(Koga naj kličemo?)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
(Kar se reče, se ne poje na kruhu.) (Koga naj kličemo?)
Analogije svetlobe
Tomaž Šalamun
(Biriči hodijo po cesti.)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem>Koga naj kličemo? Prostor, narod je zbrisan. Niso mu pomagale puške, preslabo je bil oborožen, da bi se branil. Sovražnik je zrasel v srcu, znotraj. V sovraštvu do samega sebe, v sovraštvu do svoje svobode, v sovraštvu — tisti paniki na stopnicah, tako značilni za posle, ko se pripravlja nevihta — do gospodarja zavisti in nekaj drobtin, ki jih je prvič nagrabil za terapijo svoje mrtve duše. Pankrt brez imena, pankrt s svojimi sejmarji, s čim se hočeš legitimirati pred mano? Misliš, da bolj si, ker govorim jezik, ki je navidez podoben tvojemu? S prvo besedo sem imel prav. Ti si uničen od znotraj, kri je tekla v prazno. Molk in gluhota so tvoje kretnje, topo grgranje zadušenih otrok in splavljenih sanj. Poglej, zavržen si, nemo zbrisan in nihče ni niti opazil. Še se spomnim osvoboditve Ljubljane, tvoje in moje — najine — nervoznega kajenja tistega Rusa na balkonu, govorov pesnika in kondotiera, ljubimca zraka, ki mu je potem razžrl notranje organe, kot pred tem Vrhničanu in vsem, ki niso zmogli tistih 60 goldinarjev, da bi si plačali vlak na Dunaj. Leta 1910. Leta 1974. Nesposoben, razen za filmanje

likvidacij, smešna pelikula klavrnih 

smrti, od rojstva usmrajan sad, ki naj bi oplodil skalo. Kakšno seme? Zemlja brez morja in boga. Kaj ti pomaga hiša, če je mrtva in prazna, kriki žrtev, ki si jih javno mučil v kolektivni ekstazi in silnem hrepenenju, da bi se odrešil. Vampir, napihnjena obletnica smrti, subalpsko bujno uho zlatih oltarjev. Točno tako. Kot v ruralnem baroku in Cilu. S tabo nimam niti toliko skupnega, kolikor je črnega za nohtom. Idiom ti vračam