†Ivan Škrjanec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
†Ivan Škrjanec
Izdano: 1903
Viri: Slovan, letnik 1, številka 9; dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

V petek, dne 17. julija je umrl v rodni hiši v Vodmatu mlad, maloznan slovenski poet: "Ivo Brežnik", "Prokop", "Mrakov", "J. Š." i. dr. Pojavil se je v "Vesni", potem je pisal v "Lj. Zvon" in v "Zvončka". Prozo, novelete, črtice, referate o dunajskih umetniških razstavah in gledališčih i. dr. — je pisal za "Slov. Narod" , "Edinost" za "Koledar" Drag. Hribarja, polemične feljetone in notice za "Učit. Tovariša" in poročila z Dunaja za "Agramer Tagblatt". Za slovensko gledališče je napisal tragedijo "Umirajoči", ki se pa ni uprizorila. Najbolj so se mu posrečile moderne "balade" ("Lj. Zvon" 1894) v Gestrinovem žanru. Zadnja leta je hodil v struji skrajnjega modernizma, dekadentizma. Bil je fantastične narave in sila rahle duše, mladeni blagega, končno le vsled smrtonosne, mučne bolezni zastrupljenega srca. Imel je velike, lepe načrte, mnogo dobre volje, a smrt ga je umorila jedva 29 let starega, še preden si je mogel najti pot do svojih literarnih ciljev. Bil je tovariš rajnih poetov, Ketteja in Murna, s katerima je imel isto usodo: umrl je za jetiko v najlepši mladosti. Čast njegovemu spominu!