb je redko prišlo. Od jutra do večera mraz in glad, isto od večera do jutra. To je bila pesem, ki se je ponavljala dan na dan. Častniki so jedli, pili in se zabavali, moštvo prezebovalo, gladovalo, godrnjalo in klelo. Strah pred kaznijo ga je zadrževal, da se ni uprl in le redki so bili, ki so iz ljubezni do rodne zemlje prenašali veliko gorje. Do večjih spopadov ni prišlo. Samo topovi so peli svojo počasno pesem. Za spremembo so se od Časa do časa tudi prednje straže nekoliko spraskale. Uspeh takih iger je navadno bil, da je obležalo v snegu nekaj mrtvih, ostali pa so privedli tu in tam dva ali tri Ruse, nakar so brzela v Budimpešto poročila o sijajnih zmagah in velikem številu ujetnikov.

Nekega dne je pesem topov utihnila. V taborišču je zavladalo živahno vrvenje. Iz ozadja so prihajali obloženi vozovi: nekateri polni mesa, drugi vina, ruma in drugih pijač. Poln je bil tudi poštni voz. Ni bilo na njem samo pisem, marveč tudi mnogo večjih in manjših paketov. Moštvo se je kar trlo krog njega in marsikateremu se je razširil obraz od smeha, ko je poštar zaklical njegovo ime in mu nato izročil pismo in paket. Mnogo je bilo srečnih, še več pa takih, ki so praznih rok odhajali od voza. Toda tudi ti so pozabili na svojo žalost ob pogledu na velike kupe mesa in kruha in na veliko množino vina ter ruma. To se je pripravljalo za vse.

Proti večeru sta zanesla dva vojaka v največji strelni jarek veliko smreko. Odločena je bila za božično drevo, kajti ta večer je bil — božični večer.

Kožarjev Štefan je bil med onimi, za katere poštni voz ni imel niti pisma, niti paketa. Božični večer je bil zanj tudi drugače žalosten. Ko so se tovariši zbirali krog revnega božičnega drevesa, da bi čutili vsaj senco božičnega veselja, je on moral zadeti na ramo puško in se podati v mrzlo zimsko noč na stražo. V gozdu jo praznoval božično noč.

Božična noč, kako žalostna si bila za Štefana! Take v življenju še ni imel.

Štefan je zapustil taborišče. Kmalu ga je objel črn gozd visokih smrek. Fant je stopil na eno ozkih stezic in šel proti svojemu mestu. Večkrat je že bil na straži, toda takih občutkov ni imel še nikdar. Ude mu je pretresal mraz. Od trenutka do trenutka ga je tudi pri srcu prijelo, da se je zgrozil. Nekaj časa je korakal gor in dol. Ko se je nekoliko ogrel, se je ustavil. Tesno se je zavil v plašč, potegnil kapo na ušesa in se naslonil na mogočno drevo.

Noč je bila mirna. Topovi so molčali Božično Dete je prineslo mir na svet. Ta zavest je prisilila k molku velika jeklena žrela, ki so bljuvala ogenj in smrt. Sovraštvo je za trenutek ugasnilo, da se vsaj noč miru ne bi skrunila s prelivanjem človeške krvi. Skrivnosten mir je kraljeval v vsej okolici. Samo vrhove visokih smrek je nagibal vetrič semtertja in stresal z njih sneg. Liki tajnostno šepetanje je udarjalo Štefanu na uho šumljanje iglastega listja. Ves zavzet je prisluškoval. Dozdevalo se mu je, da sliši iz daljave mehko božično pesem. Oko se mu je zasolzilo od ganutja. Po vsem životu je začutil prijetno utrujenost in hipoma mu je izginila izpred oči vsa okolica. Zasanjal je.

Dežela sanj, kako si bajna! Ubogega Zemljana dvigneš iz solzne doline in mu pričaraš pred oči zlate gradove, pravljična kraljstva, kjer se mu izpolni sleherna želja. Take so bile Štefanove sanje.

Komaj je zatisnil fant oči, mu je duh Splaval preko visoke Karpate. Preletel je širno madžarsko ravan in se ustavil pred domačo hišo. Kako spremenjen je bil stari rodni dom! V vencih in zastavah je plaval in se kopal v svetlobi pomladanskega solnca. Krog hiše se je trlo morje naroda. Petje in vriskanje je pretresalo zrak. Na skednju je igrala godba. Takega veselja pri Kozarjevih še ni bilo. Začudeno se je oziral krog sebe. Podal se je v sobo. Mati mu je prihitela nasproti. Razširila je roke in ga pritisnila na srce. Obraz se ji je smejal, ko je zaklicala: “O, prišel si ljubi Štefan! Glej, gostijo smo pripravili. Vedeli smo da prideš, zato smo te pričakovali in pripravili vse potrebno. Kar v cerkev se popeljemo, da g. župnik zvežejo vajine roke ... Štefan je strmel in še ni prišel do sape, ko ga je starka pograbila in peljala v sosedno sobo: “Glej Minko! Uboga revica te je tako dolgo pričakovala! Sedaj je več ne smeš zapustiti!” Mladenič se je stresel. Prevzelo ga je nenavadno sladko čuvstvo. Pred seboj je zagledal Minko, lepo, kakor je ni videl še nikdar. Imela je belo svileno obleko. Lase ji je pokrival pajčolan, ki je segal do tal, venčal pa jih je lep, bel venec. V naročju je držala šopek krvavordečih nageljnov. Liki kraljica iz tisočinene noči je stala pred njim. Milo ga je gledala in se mu smehljala. “Minka, Minka, ali si ti?” je vzkliknil on prevzet od velike radosti. Skočil je k Minki in ji ovil roko krog pasu. “Štefan, kako težko sem te pričakovala”, je dahnilo dekle in je nagnilo glavico na njegovo ramo. “Kako si lepa, ljuba moja nevesta!” Srečna nevesta je povesila oči in se je ljubko stisnila k svojemu ženinu. “Štefan, ti se šališ!” je dejala z nagajivo očitajočim glasom. “O, ne! Res si lepa ko ti rdeči nageljni. Minka, takega si mi dala pred naborom. Še sedaj ga imam. Na srcu sem ga nosil in vedno čuval. V žalosti me je tolažil. Poljubljal sem ga in mislil nate.” Dolgo sta se pogovarjala in obnavljala stare spomine. Potem pa so pristopili oče, mati in Anica. Vsi so se podali na dvorišče. Pred vrati je stala okrašena kočija. Vprežena vranca sta rezgetala in čakala trenutka, da zdirjata. Za prvim vozom so se vrstili drugi. Svatje so jih zasedli. Minka in on sta se peljala proti sreči. Pri cerkvi ju je pozdravila pesem zvonov. Orgije so zabučale, da so se okna stresla. Tako slovesne poroke že dolgo ni bilo. Vsa zmedena sta zaročenca prestopila cerkveni prag. Fočasi sta korakala proti oltarju. Tisoč oči se je oziralo proti njima. Začudeno šepetanje ju je spremljalo. Lepa nevesta je vse očarala. On je bil ves srečen in ponosen. Na oltarju so plapolale sveče. Dozdevalo se mu je, da njihov plamen ni bil še nikdar tako svetel. Pred oltarjem sta se ustavila. Vzdrhtela sta, ko sta zagledala sivolasega župnika. Zvonovi so utihnili, orgije umolknile. Mladi srci sta se tresli od pričakovanja. V trenutku se je dvignila izza oltarja velika, črna pošast. Postajala je vedno večja in večja, bližala se je, zakrila oltar in iztegnila roke proti njemu. Zgrabila ga je za prsi, in ga stiskala, da je ječal in trepetal od groze ...

Štefan se je zdramil. Pred njim je stal vojak, ga na prsih držal za suknjo in ga tresel.

— He, komam, ebredj fel (Hej, prijatelj, vzbudi se)! — je kričal nad njim. Štefan je začudeno gledal vojaka pred seboj. Ni mogel razumeti, kaj je z njim.

Še vedno je stal pod vtisom sanj in se je šele čez nekaj časa domislil, da stoji na straži in je oni vojak prišel, da bi ga zamenil. Molče je pozdravil, prepustil svoje mesto tovarišu in šel proti taborišču.

Težko bi bilo popisati mladeničevo žalost. V sanjah je zrl raj svoje sreče pred seboj. Sedaj je bilo vsega konec.

— Minka, Minka, nikdar te ne bom videl! — je vzdihnil. Bil je prepričan, da so mu sanje napovedale, kaj ga čaka. Ugrabila ga bo smrt, predno bo videl svojo izvoljenko.

XIV.[uredi]

Božič je minul in v tabora se je zopet začelo staro življenje. Samo topovi so še vedno molčali na obeh straneh. Rus ni streljal, zato so tudi naši mirovali. Ta molk je bil sumljiv. Vsakdo je čutil, da se nekaj pripravlja. Častniški zbor se je sestajal in posvetoval. Patrole so bile poslane na vse strani. Brez uspeha so se vračale nazaj. Izslediti niso mogle ničesar. Ruskih vojakov ni bilo videti nikjer. V taboru je vladala negotovost; Nekateri so bili mnenja, da je ruska vojska utrujena in bo počivala, dokler je ne napadejo, drugi pa so bili prepričani, da se nasprotnik pripravlja na večji napad, zato je prenehal s streljanjem, da ne bi vzbudil pozornosti. Dogodki so kmalu pokazali, da so poslednji imeli prav.

Nekega jutra se je zaslišal iz višine ropot zrakoplova. Vojska je prisluhnila. Častniki so pograbili daljnoglede in jih naperili v smeri, odkoder se je slišalo brnenje. V začetku niso ničesar videli. Čez nekaj časa pa se je prikazala v zraku majhna točka. Ropot je postajal glasnejši, obenem pa se je tudi točka večala. Sličila je velikemu orlu, naposled pa se je videlo, da je bil zrakoplov. Vse oči so bile uprte v zrak. Vedeli so, da je sovražnik prišel v vas, toda zrakoplov je letel v taki višini, da na streljanje niso mogli misliti. Čudni ptič je nad taboriščem obstal. Nato je začel v velikih kolobarjih krožiti in se je pri tem neopaženo spuščal vedno nižje. Kakih petkrat je obkrožil taborišče, potem pa je naglo odfrčal.

— Nekaj se kuha — je dejal general, ko se je častniški zbor po odhodu zrakoplova zbral v baraki na posvetovanje. Rus nam hoče podkuriti.

Enakega mnenja so bili vsi častniki. Samo tega niso vedeli, kako bi doznali za sovražnikovo nakano in kako bi mu odgovorili.

— Gospodje, kaj nam je začeti — je povzel besedo general. — Pretresti moramo položaj in potem začeti z delom, da bomo pripravljeni za vsak slučaj.

Sledila je dolga debata. Drug za drugim so prihajali častniki z raznimi nasveti in ker je vsak menil, da je njegov nasvet najboljši in edino pravi, je prišlo do glasnega prerekanja in bi se morda celo stepli, ako se ne bi bali kazni. Videlo se je, da je večina častnikov imela mnogo več smisla do dobrih jedi, finih vin, kvartanja in lepih deklet, kakor pa do vojaških stvari. Bilo je pač lažje jesti, prazniti kozarce in se zabavati na vse mogoče načine, ko pa si treti glavo s težkimi vojaškimi vprašanji.

Naposled se je dvignil podporočnik Sečko, ki je prej molčal. Prosil je za besedo.

— G. general — je začel pogumno — prepričan sem, da nas hoče sovražnik na poseben način presenetiti. Lahko pričakujemo vroče ure. Jasno je, da se moramo za sprejem pripraviti. V ta namen je potrebno, da se dožene, kje se skriva glavna sila sovražne vojske in od katere strani nam preti nevarnost?

Častniški zbor je molčal. Mladega Sečka niso cenili, ker je bil Slovenec in se ni hotel udeleževati njihovega veseljačenja, sedaj pa so ga vkljub temu poslušali. Za kožo jim je šlo, zato jim je bil dober pameten nasvet, četudi ga je podal omalovaževani Slovenec.

— Dobro — je prikimal general. — Dognati treba, pri čem smo, toda kako? Vse patrole so se vrnile brez uspeha.

Ozrl se je po zbranih, ko da bi z ozirom na to pričakoval kakih nasvetov. Častniki so pogledovali drug drugega. Molčali so. Naposled se je zopet oglasil Sečko.

— Gospod general, pošljite ven še eno patrolo! Da pa vam ne bo treba iskati moža, ki bi jo vodil, izjavljam, da sem pripravljen prevzeti to nalogo. Z vašim privoljenjem se podam takoj na pot. Potrebujem samo deset mož.

Častniki so ostrmeli. Od mladega tovariša, ki so ga povsod zapostavljali, takega nastopa niso pričakovali. Niso ga imeli za sebi enakega, sedaj pa jih je vse osramotil. Nehote se jim je vzbudilo spoštovanje do njega.

Sečkove besede so za trenutek tudi generala spravile v zadrego. Do najvišjega klina je prilezel na častniški lestvi, a takega junaštva ni imel nikdar v srcu. Čutil je, da bi bil mladi Slovenec bolj vreden generalskega čina, ko on, ker je bil junak, on pa ga je dobil po milosti, ker je bil madžarski magnat. Svojih čustev seveda ni pokazal na zunaj, marveč se je hladno obrnil k podporočniku.

— Vašo ponudbo sprejmem — je dejal rezko. — Izberite si deset mož in pojdite! Sečko je pozdravil in se obrnil proti vratom. V tem trenutku je zagrmelo. Zemlja se je stresla. Častniki se še niso zavedli, kaj se je zgodilo in je že drugič zagrmelo, še silne je ko prej. V bližini je zahreščalo, nato pa se je slišal močen udarec. Zvrnila se je mogočna smreka, ki jo je granata v sredi presekala. Obrazi so obledeli.

— Ven! Proč od tukaj! — je zakričal general in je skočil izza mize, da bi prvi pobegnil.

— Bum! — je zabobnelo tretjič tako močno, da se je general sesedel. Granata je počila pred barako.

— Oh! — se je slišal vzdih.

— Izgubljeni smo! — je zastokal neki polkovnik.

Častnike je oblil mrzel znoj. V srca se jim je zajedel smrtni strah. Čutili so, da se je začel smrtni ples, kakršnega si niso želeli. Tresli so se. Topovi so peli svojo pesem. Granate so lomile stoletna drevesa, kopale globoke jame in so žvižgale preko barake, da je šlo skozi mozeg in kosti. Vrata so ječala, okna žvenketala. Sečko je pritisnil kljuko, da bi šel ven. Zunaj je treščilo. Nevidna sila ga je vrgla nazaj. Preplašeno so gledali vsi proti vratom. Medtem je priletela druga granata.

— Hrsk! — in šla je polovica strehe. Odnesla jo je granata, ki je zadela ob njo in se za barako zarila v zemljo.

— Oh, kaj bo, kaj bo! — je tarnal general.

Položaj je bil res obupen. Iti iz barake bi se reklo, podati se v gotovo smrt. A tudi baraka ni nudila nobenega varstva, ker je bilo treba pričakovati, da lahko vsak trenutek prileti granata in uniči vse.

Nič na boljšem niso bili strelni jarki. Moštvo je popadla groza. Dozdevalo se mu je, da se bliža sodni dan. Tresli so se zlasti novinci, ki takega grmenja še niso slišal. Posamezni streli so sicer padli že prve dni, a ta dan je bilo, ko da se je vse zaklelo zoper 38. polk. Topovi so neprenehoma bruhali ogenj. Silni poki so pretresali okolico. Zemlja se je tresla ko da bi bil potres. V zraku so žvižgale granate. Prinašale so smrt in uničenje. Stoletne smreke so se zvragale na tla. Skale so se drobile, barake rušile in začele goreti. Živali so zdivjale in bežale v gozd. Rezgetanje konj, mukanje preplašenih volov in krav je bilo slišati. Mnoge so že nosile na sebi kal smrti, ker so jih ranili drobci granat in šrapnel. Zdaj-zdaj se je katera zvrnila in se v bolečinah zvijala po tleh, dokler ni zadnjikrat brcnila in iztegnjena obležala.

Granate so padale na levo in desno. Kar so zadele, je bilo zapisano poginu. Tudi ljudi niso pomilovale. Z grozo v srcu so se stiskali vojaki v skrite kotičke strelnih jarkov, toda tudi tam niso bili varni. V hipu je treščilo in na reveže se je vsula debela plast zemlje. Nekaj korakov pred njimi je počila granata in jim zaprla pot. Na desno in levo so začeli begati, toda izhoda niso našli nikjer. Molitev, kletve, tarnanje, vzdihovanje je prihajalo iz njihovih src. Iz oči jim je zijal strah, kakršnega čuti človek, ki ve da ga takoj pograbi smrt.

Tik za strelnimi jarki se je na nekoliko bolj zavarovanem prostoru skrivala kuhinja. Dasi je imel polk večkrat vroče dneve, je ostala kuhinja vedno nepoškodovana. Moštvo je dobilo zaupanje do nje. Dozdevalo se je, da je zavarovana proti granatam. Tudi onega dne so našli streli vsak kotiček, kuhinja pa je stala še nedotaknjena. V pečeh je prasketal ogenj, v velikih kotlih pa se je kuhala juha in govedina za obed. Kuharji so se nekaj časa tresli, ko pa so videli, da se jim je izognila granata, jim je strah izginil iz srca in so pogumno vršili svojo nalogo. Krog peči pa se je polagoma zbralo tudi mnogo drugih vojakov, ki so tam iskali zavetja pred smrtonosnimi streli.

— Bum — je zagrmelo v trenutku. Treščilo je. Iz zemlje je švignil plamen. Gost oblak dima se je valil proti nebu. Ko ga je veter razgnal, se je nudila očem grozna slika. Kjer so prej stale peči, je sedaj zevala globoka odprtina. Krog nje je bilo raztresenih tisoč kosov in koščkov železa. Med njimi so ležala krvava in ožgana trupla brez rok, brez nog in glave. Nekoliko dalje so ječali in se zvijali po tleh ranjenci. Bilo jih je mnogo. Nekateri so bili zapisani smrti, drugi pa so dobili le manjše rane. Vsem je zrla groza iz oči ...

Topovi so dobro rešili svojo nalogo. Pesem jeklenih žrel je bila učinkovita. Večjega uspeha si sovražnik ni mogel želeti. Povzročil je mnogo škode, mnogim zadal smrt in vojsko napolnil s strahom. To je bilo dovolj.

Proti večeru so postali streli vedno bolj redki. Naposled je zavladal nad taboriščem mir. Častniki so prilezli iz barake in se podali proti strelnim jarkom. Pri vsakem koraku so naleteli na krvave žrtve. Prizori, ki so jih zrli, so jih popolnoma pretresli. Desetina polka je bila uničena in sicer v trenutku, ko so morali biti pripravljeni na napad. Vsi so vedeli, da Rus ne bo miroval, marveč je bila pesem topov predigra k pravemu smrtnemu plesu, ki bo še mnogo hujši. Njihova slutnja se je kmalu uresničila.

XV.[uredi]

— Oh, groza! — je šepetal Štefan in se stiskal v kot, ki je bil najbolj zapuščen in globok. Ob vsakem strelu se je stresel.

— Jože, kaj če katera granata tudi sem zablodi — se je obrnil k tovarišu, ki je sedel poleg njega.

— Nič se ne boj, Štefan. Midva sva na varnem, — je tolažil Jože prijatelja. — Sicer pa prisluhni. Streljanje postaja bolj milo. Sovražnik se je naveličal in kmalu utihne.

Jože se ni motil. Dva-, trikrat je še zabobnelo, potem pa je vse utihnilo.

— Štefan, rešena sva — je vzkliknil Jože. — Kako sva srečna, da se nama ni zgodilo nič hudega.

— Hvala Bogu — se je ozrl Štefan navzgor. — Gotovo naju je On obvaroval. Vsak trenutek sem pričakoval, da bodeva živa pokopana.

— Da, hvala Bogu — je potrdil tovariš. —Ko bi naju le še nadalje varoval. Ako mi podeli milost, da se živ vrnem domov, ga bom celo življenje zahvaljeval.

— O, tudi jaz! — je vzdihnil Štefan. — Vsako leto bom šel na božjo pot.

— Štefan, zunaj vlada mir — je speljal Jožef pogovor na drug predmet. — Morda bi bilo dobro, da pogledava ven. Moj želodec je prazen. Pogledati bo treba za obedom.

Prijatelja sta vstala in zravnala od dolgega čepenja sključene ude. Jožef se je obrnil proti izhodu. V tem trenutku se je Štefan nečesa domislil. Prijel je tovariša za roko in ga pridržal nazaj.

— Jože — je začel z negotovim glasom — počakaj nekoliko. Nekaj bi ti rad povedal.

Štefanov glas je bil otožen, zato je prijatelj osupnil.

— Kaj ti je, Štefan, da si postal tako žalosten? — je vprašal sočutno.

— Vsediva se še nekoliko. Vse ti bom povedal.

Vsedla sta se. Štefan je nekaj časa molčal, ko da bi hotel zbrati svoje misli.

— Prijatelj, — je začel čez nekaj trenutkov — noč in dan me preganja slutnja, da ne bom nikdar videl svojega doma.

— Štefan — ga je zgrabil Jože za roko — izbij si iz glave take misli. Ravno sedaj si videl, da naju Bog čuva. Tudi v bodoče naju ne bo zapustil.

Štefan je odkimal z glavo.

— Ne, prijatelj — je nadaljeval otožno — ne morem se rešiti te slutnje. V začetku sem jo preganjal, toda čim bolj sem si prizadeval, da bi jo iztrgal iz srca, tem bolj globoko se je zajedla. —

Oddahnil si je in potem nadaljeval:

— Umreti bom moral. Krogla mi zapoje smrtno pesem, kakor jo je zapela Jožefu, in divji Karpati bodo moj grob ...

— Nehaj, nehaj Štefan! — ga je rotil Jože. — Ne ubijaj se s takim govorjenjem.

— Pusti Jože! — je prosil Štefan. — Morda mi bo lažje, ko izpovem vse, kar mi teži srce ... V teh dneh, ki sva jih prebila skupaj, sem spoznal, da si mi pravi prijatelj, zato ti zaupam tajnost, o kateri nisem še nikomur govoril ...

Z roko si je pogladil čelo. Razmišljal je, kako bi začel pripovedovati svojo zgodbo.

— Hudo mi je pri srcu, ko pomislim, da bom moral umreti. Ne bojim pa se smrti toliko radi sebe, ko radi nekega drugega bitja ... Izvoljenko imam, ki me ljubi in zelo trpi, ker sem moral oditi. Še bolj pa bo nesrečna, ako me za vedno izgubi. Oh, niti pomisliti ne upam, kako jo bo ranila vest o moji smrti ...

Štefan se je zgrozil, ko da bi čutil Minkino bol.

— Mlakarjevo Minko poznaš. Ona je moja izvoljenka ... Sedaj pa poslušaj! Prošnjo imam do tebe. Na predvečer nabora mi je Minka dala rdeč nageljček. Obljubil sem ji, da ga bom čuval in ji ga ob prvem srečanju pokažem. Ta nageljček nosim v molitveniku, ki ga imam vedno tu v žepu ... Jože, vedno sva skupaj. Upam, da se tudi na bojišču ne bodeva ločila. Ko boš videl, da padem, mi vzemi iz žepa molitvenik z nageljčkom in ga nesi domov, ako ostaneš pri življenju. Molitvenik izroči ubogi materi ...

Glas so mu zadušile solze in je šele čez nekaj trenutkov mogel nadaljevati svoj govor.

— Povej ubogi starki, da sem mnogo molil iz njega in sem v molitvi vedno našel tolažbo ... Nageljček pa izroči Minki. Reci ji, da sem ga vedno na srcu nosil. Mnogokrat sem se zagledal vanj. Božal, poljubljal sem ga in sem pri tem mislil nanjo. Povej ji, da je bila moja največja želja, da bi jo še enkrat videl in jo osrečil... Jože, tolaži jo. Naj pozabi name in se poroči, da lažje preboli ta udarec. Ne želim, da bi me do smrti objokovala. Preveč jo ljubim, zato želim, da bi bila srečna ...

Zaihtel je. Debele solze so se mu vsule izpod trepalnic. Jože je molčal. Njegove oči so se tudi sumljivo svetlikale. Štefanova zgodba mu je segla do srca.

— Tako — je zopet povzel besedo Štefan, ko se je nekoliko umiril. — Sedaj sem ti zaupal svojo tajnost. Ali storiš, za kar sem te prosil?

— Najbolje bo — je odvrnil Jože — ako do tega ne pride, marveč se oba zdrava vrneva domov. Upajva, da se to zgodi. Ako pa te res zadene smrt, seveda zadostim tvoji želji ...

— Hvala ti, Jože — je stisnil Štefan prijatelju roko. — Sedaj mi je lažje pri srcu. Minka bo vedela, da sem ji bil do smrti zvest in videla bo nageljček, ki mi ga je dala.

— Toda, kaj bo, ako tudi jaz padem? — se je domislil Jože.

— Potem poneseva skrivnost v grob — je vzdihnil Štefan.

Prijatelja sta pozabila na obed, na glad in na vse, kar se je zgodilo. Ostala sta v svojem kotičku in se še dolgo pogovarjala. O smrti sta govorila, zato ni čudno, da se je v njuna srca zajedla še večja tuga.

XVI.[uredi]

V mraku, ko je utihnila pesem topov se je podporočnik lotil svoje naloge. Izbral je deset vojakov in sicer samih Slovencev in Hrvatov. Med njimi sta bila tudi Štefan in Jožef, ki sta po onem žalostnem razgovoru zapustila svoje skrivališče.

— Fantje — je začel, ko so bili vsi zbrani — na sprehod bomo šli. Rusi so sedaj utrujeni, zato se nam ni treba bati ničesar. Vzamite s seboj puške, dvajset nabojev in bajonete.

Vojaki so hiteli v strelne jarke po orožje.

— Kaj neki hoče g. podporočnik? — je vpraševal Štefan prijatelja, ko sta se oboroževala.

— Saj si slišal. Na sprehod bomo šli in sicer proti ruskemu taborišču. Zdi se mi, da bi g. podporočnik rad vedel, kaj Rusi delajo in na kaj se pripravljajo.

— Najbrž je tako. Toda ali se ne podajamo v veliko nevarnost.

— Kakor se vzame. Ako nas sovražnik ne opazi, nas ne zadene nič hudega, v nasprotnem slučaju pa nam lahko gre za kožo.

Utihnila sta.

— Ste pripravljeni? — je vprašal mladi častnik, ko so se vojaki zopet zbrali.

— Da — so vsi odvrnili.

— Izbral sem vas, ker vem, da ste med vsemi vojaki najboljši. Čaka nas težka naloga. Prikrasti se moramo do ruskega tabora, da izvemo, na kaj se sovražnik pripravlja. Ako bomo previdni, se nam ne zgodi nič hudega. Pazite na to, da ostanemo vedno skupaj.

Dvema vojakoma je izročil žepne električne svetiljke, eno pa je pridržal sam.

— Naprej!

Posadka je zavila v gozd. Objela jo je tema. Molče so korakali možje za podporočnikom. Steze ni bilo, marveč so gazili po snegu. Svetiljke so dajale toliko svetlobe, da so se lahko izognili drevesom.

Patrola je hodila že nad eno uro. Zasledila ni ničesa, kar bi jo zanimalo. Ponekod se so videli sledovi razdejanja, ki so ga povzročili topovi. Izogibati se je bilo treba mogočnim deblom, ki so ležala po tleh. Pri tem so delali vojaki velike ovinke.

Poročnik se je hipoma ustavil. Posvetil je naprej. Moštvo je stalo pred neprodirnim grmičevjem.

— Kaj sedaj? — se je vprašal na tihem Sečko.

Zavili so na desno ob grmičevju. Podporočnik je od časa do časa dvignil svetiljko in posvetil na desno in levo. Iskal je stezo.

Gozd je bil tih. Nobenega glasu ni bilo slišati. Vojakom je bilo tesno pri srcu.

— Te sprehod ni ravno prijeten — je zašepetal Štefan prijatelju.

— Hja, taki sprehodi niso za zabavo — se je nasmehnil Jože.

— Mene je kar strah v tem skrivnostnem gozdu. Bog ve, kaj nas čaka.

— Tudi meni je nekako tesno pri srcu.

— Hop! — je zaklical v tem trenutku Štefan, ki se je v temi za dva koraka oddaljil od ostalih.

Moštvo se je ustavilo.

— Kaj je? — je vprašal Sečko.

Štefana ni bilo nikjer.

— Pomoč! — se je slišal zadušen glas iz snega.

Poročnik je posvetil krog sebe.

Iz snega je molelo dvoje rok.

— Potegnite me ven! — se je zopet slišalo zamolklo.

— Pozor! — je poveljeval mladi častnik. — Nikdo se ne sme zganiti!

Potegnil je iz nožnice meč. Zabadal ga je v sneg, da bi se izognil jarku, v katerega je padel Štefan. Kmalu je stal pri fantu.

— Kocmut, Žinkovič, pridita sem! — se je obrnil k moštvu.

— Potegnita ga ven!

Vojaka sta se sklonila, zgrabila za roke. V naslednjem trenutku je bil Štefan zunaj.

— Oh! — je vzdihnil. Iz oči mu je odseval strah. Po vsem životu se je tresel.

Patrola je nadaljevala pot. Bila je bolj oprezna ko prej. Dva vojaka sta imela dolge palice in sta preizkušala tla, da se morda moštvo ne bi zopet zaletelo v kak jarek.

Moštvu je nepričakovano zaprla pot bodeča žična ograja. Vojaki so se ustavili. Svetiljke so ugasnili.

— Tiho! — je zašepetal mladi častnik. Prisluhnil je. Ni bilo slišati niti najmanjšega šuma.

V temi so se splazili do ograje. Preskočiti je niso mogli, ker je bila previsoka.

— Škarje sem! — se je obrnil Sečko k vojaku, ki je nosil v nahrbtniku nekaj orodja.

Škarje so parkrat zaškrtale in pot je bila kmalu prosta.

— Fantje, sedaj pa moramo biti zelo previdni — je dejal tiho podporočnik. — Mislim, da smo blizu ruskega tabora ...

V bližini je počila veja. Sečko je utihni. Vsi so prisluhnili. Prhutanje se je slišalo, potem pa je bilo zopet vse tiho.

— Ptica je zletela! — je dejal pomirjevalno častnik.

Prerezano žico so vojaki odstranili.

— Sedaj pa počasi in tiho naprej! — je ukazal šepetaje častnik. — Nahajamo se na sovražnikovem ozemlju in nas lahko vsak trenutek opazi straža.

Liki sence se je plazila enajstorica mož. Počasi so lezli naprej. Brez luči je bila hoja težavna in treba je bilo veliko opreznosti.

— Jarek — je zašepetal vojak, ki je šel prvi. Palica je tičala globoko v snegu.

Sečko se je sklonil in za trenutek posvetil.

— Zapuščeni strelni jarki — je dejal tiho.

Vzravnal se je in prisluhnil.

— So puške nabasane?

— Da — so dahnili vojaki.

— Pripravljeni moramo biti na vse.

Zavili so ob strelnem jarku. Ko se je končal, so v prejšnji smeri nadaljevali pot. Prišli so do drugega in kmalu nato do tretjega jarka. Oba sta bila prazna.

— Čujte! — je nenadoma pretrgal molk Štefan.

Moštvo se je ustavilo. Vsi so napeli ušesa.

Iz gozda je prihajal nejasen ropot. Kaj ga je povzročalo, se ni dalo razločiti. Sečko se je vlegel in pritisnil uho na sneg.

— Nekdo se bliža — je dejal, ko se je čez nekaj trenutkov dvignil.

Ropot je postajal močnejši in kmalu je bilo slišati enakomerne korake.

— Stopite vsak za eno drevo! — je velel podporočnik. — Puške imejte pripravljene, toda streljati ne sme nikdo, ako ne ukažem.

Sečkov sosed je bil Štefan, poleg njega pa se je skrival Jože. Podporočnik se je obrnil k njima.

— Človeka, ki se bliža moramo dobiti v roke. Vidva ga morata napasti. Pazita! Ko bo šel mimo, ga naglo napadeta in Vržeta na tla. En mu poklekne na prsi, drugi pa mu naglo zamaši usta še preden bi mogel zakričati.

Začeli so se trenutki pričakovanja. Napeti so bili zlasti za Štefana in Jožefa.

— Oh, kaj bo! — je vzdihnil Štefan.

— Top, top! — je odmevalo iz teme. Za trenutek je vse utihnilo. Potem pa se je zopet slišal top, top.

— Naprej! — je zašepetal častnik, ko je postava korakala mimo dreves.

Štefan in Jožef sta skočila in v naslednjem trenutku so tla zabobnela. Neznanec je ležal v snegu. Jože mu je klečal na prsih, Štefan pa usta tiščal skupaj.

Častnik je posvetil tujcu v obraz. Bil je ruski vojak.

— Ujet si! — je dejal Sečko ruski. — Bodi miren! Ako storiš, kar ti ukažem, se ti ne bo zgodilo nič hudega, ako pa ne boš ubogal, te čaka smrt.

Ujetnik se je stresel.

— Si bil na straži?

Rus je molčal.

— Si bil na straži? — je še enkrat vprašal častnik in je nastavil ujetniku bajonet na prsi.

— Da, — je zajecljal.

— Ali je bil še kdo drugi s teboj?

Zopet molk.

Sečko se je dotaknil z bajonetom ujetnikovega grla.

— Ne — je zastokal revež.

— Dobro! ... Sedaj pa odgovarjaj na moja vprašanja! ... Gorje ti, ako se zlažeš! Odrežemo ti nos, ušesa, staknemo oči, nazadnje pa te ubijemo.

Rus se je tresel od strahu.

— Kako daleč je še do ruskega tabora?

— Četrt ure.

— Kaj dela sedaj vojska?

— Spi. Samo straže bedijo.

— Kje stojijo straže?

— Ena pri častniški baraki, ostale pa ob strelnih jarkih.

— Kje pa je častniška baraka?

— Takoj ob robu gozda.

— Kako se glasi lozinka in odziv?

— Moskva, matuška.

— Sedaj pa sleci plašč!

Kmalu je bil Sečko pravi ruski vojak. Zavil se je v plašč, na glavo je potisnil ujetnikovo kučmo in na ramo nataknil njegovo puško.

— Čez eno uro se vrnem — se je obrnil k vojakom. — Ostanite tukaj! Ujetnika čuvajte! Ako se kdo približa, storite z njim, kakor smo s tem postopali. Streljati smete samo v slučaju, ako bi vas napadla večja posadka ...

Izginil je v temi. Stopal je počasi in tiho. Čez dobre četrt ure je prispel na konec gozda. Pred seboj je zagledal svetlobo, ki je prihajala skozi okna.

— Častniška baraka.

Obstal je in se razgledal krog sebe.

— Straže ni videti.

Previdno se je plazil proti baraki. Stisnil se je k steni. Iz barake se je slišala glasna govorica.

— Posvetujejo se.

Uho je pritisnil na steno.

— Topovi so dobro rešili svojo nalogo — se je slišalo iz barake.

— Patrola — je nadaljeval drug glas — ki se je ravnokar vrnila, je javila, da je naspotnikov tabor zelo razdejan. Med moštvom vlada popolna zmeda.

— Položaj treba izkoristiti — se je oglasila tretja oseba. — Nasprotnik je utrujen in preplašen. V slučaju napada bomo imeli z njim lahek posel.

Sečko je napel ušesa, da bi ujel vsako besedo. V trenutku ga je premotil ropot. Prisluhnil je. Nekdo se je bližal.

— Straža — mu je rojilo po glavi. — Ako me dobi, sem izgubljen.

Ozrl se je krog sebe. Za hrbtom je zagledal debelo drevo. V trenutku se je vlegel in se splazil k drevesu. S puške je snel bajonet.

Koraki so se bližali. Leno je korakal vojak ob baraki. Podporočnika ni opazil.

— Hvala Bogu! — si je oddahnil častnik, ko je odšel stražnik mimo. Nekaj trenutkov je še počakal, potem pa se je splazil na prejšnje mesto.

— Ne! — je bilo prvo, kar je slišal.

— Da! — je nasprotoval nekdo razburjeno.

— To je neumnost!

— Ni res! Vojska je spočita, zato bomo jutri zjutraj napadli nasprotnika. Topničarjem naročimo, naj oddajo zjutraj točno ob devetih iz vseh topov strel. To povzroči v nasprotnem taboru zmedo. Med tem naše vrste navalijo na strelne jarke in še preden se nasprotnikova vojska zave, kaj se je zgodilo, bodo jarki zasedeni ...

Glas je utihnil.

— Glejte, da bo vse pripravljeno! — je dejal končno. — Lahko noč!

— Tako! Sedaj pa vem vse — si je dejal Sečko.

Splazil se je v gozd, tam se vzravnal in hitel k tovarišem.

— Tukaj sem! — se je oglasil še preden so ga ti opazili.

— Je vse v redu? — je takoj nato vprašal. — Da — je odvrnil Štefan.

Hitro se je preoblekel in se potem obrnil k ujetniku.

— Ti greš z nami, toda ne boj se! Ne bomo ti storili nič hudega.

— Počasi in tiho naprej! je velel moštvu. Posadka se je zganila in izginila med drevjem v smeri, kakor je prej prišla.

XVII.[uredi]

— Prevaril nas je — se je jezil general in se vprašaje oziral po častnikih, ki so stali krog njega.

— Jaz pa mislim, da tega ni storil — je odvrnil major Kerepeš.

— Glejte, ob sedmih je že — je zopet povzel besedo komandant. — Že zdavnaj bi se moral vrniti.

— Morda je v gozdu zašel — se je oglasil Grünwald — in se je radi tega zamudil. General je odkimal.

— Najbrž ga ne bomo nikdar več videli.

— Do sedaj je bil vendar dober vojak! — je menil Nagy.

— Res! Zadovoljen sem bil z njim. Vkljub temu pa mislim, da nas je opeharil.

— Zakaj pa bi to storil? — je vprašal Kerepeš.

— Hm! Ali si pozabil na oni večer.

— Kaj, radi tiste malenkosti bi se spozabil?

— Ali niste videli, kako je bil ogorčen? Nekateri častniki so prikimali.

— Sedaj se je maščeval. Deset najboljših vojakov si je izbral in sicer same Slovence. Gotovo je prestopil z njimi k Rusom.

— In nas izdal? — je vprašal poročnik Hunfalvy jezno.

— Vražji Slovenec! — je siknil skozi zobe Kerepeš.

— Izdajalec! — je zašumelo med častniki.

Sečka radi slovenstva nikdar niso ljubili, sedaj pa so ga začeli naravnost sovražiti.

— Glejte, glejte! — je pokazal proti gozdu kapetan Weiss.

— Patrola se vrača! — je vzkliknil Kerepeš.

— Dvanajst jih je — je pripomnil Griinwald. — Morda imajo ujetnika.

— Prezgodaj smo obsodili Sečka.

General je molčal in gledal.

Medtem se je podporočnik približal k častniškemu zboru. Stopil je pred generala in ga pozdravil.

— Gospod general, vrnili smo se.

Bil je zasopen in je le težko govoril.

— Ali ste imeli kak uspeh? — je vprašal komandant.

— Gospod general, za dolga pojasnila ni časa, zato dovolite, da takoj povem, na kaj se moramo pripraviti ... Ob devetih se vsuje na nas vsa sovražna sila.

Častniki so se spogledali.

— Kako to veste? — je zopet vprašal general.

— Gospod general — je odvrnil z odločnim glasom podporočnik — povedal sem, da imamo malo časa na razpolago in bi radi tega pojasnjevanje lahko izostalo. Ako pa hočete vedeti, vam povem, da sem prisluškoval razgovoru ruskega častniškega zbora. Spotoma smo ujeli tega vojaka. Izprašal sem ga o vsem, kar mi je bilo potrebno. Nato sem se preoblekel v njegovo obleko in se prikradel k baraki ruskega častniškega zbora.

Za trenutek je prenehal, da bi si oddahnil. Častniki so nepremično zrli vanj.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

— Jezus, Marija! — je zakričal nato. Puško je izpustil, zakrilil z rokami in omahnil. Iz prsi mu je privrela kri. Obležal je kakor mrtev ...

Zimsko solnce se je že nagibalo k zatonu, ko je začela borba ponehavati. Vojski sta začeli omagovati. Še enkrat sta napeli sile in sedaj je ruska vojska omagala. Začela se je polagoma umikati in ko je dosegla na drugi strani gozd, se je obrnila in spustila v beg.

Na zemljo se je spustila noč in je zakrila sledove krvavega klanja. Vojska se je podala k počitku. Samo bolničarji so hiteli na bojišče, da bi nudili ranjencem pomoč, mrliče pa pokopali.

Med vojaki, ki so se vrnili iz bitke, je Jožef zastonj iskal Štefana.

— Revež, slutnja ga ni varala! — je vzdihnil.

— Najti ga moram!

Spomnil se je na svojo obljubo. Ni mu dala miru.

Pridružil se je bolničarjem in se podal z njimi na bojišče.

XVIII.[uredi]

Kake pol ure je ležal Štefan v nezavesti. Po vsem životu ga je spreletaval mraz, bolela ga je rana in to ga je vzbudilo. Odprl je oči. Nad seboj je zagledal mrak. Zazeblo ga je. Z roko se je oprl, da bi se dvignil.

— Jezus! — je zaječal bolestno in omahnil na tla. V prsih ga je zabolelo in iz rane mu je bruhnila kri. Šele sedaj se je popolnoma zavedel, kaj se je z njim zgodilo.

— O Bog, ranjen sem! — je vzdihnil in pritisnil roko na srce, da bi ustavil kri. Tla so bila krog njega že prepojena z njo, a vedno je še curljala. Ranjenec je čutil, da jo bo vso izgubil. Bajonet mu je prerezal odvodnico, zato zanj ni rešitve.

— Umrl bom! — je šepetal tiho. — Moja slutnja se bo uresničila ...

Zaprl je oči in zaječal. Moči so mu pojemale. Po vsem telesu je začutil veliko utrujenost.

— Jezus! Jezus! Usmiljenje! — je vzdihoval. — Odpusti! Odpusti!

Utihnil je. Čez nekaj časa se je zganil ...

— Minka! Minka! — je dahnil komaj slišno. — Z Bo—o—go—om! ...

To so bile zadnje besede, ki jih je izgovoril pri zavesti. Potem se mu je začelo blesti. Mlada narava se je že borila s smrtjo, domišljija pa mu je predstavljala slike, da se je tresel ob njih.

— Proč! Proč od mene! — je zakričal. — Pusti me! — je začel nato prositi. — Ne ubij me! ...

Za trenutek je umolknil.

— O, zabodel me je! — je kriknil obupno. — Oh, kri, kri! Rdeča kri! Teče iz prsi.

Z rokami se je zgrabil za prsi. Nekoliko se je umiril.

— Uh, boli, peče! — je začel trgati s sebe obleko, dokler ni popolnoma razgalil prsi.

Hipoma se je veselo nasmehnil.

— Minka! Minka! Ti si? Ne jokaj! Glej, kmalu pridem ... Že grem .... Že grem. O, kako bodeva srečna! ... Nageljček! Glej, nageljček, ki si mi ga dala! Čuval sem ga. Tu, na srcu sem ga nosil ...

Izvoljenko je gledal v duhu in bil je srečen. A kmalu ga je oblil mrzel pot. Minka je izginila, iz zemlje pa je vstajala grozna bela postava: človeška lobanja s štirimi črnimi odprtinami in človeško okostje. Postava je naraščala in polagoma zakrila vse. Štefan je videl samo njo. Na rami je imela koso.

— Smrt! — je zašepetal z grozo v srcu. — Smrt! — je zaječal. — Smrt! Smrt se mi bliža, — je zakričal. — Skrij “koso! ... Bojim se ... Bliža se ... Tiho se plazi, da je ne bi opazil ... O, potuhnjenka, vidim te, vidim ... Ne boš me ukanila ... Že prej sem vedel, da prideš ...

Prizor se je spremenil. V daljavi je zagledal sključeno starko. Na palico se je opirala. Oči so ji begale po tleh. Iskala ga je. Štefan jo je spoznal.

— Mati! Mati! — je zaklical — tukaj sem. Pridite ...

Starka je iskala dalje. Obrnila se je v, drugo smer.

— Ne sliši me — je zastokal Štefan. — Tako blizu je, a ne bo me videla.

Zaihtel je. Prijel ga je krč. Prsi so se mu začele močno dvigati.

— Sedaj se ... da ... je ko ... nec. O joj! Smrt! M . a . ti . i! M . in . ka . a!

Zahropel je in mlado življenje je ugasnilo ...

Ko je že Jože po dolgem iskanju prišel do Štefana, je bil ta že trd. Pokleknil je poleg njega in ga začel tresti.

— Štefan! Štefan! — ga je klical.

Štefan se ni ganil. Jože se je nagnil nad njega, mu nastavil uho na prsi in prisluhnil. Srce je mirovalo.

— Ubogi Štefan! — se je dvignil Jože. Pokrižal se je in molil za rajnega.

— Gospod, — je vzdihnil h koncu — daj mu večni mir in pokoj! Večna luč naj mu sveti.

Zopet se je nagnil nad prijatelja. Odpel je površnik in iz notranjega žepa potegnil molitvenik. Odprl ga je. Pri luninem svitu je videl suhi nageljček, ki ga je ubogi Štefan tako zvesto čuval.

— Ah, nesrečna vojska! Koliko gorja povzročaš! — je povesil glavo in tiho zajokal.

XIX.[uredi]

Pesem topov je utihnila. Mašince so nehale ropotati. Vojaki so zagnali proč puške. V trenutku so pozabili na gorje, ki so ga prestali v strelnih jarkih. Iz srca jim je prikipela pesem. Vriskali so, ko so vlaki drveli z njimi proti domačiji.

Slamna vas je oživela. Drug za drugim so prihajali možje in fantje. Nekateri se niso vrnili. Med temi je bil tudi Kožarjev Štefan.

Preteklo je že pol leta po proglasitvi miru. Pri Kozarjevih se je vse spremenilo. Zapeček se je izpraznil. Mati je kmalu po Štefanovem odhodu na fronto zbolela. Dva tedna pozneje ji je zapel mrtvaški zvon. Ne dolgo nato ji je sledil oče. Tudi Hektorja ni bilo več. Nekega jutra so ga našli ob materinem grobu zmrznjenega.

Anica je ostala sama, dokler se ni vrnil iz vojske Jakob. Poročila sta se in začela gospodariti. O Štefanu nista dobila nobenega sporočila. Dolgo sta ga pričakovala, naposled pa sta izgubila upanje.

Nekega dne je prišel h Kozarjevim Kocmutov Jože.

— O, Jože, kako pa si ti zablodil k nam — je vzkliknila Anica, ko ga je zagledala.

— Tako mimogrede sem se oglasil — je odvrnil Jože.

Medtem je prišel iz hiše Jakob.

— Jože! Ti si živ? Kdaj pa si prišel? Jože se je nasmehnil.

— Včeraj ...

— Mislili smo, da si mrtev — je nadaljeval Jakob.

— Kje pa so mati? — je speljal Jože razgovor v drugo smer.

— Na pokopališču — je vzdihnila Anica.

— Kaj, umrli so? — se je začudil Jože. Za trenutek je utihnil.

— Potem ...

— Kaj potem? — sta silila vanj Anica in Jakob.

— E, neki molitvenik bi jim moral izročiti ... In pozdrave.

— Molitvenik in pozdrave? — je vprašala Anica. — Od koga pa?

Jože je potegnil iz žepa molitvenik in ga izročil Anici.

— Jezus, Marija! ... To je molitvenik rajne matere! ... Jože, kje si ga dobil?

— Štefanu sem ga vzel — je odvrnil fant.

— Štefanu? ... Kje pa je on — sta oba vprašala.

— V Karpatih je ostal ...

Anica je vzdihnila.

Jože je povedal, kaj se je s Štefanom zgodilo, potem pa se je poslovil in zavil proti Mlakarjevim.

— No, starki je bila prihranjena žalost je razmišljal spotoma. — Anica bo hitro pozabila, ker ima Jakoba ...

Na Minko se je spomnil.

— Reva, njej bo hudo ... Kako naj ji sporočim, kaj se je zgodilo?

— Zmajal je z glavo in se zopet zamislil.

Minko je našel na vrtu. Sedela je na klopi in šivala.

— Dober dan! — je pozdravil.

Dekle se je streslo.

— Tako sem se ustrašila — je pogledalo fanta.

— Pridna si, Anica, pridna ... Morda balo pripravljaš?

Nasmehniti se je hotel, ko pa je videl, kako je dekle ob tem vprašanju obledelo, mu je smeh zamrl na ustnicah.

— Ali si sama doma? — je hipoma prešel na drug pogovor.

— Da. Oče in mati sta odšla v trg ... Kaj pa je tebe privedlo sem — se je vprašaje ozrla v fanta.

— V vas sem prišel. Včeraj sem se vrnil iz vojske, sedaj bi se pa rad nekoliko razgledal po vasi.

— Iz vojske — je ponovila tiho Minka.

— Da iz vojske ...

— Na katerem bojišču pa si bil?

— Najprej v Srbiji, potem pa v Karpatih.

— V Karpatih? — je dahnila Minka komaj slišno.

— Da.

— In iz Karpatov si se vrnil?

— Da, iz Karpatov ... In tebi sem prinesel pozdrav.

Minka se je zdrznila.

— Pozdrav?

— Da, pozdrav ... In neki spominček ... — Kakšen spominček?

— Imel sem nekega tovariša, ki tebe pozna ... On mi je dal neko malenkost, naj ti jo po povratku domov izročim ...

— Kdo je bil ta tovariš? — je vprašalo dekle hlastno.

Jože ni vedel, kako bi odgovoril.

— Prosim te, povej, kdo je bil? ... In kakšen je tisti spominček.

V srcu se ji je vzbudila zla slutnja. Iz oči ji je zrla tiha groza.

— O Bog, kaj naj storim? — je vzdihnil pri sebi Jože. Zdelo se mu je, da bo najbolje ako ji kar pokaže nageljček. Iz žepa je potegnil listnico.

— To ti pojasni vse! — je izročil Minki majhen zavitek.

Minka ga je z drhtečo roko prevzela. Papir je odvila.

— Jezus, Marija! — je hipoma zakričala. Zavitek ji je padel iz rok. Liki okamenela je strmela predse.

— Oh! — se je zgrabila za prsi. Omahnila je ...

— Minka! Minka! — jo je Jože pograbil. — Kaj ti je?

Ležala mu je v naročju ko mrtva.

— Kaj bo? Kaj bo? — je tarnal fant.

Položil jo je na klop. Nato je tekel k studencu po vodo.

Kakih pet minut je Jože močil in drgnil Minko po čelu, preden je odprla oči.

— Minka, vzbudi se! — jo je tresel za ramo.

Dekle se je naposled vzdramilo.

— Ah, kako mi je hudo!

— Pomiri se, Minka!

Minka se je sklonila in pobrala nageljček.

— Nageljček, tebe imam, a njega ni ... Iz oči so ji privrele solze. Obrisala jih je in se obrnila k Jožefu.

— Govori mi o Štefanu! ... Povej vse, kar veš o njem! ...

Jože se je vsedel.

— S Štefanom sva bila že pred vojsko prijatelja. Najino prijateljstvo pa se je še bolj poglobilo, odkar sva se na fronti prvič srečala. Bila sva drug drugemu v tolažbo. On je bil vedno otožen. Nekega večera mi je izdal vzrok svoje žalosti. — Jože, slutim, da me čaka smrt! — mi je dejal. Tolažil sem ga, toda zastonj. — Čutim, da umrem — mi je venomer ponavljal. Odkril mi je skrivnost, da te ljubi in se radi tebe boji smrti. Prosil me je, naj te po povratku na dom obiščem. — V žepu imam molitvenik, v njem pa je rdeč nageljček — je dejal. — Ko se vrneš, pojdi k materi, izroči ji molitvenik in ji povej, da sem često molil iz njega ... Nageljček pa daj Minki. Reci ji, da sem ga vedno nosil na srcu ...

Minka je ihtela ko otrok. Jože je za trenutek prenehal in jo tolažil.

— Povej ji, da sem jo neizmerno ljubil. Tolaži jo! ... Poroči naj se in pozabi name!

— O, Štefan, Štefan! — je zakričalo dekle. — Kje si?

Krčevito je jokala.

Jože je počakal, dokler se ni izjokala.

— Naslednjega dne — je nadaljeval — smo imeli strašno bitko. — Z Bogom! — mi je dejal Štefan. — Ne pozabi na mojo prošnjo! Pozdravi domače, mater, Minko ... — Potem se več nisva videla ... Zvečer se je bitka končala. Vrnili smo se v strelne jarke. Štefana nisem našel med vojaki. Spomnil sem se na njegovo prošnjo in svojo obljubo. Ni mi dala miru. Podal sem se na bojišče. Šel sem od vojaka do vojaka. Naposled sem našel Štefana. Bil je že mrtev. Na prsih mu je zevala široka rana ... Svojo obljubo sem izpolnil. Molitvenik sem izročil Kozarjevi Anici, nageljček pa je tukaj ...

— O, kaj mi pomaga nageljček! — je tarnala Minka — Štefana, ljubega Štefana bi mi pripeljal nazaj! ...

Žalostno je pogledala Jožefa.

Fant je povesil oči. Ni mogel prenesti Minkinega otožnega pogleda.

— Ah, nesrečna vojska! ...

— Res, strašna je bila!

— Kako srečna sem bila pred enim letom! Imela sem Štefana. Ugrabila mi ga je. Sedaj sem sama ...

Zajokala je.

— Minka, potolaži se! Čez nekaj časa pozabiš na vse to, potem pa bo dobro ...

— Nikdar! Ne, nikdar ne pozabim na to gorje. Pregloboka je rana, da bi mogla zaceliti ...

— Glej, celo Štefan je želel, da bi pozabila nanj in se poročila. —

— Nikdar! Brez Štefana zame ni življenja ... Sama ostanem ... Vse moje življenje bo posvečeno njegovemu spominu.

Jože je začutil do Minke veliko spoštovanje.

— Minka, tvoja ljubezen je neizmerna. Po teh besedah je vstal.

— Z Bogom, Minka — je podal dekletu roko.

— Z Bogom, Jože! ... Bog ti povrni, kar si storil Štefanu in meni.

Fant je zginil za ogalom.

— O, nageljček, nageljček, samo ti si mi ostal! — je vzdihnila Minka in pritisnila suho cvetko na ustnice.

Žalost jo je prevzela. Zastrmela je v daljavo.

— Kje si Štefan? Kje si? ... Oh, vojska, vojska! Vzela si ga in meni si strla srce ...

Na zemljo se je spuščal mrak. V daljavi so pela dekleta, ki so se vračala s polja. Otožno je donela pesem preko polja in travnike ...

“Kito cvetja mu je dala,
S cvetjem dala mu srce;
Sama v vrtu je ostala,
On po svetu šel od nje ...”

— Oh, kako je to žalostno — je vzdihnila Minka. Spomnila se je na zadnjo kitico:

“Čez ograjo vrtno gleda,
Mnogo mimo gre ljudi;
Deva bleda, deva bleda,
Njega od nikoder ni!” ...

Glava ji je omahnila. Iz oči se ji je vlil potok solz.

— Da:

“A njega, njega ni!
A njega od nikoder ni!” ...