Življenje rajnciga korarja gosp. Valentina Stanića

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Življenje rajnciga korarja gosp. Valentina Stanića
Gašper Švab
Objavljeno pod oznako n‒.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 5, št. 51 (22.12.1847), št. 52 (29.12.1847)
Viri: [1], [2]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


(po dohtarju Švabu.)

Valentin Stanig (Stanić) so bili 24. svečana 1774 v Bodresu na Goriškim od kmetiških staršev rojeni. Umerli so korar in c. k. vikši ogleda šol 29. maliga travna 1847.

V svojim, 73 lét dolgim življenji so se ranjki veliko prizadevali za pravo ljudsko srečo, za domovíno, in za dobro vsih živih stvarí božjih, in so k temu namenu s svojim blagim sercam in znajdeno glavo tudi mnogo pripomogli. Predelječ bi nas peljalo, vse blage naméne in dela in vès trud ranjciga tukaj popisati; vender bo to malo, kar bomo tukaj rêkli, dovelj, v bravcih spoštovanje do tega visokocenjenega možá obuditi, in jih k nasledovanju spodbosti.

Ranjki korar so se v mladih letih nekaj v Gorici, nekaj pa v Solingradu (Salcburgu) izšolali, in so od svojih staršev le malo pomoči iméli. Sami na svojo pomoč so se mogli zanašati, in so jo s svojim trudam in perzadevanjem tudi sami per sebi našli. V tacih okolišinah pa so si pridobili delavnost, serčnost in nekako lastno voljo, kar se je nad njimi do zadnje ure razodevalo. V tih dobrih lastnostih so bili stanovitni in nepremakljivi, takó de so ravno zavoljo svoje nepremakljivosti nekterikrat per svojih sklepih na zavére zadevali. ‒

Ena sama prigodba razodeva, kakošniga duha so v mladosti bili. Ko so bili v Solingraških šolah, jim je jelo po glavi iti, de še nihče ni bil dosihmal verha véliciga Gloknarja, zaliga hriba na meji med Tiroljskim, Koroškim in Avstrijanskim, 11,669 čevljev visočine, dosegel. V ti misli so jih tudi prijatli poterdili. Storili so sklep verh hriba doseči, in so ga tudi dostali. To prigodbo so per neki priložnosti sami takóle pripovedovali: „Ko sim na verh hriba prišel, sim vidil, de me je misel goljufala. Zagledal sim ondi jelko vsajeno; to je bilo gotovo znamnje, de je že nékdo pred mano tukej bil. To me je jezilo; ‒ grém in plézam po drevesu gôri do čopa, de sim vender še više bil, kakor uni, ki je pred mano na gôri bil.“ ‒ Ta želja, le kviško iti, jih celo življenje ni zapustila; povsod so slovéli kakor serčin in še preserčin plezovec po hribih, in to lastnost je že njih hoja razodevala. Prijetno bi bilo brati popise njih hój po visocih hribih. Tudi na našim očaku Triglavu1 so bili 21. kimovca 1808, in so rekli, de jih je sosebno mikalo, na njega priti.

Kar je bilo zdaj rečeno, tiče mlade dni ranjciga; ozrímo se pa zdaj na njih življenje, kar so bili 6. prosenca 1802 mašnik posvečeni. S tisto zbujeno serčnostjo, ki so jo poprej pod milim nebam, po ledínah in divjih visočinah razodevali, jih zdaj vidimo delati v rodovitnim Gospodovim nogradu z velikim trudam in prizadevanjem za časno in večno srečo sebi zročene čede. ‒ Nar pred so bili šest let in pet mescov v Bajnzici, potem v Roncini, kjer so skozi deset lét in pet mescov dvéh tavžent ovčic čedo pasli. Bili so iz globočine serca prijatel človeštva in zlasti mladosti, torej so svoje visoke dolžnosti v cerkvi, v šoli in pri vsaki lepi priložnosti spolnovali s priserčnostjo, gorečnostjo in zvestostjo, de jih je bilo veselje viditi. Ni je bilo nesreče, de bi oní ne bili pomagali, ako so le mogli, zlasti tisti čas od 1802 do 1819. léta, ko so vojske in lakota ljudém tolikanj hudiga prizadele. Svojim terpečim bratam pomagati, so samí po izgledu svojiga nebeškiga Učenika živeli v evangeljskem ubožtvu ‒ v velicim pomanjkanji. ‒ Ko so mladost učili, jim niso nikoli mogli delavnosti dovelj priporočiti; „môli in delaj!“ je bil njih poglavitni nauk. Ljudska sreča jim je tolikanj pri sercu bila, de niso samo pri tem ostali, kar jih je njih duhovna dolžnost vezala, ampak so tudi drugod pomagali in dobro storili, kjerkoli se je le môglo. ‒ Skorej gotovo je, de so oní bili sprožili, de so se na Goriškim jéle kozé cépiti. Pri pomočkih svoj namen doseči, so imeli zmirej dobre misli, in kej posebniga; takó so koze cepiti poskušali s ternam. ‒ Veliko veselje so imeli do vertnarstva, in so učili, in sami z lastnimi rokami ljudém kazali, kakó naj sadne drevesa zasevajo, množijo in zboljšujejo. Ravno tako skerb so imeli, kmeta učiti in buditi, kakó naj svoje kmetijstvo vodi, de bo njegov trud polajšan, in vender dobro splačan. ‒

Ko so bili Francozi v deželo priderli, in je bil most čez Sočo podert, si si sosebno kaplan Stanić za noviga prizadevali, in njim je pripisati, de je bil v kratkim zopet postavljen most za silo. Pri tem delu so ranjki veliko pomagali, zlasti s svojim svétam, kér je njih obširno znanje tudi v take opravíla seglo. Njih nepremakljiva ljubezen, vdanost in upanje do naše Cesarske rodovíne je bilo več kot zlata vredno. To spričujejo naslednje verstice v nemškim jeziku, ki so jih ranjki pridjali deželnimu oznanilu lakote v létu 1817, ktero je imelo samimu Cesarju Francu I. v roke priti:

„Uns drückt Noth,
Franz! gib Brot:
Sonst, o Gott!
Schneller Tod.“

to je:

„Huda nas sila trè,
Kruha nam daj, Francè!
Sicer, o večni Bog!
Vmerjemo v ti nadlog'.“

V létu 1819 so bili goriški korar zvoljen. V létu 1828 pa so dobili tudi čast ces. kralj. vikšiga šolskiga ogleda. Ta nova čast je bila ob enim tudi težka butara, pa ravno korar Stanić so jo znali nositi, in so svojo dolžnost, za šole skerbeti, v vsi obširnosti spolnovali. Nikjer pa ta reč ni težji, kot ravno v Primorji zavoljo različnosti naroda in jezika. Vse je bilo v revnim stanu, ko so se ranjki te skerbí poprijeli; po njih prizadevanji so nove šole na dan prišle, in kjer se ni moglo, de bi bili posebniga učenika imeli, so šolo duhovni prevzeli. Ranjki korar so pri deželni vladíi mnogo veljali, torej jim je bila vsa skerb šole zboljšati izročena, in večidel jim je bilo dovoljeno, ko so kej prosili. Do tistihmal ni bilo pripravnih šolskih bukev za Slovence unih krajev; gospod Stanić so skerbeli, de so se po dovoljenji deželne vladije nove slovenske bukve nekaj že napravile, nekaj pa jih je še v delu in sicer v novim pravopisu. Upati in pričakovati je, de bodo nasledniki ranjciga očeta šol zvesto nasledováli, in serčno izpeljali, kar so oní sprožili in osnovali. ‒ Veliko so ranjki s svojim neutrudljivim prizadevanjem tudi takrat pripomogli, ko so Njih Milost, goriški knez in vikši škof, Franc Ksaveri Lušin ondi napravili gluhomutnico. Ta dobrotljiva naprava je v začetku listopada 1840 na dan prišla, in se je do 1842. léta le z radovoljnimi darovi dobrotnikov ohranila. Celo Primorje je dobrotno pomagalo, in zlasti Goriško okrožje v mestu in na deželi. V létu 1842 so Njih Veličanstvo Cesar Ferdinand létnih 2150 goldinarjev v pomoč gluhomotnici dovolili. Goričanam je dobro znano, s koliko ljubeznijo in prizadévo so gosp. Stanić pri ti napravi delali, in za njo skerbeli; tujcam ‒ ko bi kdo to še bolj popisoval, bi vender ne popisal. ‒

V svojih poslednjih dnéh so si ravno prizadevali, ces. kralj. vikši ogledíje šol se znebiti, ki jih je v tri in sedemdeset-létni starosti obilno že težila, de bi bili od tistihmal vodja v gluhomutškim poslopji prebivali, in zgoli za njih obravnavo skerbeli. To željo jim je smert prekosila, pa v svoji poslednji volitvi gluhomutcov niso pozabili, kér so gluhomutnici nekej precej zročili. Njih zmerno življenje, ki je bilo brez vsih nepotrebnih stroškov, jim je pripomoglo, de so verh tega še šolsko vlógo ‒ štiftungo ‒ za létnih petdeset gold. napravili. Od 1842. léta so imeli v svoji skerbi napravo goriške družbe zoper terpinčenje žival; bili so namestnik predsednika. Vsa skerb je na njih slonela, in zlo jim je bila pri sercu ta naprava. Več ne moremo vošiti, kot to, de bi ta družba ostala, in toliko dobriga delala, kolikor so ranjki želeli in ji bili namenili. ‒

Gospod Stanić so bili pa tudi blaziga čutila in občutniga serca; kar je njih mehko oserčje topilo ali hladilo, so osnovali in v pesmico spletli. Lepo število slovenskih in nemških pesem imamo od njih, iz kterih, akoravno ne visok pevski duh in zlikana beseda, vender povsod mila blagoserčnost diha. Prišle so, verh druzih, v létu 1822 slovenske pesmi „za kmete in mlade ljudí, večidel iz nemških Mildhajmovih prestavljene“, v létu 1826 v Vidmu natisnjeni „Pristavik nekterih cerkvenih in druzih pesem za sv. léto 1826“ na 148 stranéh, v létu 1838 pa pri Paternolitu v Gorici „Drugi pristavik starih in novih cerkvenih in druzih pesem.“ Marsiktere zmed njih pesmic, z napévi preskerbljene, med šolsko mladostjo še živé.

Proti zadnjim so imeli z očmí veči in veči nadlogo. Bili so si namreč bolezen očí pri nekim ognji nakopali, kér so, kakor je njih navada bila, vse pregoreče premagali gasiti. K temu je to veliko prizadelo, kér si od zgodnjiga jutra do pozniga večera s pisanjem niso pokoja dali. Sicer so bili še zdravi in terdni, ne samí, ne drugi si ni mislil, de je takó blizo konec življenja. Kri se jim je bila vzdignila, in to jih je na posteljo položilo. Umerli so 29 maliga travna tekočiga léta. Misel je, de so si bili to bolezen zidarski kamen dvigáje naklonili. Celò do zadnje ure so se popolnama zavedli, so še samí bukvice iz predala vzeli, de so jim drugi poslednje molitve molili, so si med molitvijo še žilo pošlatali, ter rekli: „Zdej umerjem,“ in ‒ so izdihnili ... Škoda Goričanam ‒ škoda šolam ‒ škoda vsim rodoljubam ‒ škoda celò brezpametnim živalim!“

‒ n.

Mi temu življenjopisu gospoda dohtarja Švaba še pristavimo, de je Slovenija nad ranjkim gosp. Stanićem gorečiga prijatla zgubila, ki so se za njeni prid in slavo na vse straní, z besedo in v djanji neutrudljivo poganjali. Nam so bili odkritoserčen prijatel; ni bilo mesca, de bi nam ne bili pisali, in de bi nam ne bili svojiga veselja pa tudi svojih britkost ne razodeli, ktere so jih posebno v napravi družbe miloserčnosti do žival zadevale. Pa vse so poterpeli z neomamljivo serčnostjo. ‒

Ko so v létu 1843 Novíce pervikrat na svitlo prišle, so bili ranjki Stanić, ki so po Goriškim 52 naročnikov nabrali, jih nam na znanje dali in jim tudi posamezne liste skozi celo léto razpošiljali. In takó je ostalo do Njih zadnje ure: oní so bili vsako léto naročnik velike množice goriških prijatlov slovenšine. Novíce tedej le svojo dolžnost spolnijo, če enimu svojih nar zvestejših prijatlov hvaležen spominik v svojih listih postavijo! Kolikokrat podobo ranjciga pogledalo, ktero je slavni Munakovski malar Gajl v létu 1846 v Gorici izrisal, in ktero so nam gosp. Stanić v prijatelski spominik poslali, si vselej mislimo: zakaj taki občnokoristni možjé vedno ne živijo!

Dr. B.

1) Nemški popis tega hodá so mi rajnki gosp. Stanig malo pred svojo smertjo poslali. Vrednik.