7. Weisskugel (3746 m)
| 7. Weisskugel (3746 m) |
| |||||||||||||
Ako potuješ iz Trafoja v Vintschgau, pokaže se na levi iznad zelenih planin krasan, ogromni ledeni kupoli podoben vrh. Skoraj ti bolje ugaja nego kraljevi Ortler, ki se blešči v svojem snežnobelem plašču ravno na nasprotni strani. Ta prekrasna gora je Weisskugel. Dasi je bila že precej zgodaj znana, vendar je izgubila svoj deviški venec šele 1. 1861. Vzel ga ji je že enkrat omenjeni Dunajčan Specht; podpirala sta ga pri tem znamenitem in težavnem ropu vodnika Klotza. Kaka štiri leta potem so jo obiskali Angleži, med njimi znani Tuckett, s francoskimi vodniki. Njen posebni prijatelj Senn je pa poskrbel, da se je slava njenega razgleda razglasila po vseh planinskih krogih. Vkljub temu niti dandanes ni toliko obiskovana kakor zasluži.
Milijone lučic je migljalo na nočnem nebu, ko sva zapustila ob dveh po polnoči tihi hospic. Prižgala sva svetilnico in se spustila v grapo Rofenskega potoka, kjer je bilo temno kakor v rogu. Prišla sva črez ozko brv in iskala steze ali pravzaprav stopic, ki vodijo črez strme skale na vrh brega. To pa v taki temi ni bilo lahko. Scheiber je nekaj godrnjal in se jezil, menda nad samim seboj, ali nad temo, nad skalami, najbrže pa nad vsem skupaj. Slednjič sta mi oba, Scheiber namreč in luč, izginila izpred oči. Takoj potem pa začujem njegov bas, s katerim me je opomnil, naj obstanem na mestu, kjer sem, in malo potrpim, dokler ne najde steze. To je bilo seveda laže rečeno nego storjeno. Objemal sem namreč precej veliko skalo in zastonj brcal z desno nogo, da bi tudi zanjo našel varno stopinjo; pod menoj je pa grmel in bobnel potok, kakor da bi mi naznanjal, da ne smem pričakovati tam doli prijaznega sprejema. Na srečo se je vodnik kmalu prigugal s svetilnico, in bila sva urno na vrhu. Ko sva prišla ob pobočju Oberberga, ki loči Hochjoch-Ferner od Hintereis-Fernerja, na prod, sva se izognila strmemu padcu in stopila na Hintereis-Ferner tam, kjer se zavije naravnost proti jugozahodu.
Led je bil popolnoma čist, prav malo razpokan in res „kakor kamen". Luči nisva rabila več, zakaj noč je bila jasna in svetla. Kako krasno so se blesketale ledene stene Kesselwand-Fernerjevega loma v mesečini, kako grozeče so kipeli od mesečnih žarkov posrebreni vrhovi proti zvezdnatemu nebu! Od vzhoda sem je pa že prihajal jutranji mrak, zapredal v svojo tančico vrhove, stene in ledenike. Mlado jutro je začelo pošiljati svoje poslance, ki so ugaševali lučice na nebu eno za drugo. Kmalu so zažarele Stubajske planine in prvi solnčni žarki so poljubili ostri Zuckerhüttl, ki me je pozdravljal skozi zarezo med Wannenkoglom in Schrankoglom. Na zahodu in severu je pa mrak še vedno zagrinjal ledenike s temnovijoličasto tančico. Toda jutranja zarja jo je vedno bolj in bolj trgala; robila je ostre vrhove, spuščala se črez strme stene in poplavljala lesketajoče se ledenike in temne prode. Vzhodno obzorje se je rdečilo vedno bolj in bolj in že se je prikazal del solnčne oble, toda hitro se je zopet potopila v žareče morje; naenkrat se pa veličastno vzdigne kraljevo solnce izza ledenih Zuckerhiittlovih sten in mesec je popolnoma obledel. Vrhovi, stene in ledeniki so se pa kopali v solnčnih žarkih in plamteli, kakor bi bilo vse v plamenih.
Dospela sva že v vznožje Langtaufererskega vrha in pred seboj zagledala ogromno kupolo ponosne Weisskugel. Ker je tu še sneg pokrival led in so tuintam režale razpoke, sva se navezala na vrv in krenila na desno proti Hintereisjochu, črez katerega sva nameravala na vrh. Med precejšnjimi ledenikovimi prepadi sva prišla do njegovega vznožja. Do vrha sedla sva imela jako strmo pot. Pritrdila sva si dereze, ki so kaj dobro prijemale v zmerzlem snegu. Vkljub temu je bila pot precej huda in Scheiber je kar hropel, strmine pa le ni hotelo biti konec. Toda vsaka stvar le en čas trpi, je rekel Kranjec, ko je Francoza zibal, in tudi ta breg se je srednjič končal, pa ne s sedlom, kakor sva midva želela, marveč s široko razpoko,.in sicer tik pod vrhom. Bilo je nekaj sneženih mostičev črez. Ker je bil nasprotni rob precej višji, ni bilo mogoče črez skočiti. Poiskati sva si morala dovolj močen most, ako nisva hotela delati velikih ovinkov ob vrhu Inner Quellspitze (3514 m). Jaz sem zasadil cepin v sneg, vodnik je pa preiskoval mostiče. Prvi se je takoj sesul, komaj ga je malo potipal s cepinom. „Der Taifi ischt schon aus", zagodrnja in se spravi nad drugega. Ta se mu je zdel zanesljivejši. Od njega so molele velikanske ledene sveče, in bil je res na videz še precej močen.
Scheiber se splazi nanj po vseh štirih, se uleže na trebuh, zasadi cepin v nasprotni rob in se potegne na sedlo. Sedaj sem jaz prišel na vrsto.
„Na lahko se plazite!" me opominja vodnik. „Ako se most pod vami zruši, telebnete ž njim vred v globino. Obvisite sicer na vrvi, toda težko, da bi vas mogel sam izvleči".
Lepa tolažba, si mislim ter kobacam oprezno na most, na katerem so se že poznala Scheiberjeva kolena in njegov trebuh. Nisem se pa nikakor mogel zdržati, da ne bi malo pokukal navzdol. Gladke ledene stene so se mi modrikale nasproti, nekoliko globlje je bilo pa vse zakrito v črno temo. Toda dolgo časa ni bilo varno pregledovati razpoke, če se že nisem hotel ž njo natančneje seznaniti. Zasadil sem torej po vodnikovem „receptu" cepin v ledenik in se splazil na Hintereisjoch (3465 m). Tu mi je pa kar sapo zaprlo, namreč prekrasni razgled na švicarske gore in pa mrzli sever, ki je strahovito bril in se trudil, da bi naju pomedel nazaj na Hintereis-Ferner. Rad bi bil občudoval nebroj ledenih vrhov, toda tu nisva smela dolgo obstati, ako sva hotela severju preprečiti hudobno nakano. Hajdi torej naprej!
Čakalo naju je še resno in vroče delo. Od vrha naju je namreč ločil kakih 200 m visok in silno strm greben. Tu nisva imela več s snegom opraviti, marveč s čistim ledom, kateremu dereze same niso mogle do živega. Zabrenketala sta cepina in kosci ledu so začeli žvižgati navzdol. Akoravno nama je sever prešteval kosti, naju je vendar oblival pot, ker sva hitela na vso moč, da bi prišla kmalu v zavetje. Veter nama je namreč donašal ledeni prah in drobni sneg naravnost v obraz ter ž njima mašil oči in ušesa. Zato sva zavila na desno v pečevje. Strme stene so naju pa kmalu zavrnile nazaj na ledenik in zopet sta pela cepina. Veselo sva zaukala, to se pravi zaukal sem le jaz, Scheiber je pa poslal krepak „jodler" v širni svet, ko sva pripihala na sleme. Ker je silno ostro, je zavarovano na nevarnejših mestih z žico, katere pa midva niti videla nisva; bila je namreč še vsa v snegu in ledu. Sleme je sicer jako dolgo, toda ne posebno strmo; seveda za vrtoglave ljudi vendarle ni. Tuintam je bilo treba še kako stopinjo vsekati, zlesti preko strme skale, in stala sva na vrhu, 3746 m visoko.
Weisskugel je sicer 28 m nižja nego Wildspitze, najvišji ötzthalski vrh, toda glede razgleda je pa gotovo prva v Vzhodnih Alpah. Tuchett je mnogokrat preplezal švicarske planine, in vendar je pisal, da ni nikjer še imel lepšega razgleda nego na Weisskugel. Prekrasen je pogled na Zahodne Alpe. Skoraj vsa Švica leži pred teboj. Kakor daleč seže oko, se vrste gorovja, vrh ob vrhu, vsi okovani v led in sneg, ki se krasno razločujeta od temnomodrega obzorja in temnih, niže ležečih skalnatih sten; zareze med njimi pa izpolnjujejo ledeniki, podobni srebrnim pasovom. Piz Buin (3312 m) v Silvetti, Piz Kesch (3422 m) v Albulskih in Tödi (3623 m) v Glarnskih Alpah dvigujejo ponosno svoja ledena temena iznad nižjih sosedov. Popolnoma v ozadju se pa modré širni ledeniki Bernskih Alp, ostri vrhovi Finsteraarhorn (4275 m), Jungfrau (4167 m) in Aletschhorn (4198 m). Tudi Monterosa mi razkazuje svojo zloglasno vzhodno steno. Posebno lepo in natančno pa pregledaš Ortlersko skupino. Kako krasno se lesketajo silne ledene stene, s katerimi pada Ortler proti Suldenskemu ledeniku! Njegov tekmec Königsspitze se ti pa ne kaže kot oster vrh, marveč kot velikanska navpična stena. Na severu se sive Apneniške Alpe kakor velikansko ciklopsko zidovje; izmed nebrojnih Zillerthalskih in Turških vrhov te posebno opozarja na svojo lepoto silni stožec Vel. Kleka. Na jugu mole Dolomiti svoje neštevilne osti, stolpe, zobove in druge fantastne oblike; podobni so velikanskim razvalinam.
Akoravno te prevzame pogled na neizmerni venec gora, ki te tu obdaja, vzbuja ti vendar bližnja okolica največje zanimanje in občudovanje. Prekrasen je greben, ki veže Weisskugel z Wildspitze. Strahovito strmo se znižuje do Weisskugeljocha (3383 m); tu si nekoliko odpočije, potem se pa dvigne v ostrem nametenem robu naenkrat 3545 m visoko na Langtaufererspitze; po globoko zarezanih obronkih se vije dalje črez Vernaglwand in vitke tri Hintereisspitzen, naredi kratek ovinek okrog Kesselwand-Fernerja in se vzpne na Fluchtkogl (3514 m). Še parkrat mora stopiti s svoje zračne višave na ledene škrbine, potem se pa ustavi na najvišjem vrhu Ötzthalskih planin. Na obeh straneh grebena se pa razprostirajo velikanski ledeniki, n. pr. skoraj popolnoma ravni Gepatsch-Gletscher, Guslar-Ferner in divje razorani Taschach-Ferner. Neposredno pod teboj zevajo razpoke Matscher-, Langtau-ferer- in Hintereis-Fernerja.
Toda kdo bi mogel popisati vso to krasoto, našteti vse ledenike in vrhe! Vsaj ti bleščeči led skoraj oči slepi in rad jih okrepčaš s pogledom v zelene doline Matsch, Münster in Trafoj, ki se vijejo ob vznožju Ortlerskih planin. Dalje bolj proti jugu vidiš grad pri Glurnsu v Vintschgauski dolini, ravno pod teboj leži Kurzras, in oči ti begajo dalje po Schnalserski dolini.
Prav težko sem se odtrgal od krasnega razgleda, toda moral sem se vrniti, če sem hotel imeti varno in ne preveč utrudljivo pot črez ledenike. Ura je bila namreč že osem, in solnce je začelo polagoma razkazovati svojo uničujočo moč na ledu in snegu. Previdno sva zlezla po grebenu na Hintereisjoch nazaj. Poprej vsekane stopinje je bilo treba le malo popraviti, zato je šlo še precej hitro. Še hitreje sva pa prišla s sedla na Hintereis-Ferner. Črez razpoko se namreč nisva več telovadila po nezanesljivih sneženih mostičih, marveč skočila sva kar črez, potem sva se pa bliskovito odpeljala po strmem bregu, seveda stoje, kakor se spodobi poštenemu hribolazcu.
Scheiber je oprtil nahrbtnik, ki ga je bil poprej tu pustil, potem sva pa krenila proti Steinschlagjochu (3254 m). Sneg je bil na solnčnih krajih že popolnoma mehak, tako da se nama je včasih prav globoko udiralo, kar ni bilo ravno prijetno. Črez sedlo sva prišla na strmi Steinschlag-Ferner, katerega sva se odkrižala pri Vragovem oglu (Teufelseck). Visoko nad seboj sem zagledal gostilno „Pri lepem razgledu" in siloviti padec Hochjoch-Fernerja. Pregazila sva še nekaj snežišč in kmalu sva bila na stezi, ki vodi s Hochjocha v Schnalsersko dolino. Tu sem se poslovil od vodnika in se zopet združil prav tesno-prisrčno z nahrbtnikom. Scheiberju sem pa moral obljubiti, da pridem še v Vent, in sicer za več dni. „Potem narediva ceneje", je rekel in odšel proti Hochjochu.
(Dalje prihodnjič.)