1848

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
1848.
Jože Zavertnik
Izdano: Proletarec (1907), Chicago
Viri: dLib 13, dLib 15 in dLib 16.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. dno

I.[uredi]

Bledi mesec se je skril za temne oblake, ko se je vračal Pongrčev Janez, sin svobodnega kmeta z ljubljanskega barja že pozno v noč od vasovanju domov.

Oblečen je bil v suknen jopič in irhsate hlače, v roki je pa imel deblo, grčavo drenovko. Stopil je s stranske steze na široko ižansko cesto, ko začuje peket konjskih kopit. Mesec se je prikazal v tem trenotku izza oblakov in razlil svojo bledo svetlobo preko ljubljanskega barja. Nehote je Janez stisnil krepkeje palico v roki, a se nasmejal takoj, ko je zapazil, da se mu od Ljubljane sem bliža le en sam jezdec.

Že od daleč je spoznal v jezdecu Umberta, ošabnega sina oskrbnika ižanskega gradu, ki je lazil za njegovo Anko, hčerjo svobodnega kmeta s Studenca.

Oblečen je bil gizdavo. Tudi konjska oprava je bila dragocena. Oborožen je bil z bodalom, ki je pa bilo bolj podobno dragocenemu lovskemu nožu. Umberto se je vračal iz Ljubljane s sestanka plemičev, na katerem se je mnogo govorilo, kako ponižati kmeta in tretji stan, ki sedaj po vsi Evropi zahtevata svojih pravic.

Janezu je zaplamtelo v očeh, ko je spoznal svojega tekmeca. Še ni čas, je zamrmral in stopil je vstran. Po tedajni šegi je snel strokokrajni klobuk z glave, svoj pogled pa uprl v mladega plemiča.

»Na kolena, ti kmečka para,« je zaklical Umberto, ko je v poznem potniku spoznal Pongrčovega Janeza.

»Mladi gospod naj drži jezik za zobmi, ako noče, da sva se zadnjikrat srečala v življenju,« je mirno dejal Janez in stopil je nekoliko bližje proti konju.

»Jaz sem sin svobodnega kmeta in ne bom klečal pred teboj, če imaš še tako visokodoneče ime. Le pazi, modrokrvni postopač, da ne boš ti klečal pred kmetom in ga prosil milosti,« je mirno nadaljeval Janez, poleg pa opazoval kretanje Umberta.

Umbertu je po teh besedah jeze udarila rdečica v obraz. Izdrl je bodalo in hotel se je vreči na svojega nasprotnika.

»Le začni, gosposki strahopetec,« je sarkastično vskliknil Janez, »boš vsaj okusil palico in kmečko pest.«

Janez je storil dva koraka naprej in vzdignil je palico da vdari konja po glavi.

Umberto ni čakal napada. Spodbodel je konja in odjahal proti gradu. Spoznal je, da bi s svojim bodalom podlegel v dvoboju z mladim in krepkim kmečkim fantom.

»Ali bežiš, ti gizdava gosposka suknja,« ga je sramotil Janez. »Pri punicah imaš korajžo, poštene kmečke pesti se pa bojiš kot Turkov.«

Janez se je uprl na palico in zavriskal, da se je čulo doli na Studenec.

II.[uredi]

Drugi dan je malomarno sedel Oton pl. Bassaldo, oče Umberta in oskrbnik ižanskega gradu v dobro zakurjeni sobi in čital v debeli knjigi.

Zunaj je brila mrzla mračna burja z vso silo. Zbirala je snežinke v manjše in večje kupčke, potem jih pa zopet raznašala in jih podila proti Krimu, kjer so se zgubljale v vejevju visokih smrek in jelk.

Na steni so visele puške raznega sistema: Vmes so pa bili meči, sablje in noži raznih dob pritrjeni na steno. Vsa sobina oprava je napravila na vsakega novodošleca vtis, da je zašel v kakšno muzejsko orožarno.

Oskrbnik je malomarno odložil knjigo, zazdehal je in čmerno zrl pred se. Na čelu so se mu pričele zbirati gube, ki so se vselej pojavile, kedar je bil slabe volje.

Ob oknu je slonel njegov sin Umberto. Lase je imel skrbno počesane, z malim nožem je pa skrbno čistil nohte na rokah.

»No, česar si opravil v mestu,« je pričel oskrbnik.

»Ej, kaj Vam bom pravil, saj Vam je tako znano,« je odgovoril malomarno Umberto in ogledoval svoji aristokratski roki.

»Duhovščina je z nami, plemiči so pa pripravljeni udariti takoj po kmetih, ko se pokaže prva iskrica upora,« je sin po kratkem molku z nova pričel. »Toda puntarski duh je zašel tudi že med naše kmete!«

»Kaj praviš,« je osorno vprašal oskrbnik.

»Sinoči, ko sem jezdil domov sem srečal Pongrčevega Janeza. In ta sanjavi kmečki fant je rekel, naj se umaknem s konjem v cestni jarek. Stegnil sem roko, da bi zgrabil tega kmečkega bahača za lase,« je bahato povzdignil glas Umberto, »in ga malo zlasal. Tedaj je pa stekel preko barja, kakor da bi mu bilo sto vragov za petami. S konjem mu nisem mogel slediti, ker sem se bal, da se pogreznem v močvirju. Pustil sem ga bežati v miru. Saj mi ta kmečki bojazljivec tako ne uide.«

Oskrbnik je jezno udaril z nogo ob tla.

»Kmetje so postali res preošabni. Treba jih bode ponižati, da bodo vedeli kdo je njih gospod.«

»To so zakrivili le agitatorji,« je segel vmes Umberto, »ki pripovedujejo kmetom, da morajo imeti vsi ljudje — kmet, obrtnik, grof, knez, kralj ali cesar — enake pravice in dolžnosti.«

»Kaj, agitatorji? Meni je vseeno! Ti agitaciji bom naredil kmalu konec. Kmete bom dal bičati in zaprl jih bom v najtemnejšo in vlažno grajsko ječo. Še sem jaz neomejen gospodar na ižanskem gradu, dokler me ne odstavi blagorodni gospod grof Auersperg.«

Po teh besedah je legel sirov usmev okoli usten oskrbnika. Tudi čelo se je pričelo znova gubančiti.

Sedaj je vstopil grajski hlapec, ponižno držeč klobuk v roki in čakajoč, da mu oskrbnik da znamenje, da sme govoriti.

Oskrbnik je vstal, potem pa dejal:

»Tine, kaj pa prinašaš?«

»Klunc s Studenca je tukaj,« je ponižno pričel hlapec, »in bi rad z Vami govoril, visokorodni gospod.«

»Česar hoče, ta kmet? Reci, da naj vstopi.«

Hlapec je zginil, takoj je pa vstopil Jaka Klunc, oče lepe Ančke s Studenca. Njegovo orjaško telo je pokrivala preprosta obleka, na njegovem od solnca zarjavelem obrazu je pa bila čitati železna odločnost. Klobuk je držal v roki, svoj pogled je pa ponosno in pogumno uprl v oskrbnika.

»Česar želiš Klunc?« je osorno dejal oskrbnik.

»Prišel sem, da dobim pravico visokorodni gospod,« je mirno odgovoril Klunc. »Imam lepo drevesnico na svojem sadnem vrtu. Obetala je najboljše. Ali vsled hude zime so zajci uničili skoro vse sadike. Škode imam nad 20 gld. Prosim Vas blagorodni gospod, da se mi ta škoda povrne iz grajske blagajne, ker je divjačina last ižanskega gradu.«

»Klunc, mislim, da nisi pri zdravi pameti. Mar sem jaz ali kdo drugi grajskih ljudi ukazal zajcem, da naj uničijo sadike na tvojem sadnem vrtu?« se je zarežal oskbrnik. »Iz te moke ne bo kruha! Zajci so šli samovoljno na Tvoj vrt. Torej tudi za škodo nihče drugi ni odgovoren kot zajci sami!«

»Dobro,« je dejal Klunc. »Ker so zajci sami odgovorni za škodo, bom danes zvečer vzel puško in vstrelil vsakega zajca, ki bo zašel v moj sadni vrt.«

»Kaj – – – to je upor, punt,« je zakričal oskrbnik. »Bičati Te dam, ako zineš še eno tako – – – Ti puntarska kmečka mrcina!«

Blagorodni gospod, to ni punt,« je mirno segel vmes Klunc. »Prositi sem Vas prišel pravice. In sami ste dejali, da so zajci sami krivi, če hodijo delat škodo v moj vrt. Jaz pa nočem drugega kot kaznovati te škodljivce. In to je po moji skromni pameti pravica.«

»To je pa že preveč,« je zarohnel oskrbnik. — —

»Nič ni preveč,« je pogumno zoept začel Klunc. »Kmet plačuje davke, hodi na tlako, njegove najkrepkejše sinove poberejo v vojake. Na polju in vrtu vničuje njegov sadež divjačina. Kmetu ne ostane nič drugega kot žulji na rokah.«

»Puntar – – – odprt punt je to,« je pričel besneti oskrbnik. »Našteti Ti jih ukažem, da boš pomnil, kedaj si se upal meni povedati svoje puntarske misli v obraz. Gnil boš, segnil boš v grajski ječi« – – – – –

Med divjim besnenjem oskrbnika je pa Klunc mirno in ponosno odšel iz sobe. V razburjenosti oskrbnik niti opazil ni njegovega odhoda.

»Kje, kje je ta puntarski kmečki pes,« je divjal oskrbnik, ko je opazil, da Klunc ni več v sobi. »Z lastno roko ga usmrtim, da bodo kmetje vedeli, da sem jaz gospodar na ižanskem gradu.«

»Oče, pomirite se oče,« je pomirljivo spregovoril Umberto. »Kdo ve, če Klunc ni z namenom prišel v grad. Morda so kmetje že pripravljeni za napad na grad. V Ljubljani so mi obljubili deset dragoncev za posadko. Dokler niso tukaj ne storite nič.«

Oskrbnik ni odgovoril nič. Vzdignil je roko in s pestjo zagrozil proti Studencn. Na njegovem licu je pa bilo čitati, da se Kluncu ne bo godila dobra, če mu pride v pest.

»Prav imaš! Ko pride vojaška pomoč, ga dam takoj zapreti in šibati do smrti. Jaz bom že pokazal, kdo je gospodar. Jaz pl. Bassaldo, ali pa ti neumni kmetje« – – —

III.[uredi]

Noč je temna. Močan jug piha preko ljubljanskega barja in taja njegovo belo, zimsko odejo.

Temne postave hite po vseh stezah in potih proti Krimu. Nekatere imajo debele gorjače v rokah, pri drugih se zopet semintja svetlikajo ročaji mečev pod suknjami. Nihče ne spregovori besede. Vsi hite v eno smer.

Sredi Krima pod visoko jelko, odokder je lep razgled na ljubljansko barje, je že zbranih kakih 100 kmetov. Ali vedno dohajajo nove skupine.

Sredi gruče starejših kmetov stoji Klunčev Jaka in poroča o svojem sestanku z oskrbnikom na ižanskem gradu. Kmetje ga pazno poslušajo. Nekoliko vstran med smehom fantov pa pripoveduje Pongrčev Janez, kako je bežal gizdavi Umberto, ko mu je pokazal drenovko.

Nakrat vsi vtihnejo. Na hrastovem obrobku je stal mlad človek, oblečen po gosposki. Bil je Lukčev študent iz pod Golovca, ki je na Dunaji študiral medicino.

Ko je Lukčev študent opazil, da vsi čakajo, da prične s svojim govorom, je začel tako-le:

»Cenjeni prijatelji! Vem, da željno pričakujete, da Vam sporočim, kako mogočno je narastlo gibanje po vsi Evropi napram tiranom, ki kradejo meščanu in kmetu najsvetejše pravice. Ni treba, da bi govoril o krivicah, katere uživa kmet, ker jih sami zadosti poznate.

V Parizu ja revolucija zmagonosna. Francija je zopet proglašena republiki. V Nemčiji in na Talijanskem vre. Tudi v Avstriji se zbirajo pogubonosni oblaki nad glavami tiranov. Le še male iskre je treba, da zažari plamen vstaje, ki bo prinesel meščanu in kmetu toliko zaželjeno svobodo.

Ali svarim Vas, ne prenaglite se. Ko bode v carskem Dunaju revolucija dvignila svojo krvavo glavo, tedaj bo čas, da udarite tudi Vi po svojih tlačiteljih.«

Tem besedam je sledilo glasno odobravanje.

Sedaj je stopil Klunčev Jaka na obrobek.

»Kmetje, tovariši,« je z donečim basom pričel Jaka.

»Pravijo, da sta desetina in tlaka odpravljeni. Ali je to res? Kdor se upre našemu oskrbniku, prida v ječo, poleg ga pa še s palicami skoro do smrtni pretepejo. Še včeraj mi je grozil ta plemeniti postopač, da me bo dal pretepati, ker sem prišel prosit pravice. Ali razmere se lahko čez noč spremene. Tisti, ki so prosili bodo delili, tisti, ki so delili, bodo pa prosili. Kakor gospoda seje, tako bode žela. Če pride do krvolitja, ne bo naša krivda, ampak krivda gospode, ki se z vso silo vpira pravičnim zahtevam kmeta in ja gluha za vse njegove pritožbe.

Tovariši, kmetje! Nocoj se razidimo mirno, kot smo se sešli. Čakajmo ugodne vesti iz Ljubljane, da vsi nastopimo složno in zavdamo svojim sovragom na gradovih smrtni udarec.«

»Živel Klunc! Ti nas boš vodil,« je sedaj grmelo od vseh strani.

Klunc je stopil raz obrobek. Stiskal je bližnjim desnice in rekel na glas: »Razidimo se, da nas grajski vrhuni ne zaslede.«

Kmetje so ubogali. Tiho, kakor so prišli, so se pričeli razhajati posamezno in v skupinah. Kmalu ni nihče drugi stal pri obrobku kot Pongrčev Janez in pa Lukčev študent.

»Pojdiva,« je dejal študent, ko je videl, da je zadnji kmet zginil v temnem gozdu.

V gozdu je bilo zopet vse tiho. Le oddaleč se je čulo skovikanje sove.

»Janez,« je pričel študent. »Danes prenočim pri Tebi. Zgodaj odrinem v Ljubljano, da poizvem, je-li so narodi v Avstriji pripravljeni za revolucijo. V dveh ali treh dneh se zopet zglasim pri Tebi s podrobnimi poročili.«

»Dobro,« je odgovoril Janez. »Nocoj boš šel sam na moj dom. Nekaka slaba sluntja se mi vsiljuje. Ne morem mimo Studenca, ne da bi se oglasil pri Klunčevih in govoril z Ančko, mojo nevesto.«

Prišla sta do križpota. Segla sta si v roke. Študent je zavil na barje, Janez pa na Studenec.

IV.[uredi]

Pongrčev Janez je urno stopal proti Klunčevi hiši. Že oddaleč je opazil, da je luč v sobi Anke.

Na rahlo je potrkal na okno.

»Kdo je?« se je oglasila Anka.

»Odpri! Jaz,« je odgovoril Janez.

Kmalu so zaškripala vrata in na pragu se je pokazala Anka.

»Oče je že odšel spat,« je pričela Anka. »Vendar si storil dobro, da si prišel. Neka grozna misel se mi vriva v glavo, odkar je bil oče danes zjutraj v gradu.«

»Nič se ne boj, Anka,« jo je tolažil Janez. »Ne verjamem, da bi dal oskrbnik prijeti Tvojega očeta. On dobro ve, da bi se dvignili vsi kmetje v okolici, ako bi Tvojemu očetu skrivil le las na glavi.«

»Gospoda je gospoda,« je pripomnila Anka. »Če jo razžališ, Ti ne odpusti.«

»Res je to. Ali če plešasti Basaldo le mezinec položi na Tvojega očeta, gorje mu!« Janez je vzdignil roko in zagrozil proti gradu, da je dal s tem svojim besedam več veljave.

»V Franciji imajo zopet republiko. In tudi mi bomo kmalu svobodni,« je po kratkem molku zopet pričel Janez. »Gorje gospodi, ako na dovoli prostovoljno pravic, katere zahtevata kmet in tretji stan.«

»Ah, bojim se krvolitja,« je vzdihnila Anka. »Kdor z mečem končuje, bo zmečem končan, tako je zapisano v svetem pismu.«

»Anka,« je dejal ljubeznivo Janez. Ne bodi žalostna. Do velike noči bo vse pri kraji. Potem Te pa popeljem kot ženo na svoj dom.« Nasmejal se je poredno in jo pritisnil k sebi.

Ali takoj je zopet postal resen. Spomnil se je nocojšnega sestanka v Krimu in besed, s katerimi je Basaldo grozil njegovemu bodočemu tastu.

»Čas je, da grem, Anka. Če bi se kaj pripetilo Tvojemu očetu, mi takoj sporoči.« Pritisnil ji je poljub na čelo in ji šepnil v uho: »Če pride do krvave revolucije, upam, da bodeš pokazala, da si hči Klunčevega Jaka.« Spustil jo je in po stezi odhitel proti ižanski cesti.

»Bodem, bodem,« je šepetala Anka in zrla za odhajajočim Janezem, čigar lepa in krepka postava je ginevala v barjanski megli.

V.[uredi]

Po noči so prišli dragonci na grad. Oskrbnik jih je dobro pogostil. Poveljniku je naročil, da naj še pred sončnim vzhodom gredo iskat Klunca, ki je vpričo njega govoril veleizdajsko.

Gosta megla je pokrivala ljubljansko barje, ko so dragonci odjezdili na Studenec. Vodil jih je Umberto kot kažipot.

Na Klunčevem domu so še spali, ko je poveljnik četa glasno potrkal z ročajem sablje po vratih.

Anka se je zbudila prva in hitela k oknu gledat, kaj pomeni ta zgodnji ropot.

V megleni svitlobi spozna vojaške uniforme in gole sablje. Kaj neki pomeni to?

Prestrašena začne klicati: »Oče! Oče!«

Sedaj se oglasi zunaj surov glas. »Odprite, če ne razbijemo vrata!«

Klunčev Jaka, katerega je tudi zbudil ta nevadni ropot, se je naglo oblekel površno in vzel težko sekiro v roke in dejal: »Takoj odprem.«

Čuli so se težki kmečki koraki po sobi in kmalu za tem je zaškripal tudi zapah. Vežna vrata so se odprla na stežaj, na pragu se je pa prikazala orjaška postava Klunca v škornjih, vihastih hlačah z razgaljenimi prsi, držeč težko sekiro v rokah. Umbertu se je dozdeval ta trenotek najugodnajši, da se odstrani. Spodbodel je konja in odjezdil je proti gradu.

»Česar želite,« je osorno vprašal Klunčev Jaka.

»Tebe — — — Ti veleizdajalec,« je odgovoril poveljnik. »Umrl boš na vislicah, da izbijemo kmetom puntarske misli iz njih glav.«

»Tu sem. Primite me. Ali svarim vsakogar, ki se drzne položiti na mene svojo roko.«

»Zvežite tega kmečkega upornika,« je zaukazal poveljnik.

Dragonci, ki so takoj ob prihodu razjahali konje, so po tem povelju vdrli z golimi sabljami v rokah proti veži.

»Tega kmečkega psa vjamite živega,« je kričal v ozadju poveljnik.

Sedaj je zablisnila sekira v zraku in prvi dragonec se je zvrnil s preklano glavo na tla. Klunčev Jaka je mahnil v drugo, toda dragonec se je udarcu spretno izognil. Zadel je vrata z vso silo. Predno je izdrl sekiro, so se pa dragonci vrgli na njega, kot lovski psi na smrtno ranjenega medveda. Podrli so ga na tla in mu po hudem boju zvezali roki na hrbtu. Sedaj, ko se ni mogel več braniti, so ga suvali s čevlji v obraz. Privezali so ga h konju poveljnika in odjezdili proti gradu.

VI.[uredi]

»Ha, ha,« se je režal oskrbnik, ko so prignali Klunčevega Jaka zvezanega pred njega. »Ali si prišel v pest. Bičati te bom dal, predno Te odženo v Ljubljano, kjer že tesar vislice pripravlja za tebe.«

»Blagorodni gospod sram vas bodi, da zasramujete jetnika, ki si pomagati ne more,« je odgovoril Jaka.

»Molči, kmečki pes,« je zarohnel oskrbnik. Skočil je proti njemu in ga vdaril s pestjo po licu.

Jakatu so se po vdarcu izbulile oči, napel je vse svoje orjaške sile. Vrvico, s katero so mu zvezali roki je pretrgal kot tanko nit. Predno je kdo ubraniti mogel, je udaril s pestjo oskrbnika s tako silo po glavi, da se je zvrnil liki mrtev na tla. V istem hipu je pa poveljnik od zadaj vdaril Jakata s sabljo po glavi, da mu je preklal črepinjo.

VII.[uredi]

Ko je Anka videla, da ženo očeta na grad, je pohitela h Pongrčevemu Janezu. V kratkih besedah mu je razobložila vse. Janez ni dolgo premišljal. Zasedel je konja in jezdil od hiše do hiše. Čez pol ure je bilo zbranih že kakih sto kmetov na Studencu. Oboroženi so bili s puškami, samokresi, meči, sekirami in kosami. Seli na konjih so jahali v bližnje vasi, sporočaje kmetom, da je čas za ustanek tu.

Ubogi prebivalci na ižanskem gradu. Kmetje se pogovarjajo o krvavem maščevanju za sprejete krivice. Vročekrvneži priporočajo, da se takoj napade grad. Le težko jih kroti Janez, dobro vedoč, da je četa še preslaba, da bi vspešno naskočila grad.

Ko se je četa pomnožila še za sto kmetov, jo je Janez razdelil v tri oddelke.

Najmočnejši oddelek, ki je imel naskočiti glavna vrata je vodil sam. V megli so se kmetje tiho približali gradu. Nihče ni opazil njih prihoda. Kmetje so se približali do kakih 40 korakov gradu. Sedaj je Janez izstrelil samokres — znamenje.

S klicem »doli z gospodo«, so kmetje od treh strani vdrli v grad.

Vnel se je kratek in hud boj. Kdor se je ustavljal, je padel pod meči, sekirami in kosami kmetov.

V prvi vrsti je stal Pongrčev Janez, ob njegovi strani pa njegovo Anka, ki se je pridružila četi, da se dejansko vdeleži osvoboditve svojega očeta.

Po končani bitki so kmetje pričeli preiskavati grajske sobe.

Pongrčev Janez je vdrl v lovsko sobo. Obstal je na pragu. Nudil se mu je grozen prizor. Sredi sobe je ležal v krvi s preklano glavo Klunčev Jaka, poleg njega oskrbnik, v kotu je pa na kolenih ječal Umberto: »Milost, milost!«

»Glava za glavo,« so klicali razjarjeni kmetje, ki so za Janezem vstopili v sobo. Kakih deset rok je zgrabilo Umberta. Zvezali so ga in nesli pred grad.

»Zažgimo grad, potem pa v Ljubljano,« je nekdo zaklical, »da bo gospoda vedela, da smo siti hlapčestva.«

»V Ljubljano, v Ljubljano,« so klicali nekateri.

»Zažgimo grad,« so zopet drugi segli vmes.

Predno so kmetje prišli do definitivnega zaključka, že se je valil iz hleva in gradu gost dim proti nebu.

»V ogenj s plemenito zalego,« je zaklical nekdo drugi. Umberto je milo zaječal. Janez je hotel ubraniti Umberta, toda prepozno; dva kmeta sta ga urno dvignila kviško in vrgla v hlev, ki je bil že ves v plamenu.

»V Ljubljano,« je zapovedal sedaj Janez.

Kmetje so se razvrstili v krdela in odkorakali po ižanski cesti proti Ljubljani, prepevajoč znano narodno pesen o ižanskem gradu.

Grajski gozdar, ki je pri prvem napadu zbežal v Ljubljano, prinesel je vest, da so kmetje naskočili ižanski grad in da nameravajo vdreti tudi v Ljubljano.

Deželni glavar je dal takoj povelje, da vojaštvo zasede ižansko cesto pri dolenjski mitnici in vniči kmečko vojsko.

Proti večeru je prvo kmečko krdelo prikorakalo na streljaj blizo mitnice. Sedaj so se pešci v dolgi vrsti z nasajenimi bajoneti razvrstili, da kot obroč obkolijo kmete. Pred fronto je stopil star častnik in pozval kmete, naj odlože orožje in se na milost in nemilost vdajo.

»Doli z gospodo, proč s trinogi,« je zagrmelo iz kmečkih grl.

Častnik je stopil za fronto. Kratko povelje — — — Salva. Kakih 20 kmetov je ležalo v krvi, med njimi pa tudi Anka, nevesta Pongrčeva Janeza, ki je korakala ob strani svojega ljubljenca.

»Naprej,« je zaklical Janez, vedeč, da je njegova nevesta smrtno zadeta. Planil je kot razkačen lev naprej, proti zidu bajonetov. Kmetje so mu navdušeno sledili.

Vnelo se je grozno klanje. Udarci Janeza so bili silni. Kedarkoli se je zabliskal njegov meč v večernem mraku, tedaj se je zgrudil vojak na tla. Vojaki so se mu pričeli umikati. Njih vrste so postale neredne. Že se je nagibala zmaga na stran kmetov. V tem usodepolnem trenutku pa naskoči konjica kmečko vojsko za hrbtom. Kmetom je začel padati pogum. Zastonj jih je Janez s svojim gromkim glasom rotil in spodbujal, naj ne odnehajo.

Kmetje so pričeli metati od sebe orožje in bežati.

Janez, spoznavši, da je ves trud zaman, se je vrgel v največjo bojno gnečo. Udarec za udarcem je delil, dasiravno je krvavel iz mnogih ran. Cel kup mrličev je že bil okolu njega. Nakrat prifrči kroglja in ga zadene v prsi. Njegovi tovariši, ki so mu sledili v največjo bojno gnečo, so sedaj obkolili njegovo truplo. Prizanašali niso nikomur in ne prosili milosti. Borili so se kot levi, dokler ni zadnji izdihnil v boju za pravico in svobodo.