Žrtev (Ivo Trošt)

Žrtev. Slika. Ivo Trošt. »Samo kako lepo urejene kleti?« »Pa prazne.« »Lepo hišo ima in pripravno.« »A zadolženo in polno sitnosti, ki jo v nji raztresajo njegova mati in dve sestri.« »Kaj to? Posestvo je veliko in umno obdelovano.« »S tujim denarjem, Marica.« »V hiši je pošta in štacunca.« »Pa mu obe ne vržeti groša na leto.« »Mama, ti vidiš vse črno na njegovem domu.« »In ti vse belo, moja mala.« »Saj je tudi prav: ali ni Polde lep fant.« »Ko bi le kaj vrgla njegova lepota.« »Ali mora biti vse za dobiček, mama?« »Ne; pri njem mora biti vse za obresti in dolgove.« »Sama bova vendar živela; tolike ostane.« »Ne verjamem.« »Poskusila bova; če ne bo, pa—« »No, kaj; pa?« »Si bova služila sama, kar bo treba za življenje, a si bodo morali tudi drugi, ki zdaj lenarijo v hiši.« »Smele so tvoje misli, dekle.« »In pa resne, mama, verjemi.« Marica je pogledala mamo pozorno, se ljubko nasmehnila in začela peti tisto: »Če mi ga branite, mi ga ne vzamete, Ta je za me, pa za moje srce.« Marica je skočila k mami, ki je sedela na drugem oglu mize, kjer ste pravkar popili popoldansko kavo, sedla je k nji. Okna so bila zastrta zaradi muh in vročine, vendar se je moglo opaziti, da je soba opremljena okusno, kakor sploh v najboljših hišah na deželi. Med okni na steni je visela slika pokojnega gospodarja Dolenca. Marljiv trgovec je prerano ostavi] svet, mlado vdovo in kopico otročičev. Posestvo je pa bilo lepo urejeno in po njegovi smrti je vodil vse posle gospodinjin brat Armin. Vse se je sukalo v prejšnjem tiru. Otroci so doraščali, šli v šole, se vrnili in vadili doma v trgovini. Primeroma zgodaj so začeli mladeniči popraševati po dekletih. Lepa dota, prijetna vnanjost in prijazno, neprisiljeno vedenje v vsakršni družbi je molče priporočalo mladi lepotici v novo življenje. Najprej se je omožila starejša Viki. Bolj mirnega značaja, v vsem materina podoba. Poročila se je z bogatim sorodnikom svoje tete v dolino skrivnostne notranjske Reke. Dobro se ji je godilo. Živela je kakor grofica. Mlajša sestra Marica, bolj očetovega duha in postave, odločna in podjetna, se je ob ti priložnosti zagledala v bratranca svojega svaka. Leopold Debelec je imel res lepo posestvo v bližini svojega bratranca in lep dečko je bil, da malo enakih. Obširno posestvo je ostalo pa že ob očetovi smrti zadolženo, rodbinske razmere slabo uravnane. Rajni Debelec je računal z obilim vinskim pridelkom ter zapisal svojim štirim hčeram neprimerno velike dote. Ženi je izgovoril znaten priboljšek in — ker je to zahtevala izrecno — mogočen vpliv na razvoj in upravo gospodarstva. Vse to pa ni oviralo Marice Dolenčeve, da ne bi sanjarila o zlati sreči ob strani takega moža, kakor je Leopold, ko je videla, kako dobro se počuti sestra Viki z njegovim bratrancem. Branil ji je stric Armin, poslovodja in varuh, branil celo svak, Vikin soprog, branili so vsi njeni sorodniki. Nič. »Tega hočem in moram imeti ali pa — nobenega!« Otresla je kostanjeve kodre s čela, pogledala plaho, obenem pa tudi kljubovalno ter ugovarjala vsem. »Če hočeš sama v nesrečo, ti ne ubrani nobeden. Pojdi!« je govoril Armin, majhen, širok človek, rdečega obraza in dobrodušnega pogleda: Kar mu je bilo v srcu, to na jeziku. »Le pustite; kesanje je prazna stvar.« »Ko bi bil samo kes; treba bo tudi stradati, treba se ti bo zatajevati in premagovati, zraven pa požirati grenka in neutemeljena očitanja z zapečka od tašče. In delala boš kakor dekla.« »Tega se ne strašim. Če bom delala, bom lahko tudi zahtevala, da se me zato primerno vpošteva. Saj nevesta ni samo zato v hiši, da nadomešča deklo.« »Največkrat jo mora nadomeščati, a spoštovana ni niti toliko kot dekla, ker je ni treba — plačati.« »Stara vendar ne bo na večno in sestri se sčasoma umakneti.« »Vse res; ali pa veš kdaj? Mogoče, da bi se morala prej umakniti vidva!« »Potem se jim naravnost pusti, naj delajo same in gospodinj i jo same-Midva lahko živiva, če si obdrživa samo pošto ali samo štacuno; opravljava pa lahko tudi oboje.« »Ko bi le ne bilo dolgov!« »Dolgovi ostanejo onemu, ki bo vodil gospodarstvo.« Marica, ti govoriš, kakor stvar umevaš.« »In mislim, da je ne umevam slabo.« »Veš kaj,« reče slednjič Armin: »če je zate tako prav, pa bodi tudi za nas. Mi ti ne branimo več. Ali pozneje se ne obregaj na nas, da smo mi krivi, ako ne bo tako, kakor sedajle misliš. Nikar ne toži potem kako se ti godi; bo prepozno. Sedaj se da še pomagati ali potem bo zastonj, verjemi, Marica.« Armin, dobričina, je sam čutil solzo v očesu, ko je govoril nečakinji poslednje opomine. Tudi mama je jokala. Marička se pa dvigne s sedeža, pogleda očetovo podobo na steni in izpregovori trdo: »Ne, ne; tožila že ne bom, če nama prav prodajo streho iz nad glave.« »Trdna si,« so dejali vsi. »Naj bo tako trdna tudi tvoja sreča!« V široki dolini pod Gabrkom se vije počasi notranjska Reka proti svojemu koncu — škocijanskim votlinam. Čaroben je pogled na obdelano, plodovito ravnino in prijazen hribček na gorenji strani, kjer stoji rojstna vas Leopolda De belca, so- bi so zbrali že 32,000 pušk. Šah je poklical na vrt, kjer ima sedaj svoj šotor, tri baterije topničarjev in strelcev s puškami na stroj. Opozicija hoče proglasiti za šaha sina valija Saltaneha de Lajasa, a sedanjega šaha proglase za izdajalca.