Životopisne črtice o Matiji Debeljaku

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Životopisne črtice o Matiji Debeljaku
Josip Jurčič
Izdano: Slovenski narod, letnik 1, številka 59. (Maribor, 1868)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ker še nikdo ni začel žižni (življenja) tega slavnega Slovenca popisovati, položiti hočem jaz prvi kamen k temu delu. Nisem pa namenjen, celega življenja Debeljakovega popisati; samo nekoliko črtic hočem o njem ponuditi, ter takó z nemnogimi vrsticami pripomagati k sovršenemu njega životopisu. Pripovedal bom, kako sem tega rodoljuba, zares spoštovanja dostojnega, spoznal in koliko sem z njim občeval. Zato se nikdo naj ne huduje, ako svojo osebnost v ta popis vtikam. Saj le podajam utiske njegove ličnosti, nikakor pa ne njegove cele nravnosti.

Prvič sem Debeljaka videl v Gorici o vuzmu leta 1863. To se je zgodilo v kavani „pri Evropi" na velikem trgu na „Travniku". Predstavil me je Debeljaku g. Š., profesor tedaj v Gorici, sedaj v Ljubljani. Prišel je bil ondaj Debeljak v Gorico iz Vidma na oddih. Bil je mož visoke rasti, krepkega života, zatemnelega obraza, gol v licih, lasí nekoliko osivelih, raven, trdnega hoda. Oblečen je bil navadno črno, podoben katoliškemu svečeniku, takó da sem ga s kraja za kakega mešnika imel. Posebnega v vedi in hoji ni imel ničesar drugega, ko nekako nemirnost in plašnost v očéh. Govoril je premišljeno, tiho, polagoma. Vse to, tako sodim sedaj, bilo je proizvod njegovega dolgega bivanja med Lahi; mogoče tudi, da mu je bilo prirojeno.

Brž po spoznanji se mi je mož, kterega preje nisem ne po lici ne po sluhu poznal, v srci ugodil. Da je slovenski rodoljub, zvedel sem še le pozneje, ko mi je povedal, kaj ga je v Gorico prignalo. „Prišel sem simo", tako mi je rekel, „da vidim svoje rojake Slovence in zopet slišim preljubi slovenski jezik govoriti". Trebalo je iz njegovih ust slišati te besede, tedaj si čutil, kako so mu iz globočine srca prihajale. Pravo je imel mož; kako zelo nam je prirojena ljubezen k domači zemlji, k domači besedi, to se čuti najživeje na tujem.

Pozneje, ko sem bil v Kranj prestavljen, sem se — leta 1866 — zopet sešel z Debeljakom. Spoznal sem ga še od druge strani. Do ondaj sem ga spoštoval kakor vrlega rodoljuba in blagega človeka; tedaj sem ga pa tudi spoznal kakor zvedenca v slovenski literaturi. Sedela sva enkrat v Kranji na „stari pošti" samá v njegovi sobi. Govorila sva o mnogih rečeh, posebno o italijanskih zadevah, ktere je on dobro poznaval, ker je bil v Milanu in Vidmu kakor c. kr. učitelj nemškega jezika v službi; ne vem, če še kje drugodi. Začela sva se pogovarjati tudi o cirilici in glagolici, ktera tih pisav bi starejša bila. Pri tem pogovoru, — navadno nemškem, ker je slovenskega menj vajen bil, akoravno ga je tudi po pismu čisto govoril — sem zapazil, kakó so mu vsi imenitni spisi o tem vprašanji čisto na tenko znani, kakor n. pr. Dobrovskega slovnica, Kopitarjev Glagolita, Miklošičev spis v Ersch-Gruberjevi enciklopediji. „Čitaje", tako mi je pripovedoval, v „Novicah" in "Glasniku" mnoga gramatična vprašanja zanimal sem se, osvedočiti se sam o rečeh, kterim se več ogniti nisem mogel. Šel sem slučajno na Dunaj in jemal sem iz dvorne knjižnice one knjigo v zajem, ktere so mi po mnogih citatih znane bile, ter se začel — stari okornež — s slovenskim jezikoslovjem pečati, da bi tudi sam mogel pri nasprotnih mislih soditi". — Kdor je temeljite in zrele razsodke Debeljakove o občnih zadevah človeštva poznaval, temu se nikakor ne bode čudne videlo, da se je stari mož, ki je na Laškem gotovo mnogo gorkih požrl — o čemur mi je tudi sam se pritoževal — in ki je v neslani službi cesarskega učitelja nemščine na Lahih osivel, da je, pravim, stari mož še z jezikoznanstvom se tak skrbno in zvesto začel truditi. Komur je dano, poučevati se o enem predmetu temeljito, komur je mar za pravo znanje, ta ne miruje pri nijedni stvari, ktera ga zanima, dokler ne pride stvari do konca. Jaz sem Debeljaka sodil dosti učenega v slovenskem jezikoslovji; slišal sem iz njegovih ust zdrave razsodbe o novih slovenskih knjigah — ktere si je on radoveden kupoval in skrbno prečitaval — slišal ga mirno in brez vsakoršne napetosti govoriti o proizvodih naše literature. Tako je tedaj bil Debeljak rodoljub ne po modi, no po poznavanji stvari, ktero je ljubil; bil rodoljub ne po priporočanji drugih, no po sodbi svojevlastni; bil ni samo kritik trezen in čeden, pa tudi delavec marljiv in zvesten. Pri tem slučaji znanstvenega najinega pogovora me je spodbujal, literarnih del se lotiti. Žal mi je, da ne morem ravno njegovega življenja drobneje popisati in tako prijatelju željo izpolniti; žal, pravim, mi je, ker ta vrli mož bi bil dostojen životopisca.

V Kranji, kamor so ga opravki napotili — imel je tu sorodnico nekje v službi, ktera je, kakor Debeljak sam iz Poljan na GOrenjskem bila —, nisem potem Debeljaka več videl, shajala pak sva se pozneje — leta 1867 — večkrat v Ljubljani, kamor se je bil v pokoj det naselil. Obedoval je v čitalnični gostilnici, in tam sva se mnogokrat nahajala. Ker so me veseli in potem žalostni opravki večkrat v Ljubljano tirali, imel sem mnogo slučajev, govoriti s svojim starim prijateljem. On je bil prisrčen deležnik mojega veselja, ljubeznjiv tolažnik v moji žalosti. Obžaloval je večkrat pri meni, da ni oženjen ter v starosti nima človeka, ki bi ga spremljal skoz življenje. Še druga veča žalost mu je srce težila: slabi napredki narodne stvari v Ljubljani. Tožil mi je večkrat, kako malo dela Ljubljana za narodni napredek v primeru k temu, kar bi mogla in kar v drugih, mnogo manjših mesticih storijo[1]). Tožil mi je, da v Ljubljani vlada tudi takšen birokratiški veter, kakoršnega je malokde v Avstriji nahajati. Ta stiska v Ljubljani in pa premalo srčno gibanje slovenskih prvakov, in pa morebiti še druge, meni neznane pričine (vzroki) so Debeljaka prisilile, da je belo Ljubljano, za ktero je preje toliko hrepenel, zapustil, in se v Trst podal.

Kako se mu je tu godilo, predno ga je nemila smrt pokosila, tega ne vem povedati.

Debeljak ni svojemu narodu zapustil imenitnih umotvorov, ne del dleta ne pera niti kisti (čopka), pa zapustil mu je dvoje: imenitno dedšino, našemu slovstvu dobro došlo poklado, in pa krasni primer, kako naj rodoljubi za narod poleg volje tudi kaj materijalnega žrtvujo. Kakor solnce, predno ugrezne v jadransko morje, še enkrat v vodnem zrkalu zažari, ter zlato planjavo in zlato obnebje za seboj pustivši ugasne, takó je Debeljak na žalih Jadrije v večnost utonil zapustivši za seboj svitle žarke rodo- in človekoljubja. Rahla mu zemljica! Blažena mu pamet!

  1. Kaj bi Debeljak zdaj rekel, ko cela Kranjska skoro čisto slovenska še ni mogla tabora na noge spraviti, mali ljutomerski okraj pa!