To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:
To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
V petek, dne 17. julija je umrl v
rodni hiši v Vodmatu mlad, maloznan slovenski poet: "Ivo
Brežnik", "Prokop", "Mrakov", "J. Š." i. dr. Pojavil se je v
"Vesni", potem je pisal v "Lj. Zvon" in v "Zvončka".
Prozo, novelete, črtice, referate o dunajskih umetniških razstavah
in gledališčih i. dr. — je pisal za "Slov. Narod" , "Edinost"
za "Koledar" Drag. Hribarja, polemične feljetone in notice
za "Učit. Tovariša" in poročila z Dunaja za "Agramer
Tagblatt". Za slovensko gledališče je napisal tragedijo
"Umirajoči", ki se pa ni uprizorila. Najbolj so se mu
posrečile moderne "balade" ("Lj. Zvon" 1894) v Gestrinovem
žanru. Zadnja leta je hodil v struji skrajnjega modernizma,
dekadentizma. Bil je fantastične narave in sila rahle duše,
mladeni blagega, končno le vsled smrtonosne, mučne bolezni
zastrupljenega srca. Imel je velike, lepe načrte, mnogo dobre
volje, a smrt ga je umorila jedva 29 let starega, še preden
si je mogel najti pot do svojih literarnih ciljev. Bil je tovariš
rajnih poetov, Ketteja in Murna, s katerima je imel isto
usodo: umrl je za jetiko v najlepši mladosti. Čast njegovemu
spominu!
