Življenje moje - mojega dela sad
| »Življenje moje – mojega dela sad« Danica Elbl |
| |||||||||||
ŽIVLJENJE MOJE - MOJEGA DELA SAD
[uredi]- PESMI MOJE
Moje pesmi in vse sanje,
tiha sreča in grenko spoznanje.
Vse to je lik, v katerem živim.
Besede so to, po čem hrepenim.
Zapišem jih tiho na papir.
Ko v meni pojavi se nemir,
ko zazrem se v to prekrasno nebo,
besede v pesmi se strnejo.
V njih pa sem jaz in moja družina,
toplota, sonce in pusta sivina.
Zapisano je prav vse,
kar kdaj je obdajalo moje srce.
V njih ste, prijatelji, tudi vi,
ker tudi vas gledajo moje oči.
Še bolj pa zazna vas moje srce,
ker prijateljstvo v srcu ustvarja se.
- NA ODRU
Na oder sem stopila in drhtela.
Tiha, bleda sem jo v rokah imela.
Kdo ve, če zadovoljna ali srečna sem bila?
Le to vem, da zelo vznemirjena!
Knjiga pesmi – moje velike sanje.
Tako rada sem se skrila vanje.
Na odru sem bila zato,
da vsem zahvalim se za njo.
Po svežem papirju, tisku je dišalo,
a mene v prsih je tiščalo.
Ali bom znala, zmogla to,
kar najbolj zdaj primerno bo?
V rokah se mi odprla je,
kot se odprlo je srce,
besede v njej zapisane
pa solze so izvabljale.
Tako kot sem najbolje znala,
v verzih vsem sem rekla hvala.
Vsem, ki ste mi pomagali,
vam, ki ste mi jo v roke dali.
Vem. Takrat, ko nisem še dojela,
sem v rokah jo že imela
in srečna danes sem zato -
kdor jo prebira, naj mu bo lepo.
- KAJ ODKRIVA
Le kaj odkriva ta pogled,
ki tako preudarno zre v svet.
Po telesu rahlo te zmrazi,
ker v notranjost duše ti polzi.
Kot da išče to, kar hoče,
kar je izdati nemogoče.
Vprašuje in ocenjuje hkrati,
odgovora sploh nimaš časa dati.
Ob kozarcu vina zdaj sediva,
o vsem mogočem govoriva.
Sproščena sem, se mi že zdi,
le dokler se ne zazrem mu v oči.
Takrat me znova spreleti,
vem, kaj vprašujejo oči.
Na zdravje hkrati rečeva,
res dobra psihologa sva.
- PREPROSTA KOT SEM
Preprosta kot sem, zapišem stvari,
vse, kar je težko in kar me boli.
Ne morem shraniti svojih solza,
lahko vam razkrijem le bolečino srca.
Tudi takrat, ko se solza posuši,
beseda zapisana vrednost obdrži.
V pesmi ostajamo jaz in vi,
tudi takrat, ko nas tukaj več ni.
Ali pa smo in v rokah držimo
življenje, ki ga vsak dan živimo,
zapisane pesmi vsakega dne,
zapisane zato, ker je bolelo srce.
Tudi takrat, ko vam zastane dih,
tudi takrat se lahko najdete v njih.
Preprosta, kot sem, vam povem le to,
življenjske zgodbe se vedno ponavljajo.
SVET TEME
[uredi]- KO GLEDA ČLOVEŠKO SRCE
Ko gleda človeško srce,
vidi vse to, kar ne morejo videti oči,
zazna najmanjše stvari,
čuti, kar se okoli nas godi.
Ljudje v svetu so lahko tako še lepi,
pa čeprav vidimo, smo večkrat slepi,
ker v notranjosti nas lepote ni,
zato spregledati ne morejo oči.
A to, kar pravim, veste samo vi,
ker duh močan v vas živi.
Večkrat ste srečni kakor mi,
čeprav tavate v temi, v megli.
- V TEMI
Večkrat se gibljemo v temi,
ki nas neizprosno k tlom tišči.
Temu pravimo tema duha,
ki vsaki človek jo pozna.
In ko pogledi so nejasni in megleni,
takrat pravimo, da smo ob steni
in začutimo, da je čisto blizu ta,
ta tema našega duha.
A iskrice svetlobe treba je iskati,
da jih nekako mogli bi zaznati.
A resnično vam pravim: v kopici gorja
se vedno skriva zrnce dobrega.
- ČE V DUŠO
Če v dušo in srce bi lahko segla vanj,
kaj storila bi, povedati z besedami ne znam.
Le nekako bi želela vam odvzeti bolečine
in nadomestiti vam teme sivine.
Vprašujem se, kako je, če ne vidiš nič,
če nekdo drug je tvoj vodič,
ko zjutraj sonce te ne zdrami,
samo toplota ga naznani.
Ko ne vidiš, kakšna sreča na obrazu je,
to ti le roke stisk lahko pove.
Vrnila bi vam vid, če bi lahko,
da videli bi zemljo in nebo.
A vem, da je to nemogoče,
kar danes moje srce hoče.
V zameno vam lahko le košček sebe dam
in vam s pesmimi polepšam tale dan.
- KAKŠEN JE TA SVET
Če vam opišem, kakšen je ta svet,
vem, pa saj mi ne morete verjet.
Toliko prekrasnih stvari in barv je v njem
in toliko krutosti, če vam povem.
Danes znanstveniki izboljšujejo svoje stanje
in preko računalnikov nam dajejo že znanje.
Res je, da vse to je nekega dela plod,
a človek s tem postal je že robot.
Ne znamo več se nasmejati
in otroci se ne znajo več igrati,
sosed brez pozdrava mimo soseda gre,
vprašujem se, ali smo še sploh ljudje.
Kje so časi, ko skupaj so ljudje hodili,
da bi se razveselili,
ko ob ognjišču so sedeli,
drug drugemu težave iz duše vzeli?
A kakšen zdaj je svet,
je morda res preklet?
V njem takšne so krivice,
da umirajo nedolžni in pa ptice.
Zato svet znanosti naj si le želi,
vse, kar želim si jaz in tisoče ljudi,
da iznašli takšen strojček bi,
ki odvzel bi nam krivice, bolečine in skrbi.
- OD ZIBELKE DO GROBA
Pravijo, da od zibelke do groba
spremlja nas usoda.
Heroj je tisti, ki poprime se z njo,
ta, ki nikoli ne klone z glavo.
Bog ve, kaj nam je namenila,
s čim nas bo razveselila
ali pa poslala nam bo bolečino,
nas pahnila v prepad, praznino.
A tudi če v prepadu smo,
se zrnce sreče našlo bo,
le poiskati ga je treba,
ker za srečo se nikjer ne žreba.
Človek bi moral biti vedež,
če ne bi želel biti revež.
Jaz pa pravim, da reveži so tisti, ki imajo vse,
ker tem po moje manjka največ – to je srce.
KRUTOST SVETA
[uredi]- PROSILI SO ZA KOŠČEK KRUHA
Nekoč videli ste popotnika ali potepuha,
kako lepo prosil je za košček kruha,
s solzami v očeh se zahvalil je zanj,
da takrat je bil kruh v prave roke dan.
Ta kruh je bil mnogo trši kot zdaj,
a vrednosti njegove ne bo več nazaj,
ker danes za kruh ni treba prositi
in dninarjem zanj ni treba delat hoditi.
Nekdaj je bil sreča v otroških očeh,
danes pa ga na kilograme leži v smeteh.
Ko bi le lahko razumeli, kako hudo je bilo,
kadar ga je mati mimo svojih ust položila v otroško roko.
Vedela je, da v očeh, polnih prošnje, bo hvala,
majhna glavica ji bo poleta za življenje dala.
Sedaj pa je na njem lahko namazano ne vem kaj vse,
pa če ni svež, žal zanj nihče ne zmeni se.
- ŽIVLJENJE
Le zakaj me obtožuješ?
Bog, zakaj me ti kaznuješ?
Da se jokam in trpim.
Zakaj? Zato ker še živim.
Ker vstopam v ta krivični svet,
med narod od sovraštva ves prevzet.
Mar meniš, da je to življenje
ali kruto le trpljenje?
Okus tega sveta je grenak,
ko s strahom stopiš čez svoj prag,
na poti čaka zloba te
in kdo bi vedel, kaj še vse.
Vprašujete se zdaj zaman,
zakaj se še smejati znam.
Veste, s smehom sem se narodila,
prijaznost z življenjem sem dobila.
- LEBDIM
Kot da lebdim
in ne morem verjeti,
da sem to jaz.
Jaz, odločna ženska,
nekoč polna življenja,
ki jo povozil je čas.
Poteptali ljudje
s čevlji umazanimi
od svojega lastnega blata.
Sključeno sedim,
zavita v svoje misli,
diham ta strupeni zrak.
Lebdim in ne morem dojeti,
ker ne želim verjeti,
da je svet tak!
- MEŠANI OBČUTKI
Sedim ob mizi,
misli mi begajo,
ne morem jih ustaviti,
njih tok je premočan.
Zaviti v meglo
dogodki iz življenja
utrinjajo se v meni,
vse je kot iz sanj.
Vse tako nepojmljivo,
popolnoma nerazločno,
tako čisto zmedeno,
občutkov teh prav ne poznam.
Le kam spadajo,
v kateri kotiček glave,
kje naj jih shranim,
o bog, kam naj jih dam?
- V SVETU
V svetu današnjem tako se godi,
da tisoče je nepomembnih stvari.
Nihče se ne zmeni, kako se živi
in kaj človeka v tem drvečem svetu boli.
Le malokdo še pomagati hoče,
kadar se kdo v stiski zjoče,
le malokdo ti ponudi roke,
da bi vanje položil svoje srce.
A tukaj menda prav zato ste se zbrale,
da druga bi drugi pomagale.
V svetu, polnem številčnih prevar,
tukaj v igri ni nikoli denar.
Tu je le iskrenost, topla beseda,
pomoč nekomu, ki te z upanjem gleda.
Tu človek olajša si dušo lahko
in prične misliti – nekoč pa le bolje mi bo.
Zato pa hvala vsem, ki pripravljeni so,
da človeku v stiski prisluhnejo.
Beseda najboljše zdravilo je
za razbolelo dušo, za strto srce.
- PRAVI PRIJATELJ
Prijatelj je pravi tisti le,
ki s tabo potoči tudi solze.
Ta, ki ti v težavah ob strani stoji,
pa če se od tebe umaknejo vsi.
A kaj če takšnih več danes ni,
le iz laži se svet sestoji.
Prijatelji so ti samo takrat,
ko nekdo jim hoče zategniti vrat.
Ali pa, ko jih boli srce,
takrat pred tabo sklenejo roke.
Pomagaš jim pač nevede,
da nekoč boš žrtev zlobe njihove.
Ob pesmi pa premislite sami,
če vaš pravi prijatelj še živi
in če ste lahko prijatelj sami,
brez zlobe, sovraštva in brez laži.
- ALI ZNAMO ŽIVETI
Ali znamo mi živeti,
ali znamo se objeti,
tako da bi čutili to,
da bi bilo nam res lepo?
Ali pa rutina je življenje to,
ker tako pred nami delal je nekdo?
Morda še nismo sploh dojeli,
da smo že gibe vse prevzeli.
A kje je tu srce,
da bi usmerjalo roke,
da nežnost jim, toplino bi pridjalo,
ali bi to res nas vse toliko stalo?
Kot da bomba smo tempirana,
obnašamo se sred sveta
in nikoli se ne ve,
kdaj boš eksplodiral nehote.
HODIMO PO ISTI POTI
[uredi]- SRED TEGA SVETA
Bil sem še majhen sred tega sveta,
ko mi umrla je mamica,
a sem v otroštvu le to si želel,
da starše kot drugi bi svoje imel.
Usoda pahnila me je v temo,
me že v mladosti prizadela hudo.
Kaj majhnemu takrat ostalo mi je
kot moje boleče otroško srce.
Pa mi je angel prinesel z neba
žarek veselja in upanja,
z njim mi ogrel je ta delček srca,
ki ga le mamica moja ima.
V tihi molitvi sem prosil boga,
naj me varuje, mi starše spet da;
prošnjo uslišal mi je dobri bog,
danes več nisem brez staršev otrok.
Vedno hvaležen mu bom za to,
njima, ki dala sta mi roko,
v domu tem tudi ljubezen imam,
sedaj smo družina in nisem več sam.
- NAD BENEDIKTOM
V cerkvi nad Benediktom se zvon oglasi,
že sedem odbija, ljudi gor budi,
tebe, moj dedek naj bim-bam zbudi,
pozdravi vse moje, vse dobre ljudi.
Prve ure in leta sem s tabo prebil,
vedno k tebi sem rad se privil,
zato pa ko zvon v cerkvi se oglasi,
dedek, mi misel k tebi hiti.
Solza v očesu se zalesketa,
spomnim se časov, ko skupaj sva bila,
hiška na hribu se v soncu blešči,
le nekaj korakov od cerkve stoji.
K tebi prihajam, da dam ti roko,
skupaj odšla bova spet v cerkvico,
prosil Marijo bom in Jezusa,
naj ti življenja še dolgega da.
Med nama nikdar se nič ne spremeni,
jaz bom tvoj vnuk in moj dedek boš ti,
vedno pa rad bom poslušal bim-bom,
ki me spominjal na rojstva bo dom.
- NAJLEPŠA ZVEZDA – TO SI TI
Ko gledam v zvezdnato nebo,
mi misli k tebi grejo
in te oči, ki svetijo,
naj ti prav vse povejo.
Kar je lepo, kar me tišči,
o tem ne govorijo.
Mamica, prisluhni mi,
poslušaj srca melodijo.
Na glas bi zavpil, da bi slišala me,
toliko besed zdaj v duši mi vre;
le tebi, ki gledaš me dol iz neba,
le tebi povedal jih bom, mamica.
Med tisoče zvezdami se mi zdi,
da ena lahno pomežikne mi,
želim si le, da to si ti
in tam dol iz neba mežikaš mi.
Pošlji mi žarek, toploto sveta,
da me ogrel bo, mamica.
Pošlji mi rahel vetrič samo,
da me zate pobožal bo.
Pošlji mi dež, te kaplje neba,
vem, solze so tvoje to, mamica.
Nebo se svetlika in skrivaš se ti,
tvoja svetloba v jutru bledi,
vendar pa svetijo moje oči,
ljubezen do tebe pa v srcu žari.
- DRVENJE SKOZI ŽIVLJENJE
Ali se zamislite kdaj tudi vi,
da vse preveč je na cestah prelite krvi,
vsem se neznansko nekam mudi,
kot da življenje pomembno sploh ni.
Sreče ne iščemo v drobnih stvareh,
vedno smo v zraku, kot da ni prostora na tleh.
Drug čez drugega iščemo pot,
živimo v svetu hitrostnih zablod.
Nesreča pa kar naprej preži na nas
in življenje vedno odšteva nam čas.
Tiho vsak zase premisli naj,
če se splača drveti in zakaj.
Stari pregovor še drži,
vzemi si čas, ko se ti najbolj mudi.
Na cestah bo manj prelite krvi,
manj solz, bolečine in vse manj skrbi.
- TEKOČINA ŽIVLJENJA
Se v današnjem nam svetu oko orosi,
ko otrok nežno pogleda mater v oči,
vprašanje se kar za vprašanjem vrsti,
a najhujše je – mama, zakaj očka ni.
Na cesti ostale so le sledi,
grozotna slika, madež krvi,
te večne tekočine, ki nas po konci drži,
a konec je, ko se ta posuši.
Vendar je veliko takšnih ljudi,
ki lahko jih reši prav vaša kri,
veliko očetov in mam preživi,
zato ker ste tekočino življenja podarili jim vi.
Stopili ste v vrsto brez vprašanja zakaj,
dali ste kri, ki je ne boste dobili nazaj
ali pa tudi kdaj morda,
od njega, danes vam enakega.
Takrat boste vedeli, zakaj tako
in vaše darovanje dvakrat darovano bo.
Mnogi bi vam rekli hvala lahko
in prav mnogim zaradi vas je danes lepo.
ČUSTVA
[uredi]- SOLZE
To niso solze sreče,
so žalostne in so boleče,
nezadržno in tiho po licu polzijo,
dokler se na obleki ne posušijo.
Niti madeža ne pustijo,
le žalostne oči govorijo,
da solze vse te niso zaman,
da bil je zopet to težek dan.
Zakaj bi morala se potruditi
in pred celim svetom te solze skriti,
zakaj bi ne smeli vedeti vsi,
da tudi mene življenje boli.
Pričakujete, da stopila bom med vas,
se znova nasmehnila na glas.
Obljubim, solze takrat bom zatajila,
samo da vas bom razveselila.
- TA VEČNI ZAKAJ
Čemu le, čemu,
ta večni zakaj,
vprašujem se jaz
in tudi vi kdaj.
Zakaj je tako
in kako bi bilo,
če bi le lahko
in če bi tako šlo.
A dobro se ve,
da tako ne gre,
pojavi zakaj se
tako kar nehote.
In ta večni zakaj
mi v glavi zveni,
me muči, preganja
vse dneve, noči.
Odgovora na vse to
pač nikoli ne bo,
ker vedno kot zdaj
pojavil se bo ta zakaj.
- NE ZMOREM VEČ
Ne zmorem več – ne jem, ne spim,
le kako naj vse to preživim,
kako se naj ljudem smejim,
če sem nesrečna, če trpim.
Nihče zares ne ve, kdo sem,
ko sem v oporo vsem ljudem,
ko dajem jim duha, moči,
da lahko prebrodijo težave in skrbi.
Za roko primem jih in vodim,
v mislih ure z njimi hodim,
samo da bi jim življenje teklo, šlo,
da našel srečo vsak pač zase bo.
Jaz pa sem se v vrtincu izgubila,
ker sem srečo svojo drugim razdelila,
da so me poteptali, jim pustila,
na glas od bolečine zdaj bi lahko vpila.
- KO SI POZABLJEN
Ko si pozabljen od boga,
od otrok in od moža,
kaj takrat s tabo se godi,
ne veš, ker vse preveč boli.
Nihče ni uresničil mojih sanj
in nihče mi ni stisnil dlan,
tako osamljena sem zdaj,
kot da je življenja mojega kraj.
Kako odpreti to srce,
ki vso že razbolelo je,
kako pokazati nasmeh,
sedaj ko čisto sem na tleh?
Kaj veljam, če je tako,
vprašujem danes se močno,
ko sama v sobi tej sedim,
ko jočem in ko ne zaspim.
Zakaj vse to tako boli,
le kje za mene, sreča si?
Ali me boš sploh kdaj obiskala
in ali te bom sploh kdaj jaz spoznala?
- MANJKAJOČA LETA
Le koliko moraš biti star,
da si lahko svoj gospodar
in kakšno voljo moraš imeti,
da zmoreš se ljudem upreti.
Ali pa na veke si copata
in je tvoj vodnik pač ata
ali mama, če jo imaš,
ker prešteti pač do pet ne znaš.
A tebi čudno se ne zdi,
da so prerasli te že vsi.
Otroci tvoji dvomijo,
če očka kdaj odrasel bo.
Ti pa pri mizi tam sediš
in nemo tja v tla strmiš,
pustiš, da drugi ti usodo kuje
in družino tvojo uničuje.
Ne vem, kako bo tisti dan,
ko se zbudil boš iz teh sanj,
ali te bo od bolečine zvilo,
ko boš spoznal, kaj je ljubezen najino ubilo.
- NJEMU
Njemu je namenjena
njemu, ki jo razčleniti zna,
ki jo razume in na koncu prizna,
dobra, res dobra je pesem ta.
Zavita v meglo in tančice,
da se je težko prikopati do resnice.
Celotne verze moraš poznati
in med vrsticami pravi pomen iskati.
Samo tako lahko spoznaš in dojameš,
kaj iz katere pesmi za sebe vzameš,
kje se najdeš in kje ne
in komu v bistvu namenjena je.
Njemu ali tebi, pomembno ni,
važno je le, iz česa se sestoji,
kaj podobo katere pesmi krasi,
kakšni so drugi v njej ali pa vi.
- TE PRELEPE SIVE OČI
Kaj vidim
v teh prelepih sivih očeh,
na kaj me spominja
ta nežen otroški nasmeh.
Včasih se mi zazdi,
da njegove male radovedne oči
vprašujejo tisoče drobnih stvari,
ki jih otrok še ne more dojeti.
Vendar ko je noč
in te male očke zaspe,
ga čuvajo moje tople roke,
da mirno počiva to malo srce.
Čeprav so v meni spomini boleči,
me vsak njegov smeh znova osreči.
Vem, da je ljubezen rodila sad
in mi podarila ta zaklad.
Pa čeprav vse na svetu minilo bo
in vse v življenju bo odšlo,
osrečuje misel me na to,
da sinko moj ostal mi bo.
- OTROŠKA LJUBEZEN
Kot pomlad se prebuja,
prebudi v meni se vse,
ne morem zaspati,
drhtim, trepeta mi srce.
Je mar to bolezen,
preplašen vprašujem se,
ali pa ljubezen,
ki jo čutim do te.
Čeprav prave ljubezni
veš, danes še ne poznam,
moč občutka je dobra,
to ti lahko priznam.
O tebi razmišljam domov grede,
oči zaprem in vidim te,
ker beseda ob tebi mi v grlu zamre,
to kar čutim, naj ti pesem moja pove.
- TVOJE OČI
Tvoje oči govorijo
in vprašujejo hkrati.
Dobro veš, da znam iz njih brati,
a odgovora ne morem dati.
Zato ne miruješ
in vame vrta tvoj pogled,
da bi lahko razumel in našel
mogoče čisto, čisto malo sled.
Veš, da tu sem se zavarovala,
kot sem se najbolje znala,
trdnjavo sem si naredila,
da bi se lahko v njej skrila.
Tvoj pogled pa neusmiljen je
in hoče vedeti prav vse.
Ko gledal me boš v oči,
v njih, veš, prošnja se iskri.
Ne glej me, prosim ti tako,
da težje kdaj mi še ne bo.
Odmikaj z mene te oči,
ker vem, kaj iščeš in kdo si.
POGREŠAM TE
[uredi]- POGREŠAM TE
Čemu lagati?
Veš, pogrešam te.
Samota me ubija.
Vsak dan mi težje je.
A ti za to ne veš,
ko vstran od mene greš.
Misliš si samo,
nekako bo že šlo.
Mene pa boli,
ker prazne, puste so noči.
Le komu naj povem,
da želim si tvoj objem.
Objem tvojih močnih rok,
da bi se zjokala kot otrok
in znova srečna bi bila,
čeprav nikoli ljubljena.
Pa vendar tebe ljubim le
in tvoje moje je srce.
Ta pesem naj ti zdaj pove,
takšnega, kot si, pogrešam te.
- PREMALA LJUBEZEN
Ljubezen ena pač premalo je za vse,
ljubezen moja, da bi zmogla za obe,
da bi z njo vlila ti moči,
da kot jaz tebe bi nekoč me ljubil ti.
Otroštvo svoje sem izgubila,
na mladost sem svojo pozabila,
da ni mi mar, sem govorila,
ker sem neizmerno te ljubila.
Želela sem k nekomu se priviti,
želela se pred bolečino skriti,
a nisem vedela takrat tega,
da bolečina z nami gre na kraj sveta.
A ljubezen skrbno vsa ta leta sem gojila
in upala, da jo bom vate presadila,
da to napoj bo za oba
in čašo te ljubezni skupaj izpijeva.
- ODHAJAŠ
Odhajaš vstran in ni ti mar,
ali ti res gre samo za denar,
mar je zate to edina stvar,
ki ima v tvoji glavi poseben čar?
Želim si, da bi razumel,
da v življenju svojem bi dojel,
da iskrena čustva niso za denar,
nič ne more jih zamenjati, nobena stvar.
Ne vem, kaj čutiš ti, ko greš,
ne vem, če se v resnici sploh zaveš,
da čas je tisti, v katerem mi živimo
in da s časom lahko mnogo izgubimo.
Ali pa mogoče misliš, da ničesar ni,
kar bi te lahko prizadelo, če se izgubi.
Če boš imel kdaj čas, premisli te stvari,
ker ko je konec, več povratka ni.
- MISEL
Te moja misel kdaj zbudi,
v tebi željo prebudi,
da bil takrat ob meni bi,
se z mano ljubil do onemoglosti.
Ali čutiš misel to,
kot da božam nežno te z roko,
po tebi gor in dol drsim,
oh kako si te želim.
V sanje tvoje bom prišla
in noč bo tale najina,
poljub ti dala bom v slovo,
ko te jutro prebudilo bo.
Če mislil name boš ves dan,
želel si spet boš istih sanj
in misli bova združila
na sredi vsak svojega srca.
- SLEHERNI DAN
Sleherni dan se mi isto godi,
mislim, kaj delaš in kje si,
kdaj te bodo videle spet moje oči,
kdaj le, kdaj se bom lahko predala ti.
Sleherna misel, zakaj ne vem,
vedno pripelje me v tvoj objem.
Zdajle, prav zdajle želim si to,
da mi nežno šepetal bi v uho.
Besede, ki jih prav dobro poznaš,
ker vsak košček telesa mojega poznaš,
ker veš, kaj čutim, ko gledam te,
ti veš, kaj želi si danes srce.
Zato naj bo sleherni dan tako,
da nam bo še dolgo v življenju lepo,
naj spremlja občutek vseh teh me dni,
da želja po tebi se ne izgubi.
- VEČNO HREPENENJE
Kako ustaviti to večno hrepenenje,
le kako prikriti to trpljenje,
le komu ga razkriti,
ali ga je sploh mogoče zatajiti?
In če tako se še borim,
vsak dan znova bitko izgubim.
Izdaja me kar nehote,
drhti telo mi in roke.
Pa tudi, če zberem vse moči,
brezupno včasih se mi zdi,
v meni bije se vihar,
to je trpljenje, to ni čar.
V trdnost svojo dvomim že
in vsak dan res mi težje je,
ne vem, če se lahko zgodi,
da srce pozabi to, kar si želi.
- KO SI SAM
Ko si sam in ni nikogar okrog tebe,
ko sije sonce, a te od samote zebe,
takrat si misliš, da je vse zaman,
zaman da bi dočakal novi dan.
V sobi ždim in v mislih mojih si
z mano, pa čeprav te tukaj ni.
Vse bolj se zdaj zavedam, da si ti
kriv za samoto, ki me stiska in boli.
Te ne zanima sploh, če sem jokala
ti je vseeno, če ne bom vzdržala.
Bedim, pa čeprav tako rada bi zaspala
in pozabila, da sem sama jaz ostala.
Ugasnem luč in zrem v temo
z mislijo, da bi lahko bilo lepo,
če skupaj midva bi bila,
če bi skupaj se prebujala.
- ČAKAM, A ZAMAN
Čakam vsako jutro, sleherni dan,
čakam, pa čeprav vem, da čakam zaman
na besede, ki bi mi razjasnile nov dan,
na ta preprosti, a globoki – rad te imam.
Vendar tebi do tega ni,
ker tega ne čutiš, ne trosiš laži.
Jaz pa vseeno zate živim,
da bi me ljubil, le to si želim.
Celo življenje sem upala,
da ti me boš nosil sredi srca,
da si želel boš, da bi srečna bila,
da nikoli zaradi tebe ne bom točila solza.
Danes pa solze kar vrejo na plano,
meni v življenju pač ni bilo dano,
da sreča bi mi podala roko,
da bi ljubil me ti ali vsaj kdo.
Zakaj se rodiš, če potem ne živiš,
zakaj si želiš, če potem ne dobiš
in nisi srečen zato, ker trpiš,
da srečni so drugi, pa vse narediš?
- KO NE VEŠ
Ko ne veš, kaj bi dejal,
ko me pokličeš, a bi že končal,
ko besede se kar izgubijo,
čeprav je sedem tednov že minilo.
Takrat se vprašam, kaj pomeni to,
ko ne ve, kaj v slušalko reči ti nekdo,
kot da me poklical tujec bi,
ki ne želi, da sploh z mano govori.
Od jutra do večera čakam to zvonenje,
štiriindvajset ur je v meni hrepenenje
in zmotne želje, da boš rekel mi,
da tam daleč vstran od mene pač življenja ni.
Vse to me bega, ker se mi zdi,
da življenje nama kar iz rok spolzi,
ga bova sleherni trenutek znala še ujeti
in zaživela, kot bi nekoč že morala živeti.
Ali v bodoče bova se držala,
kot da nikoli se ne bi poznala?
Ne vem, kaj sploh naj pričakujem,
ali še načrte za naprej naj kujem.
POSVEČENE VAM
[uredi]- ZA VEDNO
Za vedno zamrl je tvoj glas.
Le komu zdaj naj se zaupam jaz,
le kdo mi v bodoče rekel bo,
naj se ne sekiram, da bo že šlo?
In ko sem odrasla in odšla,
domov sem se rada vračala,
ker tam si na kavču čakal nas ti,
bil srečen zato, ker smo prišli.
Popotnik je tam vsak rad postal,
saj ti si prijazno besedo mu dal.
Tam tudi lahko se je okrepčal,
čez noč se spočil in pa naspal.
Le kako te človek ljubil ne bi,
če ti spoštoval si vse ljudi,
če imel si v kotičku svojega srca
prav vedno prostor za reveža?
- TEBI MATI
Tebi mati mogla bi zahvalo dati,
tebi danes iz srca priznati,
polna sem ljubezni, ki jo zmorem dati,
ker tako si me učila ti, veš mati.
Dajati ljubezen njim, ki smo jih rodile,
iz prsi svojih jih dojile,
njim, ki pesmice smo pele,
za njih prav vse bi pretrpele.
Zato zahvala tebi mati
in vsem materam sveta,
naj danes solza posuši se,
ki potočena je bila.
Naj to bo praznik tvoj in naš,
živiš za danes, četudi ne priznaš,
za dan, ko ti bodo izrekli svoje želje,
oni, ki smo podarile jim življenje.
- POMLAD IN PRAZNIK MATER
Leto za letom je minilo,
na vrata trka že pomlad.
Le kdo pa ob tem lepem času
ne bi hotel biti srečen, mlad?
Drage žene, matere, dekleta,
nam pesem mamina bo spet izpeta,
spet si skupaj bomo vsele,
vsaj nekaj uric samo zase imele.
Verjamem, da nam bo lepo,
kot še nikoli ni bilo,
naj na praznik največje matere Marije
tudi v naša srca sonce sije.
- USTVARJENO JUTRO
Ustvarilo se jutro je,
to dan je, praznik za nas vse.
Spet si bomo skupaj vsele,
vsaj nekaj časa zase imele.
Sedaj odložite skrbi,
ker le enkrat letno mama, babica slavi,
saj praznik ta zasluži si
za neprespane vse noči.
Le kdo marljiv je bolj od nje,
le kdo kot mati sprejme vse,
le kdo objeti lepše ve,
kot ona, ki najbolj ljubi te.
Zato vsem mamam naj velja
danes pač zahvala vsa,
da praznik nepozaben bo,
da nam pri srcu bo toplo.
- KDO JE TO
Kdo je to, ki ima skrbi?
Mama Ela, se vam ne zdi!
Danes bi mogle ji priznati,
v društvu našem je najboljša mati.
Kadar tu se kaj godi,
naša mama še ne spi,
ona velike ima skrbi,
kaj in kam z ženskami njenimi.
Zato pa hvala za vse,
ker ona dobro ima srce,
ker ona pač natanko ve,
kaj treba je in kaj res ne.
In danes je ta pravi čas,
da sede malo se med nas,
da stisnemo ji dlan
in rečemo hvala za uresničitev naših sanj.
- TEBI, KI TE NI
K tebi mati, ki te ni,
danes misel mi hiti,
če le lahko, bi ti dejala –
mama moja, za vse hvala.
Nikoli nisem te poznala,
a večkrat za tabo sem jokala.
Oh, kak' otrok hrepeni
po mami, ki je videl ni.
Ko otroke prvič sem objela,
sem ti jih pokazati želela,
z mislijo – glej, mama ga,
dobila zdaj si vnukeca.
Le cvetlico, svečko lahko ti prižgem
in nemo, tiho v grob tja zrem,
želim počitek miren ti,
tja gor nekje med zvezdami.
In danes drugi mami roko dam,
se ji zahvalim za vsak dan,
k njej zdaj peljem te otroke
in zopet mami rožo dam v roke.
- ALI SMO SREČNE
Ali smo srečne, kdo to ve,
če mamo kdaj boli srce.
Ali kdaj otrok vpraša se,
zakaj vse solze matere?
Čeprav jih skrivamo skrbno,
se včasih vidi nam močno,
da nekaj nas zelo boli,
da mame polne smo skrbi.
Četudi se v življenju noče,
se včasih mama tiho zjoče.
Ko solza vidi se v očeh,
takrat smo resda zelo na tleh.
Od tebe pa zahtevajo,
da mama vse prenesla bo,
v svetu pa je znano to,
da mame res odpuščamo.
- ŽENSKA ŽENSKI OPORA V ŽIVLJENJU
Smo najbolj glasne, ko skupaj stojimo,
složne najbolj, ko si isto želimo,
močne, ko druga drugo pokonci držimo
in srečne, ko skupaj se veselimo.
Zato naj bo ženska ženski opora,
moralna in pa duševna podpora,
saj podeželje razvija se le tako,
če si brez pomisleka ponudimo roko.
Z roko v roki je lažje živeti,
ustvarjati, delati in pa trpeti,
priznajte – kadar nam kdo prisluhniti zna,
ozdravi lahko nam polovico srca.
Zato ostanimo takšne, kot smo,
pokažimo svetu, kaj zmoremo,
z ustvarjanjem dvignimo to podeželje v zrak
in složnost naj bo naš zaščitni znak.
- KAJ SPLOH SMO
Se sprašujete kdaj, kaj sploh smo
in kaj v moškem svetu pomenimo?
Kakšen bil bi svet brez nas
in kje bi moški preživljali čas?
Gostilna bi vsaka polna bila,
ker moški ne bi čakal moškega doma.
In le čemu bi se v bifeju smejali,
če se moški ne bi pred ženskami napihovali?
Pa ne jezite se danes name možje,
le mislite si – zafrknjena pač kot vsaka je,
saj nekako na svet si prinesemo to,
da moške z besedo vznemirjamo.
Da takšne smo – glasne in jezične,
vsak zase priznaj, kdaj pa kdaj tudi mične.
Se ni treba vprašati več, kaj sploh smo,
samo da nam skupaj je lepo.
- IZ RODOV NA MLADE
Danes ste se tukaj sestali,
da bi malo pokramljali,
da utrdili bi vezi,
ki ste zrahljali jih sami.
In upam, da vam bo uspelo
in da tukaj bo veselo,
da beseda gladko tekla bo,
da se bo čim več izvedelo.
Kaj lahko je lepše še
kot to, ko se tako sestanete,
ko skupaj ste iz roda v rod,
tako kot duh vaš išče pot.
Nocoj pregovor ta drži,
da kri nikoli voda ni
in kdor v srcu iz mladosti ima spomine,
se zaveda svoje veje, svoje korenine.
Vse to človeka le še povezuje,
kdor resnično rod svoj pač spoštuje,
zato nocoj vam zaželimo tudi mi,
da bo med vami še veliko, veliko takih dni.
- DRAGI OČKA
Očka dragi, zdaj poslušaj pesem, ki prebiram jo,
tale pesem je le zate, da ti pri srcu bo toplo.
Z njo ti hvala bom dejala, hvala očka ti za vse,
za ljubezen in za tvoje pridne,delavne roke.
Hala ti, očka, hvala za vse,
danes ti kliče moje srce,
hvala za tisoče drobnih stvari,
za naju najboljši očka si ti.
Danes očka ti praznuješ, danes praznik svoj slaviš,
naj se ti prav vse izpolni, kar si tiho sam želiš.
Mi pa segamo ti v roko, mi pa stiskamo ti dlan,
dragi oče, vse najboljše za tvoj štirideseti rojstni dan.
Vse najboljše, dragi ati,
veš, da rada te imam,
s pesmijo ti to čestitam,
tako kot pač najbolje znam.
Solza sreče naj poteče, naj v očesu se iskri,
želim, da z nami bil bi srečen, kot s tabo smo mi vsi.
Hiša polna bo veselja, hitro bo mineval čas,
dnevi bodo se vrstili, odrasla bova brat in jaz.
Zate danes vsi smo srečni,
zate očka ljubljeni.
Naj spomini bodo večni
na dan, ko s tabo smo bili.
- DRAGA SINOVA
Oprostita, če zaradi mene
sta kot reveža hodila,
če se kdaj v otroštvu
izigrano sta počutila.
Vesta, želela sem biti
in želela sem postati,
čeprav še rosno mlada,
vama dobra mati.
A danes mi očitata,
da sem življenje vama zagrenila,
da vedno znova
prav vse narobe sem storila.
Oprostita, prosim, če lahko,
da me bolelo tak' ne bo,
ponosna jaz na vaju sem zaman,
ker žalosten je z mano vajin dan.
- KAKŠEN FANT
Vsi pravijo mi, kakšen fant,
jaz bil pa rad bi muzikant.
Harmoniko že vleči znam,
pa kako pikro še pridjam.
Nasmejem rad se od srca,
kot pač za muzikanta to velja.
In vice stresam tja v tri dni,
da nasmejete se lahko vsi.
Mi danes pravijo ljudje,
iz tebe bo pa nekaj še,
a eno zagotovo je,
mi glasba vnela je srce.
Zapeljiva je kot deklica,
zadene te kot puščica,
je pozabiti več ni moč,
je v srcu s tabo dan in noč.
Ko zrasel iz fanta bom v moža,
bo glasba moja ljubica,
premagala bo tudi te,
ki dal jim svoje bom srce.
- KDO VE
Kdo ve, kako mi je ime,
če vedno samo smejem se,
sem takšen narodil se že,
v imenu mojem je prav vse.
Želita očka, mamica,
da me bi vedno spremljala,
ker dana mi je od boga,
le malokdo jo prav pozna.
V imenu mojem skriva se,
ji sreča, veste, je ime,
sedaj lahko vam že povem,
jaz najbolj srečen Srečko sem.
- ŠALJIVCI
Šaljivci smo ta pravi.
Zakaj klobuk na glavi,
le kdo uganil bo?
Da slamo skrijemo.
Se mame vse jezijo,
frizure gor štrlijo,
pa nam to nič ni mar,
to ima poseben čar.
Je njegov oče rekel,
fant – kožo vam bom slekel,
nasmehnili smo se,
to tak lahko ne gre.
Eh, kaj bi govorili,
še kaj bomo storili,
to sosedovo dekle
nam že na živce gre.
- UČENJE IN MUZIKA
Nič se ne jezite na nas otroke vi,
namesto učenja nam muzika diši,
namesto računov je drugih sto stvari,
le smeh in pa glasba pokonci nas drži.
Voščilu prisluhnite danes vi skrbno,
igramo in pojemo, da vam bo lepo.
Naj praznik polepša vam tale pesmica,
čestitka iskrena za vas zdajle velja.
Prav daleč prek hribov nocoj smo mi prišli,
prišli smo zato, da vam dlan bi stisnili,
da praznik bo lep in da nepozabno bo,
da v srcu še dolgo bo to zapisano.
Ob koncu ostaneta le besedi dve,
na zdravje za leta, na zdravje za vse.
Če pa mogoče se kdaj še srečamo,
tako kot je danes, naj vedno bo lepo.
ZA TRTO IN DOM
[uredi]- DOM IN SANJE
Prijazno, prijetno okolje,
lep dom in stanovanje,
vse to so iz mladosti
nas vseh največje sanje.
Le da za vse se je treba truditi,
delati, ustvarjati in pa graditi,
da delo vse ne bi bilo zaman
in rekli bi lahko, to dom je mojih sanj.
Jaz pa vam sedaj želim,
da v domovih vaših je toplina,
da čuti se predpraznična milina,
da v njih bo sonce, ne sivina.
Saj za vsakega posebej
njegov dom je lep,
a prijaznost, iskrenost in odprtost
veste, čutiš tudi, če si slep.
- VINOGRADI IN TRTE
Vinogradi in trte
naše bregove krasijo,
na preobloženih trsih
se grozdne jagode zlatijo.
Kaj treba v življenju je vse postoriti,
preden bi mogle se te pozlatiti,
veste, samo tisti vinogradnik ve,
ki v vinogradu svoje pusti srce.
Pravijo, če hočeš dobro vino piti,
moraš trs z ljubeznijo zaliti,
samo tako bo rasel, bo lep in bo rodil,
ti pa boš srečen in boš dobro vince pil.
- JE TREBA V KLEJT
Ko je treba že pa v klejt,
zasovražiš cejli svejt.
Vsaki den je isto blou,
kdo de pa po piti šou.
Glava me je že bolejla,
ker jas iti nejsen htejla.
Stalno pa je blou pač tak,
jas sen mogla, či me vrag.
Gnes sen stara preci že,
klejt pa stalno mrzin še.
Neke me nazaj drži,
da še vino mi smrdi.
Vejte, rajši karne pijen ga,
kak da bi vütro f klejt že šla.
Jezus, nekini pa ne vzdržijo,
s postele naravnouč f klejt letijo.
Zaj pa rečte, kaj je praf,
da si pijanec ali zdraf.
Že rejsen, da te vino gor drži,
a kaj či ravno teko škoudi ti.
Vseeno pa na praven kraji smo doma,
vsaki pükl svojo gorico ma,
vsaki virt pa svojo pitno klejt,
le po pameti ga pijte, da de lepši svejt.
- DRAGI LIDJE
Oh, kak mi tou lepo z jezika gre,
vejte, pa smo končno se zbrali le.
Kumer smo dočakali tote procedure
in otprli prenovleni dom kulture.
Zaj pa le vsaki naj malo premisli,
da nemo na odri skous eni no isti.
Či kerega mika, naj le pride tou gor,
niše si nede misla, da je nor.
Okuli srca vejte, se lepo ti zdi,
či notr v dvorani se tere lidi.
Za tistega na odri je pravo plačilo,
gda se ploska zarejsn, nej pa na silo.
Zatou pa le prite sin večkrat,
da nede gnes toto zadnokrat.
Te vidli kaj zmoremo tisti fsi,
ki se nas kultura kak klejš drži.
Vejte, na odri pa smo samo zatou,
da van bi v živleji lepo bilou,
da malo pozabli bi na skrbi,
fsaj tisto vüro, gda se tou noter sedi.
- KULTURA IN KULTURNO
Leto se je obrnilo,
njegovo delo spet slavimo
in dela tistih, ki ustvarjajo,
ki za ustvarjanje v kulturi dali bi glavo.
Dnevi pa minevajo,
ostaja vse zapisano,
da čez leta bodo spet
besede naše nesli v svet.
A vsi, ki dihamo z njo,
priznamo, da nam je lepo,
kadar tu na odru smo,
kadar sami sebe vam razdajamo.
A kultura je to vse,
tudi ko nekdo mimo tebe gre,
če lepo pozdravi te,
veš, da ta kulturen je.
- Z ROKO V ROKI
Z roko v roki smo močnejši,
z roko v roki smo hitrejši,
z roko v roki skozi življenje,
da uresničimo vse svoje želje.
Treba včasih skupaj je stati,
treba z nekom je sodelovati,
svojo roko komu podati,
da v slogi je moč, je treba priznati.
Včasih drug ob drugem stojimo,
skorajda več ne spregovorimo.
Če pa bi pametni bili,
bi si zaupali vse skrbi.
Pestijo v življenju nas razni problemi,
stopite na Vito, ko ste v dilemi,
tukaj se zmeraj potrudijo
in vam ponudijo svojo roko.
Vita ustanova je za vse,
za pridne in delovne roke,
za vse, ki želijo boljši jutrišnji dan
in uresničitev svojih sanj.
- KO OSTANEJO LE SPOMINI
Ko ostanejo le spomini na gradove,
na te mogočne njihove domove,
ko kanček tega vsega
nas spominja na Dominika Čolnika.
On se zapisal je v spomine,
ker imel je delovne vrline,
zemlja mu bila je mati
in trta mu je mogla piti dati.
V tistih časih je storil vse,
da današnjega početja vreden je,
res bil je človek narodnjak
in v spominih naj ostane tak.
PRAZNIČNI DAN
[uredi]- VOŠČILNICA
Prišli smo, prišli, da vam voščili bi,
smo prebrisani fantje brez vsakih skrbi.
Prišli smo, prišli, da vam stisnemo dlan,
da vam bo lepo na ta dan.
Naj se vam izpolni zdaj tisoč želja,
ki tiho jih skrivate sredi srca.
Naj spremlja vas zdravje, ljubezen vse dni,
to naše srce vam želi.
Če vam kdaj pri srcu se milo stori,
pokličite nas in mi bomo prišli,
igrali in peli vam bomo na glas,
da minil hitreje bo čas.
Sedaj pa kar šalo mi dajmo na stran,
saj danes je resda vaš najlepši dan,
naj danes v kozarcu se vince blešči,
smo mi vam čestitat prišli.
- BOŽIČNA
V tihi noči, ko zvonovi zazvonijo,
zaslišite pesem, božično melodijo.
Vsaj takrat prisluhnite ji le,
da tiho stopila bo v vaše srce.
Poskušajte te trenutke ujeti,
poskušajte to sporočilo dojeti.
Sklenite svoje utrujene roke,
začutite, da sveti večer in božič spet je.
Naj se Jezus tudi v vašem srcu rodi,
naj z vami to srečo občutijo vsi.
To bo darilo, ki ga lahko date vi,
svojim družinam ter ubogim v siju svete noči.
- NA BOŽIČ
Na božič zazrem se tja gor v nebo,
kak lepo mi zvezde svetijo,
kako je na gosto posuto nebo
z biseri, ki bleščijo se dol na zemljo.
Samo za en hip zatisnem oči,
kot da sem med njimi, se mi zazdi.
Iz sanj se zbuditi teh ne želim,
sedaj ko ob božičnem dreveščku stojim.
Iz cerkve zasliši zvonenje se,
to pesem je glasbe angelske,
ki tiho k sebi privablja ljudi,
prisluhne melodiji božične noči.
Takrat zavem se, zakaj živim,
za trenutke, ki jih s svetom delim,
na cesto pogledam, kaj zdaj je to,
kot da se zvezde preselile so.
Po cesti se vije luč za lučjo,
ljudje z baklami, ki k polnočnici gredo.
Iz vsake je hiše nekdo k njim zavil,
saj Jezus v naših srcih se je ponovno rodil.
- LETO
Leto se je odvrtelo
in doma je spet veselo.
Spet pred vrati božič je,
najlepši praznik za vse.
Kaj želimo si sedaj,
mir in pa na zemlji raj,
da brez stisk in brez skrbi,
v letu novem bi bili.
Naj prinese nam veselja,
to zdaj nas vseh je želja.
Tiho tli nam sred srca,
da le družina srečna bi bila.
Za zdravje svečko še prižgimo,
k jaslicam jo položimo,
da nam božje dete da,
prav blagoslova iz neba.
- LETO ZA LETOM
Leto za letom pred vami stojim,
govorim o življenju, ki ga živim,
govorim o ljudeh, ki obkrožajo me,
o sebi, o vas, ki me poslušate.
Polagam besede vam na srce,
želim, da se spomnite na me,
tudi takrat, ko boste odšle,
ko boste same, osamljene.
Takrat naj se v misli prikradem vam jaz,
spomini na lepo naj krajšajo čas,
na usta prikrade naj se nasmeh,
saj biti srečen v življenju – to res ni greh.
V času, ki prihaja, naj bi srečni bili,
vsaj malo bi naj odložili skrbi,
toliko, da bi neobremenjeno si segli v roko
in si zaželeli res vse lepo.
To pa vam danes tudi želim,
za vsakega posebej se veselim,
želim, da občutite praznike te,
da ta čas nekaj posebnega je.
POT DO SRCA
[uredi]- TA ZVEN
Ta zven, zven citer, ta melodija
naj nas danes v tančico sreče ovija,
naj hrana za vašo dušo bo
z željo, da vam bo tukaj lepo.
Naj ta dan bo drugačen kot ostali vsi,
naj zvok citer vam v ušesu zveni.
Pustite tej melodiji, da vam dušo boža,
zazibajte se z njo kot z vetrom se roža.
Pozabite danes na vse skrbi,
z nama z glasbo zaprite oči.
Občutite to, kar gre do srca,
to, kar se nikjer kupiti ne da.
Z željo da tukaj sva danes med vami,
z namenom, da danes tu niste sami,
dajeva košček sebe vam,
da vam polepšava tale dan.
Upam, da kar nekaj časa potem
v vaši glavi odmeval bo citer zven
in da vam v spominu bova ostali,
da naju boste še kdaj poiskali.
- KRI IN GLASBA
Kri je kot glasba,
ki se po žilah pretaka,
kri – ta življenjska tekočina,
preživetje slabiča ali junaka.
Vam ob tej nežni glasbi bomo hvala dejali,
vam, ki za vse potrebne svojo kri ste dali,
brez vprašanja zakaj ste jo darovali,
samo zato, da bi pomagali.
Naj vam ta glasba zleze v uho,
za vse storjeno plačilo naj bo,
da vam bo danes pri srcu toplo,
danes, ko vam v zahvalo stiskajo roko.
Za mano kmalu utihnil bo citer zven,
jaz pa vam samo še tole povem:
junak je tisti, ki daje kri,
te rdeče kapljice, iz katerih se naše življenje sestoji.
Zato pustite tej glasbi, le pustite ji,
da vam znova po žilah požene kri,
vse, kar je lepega prehitro mine,
zato pa ta dan skrbno zaprite v svoje spomine.
- KNJIGA
Življenje svoje sem v pesmi zlila,
da vanj pogledate, vam spet pustila,
brez olepšav in brez laži
pred vami resnica moja zdaj leži.
V trenutkih danih sem jih zapisala,
kar sem čutila, na papir sem dala,
pesmarica nova je nastala,
iz rok bom svojih vam jo dala.
Le skrbno jo prebirajte,
dokler vsega ne razumete.
Ker samo ko boste razumeli,
mi boste lahko verjeli.
In če ste v njih se našli tudi vi,
življenjska zgodba ista vas pesti.
Takrat besed več treba ni,
ker knjiga sama govori.