Žukov Matiček, vice frajtar
| Žukov Matiček, vice frajtar Ivan Dolinar |
Podpisan Samovič.
| |||||||||||||
Bilo je leta 1860 pred veliko nočjo; sneg je skopnil in solnce je prijazno ogrevalo rudeča lica kranjskih Janezov ki so za Kolozejem ročno sukali puške in delali izpit novincev. General je opazoval z svojim spremstvom brhke fante, posebno mu je bil po všeči plavolasi Žukov Matiček, obračal se je kakor vrtavka, puška mu je igrala v roki, kakor bi bil mel lahko palico. Naposled pride na vrsto boritev, »fehten« in potem telovadba. Široko se je razkoračil, kakor je predpisano in postavil z borilno palico proti svojemu naredniku, »feldveblju«. Ta ga začne napadati od vseh plati, da bi ga sunil v trebuh in prsa, toda Matiček mu je odbijal tako krepko, da je general kar pokimoval Matičku. Narednik ga hoče na vsak način osramotiti, palice so se križale in kresale, da so iveri okrog leteli. Matiček vidi, da mu »žavba« — tako smo zvali narednika — hoče eno narediti, odbije napad, sune malo višje in »čaka« odleti »žavbi« razglave in loputne daleč pred generala. Zdaj se pokaže plešasta glava narednikova in vse se je zasmijalo. General je nekaj pošepetal svojemu pobočniku, ta stotniku vežbalne čete, zopet ta svojim častnikom. Matiček je bil rudeč korak in je sopihal, kakor bi bil vrh gore dospel, kajti utrudil ga je »žavba«. Zdaj pride telovadba na vrsto; odložili smo orožje v piramide in se oprostili površne obleke. Matiček je zopet prvo rolo imel, moral je plezati, na drogu se vrtiti; na zadnje pride na vrsto skakanje. Narednik žavba, pravi tipus Hočevarja, »hoch oder nieder«, kazal je, kako se mora skakati čez vrvico, čez rov in čez prokop. Ako kdo ni znal skočiti, ali ni mogel, pokazal je on. Tudi Matičku je pokazal, kako se mora čez rov poskočiti in še prilejal, da se mora hitro drug za drugim vrstiti, kakor ko bi jim bil sovražnik za petami. V grabnu je bil pesek, da se ni na trdo priletelo in žavba si ni mislil, da ga bo polna usta imel. Hotel je prav svojo spretnost pokazati, komandira: eden, dva, in hajd čez rov — v graben. Spotaknol se je nad kupcem pred grabnom in pal je živina na božjo zemljo, kakor iz zraka. Matiček za njim drug za drugim, kopica je rastla, general in častniki so se smijali, žavba pa je kričal pod kopico. Ko se je vse iz jam skobicalo, bil je žavba ves povaljan, pesek je iz ust pluval in izmej las otresti ter se kislo držal, ko Žid pri božjem grobu. Rog zapoje, hitro smo se napravili in stopili v četo. General se je približal, pohvalil fante, a Matička ni pozabil, rekel je: Ti mladi vojak, bodi vedno priden, uri se ročno dalje v vseh vojaških potrebah, da postaneš s časom kaj več, da ti ne bo le teško začeti, menujem te danes tu na mestu za vicefrajterja. Matičku je poigrala solza v očeh, bil je ves ponosen, kajti mislil si je, kaj Rezi reče, ko bode videla, da imam zvezdo na podbradniku.
Odmarširali smo v kasarno in prva stvar je bila, da poišče krojača Preklja, ta mu našije zvezdo. Preklja ni imel zvezd v svojej zalogi, pa ju je takoj porezal z druge suknje, ki mu je bila v popravo dana, in ju prišil, saj je dobil takoj frakel šnopsa. Zdaj je pa treba iti na »špancir«. V kantini si kupi veržinko, slamo po domače za uho vtakne, in hajd po mestu na »forštat« k Rezi. Moško je nalegoval hodalo in se večkrat ogledoval pred hišo, kder pohišno orodje prodajajo, postavil se je pred prvo okno in se sladko nasmehnol, kajti mislil si je, da ima pod vratom »zgodnjo Danico« in da ga vsak vidi. Na »forštatu« gre v krčmo, kder je bila Reza natakarica, ter se jej predstavi; ta vsa vesela, opazivši, da je Matiček uže frajtar, vsklikne: »To pa uže, to, Matiček, ti boš k malu »avtman«, če tako pojde!« In ko zve, da ga je sam general imenoval, reče: »Srečna mati, ki je tacega sina rodila, ki komaj komis pokusi, pa je uže »frajtar«, zdaj pa daš za en bokal!«
»Vina gori, per mej zeleni!« zauka Matiče; prijatelji se mu pridružijo, tudi Mokarjev Kajfež je pil in svojo veliko »šobo« veselo močil. Reza je bila vesela, Matiček je pel ko slavček, tako da je preslišal »cofenštrajj«. Ko se mu uže čudno zdelo, pogleda na uro, in kazalec je kazal devet in pol. »O per mej dunaj« zakriči Matiče, »zdaj pa hitro domu!« Hitro se poslovi od Reze, ulice so mu ozke in svetilne so mu ko vešče plavale pred očmi.
Zdaj ga vgrabi patrola in trese novopečenega »vice-frajtarja« v Kolozej, ter ga izroči straži. Ko se je Matiče prespal, moral je k raportu, stotnik je kričal nad njim in mu dal kuazni 48 ur v kratke verige, da se bo spominjal, kdaj je postal »vice frajtar«. Od tistega časa ni nikdar več zamudil »cofenštrajha«.