Žrtev ljubosumnosti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Žrtev ljubosumnosti.
Povest iz Amerike.
Prevedel V. Eržen.
Izdano: Slovenski narod, 12/222, 224, 225, 227 (1879).
Viri: dLib 222, 224, 225, 227
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

„Veste kaj, dragi oče, zelo neljubo mi je.“

„Žal mi je, toda nij inače. Tvoja sestri čina je dorastla vrha, nje vzgoja je okončana, in le, ker sem znal, da se je ti braniš imeti v svojem obližji, zato sem jo pustil tako dolgo v zavodu.“

„Nij li môči, da jo izročite drugim ljudem v oskrbljevanje?“

Kaj neki misliš, Matilda?“ dé teta Ema. „Mlado gospico, katera nema starišev, izročevati v oskrbljevanje drugim ljudem, je vsakim načinom opasno.“

„Pri nas jej je biti, Ema. Skrbi, da se jej pripravi soba do druge srede.“

„Povzdajaj se na to, Rudolfe.“

„A ti, Matilda, opusti svoje otročje misli. Srečno!“

Bankir Rudolf Gordon to rekoč otide. Na obrazu njega hčere se je brala vidna ne zadovoljnost o tem določilu očetovem.

„Mlada dekleta so mi sila soprna!“ — vzklikne Matilda.

„No smeši se,“ jej ugovarja teta Ema, „nijsi li ti sama mlado dekle?“

„Ne; jaz imam dve in dvadeset let in zahajem v družbe uže štiri leta. A mislite si takšno osemnajstletno šógico, za katero so se bašti sedaj zaprle šolske duri, in katerej po možjanih še vedno rojé tesnosrčni in neukrotni nazori, ki se jih je tam navzela. Uvajati nam jo je v družbe, praviti svetu, kedo je in kaj, in biti nam je poleg tega odgovornim o vseh nje budalostih.“

„Tvojoj materi je v sorodu, Matilda, in vrhu vsega je čaka lepa dedščina.“

„Tem hujše. — Kakor se pravi, je baje tudi vrlo krasna, modrooka in plavolasa.“

Matilde Gordonove bi sicer poznavatelj ženske lepote ne bil nazival lepotice. Bila je visoke, ugíbične rasti, katere temna krasota je z neizrečno oblastjo prevzela človeku srce. V čudovitih očeh se jej je odkrivalo vse dušno življenje, katero je bilo vsakomu vedno menjajoča se tajnostna zagonetka.

A sicer se nij bilo čuditi, da je bila Matilda sebična, muhasta in samovoljna. Po materinej smrti je očetna sestra prevzela gospodinjstvo; jedinemu detetu se je streglo liki votlemu jajcetu, in kadar se je Matilda, imejoča osemnajst let, začenjala podajati mej svet, laskali so se jej ljudje ter netili v nje mladostnih prsih ponos, nečimernost in sebičnost, anti je bila krasna in naobražena hči bogatemu milijonarju.

V domačej hiši je bila nje volja zakon, zategadelj jej nij bilo moči misliti, da bi sestričina, katere še nikdar videla nij, bivala z njo pod jedno streho in bi se jej klanjali tudi nje prijatelji. Prvič v nje življenji jej oča nij izpolnil želje, zahtevajoč, da osiročena sestričina dohode v njega obitelji prijaznjiv dom.

Rudolf Gordon je bil trgovec z dušo in telesom. Številke in trgovske knjige so bile glavni smoter njega žitju. Vsi njega napori so se strinjali v tem, kupičiti bogastva na bogastva in takim načinom ohraniti si v trgovskem svetu kar se pravi „pošteno ime“.

A v globini svojega srca je nosil spomin, kateri nij oskvrnila nikdar nobedna posvetna misel, spomin na plavolaso, nežno soprogo, s katero je užival dve leti vso zemeljsko srečo. Umrla mu je, a nijednej drugej ljubezni nij bilo moči ukoreniniti se v njega duši; ljubljena umrša soproga je živela v njega mislih, in za radi nje je sklenil vzeti sestričino na svoj dom ter skrbeti zanjo po očetovski. Ime jej je bilo Lola, kakor njega pokojnej soprogi, in navzlic vsemu repenčenju Matildinemu je bila Rudolfu Gordonu trdna volja, da pride Lola v njega obitelji varno oskrbništvo. Gordon otide sam na železnico in sprejme osiročenega dekleta s prav očetovsko ljubeznjivostjo.

„Skoraj se sprijaznita z Matildo“, misli sam v sebi bankir, izpremljajoč sestričino k vozu, „takej ljubeznjivosti se nikomur nij moči ubraniti. Bolj nego Matilda je pokojne mojej soprogi jednaka. Prav tako je vzrastena, nje sladko nasmihanje, nje zlati kodri in nje modre oči — presrčno mi bode draga.“

In resni, mirni mož je skazoval mlademu dekletu toliko prijaznjivost, da bi se bilo skoraj izjokalo od veselja.

Zelo se je bala doslé neznanega jej sorodnika, a sedaj jej je dvigala srce tešilna misel o njega očetovskej ljubeznjivosti, in sicer še potem, ko sta jo Matilda in teta Ema precej hladno sprejeli.

Mladih srdec hrepenenje se je vrtelo od nekedaj o ljubezni.

Uže v zavodu je Lola z lahka izvršila vsakoršno nalogo, ako je bila povrnitev trudu presrčna beseda in prijaznjiv nasmeh učiteljičin, in gojenka Lola je često prejemala take ljubezni dokaze zaradi svojega preprostega otročjega srca, zaradi svojega odkritosrčnega veselega bitja.

Kadar je Lola izpregovorila, zdelo se je človeku, da čuje drobne soglasno ubrane srebrne zvončke, in vsa srca jej je naklanjala nje prijaznjivost. „Nje lice in nje glas sta miljena“, je dejal bankir, in s tem natančno označil nje osobnost.

Teta Ema je izkazovala tujej sestričini gorkejšo ljubezen, nego li jo je kedaj gojila do Matilde. Posli so stregli mlademu dekletu skrbnejše, nego jim je bila dolžnost, celo konji, ščene in mačka so jo skoraj izpoznali, ker jih je često gladila in prijazno kramoljala z njimi — jedino Matilda jej je vedno kazala osorno lice.

Morebiti bi se bilo njej tudi srce Matildino bolj nagnilo, da je nij hvalil človek, čegar vso pozornost je zahtevala ona sama zase.

Matilda Gordon je imela mnogo čestilcev. A svoje srce je ohranila prosto, pojem o pravej ljubezni jej je bil neznan, in še celo oča in teta sta menila, da nikaka strast nema oblasti do nje.

Ali bašti taki navidezno mrzli ljudje često vzplamené brzo, da njih srčnih strastij ne mogó pogasiti vse reke in morja. Udadé se brezuvetno svojemu vzoru, zahtevajoči jednakih čuvstev, in nij jim po volji, da še kedo poleg njih zažiga kadilo tistemu maliku.

Evgenij Dunkirk je bil brdák mlad mož; njega lepi duhoviti obraz, njega tajnostne črne oči, vse je pričalo o geniju, kateri je žíl njemu v prsih. Škoda, ker ga razmere nijso dovedle do tega, da upotrebi svoje talente v slikarstvu ali pesništvu, a bil je rodom Škot, dedič plemenitej in bogatej obitelji ter je bival najrajše v novem svetu, kjer mu je prijala svoboda republikanska.

Temu možu je poklonila Matilda srce svoje. Često sta se videvala. Njo krasota se je prikupila umeteljnikovemu očesu. Njega bistroumnost je izpoznala nje uma silno oblast, a duša njemu je ostala pokojna. Klanjal se jej je v primernej dalji. Veselilo ga je, ako jej je časih prišel v obližje, toda slutil nij, da je vzbudil v nje prsih čuvstev, o katerih sam nij imel nikakšiiih mislij.

Priprosto zategadelj reče nekoč Matildi:

„Kako ljubezniva je vaša sestričina, res ne znam, bi se li bolj čudil nje angeljskemu obrazku, ali nje sladozvenečemu glasu.“

Te besede so promenile Matildino neprijaznost do Lole v plameneče sovraštvo.

Brez svoje volje sta si bili dekleti vedno nasprotnici. Preljubeznjivi sta bili in prerazlični, da bi ne obračali vse pozornosti nase. Vendar, kedor koli je čestil Matildino temno lepoto, njemu nij prijala plavolasa Lola, in kedor je proglašal to angeljeni, njemu nij vzbujalo Ijubezni Matildino ledeno bitje.

Vsak poklon, katerega je prejemala sestričina, je bil pušica Matildi. Vendar vsem bi bila odpustila, da jej le Evgenij Dunkirk nij izkazoval svoje čestitve.

Gospod Gordon je bil mlademu Škotu bankir, in zatorej je ta često zahajal v njega hišo.

Vnel se je za Lolo, slušni nje sladki glas, in presrečen je opazoval, da o njega prihodu obsije nje lice sreče solnčni svit, in vedno globočje se je utapljal v blaženstvo svojega čuvstva, ne meneč ne za temne oblake na čelu Matildinem, niti ne o tem, da so se brezvspešno krčile nje drobne ročice, katerim nij bilo moči odtrgati ga od svojega vzora. Pijan svoje strasti nij imel niti pojma o bolestih Matildinih, katera ga je ljubila neizrečno ognjevito.

Zima je uže minevala in sijajna maskarada je imela skleniti veselice.

Teta Ema je odločila, da sta dekleti najlepši, ako se napravita jedna za „jutro“, druga za „noč“.

„Lola si najbrž izbere svojo opravo sama“, mrzlo zavrne Matilda.

„Strijček naj določi po svojej volji“, se nasmihne Lola.

„Da se opraviš po mojej volji, bi ti ne prístovalo zelo, — najrajšo te vidim v belej tančici.“

„Oj te ljube préprostosti!“ zasmehuje Matilda.

„Ti li nijsem pravil, da moj okus ne bode tebi ugajal?“

„Tega nijsem trdila, strijc, tudi mojim očem je bela tančica ljuba, ali za tako priliko utegne biti morda vendar preveč proprosta.“

„Storita, kakor vama drago, otroka“, dé bankir vstajajoč. „Sem vam li uže povedal, da se poslovi z nami gospod Dunkirk?“

Dekleti obledita.

„Zakaj?“ vpraša teta Ema.

„Strijc mu je umrl in sedaj prevzame njega naslov in imovino. Vrne se na Škotsko in skoraj nas pozabi v svojem novem dostojanstvu. Drugo soboto odpotuje.“

„Drugi dan po balu“, opomni teta.

„Res, bojim se, da nam pride poslé malo pred oči; opraviti ima mnogo, da uredi svoje stvari, predno otide v stari svet.“

Bankir ostavi sobo. Tudi obe dekleti se odpravita s težkim srcem v svoji spalnici.

V samoti svojih štirih sten séde Lola poleg okna. Evgenij odpotuje! — Pred nekoliko meseci nij še znala, da nosi kateri človek na sveti njega imé; a sedaj jej nij bilo moči misliti si sveta brez njega. Nikdar se nij vpraševala, če ljubi sama in ako jo ljubi kedo drug. Sedaj je izpoznala, da nij več gospodarica svojemu srcu, in britko je jokala o spominu bližnje ločitve.

Nasprotno je čutila Matilda v svojem srci, da Evgenij ljubi sestričino, in ukrenila je zaprečiti, da se to nagnenje pred njega odhodom ne izjavi. Dokler je on prost, cvetelo je njej upanje.

„Predno gre domov, je néma videti“, divje vzklikne Matilda, „preje jo svojeročno zadušim!“

Tega jej še nij bilo treba, kajti, kadar je prišel Dunkirk obiskat obitelj, vedela je Matilda po lisičje zabranjevati, da Lole nijso pozivali.

Strast Matildina je vzkipela malo ne do blaznosti; navzlic vsemu svojemu ponosu je imela jedva kreposti, da jo je brzdala.

Nje namera je bila, prepričati Dunkirka, da Loli nij do njega, in da sebi zagotovi poslednji sestanek z njim. Lehko se je zgodilo oboje, samo da Lola ne pride na veselico.

Ali kako bi to zaprečila? Oprava za „Undino“ je bila uže gotova, strijc Rudolf jej je pridel dragocenih biserov in koral. Obleka je bila vilinsko lepa, in Loli je bil trden namen, iti na bal, ako tudi je od tedaj, ko je izvedela, da odpotuje Dunkirk, bila na videz malomarna o vsem.

Pomembnega dné zarija je napočila. Po zajutreku je tožila Lola, da jo boli glava, in šla je v svojo sobo.

„Res, škoda,“ dejala je pomilovaje teta Ema. „Prinesem jej zdravil, da se okrepi.“

„Pustite, teta, to oskrbim jaz“, reče Matilda kar tako z lahka, „vendar potrpimo nekoliko, morebiti se poleže bolehnost sama ob sebi.“

Toda Lola je tudi še pri obedu tožila o svojej bolesti. Ubogo dekle nij zatisnilo vso noč očesa, ter je jokalo, — se ve, o tem nij izvedel nikedo; in potrpežljivo je vzela Lola zdravilo, katero jej je podala Matildina roka.

Ko jo stopila teta Ema zopet v Lolino sobo, je dekle spalo.

„Zlati srček, pridi! čas je, da se oblečeš,“ je če in jej poljubi nežno lice.

Lola počasi odpre oči.

„Tako trudna sem,“ izpregovori.

„A bal —“

„Pustite mi, naj še spim,“ prosi in omahne nazaj na blazine, ko baš ustopa Matilda.

„Naj spi, tetal Kaj je jeden sam ples v dolzem življenji, in kedo zna, da ne oboli, ako bi vstala. Nekaj dnij sem je uže tako bolehna.“

„Istina; vendar žal mi je, da bi ne šla na bal, tembolj, ker ima tako lepo obleko.“

„Spomnili ste me, da še sama nijsem pripravljena. Naj spi, naj spi! Jaz jo oprostim pri gospodi!“

Bankir je bil vrlo tožen, ko se mu je poročila vest, da Loli nij moči biti navzočnej pri veselici, a menil je tudi, da je boljše, pustiti bolnico v miru.

Ponosen je ogledaval Matilde, ko je ustopila v dragocenej turskej obleki. Izpremil je hčer do kočije, dasi mu nij bilo možno pomiriti skrbi in nepokoja zaradi Loline bolezni. Izvestno je bila zelo bolna, ker se je tako prostodušno odpovedala veselici. Zamišljen se je na plesišči oziral bankir po šarovitej gneči, ko pristopi k njemu Evgenij Dunkirk.

„Kako, da mjste maskovani?“ vsklikne stari gospod začuden.

„Nijsem utegnil,“ brzo odvrne Evgenij. „Vas li smem prositi besede, gospod Gordon?“

„Smete.“

Bankir in Evgenij Dunkirk otideta v bližnjo sobo, da ju nihče ne moti.

„Nedvomno ste uže zapazili, da ljubim vašo sestričino Lolo.“

„Sem. — Tudi vem, da bi vaša snubitev pri njej ne bila bruzvspešna.“

„Zatorej mi dovoljujete, da jo snubim?“

„Od srca rad vam to dovoljujem. Odkritosrčno povem, da ne poznam moža, kateremu bi rajši dal svoje golobče.“

„Zahvaljujem se vam na vašem zaupanji, in izpoznali bodete, da sem mož, — v to mi pomozi Bog! Jej li smem odkriti svojo ljubezen!“

„Lole nij tukaj, bolehna je, in nij jej bilo moči priti. Menim, da je vaš odhod kriv vse nje bolezni.“

„Skoraj se vrnem, ako tudi mi je v bodoče živeti na Škotskem. Prosim, mi li dovolite, ker jutri odpotujem, da se še denes pogovorim z Lolo?“

„Storite, kar vam veleva srce, in Bog vam daj srečo. Morebiti vaše besede ozdrave Lolo, morebiti pride celo v našo družbo. Idite, ljubeč moj, idite!“

Evgen Dunkirk stisne roko staremu možu in hiti na njega dom.

Nekoliko poznejše pristopi gospod Gordon k svojej hčeii, katera je bila zelo slabe volje.

„Strašno je dolgočasno,“ mu potoži ona.

„Meni se zdi dovolj zabavno,“ se nasmihne oča, „in morebiti pride tudi še Lola sem.“

Rudolf Gordon razkrije Matildi, o čem sta se menila z gospodom Dunkirkom. Nje lice se je čim dlje, tem bolj temilo.

„Pojdiva domov, oče,“ reče tožno Matilda, „dovolj mi je hruma in šuma.“

Rad jej je ustregel bankir. —

V tem je hitel Evgenij Dunkirk k svojej izvoljenki, da se osvedoči, ako mu bode možno doseči svojega žitja najvišji smoter.

Teta Ema je čitala in pletla, ko oglasi snubač.

„Kako, nijste li na balu?“ pozdravi ga začudena.

„Prišel sem pogledat gospice Lagrange.“

„Ubogo dekle je bolno, toda poizvedet hčom, da li jej je moči govoriti.“

V sobi Lolinej je bila tema, in teta Ema prižge plin, predno izpregovori.

„Kako trdno spi! — Da bi je le ne vzbudila nagla svetloba! — Lola, gospod Dunkirk bi rad s toboj govoril, Lola!“

To rekši položi jej roko na čelo, — in zdaj vzkrikne, da je zazvenčlo po vsej hiši. Lolino lice je bilo v smrti otrpnilo.

Nikdar več se nij imelo probuditi mrtvo dekle, niti ne izvedeti, kaka neizrečna sreča jej je cvetela.

Bolestni krik je spravil na noge vso družino. Hiteli so po zdravnika in gospoda Gordona. V obupnosti se je zgrudil Evgenij Dunkirk poleg postelje svojega strastno ljubljenega dekleta.

Poljubljal je drobni ročici, skleneni na tihih prsih, gladil mrtvoj Loli raz bledo in mrzlo čelo svetle kodre, jo pozival po imeni z najslajšim glasom — toda nje modre oči so bile zaprte za vselej, nobeden nasmeh nij imel več odgovarjati njega ljubezni.

Duri se odpró in gospod Gordon ustopi se svojo hčerjo.

Matilda ostrmi. Potem plane in se vrže na prsi mrtvej sestričini.

„Nebeski Bog, tega nijsem htela“, je tožila na ves glas. „Bog ve, da to nij bila moja volja. Jaz, jaz sem jo umorila! Zabraniti, da bi ne prišla na ples, sem jej dala opija, a nikakor mi nij bilo v mislih, jej s tem škodovati. Lola! O Bog se me smiluj! Tega nijsem htela!“

In omahnila je očetu v naročje.

Kar je govorila nesrečna Matilda, je potrdil zdravnik. Lola Lagrange je umrla, ker je použila preobilo opija.

Bogastvo in ime očetno sta pomogla, da se vest o tem dogodku nij raznesla mej svet. Ljudje so le izvedeli, da je umrla Lola za opijem, kateri jej je rabil za zdravilo bolečin v glavi.

Evgenij Dunkirk vrnil se je v svojo domovino, ko so mu bili zagrebli vsega življenja srečo v hladni grob. Niti jedno slovo njega ust nij naznanilo, je li slutil ali ne, da je ognjena strast zanj dala povod Matildinemu dejanju. Čas bodi „Maháon njega rani“, doslé se nij še zacelila.

Prijatelji Matildini se čudom čudijo, kako se je ipremenila.

„Saj vendar Lole nij tako ljubila“, rékajo, „in vendar je po nje smrti vsa druga. Ponos in mrzlota nje srca sta se umoknili ljubeznjivej oskromnosti, izogiblje se vsem veselicam, in da nij protestantinja, šla bi gotovo v samostan.“

Tudi Matildinemu očitanju vesti in britkemu kesanju podeli čas pokojilno odvezo! Naj ta prememba Matildinega bitja te meje združuje hčer z očetom, nego li ja je prej družila sreča. A do denes se še nij vrnila v nekedaj tako brezskrbno obitelj radost. Še vedno je dom Gordonov dom solza, težnosti in pokore.