Žrtva spovedi
| Žrtva spovedi Resnična prigodba |
| |||||||||||||
Da je spoved od samega Zveličarja zapovedana, ni potrebno tu omenjati. To ve in veruje vsak katoličan, če še ni spriden in popačen po slepilnih naukih dandanašnjih.
Verska dolžnost je pa tudi spovedna tajnost, to je držati tajnos krito vse, kar duhoven zna se spovedi. Zapovedana je pa ta tajnost spovedniku prvo vže po naravni postavi, in ta veleva, da mora vže vsak človek tajno imeti in zakrivati to, kar mu je kedo tajno povedal in zaupal. Molčati o tem veže duhovna drugič božja postava, ker drugače bi nihče ne šel k spovedi. Skrivnosti spovedne razodeti prepoveduje mu tudi crkvena postava. Ojstre in največje kazni zažugane so spovedniku, ki bi spovedno tajnost prelomil.
Tudi v svojo in javno korist, spovednik znanja se spovedi porabiti ne sme. Kar je bilo v spovednici rečeno, ostane v spovednici. Spoved je sv. reč; spoved je božja sodba.
Spoved varje sam Zveličar! In res – bralo se je vže to in ono, zgodilo vže marsikaj na svetu, ali, da bi kateri duhovem spovedne skrivnosti razodel, tega se ni še bralo in slišalo. Duhoven lahko greši, saj je človek. Izmed dvanajsterih aposfeljnov celo je eden Kristusa prodal, drugi zatajil, tretje bil je en čas neveren. Ali o spovedni tajnosti ali molčečnosti ne najdemo pregreška. Bili so vže duhovni udani eni in drugi slabosti, bili so odpadniki, igralci, pijanci itd. ali – da bi bil kedo spovedno skrivnost razodel, se ni nikoli slišalo. Nad spovedjo čuje Bog!
Ljudje pa – oh kako revne zapopadke imajo o tem! Malo učeni, posvetnjaki, liberalci, lahkoživci trobijo ter slepijo ljudstvo s tem, da spovednik, če pride prav sila, mora povedati, kar ve iz spovedi, n. pr. umorstva, zarote, rope itd. Ljudstvo sliši ali bere in širi dalje. Najbolj širijo pa take krive nauke ljudje, kateri za spoved ne marajo in bi najraje videli da bi spovedi ne bilo in bi tako brez skrbi živeli v grehu.
Prijatelj! Če ti spovedniku žugaš z kaznijo in tudi z smrtjo, ti od njega ne dosežeš, ne zveš nič. Sv. Janez Nep. se je pustil raje v vodo vreči. Spovednik se bo dal raje umoriti, ustreliti, da, na drobne kosce zrezati, kakor da bi kaj takega razodel, kar je v spovedi skritega.
Čuj resničen izgled!
Bilo je leta 18…. Španski kralj La Serna je v boju z Amerikanci premagan. Nejevoljna mora se umikati njegova truma. In kaj se še zgodi? Med vojaki nastane pomanjkanje in lakota. Živeža ni. Bati se je zarote in ustaje. In res – 23. sept. dobi poveljnik Rodil poročilo, da še tisti večer ob 9. uri se bodo vojaki spuntali. Prestašen tega, zapove Rodil vojašnice zapreti. Na to vse presliši in sprašuje, ali vsi tajijo svoj namen. Zaroti se ne more na sled.
Kaj sklene Rodil?! Postreliti vse vojake ob 9. zvečer, naj si bodo krivi ali nedolžni!
Ob 6. uri pa poklice k sebi vojaškega kaplana P. Marielux in mu reče: »Gospod kaplan, pojdite k vojakom, in spovejte vse. V treh urah naj bo vse končano. Ob 9. uri bodo vsi postreljeni.«
Zgodi se. Ob 9. zvečer bili so vže vsi vojaki mrtvi in njih duše pred božjim sodnikom. Toda Rodil se ni čutil še varnega. »Kdo ve,« si je mislil sam pri sebi, ali ni morda še kateri vojak živ. Je zarota odpravljena? Ne, ne, moje srce je nemirno. Spovednik ve in zna za vse. Pokličite kaplana!
Ta pride. Tedaj mu reče Rodil: »Gospod, jaz vem, da ravnokar postreljeni vojaki so Vam na spovedi vse skrivnosti zarote razodeli. Jaz moram to vedeti, jaz morem vse znati. V imenu kralja, zapovem Vam tedaj, da mi vse poveste in nič ne zamolčite.«
P. Marielux odgovori: »Dragi gospod general, Vi zahtevate od mene nekaj nemogočega, jaz tega storiti ne morem. Jaz moje duše ne pogubim, da bi Vam .spovedne skrivnosti razodel, tudi če mi to zaukaže sam kralj. Bog me tega vari!«
General se zgrozi. Plane kviško, skoči na duhovnika, ga zgrabi za roko in mu zavpije: »Gospod! ali mi razodenite, kar Vas prašam. ali pa Vas ustrelim!«
Z evangeljsko mirnostjo in vdanostjo odgovori duhoven: »če me vže Bog hoče mrtvega, zgodi naj se njegova sv. volja; služabnik altarja ne sme nikoli in nikdar tega odkriti, kar mu je bilo na spovedi razodeto.
»Izdajalec kralja, zastave in predpostavljenih! Ne poveš? Tedaj ne poveš ?« upije Rodil.
Duhoven zopet mirno odgovori: »Jaz sem zvest svojemu kralju in moji zastavi ravno tako, kot vsak drugi; nihče pa ne more in ne sme od mene tirjati, naj bi bil jaz izdajalec Boga. Prepovedano mi je Vam v tem ustreči.«
Na to odpre Rodil vrata in zakriči: »Gospod stotnik, pokličite mi štiri vojake z nabitimi puškami!«
V sobi, kjer se je ta strašni prizor godil, bilo je več mrtvaških trug. »Na kolena!« rjovi Rodil, enak divji zverini.
Hrabri duhoven pripogne kolena poleg bližnje truge, kakor da bi slutil, da bo njegova. »Nastavite!« komandira Rodil. Štirje vojaki napnejo puške duhovnu v srce. Strah in groza! Na to se obrne hudobni general še enkrat k duhovnu in zaupije: »V zadnje te prašam v imenu kralja, da poveš, kaj so se ti vojaki spovedavali, in ali so še kateri, ki so bili v zaroti. Povej! kaj so se spovedavali!?«
»V imenu božjem,« spregovori mirno duhoven, ti to moram odreči. »Ne morem in ne smem!«
»Ogenj!« zaupije Rodil. Duhoven – žrtva spovedi – se zvrne. Bil je mrtev. Zadele ste ga dve krogli.
Vidiš!? duhoven mora tedaj povedati, če je sila!? Nikdar, nikoli!