Življenje pesnika
| Življenje pesnika Praznik Tomaž Šalamun |
| |||||||
ŽIVLJENJE PESNIKA
Ljubezen mi je raztrgala vse teorije.
Zvezde so me požrle.
Anonimen sem, to, kar sem si vedno tako strašno želel.
Luč sem, droben pramen luči.
Res je fantastično, kako me zvezde jejo.
Še in Še, kakšna neskončna hrana sem.
In potem: pink!
se dotaknem kakšnih las,
pink! napišem pesem, širim večnost.
Kot zdaj tu: grad Yaddo je postojanka za obnovo sveta.
Pogledam drevo: vidim, čutim, vem,
ljubim Maruško, ljubi me Maruška.
Pikapolonica mi prifrči na ramo.
To je Ana.
Zdaj pleska ali se pa sprehaja s svojo mamico
po lužah in reče:
»Nimam rojstnega dneva, dokler se ne vrne Tomaž.«
In lep, pisan ptič se zaletava v moje okno,
duše prijateljev, povezane v nežno mrežo okrog planeta.
Nič niso ljubosumne druga na drugo,
ker smo vsi ljubimci.
Potem oddam deset pisem na pošto, sama love letters.
Za čez morje, za tu.
Pesniki se delamo s fizičnim dotikom in branjem.
Džung! Džung! se čofotamo v sonce.
Za filozofe gre vse to prehitro.
Mislijo, da smo malo blazni in preveč preprosti,
ker uporabljamo tak jezik kot otroci.
Ej, vi, butci, dolgočasni pesniki!
Ne bi bil svet bolj krasen,
če bi bili tudi vi bolj fizični do svojih mojstrov?
Bum! bum! Poljubi ljudstva padajo na mojo glavo.
Da kar treska.
Upam, da bom vzdržal,
da bom vso to ljubezen lahko večno vračal.