Življenje ni praznik (Domoljub)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Življenje ni praznik.
Anonimno
Izdano: Domoljub 5. november 1891 (4/21), 242–247
Viri: dLib 21
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. dno

I.[uredi]

Župnika Iepopoljskega obiskal je danes tovariš iz šolskih let. Odkar sta dovršila latinske šole, nista se več videla, in od tedaj je preteklo že blizo trideset let; zato sta bila oba posebno vesela in srečna; govorjenja in izpraševanja seveda ni bilo ne konca ne kraja.

»Kako krasen grad se vidi na onem hribu,« reče tovariš župniku, gledajoč skozi okno na bližnji hrib. »Kako se imenuje?«

»Novigrad, lastnina grofa Miheljeva,« odgovori župnik.

»Kaj, grofa Miheljeva? onega, ki ti je mnogo pomagal, ko si se šolal?« vpraša tovariš.

»Žal, da je oni blagi mož umrl in da gospodari njegov sin Rudolf grof Miheljev.«

»Kaj, temu lahkomiselnemu zapravljivcu je grof izročil grajščino? Saj se je govorilo, da bo posestvo dobil mlajši sin Bogdan; Rudolf pa da bo dobil le nekaj vžitka ter bo pod nadzorstvom.«

»Da, tako se je govorilo. Tako je govoril tudi stari grof sam. Toda po smrti niso dobili nobene oporoke. Čudno, da je tako skrbni gospodar, kakor je bil pokojni grof, pozabil na to. Najbrže ga je prehitela smrt in tako je dobil zapravljivi grofič Rudolf kot prvorojeni posestvo po očetu. Znan je po vsej okolici kot bogataj, razbrzdanega življenja, ki nikoli ne pride v cerkev in v tem oziru tudi pohujšuje druge ljudi. Največ bridkosti napravlja mi v fari grof Rudolf,« zatrjuje župnik svojemu tovarišu, »sedaj že dlje časa boleha, dal Bog, da ga strezne vsaj bolezen.«

Dolgo časa popoldne sta še kramljala šolska tovariša o najraznejših stvareh. Le prehitro jima je potekel čas, ko sta se zopet ločila morda za vselej, kdo vé?«

Proti večeru opravlja župnik v sobi svoja opravila in zamišljen v delo prezre, kako se je nebo stemnilo in kako so se črni oblaki podili na obnebju. Nagloma pa v bližini vdari strela, ki opozori duhovnika na bližnjo hudo uro. Silen piš začuje se okrog voglov, dež se vlije in votlo bobnenje spremlja to strašno prikazen v naravi.

»Hvala Bogu, da smo pod streho na suhem,« reče župnik sam seboj, »angelj varuh naj varuje hudega vse popotnike v tej grozni nevihti.«

Hipoma pa se odpró vrata v duhovnikovo stanovanje.

»Gospod! Grof Rudolf je nenadoma nevarno zbolel ter prosi, da bi nemudoma prišli k njemu ter ga prevideli. Prosim pa, da pohitite, ker je grof sam to naročil in ker je nevarnost po zdravnikovi sodbi smrtna.«

»Povejte grofu, da precej pridem,« reče župnik ter se napravlja za težavno pot.

Novigrad je bil blizo uro hoda od farne cerkve. Skozi gozd vodila pa je bližnjica, po kateri se je prišlo do grada dobre pol ure.

Zunaj pa je vihar divjal vedno hujše; bilo je, kakor da bi se bil odtrgal oblak. Silen veter igra se z drevesi in lomi vejevje, vmes pa neprestano gromi in treska.

»Malo treba počakati, gospod, da se vnese vihar tudi cerkovnika ni doma,« pravijo domači župniku, ko se odpravlja na odhod.

»Ne morem, rečeno mi je, da naj hitim. To mi veleva sveta dolžnost in tu ni nobene izjeme. — Deček cerkovnikov naj gré z menoj.«

Kmalu sta na potu. Ubereta jo skozi gozd, kjer je bila ob robu pečine bližnjica proti gradu. Vihar pa je še hujše zdivjal in zlasti grozno se je čulo njegovo tulenje v gozdu. Tukaj je odkrhnil debelo vejo, tam s korenino izruval močno deblo; vmes pa je piš neprenehoma popotnikoma z dežjem bil v obraz.

»Jaz ne morem več naprej,« vzdihne dečko.

»Pa se vrni,« reče duhovnik, »in pojdi domov. Jaz moram naprej.« — In stopal je urnih korakov dalje po gozdu. V trenutku pa se zablisne in strela vdari v drevo, stoječe ob stezi, koder je ravno šel duhovnik. Drevo je razklano, zemlja na okrog razgrebljena. Tudi duhovnik je omamljen v prvem hipu. A urno se zave in z Gospodom na srcu hiti zopet dalje.

Naposled pride vendar ves utrujen do ograje grajskega vrta in potegne za zvonec.

Precej pride vrtnar in mu odpre.

»Gospod,« pravi vrtnar, »branili vam bodo k grofu; tajnik in njegov brat ne marata, da bi ga prevideli. Tudi mene so podkupili, da bi Vam ne odprl vrat, a vest mi ni dala, da bi bil to storil.«

»Hvala Bogu, da si še o pravem času spoznal svojo napako. — Gorjé mu, kdor duhovniku brani k umirajočim.«

Urno stopa duhovnik po grajskem košatem drevoredu. V tem se je zmračilo, vzlasti, ker so po obnebju še vedno begali sivočrni oblaki.

Blizo grada je že bil duhovnik, ko mu hipoma dva možaka zastavita pot. Imela sta klobuka globoko na čelo potegnena, zavita sta bila neznanca v dolge halje.

»Velečastni,« reče s prisiljenim, nenaturnim glasom eden tujcev, »prepozno pridete; ravnokar je grof Rudolf umrl!«

»Že umrl?« reče župnik, ki tujcema vsled vratarjeve izpovedi ni mnogo zaupal. »Morda pa je vendar še kaj življenja v njem; v sobo grem, da vsaj pomolim nekaj Očenašev za dušo pokojnikovo.« Tujca pa mu molčé zastavita pot.

»Kaj to pomeni ?« zakliče župnik. »Branila mi pa vendar ne bodeta videti grofa živega ali mrtvega?«

»Vrnite se, velečastni; tu vas ni potreba; odidite z lepa, sicer rabiva silo.«

»Nikdo mi ne bo branil k umirajočim, ki me kličejo na pomoč,« reče duhovnik, umakne se jima in ob strani skoči ter hiti proti gradu. — Toda precej prekosita lopova utrujenega duhovnika.

»Pustita me v miru! Gospoda, vajinega Boga nosim na svojem srcu,« prosi duhovnik.

»Vi ne smete nikakor v grad, in ako le še korak storite in besedo zinete, morate umreti.« — Duhovnik pa vkljub temu zakliče na pomoč. V istem hipu pa plane lopov nad župnika in svetlo bodalo zabliska se v njegovi roki; z njim zamahne proti župnikovim prsim. Duhovnik glasno vzdihne in se zgrudi na zemljo.

»Ti si ga umoril,« reče prestrašeni tovariš napadniku.

»Tiho! Sedaj treba, da ga skrijeva v mejo. Po noči pa ...« V tem obmolkne.

»Nekdo prihaja,« sikne, »beživa v grad, sicer je vse izgubljeno.« — Urno zgrabita župnikovo truplo in ga vlečeta v gosto zaraščeno mejo.

II.[uredi]

Temno je bilo v bolniški sobi grofa Rudolfa Miheljeva. Bolnik je mirno ležal na svoji postelji; utrujen je bil že do smrti, le oči so mu begale nemirno na okrog. Kak strah, kaka plašljivost se je kazala v teh očeh! Grof Rudolf je čutil bližnji konec svojemu življenju. Živo mu je bila pred očmi njegova preteklost. Vest se mu je vzbujala. V pijači, igri, razbrzdanosti, v šumnih veselicah dušil je očitanje svoje vesti v zdravju, sedaj v bolezni je ne more več, zdi se mu vest vsemogočna in on obnemogel trepeta pred njo. O da bi mogel popraviti svoje življenje! — Toda vse popraviti, kar je zakrivil grof Rudolf, to ni bilo lahko.

Po krivici, proti poslednji volji očetovi prilastil si je posestvo. Podkupil je namreč služabnika očetovega, da je v bolezni očetovi izmaknil oporoko, katero je grof Rudolf uničil, ko jo v njej bral, da je grof Bogdan, mlajši brat, gospodar Novegagradu, on pa da je pod njegovim nadzorstvom in ima le nekaj vžitka od posestva. Tega služabnika vzel je za svojega tajnika; ta in pa njegov brat sta gospodarila v gradu, Rudolf pa je rajal po veselicah. Studila sta se mu ta človeka, a iznebiti se tajnika ni bilo mogoče, ker sicer bi bil morebiti naznanil goljufijo grofa Rudolfa.

Ko pa se je shujšala bolezen, izginola so grofu Rudolfu izpred oči vsa slepila, katerih se je navzel iz brezbožnih knjig in od brezverskih tovarišev. In trepetal je kakor šibica ko je imel stopiti pred večnega Sodnika. Toda brez vspeha je želel spraviti se z Bogom. Tajnik z bratom ni pustil duhovna k bolniku. Bala sta se, da grof odkrije spovedniku svojo hudodelstvo, v katero sta bila zapletena tudi sama. Dasi pa sta ga vedno nadzorovala v sobi, vendar se je posrečilo grofu skrivaj naročiti, da naj pride k njemu župnik lepopoljski.

Ko sta lopova to zvedela, bila sta vsa zbegana, naposled pa sta sklenila, ako drugače ne gre, tudi s silo ubraniti duhovnu pot do grofa. O tem zlobnem naklepu, katerega sta, kakor nam že znano, tudi izvršila, seveda bolni grof Rudolf ni vedel ničesar. Zato se je nemiren oziral proti vratom, kakor da bi koga pričakoval. Ob postelji grofovi sedela je stara postrežnica. Ženici, ki je čula vse noči, se je dremalo. V sosednji sobi bil je tajnik s svojim bratom, ki sta šepetala med seboj.

»Kaj bo iz tega,« reče tajnik, »vse se bo odkrilo, kar sva storila in izgubljena sva.«

»Kedo nama more kaj dokazati,« reče stareji brat, »župnik, menim, da je dobil zadosti in mrliči nas ne morejo tožiti. Grof tudi ne preživi noči in ko umrje, greva in preneseva župnikovo truplo v propad ob stezi v gozdu, in ljudje bodo mislili, da se je ondi ponesrečil.«

»Toda, kaj bo z vrtnarjem? Ta ni zanesljiv, kakor si videl.« 

»Ga bomo že podkupili. Nekoliko več denarja, pa bo tiho. — Sploh pa bodo nama pred sodiščem več verjeli, nego njem samemu. Stara postrežnica, ki dremlje pri grofu, bo gotovo rada povedala, da se nisva v tem času umaknila od grofa.«

Po tem razgovoru stopita v bolniško sobo.

»Ali ni še nič odleglo?« vpraša tajnik postrežnico. »Gospod grof še vedno počiva,« pravi starka, »le oči mu nemirno begajo na okrog, najbrže, da ga nadleguje božjast.«

Hipoma bolnik glasno vzdihne:

»Ni ga duhovnika! — Ni ga! Nobenega!«— In krčevito se strese po vsem životu, oči pa vedno obrača k vratom.

V istem trenotku pa se vrata odpró in v sobo stopi — župnik lepopoljski z Najsvetejšim na srcu, bolj podoben duhu iz onega sveta, kakor živemu človeku. Smrtni strah spreleti navzoča hudodelnika, umirajočemu grofu pa se vtrne žarek upanja v temnih zadnjih trenutkih.

»Vendar pride! Hvala Bogu I« vzdihne bolni grof Rudolf. Duhovnik stopi k bolniku in se vsede ob postelji. — Ko se hudodelnika zopet zavesta od strahu, migne tajnik bratu, šepetajoč: »Beživa, vse je izgubljeno!«

Grof Rudolf je skesan prejel sv. zakramente. Bil je zadnji čas, ker še med zahvalnimi molitvami je sklenil svoje življenje.

Duhovnik zapusti umrlega, a pred vratmi se onemogel zopet zgrudi na tla. »Za božjo voljo, gospod, vi ste krvavi!« kliče stara postrežnica, ko zapazi duhovnika na tleh. Grofov zdravnik pa je takoj pri onemoglem, preišče ga in najde rano na prsih. Izjavi, da je z bodalom zadet, da pa se je bodalo zadelo ob svetinjo, katero je nosil duhovnik; da torej rana, dasi zelo nevarna, vendar ni smrtna. Slabo je vzlasti to, ker je bolnik izgubil toliko krvi. — V gošči je namreč našel vrtnar nezavestnega duhovnika, zdramil ga in peljal k umirajočemu grofu.

Vsem pa se je čudno zdelo, ko po smrti gospodovi tajnika ni bilo nikjer najti. Vrtnar pa, ki je bil priča, kaj se je godilo na vrtu, pojasnil je vse in takoj naznanil gosposki.

III.[uredi]

Nekaj tednov pozneje lepega solnčnega dne se je prvič zopet župnik lepopoljski sprehajal po svojem vrtiču. Strah, trud, rana, izguba krvi, vse je pripomoglo, da ga je napadla huda vročinska bolezen, ki ga je več tednov priklepala na bolniško posteljo. Slaboten je še, a nebeško mirno in veselo zdi se da mu je obličje. Mnogo je prebil, a grofa Rudolfa je vendar spravil z Bogom. To napolnjuje gorečega duhovnika z nepopisnim veseljem. Radostno zato pogleduje proti Novemu gradu.

Na cesti pa se nenadoma pokaže lepa kočija, ki se ustavi pred župnikovim stanovanjem.

Grof Bogdan Miheljev, novi posestnik v Novem gradu, pripeljal se je, da pozdravi župnika lepopoljskega, mu čestita na ozdravljenju ter ga zahvali, da je bil pokojnemu bratu v pomoč ob zadnji uri, dasi je skoro pri tem moral sam umreti.

Solze so se iskrile v očeh grofa in župnika, ko sta skupaj Boga hvalila, da se je vse srečno izvršilo ter da sta tudi znana hudodelska prejela zasluženo kazen. Ravno sta se mislila ločiti, ko zazvoni opoldne: Zdrava Marijo. »Ta nam je pomagala,« reče župnik lepopoljski, ko pomaga grofa na voz. »Da, Marija rada pomaga,« reče grof Bogdan, poslavljajoč se od vrlega duhovnika.