Pojdi na vsebino

Županova Micka (1. akt)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
1. akt
Županova Micka
Anton Tomaž Linhart
Županova Micka (2. akt)
Prirejeno za Wikivir po http://www.ijs.si/lit/linhart.html
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Pervi nastop

[uredi]

Dvoriše pred županovo hišo; doli na uni plati se začne en boršt, na ti drugi plati je póle inu se deleč vidi

Jaka, Micka



Jaka: Ljubezniva Micka moja, povej mi vendar, zakaj Anžéta nočeš? Ali ni on en lepi, zali fant? Ali nima lepo hišo, lepe njive; živinco pak tako, de se enimu srce smeja, kader jo videm?

Micka: Oča, povejte meni, zakaj vi kislu vinu radi ne pijete?

Jaka: Šema! Zato, ker mi ne duší!

Micka: Prov! Jest tudi Anžeta nočem, zato ker mi ne dopade.[1]

Jaka: Ti šentanu[2] dekle, zdej si me plačala. Ampak čakej, zdej jest tebe prašam, zakaj tebi Anže ne dopade?

Micka: Zato, ker mi ne dopade.

Jaka: Imaš spet prov. Dekle, ti imaš več pameti koker tvoj oča. No, jest te ne bom več prašal; pak vunder[3], Micka, Anže je le en zali fant! Micka, stúri[4] meni to veselje inu vzemi ga!

Micka: Kir[5] mi pak ne dopade.

Jaka: Tok stúri de ti bo dopadel!

Micka: Koku bom to sturila?

Jaka: Lohka, če le hočeš.

Micka: De bi le Anže tak hrust ne bil - on je toku grób.

Jaka: Kaj! Grób? Kaj ti je sturil? Govôri, Micka - de te vunder! Grób, praviš?

Micka: Ja, prov grób je. On me per plesi okol pasa prime, de mi vse rebra pokajo inu kader nárezen gremo, me toku stisne, de dolgu dolgu ne morem persta[6] ganiti.

Jaka: Dekle, meni se vse zdi, de on to z lubezni sturi.

Micka: On mi nikdar nič lepiga ne pove.

Jaka: Koku to meniš?

Micka: No - on mi nikdar ne reče, de na mojih licah rožce cvetó.

Jaka: Rožce?

Micka: De Kupído v mojih očeh sedi inu v njega strela.

Jaka: Micka! Se čudi.

Micka: De je moj obraz toku jasn koker nebú, moj žvot[7] toku raven koker ena smreka.

Jaka: Micka!

Micka: De je moje petje toku lepu koker od ene tičece[8]. Od tega on meni nikoli nič ne pove, koku ga bom jest tedej lubila?

Jaka: Micka, aku bi jest ne vedel, de si pametna, bi te zdej za noro deržal. Zlodej me vzemi, če sim jest tvoji ranci[9] materi kaj takiga povedal, inu vunder sim jo lubil. Pak kaj se vže v tridesejtih lejtih ni prebernilu[10]! Morebiti je tudi v lubezni ena nova šega[11] gori prišla. No, ti moreš bol vedit koker jest. Vunder, Micka, ti bi meni enu veliku veselje sturila, ke bi Anžéta vzela. Pole[12], moji lasje vže sivi ratujejo![13] Kdu vej, koku dolgu bom še živel. Jest bi tebe rad preskerbleno vidil. Pak sej si pametna - ti boš vže vedela, kaj imaš sturiti. Pak vunder, Anže je le en zali fant. Jest bom en malu na póle stopil; sonce bo skorej doli. Pernesi tačas en glaž[14] vina gori!

Micka: Vže prov, oča.

Jaka: Tjistiga per zidi. Gré.

Micka: Vže vejm. Gleda za njim.

Drugi nastop

[uredi]

Micka sama


Micka: Sej bi jest Anžéta rada lubila, de bi le mogla. Pervleče en perstan iz nederja inu ga zalublenu ogleduje. Zakaj sim se pak v tebe lohka zalubila, lubeznivi Schönheim? Tukej ni treba, de bi moj oča rekal: "Lubi ga, Micka, vzemi ga! Micka, vzemi ga; pole, moji lasje vže sivi ratujejo!" - Dones, lubeznivi oča, še dones, inu ke bi moglu biti, zdej per tej priči. Pak si tudi druge sorte[15] fanteč: lep, bogat inu še zraven en žlahten[16] gospod. Inu jest bom tudi žlahtna gospa! Kok bo tu lepu slišat! Anžétova žena! Fej! Kaj, jest Anžétova žena bi ôtla[17] biti? Fej! O lubeznivi Schönheim, kje toku dolgu ostaneš! Boš prišal[18], moj Schönheim? Boš prišal?

Treki nastop

[uredi]

Štrenfeldovka zraven te poprejšne (Micke - op. ur.)


Štrenfeldovka: Ta je tedej tjista hiša. — Enu dekle tukej? — Morebiti je raven županova Micka — Koku je zamišlena! Stopi počasi za Micko, zagleda perstan, z zalubleno jezo.

Micka: Ob osmih boš prišal? Ob osmih? — Ti si sicer oblubil. — Če besedo ne deržiš. — Sonce bo skorej doli. — Okoli pogleda, zagleda Šternfeldovko, zavpije inu pusti perstan pasti.

Štrenfeldovka: perstan hitru pobere: Lubka[19], kaj si se ustrašla? — Sej bo prišal, ob osmih bo prišal. — Ovbe[20], kaj je to za en lep perstan! Na strani. O ti goluf nesramni!

Micka: Naj mi ga dajo! Kaj jim am gré[21]?

Štrenfeldovka: zase: Raven ta je — moj perstan! Nesrečni človek! — Tukej je moje ime.

Micka: Nazaj naj mi ga dajo!

Štrenfeldovka: Tvoj lubiček, kajne?

Micka: Moj lubiček, ja. — Jest óčem perstan imeti.

Štrenfeldovka: Če mi poveš, koku se imenuje.

Micka: Schönheim.

Štrenfeldovka: zase Schönheim! Tok je svoje ime zatajil! K Micki. Tu je enu lepu ime. — Al je zares toku lep, koker ime kaže?

Micka: To se ve, de je lep — Naj mi dajo perstan nazaj!

Štrenfeldovka: Ti si prov nevošliva. — Pústi mi ga en malu gledat! — Kok se lepu sveti! — Inu ta lepi gospod, kateri je tebi ta perstan dal, tebe lubi?

Micka: Al menijo, de ne?

Štrenfeldovka: Inu ti ga tudi lubiš?

Micka: Al imajo morebiti kaj čez to?

Štrenfeldovka: Inu on te bo vzel?

Micka: Kaj imajo oni[22] prašat? — Naj mi dajo perstan, pravim jest!

Štrenfeldovka: Dala ti ga bom. — Še nekaj te morem prašat. —

Micka: Kaj pak neki še?

Štrenfeldovka: Vzel te bo, praviš?

Micka: Bo me, ja — Potler bom jest tudi žlahtna gospa, koker so oní — Bom lepe gvante[23] nosila koker gospoda doli v Lublani — še lepši, koker so njih.

Štrenfeldovka: zase: Ubogu dekle! Kok se mi smili! — Še bom to nedolžnost lohka rešila — K Micki. Ima ta gospod eno dobro službo? Al je bogat?

Micka: To se vej, de; sej je en žlahtni gospod.

Štrenfeldovka: Inu kdaj bo tedaj poroka?

Micka: Koker hitru bo njegov stric umerl. — Pak naj mi dajo perstan!

Štrenfeldovka: Tukej je, lubka. Zase. O zapelivc gerdi! — Se joka.

Micka: Zakaj se jokajo? Kaj jim je?

Štrenfeldovka: Micko objame: Lubka moja, Bogu se zahvali, de sim jest prišla. Ti se v eni veliki nevarnosti znajdeš.

Micka: Ježuš, Marija! V kaj za eni nevarnosti?

Štrenfeldovka: Tvoj lubi je en goluf.

Micka: Schönheim en goluf? Oní, oní morejo ena golfica[24] biti, kir to pravijo.

Štrenfeldovka: On je en goluf, pravim jest! On se ne imenuje Schönheim.

Micka: To ni mogoče! — Naj me pusté! — Kaj se iz mene norca delajo?

Štrenfeldovka: On je vže eni drugi oblublen[25].

Micka: To morejo meni skazat[26]!

Štrenfeldovka: en perstan iz persta zleče: Poglej ta perstan inu poglej tvojga — al nista oba glih? Vidiš, tega, ke ti imaš, sim jest njemu dala inu tega je Tulpenheim, to je njegovu pravu ime, meni dal. — To je moje ime inu to je njegovu.

Micka: Tok oni so tjista gospa.

Štrenfeldovka: Ja, jest sim, vidiš, srota, inu ta tvoj zapelivic je moj oblubleni ženen!

Micka: se ustraši.

Štrenfeldovka: Nikar se ne ustraši! — Medve ga óčeva plačat — on je obe golfal!

Micka: Oní še ne vedo vse. Dones ob osmih ima ta gerdež[27] še z enim drugim inu z enim šribarjam[28] priti de bodo ženitnu pismu gori postavili[29], inu v treh dneh ima poroka biti.

Štrenfeldovka: Naj le pride! — Medve ga boma perjele, de mo bode lušt[30] prešal[31], nedolžne dekleta zapeluvati!

Micka: Tukej imajo njegov perstan. — Mene golfati! Inu jest sim ga toku groznu lubila —

Štrenfeldovka: Ali vej tvoj oča od tvoje lubezni?

Micka: Nič ne vedo! Ta goluf mi je prepovedal njim kaj povedat. Sej bi oča tudi pustili ne bili.

Štrenfeldovka: Pejmo proč tukej! Pelji me noter v hišo! Se moremo kaj pogovorit, koku ga bomo plačale.

Micka: Iz serca rada — Le tiga gerdeža naj mi iz glava spravijo!

Štrenfeldovka: Osem bo skorej — pejva!

Micka: Mene golfati! O ti nesramnež gerdi! Gré s Šternfeldovko.

Četerti nastop

[uredi]

Jaka inu Anže


Jaka: Pregrob si. Rebra jej pokajo, kader jo per plesi okol pasa primeš.

Anže: I, kaj jest morem, de jo štmam[32]!

Jaka: Nič lepiga jej ne vejš povedat. Koker postavim, ke bi ti hotel reči, de je lepa, tok reci, de je taka koker ena roža ---

Anže: Kaj?

Jaka: Nje žvot moreš eni smreki perglihat[33] ---

Anže: Ho-ho!

Jaka: Kader nje oči hočeš hvalit, toku reci, de eden noter sedi, kateri vun strela.

Anže: Oča, ona bo rekla, de sim obnôril[34] ---

Jaka: Anže, jest ti povem, mojo dekle ima več pameti koker midva oba vkup[35]. --- Ona vže vej, koku more biti. --- Toku ti zalubleni ludje v Lublani med sabo govoré ---

Anže: Naj pak bo --- bom vidil, koku se bom zvunej navadil. --- Ampak jest vam povem, oča, mene bo smeh silil. --- Ta reč gre vse bol od serca, kader jest rečem: "Dekle, ti meni dopadeš --- jest te štmam, de bi te ugriznel --" Šentej[36], oča tjistikrat mi serce prov poskakuje!

Jaka: Prov imaš! --- Ampak toku je le lublanska navada. Mojo dekle more vže vedit ---

Anže: Naj bo! --- Bomo vidili, koku se bo ta norčija obnesla ---

Jaka: Prov! --- Pridi z mano, bomo kaj goričuváli[37]; sim pustil en bokal[38] vina gori pernesti.

Anže: Bom zdej prišal, oča --- Bom le še pogledal, če so moji hlapci inu moje keršence[39] vže delapust[40] naredile.

Jaka: Pak skorej pridi! Gré v hišo.

Anže: Kmalu. Doli gredeoč. Šentani norci lublanski!

Peti nastop

[uredi]

Tulpenheim, Monkof


Tulpenhelm: Tok se je res vun pelala?

Monkof: Res, bratec, eno uro pred tabo. Jest sim jo vidil, meni verjami. Skuzi vertne vrata je šla vun inu tam je v kočijo sedla.

Tulpenhelm: Kam je neki šla?

Monkof: Preke Lublani! — Morebiti k tvojimu stricu.

Tulpenhelm: Ke bi bla pač zvedila — To bi bil vrag.

Monkof: Kaj ti noter pade![41] — Saj jej nisi povedal?

Tulpenhelm: Če je pak Glažek vun zbrodil[42]?

Monkof: Za tega ti jest dober stojim[43].

Tulpenhelm: Si ga perpelal?

Monkof: Je vže tukej; pak je v oštariji[44] doli stopil. Bo kmalu prišal.

Tulpenhelm: Kaj je za en mož vunder?

Monkof: Bratec, tak je, vidiš, koker si ga le vošit[45] moreš — Zrel za obesit — Sicer je na kmetih per teh grašinah doktaril[46], ampak ene lejta sem so mo prepovedali. Zdej pak na tihim kmete podpihuje inu te suplíke[47] maže. Ni davnu tega, kar so ga na grad djali[48]. De mo le dnar pokažeš, ti bo sturil, kar boš hotel.

Tulpenhelm: Zna pak tudi molčat?

Monkof: Koker zid.

Tulpenhelm: Jest bi ne hotel, de bi ta reč vun prišla[49].

Monkof: Bog obári! Al bi mestni gospodje gerdu gledali!

Tulpenhelm: Kaj je sturiti? — Na drugo vižo[50] jo ni mogoče dobiti — Jest sim jej vže vse sorte ponujal, oblubil, z lepimi besedami okoli nje hodil, pak jej ni mogoče blizu priti.

Monkof: Če je pak toku, tok ni drugači — sila kola lomi[51].

Tulpenhelm: De le moja vdova nič ne zvej! Ti vejš, de sim s tabo vred en sromak[52]. Če jo dobim, bova dobru stala[53]; me zastopiš?

Monkof: Prov imaš! Kdu bi si sicer ta križ na glavo natepel? — Tukej je le Glažek —

Šesti nastop

[uredi]

Glažek inu ti poprejšni


Glažek: Pohlevni služabnik!

Tulpenheim: Dober večer, Glažek!

Glažek: Jest sim ga en poliček serknil, de se je duša pervezala, vidijo; zdej naj pak z mano zašafajo[54].

Monkof: Al niso tudi vejst zapili?

Glažek: Lubiček, vejst inu doktarstvu[55] se nič kaj ne glihata.

Tulpenheim: Tok se bomo mi terjé tedej bol glihali.

Glažek: Posebna čast!

Tulpenheim: Al vže vedó vse?

Glažek: Vže vejm, lubiček! — Monkof so mi vse natanku povedali. Eno reč bom pohlevnu prosil: de me per mojmu imenu ne bodo klicali, kader bo kdo zraven. Jest vejm, zakaj; vidijo, vsaki človek ima svoje sovražnike — Lublanski gospodje so mi en malu folš[56] zavolo moje vučenosti[57]. Me zastopijo?

Tulpenheim: Nič naj se ne bojé! — Tiho! Eden pride — Bratec, ti se tukej doli skrij, v te ulice! — H Glažku. Oni pak kje v pšenico. — Bi ne blo dobru, ke bi nas kdo tukej vkup najdel —

Glažek: O joj, moja baróka[58]! —

Tulpenheim: Se bo vže zupet popravila. — Monkof inu Glažek: Gresta vsaki na eni plati doli.

Sedmi nastop

[uredi]

Tulpenheim sam


Tulpenheim: Dekle, skorej boš v mojih pesteh! — Ob osmih sim jej oblubil priti. — Zdej je vže skorej devet! — Per vsim tim meni nič ni kaj dobru per sercu. Če Šternfeldovka zvej, tok je moja reč per kraji, tok bo zlóde[59] to bogato vdovo inu še na verh Micko vzel — Micko bi še pozabil, ampak bogate vdove se ne poberajo na cesti.


Osmi nastop

[uredi]

Micka na okni inu Tulpenheim


Tulpenheim: Micka! — Micka! —

Micka: Schönheim!

Tulpenheim: Lubezniva Micka!

Micka: So vsi vkup?

Tulpenheim: Vsi, lubca!

Micka: V eni uri naj se tam na prélazi[60] znajdejo; jest jih bom na vert noter pustila, kader bodo vže oča spali.

Tulpenheim: Oh, Micka! — Koku težku bom jest to srečno uro dočakal! Moje serce bo zgorelu od prevelike žele —

Micka: Kaj me res toku močnu lubijo?

Tulpenheim: Jest bom še od lubezni obnôril —

Micka: Oni so vže gvišnu[61] lublanske punce tudi štmali —

Tulpenheim: Jest? — En kamen ratej[62], če sim kedaj katero drugo štmal koker tebe!

Micka: Naj si nikar ne zakónejo! Bi bilu škoda, ke bi en tak zali gospod kamen ratal — Je vže njih stric umerl?

Tulpenheim: Ne bo več dolgu vlekel, zdej ima vže šest dohtarjov okoli sebe —

Micka: Tiho! Oča me kličejo — Se bomo vidili, Schönheim!

Tulpenheim: Bog te obári, angelček!

Deveti nastop

[uredi]

Monkof nazaj pride

Monkof: Bratec, če tvojga zdihvanja ne bo skorej konc, ti bom damú zdirjal!

Tulpenheim: Ne bodi norc! Ti bi meni pravo berso[63] napravil — Jest sim z dekletom govoril; v eni uri se imava tam na prélazi znajti —

Monkof: Mene zebe, de se ves tresem. Nisim navajen ponoči okoli krivoritit[64]. — Huš, huš! Kaj za en veter od Kamenka[65] doli piše!

Tulpenheim: Sram te bodi! Ti se zaderžiš, koker de bi osemdeset lejt star bil. Kader se vasvat[66] gré, se ne smej gledat, kaj je za enu vreme, de bi raven beseda v ustih zmerznila. Če je mraz od zunej, je pak od znotrej gorkejši[67].

Monkof: Prov imaš! Ampak bodi ti jest inu jest bom ti —

Tulpenheim: Meniš? — Obriši se, bratec!

Deseti nastop

[uredi]

Glažek inu ti poprejšni


Glažek: Naj ne zamerijo, gospodje, morebiti sim prezgodej prišal. — Jest sim noter v pšenico zlezil, koker so zašafali. — Komej doli počenem, kar slišim od deleč en šum. — Jest gledam, poslušam — Perderli so naenkrat štirje fantje z velikimi preklami[68]. — Meni se vse zdi, de nič dobriga ne mislijo —

Tulpenheim: Koráža[69] vela!

Glažek: Tim ludem ni vupat[70], naj meni verjamejo.

Monkof: Huš — huš — huš — Gori inu doli hodi. Jih kaj zebe, Glažek?

Glažek: En malu — en malu —

Monkof: Le en malu? Tok naj dajo plajš meni; mene zlo zebe.

Glažek: Za božjo volo jih prosim, nikar! — Moja sukna je odzád —

Monkof: mo vzame plajš po sili inu se noter zavije. Se vidi, de sukna tih zadnih dejlov nima inu de so ti predni dejli le z eno belo žnoro[71] vkup spahneni[72]: Kaj, hudiča, je to za ena sukna?

Vsi: Se smejajo.

Glažek: Po rankim[73] oném — ke smo ga na kant djali[74] — Pak sim te zadnje dejle vun vzel inu sim en par hlač z njih naredil —

Monkof: Kaj oní, oní, gospod doktar, so en par hlač naredili?

Glažek: Zakaj pak ne? Naj premislijo, da je vse drago. — Vinu je vže po petici. — De se le kakšen sold[75] peršpara[76], dober je! Zakaj vučenost[77], vidijo, se per sedajnih časih ne plača.

Tulpenheim: Tiho! Nikar tak šum ne delejte! — Mi moremo od te hiše proč iti toku dolgu, de ura pride.

Glažek: Jest bom še en malu dušo pervezal, če ne bodo zamerili —

Tulpenheim: De le uro ne zamudé!

Glažek: Nič naj se ne bojé! Jest imam vže uro v glavi!

Gredo.

Enajsti nastop

[uredi]

Anže gleda za njimi


Anže: Kaj neki te lublanske beštje tukej išejo? — Pak ne, de bi hotli z mojo Micko vasvati ? — Šentej, ke bi jest to vedel, koku bi jih hotel skópat[78]! — Ni zastojn začelu dekle v perglíhah[79] govoriti. Ta reč meni ne gré v glavo. — De je le kje kaj pridniga, toku more vže zlóde te lublanske fantaline zraven imeti. Gré v hišo.


  1. ugajati, všeč biti
  2. presnet Etimološki slovar.
  3. vendar
  4. storiti
  5. ker
  6. prst
  7. telo
  8. ptičica
  9. pokojni
  10. prevrnilo, spremenilo
  11. navada
  12. pogledati
  13. postajati
  14. kozarec
  15. vrste
  16. plemenit
  17. hoteti
  18. priti
  19. ljubica
  20. ojoj, jojmenee
  21. am gre: brigati, zadevati
  22. onikanje, nekoč ljudje nižjega stanu gospode niso vikali, marveč so jo onikali, ogovarjali z oní
  23. obleka
  24. goljufivka
  25. zaročen
  26. izkazati, dokazati
  27. grdež, malopridnež
  28. pisar
  29. gori postaviti: napisati, sestaviti
  30. veselje
  31. izgibiti
  32. rad imeti, ljubiti
  33. primerjati
  34. ponoreti
  35. skupaj
  36. presneto
  37. kramljati, govoriti
  38. stara votla mera za tekočine, nekako poldrugi liter
  39. služkinje, dekle
  40. prosti čas, prosto
  41. noter pasti: v glavo pasti, domišljati si, spomniti se
  42. izklepetati, izblebelati
  43. dober stati: jamčiti, zagotoviti, porok biti
  44. gostilna, krčma
  45. želeti
  46. pravega odvetnika igral, nastopal kot odvetnik
  47. prošnje
  48. dati na grad: zapreti koga na gradu, vreči ga v grajsko ječo
  49. ven priti: priti dan dan, postati javno
  50. način
  51. v sili je treba storiti marsikaj, kar se sicer ne bi storilo
  52. sirimak, revež
  53. dobro stati: dobro se imeti, premožen biti,
  54. ukazati, zapovedati, naročiti
  55. odvetništvo
  56. nevoščljiv, zaviden
  57. znanje
  58. lasulja
  59. zlodej, hudič
  60. nekakšna pručica, pritrjena k plotu, da stopiš nanjo, kadar ga prestopaš
  61. gotovo
  62. ratati, postati
  63. berso napraviti: narediti zmedo
  64. tavati, kolovratiti
  65. Kamnik
  66. iti ponoči na obisk k dekletu
  67. topleje
  68. kol, palica
  69. pogum
  70. zaupati
  71. vrvica, trak
  72. zvezati
  73. umrli
  74. na kant koga dajati: komu lastnino na dražbo dati, ker ni mogel poravnati dolgov
  75. star denar
  76. privarčevati
  77. učenost, znanje
  78. okupati, tu: vreči v vodo, ki teče nekje tam ob hiši
  79. primerah