Življenje v višini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Življenje v višini.
Izdano: Ilustrirani glasnik 4/13 (1917)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. dno

I.[uredi]

Visoko, visoko v zraku je letal metulj. Veselil se je svoje lepote in prostosti, predvsem pa je užival razgled po vsem, kar je bilo pod njim.

»Priletite k meni, sem gori!« Zdelo se je, da je klical tako svojim bratcem, ki so globoko doli letali ob drevesih.

»Ne, ne, mi pijemo med in smo rajši spodaj!«

»Ah, če bi vedeli, kako krasno je vse pregledati. Pridite vendar, pridite!«

»Ali se dobi zgoraj tudi medu, da moremo živeti?«

»Vidijo se vse cvetlice in ta užitek ...«

»Imaš medu tam zgoraj?«

Res, metulj, zgoraj si imel medu. Ubožček, ki mu je bilo težko bivati spodaj, je postal truden ...

Toda skušal je ostati v višini.

Zdelo se mu je, da je tako lepo, pregledati vse zviška, vse objeti z enim pogledom.

Toda med ... Med? Ne, medu pa ni bilo gori.

In utrudil se je zelo, ubogi metulj! Njegov let je postajal slab. In padal je doli in je videl vedno manj ...

Toda vendar se je trudil, poskušal ...

Ne, nikakor ni šlo, padal je ...

»Ej, ti si prišel,« so mu klicali bratci.

»Kaj smo ti rekli? Končno vendar prideš srkat med iz cvetlic, ravnotako kakor mi. Dobro smo vedeli!«

Tako so klicali bratci in se veselili, da so imeli prav, kajti oni niso čutili potrebe po lepoti tam odzgoraj ...

»Prišel si, srkaj med kakor mi!«

Metulj pa je padal niže in niže ... in vendar je poskušal ... tu je bil šop cvetlic ... ali pride do njega? ... padal je neokretno. Padel je blizu cvetlic na pot.

In je prišel osel in ga - pohodil ...

II.[uredi]

Visoko, visoko v zraku je letal metulj. Veselil se je svoje lepote in prostosti, predvsem pa je užival razgled po vsem, kar je bilo spodaj.

Klical je svojim bratcem, naj prilete gori, a branili so se, ker niso hoteli pustiti medu, ki je bil spodaj.

On pa ni hotel biti spodaj, ker se je bal, da bi ga pohodila široka kopita.

Ker pa je moral imeti medu kakor drugi metulji, je zletel na neko goro, kjer so rastle krasne cvetlice in je bilo prestrmo, da pride osel. Ves zadovoljen je frfotal semintja in se krepčal z medom in bil je vesel, da mu ni bilo treba z višine.

In če je videl, da je prišel spodaj kateri njegovih bratcev preblizu poti, kjer se pohodi toliko metuljev, ga je poskušal svariti s svojim letanjem, kolikor je le mogel.

Toda nihče se ni zmenil zanj. Njega v višini bratci sploh niso opazili, kajti nabirali so med samo v dolini in niso vedeli, da rastejo tudi na gori cvetlice.