Župnik Boštjan
| Župnik Boštjan Fran S. Finžgar |
Iz XXI. poglavja v povesti »Sama«.
| |||||||||||||
Na nedolžnih otročičev dan je šla iz Zaselja po strmi gazi, ki vodi v Bukovje, samotna popotnica. Solnce je sijalo čudovito veselo. Zimska pokrajina je žarela. Vsak hip se je sprožila plast snega z veje, po igličevju je zašumelo, sproščena veja se je dvignila kvišku in se gugala, kakor bi se oddihala od teže, katero ji je naložila zima.
Popotnica, učiteljica Minka, je postajala in se ozirala po okolici. Gorko ji je bilo lice, gorkejše srce, ki je uživalo krasoto prirode.
Dve uri sta potekli, preden se je dokopala po slabi poti na lepo gorsko planoto. Sredi nje se je dvigal zvonik, krog njega so se gnetle v lepem neredu ponižne hiše, odete skoraj do tal v bele kožuščke. Le ob robeh pri strehah in slemenih so se rezko črtali rjavi robovi slame in desk ob snegu, kakor bi bili kožuhi obrobljeni z dragim krznom. Tu in tam so izpod gozda gledale posamezne hišice z brežine proti cerkvi, odkoder so se vile po snegu proti njim vijugaste rumenkaste steze.
Minka se je napotila proti vasi in poiskala župnišče. Ko je stopila v vežo, je zagledala čokatega moža: v škornjih je bil, izza bolhanc so mu mahale štrame, na rami je imel oprtan konjski komat, na glavi pa mogočno polhovko.
»Dober dan,« je pozdravila Minka z nežnim, a vendar krepkim glasom.
Mož sredi veže se je počasi okrenil in dvignil glavo, da je videl skoz naočnike, ki so mu zlezli konec nosu.
Minka je zapazila pod vratom kolar, izza katerega je molel uhelj hodničnega platna.
»Župnik,« je naglo pomislila in ni vedela, ali bi se čudila ali smejala.
»No, kaj bo dobrega,« jo je nagovoril župnik Boštjan z nizkim, nekoliko prehlajenim glasom.
»Ali bi mogla govoriti z gospodom župnikom?«
Gospod Boštjan jo je pomeril od vrha do tal, nato pa rekel nekoliko užaljen:
»Župnik sem jaz! Za mano!«
Zavil je po stopnicah v nadstropje. Potoma se je opravičeval:
»Kajne, me niste spoznali? Seveda, tako polikan črnosuknjar nisem, kakor 'odijo po Ljubljani. Tukaj vlečejo drugačni vetrovi, presneta reč!«
Na veži, vrh stopnic, je obesil komat na kljuko. Nato je odprl vrata v sobo, ki je bila pisarna in spalnica, vse hkrati.
»Stopite noter!« ji je pokazal s težko, delovno roko v sobo.
Tamkaj ji je ponudil klop, kamor je posajal ženine in neveste ob izpraševanju. Sam je sedel na stol, katerega sedalo je bilo vsled starosti potempljano z usnjem.
»Torej kaj bo?«
Gospod Boštjan je poveznil kučmo na mizo in se naslonil ob komolec.
»Slišala sem, oprostite, da sem tako indiskretna –«
»Le naravnost, kaj bi te fraze! Pri nas smo naturni ljudje!« jo je prekinil župnik.
»Gospod župnik, ali res mislite odpovedati pouk v zasilni šoli?«
»Nič ne mislim. Sem ga že odpovedal. K svetemu dnevu je jezdil hlapec s pismom na pošto. No, in kaj Vas to skrbi?«
»Jaz sem učiteljica iz Zaselja, nameravam prositi semkaj.«
»Kogâ? Vi? Vi, da bi tukaj učili?«
»Zakaj se čudite, gospod župnik?«
»Hahaha,« se je zasmejal gospod, prijel za kučmo in udaril z njo po mizi, da se je pokadil prah iz nje.
»Kaj se ne bi čudil? Takale podlasica, kakor ste Vi, pa med naše gumpce? Ali Vam nisem že prej rekel, da pri nas nismo v Ljubljani, presneta reč. Tiste cukrene otroke in strdene punčke bi vsak krotil in učil. Ali naši so kakor štorovi! Poglejte me, štiri mernike pšenice Vam nesem po stopnicah, pa sem jim bil komaj kos. Celo naročje palic sem polomil leto in dan nad njimi, pa je vsak oče trdil, da jih še premalo bijem. Boste pa Vi kaj opravili, seveda. Iz šole Vas poneso!«
»Nič se ne bojim! Jaz poskusim brez palice in sem prepričana, da me ne poneso iz šole.«
Če bo to resnica, potem dela Bog z Vami čudeže, ali ste pa s čarovnicami v zvezi. Tako je, presneta reč!«
»Ne eno ne drugo, gospod župnik. Ljubezen bo to naredila.«
»Ljubezen! O ti moj Bog!«
Župnik je pograbil kučmo in si jo dejal na glavo ter se razhudil:
»Kaj mislite, da jaz nimam ljubezni do teh ljudi? Kdo drugi pa me drži v teh hribih kakor ljubezen. Tudi meni bi se prileglo, da bi bil korar ali tehant. Ali vse sem zaigral zaradi ljubezni do teli siromakov. In za pačilo in trpljenje imam to od višjih, da se mi pomilovalno muzajo, ker sem takle, od župljanov pa to, da mi je pred kratkim neki smrkavec drevesca polomil.«
»Nekaj nerodnega je povsod,« je zagovarjala Minka.
»Ni tako!« Župnik je trditev pribil z roko ob mizo. »Poglejte: Tri plašče sem kupil za cerkev, dva lustra; tole bajto som pokril; če krava zboli: Boštjan pomagaj; če je edinščina pri hiši: Boštjan pomagaj! Presneta reč, za plačilo mi pa drevesca polomijo.«
»Eden vendar niso vsi. Jaz pa sem v Zaselju slišala, da Vas ljubijo.«
Župnik je snel spet kučmo in jasno je bilo videti, da ga je ta pohvala razveselila.
»Pa pustiva to. Kakor sem rekel, jaz ne grem več v šolo. Če vas veseli, pridite dela čudeže.«
»Prosim ali bi se dobilo stanovanje?«
»U, mežnarija je prazna. Zastonj Vam jo dam, ker moj mežnar je zaeno hlapec in spi v hlevu. Drugo leto – pa saj ne boste vzdržali – se preselite v palačo. Poglejte!«