7 pravljičnih zgodb

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
'
Zdenka Obal
Spisano: Uredila Suzana Srnjak
Viri: Obal, Zdenka (2008). 7 pravljičnih zgodb. Ljubljana: Morfem. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Zdenka Obal – 7 pravljičnih zgodb


MEDVEDEK IN POMLADNA VILA[uredi]

Medvedek Godrnjavček se je zbudil prej, kot je prišla v deželo pomlad. Poln pričakovanja je stekel iz brloga, da bi videl pomlad, o kateri mu je pripovedovala mamica. Res, da jo je enkrat že videl, a takrat je bil še majhen in se je ni spomnil prav dobro. Toda ko je stopil na jaso, mu je na obraz leglo razočaranje. Začel je godrnjati: »Kje je pomlad, o kateri mi je pripovedovala mamica? Dan je siv in pust. Kje je zlati sonček? Kje se skriva? Veje so gole, sama puščoba. Nobenih dišečih rožic. Žalost in nobenega veselja.« Medvedek Godrnjavček bi godrnjal še naprej, če tisti hip ne bi priletela Pomladna vila. Imela je dolge, zlate lase. Oblečena je bila v živo pisano obleko. Medvedek jo je začudeno pogledal in se vznemiril. Nikoli še ni videl lepšega bitja. Pomladna vila mu je rekla: »Pomeri se! Kaj godrnjaš? Ali veš, da si me presenetil in prehitel? Moral bi še spati.« »Saj sem hotel še spati, a sem se zbudil od veselega razburjenja, da bi videl pomlad,« ji je odgovoril medvedek. Dobra Pomladna vila ga je milo pogledala in dejala: »Mislim, da bo najbolje, da se še malo zadremuckaš, jaz pa bom medtem poletela do sončka in ga prosila, naj sije bolj toplo, da bo prebudil naravo. Natresla bom cvetje in drevje odela v brstiče.« »Velja, vrnil se bom v brlog in še malo zadremal,« se je strinjal Godrnjavček. Poslovil se je od pomladne vile, odhlačal nazaj v brlog in zaspal. Ko se je zbudil v beli dan, ni mogel skriti navdušenja nad čudovito naravo. Jasa je bila pokrita z mehko zeleno travo, med njo pa so se šopirile pisane rožice. Čebelice in metuljčki so letali s cveta na cvet. Drevesa okoli jase so bila odeta v brste. Na njih so žvrgolele ptičke. Lepo vreme in čudovita narava sta priklicala nasmeh na medvedkova lica. Postal je dobre volje. Mehka zelena trava ga je požgečkala po podplatih. Dvignil je sprednje tačke, se zavrtel in zaspal. Od sreče je zaklical: »Juuheej!« Res je bil vesel pomladi in najraje bi objel ves svet.


AH, TI VIRUSI[uredi]

Nekega turobnega jesenskega dne je Katki nagajal nos. Nenehno ji je curljajo iz njega, zato je bila ves dan nejevoljna. Ko je mamica Katko pospremila spat, jo je pobožala po čelu ter zaskrbljeno rekla: »Upam, da ne boš dobila kakšne viroze.«  Katka, ki jo vse zanima, je vprašala: »Kaj pa je viroza?« »Viroza je bolezen, ki jo povzročajo virusi,« je dejala mama. Katkine veke so postajale teže, vedno težje, dokler niso povsem zlezle skupaj. Potopila se je v svet sanj. Sanjala je o majčkenih virusih – pravih falotih, ki so počeli različne vragolije. Zasedli so telo in potem pričarali še več virusov. To so počeli z največjim užitkom. Med njimi se je znašel virus, ki ni bil tak kot drugi, bil je drugačen, nesebičen in dober. Ni maral napadati teles.

Njegov prijatelj mu je nejevoljno dejal: »Pa kaj ti je? Virusi to počnemo že od nekdaj. To je vendar naše poslanstvo. Pridi z mano, ti bom pokazal, katera telesa je najbolje zasesti. In katerih teles se ne splača niti lotiti.« Mahnila sta jo po stanovanjih in ugotavljala, kateri ljudje so bolj dovzetni za viruse. Hudobni virus se je širokoustil: »Najlažje je napadati, ko sonce izgublja svojo moč, ko so dnevi bolj sivi in so ljudje bolj čemerni, žalostni, nejevoljni, razdražljivi … Srečnih ljudi z utrujenimi telesi, ki se veliko gibljejo in jejo zdravo hrano z veliko vitaminov, se ne splača napasti. Dobri virus je poslušal in dejal: »Ne maram, da ljudje trpijo. Še posebno ne majhni otroci.« Hudobni virus je zavreščal: »Meni so pa všeč majni packi, ki si ne umivajo rok. Te zlahka napadem. Mala malica.« »Meni se otroci smilijo. Ne morem gledati, kako bledi in onemogli ležijo v postelji,« je potožil dobri virus. »Ja, saj to ni dobro za nas, če otroci počivajo, obrambne celice nas prej spravijo iz telesa,« se je zamislil hudobni virus. Dobri virus je zaprepadeno dejal: »Le kje imaš srce? Te nič ne prizadeneta žalost v otroških očeh in njihova nemoč. Jaz malih otrok že ne bom okužil, modra odrasle ljudi – samo tiste nesramne.« Tisti trenutek je Katko zbudil atijev glas: »Zbudi se, Katka. V vrtec bo treba.« Katka je odprla oči in dejala atiju: »A veš, da sem ponoči sanjala o dobrem in hudobnem virusu?« »Ah, ti virusi,« je dejal ati in zmajal z glavo. Takrat je Katka ugotovila, da nima več težav z nosom. Nič več ni curljalo iz njega. Srečna, da je premagala hudobni virus, je odkorakala v nov dan. »Zdaj vem, česa hudobni virusi ne marajo,« si je rekla. »In od danes naprej bom ravnala tako, da se mi bodo le s težavo približali.


SNEŽNA VILA[uredi]

Nekega zimskega dne, ko je zadišalo po snegu, je Katkin ati zelo zgodaj prišel iz službe. Mislil si je: »Najbolje bo, da grem po Katko v vrtec kar peš. Sprehod nama bo dobro del in imela bova več časa za pogovor.« Katka se je razveselila atija, a ni ji bilo najbolj prav, da ni prišel z avtom. Hodila sta počasi in opazovala pusto okolico. Katka je imela od mraza rožnata lička. »Kdaj bo že sneg?« je vprašala neučakana Katka. »Zelo si ga želim. Če bo sneg, se bom lahko s prijateljčki sankala, kepala, delala snežake in angelčke …« Ati je odgovoril: »Tudi jaz si želim snega, da bo pobelil pokrajino in ne bo več tako pusta.« Doma se je Katka veselo igrala in pozabila na sneg. Mamica je Katki za lahko noč prebrala pravljico o Sneženi vili. In ko je Katka zaspala, se je pravljica o Snežni vili nadaljevala. Katka je sanjala … Sanjala, kako je Snežna vila razposajeno poskakovala po puhastih oblakih, plesala in se vrtela. Njeni dolgi zlati lasje so plapolali v vetru. Mraz ji ni mogel do živega, saj je imela na sebi obleko iz snežno belega kašmirja. »Takole,« je govorila, »zdaj bom pričarala bele snežinke, ki bodo padale na zemljo in jo odele v snežno odejo. Mamica zemlja se bo tako spočila, da se bo sveža ter čila zbudila, ko pride pomlad.« Potresla je nekaj čarobnega prahu, da so se kapljice v oblakih lažje spremenile v ledene zvezdice. Potem je vzela čarobno paličico in dejala: »Ena snežinka naj bo malo večja, tako da bo kristalček s šestimi kraki viden s prostim očesom. Druga snežinka naj ima čarobno moč, da bo v božičnem času izpolnjevala iskrene želje ljudi …« Od zadovoljstva, ker ji je uspelo opraviti, kar je nameravala, se si je na obraz prikradel nasmeh. Zaklicala je: »Uspelo mi je, zdaj lahko grem nazaj v snežno kraljestvo k svojim sestricam.« Takrat se je Katka zbudila. Vstala je zelo dobre volje. Ko je pogledala skozi strešno okno, je bilo to zastrto s snegom. Veselo je zaklicala: »Mamica in ati, poglejta, zunaj je sneg! Ravno sem sanjala o Snežni vili, ki ga je pričarala. Mogoče pa nisem sanjala in je bilo vse res. In mogoče tista čarobna snežinka, ki izpolnjuje iskrene želje, prileti tudi k meni in mi izpolni željo.« »Morda,« sta ji v en glas odgovorila mamica in ati ter se nasmehnila.

SREČNA HIŠICA[uredi]

V stanovanjskem naselju na obrobju mesta so živele hišice, ki so se lepo razumele in so bile dobre prijateljice. Med njimi je stala čedno rumena enodružinska hišica, ki je pripovedovala: »Ker v meni prebiva srečna družinica, sem tudi jaz srečna.« Tudi večina drugih hišic je čutila podobno, a med počitnicami so bile skoraj vse prazne, saj so ljudje, ki so v njih stanovali, odhajali na dopust. Zato so bile toliko bolj vesele, da so imele druga drugo in da niso bile osamljene. Nekega lepega poletnega dne so hišice predlagale srečni rumeni hišici: »Kaj, ko bi stopila do lepe in mogočne hiše, ki se čisto sama bohoti na hribu? Morda jo boš lahko prepričala, da bo postala naša prijateljica. Tako ne bo več osamljena.«  Srečna hišica se je povzpela do lepe hiše in jo ogovorila: »Živjo, kako si kaj?« Mogočni in samovšečni hiši ni bilo do pogovora. Komaj je izustila: »Kar v redu, čeprav sem sama, saj so moji odšli na morje. Navajena sem samote. Skoraj vedno sem sama, tudi ko ni čas dopustov. Mojim se vedno nekam mudi. Če ne v službo in šolo, pa na izlet.«  »Oh, to mora biti pa res grozno,« je rekla srečna hišica in nadaljevala: »Pri meni pa stanujejo mamica, očka in majhna punčka Pikica, ki mi je najbolj pri srcu. In zdi se mi, da so kar radi doma,« se je pohvalila.« »Meni je prav, da sem sama. Tako sem vedno čista in lepo urejena« ji je odgovorila mogočna hiša. »Zares si prelepa in mogočna. Že dolgo te občudujem,« ji je rekla srečna hišica in nadaljevala: »Jaz se ne morem pohvaliti z redom in čistočo. Lahko pa rečem, da pri nas doma vlada sproščenost. Pikica se veselo igra in uživa v igri in ne razmišlja, da ne bo morda razmetala preveč igrač in tako razjezila svojih staršev.« Domišljava in mogočna hiša ji je rekla s hladnim glasom: »Tale vaša Pikica je pa zares srečna, kajne? Joštu pa skoraj nič ne pustijo. Bojijo se, da bi uničil dragoceno pohištvo.« Čeprav je bilo v glasu mogočne hiše čutiti hlad, je srečna hišica hitro opazila, da mogočna hišica ni srečna. Nadaljevala je: »Pri nas doma je toplina. Člani moje družinice si vzamejo čas in prisluhnejo drug drugemu. Pikica ima najraje, če se mamica z njo igra trgovino in restavracijo, očka pa šah in bingo. Doma uživajo in se imajo fino.«  Mogočna in prelepa hiša je začutila cmok v grlu. S solzami v očeh je dejala: »Do Jošta pa starši niso nikoli potrpežljivi, ker imajo veliko dela. In vedno se jim nekam mudi. Jošt si zelo želi, da bi se mamica in oče z njim igrala, a nimata čas.« Srečna hišica je dejala: »Pri meni je čutiti radost.« »Jaz žal ne morem reči tega,« je zajokala mogočna hiša. Srečna hišica ji je razlagala: »Pri nas si pogosto povedo, da se imajo radi. Vsak dan komaj čakajo, da pridejo domov in da so skupaj. Pikica najraje zleze k mamici v naročje ali se stisne k očku.«  Tedaj se mogočni hiši razjasnil obraz: »Pa saj se mi zdi, da se imajo tudi pri nas radi, le da si mamica in očka ne vzameta dovolj časa, da bi bili skupaj doma in da bi uživali.« »Pridi, stisni se k meni,« ji je predlagala srečna hišica. »Navsezadnje sem prišla k tebi, ker hočem biti tvoja prijateljica.« »Res hočeš biti moja prijateljica?« je posmrkala mogočna hiša. »Seveda, jaz in vse hiše, ki stojijo poleg mene! Ker vemo, da vsak potrebuje prijatelje in toplino, da je lahko srečen. In želimo, da bi bila srečna tudi ti.«


JESENSKA PRAVLJICA[uredi]

MAMI, ŠE BERI![uredi]

Zvečer je Izina mamica zaklicala: »Iza, pospravi igrače in se pripravi za poslušanje!« Iza je z veseljem pospravila igrače, si umila zobe in hitro skočila v spalno srajčko, saj je vedela, da sledi najprijetnejši del dneva, ko se skupaj z mamico in medvedkom Zaspančkom potopijo v svet čudovitih knjig ter pogumnih junakov. Medvedek Zaspanček je Izina igrača, ki hodi z njo spat. Zaspanček ni navaden pliško, ampak je živ … In to vesta le onadva. Iza se je postavila k polici s knjigami in izbrala najzanimivejše. Ilustracije v slikanicah so jo zelo pritegnile. Čim prej je želela izvedeti, kaj se dogaja v njih. Slikanice je zložila na kupček, namestila medvedka v posteljo in poklicala mamico, ki se je še potikala nekje po kuhinji: »Mamica, z medvedkom sva pripravljena za branje!« Ko je mamica vstopila v otroško sobo in zagledala zajeten kup knjig, se je prijela za glavo. Obupano je dejala: »Draga moja Iza, vsega tega pa danes res ne bova mogli prebrati.« »Če so pa vse knjige lepe in želim izvedeti, kaj piše v njih,« je moledovala Iza. »No, bova videli, koliko jih bova lahko prebrala, ljubica,« ji je dejala mamica in legla zraven nje. Iza je s kupčka vzela prvo knjigo, jo pomolila mamici in rekla: »Mami, beri!« Prva je bila na vrsti slikanica z naslovom Ljuba mamica. Iza je ležala tesno ob mamici in uživala ob toplem zvoku maminega glasu. Čutila je, da je mamica ta trenutek čisto njena. Ko je mamica prebrala prvo pravljico, je Izza s prosečim glasom zaklicala: »Mami, še beri!« »V redu, zdaj bova prebrali Banane v nevarnosti,« je rekla in potegnila pisano knjigo s kupa. Začela je brati in slikanica jo je povsem prevzela. Tudi Izi je napeta slikanica zelo ugajala, bile so je same oči in ušesa. Ko jo je prebrala je Izza dejala: »Mami, še beri.« Mamica jo je ubogala. Sledila je slikanica z naslovom Pinka Polonka. Pripovedovala je o pikapolonici, ki je bila zelo pridna in lepa, dokler je ni čarovnica začarala v grdobo ter hudobnico. Tudi ta zgodbica je Izo navdušila. Želela je še več. »Mami, še beri,« je prosila. »Zdaj pa res ne morem več, imam že čisto suho grlo,« je potožila mamica, »in čas je za spanje. Kakšna boš pa jutri v vrtcu?« »No, prav, si bova pa z medvedkom Zaspančkom ogledala druge slikanice, nato pa mu bom za lahko noč še prebrala zgodbico,« je predlagala Izza. Mamica se je strinjala. Dala ji je poljub in rekla: »sladko spančkaj in lepo sanjaj.« Nato je zapustila otroško sobo. Medvedek Zaspanček in Iza sta pregledala še veliko slikanic. »Kajne, kako lepe so slikanice in kako lepo dišijo, še posebno te, ki so čisto nove,« je ugotavljala Iza. Medvedek ji je prikimal. »Ti lahko preberem knjigo Pajacek in punčka?« je Zaspančka pobarala Iza. »Ja, takšne, kjer igrače oživijo, imam najraje,« je pripomnil medvedek. Izza je začela brati. Ne zares, le pripovedovala je ob ilustracijah. A branje ni dolgo trajalo, saj jo je končno premagal spanec. Še dobro. Če ne bi prišel Spanček, bi zjutraj zagotovo zamudila v vrtec.


DOGODIVŠČINE UČNE KNJIGE[uredi]

Pozdravljeni, otroci! Sem knjiga z naslovom Čudoviti svet živali. Povedala vam bom zgodbo o svojih dogodivščinah v knjižnici. Ko sem oživela, odprla veke in pogledala naokoli, sem ugotovila, da sem v knjižnici, hramu modrosti in učenosti. Bila sem na visokem kupu knjig. Začelo se mi je vrteti. Mislila sem, da bom padla. Na srečo je k meni pristopila prijazna gospa knjižničarka z imenom Maja. Na obrazu sem ji prebrala, da je velika ljubiteljica knjig. Ko me je zagledala, so se ji oči kar zalesketale od navdušenja. »Takole,« je začela govoriti, »zdaj te bom obdelala, da boš dobila svoje mesto med drugimi knjigami in si te bodo laho izposojali mladi bralci.« V računalnik je vpisala moj naslov, ime tistega, ki me je napisal – avtorja, kdaj, kje in kdo me je izdal – torej izdajo, koliko strani imam, kdo me je opremil s slikami, kako sem visoka in široka, … Gospa Maja me je opremila tudi z nalepko in me lepo zavila. Položila me je med poučne knjige – na polico, kjer so bile še druge knjige o živalih. In bila sem pripravljena, da vstopim v svet, ki ga še nisem poznala. Najbolj sem bila vesela, ko so vame zrle radovedne in občudujoče otroške oči, ki jih je zanimala moja vsebina. Nekateri otroci so me samo prelistali in položili nazaj na polico, spet drugi pa so me odnesli seboj domov. Všeč sem jim bila, ker so moje strani porisane s čudovitimi ilustracijami, ki jih je dopolnjevalo zanimivo besedilo o živalih. V knjižnici se mi je dobro godilo, dokler si me ni izposodila punčka s svetlimi kodri. Prinesla me je domov in začela sunkovito obračati liste, tako, da je zadnjega celo iztrgala. Mislila sem, da mi bije zadnja ura. Z mano in drugimi knjigami, ki jih je imela doma, je gradila hišice. Vso noč me je pustila ležati na tleh, dokler me ni pobrala njena mama. Naslednji dan me je punčka uporabila za pladenj. Nestrpno sem čakala, da me odnese nazaj v knjižnico. »Kdo bi si misli, da tako lepa deklica tako grdo ravna s knjigami,« sem razočarano pomislila. Nekega dne me je vzel v roke fant in me z zanimanjem prelistal, a je pozabil, kje me je našel. Odložil me je na napačno polico. Bila sem kot izgubljena, kod da me ni. Počutila sem se zelo slabo. To je trajalo mesec dni, takrat pa se je gospa Maja na srečo lotila temeljitega pospravljanja polic. Pregledovala je, ali vsaka knjiga stoji na pravem mestu in me na srečo našla med knjigami o vesolju. Oddahnila sem si, ko me je pospravila na pravo polico. Še veliko neprijetnih dogodkov sem morala preživeti, a večinoma sem bila v knjižnici srečna. Bila sem občudovana in z veseljem so si me izposojali. Tako sem ugotovila, da sem lahko vesela, da sem knjiga. In kot poučna knjiga lahko otroke naučim, da postanejo pametnejši in bolj razgledani. Saj še vedno velja, da nam v življenju lahko marsikaj vzamejo, le znanja nam ne more nihče vzeti, saj nas vse življenje spremlja povsod na naši poti ter nas bogati. In še vedno drži pregovor: Več znaš, več veljaš!