12. 1. 1999
| Kamenčki na poti Marija Kern |
| |||||||||||||
Jutri imel bi dvaindvajset let,
če ne bi usoda utrga
v najlepši mladosti , življenja cvet.
Pol leta že od tedaj,
ko zapustil domače si dvorišče,
nebo te več nazaj,
zaman oko te išče.
Odšel si tja kjer tisoč zvezd
in večno sonce sije,
kjer ni gorja , ni sivih cest,
oko solza ne lije.
Za nas ni jutra dobrega
in ne dneva svetlega,
noč temna lega nam na dušo,
odkar si ti pod mrzlo rušo.
Rože ovenele so,
pesmi ne glase se,
le svečke svetijo v temo,
v spomin na čase srečne.
Zdaj mnogo dobrih ljudi
ob grobu tvojem postoji
in večni mir ti zaželi,
hvala , hvala vam prijatelji.