3000
| 3000 (Roman iz nove dobe) Dr. Vesekdo |
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. • dno |
I.
[uredi]Koncem tretjega tisočletja po rojstvu Nevesekoga so skrbni očetje domovine v središču zjedinjene Slovenije odprli ženski gimnazij z desetimi razredi. Na pročelju monumentalnega poslopja blesti v zlatih črkah vabljivi napis v cirilici: »Omiki in svobodi«.
II.
[uredi]Jesenske megle se leno vlačijo po brdih in dolih, gozd rumeni, listje odpada, vrabec se ziblje na sirku pod kapom, vrana se glasi na samotni tepki: dijaške počitnice se bližajo koncu.
Jernačeva Minka za sosedovim plotom jemlje slovo od Jerasovega Mirkota, ker mora v šolo. »Ne žaluj, dragi moj«, šepeče Minka Mirkotu na uho ter mu stiska desnico, »čakaj na-me in veruj moji obljubi! Letos končam zadnji gimnazijski razred, v petih letih dobim doktorski klobuk in z diplomo v roki ponosno stopim pred tvojo mater, proseč jo tvoje roke. Ne muči si z učenjem lepe glavice, ne žuli si z delom nežnih ročic. Jaz bodem doktorica iuris, ti moj mož, in to je dovolj. Jaz ti prisezam zvestobo na moje logaritme … Ne, ti ne prisezaj, da ne poreko, češ, jaz sem zlorabila tvojo slabost in mladeniško neizkušenost. Prosto voli in se odloči. Reci, Mirče, da si mi udan in tudi ostaneš, dokler ne stopiva pred župana kot nevesta in ženin«.
Mirko sramežljivo pobesi višnjeve oči, ter tiho zašepeče »da«. Minka ga poljubi na čelo ter odhiti domov, kjer stoji voz pripravljen, da se dijakinja odpelje v mesto.
III.
[uredi]Mirko čaka za plotom, da se Minka odpelje, nato beži k materi in skrije obraz v gubah predpasnika. Boječe odkrije mamici srčno skrivnost. »No, tega preje ni bilo«, pravijo mati. »Toda tako zahteva nova doba, in če na vsak način hočeš biti »boljša polovica« ženskega doktorja, ne bom ti branila, tudi oče ne bo se ustavljal. Pred vsem pa se moraš naučiti šivati in kuhati«.
IV.
[uredi]Oče so rekli »da«, ker druzega niso smeli. Mirko se je šel učit k »Slonu« kure skubsti, kavo žgati, testo gnesti in sploh vseh kuhinjskih umetnostij; na slovenski krojaški akademiji pa je pridno vezel, pletel in šival. V kuhinji je nosil bel predpasnik, lica so mu rudela ter vshajala, včasih je tožil o bolezni v črevih. Na akademiji so ga često zlasali poredni tovariši. A to ga ni motilo, ker živel je v sladki nadi na boljšo prihodnjost. Učil se je pridno in le redko kedaj je juho presolil ali pečenko osmodil. Z Minko sta se srečala le jedenkrat z »Zvezdi« ter se pogovorila z očmi. Tem pridneje sta si dopisovala. »Ko bi le toliko latinščine in grščine ne bilo v pismih!« zdihoval je Mirko ter skrival drobna pisma za podlago v suknjo.
V.
[uredi]Minka dovrši gimnazij ter se vpiše na vseučilišču kot kandidatinja iuris. Lase nosi kratko pristrižene, na nosu jej jaše ščipavec, trolisasta čepica predrzno čepi nad očmi, v levi ima duhtečo smodčico, v desni okovano gorjačo: tako hodi naša dijakinja ponosno po ulicah stolnega mesta v spremstvu kocastega Sultana. Zvečer zahaja v društvo »novodobnih etikov«, kjer so predavanja o »veri prihodnjosti«, živalski duši, pasji vesti, svaštvu človeka z mandrilom itd. Nato je zabava pri »Veselem zamorcu« do tretje ure pred dnem. Ker je Minka morala piti »bratovščino« z vsemi, bole jo drugi dan lasje in »mačka« je treba pregnati s tremi poliči pristnega monakovskega soka. Tu hoče slučaj, da Minka sosedinji stopi na kurje oko. Dvoboj v bližnjem gozdu. Minko s prikrajšanim nosom in tri palce dolgo zarezo čez lice odneso v bolnico.
VI.
[uredi]Čez tri leta. Minka dobi vprvič najlepšo cenzuro za svoje delo »Pantofelj pri starih Slovanih«. Mirko jej pošlje dvoje nogovic, katere je sam spletel. Ona se mu ljubeznivo zahvali obžalujoč, da je prijateljica Vera nevede gorečo smodko položila na nogovice ter prežgala peto, in ga ni človeka , ki bi zamrežil to luknjo.
VII.
[uredi]Počitnice! Minka piše Mirkotu: »Danes zvečer te pričakujem v uti na vrtu. Jaz pridem čez zid, ti se ukradi iz kuhinje.«
Prvi sestanek po dolgih letih. »Minka, kaj poreko mati, če zvedo, da se shajam s teboj.«
»Slabost, tvoje ime je mož«, zasmeje se Minka.
»Minka, ti si bleda, bolna, in lice tvoje je prekrižano z brazgotinami.«
»Ti si tepec, ker ne veš, kaj je lepo in moderno«. Mirko zbeži in skozi okno zleze v kuhinjo.
VIII.
[uredi]V mirnem razvoju novodobnih razmer je preostala kot žalosten spomin na mračni srednji vek barbarska navada, da morajo možje biti vojaki. Mirko je potrjen, korporal njegov ne razume rešenega ženskega vprašanja, ter vedno trobi, da je mož sveta gospodar, osobito če je v pisani suknji. Mirkotu raste pogum, visoko nosi glavo ter svedra brke pod nosom.
IX.
[uredi]Mirko je doslužil vojake, Minka dovršila pravne nauke ter se kot odvetnica ustanovila v prestolnici na trgu »Narodnih mučencev« poleg slovenskega pritaneja. Na veliki izveski vabi napis: »Dr. Minka Klepetulja, zagovornica ženskih pravic in novodobnih idej.«
X.
[uredi]Dr. Minka obišče rojstveno vas in Jerasovega Mirkota. »Sedaj sem tu, da te popeljem kot moža v svoje domovanje.«
»O kolika sreča in čast« odvrnejo mati: »In ti Mirko, kaj porečeš na to?«
Mirko več ne zarudi, stopi pred Minko rekoč: »Draga Minka, prva stvar je, s čim bodeva polnila lonce in ponve. Tvoja služba ne nese, kakor čujem, kajti možje še vedno nosijo hlače, in jako dvomim, da imaš mnogo plačujočih klijentov. Predlagam torej, da pod tvojo pisarno odprem »ljudsko kuhinjo, kajti nerad bi bil le trot svoje žene.«
»Pfuj, kuhinja poleg svetišča slovenske Temide. Mirko, vi ste še barbar,« odvrne dr. Minka ter se še isto uro odpelje nazaj.
Leto pozneje je Mirko popeljal pred oltar sosedovo Cilko, izročil jej predpasnik in kuhinjo, sam pa gospodaril po navadi starih Slovanov.
Dr. Minka Klepetulja je predstavila županu kot svojega moža nekega častnika narodne garde, ki je vsled pretežkih dolgov postal invalid.
Zopet jedno leto. Dr. Minka je brez posla in denarja, njen mož se da ločiti od nje vsled surovih pretepov, sodišče mu prizna alimentacijo.
Dr. Minka jo popiha v srednjo Afriko, kjer si služi kruh v nekem cirkusu. Časniki so nedavno prinesli vest, da so ji krokodili v Nilu končali revno življenje.