67. številka, 2. nadstropje, 3. vrata
| 67. številka, 2. nadstropje, 3. vrata. Črtica iz življenja nekega duhovna. L. G. Podgoričan |
Spis. L. G. Podgoričan
| |||||||||||||
1879. leta je k nekemu duhovnu na Dunaji prišel nekov sluga in poprosil: „Častivredni gospod! moja gospa Vas prosi, da bi takój šli k njej, močno je bolna, zató bi rada sv. zakramente prejela.“
Duhovnik služnika vpraša: „Kje pa biva?“ —
Sluga odgovori: „V ulici A....., h. št. 67., v drugem nadstropji, tretja vrata.“
Duhovnik obljubi, da precej pride, služnik pa odide.
Bilo je blizu ene o poldne, ko stopi duhoven v ulici A..... v hiši sè številko 67. v 2. nadstropji skozi 3. vrata in najde neko starikavo, slabotno gospo, ležečo v postelji.
Gospod prijazno pozdravi bolnico, ta pa ga z jako razdraženim glasom vpraša: „Dragi gospod, kaj bi pa radi? — dajte mi mir, jaz sem bolna, me vznemirjate in jako čudno je to, ker ste tujec, pa se mi silite. Kadar Vas bodem potrebovala, dala Vas bodem že poklicati.“
Duhovnik opomni: „Ne zamerite, milostiva gospa, nisem prišel sam ob sebi. Blezu pred uro je bil Vaš sluga pri meni in poklical me k Vam v A..... v ulici 67. hiši v 2. nadstropji, 3. vrata, prišel je pó-me, da idem k nekej bolnej gospi; s kratka: vse se strinja z njegovimi besedami.“
Bolnica se zahudi: „Tedaj gotovo kdo burke brije z menoj, ali pa z Vami!“
Gospod zopet opomni: „Take hudobije jaz rad prizanašam, bolnik potrebuje tolažbe. Ker Vam je, milostiva gospa, moje obiskovanje neprijetno, to jaz jako pomilujem, zató pa se tudi ne bodem dolgo časa mudil pri Vas, samo, prosim, dovolite mi, da se nekoliko oddahnem; kajti danes sem moral že mnogo izpovedovati, pot lê-sem pa je tudi dolg. Dovolite mi, da sedem, morebiti Vam skrajšam dolgi čas Vašega trpljenja.“
Te besede so iznenadile bolnico in osramotile jo. Ponudila je stol duhovniku. Začela sta se razgovarjati, a prid razgovora je bil ta, da je gospa še tistega dné sprejela sv. zakramente.
Bogu hvaležen je duhovnik odšel domov, vès vesel je bil, zató ker mu je Gospod dál priliko, da je otel dušo, ki je že leta in leta bila brezi Boga. Ali še le prišel je bil duhoven v svojo sobo, kar zopet vá-njo stopi poprejšnji sluga skoro brezi sape: „Ali, veličastni gospod, prosim Vas, da bi vendar skoro šli k mojej gospodi, milostna gospa Vas strašno težko pričakuje, prav v Vas največ upa; idite vendar brzo!“
„I, dobri mož,“ — začudi se duhoven, „saj sem še le prišel od Vaše gospe“.
Sluga odbije: „Ne zamerite, gospod, jaz sem od Vas šel naravno domu in ni ganil se nisem iz svoje prednje sobe, drugega vhoda pa ni k mojej gospodi.“
Duhovnik zatrdi: „A prijatelj, jaz pravim, da sem še le prišel od neke hudo bolne gospe, kakor ste Vi povedali, iz A..... ulice, h. št. 67., 2. nadstropje, 3. vrata.“
Sluga vpraša: „Ali sem Vam bil 67. hišno številko povedal?“ —
Duhoven odgovori: „Kaj pak, 67. številko, 2. nadstropje 3. vrata.“
Sluga prosi in pové: „Uh, velečastiti gospod, prizanesite, zmotil sem se; mi bivamo v hiši sè 76. številko v 2. nadstropji, 3. vrata.“
Duhoven opomni: „Pač, to je kaj druzega; ne žalujte, dragi moj, zavoljo te pomote, le to zmoto je Bog hotel sam zató da je otel neko ubogo dušo. Idite z Bogom, jaz takoj pohodim (obiščem) Vašo milostivo gospo.“
Duhovnik odide, pa zopet pride domov. Hvalil je Boga, ker je tega dné dvema dušama olajšal pot v večnost. Drugega dne, ne dolgo časa kasneje, ko je bilo dan odzvonilo, zapel je mrtvaški zvon dvakrat zaporedoma smrtno uro: srečno ste bili v Gospodu zaspali obe bolni gospé, ena v 67., druga pa v 76. hiši.