(Ko sem bil še zelo...)
| ← (Jaz sem tu zaradi koncerta.) | (Ko sem bil še zelo...) Analogije svetlobe Tomaž Šalamun |
(Edino pogled se ne troši.) → |
| |||||||
Ko sem bil še zelo
mlad, sem v nekem velikem mestu videl
olimpijski bazen, ki ni bil napolnjen z
vodo, ampak s častjo.
Sposodil sem si kopalne hlačke.
Ob robu bazena je stal krepak dečko,
kaki dve leti starejši od mene,
ki je mislil na domačo
trato, kar sem prebral iz
oblačka, ki je visel nad njim.
Vzel sem nož in mu najprej odrezal
oblaček. Prisilil sem ga, da mi je zapustil
uro. Njegovo obleko sem dal posebni
organizaciji, ki skrbi, da prezeblim ni
mraz. Na drugem
potovanju, čez mnogo let, sem v
žepu svojega telovnika, odkril duh
kave, ki jo je pil, preden je
stopil ob bazen. Bil je zmlet v nekakšno
sponko, tako da sem najprej
mislil, da gre za sponko, ki z njo spenjam
cikluse.
Rezgetal je, preden sem ga ubil.
Vedel sem, da se mi bo nekoč
razkrilo, kaj je zares počel od
trenutka, ko sem mu odrezal
oblaček, do trenutka, ko sem vrgel
zadnji košček njegovega mesa
v vodo bazena, ki ni bila voda, ampak
čast.