Životarci

Životarci. Ivan Matičič

Izdano:	Gruda 3/1–9 1926
Viri:	dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6/7, 8, 9
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ob prostranem Ravniku ždi tiha vasica Zagozd, ki z neznano tajno priklene nase vsakogar, ki jo spozna. Revno selo je, ki poraja krepki rod, jake sine, zdrave hčere, trdne kraške kmete, revne bajtarje, siromačke in siromake. In vsi enako gorko ljubijo svoje gnezdo, doma ali na tujem. Ko poje zvon podružnice svetega Jeronima na hribčku, ko kliče v Zalokah ali oni daljni v Dolini, žare Zagoscem oči; ko se poslavlja sin v daljne kraje za zaslužkom, se vse solzi v odkriti boli; ko se pa vrne, se ves Zagozd raduje. Tujino ne vzljubi nihče iz Zagozda. V bolnem snu tavajo v daljnih krajih sini in očetje, v boli mislijo na rodno vas, leta štejejo in dneve ubijajo v trpkem koprnenju na vrnitev, in koprnenje jih prižene v rodni kraj premožne ali pa berače. Blede hčere ihteč iztezajo roke iz daljnih dalj, v snu kličejo osamljene, v naročju tujcev plakajo po materi, po njeni sladki utehi zdihujejo, strte koprne po blagodati očetovi. O sladki rojstni gaj, kako si oplakovan z daljnih bregov in mest, v vroči molitvi je vzdihovano tvoje sveto ime, v umirajočih vzdihih izgovarjano, na bledih ustnicah zamrlo ... Očetov dom, kako globoko segaš v nedosežne dalje, hčere in sini te nosijo širom sveta v srcu, na ustnih in v očeh. Revni dom, kako skrito ždiš v srcu bogatina, ki si ga v zibelki varoval, v srcu nevestinem, ki jo kiti tuji blesk, v srcu potepina, ki se je izgubil na krivo pot, pa misli nate, ko ga tepe življenje. Siromašno gnezdece, kako daleč greje tvoja toplota. V šumnem hrupu in vrišču se trga plaha misel nate: številni tvoji otroci životarijo po cestah, za kruhom se pehajo; v peklenski žarečini jekla jih ohlaja tvoj spomin, v neprodirno temino zemlje prodira skrita lučka tvoje zvestobe, otroke svoje greješ v mrzlih rudokopih; in pozabljene v hiralnicah ogreva bedna misel nate, še v zadnji uri kličejo po tebi, bedni dom ...

Zagozd ždi pod širnim gozdom, med drevjem in med poljem, med dolinami in grički. Med njivami vodijo stezice, kolovozi med ogradami. Pogled iz Zagozda sega komaj na Kozjak, k fari v Zaloke, pa dalje v gozd. Nad vasjo drči skrita v grapi železnica, ki spominja Zagosce na širni božji svet, globoko v dolini dere reka Otavščica, ki spominja pohlevne Zagosce na daljno morje, o katerem so samo čuli. Ravnih cest Zagozd ne pozna; v klance in v gozd vodijo le skalovita pota, ki so jih razorali težki vozovi, obloženi s kladami. Okovana kolesa škripajo in ječe pod svinčeno pezo, drsajo se od skale do skale, ko jih tišči po klancih navzdol, v nasuto kamenje rijejo, podkve pojó, vtiskavajo se v trde kolesnice, voli iztezajo jezike, trdi jarem jih tišči v goltanec. Taka so zagozdna pota. Ona, ki vodijo k fari in postaji, so zložnejša, razori nasuti s strniščem in kamenjem z njiv, in včasih zdrči po njih tudi lahen koleselj, ki pa pod vasjo zastane in le počasi sopiha v klanec.

Zagosce živi gozd, njih kruh je tesanje in prevažanje tramov in klad; žaga, sekira, plenkača, cepin in bič njih glavno orodje. Nekdaj, ko so bili še bolj siromašni, so izdelovali lesene obroče in jih razpečevali v Trst. V Zagozdu prebiva že od nekdaj trpljenje, v trpljenju pa biva poštenje — in iz poštenja izvira ljubezen.

Zagozd je vzredil siromake ter jih priklenil na svoje siromaštvo za vse žive dni. Na tej bedni zemlji, ki jih je rodila, so hoteli životariti do zadnjega izdiha, zanjo se potiti in zanjo umreti. Čim bolj jih je tepla, tem bolj so jo ljubili. Bilo je osem životarcev, rojenih v hlevu in gnili bajti. Že v zibelki so bili berači; ko so rasli, so bili zapuščene sirote, ko so dorasli, so postali hlapci; ko so onemogli, so biti zopet berači. Bratov niso imeli ne sestra, očeta ali mater komaj pomnili, a poznali ne in ne občutili njih toplino. Niso si bili krvni bratje, po značaju so si bili vsi različni, ali po svojem životarjenju so bili drug drugemu podobni, bedni bratje iz kosti in mesa, po človeški podobi ustvarjeni kakor kralji in cesarji, ljubljeni le od bedne pedi posvečene zemlje, ki jih je odela in jim dodelila pokoj na tihem grobišču pri svetem Jeronimu.

I.

Najbednejši med njimi je bil Gregor, ki so mu rekli „Praskar“, siromak še preden se je rodil. Od mladega pastir, pozneje hlapec vseh hiš v Zagozdu. Služil je maselčarjem, polgruntarjem in gruntarjena, pa tudi bajtarjev ni zaničeval. Ponudil se je povsod, kjer je bila sila, najrajši tam, kjer je bilo največ trpljenja. Na starost je postal poljski varh, dalje nočni čuvaj, dokler se ni oprl ob beraško palico. Bil je vedno zdrav, le za trpljenje rojen; ljubil je le kramp, cepin, bet in sekiro. Vesela družba mu ni bila mar, pijan ni bil nikdar, lačen vedno. Najljubše bivališče mu je bil hlev, na starost se pa tudi zapečka ni branil. Ko so fantje zapeli na vasi, je zleknil v steljo svoje trudne kosti, a ko je fantovska pesem zamirala, ko je vstajal zor, se je Gregor dvignil z ležišča in pljunil v roke. Molil ni nikdar, pa tudi ne klel. Za nedeljo ni porajtal, ni mu bil mar petek ne svetek. Kadar ob nedeljah si pasel živine, je polegal in pušil pipo. Ko so ob nedeljah popoldne drugi popivali v krčmi, si je kupil Gregor belega kruha in slanine ter legel v hlev, kjer se je pomenkoval z živino in sam s seboj.

Bil je bedna, izgarana žival, zaraščen, umazan, po gnoju smrdeč, razcapan, vedno ubog, ker ni imel očeta ne matere, ne sestre ne brata, a sam tako dober, da bi iztrgal dušo iz sebe za bližnjika. Vaščani niso z njim slabo ravnali, toda rajši so ga videli v delavnik kakor v nedeljo, mnogo bolj pogodu jim je bil poleti, ko jim je pel s cepinom in krampom, nego pozimi, ko je silil premražen k zapečku in je pel njegov želodec žalostno pesem ... Vse je dal drugim, vse do zadnje kaplje krvi zabil v delo, svoje krvave žulje žgal in brusil, da so postali podplati, ki jih je razmehčala šele prst ... S prislužkom si je preskrbel koruzne moke in slanine za žgance, kupil si kako srajco, polovico pa pozgubil po stelji in svislih, ker ni imel žepov. Vse si je zbasal v nedrije, slanino in kruh, denar, tobak in pipo, pečen krompir in drugo uboštvo. In ko mu je zlezla srajca izza pasu, so mu zlezle tudi ropotije iz nedrij. Ko je zapazil, da so nedrije prazne, se je prijel za glavo, milo zajavkal in pokazal svoje močne, rjave zobe. Najbolj je pogrešal izgubljeno pipo, ki jo je iskal marsikako nedeljo po vseh potih in kotih. V tem hlevu je imel spravljeno moko, na onih svislih krompir. Razoglav je bil le tedaj, kadar mu je veja v gozdu vzela z glave klobuk, sicer ga ni snel nikdar, najmanj pa ponoči. V cerkev ni šel nikdar in po gosposkih hišah ni hodil, kjer bi se mu bilo treba odkrivati, izgogibal se je tudi praznično oblečenim ljudem. Čevlje si je sezul le pri čevljarju, počakal, da jih je popravil, in se zopet obul. Srajce ni slekel, dokler ni sama razpadla z ram; ako so pa bile hlače le preveč raztrgane, je glavne razpore povezal s trto.

Ljubil je le hlev, gmajno in gozd. Ko je zvedel, da podirajo Matjaževi v gozdu hoje, se je šel Gregor ponudil za hlapca. Šel je v najgrše doline in vlačil z volmi hlode iz skal, da so pokale mišice in kosti. Prav v Tisovnik je odmevalo, ko je bičal vole, ko se je pretrgaval po Škalčni poti, se je čul odmev prav do Kukave in do Krive veje, le ko je vzdigoval svinčene krije na dnu Smrekovce, se ni nikamor čulo, kajti to je bila globoka dolina, na katere dnu je ležal večni sneg in kamor ni moglo prodreti solnce. V smrekovčne klance je potil Gregor kri za svoje gospodarje, napenjal žile, javkal, stiskal čeljusti, a ko je prišel na vrh in se komaj oddahnil, je že pozabil na trpljenje in se vrnil zopet v globino. Pel je šlekar v Kozji dolini, verige zvenele čez Mesni ploh, porajtlji pokali na Plesah, zaprežne vrvi se trgale v Rjavem griču, povze in ridovniki se lomili na Kobilji poti. Gregor ni omagal. Zdvojil je mnogokrat sam nad seboj, nad trdim naporom, ki mu je bil nekajkrati komaj še kos, a odnehal le ni. Če najhujšega ne opravi sam, ga kdo drug tudi ne bo, si je mislil naš sirotež.

Na Romarici je rdečih jagod več ko babine, pri Banderu toliko, da zakrivajo pašo živini, pa Gregor se ni nobene dotaknil, niti videl jih ni ob svojem neprestanem naporu. To so slaščice za boljše ljudi. Pod Koritom zore rdeče maline, pa Gregor jih je okusil le toliko, kolikor ga je oplazila veja, kadar se je plazil skozi grmičje malin. Za lažmi rastejo po pomladnem dežju mavrahi, do katerih se ni Gregor nikdar pripognil. Po vsem gozdnem prostranstvu pojo ptiči in žolne trkajo ob trhlino, pa Gregor je čul le ujede, ki pojo po končanem delu. Gozd je prepoln vonjav, ki v solncu dehte, pa se je Gregor menil zanje toliko kolikor za sparjen smrad hleva.

Nekoč ga je dohitela noč sredi gozda. Nad Smrekovco je izpregel in pognal vole v sočno pašo, sam si pa pripravil ležišče pod smreko na robu prepada. Pa je potegnil iz Smrekovce hlad, da je Gregorja pretreslo skozi nedrije.

„Hladno bo,“ je rekel, „bi zakuril ali ne?“

Po daljšem premišljevanju se je dvignil z ležišča in šel nabirat protja in drv.

„Dežja ne bo,“ je govoril sam s seboj, ko je vlačil gorivce na kup, „pa vendar zakurim, bo krajša noč. No, poštajna! Glej jo, kako nagaja! Si se priklenila na čok!“ se je jezil nad trhlo vejo, ko jo je vlekel izpod gnilih trsk.

Ko si je zapalil ogenj in si natlačil pipo, se je zleknil na smrečje in mah in se pričel pomenkovati: „Škoda takega ognja, ko nimam krompirja. Če bi vedel, da me ukane, bi si vzel krompirja; pa kdo se zanese, da bo tako hitro noč. Pozabil sem pogledati na solnce. Saj Matjaževka je dobra, krompirja mi da, če le hočem; zadnjič mi je dala še špeha in kruha. Za tiste solde mi ni, templancev bo treba in srajca gre h kraju.“

„Ooov!“ se začuje iz prepada.

Gregor odstavi pipo, posluša, nato popravi glavnje, nameče na ogenj drv in se nasloni zopet na deblo. V smrečju šumi veter, iz bližine se sliši hlostanje živine v paši.

„E-eee!“ se začuje iz dalje, „ojee!“ odmeva čez dolino.

Vola se približujeta ognju in se paseta v njega bližini.

„Vaju je strah, guncveta?“ jima zakliče Gregor prijazno. „No, le pridita bliže, le! Na, Rjavec, na! He, Lisec, na!“

„Hov, hov!“ zalaja lisjak z bližnje jase.

Vola se približata ognju, ker ju je strah temne samote, Gregor jima prijateljsko govori:

„Sta žejna, kajne? Bosta morala že potrpeti, Haluža je daleč, a zdaj se mi res ne ljubi z vama. Napijeta se jutri doma. Otrobov tudi ni nocoj, ne morem pomagati.“

„O-o!“ zakliče daljni glas.

„Te trebuh boli?“ se šali Gregor. Vol dvigne glavo.

„Slišiš, Lisec? Na Prangarju straši. Tam pri božji martri vstaja iz groba mrtvec, teka okrog znamenja in kliče na pomoč. Da, Lisec, ti še tega ne veš, Rjavec morda že. Zdaj je najbrže ura enajst, o polnoči se zbude strahovi Za ribo. Tam plezajo Turčini v debla, jaz jih še nisem videl in tudi ne verjamem, tudi onim ne, ki pravijo, da teka pri Krivi veji vsako noč martrnik okrog parobka tiste smreke, ki ga je nekoč ubila. Pač mi pa lahko verjameta, da straši za Čartežem. Tisto noč sem natanko slišal praskanje po tisti smreki in čudno zdihovanje in stokanje, kakor bi kdo plezal na smreko. A kdo bi bil? Živ človek ne bo plezal ponoči na smreko, žival tudi ne. Ko je bil dan, sem šel pogledat in sem videl dlake na deblu in zdelo se mi je, da je osmojeno.“

„Hov, hov!“

„Ti me pa ne uženeš! Z drvmi sem pri kraju. Bi še kuril ali ne? Spanca še ni. Bosta legla, volička? Le počivajta, le, jutri nas še trda čaka. S tobakom je tudi že borna. Res se mi ne ljubi po drv, ali radi vaju bi še enkrat naložil.“

Gregor se počasi dvigne in gre vnovič nabirat kuriva. V bližini ognja išče in tipa, a ne dobi dosti, zato gre dalje v temo. Gnile štore trga, suhe veje lomi, rije se skozi grmičje, vdira se v kupe gnilih trsk in obstane na mali planoti, kjer nabira suhljadi. Mahoma pa se spotakne pod košato smreko ob mehko stvar — in v hipu ga spreletita vročina in mraz. Ozre se in vidi, da se temni klobčič pregiba, a ko začuje še stokanje, ga popade strah, da jo ubere nazaj proti ognju. Tu se stisne na svoje ležišče in se plaho ozira v senco debel, ki trepetajo ob svitu ognja. Gregor posluša, gleda, in ko začuje pokanje protja iz dalje, pograbi za glavnojo, a vola dvigneta glave. V grmovju se pregibajo veje, voliča se ozreta, napneta ušesa in Gregor se dvigne na kolena. V svit ognja pa stopi človeška postava, obstane in si zasenči pogled. Bil je to majhen, belolasi starček, siromašen, na eno oko slep. Gregor napenja oči, se hipoma zasmeje in vzklikne:

„Glejga Jozla! Kmalu bi me ostrašil. Kdo bi si bil mislil, da sem zadel obte! Glej ga no, kar odleglo mi je, ker resnično sem se bil ustrašil.“

Jozl je bil star, gluh pastir, ki je vse svoje življenje posvetil živini na paši. Najrajši je pasel po gozdu, živeč le ob pečenem krompirju in mlakužnici. V soboto zvečer je prignal domov vole in junce, nabral si v vrečo krompirja in v nedeljo zjutraj je odšel zopet za teden dni. Spomladi je nabiral rdečih jagod v kožarje iz leskovega lubja v veliko veselje otrokom. Ker je bil močno gluh, se ni spustil z nikomer v pogovor, če ga ni nagovarjal, brigal se ni za ves svet. Ljubil je le svojo živinico, pazil nanjo, z njo se pogovarjal, iskal ji mlakuže po gozdu, poznal je vse luže po senčnih potih, ob suši je gnal pit rajši do Kukave, nego k domači lokvi, da bi mu kdo ne očital, da ne ve za vse gozdne luže in mlakuže. Krav navadno ni pasel, ker mu je prizadevalo preveč skrbi mleko. Ostajale so doma v hlevu, kjer jih je krmil gospodar. Ob lepem vremenu je Jozl popeval in vriskal, ob grdem je bil čmeren.

„Tak pridi no bliže!“ mu je namignil Gregor. Jozl ga je nezaupno motril in šele, ko ga je sponzal, je stresel z glavo in mu zažugal s pestjo:

„Frdamani Praskar, kaj te nosi zlodi pod mojo hojo!“ zavpije s čudnim naglasom.

„He, vedanec te je tlačil!“

„Te coprnice nosijo ali te zlodi trka?“

„Le hud bodi, Jozl, le!“ se smeje Gregor.

„Sem mislil, da so se priklatili ciganje k živini —“

„H ognju sedi, Jozl, pa kaj povej!“

„Ali kaki drugi poladinje.“

„Beži, beži, kdo bi se klatil. Kje pa imaš živino? Je nisem videl.“

„Zato me je skrbelo in sem šel gledat, kdo kuri.“

„Kje imaš živino, pravim?“

„Pa te nisem mogel takoj spoznati, mi je bliščala luč.“

„Kje paseš, pravim?“

„Kaj praviš?“

„Kje imaš repe?“

„Tamle v dolinici ležijo.“

„So siti?“

„O vsi so, vsi. Sem jih ravnokar preštel. O, so pametni, se mi nobeno ne zgubi.“

„Pili so?“

„O siti, siti! So bili v firštovem, paša do vampa; ta lisastemu junčku je segala do vratu.“

„Če so pili, pravim?“

„Kaj?“

„Sem se uleži, Jozl!“

„Ali paseš?“

„Ja, ta lačno.“

„Koliko jih imaš?“

„Trije repi smo kakor vidiš.“

„Samo čez noč ali za več dni?“

„Glej, Jozl, koliko je žerjavice; si lahko spečeš krompir, če ga imaš.“

„Do kedaj, do nedelje, praviš? V firštovo ženi, pokaj bi obiral te zjedi, škoda gobcev.“

„Če imaš še kaj krompirja, ga lahko spečeš.“

„Obirali, obirali, pa še kako! Saj borštnarja ni, če pride, mu pa korobač pokaži!“

„Ohoo!“ tajno odmeva iz dalje.

„Te ni nič strah, Jozl?“

„Stran praviš? Kam?“

„Na Pangarju straši.“

„Na Pangarju? O, tam je paša, tam!“

„Straši, straši! Ravno to uro se martrajo duše.“

„Samo daleč je, daleč. Pa vode manjka tam.“

„Hov, hov!“ zalaja lisjak prav od blizu.

„Sem pridi, te bom spekel!“

„Kaj?“

„Bi jedel pečenje, Jozl?“

Jozl požre sline rekoč:

„Kdo ti ga bo dal!“

„Beži za srnjakom v Kozjo dolino!“

Jozl belo pogleda in otrese z glavo. V vejevju zaprhutajo ptice, dremotno začivkajo in se spet umire. Nočni glasovi utihnejo, dremotni zamirajo v daljo; nad prostranstvo gozda lega dremavica, ki se zaziblje v sen šele ob bližajočem se jutranjem zoru.

Jozl pokima z glavo in se počasi vrača k svojemu ležišču, Gregor pa truden nasloni glavo ob deblo.

Na vrhu Ulak nad Zagozdom je diven razgled čez prostranstvo temnega lesovja. In na robove Ulak se upira solnce v skale, kjer sikajo gadi. Ko je Gregor primigal na vrh hladnih klancev, je ustavil in se sklonil k zavori. Ko je zavrl, je nekdo zažvižgal in Gregor je dvignil glavo, rekoč:

„Kaj se skrivaš?“

Sikajoči žvižg se je ponovil in Gregor je zažugal:

„Ne boš se mi skrival, paglavec!“

Ko še ni nikogar ugledal, je stopil za grm in se zasmejal: „Ti pokažem, bosopetec!“

Gledal je in gledal radoveden, nazadnje pa uzrl na skali gada, ki se je paril na solncu, odpirajoč gobec in sikal z jezikom tako močno, da se je Gregor začudil in miren obstal. Pogledala sta si v oči kot dva sovražnika, od katerih eden mora nemudoma s poti. A gad se je zdel močnejši in ni prav nič mislil na beg, tem manj je upadel pogum Gregorju. Strupena žival si je bila svesta moči, s katero premaga človeka: podvojila je sikanje, zroča svojega nasprotnika naravnost v oči, da bi ga omamila, zapeljala k svojemu želu ... Ali Gregor je bil trd, gadov vajen, lotil bi se celo klopotače. Kolikokrat je stisnil gobec razkačenemu psu, katerega ostri zobje niso mogli pregristi kot dren trdih Gregorjevih prstov. In tako je Gregor dvignil bič, a še preden je švrknil, se je gad zvil v klopčič in se zagnal v nasprotnika ... Da se ni Gregor naglo zavihtel na stran, bi se mu razdražena žival obesila na vrat in si v hipu ohladila svojo jezo ... Tako mu je pa padla k nogam in se mu skušala speti nad škorenj. Gregor je brcnil in odskočil, kača se je zvila v klopčič in se znova zagnala ... Gregor se je umaknil za grm, obrnil koprivec in otepaval. In gad je popustil in švignil v skale ali Gregor ni odnehal. Urezal si je palico, jo ošpičil in šel na lov. Gad je upehan škilil iz razpoke na svojega nasprotnika, ali preden se je odločil na umik ali na napad, mu je Gregor pomolil palico, gad je siknil in Gregor mu je potisnil konico v gobec iii ga izvlekel iz luknje.

„Na, guncvt! Imaš dovolj? Le stisni, le pikaj, poštajna mala!“

Palico je zasadil v skale, pobral koprivec in pognal. —

Ko je bilo glavno delo končano, je Gregor službo odpovedal in se oziral za drugo. Gospodar Matjaž mu je pa rekel:

„Še drv bo treba, Gregor, in smrečja za steljo. To nam še pomagaj, potem si lahko prebereš, če hočeš.“

Gregor se je namrdnil, češ, za tako malenkostno delo se komaj izplača. Pa je napregel brez odlašanja in gospodinja mu je odrezala velik krajec kruha.

„Pri Smrekovci naloži,“ mu je naročal gospodar. „Tam imamo gorivcev, trsak in hojá na kupe, prav pri poti.“

„Že dobro; les, Rjavec!“ je odgovoril Gregor in pognal. Iz nedrij si je odtrgal kruha, stlačil ga v usta in švrknil z bičem.

„Hovt, Lisec!“

Ko je pospravil iz nedrij krajec, se je zadovoljen pogovarjal sam s seboj vso pot do cilja. Na cilju je ustavil, okrenil voz in se lotil gorivcev, ki so ležali ob poti na kupu. Pa se je premislil, vrgel gorivec nazaj na kup, rekoč:

„Naj se sami igrajo s takim dolgočasnim delom, če se jim ljubi, meni se ne! Pa tudi slaba so ta drva, vsa presušena in že trhla. Zakaj ne bi šel rajši v firstova?“

Po teh besedah se je okrenil in odšel v oddaljeni knežji gozd, odkoder je vlačil k vozu debele gorivce s tako vnemo, da mu je zlezla vsa srajca izza pasu.

Pa ga je zasačil grajski gozdar — in Gregor je moral za tri dni v zapor.

Ko je bilo delo pri Matjažu opravljeno, je šel služil k čenčinu. Vlačil je hlode in trame, nazadnje so prišla na vrsto drva. In tudi čenčin ga je zagnal ponje v svoj gozd, kjer bi jih lahko naložil ob poti.

„Tega ne napravim,“ si je mislil Gregor. „Prej sem prizanašal Matjažu, zdaj ko služim čenčinu, bom pa prizanašal temu. Matjaž naj da nazaj, kar sem mu prihranil!“

In šel je v Matjaževo in vlačil v čenčinovo, dokler je bilo kaj drv in trsak. Ko je bilo delo končano, je rekel: „Čenčinovo pride na vrsto pa, ko bom pri Kuteževih.“

In zopet je bil pri tatvini zasačen — in obsojen na teden dni pokore.

Dokler je služil in komur je služil, je služil le njemu z vsem svojim životom, pa ni niti vprašal za plačilo. „Boste že pozimi kaj dali,“ je rekel. Ali zima je bila dolga, gostoljubje pa je trajalo le kratko časa.

V nedeljo zjutraj je sedel Gregor k ognjišču, ko je opravil živino.

„Pa bi šel k maši, Gregor,“ mu je prigovarjala gospodinja Čenčinovka.

„Tobaka nimam, opalta je pa zaprta,“ je odvrnil Gregor, otresel z glavo in se vrnil v hlev, kjer se je stegnil po ležišču. Ni čutil potrebe do molitve, ni koprnel po nebesih, njegova duša se ni nikoli vzpela nad zemeljsko pričujočnost, ni mu bila razodeta prečudežna blaženost nebes, njih lepota in večna skrivnost. Poznal ni niti strahotnih prepadov pekla, večno mrazoto njega ledu in neugaslo žarečino njegovega ognja. Gregor ni čutil v sebi ne ledu ne ognja, nikdar ni vzdihoval ne prosil ne tožil, kajti v njem je bilo vse trdo. Niso mu oblažili srca zlati materini nauki, ne božala ga sladka šiba očetova. Veroval je le v vice, le vice so bile v njem, le te je občutil sleherni dan, ko je vstajal s trdimi udi v jutro in ko je legal še s tršimi zvečer. Občutil je komaj še, doumel pa tega ni. Da bi bilo kdaj bolje, v to ni veroval, slabšega pa ni mogel pričakovati.

Ko so Kuteževi trebili gmajno, tedaj je bil Gregor prvi, ki je mahnil s krampom v korenine gostega brinja. Mahal je in mahal, da so se vžigale iskre, da je škrtal kramp, in ni odnehal, dokler ni bila izravnana zadnja skala in izkopana zadnja korenina.

„Si bom pa to zimo na vašem ognjišču kuhal žgance,“ je rekel, ko so ga vprašali za plačilo.

„Kolikor boš hotel, Gregor,“ mu je odvrnila Kuteževka. „Saj veš, da radi pomagamo siromakom.“

„Pa eno srajco mi kupite, kadar pojdete na Kozjak, kako pisano in temno.“

„Najbolje, da si jo boš sam izbral, Gregor. Zdaj o svetem Martinu bo na Kozjaku semenj, pa pojdi, tam se vidijo lepe stvari.“

Gregor je premišljeval in se obotavljal, pa se resnično odpravil na Kozjak o svetem Martinu. Tam je zijal in občudoval pisane rute in predpasnike, čižme in škornje, klobuke in kučme, igrače in pisane kruhke, ponve in lonce, krampe, lopate, koprivce, sekire. Sejmarji so ga gledali nezaupno, kot potepuha, ali Gregor si je izbral srajco, plačal in jo stisnil pod pazduho; kupil si je tudi čižme in si jih obesil čez ramo. Ko si je izbral še ponev, se je odpravil domov. Kar zapazi na nekem dvorišču pol voz vreč. „Moka!“ si misli Gregor in postoji. Zgrabi ga skušnjava tako močno, da je ne more odbiti. Ozre se na vse strani, nikogar ni bilo. Stopi na dvorišče, gleda, opazuje, nikogar ni. Tedaj pa postavi Gregor ponev na tla, zagrabi vrečo, si jo zavihti na ramo — in hajdi na pot. Na vso moč hiti, pa se domisli, da bi ga kdo ne osumil tatvine, zato zavije pod neki skedenj, kjer stlači pod pod vrečo in sebe.

„Zdaj sem možak za vso zimo,“ si šepne zadovoljen, ko se oddahne. „Petdeset kil je gotovo, je niti ne zdelam sam, z žganci že ne, Kuteževka mi bo pekla lahko tudi kruh. Ta bi bila lepa, nekateri vse, drugi pa nič! Ha, poln voz moke! Pa še ajdova je, če ni soržna. Od kdaj neki se peča z moko ta objestnež? Včasi so mu pa rekli zidar. Zidar ja, slepar! Poln voz bele moke, medtem, ko je nimam jaz niti pergišče koruzne! Toliko je nisem še videl, kar sem živ. Pa tako pripravni žakeljci so, kakor nalašč za na rame. To se bo čudila Kuteževka! Saj ji niti ne povem, ne, ne! V steljo jo skrijem. Lahko bi sumila, ko ve, da nimam toliko denarja. Štiri goldinarje petdeset sem imel, vse je šlo, seveda, škarpi so dragi. O, sto zlomkov!“ Obtipava se in zapazi, da enega čižma ni. „Naj ga nese zlodej! Odvezal se mi je in zdrknil med potom z rame ali pa je ostal že pri vozu. — O, vsi zlodji, ponev je tudi ostala tam! — Kaj, pa menda vendar ne tudi ta?“ Tiplje se in tiplje in vidi, da tudi srajce ni. „Tudi ta je šla k sto pesjakom! Naj gre še ta. Iskat ne pojdem, ni vredno, ko moka vse odvaga in še desetkrat več. Toda vseeno, ako je ostalo pri vozu, nič ne rečem, naj imajo za plačilo, ako sem zgubil na poti, pa ni prav.“

Ko se je zmračilo, je stisnil Gregor čižem v nedrije in šel iskat še drugega. Na poti ni našel ničesar, ko je pa šel do voza, je videl, kako je gospodar ogledoval njegov izgubljeni čižem in srajco, gospodinja pa ponev. Gregor ni premišljeval dolgo, izvlekel je iz nedrij svoj čižem, zalučal ga na dvorišče in zbežal.

„Imej oba in še srajco,“ je rekel Gregor, ko se je vrnil k skednju, „vsaj ne boš rekel, da sem ti moko čisto ukradel.“

Zadel si je vrečo na ramo in odšel proti domu, lačen in vesel. Ves pot je tipal svojo moko in si zadovoljno govoril: „Ej, mokca, ti si več vredna kot ves kozjaški semenj, tudi več kot ves firštov gozd, zagoška gmajna in brinje in vsi tisti svinjaki, na katerih so kdaj počivale moje kosti; tudi več kot vsa graščinska apnožna! Danes si privoščim, stradanje je pri kraju za to zimo, drugo jesen bo pa spet semenj. Danes sem zadel terno, morda še kdaj ambo. Ej, nocoj bodo ajdovi, zabelim jih tako, da se bodo Kuteževki sline cedile. Naj se ji le, kolikokrat so se že meni! Špeha imam še nekaj, tako da sem res možak.“

Ko je prišel domov, je vrečo odvezal, si nasul v klobuk moke, vrečo skril v steljo in se odpravil v kuhinjo.

„Dolgo si sejmaril, Gregor,“ ga je nagovorila Kuteževka. „Kaj si vse lepega nakupil?“

„Ničesar. Čemu bi tratil denar za nepotrebne stvari. Vidiš, Kuteževka, danes si privoščim ajdove.“

„O, moke si kupil? Pametno. Pa ajdove, kaj ti ne pade v glavo! Srajce pa ne?“

„Saj je prav za prav še nisem potreben.“

„O čižmih si se tudi menil.“

„Seveda, a sem kupil rajši moke.“

„Že, pa toliko ne.“

„Nekaj več sem je vzel.“

„Koliko neki? Dve kili, tri?“

„Še več.“

„Kam pa boš z njo? Res nisi ničesar drugega kupil, niti ponve ne?“

„Na ponev sem res pozabil.“

„Beži, beži! V semenj gre, pa pride praznih rok. Res nisi za drugega kot za v hlev. Pa denarja si boš kaj obdržal, jih ne boš dal shraniti?“

„Bom že dal.“

„Da jih zgubiš v stelji.“

„Ne bom jih ne.“

„Tak daj moko sem, saj si že lačen, siromak!“

Kuteževka mu vzame moko in vsiplje v krop.

„O, kako je težka!“ reče.

„Seveda, saj je ajdova,“ ji zagotavlja Gregor.

„Pa vendar, tako pusta se mi zdi, gotovo je plesniva. Kje si jo pa kupil?“

„Kje. Pri štacunarju vendar.“

„Čudno. Glej, kakor poc je in čisto usedla se je. Gregor, nekdo te je opeharil!“

„Ne bodi sitna. Meniš, da ne poznam moke. Več sem je skuhal, nego ti.“

„Toda ajdove ne.“

„Bomo videli.“

Ko se je moka že dovolj časa kuhala, je Kuteževka odlila krop in pričela mešati. Pa je le zmajevala z glavo, ker žganci so se ji zdeli tako čudno težki in pusti.

K ognjišču pride gospodar.

„Kako je Gregor? Si se nasejmaril?“

„Pošteno se je,“ odvrne gospodinja. „Še mene draži, da so siromaka tako nasejmarili!“

„Kako?“ se začudi Kutež.

„Staro moko so mu prodali. Glej, kakšen one je to, prav kakor mavta!“ In gospodarju pomoli kuhavnico pod nos.

Gospodar potiplje in se zasmeje, rekoč: „Ne vidiš, stara, da te je Gregor pošteno potegnil? To je vendar cement!“

„Kakšen cement?“ se začudita oba hkrati.

„Ne poznata cementa? Pri zidarju ga je dobil pa se je malo pošalil s teboj, Jera.“

Gregorja spreleti žalost, gospodinja pa jezno vrže kuhavnico po ognjišču, rekoč:

„To bi te, tepec stari! Sem res mislila, da so ga opeharili, pa ti gre in opehari on mene! Uh, kar s kuhavnico bi te, štrama štramasta!“

Gregor se umakne žalosten v hlev, vrže se na vrečo in milo zastoka. Po dolgem premišljevanju pa pograbi cement in ga razsuje po vsem hlevu.

Gregor se je staral, trudno telo je pričelo kloniti pod pezo strpljenih let. In ko je umrl Katerin Tomaž, je prevzel Gregor službo nočnega čuvaja v Zagozdu. Zvesto je čuval mirno vasico, noč za nočjo presedel na tramičih na sredi vasi in pušil svojo pipo. V dežju in mrazu, v temi in viharju je bil na svojem mestu, s katerega ga ni nihče omajal. Ko so peli fantje na vasi ubrano pesem, ki je donela v tiho noč, je Gregor poslušal, a doumel pesmi ni. Ko so pijani ponočnjaki razgrajali skozi vas in se posmehovali Gregorju, je ta molčal in mislil na svojo službo.

In za njegovo zvesto službovanje mu je odstopila soseska kos divje gmajne, ki jo je moral šele prekopati s krampom do zadnje pedi in izruvati skale in trnje, da si je zamogel postaviti bajto. V gozdu si je nasekal količev, nalupil si lubja — in tako si je zgradil na stara leta boren dom v dolinici pod gozdom, kjer je živel mimo in zadovoljno. Ali to srečo je užival le kratko časa.

Nekoč je zaspal, pa ni ognja pogasil. In veter, ki je pihal skozi raze, je ogenj podpihaval ter ga podpihal tako močno, da je dosegel zubelj lubje v strehi, slamo na ležišču, trske, cunje in drugo siromaštvo ...

V hipu je hlastnil plamen čez vse uboštvo, cvilil in palil in siknil v Gregorja, ki se je komaj še zdramil iz vroče omame in se splazil iz goreče podrtije ves osmojen. Tako je spet izgubil edini svoj dom na tej zemlji.

Ko so mu moči do dobra opešale, je stopil Gregor v zasluženi pokoj, ki mu ga je nudila vsa soseska. Ko je mogel še gibati, je hodil od zapečka do zapečka, vsak dan je bil gost v drugi hiši, redili so ga po vrsti, pogoščali ga po svoje in mu voščili srečen pot, ko je odhajal k sosedu ... Nazadnje se je še plazil od hleva do hleva, dokler ni v Kuteževem obležal. In prijazni ljudje so nosili bolniku jedi po trikrat na dan, četudi je ni zaželel niti enkrat. Mirno je ležal na stelji, težko hropel in se od časa do časa trudno oziral po živini, ki ga je vdano gledala. Poleg sebe na ležišču je imel lončke, skodele in ponve: zelje in močnik, repo, obličnik. Tri dni se ni že ničesar več dotaknil. Ženice so redno prinašale, zmajevale z ramami in zopet odnašale. Nagovarjal ni bolnika nihče, nihče mu lajšal zadnjih ur, in Gregor ni nikogar pogrešal ... Sosede so se srečavale pred hlevnimi vrati in se spotikale nad izbirčnim bolnikom.

„Uh, kako je izbirčen! Človek že res ne ve, s čim naj mu streže! Saj prej ni bil tak, vse od kraja je postrgal.“

„Misli, da mu bom kuhala mesa, še sami ga premoremo komaj na vsake kvarte.“

„Veste, strina, pri nas je ravno taka. Če je za nas dobra ta plaža, kako ne bi bila zanj! Za ubogaime je vse dobro, še bog da je.

„Veste, botra, takile se vsega preobjedejo. Poprej, ko so še za rabo, jim povsod strežejo, ko pa pridejo na rame soseski, jim pa že ne gre več repa ne bob. Človek ima že tako pičlo časa, pa nas še ta nadloga mudi. Kam čem s temi ostanki? Naj mu še enkrat pogrejem? Svinjam dam, saj jim primanjkuje.“

„Kako pa picki, strina, so zdravi?“

„Botra, rečem vam, sort da je kaj! To vam cmokajo, tako da bo že te dni po oblodi.“

„Kaj ne poveste, strina!“

„No, ste mu kaj dobrega prinesle?“

„Ne mara, mati Kuteževa. Spi, pa ga ne maramo buditi. Naj se naspi, siromak. Drevi mu prinesem mlečnega močnika, da se pokrepča.“

V hlevu je bil molk. Gregor je bil mrtev že poldrugi dan ... Ugasnil je brez vsakega stoka — in živina je povesila glavo. V steljo zarit se je ločil s tega revnega sveta in ni niti vedel za dobrote, ki so ga čakale v loncih in skodelah.

Živina je pričela žalostno mukati, ko je prišla gospodinja.

„Na, Gregor, žgancev sem ti prinesla. Vidim, da te babe s samo repo pitajo. Na, Gregor, kar dvigni se! Si slab, siromak. Naj gremo po gospoda? Gregor, slišiš, Gregor! Za božjo voljo, si tako trdno zadrmuhal! Slišiš, Gregor! — O, križ božji!“

Nastal je vrišč. Na klic so prihitele sosede in sklenile roke.

„Ubožec! Kar tako je umrl, celo brez svetega olja!“

„Zakaj ni šel nihče po gospoda?“

„Kdo je pa vedel!“

„Kdo bi si bil mislil! Saj ni nikomur povedal, da je tako pri kraju.“

„Veste, kar žal mi je, da mu nisem spekla piščanca.“

„Seveda, vsaj jajčka bi mu ocvrli, botra.“

„Ko se človek ne zanese. Skodelica juhe bi ga pokrepčala, da bi bilo kaj.“

„Veste da.“

„Oh, siromak! Zdaj je dopolnil.“

„Molimo za pokoj njegovi duši.“

V hlev je prišel stari Mutež, odkril se in rekel z žalostnim in resnim glasom: „Siromak, v hlevu je bil rojen in v hlevu je umrl.“

II.

Ask je bil životarec svoje vrste. V bukovju za vasjo si je stesal bajto iz tramičev in desk — in tu je živel ob zabeljenih ali včasi komaj z jesihom okisanih žgancih, kruhu in vodi petek in svetek. Za praznike si je privoščil frakelj žganja, če je bil posebno pri denarju še konec prekajene svinjine, s tem je bil njegov praznik opravljen. Pijanec ni bil, zapravljivec tudi ne in ne ponočnjak. Bil je visoke, suhe postave, koščen in ješč, a večkrat lačen ko sit. Z velikimi očmi je buljil iz bajte, kadar mu je zavijala po črevih volčja lakot in ga tirala v obup. Toda Bog je včasih pogledal z milostnim očesom v njegovo raztrgano bajto ter Aska ošinil z mislijo, ki ga je rešila lačne smrti. Molil ni Ask nikdar pa tudi ne klel ne kvantal ne hrepenel, pač pa mnogo govoričil in mnogo lagal, če ne z drugim, s svojim psičkom, s katerim sta bila vedno tesna prijatelja. Drugega tovariša ni imel na tem svetu. Oženil bi se silno rad, pa ni imel grunta. Kadar je šla mimo bajte kaka postarana dekle ali vdova in ga prijazno pozdravila, je stopil ven, s poželjivimi očmi gledal za njo, požrl slino, otresel z glavo in stisnil v ustih čik. Tobaka ni kadil, pač pa neprestano čikal, da se mu je cedilo od brade. Kadar je požrl slino, se mu je zvil dolgi vrat in v požiralniku mu je zabobnelo. Pa Ask ni bil nemaren in navadno čikove sline ni požiral, ampak je pljuval skozi vrata. Bajta je bila ravno prav velika zanj in za psička; ko se je zleknil po ležišču, je segel ravno od stene do vrat, ako se je hotel pa nekoliko raztegniti, je moral odpreti vrata. V kotu na tleh je imel malo ognjišče, nad njim polico s kuhinjsko posodo, nekaj koruzne moke, konček prekajene slanine, nožič in žlico. Na steni mu je visela na posebnem žeblju pisana srajca, poleg te pa praznična obleka. Kajti v nedeljo in zapovedani praznik popoldne se je Ask očedil, umil in obril, se spodobno napravil in šel v krčmo med možakarje; včasih tudi med fante, ki jim je igral na orgelce. Ob nedeljah zjutraj je navadno nekoliko poležal, pogovarjal se s psičkom in čikal. Ko je psiček videl, da ima gospodar že zaslinjena usta, se je zagnal v vrata in Ask je švrknil pljunek pred bajto. Če se psiček ni spomnil na to potrebo, je Ask sunil vrata z nogo in si pljunil po nogah, rekoč, da mora biti v bajti snaga.

Askovo edino opravilo je bilo izdelovanje lesenih obročov, s katerimi se je ukvarjal skozi vse leto; drugega opravila se ni nikdar dotaknil. Po hosti je sekal dolge leskove palice, povezoval jih v butare in jih nosil domov k bajti. Na rezibnici jih je klal in obrezoval z rezibnikom, na obročnjaku pa zvijal in povezoval v zvitke, s čimer je bila njegova obročarska umetnost pri kraju. Čim je imel uvita dva zvitka, je veselo pljunil, obesil si ju na rame ter še gorka odnesel k trgovcu, ki mu je dal za to kilo koruzne moke, košček Špeha in za groš belega kruha. Slaniki so Asku prav posebno dišali; ko jih je videl viseti v štacuni, je vedno vprašal, po čim so, ter ni mogel drugače, da ni katerega potipal in prste poduhal, pri tem pa globoko požiral sline. Včasih je bila pa vada tako močna, da se je rajši odpovedal moki in slanini in vzel nekaj slanikov. Pozimi in ob grdem vremenu je obrezaval obroče v bajti, ker pa je bila premajhna, je moral delati pri odprtih vratih. Navadno pa je obročaril pred bajto, odkoder je lahko videl koga, ki je prišel mimo na redke čase.

„Pa bi se obabil, Janez,“ mu je včasi ponagajal Jerčak.

Ask je požrl slino in stresel z glavo, rekoč: „Beži, beži, nikar se ne norčuj! Katero naj pa vprašam?“ Govoril je s koncem jezika, kot govore navadno bahavi ljudje o važnih stvareh.

„Polona bi se te ne branila.“

„Beži, beži! Je mar kaj omenila?“

„Se ti dopade?“

„Hm, ni napačna.“

„Starikavo dekle, toda tebi bi bila še kos.“

„Veš da, gotovo. Tako star tudi še nisem, da bi silil že v zapeček.“

„Ali bajta, Janez. Kam boš spravil bališ?“

„Hm, tisto že spravimo kako. Tako majhna tudi ni, zadaj za bajto je še polno prostora!“

„Kako pa Tentamona, Janez? Ta bi te tudi marala.“

„Misliš, da bi me?“

„Seveda bi te. Sicer je že nekoliko škrbasta, ne vem, kako bo.“

„Ne stori nič, da me ima le rada in da je baba za kaj.“

„O, za kaj je pa že. Užene ti še tri druge. Pri Čenčinu oglajšta praseta in živino; jerbas detelje prinesti z njive je nji toliko kot uviti tebi obroč. Še obročariti ti bo pomagala. Ti neseš k štacunarju samo dva zvitka obročev, Tentamoni jih lahko naložiš na glavo deset.“

„Beži, tako močna je?“

„Seveda, ali kdo bo deset koratel napravil?“

„Hm, to je tisto.“

„Tak katero si zbereš, Janez, Polono ali Tentamono?“

„Katero pa ti, Andrejc?“

„Tisto, ki tebi ostane. Nisem zbirčen.“

„Rajtam, da se s Tentamono štemata. Misliš, da si ti neumen, sem pa le jaz.“

„Mar so mi babe. Pet za en frakelj, če hočeš.“

„Kako si že pravil o Poloni, da bi me marala?“

„Vidiš, kako poprijema? Pridi k čenčinovim, ko bodo meli proso; tja pridejo vse te stare in mlade. Jim boš godel.“

„Če ne bo drugega godca, zakaj ne.“

Ask je zahajal rad na pode in plesišča, stisnil se v kot in drgnil na svoje orgelce, da je bil ves slinast. Z nogo si je neprestano udarjal takt in ponosno zrl na plesavce, ki so se sukali po njegovi polki, ki jo je naganjal do skrajnosti, dokler ni vsem sapa pošla. Ko je prenehal, je pripovedoval zasoplim plesavcem, kako je po svetu lepo, koliko je bogastva, koliko tega in onega. Mladina ga je z zanimanjem poslušala, kajti Ask je mnogo videl in skusil po trgih in mestih: gonili so ga po vseh sodnijah in zaporih že od mladih nog. Pa Ask ni bil hudoben človek.

Nikomur pod milim Bogom ni storil nikdar žalega, dobrot pa tudi ni ponujal, ker je komaj sebe preživljal. Zapustil se ni nikoli; stradal je, da si je kupil nove čižme, hlače ali vsaj srajco. In tedaj se je postavil. Najbolj ponosen je bil na rdečepisano srajco; kupil si jo je za Božič in šel je golorok trikrat skozi vas v najhujšem snežnem metežu, ker drugače ni prišla do veljave. Ko so se mu smejali, je samozavestno zažugal proti nebu, rekoč: „Le naj brca sušeč, saj sem preskrbljen z živežem!“ Doma na polici je imel kilo koruzne. Ask ni znal čitati ne pisati, poznal ni niti mesecev, le zimskemu času je rekel, sušeč. Pa sušca ni hotelo biti konec. Kadarkoli je nesel štacunarju zvitek obročev, je pokazal sušcu figo, češ, da je z živežem preskrbljen. Ali moka mu je znova in znova pošla, slabotna lesenjača mu je pokala pod težo snega, zima pa le še ni bila v kraju.

„Uračunil si se, Janez,“ se je pošalil kdo, „sušec otepava letos z vsemi štirimi.“

„Naj le brca, ne bo me ukanil, prej bom jaz njega!“

Ask ni obupal. Komaj se je odmikal sneg, je že hitel v gozd in si nasekal novih palic za obroče.

In nove zvitke obročev je nesel trgovcu. Na robu Mrzlega dola so se usuli nadenj otroci s kepami, pa Ask je položil zvitke na stezo, in jo ucvrl za razposajenci. Ko je enega ujel, ga je vlekel k materi ter ji potožil:

„Mica, daj svojim otrokom strahu, navadi jih dostojnega vedenja, da bodo čampovci vedeli, kako se treba vesti napram dostojnim ljudem!“

Zapela je šiba in Ask je odšel, toda zvitka ni bilo več. Poredneži so mu jih zatrkljali v dolino.

„Frdamanski čampovci!“ je bentil Ask, ko je gazil v dolino. „Razčesnem vam cempete, ko mi pridete v pest!“

Ko se je bližala Velika noč, je mislil Ask na nove čižme. Za praznike si jih je kupil in šel ponosno skozi vas. Ljudje so mu voščili praznike, nagovarjali ga to in ono, njegovih novih čižmov se pa nihče ni spomnil.

„Tako šteman danes, Janez? Vesele praznike!“

„Ej, čemu bi bil šteman! Tudi vam vesele praznike! Ne vem, če bo vreme ali ne.“

„Menda vendar bo, saj ga ni oblačka na nebu.“

„Saj res ne. Hm, nerodno je, če človeka kar takole zmoči, posebno obutev trpi.“

„Pojdeš k maši, Janez?“

„Ne vem, bi šel ali ne.“

„Danes vendar pojdeš, ko je velika nedelja.“

„Če ne bi imel drugih skrbi.“

„Kakšnih?“

„Eh, nikoli se jih ne zmanjka, vedno je treba tega ali onega. Pa pot je slaba, obutev se uniči.“

„Ne bodi, ne bodi, Janez! Na obutev se izgovarjaš, saj nimaš tako slabe.“

„Tisto ne.“

„Imaš gotovo potempljane?“

„Hm, slabo bi bilo, če bi ne imel boljših.“

„Si si pripravil kaj piruhov?“

„Sem preskrbljen za praznike. Imam špeha, kruha in nekaj jajec.“

„Tako, tako, le na Záloke pojdi, danes se spodobi.“

„Hm, težko hodim.“

„Kako to?“

„Ej, nove čižme sem si kupil, pa me tišče!“

„Nove čižme? Saj res! Glej ga, glej, Janeza! Čižme na škrc, pa šlingano srajco, kdo bi si bil mislil. Glej, glej, Polona, kako se Janez postavi!“

„O, Janez! Vesele praznike!“

„Tudi tebi jih želim, Polona!“

„Pa nove čižme imaš, kako so lepi!“

„So že, za praznike se spodobi. Ti imaš pa novo ruto, Polona; taka s franžami se mi dopade.“

„Vidiš ga, Janeza, kako to hitro opazi. Greš k fari, Janez?“

„Kdo se bo menil samo o fari! Bo jutri kaj plesa, Polona?“

„Mogoče. Če prideš, bo že.“

„Zakaj ne. Za praznike se spodobi. Orgelce sem popravil.“

„Že nisem plesala, kar smo frmantin slačili.“

„Kako da ne, Polona? Mar nisi na tepežni dan in na Šentjanžev dan?“

„Na tepežni dan ni bilo zame, na Šentjanžev dan je pa razsajal Jerčak. Spotikal se je nad vsemi hlapci in deklami.“

„Ga ni znal nihče nakrišpati?“

„Zazdi se kot da je bog ve kaj, pa še hlapec ni.“

„Za Tentamono se lovi, ne?“

„Mara za tega čokina.“

„Polonca, hm, kako pa ti, hm, bi marala zame?“

„Ne kvasaj ne, Janez!“

„Ej, zakaj bi kvasal. Če bi me vzela, te vprašam?“

„Kam pa boš z mano, sirotež, ko še sam moliš cempete iz bajte!“

„Ej, se že kako stisneva. Pa ostrešjo dvignem.“

„Pojdi, pojdi, Polona! Že v drugo zvoni.“

„Tak srečno, Janez.“

„Oglasi se kaj po pirhe, Polonca.“

„Pa bi jih prinesel, Janez.“

„Bi jih, pa se človek ne spomni.“ Popoldne kaj pripravim, če prideš. Se že dobi kakšen zmazek.“

„Ni treba, Janez, me ne bo.“

Ask se je žalosten okrenil in zamrmral sam zase: „Frdamensko babše, še to me ne mara!“ —

Ask si je večkrat v letu zaželel mesa — in ravno zato so ga preganjali po zaporih. Včasi mu je zadišalo pečenje v krčmi, včasi iz kake veže, ki je Aska omamilo, da se ni mogel premagati. V takih trenutkih je šel in segel po zanko, ki je imel skrito pod podom ter jo čislal kakor zaklad. Ask je lovil po gozdu divjačino, grajski lovci so pa lovili njega ... Ali slast po mesu je bila močnejša od lovske palice. Ko je ugledal srno ali srnjaka, tedaj je požrl slino, zgrabila ga je strast po pečenki tako močno, da ni pomislil prav nič na kazen, ki ga čaka, če ga zalotijo. Presedel je v zaporu mesece in leta, ali dejanja se ni najmanje kesal, le obžaloval je, kadar so mu ugrabili pečenko izpred nosa ... Poznal je vse skrite steze divjačine ter ji bil prej na sledu nego lovci. Po mačje se je prihulil na skrito jaso, nastavil zanko in se odstranil. Kadar ga je pečenka posebno mikala, tedaj je kar v gozdu čakal na plen, stradal tudi po več dni, ker praznih rok se ni maral vrniti. Ob času nestrpnega čakanja ni maral na žgance niti misliti. Kajti vsak pošten človek si ob gotovem času privošči meso, si je mislil, zato naj si ga tudi on. Drugi ljudje si postrežejo z govedino ob nedeljah in zapovedanih praznikih, on naj si postreže s pečenko kadarkoli sreča nanese, naj bo to v petek ali svetek — bilo mu je vseeno. Ask je dobro vedel, da grajskim preostaja dobrot in da nikakor ne pogrešajo divjačine, ki ostane v Askovi zadregi. V vasi ni ukradel niti najmanjše stvari; ne jajca, ne kure se ni dotaknil, niti v mislih ne. Kolikokrat je prišel v zadimljeno kuhinjo, kjer je viselo prašičevine, ki ga je bila po glavi, ali Asku je bilo kakor da se suše obroči in se ni nikdar spozabil. Ask je jemal le tam, kjer je bilo preveč. Ako bi grofje divjačino sami snedli, bi jim Ask prav rad to veselje privoščil, ker so pa streljali živali le za kratek čas, jih metali psom in ponujali tuji gospodi, tega pa Ask ni mogel dovoliti.

Zato je grajskim objestnežem odščipaval objestnost z zanko, pomislil pa ni, da mu ti oblastneži vračajo verigo za zanko in mu odsekavajo življenje ... Za eno pečenko leto dni pokore, za grižljaj mesa mu je ogrizlo vlažno zidovje pol života ...

V Globoščaku je imela divjačina dobro pašo, Ask pa dober plen. Včasi je šel v Temne klance, kjer je imel tudi srečo, ali na Plešah, na Težmarici ali Pod koritom so ga pa radi zasačili grajski — in tedaj je zapelo po Askovih plečih, kajti grajski gozdarji so bili surovi, nasilni, Ask pa krotek in velik bojazljivec. Žival je na mestu odrl, če se mu je zdelo varno, drob, kožo in drugo naglo zakopal, meso pa nesel ponoči domov. Kadar se pa ni čutil varnega, tedaj se je splazil ponoči k ujeti siroti, rešil jo trdih klešč s tem, da ji je potisnil pod vrat nožič in neusmiljeno prelil nedolžno kri ... Ko je žival še pojemala, si jo je že obesil čez rame — in hajti domov. Zaprl se je v bajto, prižgal si lojenico in delal vso noč. Pred zorom je odnesel drobovje in kožo v brezno na Stajah, ko je pa napočil dan, je podnetil ogenj — in pečenje je zacvrčalo. In cvrl je, dokler je bilo kaj; pse mu je zbolelo od preobilih dobrot, sam se je pa zadovoljen smejal in se ni dotaknil obročev ob takih dneh.

Nekoč je srečal Pod koritom pastirja Jozla, vsega žalostnega.

„Kaj pa je Jozl? Sc ti je pripetilo kaj hudega?“

„Si videl kje mojega junčka? Nikjer ga ne najdem in že ves dan iščem. Joj, joj, kam neki je zašla revna živina?“

„Nikjer ga nisem videl. Morda je kam zbezljal ali padel v kako brezno. Hm, čudno.“

Jozl je hitel naprej in ga ni slišal, Ask pa je šel za svojim poslom. In ko je prišel na mesto, je tlesknil z rokami od začudenja: v njegovi pasti je tičal Jozlov junček. Sirotek je bil že ves spehan in zmučen in še muham se ni mogel več otepavati. Morda je mukal, pa Jozl je gluh in ni slišal; je pa tudi mogoče, da si ni upal od strahu, ker ga je zanjka tako neusmiljeno tiščala, niti črhniti. Rešitelja Aska je milo pogledal, saj ga je pogledala tako proseče vsaka ujeta žival, ali druge je rešil prijazni Ask z nožem, ki jim ga je dobrohotno potiskal v srce, z Jozlovim junčkom pa ni bil tako neusmiljen. Spretno ga je rešil iz klešč ter ga vlekel na pot. Junček je močno čotal, kajti žična zadrga mu je odrgnila nogo do krvi. Pustil je žival na poti in hitel za pastirjem. Ko ga je dohitel, ga je povabil nazaj. In Jozl je bil ves srečen, ko je zagledal izgubljenega junčka.

„Kje je pa bil?“ je vprašal radoveden.

Ask je pokazal na bližnje grmičevje, ali Jozl je otresel z glavo, ko je zapazil odrgnjeno nogo. V hipu se mu je pomračilo čelo in brez nadaljnjega preudarka je dvignil palico in mahnil Aska po glavi.

„Prekleti Ask, v tvojo past je padel! Misliš, da ne vem. Ti lačni kljun, še živino mi boš pohabil, še ta ne bo varna pred tabo! Na, tu imaš, poladin poladinasti!“

„Nehaj, Jozl, bodi pameten!“

„Na še to!“

„Tak to mi je za plačilo, ker sem ti ga našel? Nehaj, brljavec!“

„Ti mi boš junčka mučil in ugonabljal, ti, očikani slinec!“

„Ti, brljavi glušec, boš mene!“

„Le čakaj, že borštnarju povem!“

„Škoda, da sem ti rešil tega trapastega junca! Pustil bi ga bil, da bi crknil na mestu!“

Po teh besedah se je Ask jezen odstranil. Svojo zadrgo je nastavil drugam in odšel daleč proč, kjer je legel pod smreko. Od dolgega časa je žvečil tobak, mislil na pečenje in požiral slino. Ko je solnce že utonilo za božjo gnado in pričel padati mrak, je dvignil Ask svoj lačni život in rekel sam pri sebi.

„Morda bo že, čas bi že bil. Če ne, bo res treba odrezati Jozlovemu juncu kos stegna. Lubja ne morem glodati, naj ga le Jozl, če hoče; moji zobje so vajeni boljše hrane.“ Šel je in dalje govoril: „Le pridi, srnica, le, nič se ne boj! Ah, če se danes ujame, prmojveri da je ne zakoljem, nak, živo nesem domov in mlečnih žgancev ji dam za večerjo. O, gotovo pride, saj je pohlevna žival, pa pametna tudi. To bi bila pritovčena, da bi se pustila pobijati od grajskih objestnežev, ki jim nič zanjo ni. Da bi jo pa psi trgali, ha, smrtni greh bi bil! Žival že ve, kdo je potreben in lačen mesa in kdo pošteno ž njo ravna. Bo prišla ali ne? Jaz pravim, da bo. Da bi le. Frdamenski junec, sam vrag mi ga je prinesel v zadrgo! Gotovo bi se ujela srna, pa ji je delal napotje ta vampasti rep!“

Ask je hitel dalje, zatopljen v misli, pa ni zapazil moškega, ki je vstal iz bližnjega grmovja in mu oprezno sledil ... Ko se je Ask približal cilju, se je sklonil in poškilil skozi goščo, pa je v hipu vzradoščen poskočil in planil naprej. V zadrgi je tičala pečenka ... Uboga, plaha srnica se je zvijala iz klešč na vse pretege, grizla si nogo, žico, zaganjala se v veje, nato pa izmučena obstala. Ask se je prihuljeno približal — a ko ga je ujeta žival zapazila, se je plašno zagnala z vsemi tremi naprej, toda z mesta ni mogla, četrta je bila prikovana ... Ask jo je prijazno objel in jo pobožal po hrbtu, ali srnica je huškala od strahu, grizla, otepavala.

„No, no, neumnica, le mirna bodi!“ ji je govoril Ask in jo pritiskal k tlom. „Kdo ti kaj hoče? Vesela bodi, da sem te rešil pred grajskimi požeruharji. Pa tebe ne bodo vohali škrici, ne, ne, se rajši zadavim s teboj! Kaj boš otepavala, uboga avšica, ko ti nič ne pomaga! Kakor nalašč si namenjena meni, nikomur drugemu; ko bi ti vedela, kako težko sem te pričakoval! Oh, samo da si prišla, ti zlata sirotica moja! Kako sem te vesel, zlato je v tebi, nebesa si mi na stežaj odprla! Pa je dejal Korčin, da se ne bo ujelo, ha, kaj ve Korčin! Misli, da je tepec neumen, pa sem le jaz! Bedak, kako štramasto kvašam! Bi jo, Korčin, a? Pa je ne boš, jo že sam udušim celo. Kos hrbtička, no, naj bo, več pa ne. E, kako se pa repenči, božica! Tak potrpi trenotek, brž te rešim zadrge, toda prej te potipam malo pod vratom.“

Noge ji je z vso silo izpodvil, prav po mojstrsko, kakor je bil vajen, nato ji je pokleknil na trebuh z obema nogama, da je sirota zastokala. Ko je odprl svoj dolgi nožič, ji je privil glavico daleč nazaj, narezal ji napeti vrat z ostrino, nato pa sunil z nožem globoko, globoko, dokler mu ni brizgnila kri za rokav ... Srnica je zadrgetala, zastokala, pogledala svojega mučitelja s prosečimi milimi očmi, a ker morilca ni to niti najmanje ganilo, ga je obupno ošinila z očitajočim pogledom, ki se ji je že jel zavijati v smrtnih bolečinah ... Aska je popadla strast po krvi, zavohal je meso, po katerem je začutil silno lakoto. Oči so se mu širile, ko je gledal na vročo kri, ki mu je curljala izpod roke, začutil je neutešno potrebo, da bi hlastnil nemudoma in si utešil poželenje. Ob pogledu na pojemajočo žival ga je obšlo neizmerno veselje, da bo kmalu deležen okusne pečenke v tako obilni meri, kakršna ni dodeljena ne kralju ne cesarju. V tem svojem veselem premišljevanju je pričel polagati glavo iztezajoče se živali na tla; kar zašumi grmičevje za njegovim hrbtom — in še preden se zasuka, mu pade na ramo težka roka ... Ask pogleda in se zgrozi od strahu in presenečenja, ko se zapičijo vanj ostre oči grajskega lovca ...

„Tako torej, zopet te imam, lopov!“ reče ta s škodoželjnim naglasom.

Ask od prevelikega presenečenja ne najde besede, le z ramami zmaje ter spusti svoj plen iz rok. Po kratkem premišljevanju se nagne na stran in že hoče prositi krutega lovca milosti, toda šine mu v glavo nekaj drugega, odločno strese z glavo in pokaže na zadrgo, rekoč z navidezno jeznim glasom:

„Sapramejski ciganje, takele zanke vam nastavljajo po gozdu!“

„Kdo nastavlja?“

„Kaj vem, kdo. Zaslužijo, da bi jih človek na meh odrl! Ravnokar sem rešil Jozlu junca iz zadrge.“

„Ha, glej ga, glej poštenjakoviča!“ se mu roga lovec.

„Ne verjamete? Kakor hočete. Lahko vprašate Jozla, tja je odnal teleta k živini v Bečkave doline. Vso krvavo nogo je imel junec, komaj sem mu jo izdrl iz zadrge.“

„Kaj junec mene briga!“

„Če ne vas, pa mene. Glejte, kako trpi uboga žival! Mar je to prav? O seveda, vam je vseeno, če na mestu pogine, ljudje ste brez srca! Meni se pa žival smili, ne morem je gledati, da bi po nedolžnem trpela v teh kleščah.“ Jezno prične snemati zadrgo srni z noge in nadaljuje: „To ne gre, da bi že vsakdo zanke nastavljal po našem gozdu, človek že res nikjer ni več varen pred cigani!“

„Človek božji,“ vzklikne grajski, „povej mi vendar, je to junec ali srna?“

„To je vseeno!“ otrese Ask. „Če vam rečem, da je zašel Jozlov junec v zadrgo, je torej zašel, o tem je škoda prepira!“

„Rekel sem že, da me junec ne briga!“

„Briga ali ne briga, jaz sem ga rešil pa mir besedi. Če bi se ujel v zadrgo kak grajski birič, bi rešil tudi njega, ker vsake živali je škoda. Morda hi ga pa tudi ne.“

„Dovolj mi je tega!“ zavpije grajski in udari s kopitom puške ob tla.

„Meni pa ni dovolj. Če sem že otel junca, naj otmem še tole žival, sem si mislil, in šel sem in ji hotel razvozlati zadrgo, da gre v imenu božjem.“ Ask je hotel samega sebe prepričati o resničnosti svojih besed.

„Haha!“ se roga grajski. „Mrtvo žival odvezati in izpustiti!“ Po teh besedah pahne Aska v okrvavljeno grivino, rekoč: „Na, mrcina, povohaj kri! Najprej jo zakolje, seveda, potem ji pa dobrodušno odveže zadrgo.“

„Kaj zakolje, kdo zakolje?“ se vznemirja Ask. „Čigava je zanka? Kdo more trditi, da je moja?“

„O ti lopov!“

„Nihče ne ve, lahko ste jo nastavili sami, pa mislite, da boste mene! Me imaste za takega bebca? Ne boš! Čigava je srna? Kdo jo je navezal na to žico? Najbrže vi. Če je žival ubita ali zaklana — to ni moja stvar. Nastavili ste mi jo, pa ho hotel še kdo trditi, da sem jo ubil jaz. S čim, s figo?“

„Dovolj besedi, pravim!“ zareži grajski. „Noč se dela. Glej, da mi izgineš izpred oči, sva že opravila!“

„Kako opravila? Vendar ne boste trdili, da sem jaz —“

„Izpred oči, pravim! Saj te poznam, se že jutri pogovorimo.“

Aska spreleti mraz ob neverjetni misli, da bo moral pustiti svoj plen na mestu, zato skuša omehčati trdosrčnega lovca na prijaznejši način.

„Bodite pametni gospod! Pustite vendar do sebe prijazno besedo. Kdo vam kaj hoče! Srna je vaša, ne rečem da ni, ali kar tako brez vsega me pa menda ne boste odgnali?“

„Mar hočeš še plačila za to lopovščino?“

„Ej, plačila, kdo vas vpraša za plačilo! Ali če vam že tako-le prav v naročje položim žival, mi boste odrezali vsaj kos stegna za večerjo. Vsak pošten človek bi storil tako.“

„Glej ga nesramneža, še norčevati se hoče!“

„Čemu norčevati? Vam ni do divjačine, sleherni dan vam je preostaja vsem grajskim; prava reč, če pustite meni vsaj eno stegno.“

„Hm, prav za prav ni to vaša zasluga. Saj ste rekli, da ne veste, kdo je nastavil zanko.“

„Nikar naj se ne norčujejo iz siromaka, gospod!“

„Podarim vam celo, če mi priznate, da ste jo vi ujeli,“ ga skuša pretkani lovec.

„Če sem jo ujel? Seveda sem jo. Kdo pa naj bi jo drugi?“

„Torej priznate?“

„Kako naj priznam? Samo vam povem, ker vas poznam, da ste dober gospod in me ne boste gnali radi te malenkosti pred krvavo rihto. Drugemu pa ne povem tega.“

„Dobro, to sem hotel vedeti. Zdaj pa glej, lopov, da se mi pri tej priči pobereš izpred oči, ako nočeš, da te ženem do orožnikov.“

„Ne bodite taki, gospod!“

„Proč pravim!“

„Je to res vaša zadnja beseda?“

„Sva že opravila!“

„Naj vam vsaj pomagam nesli žival.“

„Vas ne potrebujem.“

„Če je tako naj pa bo. Imel sem dober namen, pa če nočete, pa ni treba, silim vas ne. Oprostite mi, gospod, saj veste, človeka premoti včasi neumna misel in pa lakota. Tako si mislim, da ima gospoda v gradu vsega preveč, jaz pa vsega premalo. Res nisem imel slabega namena, nihče bi ne trpel škode, če bi takile škodljivi živalci zadrgnil vrat, lovcu prihraniš smodnik, sem si mislil.“

„Hahaha!“

„Res nimate prav nikake škode, če pomislite. Nazadnje je pa to Čenčinov tal, no pa zastran tega imate vi več pravice ko Čenčin, saj nič ne rečem, kar je vaše, je vaše, grajski ste gospodarji čez vse naše siromaštvo. Zato mislim, da me ne boste naznanili, kaj ne da ne?“

„Je že dobro, lahko noč!“

„Poznam vas, da ste dober gospod, zato si vašo dobroto zapomnim in vam rečem, da ne boste imeli z mano nikoli več sitnosti. — Če smem vprašati gospod, tale žica vam tako nič ne koristi — jo smem spraviti jaz?“

„Že dobro, le pojdite!“

„Včasi prav pride pri koratelah — no, če nočete, pa naj ostane tu. Brez zamere, gospod. Lahko noč jim voščim!“

Ask je odšel z naglimi koraki domov, skuhal si žgancev in legel spat. Drugi dan je s kislim obrazom pregledal svoje prazne zaloge ter se z vso vnemo lotil zopet obročev. Pa jih ni še narezal za dve korateli, ko dobi obisk: dva orožnika v spremstvu grajskega lovca.

„Dober dan vam želimo,“ reče stražmojster s svojim prijaznim glasom.

„Bog daj,“ odvrne Ask in od presenečenja mu pade rezivnik iz roke. „Kaj želite?“

„Vas, kakor po stari navadi,“ mu reče orožnik.

Ask ošvrkne grajskega z zaničljivim pogledom rekoč: „Zaradi tiste malenkosti je pa bilo res treba ovadbe!“

„To ni malenkost,“ ga zavrne lovec, „ampak velika tatvina, ki jo je treba kaznovati!“

„Kakšna tatvina? Sem vam mar kaj ukradel?“

„Nameravali ste, in to je ravno isto kakor da bi žival odnesli domov in snedli.“

Ask požre sline in otrese z glavo, rekoč: „Nak, ravno isto pa ni, če se jaz ponujam s frmantinovimi žganci, vi pa s pečenko! Meni ne boste pravili tega. Mislite, da ste vi —“.

„Pustimo to,“ reče orožnik z važnim naglasom. „Nismo se prišli pričkat.“

„Poglejte moje uboštvo,“ se razburja Ask, „in recite, kako naj pošten človek ob tem živi. Niti soli ni več na polici, pa pravi, da je ravno isto, če imam srno jaz ali pa se ponuja z njo grajska gospoda. Ko sem lačen tako, da mi lahko zažvižgate skozi čreva.“

„Ljudem, ki se preživljajo s poštenim delom, ni treba stradati,“ mu očita grajski.

„Mar jaz ne delam od jutra do večera? Zaslužim pa komaj za neslane žgance, ki jih ognetam petek in svetek, dan na dan, leto za letom, drugega nič.“

„Bog da jih imate.“

„Vi lahko tako govorite, ker ne veste, kaj je beda. Grajska živina požre več mesa kot vsa soseska; siromaka vidite komaj na vsake kvatre, ko pride po ajmožno.“

„Končajmo prazne besede,“ povzame orožnik. „Odgovorite nam rajši to, kar vas bomo vprašali. Povejte nam, ali ste včeraj ubili v gozdu srno?“

„Jaz? Ne!“

„Kako tor se začudi grajski. „Saj sem vas vendar videl!“

„Že lahko, a mene ne.“

„Glej ga lopova, na lastne oči sem ga videl, zasačil sem ga, ko jo je klal, pa si upa tajiti. Saj ste na mestu vse priznali.“

„Se motite, če mislite, da zato, ker ste me hoteli opehariti s srno. Veste, srno mi je ponujal, pa je maral nisem.“

„O ti lopov!“

„Torej ste bili vendar v gozdu?“ poprijema stražmojster.

„Seveda, sekal sem palice za obroče.“

„Haha, ta je pa debela!“

„Dobro,“ poprime stražmojster. „Toda zanko ste pa le nastavili, kajne?“

„Kakšno zanko?“ se čudi Ask. „Nimam časa, da bi se ukvarjal s takimi rečmi.“

„Ali pa morda veste, kdo je nastavil?“

„Kako naj to vem?“

„Vendar,“ ga skuša orožnik dalje, „to nam lahko poveste, kako se ta reč nastavi?“

„Mi ne pade v glavo, da bi se ukvarjal s takimi neumnostmi. Pošten človek ima drugega posla dovolj.“

„Kako izgleda, nam vsaj lahko pokažete,“ ga lovi orožnik. „Gotovo imate doma kak konec take zadrge?“

„Obroče vam lahko pokažem, drugega ne. Gotovo se obroč nekoliko primaže, če hočete, da se kaj ujame, ali primazati vam ga ne morem, ni prav nobenega zmazka na polici.“

„Za osle nas ima,“ sikne gozdar. „Laže tako, da bi grabil!“

„Hm,“ se nasmehne stražmojster. „Vi Janez Ask ne priznate torej ničesar?“

„Nimam kaj.“

„Dobro, boste pa priznali drugje. V imenu zakona morate z nama!“ mu reče stražmojster, položivši mu roko na ramo.

„Po čemu?“ se razburi Ask.

„Že dobro, odpravite se!“

Ask se popraska po glavi, stisne v ustih čik, debelo pljune pred gozdarja in sikne jezen: „Naj vas nosi vrag vse skupaj! Tista krepana srna naj vam ostane v želodcu, segnije naj vam v drobu, da boste po crkavini smrdeli, vi in vsi grofje in vsa njih žlahta!“

„Bodite mirni!“

„Vam ne rečem nič, gospod stražmojster, te besede slišijo borštnarju, ki me je ovadil.“

Orožnik zmaje z rameni, rekoč: „Saj veste, kako je strogo, zakonu se ne moremo ustavljati.“

Ask prične jezno pospravljati po bajti, žalostnega pseta priveže pred bajto, jo zaklene, potisne si klobuk na oči in reče: „Pa pojdimo do krvave rihte!“

„Ali obljubite, da boste mirni?“ ga vpraša orožnik in doda: „Če ne, vas moramo vkleniti.“

„Pa me vklenite!“ se razhudi Ask in prekriža roke čez zapestje. „Le dajte me, da bodo vedeli ljudje, da ženete sitega razbojnika, ki je odžrl lačni gospodi pitano srno!“

Orožnika pa sta ga poznala, da ni hud človek, zato ga nista vklenila. Gozdar se je odstranil, orožnika pa sta šla z jetnikom skozi vas. Prvi sosedi je naročil, naj skrbi za pseta, dokler se ne vrne.

Moral pa je v daljne deželne zapore, kjer so mu izpraševali vest prebrisani sodniki, ki jim Ask ni bil kos. Upiral se je in upiral, a nadlegovanja ni bilo kraja; sodniki so mu tipali in tehtali besedo za besedo, dokler se ni Ask izmučen vdal. Pa so ga pričeli izpovedovati iznova, dokler jim ni priznal do pičice vsega, kakor je bilo napisario v ovadbi.

Ko so vse to še trikrat natančno pretipali in prežvečili, so ga znova poklicali in pričeli obravnavati zopet od kraja ter mu navsezadnje prečitali ovadbo:

„Janez Ask, osamljen nepridiprav iz Zagozda, že večkrat osumljen in kaznovan radi tatvine divjačine, je obtožen, da je grajskim lovcem ponovno izmaknil divjačino izpred nosa ter vpričo grajščinskega gozdarja ugrabil in zaklal srno, ki je bila privilegirana last grajskega lova. Zaradi tega težkega hudodelstva se obsodi Janez Ask na osemnajst mesecev težke ječe, poostrene s postom in trdim ležiščem na dan zločina.“

Sodnik se obrne k obsojencu in ga vpraša: „Ali sprejmete kazen?“

„Koliko sem pa dobiv?“ vpraša ta radovedno.

„Eno leto in pol,“ ponovi sodnik.

„Hm,“ odvrne Ask z odsotnim, trudnim glasom in se zagleda v sodnikovo smodko.

„Ste s sodbo zadovoljni, vas vprašam?“ ponovi sodnik.

„Kar je, to je,“ se odreže Ask z vdanim glasom. „Mora že biti tako, kakor ste razsodili, da ne bo zastran te reči trpela pravica škode. Slišijo, gospod sodnik, bi dali meni tisti konec cigare? Vejo, čika strašno pogrešam.“

Tako se je končala ta zadeva. Sirotež je sedel in sedel in ni v svoji pohlevnosti niti vprašal, kako dolgo bo še trajala pokora. In ko je bilo končno zadoščeno pravici, se je vrnil na svoj uborni dom, ki je postal med tem časom še bolj uboren. Pseta tudi ni našel več, poginilo je revše od hudega. Pa si je Ask kmalu preskrbel drugega ščeneta.

Pričel je zopet obročariti in životariti po stari navadi. Rad je pripovedoval ljudem, kako je po svetu, mnogo je vedel povedati o mestnem bogastvu in o gospodi, ki ima vsega v preobilju. Na vprašanje, kje je bil tako dolgo, je odgovarjal, da je služil v mestu, o ječi ni hotel praviti, kajti tam, je menil, ni za poštene ljudi.

Skozi Zagozd je prišel na vsake kvatre neki romar, kateremu so rekli ljudje zaradi njegove nenavadne pobožnosti „molitvenik“. Ljudem je delil odpustke, navajal jih k postu in molitvi, čital jim psalme starega in novega testamenta, opisoval jim tajnosti iz svete dežele, pravil jim zgodbe z vseh božjih potov, prepeval svete psalme, bičal se s šibo, se zamaknil, razodeval strahoto sodnega dne in pretil s kaznijo peklenskega ognja. Z eno besedo: bil je človek posebne vrste. Ženice so ga občudovale in blagrovale ter mu dajale skrivaj denarja in drugih darov, a moški so gledali nanj nezaupno, Ask se je pa iz njega naravnost norčeval.

„Beži, beži, Katra! Kakšen sveti mož je to! Izprijen devetošolec je, ki je ušel iz lemenata, pa se norčuje iz bab.“

„Uh, kako bogokletno govoriš, Janez!“ ga je zavrnila Kuteževka. „Mar ne veš, da je romar iz svete dežele?“

„Kakšen romar? Pijanec je!“

„Janez, kakšen brezbožnik si! Svetnika zaničuješ.“

„Ha, svetnika!“

„Kaj pa je drugega, kadar se zamakne, kot svetnik?“

„O zamakne se, zamakne, kadar je pijan!“

„Molči, molči!“

„Misliš, da ne voham, kako smrdi po šnopsu. Kleti zna kot Madžar, drži se pa kot stara cvancgarca.“

„Brezverec brezverski!“

Janez je zamahnil in šel dalje.

Nekoč je pa prišel molivec mimo njegove bajte.

„Hvaljen bodi vsevidni Bog in vsi tisti, ki njemu služijo!“ Tako je pozdravil, ko je prišel do bajte.

„Saj ti mu ne!“ je odzdravil in dalje obroče uvijal.

„Kako praviš, krščanski človek? Nisem slišal, na to uho sem že oglušil.“

„Škoda, da nisi že na oba.“

„Bog je dal ljudem oči, da vidijo, ušesa, da slišijo, a pravičnim je dal moč, da vidijo in slišijo le to, kar je dobrega, vse slabo pa zgori v plamenu in dim zagrne tistega, od kogar slabo izhaja.“ Ask zmaje z glavo in dela dalje, romar pa nadaljuje, potrkaje s palico ob tla: „Z zlato vevnico bo žito presejano; čisto seme bo spravljeno v zlato zakladnico, pleve pa vržene v brezno peklenskega ognja. In Bog je dal svojim služabnikom tudi jezik in roke, da mu služijo, ali ne bodo stali samo ti na desnici, ki mu služijo z rokami, temveč med prvimi bodo oni, ki mu služijo s koleni, ki hodijo po golih kolenih po njegovih svetih potih.“ Po teh besedah pokaže romar na svoja raztrgana in z usnjem zakrpana kolena. Ask ga pogleda molče izpod klobuka, romar pa nadaljuje kakor zamaknjen: „Ako pride božji popotnik mimo krščanske hiše, ga ljudje spoštljivo pozdravijo, ne njega, božjega hlapca, ampak gospoda, kateremu služi. Vrata mu na stežaj odpro, da dahne v hišo sveti blagoslov, poprosijo ga za poljub svetinj in škapulirjev, ki jih prinese iz svetih krajev, pri tej krščanski hiši pa opažam, da nihče božjega popotnika ne pozdravi. Kje je gospodinja, da ji blagoslovim pridne roke? Hišne duri vidim odprte, pa kaj mi zagrinja oči? Niti ene svete podobe ne vidim pod to neblagoslovljeno streho! Kakšni kristjani ste to?“ Ask trdovratno molči. „Ta hiša bo pogubljena!“ vzklikne romar s pretečim glasom. „Nesrečni človek, ako se ne spraviš s cerkvijo že jutri, boš že danes pogubljen, če te Bog pokliče s tega zavrženega sveta!“ Po teh besedah se prične romar prekriževati in na nenavadne načine zavijati oči, nato pa ukaže Asku: „Človek, odkrij se in moli za menoj, da preženeva nečiste duhove iz te hiše!“

Tedaj pa je bilo Asku dovolj. Klobuk si potisne na čelo, v ustih stisne čik in pljune pred romarja, rekoč: „Zdaj sem te pa sit, sapramejski poležin plašarski! Če se mi ne spraviš proč, te naženem z obročem, da boš devet božjih potov videl!“

Romar osupel obstane, nato zažuga s palico, rekoč: „Kako, ti nesrečni grešnik si upaš dvigniti roko nad božjega popotnika iz svete dežele? O, le čakaj, previdnost božja te udari še to noč!“

„Proč, pravim, postopač!“

„Na dno pekla prideš!“

Ask zagrabi obroč in oplazi romarja po hrbtu in po glavi. „Nà, slepar, se spraviš proč ali ne!“

Romar jo stegne in kriči ves razjarjen: „Prokleti lopov! Hudič naj te vzame, da veš! Le čakaj, samega peklenščka našuntam nate še to noč, tudi to raztrgano bajto naj ti vzame!“

Ask je še enkrat zažugal za njim ter se lotil zopet dela. Romar pa je šel skozi vas, blagoslavljal ljudi, veže in hiše, priklanjal se pred svetimi podobami in posedal po kuhinjah.

„O, molitvenik, že dolgo vas ni bilo!“ se je vzradostila čenčinovka. „Dajte mi, dajte, dajte, da poljubim svetinjice.“

Romar je s pobožno sklonjeno glavo odprl svojo torbo in izvlekel šop paternoštrov, svetinjic in škapulirjev ter jih dajal poljubljati dobrosrčni ženici. „Tale križec je iz svetišča Svete Krvi, trikrat blagoslovljen, tale pa prav iz Jeruzalema; ta svetinjica je s svetega Trsata, ta škapulir pa prav od Marije zamorske; ta paternošt je od bratovščine tretjega reda, ta pa pri svetih očetih Trapistih.“

In Kuteževka se ga je razveselila: „O, molitvenik, kako prav, da ste prišli! Veste, mlade picke imamo, če bi jih malo požegnali, da bo več sreče pri njih.“ In romar je šel z gospodinjo pred svinjak, kjer je izmolil nerazumljivo latinsko molitvico, nato pa vzel izza klobuka konec rdeče sveče, odščipnil je mali košček, ga zdrobil in potresel pred hlev. „Tale blagoslovljeni vosek prinese živini v krščanski hiši mnogo koristi.“

Kuteževka mu je stisnila šestico in mu ocvrla jajec.

Ko je vse hiše obral, je šel v krčmo, kjer je izpil najprej tri fraklje Hofmanovega gajsta, nato se pa stisnil v kot, na vrat si nataknil rožni venec in drugo in se zamaknil. Bilo je v soboto zvečer in v krčmi so bili zbrani fantje ponočnjaki, ki so vsi utihnili, čim je pričel molitvec opravljati svoje obrede. Buljil je v steno in govoril s povzdignjenim glasom: „Gospod je prekvasil vsa ljudstva, nato jim dal moč vida in sluha. In tisti, ki so ta dar prejeli ob svitu luči, so bili pohlevni in so se preživljali ob pustem zelišču in živi besedi, si šibali svoje telo v veselju in hvalili Gospoda; tisti pa, ki so prejeli dar v noči teme, so se prevzeli, vdali se belcebubu in svoje oči in ušesa zamašili s preobiljem jedi in pijače. Vrt Gospodov vidim odprt in v njem stoje množice ljudstva; tisti, ki so spoznali božji glas, so ožarjeni na desnici, listi pa, ki so zapravili svoje talente na tej zemlji, trepetajo v temi levice. Jutri pa je Gospodov dan. V hiši božji na Zalokah vidim zbrane vse vernike iz Zagozda, le enega ni. Prevzetni zakrknjenec iz osamljene bajte na koncu vasi dela obroče in zapravlja svoje talente med službo božjo. Ali dalje vidim, kako se plazijo iz teme belcebubi k brezbožniku, kako mu stresajo bajto, čujem, kako joka nevernik in prosi, da bi mu prizanesli. Molimo za nesrečnika, da se spravi s cerkvijo še preden bo dan.“

Po teh besedah se je molivec usedel in ni spregovoril nobene besede več. Fantje so se spogledali in namuznili in ko je napravila krčmarica romarju v kotu ležišče, so se ponočjaki izgubili iz krčme.

Pod vaško lipo so ugibali romarjeve besede in se jim posmehovali; nazadnje so pa le pravo uganili, zakrohotali se in se nemudoma podali na delo. Splazili so se do Askove bajte, kjer so se uprli v vse štiri vogle ter jo pričeli na dano znamenje stresati tako neusmiljeno, da je pričel prestrašeni Ask v bajti na ves glas kričati od groze. „Zlikovci zo zbežali zopet na vas in zapeli fantovsko pesem, da se je čula do sosedne fare.

Komaj je bil dan, se je Ask pražnje oblekel in se odpravil k fari. Pod Pečiščem dohiti staro Maticovko, ki se mu močno začudi, rekoč:

„Dobro in sveto nedeljsko jutro, Janez! Kam pa, za božji in sveti dan, tako zgodaj? Pa menda ne k spovedi?“

„Bo že nekaj takega,“ odvrne Ask resno.

„Janez, nikar se ne špotvej iz teh svetih zakramentov!“ ga posvari ženica.

„Čemu bi se špotval?“

„Ti da bi šel k spovedi?“

„Pa grem!“

„Oh, ali prav slišim? Ti da bi šel v cerkev, Janez, ki že nisi bil odkar so te od krsta prinesli!“

„Res, dolgo že nisem bil.“

„Le kaj te je pripravilo do tega?“

„Tako pride včasi. Človeka zadene nesreča, pa mora pomisliti tudi na oni svet,“ ji potoži.

„Vidiš, saj pravim. Človek nikdar ne ve, kdaj ga zadnja doleti. Gotovo te je razsvetil sveti Duh, ne? Ali si ti je pa prikazal sveti Boštjan?“

„Ne, potres je bil ponoči. Ga nisi čula?“

„Potres?“

„Da. Mislil sem, da mi bo bajto podrlo. Tako hude noči še nisem doživel. Zato sem sklenil, da se treba spraviti z Bogom.“

„Beži, kaj mi poveš!“

„Izgovoril pa ga je molitvenik in nihče drugi. Včeraj sem se spozabil in sem ga napodil, pa mi je zapretil, da pošlje še to noč nadme peklenščke. In res so bili sami rogači, ki so mi stresali bajto za žive in mrtve. Kdo bi si bil mislil, da ima ta romar tako moč.“

„Molitvenik, praviš?“

„Da, nihče drugi.“

„Pravijo, da je jerpergoval v krčmi.“

„Tisto ne vem, ali peklenščke je našuntal name.“

„Pa si jih prav vider, praviš?“

„Ej, videl ja, le ceptanje sem čul. Če bi imel konec kaporja pri bajti, bi prižgal luč.“

„Hm. Čakaj, čakaj, Janez, jaz ti nekaj povem. Zdajle se prav dobro spominjam. Copotali so, praviš? Vidiš, tudi jaz sem jih čula. Spati nisem mogla pa sem molila roženkranec. Ravno ta žalostni del sem pričela, ko se pripodijo mimo naše bajte. Bog in svet križ, sem si mislila in pogledala pri oknu. Pod Kuteževo hruško so se ustavili — in veš, kdo so bili? Betičniki!“

„Kaj ne poveš!“ se začudi Ask in obstane.

„No, če ti rečem. Režali so se tako, da so se po kolenih tepli. Uh, galjotje, kako po neumnem tratijo noč, sem si mislila. Natančno ne morem reči, kaj so govorili, moja ušesa so stara, le tampatam sem kaj ujela, to pa vem, da so govorili o tvoji bajti, o tebi in molitveniku. Tisti Čenčinov trot je bil najbolj glasen, če se ne motim, pa Kutežev, se mi zdi, se je tudi na vsa usta hahljal.“

„Maticovka, ali je to res?“ jo vpraša Ask, ki se mu vedno bolj svetijo oči.

„Kakor so sveta nebesa nad nami!“

„Da so me betičniki ukanili!“

„In pa molitvenik. Misliš, da ima res tako moč kakor pravi? Jaz mu že nič ne verjamem in tudi sama sveta Uršula ne, ki se mi je zadnjič prikazala. Ta krivoverec bo spravil ob vso veljavo nas, ki smo resnični služabniki božji.“

„Sapramejski slepar!“ se razhudi Ask.

„Prav praviš, Janez.“

„Vidiš, prihranila si mi to težko pot. Dvajset let ali še več nisem bil pri spovedi, pa tudi danes ne grem. Ta romar me ne bo spravil, ga rajši načofam in tiste čampovce!“

„E, pa bi šel vseeno, Janez, ko imaš tako kosmato dušo.“

„Danes ne, pojdem drugikrat. Srečno pot!“

Ask se je vrnil in se zleknil na svoje ležišče. —

Včasih se mu ni delj časa posrečilo uloviti divjačine. In tedaj se je valjal po ležišču in cedil sline za mesom.

„Ardek,“ je vzdihoval sam pri sebi, „kako to, da se mi že tako dolgo ne urajma!“

Kadar mu ni padla v glavo nobena pametna, se je podal pod noč v dolino k Otavščici, kajti ribje meso je tudi nad vse ljubil, najbolj pa cenil ščuke, a jih niti poznal ni. Nekoč se mu je nekaj nataknilo na trnek, Ask je potegnil in radostno zavpil:

„Amenduš, ščuka je!“

Nemudoma jo je snel s trnka, zavezal v culo in vrgel trnek zopet v vodo. Pa ni lovil več dolgo, kajti nemudoma mu pade na ramo težka roka grajskega paznika — in Ask se skoro sesede od strahu.

„Tak že zopet si tu?“ mu zapreti birič z osornim glasom. „Ti si nepoboljšljiv tat!“

„Naj ne zamerijo, gospod!“ ga prosi Ask. „Saj se tako nič ne ujame.“

„Seveda, ko pa tatovi vse sproti poberete!“ se razhudi birič.

„Ne, ne! Le meni verjemite, voda je zagovorjena!“

„Spet bomo šli ričet otepavat. Kje imaš ribe?“

„Saj nisem nič ujel, tu imam konec ščuke.“ Ask odveže culo, v kateri se zvija debela — belouška.

„O, prasec, kačo ima!“ se začudi birič in odstopi. „Vrzi proč! Ne poznaš kače?“

Ask nakremži obraz in spusti belouško v vodo.

„Zdaj se pa spravi in glej, da te več ne dobim pri vodi!“ mu zapreti birič in se pritajeno smehlja Askovi neumnosti.

„Ne, ne, gospod, nikoli več me ne dobite!“ se opravičuje ta. „Saj vejo, človeku se vse urajma na svetu. Pa srečno!“ —

Nekoliko mesecev je bil miren, pa je pričel spet misliti na divjačino. Topot se je pa domenil z Jerčakom.

„Loviva rajši v španoviji, Andrejc,“ mu je prigovarjal. „Ti se tudi ne braniš mesa, ali celega srnjaka ne udušiš sam, se ti usmradi, kakor meni.“

„Pa bolje je, da se usmradi srnjak, nego bi se jaz v kehi,“ mu je odgovoril Jerčak. „V tvoji španoviji je nevarno, prej boršnar ulovi tebe nego ti srno. Si včasi prifrknjen in boršnarjev se preveč bojiš.“ Jerčak je bil previdnejši, ker je tudi že mnogo zaporov skusil. Toda Ask ga je vendar pripravil, da sta skupaj nastavljala zanke, ali Jerčak je iz previdnosti pustil vedno Aska naprej.

Nekoč sta ulovila rejenega srnjaka. „Zadeni ga na ramo,“ je ukazal Jerčak Asku, ko sta ga očistila. „Do vrhu Ulak ga neseš ti, naprej ga pa spraviva ponoči. Jaz moram naklestiti še butaro drv.“

Ask je slušal brez ugovora. Ni pa še prišel do sredi pota, ko ga nenadoma popadeta dva grajska gozdarja, ga vržeta na tla ter pričneta obdelavati s kopiti pušk, ki se jim Ask ni mogel ubraniti z drugim kot s kričanjem. Jerčak je nemudoma povezal butaro, si jo obesil na ramo in hitel na pomoč.

„Kaj je?“ je vprašal navidezno presenečen, ko je prišel blizu.

„Andrejc, pomagaj, ubiti me hočejo!“ jekne izmučeni Ask.

„Kdo te bo ubil?“ zakriči Jerčak in trešči butaro ob tla. „Kdo? Ta dva?“ ponovi srdito in si izpuli sekiro izza pasu. Grajska presenečena odstopita, Jerčak pa spusti sekiro na tla ter se zažene v prvega, mu izpuli puško iz rok ter ga oplazi z njenim kopitom po plečih, da se mu ves život uklene. „Prekleti oderuharji! Vi boste pobijali poštenega človeka!“ Jerčak je bil nasilen in močan kot lev, zato so se ga bali vsi grajski pazniki in gozdarji. „Vi, pritepenci, boste pretepavali poštene domačine, vi, škrici!“ Jerčak ju je pričel tako strahovito preklinjati, da ju je stresala groza.

Zdajci se je razhudil tudi Ask in se postavil na noge. „Amenduš, šintarji ste!“ je zakričal. „Slabši kot šintarji, krvavi iblajtarji, rokavarji! Poštenega človeka napadejo v gozdu — to ste tolovaji!“

„Škricarski pobalinje!“ kriči Jerčak.

„Ušajtni poležini!“ vpije Ask.

„Spaseni rilci!“ rentači Jerčak.

„Le požrite tega krepanega srnjaka, zadavite se z njim!“ — Fej mu bodi!“ Ask brcne na tleh ležečega srnjaka in pljune nanj od togote.

Zdajci se prvi gozdar opogumi in reče Jerčaku: „Nikar se ne umešavajte v uradni posel, ki vas ne briga!“

„Kako?“ se začudi Jerčak. „Da ne bi smel braniti poštenega človeka?“

„Ha, poštenega!“

„Zame je pošten,“ ponovi Jerčak. „Meni še ni ničesar ukradel!“

„Če ni mogel!“ dostavi zbadljivo drugi gozdar.

„Divjačino nam ropa izpod rok, pa naj bi ga pustili pri miru!“ se zavzame prvi gozdar.

„Meni ni mar divjačina,“ otrese Jerčak. „Videl sem, da ste moža napadli, zato sem ga branil.“

„Vi ste naju napadli in nama predli z nasiljem,“ mu očita prvi gozdar. „Zato pridete tudi na zatožno klop kot sokrivec!“

„Bog ti frdamej jetra in drob, kdo ti kaj hoče!“ zarentači Jerčak.

„Že dobro, smo že zgovorjeni!“

„Smo, smo, povzame Jerčak. „Ali če me mislita zastran tegale srnjaka spraviti v luknjo, mu pa rajši raztrgam vamp in vaju zbašem vanj oba! Če me še ne poznata, vama povem, da sem pošten kmečki hlapec, ki vaše crkovine niti ne žrem, vidva pa sta prežlahtna firštova potepuha!“

Gozdarja se spogledata in hočeta užaljena oditi, toda Jerčak jima zastavi pot, rekoč: „Čakajta no, ušajtna gospoda, da vaju še nekaj vprašam, ker sem se ravno domislil. Povejte mi, čigav pa je prav za prav ta srnjak?“

„Ha, čigav!“ mu odvrne prvi zasmehljivo.

„Firštov, kajneda?“ nadaljuje Jerčak. „Pa še to mi povejta, ki se tako širokoustita, čigavo je vse to ogromno lesovje?“

„Človek, ne bodi smešen!“

„Mislita, da firštovo? Ne! Mar ne vemo, da je vaš prejasni firšt in grof velik slepar, ki se je pritepel k nam iz same cesarske žlahte? Mar ne vemo, da je bil ves ta gozd pred leti po pravici razdeljen med naše kmete? In mar ne ve že vsak naš pastir, da je naš prežlahtni grof tedaj pravico podkupil in kmete ukanil, si pridržal vse lesovje in prepustil siromakom le trnje in gmajno! Naši ljudje natanko vedo vse to, ali ko spregovore svojo besedo, tedaj bo zasmrdela vsa vaša naduta graščina po crkovini! To sem vama pojasnil, da bosta vedela, čemu preganjata naše ljudi. Zdaj pojdita h gospodu grofu in mu recita, naj si gre pesjak jetra ribat! — Pojdiva, Janez!“

Po teh besedah so se razšli. Medpotoma je Jerčak tolažil Aska: „Spet boš moral do zelene mize. Drži se, kolikor se da, zastran najine španovije pa molči! Če pa že stegneš svoj jezik, ga stegni tako kot sem ga jaz proti temu dvema. Z gospodo treba govoriti spodobno, če hočeš kaj doseči, pravica se deli po moči jezika.“

Resnično, po Aska sta prišla zopet dva orožnika. Ko ju je uzrl, se je naglo vlegel pod butare obročev, vrata pa pozabil zapahniti. Orožnika sta si ogledovala po bajti ter se usedla na obroče, ugibaje o Askovem skrivališču. Toda Aska je pričelo breme tiščati, in ko ni mogel več zdržati, je zastokal. Orožnika sta mu pomagala izmotati se izpod butar ter ga prijazno nagovorila:

„Zopet moramo v mesto, prijatelj!“

Ask se je otresal in izgovarjal na vse načine, nazadnje pa se razhudil: „Amenduš, še ne bo miru s to zlodjevo divjačino! Naj mar vse življenje presedim na čast grajskim volkovom!“

„Pravica zahteva! Zakon je zakon!“

In Ask je moral zopet v zapor in se pokoriti novi dve leti. Vrnil se je strt in beden, pa komaj si je opomogel, je padel v novo nesrečo.

Neko nedeljo se je v krčmi nekoliko opil ter se zapletel s fantini v prerekanje.

„Se boš ti štulil med nas, ki niti k bajtarjem ne spadaš!“ ga je nadrl pijan fantin.

„Ti Čampovec pa ne boš mene!“ ga je odbil Ask. „Ti, ki te komaj k fitnikom prištevajo!“

„Take kolibe, kot je tvoja, niti ne maram!“

„Bog, da bi jo imel!

„Je ne maram!“

„Prodaj mu jo, Janez!“

„Čemu mu bo?“

„Zakurim kres.“

„Koliko jo štemaš, Janez?“

„Za dvajset goldinarjev je ne dam!“

„Fantje, se zavzame prvi, „zložimo mu deset goldinarjev, pa bo bajta naša!“

„Se ne menim!“ otrese Ask.

„Ná dvanajst!“

„Kam si s pametjo?“

„Trinajst!“

„Tudi osemnajst jih ne vzamem!“

„Ná štirinajst, pa udari!“

„Naj bo sedemnajst kamor hoče!“

„Ná petnajst!“

„Pa dajte šestnajst!“

„Ne, petnajst!“

„Udari, Janez!“

„Pa naj bo! Denar sem!“ In Ask tleskne fantinom v roke, nato pa udari po mizi in zakliče zmagoslavno: „Vina gori, da se miza polomi!“

Po mizi zazvene srebrni goldinarji, ki jih zlagajo fantje, Ask pa, omamljen ob tolikem bogastvu, zakliče:

„Tri cvajarje vina na mizo!“

Ponočnjaki so pili, razsajali in napijali Asku, ko je pa ta popolnoma omagal za mizo, so se dogovorili in odšli.

Uklenili so v jarem par močnih volov, okrog bajte zapeli verigo, jo pripeli na vago — in udarili po volih ... Zahreščalo je dvakrat, trikrat, zlomilo se in se sesedlo na kup vse siromaštvo ...

Ponočnjaki so šli prepevat na vas, Ask je pa prišel, se vrgel na razvaline svojega ljubljenega doma in milo zajokal ...

Odslej si je moral ves nesrečen iskati strehe pri dobrih ljudeh, dokler ga niso zopet zasačili grajski pazniki pri prepovedanem poslu in ga spravili v zapor, odkoder se ni več povrnil ... Bedni život mu je razjedlo hladno in vlažno zidovje ječe.