Žrtva ljubezni
| Žrtva ljubezni Dušan |
| |||||||||||
Cerkvena ura odbila je polnoč. Nad vasjo kraljuje vesoljni mir. Vse tiho, vse spava, nikjer ni slišati najmanjšega človeškega glasu. Le sem ter tja so začuje kacega „kosmatina“, ki predramši se iz svojih bogsigavedi kakšnih sanj, zalaja glasno, češ: le dotaknite se moje in gospodarjeve lasti pa pokusili bodete ostrino mojih zob. Izza nebnih višin gleda bleda nočna potnica ter razliva svojo čarobno svetlobo nad mirno v globoko spanje vtopljeno Belovaško vasico. Ali čuj! Kaj pomeni ta ropot? Kaj to škripanje vrat? Vrši se morda i v tem mirnem kraju kako temno delo, ali celo morda kak zločin? O ti nemirna domišljija, česa si ne predstavljaš v svojej razburjenosti, česa ne misliš, česa ne slišiš! Povsod vlada nočna tišina in vendar tu, iz tega prijaznega bivališča je prišel oni ropot. Leži morda kdo bolan in drugi ga skrbno čuvajo? Ne, ker jo povsod vse temno. Ali morda jo veter zapihal skozi prozore in prevrgel kako reč? Tudi krivo, ker le mala sapica veje in nemogoče jej je izvršiti takih hudomušnosti. — Rešena je uganjka. Vrata zalega vrtiča se odpro in na pragu so pokaže - vitka ženska podoba.
Boječe je obrnila pogled naokrog in urno krenila proti bližnjemu gozdiču. Dospela je na tratico pred gozdom. Bleda luna razliva vso svojo svetlobo na mlado devo ter pušča prost pogled v njeno krasno obličje. Ni bilo še toli miline združene s toliko krasoto in divnostjo. Zlatorumeni lasci jej kljubovalno sezajo na visoko čelo, oko liki modra spominčica se žari kot bi plamen v njem gorel, rudeče ustnice so krčevito stisnjene in krasno obličje krije smrtna bledost. V rokah ima zavojček, katerega stiska k srcu. Kam greš samotna potnica v tako poznoj uri? Kam te pelje nežna, hitra nožica? O ni prijetna tvoja pot, ker divja žalost pretresa mlado tvojo srce, kruta bol se zrcali na tvojem obličju. Zakaj nesi ostala pod svojem mirnem, prijaznem krovom? Zakaj si zapustila dom ter se napotila sama, samcata v samotni, tihi gozd? Bleda podoba odgovora ne da! Naglo stopi v gozd ter hitro zavije na stransko stezo. Vidi se, da je bleda deva vajena te poti, ker krepko stopa njena nožica dalje in dalje. Prišla je do samotnega, neprijaznega kraja. Visoka skala dviguje se v nebo. Gosto grmovje in ostro trnje jo obdajajo krog in krog. Je-li tu cilj tvojega nočnega potovanja? — — —
Deklica malo postiji, a krenivši v grmovje, koraka naprej. Noga uže utrujena zadene zdaj ob kamen, zdaj ob grm; plapoleča obleka se prijema ostrega trnja, a deklica ne čuti in ne vidi ničesar, kot edino le zavoj, kojega strastno objema. Pot je čedalje slabši. Drevesa in grmovje so vedno gostejša in pričajo, da tu ne kraljuje marljiva roka, ker zapuščena rasto in stegujejo svoje veje v divjem neredu. O vrni se domov, deva mlada! Uže dolgo uro stopaš tako samotna in še nesi prišla h cilju. Ne vidiš-li one sive skale, kako se ti grozi, kakor bi se hotela zgruditi uprav na te? Vrni se, vrni, dekletce mlado, doma te pričakuje skrbna mati. Morda je uže opazila tvoj beg in morda je uže v skrbeh radi tebe! Tako samoten, pust, odljuden je ta kraj! Vstrašil bi se ga v tej uri celo pogumen mož — kaj pa mlada deva! A vso zaman. Le naprej in naprej drvi jo neka silna moč. —
Steza postaje zmeraj ožja in deklica še komaj gre skozi gosto zaraščeno grmovje. Dospela je h koncu — izvestno je tam globok prepad. O deva, postoj in vrni se!
A glej, čudo. Ne varajo li oči? Ne, ni prepad, kar se razprostira tu spodaj. Diven, idilično divji kraj jo to. Mala dolinica z gostim drevjem obraščena se širi v znožju prostega kraja. Hladen virček veselo žubori brez miru in počitka. Gosta travica in zelen mah pokrivajo tla.
Deklica je obstala. Težak vzdih izšel jej je iz tesnih prs. Presenečeno zre okrog sebe in nekaj premišlja. Konečno obrne pogled na zavoj in tesneje stisnivši ga k sebi, spusti se tekoč v dolinico.
Tam v onem skrivnem kotičku, poleg žuborečega potočka stoji majhen z mahom obraščen klop. Vpehana prisopiha deklica do njega in spustivši zavoj na klopico, vsede se poleg njega. Nema, neobčutna tu sedi, kakor bi ničesar ne videla, ničesar ne čutila. Vzdrami se. Trudno oko zre radovedno in s čudnim pogledom okrog — slednjič spozna ta kraj, uvidi ta prostor.
Da, tu je bilo, uprav danes leto. Brezskrbno dekletce je nabiralo cvetice, da si ozaljša širokokrili klobuk. Prepevala je pesnice ter lehno skakala sem ter tja, poslušaje žvrgolenje drobnih tičic. Tam uprav v onem grmičku prepeval jej je na vejici milodoneče pesnice divni slavček. Ni se zbal dekletca, saj bil ga je vajen in vedel je, da mu ne stori žalega. Nagajivo ga je takrat deklica posnemala ter se vrtela in sukala liki majhna tica. In kako bi ne bila vesela! Bilo jej je še-le 16 let. Imela je skrbno mamico, ki jo je ljubila bolj kot bunčico svojega očesa.
Oče jej je rano umrl, v četrtem letu njene dobe. Spominjala se ga ni nič. Nobena žalost, noben nemir ni prišel kalit zorne njene mladosti. Njena hišica, njen vrtič, njena mamica in stara Jasika so bila za njo ves svet.
Vaščani so jo vsi visoko čislali in radi imeli. Saj je bila njena mamica, udova pokojnega stotnika Obradoviča, dobra prijateljica vsem in kdor je trkal na njih duri, dobil je izvestno pomoči. Mala Zvezdana bila je pa poseben ljubček vseh. Vse jo je hotelo blizu, vsi so jo božkali in poljubljali na rožnata usteca. In ona je bila vsakemu prijazna in dobra, bogatinu, kakor revežu.
S sosedovo Marico in njenim bratom Zlatkom bila je pa posebna prijateljica. Skupno so se igrali na malej trati pred hišo, vkupe hladili se v senci ličnega vrtiča ter uganjali otroške svoje burke.
Hitro je minevalo leto za letom. Vzrastla je v krasno devojko, ne da bi si bila tega svesta. Ostala je pa vedno nedolžni, brezskrbni otrok. Sosedova Marica in Zlatko sta bila še vedno njena dobra prijatelja, dasi neso bili zdaj več toliko skupaj, ker Marica je morala materi pomagati pri raznem delu; Zlatko pa se je učil mizarstva pri vaškem mizarju. Zvečer pa, ko so bili vsi trije prosti, izvestno je je bilo videti, če je vreme bilo lepo, v vrtnej utici ali na tratici. Zrli so v zvezde ter se pogovarjali o neznanih svetovih, govorili o velikih mestih, krasnih dvorih, o katerih so slišali le pripovedovati. Seveda je imela Zvezdana zmirom prvo besedo, kajti bila je najbolj poučena. Njena tovariša sta jo pa zvesto poslušala in občudovala njeno vednost in modrost, katero je ona zajemala pri svojej mamici, zelo izobraženi gospej. In znala ti je tako mično, ljubo pripovedovati! — Svojim pogovorom dala je toli živahnosti in živenja, da je človek nekako z očmi gledal česar je pripovedovala.
Po dnevu pomagala je i ona nekoliko svojej dobrej mamici pri pohišnih opravkih, dasi jo je stara Jasika vedno karala, češ, da to delo ni za njo, ker si pokvari nežne, snežno bele ročice. Kako je bila vendar sitna stara Jasika! Kolikokrat se je jezila na njo, ko jej je vzela iz roko metlo ter jej ni dovolila, da bi osnažila tal. Pogledala je ni o talcej priliki celo uro. Ko se jej je pa starka približala, otiraje si solze po suhem, nagubanem licu, tedaj je gibčno skočila k njej, oklenila se jej okolo vratu ter pritisnila gorak poljub na uvele ustnice.
Tako jej jo minevalo živenje dan za dnevom prijetno, brezskrbno, srečno.
Necega dne pa pride v vas — on. Koliko se ni govorilo in pravilo o njegovem prihodu uže mesec dni predno je prišel. Ljudje so govorili, da je to imeniten gospod in nazivati ga treba „gospod doktor“. Bival je nekje daleč, kder biva sam presvitli cesar. Videl je izvestno sam cesarjevo Veličanstvo. Ali ne samo videl, govoril je tudi z njim in najbrže celo pri njemu bil na kosilu. Da, da, mogoče mu je bil celo prijatelj.
Tako se jo govorilo o novem zdravniku, ki je imel prevzeti mesto njegovega umršega starega kolega. Željno ga je vse pričakovalo, da zadovoljijo svojej strašnej radovednosti. Imeniten, je baje zelo. Bogve bode-li tako prijazen, kakor je bil dobri, stari gospod Brezovski? Prišel je. Vse ga je občudovalo, vse je strmelo. Tuko imenitnega gospoda neso še imeli Belovaščanje. K Obradovičevim ni bil še prišel. Zvezdana je bila jako radovedna. Vpraševala je zdaj Zlatka, zdaj Marico in Jasiko, ki so ga uže videli, kakšen je ta gospod kajti pripovedovali so o njem čudesa.
Zvezdana ga izvestno noče blizu, če prav bi imela umreti. Rajše umrje, nego, da jo zdravi tako imeniten gospod.
Konečno ga je morala tudi ona videti. Prišel se je bil poklonit k Obradovičevej družini.
Bilo je okolu 11 ure lepega, pomladanskega jutra. Zvezdana je prilivala na vrtu svojem ljubim cveticam. Rokavce je imela privihane do komolcev. Z jedno roko prizdigovala si je modro krilce, v drugej je pa imela zalivalnik. Mislite si njen strah in grozo, ko začuje neznan glas: „Klanjam se gospica. Je-li dovoljeno vstopiti?“
Pri vrtnej ogradi zagleda tujega gospoda. Črno, krasno oko se mu je žarelo, ko je gledalo divno prikazen, najlepšo cvetico med cveticami. Črna, gosta brada mu je obkroževala lep, pravilno vrezan obraz in še bolj černi lasje krili so mu glavo.
Deklica je presenečeno zrla v tujo, a duševno uže znano prikazen. Takoj jo je spoznala. Da, to je bil novi gospod doktor čegar imena pa še niti ne zna. V svojej zadregi je zlila vodo mesto na cvetice po svojih nožicah. Kako je bila vendar neumna! Jezila se je sama na se, na tega drznega, hudobnega gospoda doktorju, ki si upa nagovoriti njo — neznanko. In bil je res hudoben ta gospod doktor! Kako se je smejal njenej zadregi in pri tem kazal dve vrsti belih zob. Kako lepo je tudi znal gledati. Ona mu ni mogla pogledati v obraz. Povesila je glavico, da zakrije sitno rudečico. Konečno, hvala Bogu! pride iz hiše stara Jasika in prepoznavši gospoda doktorja stopi urno k vratam, odpre jih na stežaj in globoko se klanjaje pravi: „Prosim, gospod doktor, le naprej“. Saj ni bila neumna stara Jasika. Osramotila je celo njo, ki je mislila, da nekaj zna. Česa si bode mislil o njej gospod doktor? Da je neumna, abotna, da ničesar ne zna. Istinito, prav ima. Kako je mogla biti tako bedasta in zijati v gospoda doktorja, ne da bi bila odprla vrat in ga peljala v hišo, kakor je storila Jasika. Kdo bi bil pač mislil, da se zna tako lepo vesti ona starica. Tudi ona je hudobna. Izvestno je to naredila, da jo osramoti pred tujim gospodom, češ: poglejte, taka gospodična, pa še uljudnosti ne pozna. In deklici se prikažeti dve svitli solzi v krasno modrih očeh ter liki svitla bisera rone ji po zarudelem licu.
Gibčno stopa Jasika vodeč mladega gospoda v hišo. Uže sta na hišnem pragu. Zvezdana še vedno v zadregi in jezna gleda za njima. In zdaj? Gospod doktor se obrne, nekoliko postoji in jo pogleda, potem pa stopi v vežo. To jo še bolj ujezi. Hotel jo je še enkrat zasmehovati, še enkrat videti njeno zadrego. Jezno vrže zalivalnik, steče v utico in glasno ihteč briše si te neumne solze, ki jej silijo v oko.
O ta doktor, ta doktor, da je moral priti tako nepričakovano. Nikdar več mu ne pojde pred oči. Skrbno bode odslej pazila in če ga bode ugledala, hitro se bode skrila. Videl je ne bode nikdar, nikdar več ta hudobni gospod doktor!
Tako si misli zala deklica in v svojej razburjenosti se srdi zdaj na Jasiko, zdaj na doktorja, zdaj na cvetice. Da, da te so bile pravo za pravo krive vsej nezgodi. Če bi jih ne bila zalivala, bi je ne bil našel gospod doktor v takem položaju.
Zdaj se domisli, da je preteklo uže dovolj časa, odkar je prišel doktor. Je-li morda uže odšel? In nje se ni niti domislil ter je pozdravil? O da so ljudje po velikih mestih tako neuljudni. Pogledati mora vendar je li užo odšel, je-li kaj rekel, vprašal po njej? Približa se hiši in glej! sedaj so prikaže njegova visoka, vitka postava. Njuna pogleda se srečata. Kako milo, ljubo jo je pogledal. Prav nič ni bila več jezna nanj. Saj ni vendar tako hudoben, kakor si jo bila baš mislila.
Uže je prišel do nje. Elegantno sname klobuk raz glave in globoko se priklonivši pozdravi jo s prijetno-donečim glasom: „Poljubljam roko milostiva gospica“. Zdaj ni bila več tako neukretna. Gibčno se mu prikloni in mu celo odzdravi s precej glasnim: „Pozdravljam gospod doktor.“ Pozabljena je bila vsa žalost, pozabljena vsa toga in jeza. Tudi on je izvestno vse pozabil.
Kako prijazno so jej je nasmehnil in pri vrtnih vratih se je še enkrat uzrl in jo pogledal. Odpustil jej je njeno neuljudnost. Zopet je bila vesela in zadovoljna. Urno je stekla k svojej mamici in jo presečno poljubivši vsula na njo celo ploho vprašanj.
Kaj je rekel? Kaj je hotel? Je-li, vprašal po njej? Je-li bil jezen? In dobra mamica je vihrasti hčerki zadostila vprašanje za vprašanjem. Prišel je pozdravit in se predstavit, ker sta bila njuna očeta prijatelja. Govorila sta marsikaj o pokojnem njenem in njegovem očetu. Pri odhodu jej je naročil naj pozdravi gospico hčerko ter se od nje poslovil. Ker ji je bilo njegovo ime še neznano, naglo seže po elegantnem, z zlatom obrezanem papirčku na katerem je bilo napisano s zlatimi črkami: „Milivoj pl. Bogdanovič“.
Tedaj je bil res imeniten ta gospod doktor, celo plemenitega stanu. Belovaščanje se lahko z njim ponašajo.
Zvezdami je bila podpolnoma umirjena in potolažena. Zvečer ko so bili združeni Zvezdana, Zlatko in Marica pravila je prva jima čudesa o novem gospodu doktorju. Kako je imeniten, lep, prijazen in dober. Kako je pregledal njeno napako in jej odpustil.
Potem ga je večkrat videla. Doktor Bogdanovič je rad zahajal, ko je končal svoj dnevni posel k Obradovičevim. Pogovarjal se je večinoma z gospo, Zvezdana se ga je sprva ogibala, pozneje se je i ona udeleževala večernih pogovorov in zanemarjala svoje stare tovariše.
Pričetkom je le poslušala, kar sta govorila njena mamica in gospod doktor, sčasoma je tudi ona kaj povedala in konečno je postala z gospodom doktorjem prav domača ter ž njim veselo kramljala kakor s svojo mamico, staro Jasiko in svojima prijateljama. Tudi on je rad govoril z njo in pri tem jo tako milo gledal, da jej je srce zatrepetalo tajne radosti. Bili so res krasni ti večeri. Nestrpno se je čestokrat ozirala po solncu, ki je bilo še tako visoko in mislila na večer, ki je bil še tako daleč.
Mineval je dan za dnevom za Zvezdano v doslej neznanem hrepenenju in tajnem veselju.
Necega dne, bilo je uprav danes leto, koje stalo solnce še prav navpik in noč je bila še tako daleč, kakor bi ne imela nikdar priti, spravi svoje kačkanje v košek, vzame svoj široki klobuk in hajd! preko gozda in po neprijaznej poti v tako ljubo jej Podbrdsko dolino, kder je čestokrat se svojima prijateljema trgala cvetico in brezskrbno skakala sem ter tja!
Dasi je bila dolina za uro hoda oddaljena ni bila deklica trudna. Veselo se je vrtela i sukala po zelenej travici. Trgala si je modrih spominčič in prepevala kakor bi hotela tekmovati s krilatimi pevci. Slednjič se vsede na priljubljeno, prijazno klupico vzame delo v roke in začne kačkati male čipke. A delo jej ni hotelo izpod rok. Leno so se premikali sicer marljivi prstki ter konečno podpolnoma prestali. Deklica spusti roko v naročaj in sklonivši glavico se zamisli. Nad njo je slavček divno prepeval in črnokrili kos je tudi umetalno ubiral svoje strune. Tašica in penica sta poskakovali od grmiča do grmiča. Lahkokrili škrjanček se je glasno žvrgoleč visoko dvigal v zrak, kakor bi hotel i on pokazati svojo umetnost lepej, zamišljenej samotarici. Zvezdana pa ni videla niti slišala ničesar. V svojej zamišjenosti ne zapazi bližajoče se podobe. Prestrašeno plane kviško, ko zasliši dobro znan glas, ki jej pravi tako ljubo in sladko, kakor še nikdar prej: „Tako sama in tako zamišljena“.
Zopet je bila v zadregi, kakor prvokrat, ko sta se videla. Ali takrat jej pristopi on na pomoč in dobivši dovoljenje, vsede se na klopico poleg nje.
Sedela sta nema, drug poleg druzega. Ona, dasi jej je bilo srce prepolno, ni vedla, kaj naj bi govorila, kaj rekla, in on? Je-li mislil i on na to krasno, nedolžno, dražestno bitje? Je-li tudi njegovo srce močnejše bilo pri pogledu na to divno stvarico? A kako bi neki ostal nem, neobčuten poleg tega divnega stvora! Kako se ne bi vžgal i v njegovem srcu neugasljiv plamen?
Prvi vzdrami se on iz svojih misli. Približa se deklici in prime jo za nežno ročico, katero mu ona zadovoljno prepusti. Pogleda jej v krasne oči in v teh je bral celo morje čustev, bral je toliko zvestobe in ljubezni, da je približavši se, ovil svojo desnico okolo vitkega dekličinega pasu in jo strastno pritisnivši k sebi, šepetal: „Zvezdica moja, živenje moje, moje vse, kako te ljubim!“ In ona ni se branila. Ovila mu je ročici okolo vratu, naslonila kodrasto glavico na njegovo ramo in gledala mu v obličje z nepopisno udanostjo in ljubeznijo.
Tesneje se je oklenivši, vpraša jo z drhtajočim glasom: „Zvezdanka moja, ali me ljubiš?“ Deklica ga milo pogleda in s svojim ljubkim glasom zašepeče: „Ljubim te, moj Milivoj!“ On se bolj pripogne k deklici in na rudeča, krasna usta pritisne jej prvi žarki poljub.
Pravil ji je potem, kako jo ljubi od prvega trenotka, ko jo je vidil, kako je iskal prilike, da bi mogel jo dobiti na samem in jej razodeti svoja srčna čutila. Danes mu je bila sreča mila. Videl jo je, ko se je vračal od nekega bolnika, da se je napotila v gozd. Sledil jej je v daljavi, da bi ga kdo ne opazil. Tu jo jo našel samo. „In tako vidiš duša moja“, pravi tesneje oklenivši se je:
„Kako je bilo saj sam ne vem. Na mojih so lica tvoja gorela“.
Ona mu je tudi povedala, kako rada ga ima, kako drag jej je bil skoraj še predno ga je poznala, kako je hrepenela po trenotku ko ga je imela videti in ž njim se pogovarjati. Ni se več sramovala pred njim, ni bila več otrok.
Tako sta veselo, srečno in brezskrbno kramoljala. Nista pazila na čas, ki jima je bliskoma mineval. Solnce se je bilo uže skrilo za temnimi jelšami in postalo je bilo v dolinici uže temno. Deklica se konečno spomni, da mora biti uže dolgo od doma in da bodo v skerbeh radi njo. Brzo ustane in prijemši ljubljenega za roko veselo mu pravi: „Zdaj urno, dragi moj, da odkrijeva mamici našo srečo, da se i ona z nama veseli“.
Ali on se ni ganil iz mesta. Temna senca mu je stemnila krasno obličje in posadivši deklico poleg sebe pravi: „Ne Zvezdanka, tega ne smeva še. Tvoja mamica in drugi ljudje ne smejo še vedeti o najinej zvezi. Pozneje, ko se moje razmere predrugačijo, razkrila bodeš lahko vse!“ Čudno je deklica pogledala svojega ljubimca. Neumljivo jej je bilo, zakaj ne bi smela razodeti svoje sreče vesoljnemu svetu. Čudom se je čudila, ko ji on proseč reče: „Obljubi mi dušica moja, da bodeš skrivala najino tajnost in ne bodeš o tem nikomur zinila besedice“. Obotavljala se je, ker nikakor jej ni hotelo v glavo, zakaj bi morala zakrivati svojo srečo. Ko jo pa on tako milo in sladko prosi ni mogla drugače nego mu obljubiti. In kako ne? Njen dragi Milivoj ima izvestno tehtne razloge, ki mu branijo objaviti svojo srečo.
Zapustila sta prijazno dolinico in šla, roko v roki drže, po neprijaznej poti proti domu. Veselo sta se smejala, ko ju je gosto drevje nadlegovalo. V gozdiču se razideta, obljubivši si, da se jutri zopet snideta, kder danes. On krene na desno v vas, kder je imel svoje stanovanje, ona pa steče proti domu.
Solnce se je bilo uže davno skrilo za bližnjimi griči in noč se je približala se svojim temnim zagrinjalom, ko je deklica dospela domov. Doma sti bili gospa Obradovičeva in stara Jasika v skrbeh, kam se je deklica zgubila tako dolgo. Njen prihod potolaži skrbno mamico in Jasiko. Poslednja si je napravila dolgo pridigo, da deklico okara. Ko jo pa ugleda zdravo in nenavadno veselo ni si mogla druzega nego, da si obriše solze. Zgubljena hčerka je morala vendar povedati, kje se je mudila tako dolgo. K sreči ni bila v sobi še prižgana svetilnica, drugače bi bila njena sodnika opazila, da deklica ne govori resnice. Kako jej je bilo težko, težko, ko ni smela povedati, česar jo doživela. V takem položaju ni bila še nikdar prej, kajti bila je to prva laž, katero je izustila. Rudeča je bila kakor škrlat, ko je odgovorila z nestalnim glasom : „Bila sem v Podbrdski dolini in bilo je tam tako lepo in prijetno, da sem pozabila na čas in vrnitev. Pozabila nisem pa na svojo drago mamico in staro Jasiko. Nabrala sem jima jasnih spominčič“. In da zakrije svojo zadrego ter pride v okom temu govoru, začne naglo prazniti košek in jemati iz njega nabrane cvetice, ki so se bile vse vnele. Stara Jasika si ni mogla kaj, da se ni nasmehnila, ko si je ogledala, pri ravnokar prižgani svetilnici, uveli dar. —
Izpraševanju je bilo konec in ko jo pozneje prišel doktor našel jo kakor po navadi vsako pri svojem delu. Gospa Obradovičeva je pletla nagovice, Jasika z molekom v roki je uže dremala in kimala se staro glavo in Zvezdana je pridno kačkala, da delom popravi, kar je popoludne zamudila.
Zopet so minevali dnevi za Zvezdano v nepopisnej sreči in radosti in v vednem hrepenjenju po ljubljencu. Včasi se jej je stemnel krasni obrazek, ko se jo spomnila, da mora predragej dobroj mamici prikrivati svoja čuvstva in svojo srečo. Sleharni popoludne, če jo bilo vreme ugodno šla je v Podbrdsko dolino, kder jo je pričakoval njen Milivoj. Tu je bila na njegovej strani tako srečna in vesela, da je pozabila na ves svet. Njunih shodov ni nihče opazil, samo materi in Jasiki se je pričetkom čudno zdelo, da zahaja deklica skoraj vsak dan v Podbrdsko dolino. Pozneje sta se privadili i niste več ničesar mislili. V stari Jasikini glavi se jo dozdevalo, da se gospod doktor in njena Zve-danka rada gledata, a starica ni slutila druzega in bila je z mladina vred srečna.
Nastopila jo bila uže jesen. Necega večera, ko so sedeli skupaj, pove doktor Milivoj veselo vest, da je za stalno premeščen v veliko mesto, kder ga čaka velika praksa in mogoče tudi slavno ime. Govoril je uže prej večkrat, kako rad bi prišel iz te sicer prijazne vasice v večje mesto, kder bi se mu odprl širji delokrog. Gospa Obradovičeva kot razumna žena mu je pritrjevala. Njoni hčerki ni hotelo v glavico, da sili njen Milivoj v svet, ko bi imel tu poleg nje prijetno in ne tako težavno živenje, kakor v velikem mestu. Tolažil jo je on, ko sta bila sama, rekoč, da si želi preč tudi radi nje, ker se tako utegnejo predrugačiti razmere in odstraniti zapreke. Ta skromna vas, to mirno, tiho, jednolično živenje ni nikakor za njo. Njeno krasoto i milino svet mora občudovati in se jima diviti. Zvezdana ni se strinjala z njegovimi nazori. Kaj je bil njej mari blesk in slava? Kaj občudovanje, slavno ime? Zadostovala bi jej popolnoma njena prijazna hišica v katerej bi bivala se svojim Milivojem, se svojo mamico in z dobro Jasiko.
Zato, ko jej je pripovedoval o velikomestnem živenju, sedela je nema poleg njega, ker ni mu hotela podirati njegovih nazorov. Ko je sedaj zvedela iz njegovih ust novico, da se je njegova želja izpolnila in da v kratkem pojde iz te mirne, tiho vasice v vrtinec hrupnega, velikomestnega živenja, presunila je deklico neka neznana slutnja in bol. Zdelo se jej je da žuga njeni ljubezni huda nesreča. Ne da bi se veselila ljubimčeve sreče, sedela je tiho, otiraje si na skrivnem solze, ki so ji ronile po krasnem obrazku.
Upala je, da vsak trenotek odkrije materi njuno skrivnost. Varala se je. Minil je trenotek za trenotkom, a on jo govoril le o prijetni bodočnosti, ki ga pričakuje v velikem mestu.
Slednjič se poslovi, a Zvezdana ga ne spremi kakor navadno do vrtnih vratic tem več prepusti ta posel stari Jasiki. Vsakakor se je njemu čudno zdelo dekličino vedenje, ker ozrl se je v njo z očitajočim pogledom, a Zvezdana je ostala trda in ni se niti ozrla, ko je šel poleg stare Jasike. Njegovo vedenje jo je nekako nemilo dirnilo. Kake ovire, kake zapreke so, ki mu branijo imenovati jo svojo ? Do zdaj ga ni nikdar vprašala, ker verjela je njegovim besedam, njegovi ljubezni kakor evangelju. Ako ji je rekel, da ne more biti še njegova, bil je izvestno veljaven vzrok, ki mu je to zabranjeval. Zdaj pa, ko je zvedela, da pojde preč, da zapusti njeno mirno vasico, obudil se je v njenem srcu strašen črv namreč dvom, da je on istinito ne ljubi. Ako jo resnično ljubi, kakor ga ona, zakaj se obotavlja sprejeti srečo, ki se mu ponuja na njenej strani? Če jo ljubi in če so še tako neizogibne zapreke ali jih ne more ljubezen odstraniti? Saj ljubezen, iskrena in čista premaga in uniči vse ovire, vse nevšečnosti, ki se jej stavljajo na pot. In zakaj ji ne razkrije, one strašne ovire? Jutri, da jutri hoče odločno ž njim govoriti. Zahtevala bode naj odkrije njuno zvezo dobri, dragi mamici, katero uže tako dolgo vara.
V enake misli utopljena spravi se tiho v svojo malo, deviško sobico ter se vleže na mehko postelj. Tu, na mrzlo blazino položi razburjeno glavico in se milo zjoče. Bile so to prve solze, prve britke skušnje čiste nedolžne duše. Zaman si želi blazega počitka. Blagodejni spanec beži od nje, ker pode ga morilne misli, podi ga kragulj, ki se je zbudil in v njenem srcu in — — — — ki kljuje srce. Od zore do mraka, od mraka do dne.
Jutri, jutri! Kako dolga je ta noč! Kako željno pričakuje dneva, ki ima odločiti njeno osodo. Ne, ni mogoče, da bi bil njen Milivoj hudoben. On jo ljubi, rad jo ima in ona toguje brez vzroka. In tako mej upom in dvomom se nemirno preobrača po svojej posteljici, na kojej je vedno tako sladko, mirno spavala in sanjala sladke sanje.
Napočil je dan. Dobila je njegovo pismice. V strastnih, ognjenih izrazih očita jej njeno mrzlo obnašanje in zagotavlja jej večno, iskreno ljubezen in zvestobo. Pozabila je vse storjene sklepe — odpustila in pregledala mu je vse. Popoludne sta zopet sedela na skrivnej klopici, kder jo je on karal radi njenega vedenja. Ona se je pa ojunačila in mu povedala vse. In zopet jo je prosil naj še nekoliko potrpi in molči, dokler se ustanovi v mestu. Pri tem se je rotil naj ga ne onesreči, naj mu ne odtegne svoje ljubezni, ker ona edino je njegov angelj, njegova srečna zvezda. Kako bi mu ne verjela? Da, da on jo ljubi, kakor ga ljubi i ona, zato pa hoče molčati in čakati.
Preteklo je mesec dni. On je bil odpotoval zatrjujoč jej svojo udanost in proseč jo naj mu ostane zvesta. Odšel je in njej se je zdelo, da se je utrnila njena svetla zvezda, da jej je odvzeto vse. Dobivala je njegova poročila, njegova ognjevita pisma pogostemu. Pozneje so postajala pa tem redkejša. Izgovarjal se je, da ima mnogo posla in veliko dela. Navadna pretveza!
Minula je bila zima in zopet nastopila blažena pomlad. Zvezdančina lica so čedalje bolj bledela in nekdaj tako živo, veselo oko gledalo tako žalostno, da se je človeku v srce smililo to zalo, žalostno dekletce. Zginil je bil oni krasni nasmeh, ki jej je krožil okoli rudečih ustnic. Zatajevati se ni mogla več — razodeti je morala skrbni mamici svojo skrivnost. Dobra mamica skusila jo je tolažiti, dasi sama ni mogla najti tolažbe, kajti doktorjevo obnašanje bilo je povsem grajo in zaničevanja vredno. Pet mesecev je bilo preteklo in še ni bil izgovoril odločilne besede. To je bilo neodpustljivo. Imela je o njem tako dobro menenje in njenega otroka, njen največi zaklad je tako grdo varal.
Danes, oziroma včeraj zjutraj dobi Zvezdana pismo od neznane ženske roke. „Da je poročen in zvezan z nerazvezljivimi zakonskimi vezmi uže dve leti na skrivnem — — —“ čitala je, stemni se jej pred očmi in nezavestna zgrudi se na tla.
Naglo pritečeta mati in Jasika, ki ste za trenotek slišali ropot njenega padca. Prestrašeni ženski spravita jo v postelj in dolgo govoreč zdaj z eno cvetico, zdaj z drugo, sta se mučili, da bi jo oživeli. Konečno odpre krasne oči in pogleda okoli, a ta pogled presunil je ubogo mater, da je glasno zaihtela in se zgrudila deklici v naročje. Zvezdana se je zbudila k telesnemu zdravju, a njen duh ostal je v tmini, zbudila se je — blazna.
Divja žalost pretresla je obupno mater in prestrašeno Jasiko, ko jo deklica skočila s postelje in skakajo glasno se smejala ter objemala zdaj mater, zdaj Jasiko jima sladko govoreč: „Moj Milivoj, moj dragi, prišel si vendar. Zdaj si moj in nikdar več te ne zapustim“. Ko ste pa njeni poslušalki le glasno ihteli, strmela je v nju in obrnivši se stekla k predalni omari in vzela ven mal zavojček v katerem so bila lepo spravljena njegova pisma, njegova slika in njegova darilca. Približala se je obupnima ženskama iu divje ju pogledavši vskliknila : „Ne, ne, vi niste on. On je tu notri zaprt. Hoteli bi mi ga vzeti, a ne bodete ga, ne!“ In pritisnila je zavojček k sebi ter ga strastno poljubovala. Skrbnemu materinskemu prizadevanju se vendar posreči, da se deklica nekoliko umiri. Malega kovčega ni pa pustila niti za trenotek. Dala se je obleči ter šla potem na vrt. Šetala se je sem ter tja glasno govoreč zdaj z eno cvetico, zdaj z drugo, zdaj nagovarjajoč ono jablan in objemaje ono hruško. Nepopisna je bila žalost nesrečne matere in stare Jasike. Uboga starica je vedno sledila svojej miljenki, da si u blaznosti ne napravi kaj žalega. Ko je pa deklica to zapazila, jezno je zakričala na ubogo starko in prijemši v roko kol tekla za njo, misleč, da jej hoče vzeti njenega Milivoja.
Zvečer, ko se je spravila k počitku ni hotela blizu nobene. Zaklenila je duri svoje sobice boječ se, da se ne bi prebudil njen Milivoj. Tiho gre po stopnicah in urno stopi iz hiše in vrta krenivši proti Podbrdski dolini. Utrujeni ženki neste opazili njenega bega, ker blagodejni spanec prišel je krepčat onemogli duh.
Tu na priljubljenoj klopici, ko še vse počiva in spi, sedi ona krasna in nekdaj srečna deva - blazna. V rokah ima kovčeg. Poljublja, ziblje ga in se sladko ž njim pogovarja. Uže dve dolgi uri tam sedi. Zdaj ustane in z milim glasom govori zavojčku: „Zdaj pojdi moj Milivoj, ker mamica naju uže v skrbeh čaka.“ In urno, gibčno stopa liki brzonoga srnica. Prišla je uže na vrh doline pogovarjnje se vedno s svojim Milivojem. V svoj govor zamišljena ne pazi na pot. Zavije v pristransko stezo ter stopa dalje in dalje ne prepoznavši je. Pot jo pelje navzgor in deklica utrujena in vsa vpehana stopa le vedno naprej. Dospela je na vrh one skale, memo katere se je šlo v Podbrdsko dolino. Noge v tankih čeveljčkih obute in roke so jej krvavele, a deklica ni ničesar občutila. Stopila je kraj visoke skale in začudjeno zrla v globočino. V svojej presenečenosti pusti zavoj, kateri votlo odmevaje pade čez skalo v prepad. Deklica se strese. Začuje se krik, en vik obupen in v divjem skoku sledi svojimu zakladu. Potem je bilo zopet vse mirno in tiho. — — —
Zjutraj, ko so drvarji šli memo Podbrdske skale, našli so v njenem vznožju truplo nesrečne deklice.