Življenje - film

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Življenje — film
P. H.
Izdano: Jutro 14/242–286 (1933)
Viri: dLib 242, 243, 244, 245, 246, 247, 248, 249, 250, 251, 252, 253, 254, 255, 256, 257, 258, 259, 260, 261, 262, 263, 264, 265, 266, 267, 268, 269, 270, 271, 272, 273, 274, 275, 276, 277, 278, 279, 280, 281, 282, 283, 284, 285, 286
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1. POGLAVJE[uredi]

Nu da — kadar je stvar taka, ni več pomoči.

Konec.

Danes meni, jutri tebi! Čez mesec dni ne bo nihče več govoril o njem — življenje hiti, vsak dan prinaša nove senzacije.

Dr. Peter Milkovič vzdigne glavo iznad pisalne mize in mirno, stvarno prešteje pisma, ki jih je pravkar zalepil. Štiri so. Naslovi na ovojih so pravilno in skrbno spisani.

Odvetnik dr. Peter Milkovič se smehlja. Malokdaj v življenju je pisal tako skrbno in vestno, kakor v tem trenutku, ko sedi sam v svoji pisarni. Uradne ure so minile — pisarniški vodja in zala gospodična strojepiska sta zdavnaj odšla.

Večer je. Osem bo kmalu.

Ozki obraz dr. Milkoviča, mlad, odločen, razumen, osenčen z rahlo posmehljivostjo svetskega človeka, ki ne pozna višin in globin življenja samo s poklicnega vidika, vztraja dokaj časa v svojem smehljaju. V smehljaju, ki daje zalim, malce lahkomiselnim črtam čudno dober izraz.

Štiri pisma. To zadošča. Eno državnemu tožilstvu. Drugo odvetniški zbornici. Tretje gospodični Liji Lindijevi. Četrto pisarniškemu vodji, gospodu Karlu Adamiču.

»Ta se bo čudil,« dé dr. Milkovič — nato pa mahoma vstane iz pisalnega naslanjača.

Njegova postava je vitka, žilava. Vsi sklepi so kakor guma. Športnik je. Komaj mesec dni bo tega, kar si je stekel državno mojstrstvo v tenisu.

Z malo, negovano roko si pogladi gosto teme in se ozre po sobi. Dve, tri dobre oljnate slike na stenah — to daje trezni pisarniški sobi nekaj barve. Dva klubnjaka, mehke preproge, ležalna zofa, po kateri se valja nekaj razmetanih uradnih spisov. V kotu je visoko zrcalo. Prav za prav je tukaj odveč, a dr. Milkovič se časih rad prepriča o svoji vnanji podobi.

Zdaj odpre vrata v sosedno sobo. Pogled mu zleti po omarah za akte. Tu je kraljestvo njegovih uslužbencev. In tamle so vrata v čakalnico.

Dr. Milkovič se zložno izprehaja po vseh treh prostorih. Povsod gori električna luč. Okenske zavese so spuščene. Brenčeči hrup uličnega življenja se le pridušeno razlega do tod. Tam spodaj pa vrvi središče mesta v svojem večernem nemiru in meče slapove svetlobe v mračno, pomladno nebo.

Milkovič obstane. V duhu razločno vidi pisano reko ljudi na ulici, bleščeče iskrenje svetlobne reklame ob pročeljih in opojni vrtinec zabave po kavarnah in plesiščih, kjer se po godbi sučejo elegantne dvojice ter obhajajo svoje tange in rumbe.

»Naj se,« zamrmra in nehote še sam napravi nekaj zibajočih se korakov, kakor da bi res slišal godbo.

Trenutek ali dva stoji negibno. Smehljaj na njegovem obrazu je ugasnil. To ni več obraz tridesetletnega moža; tako je, kakor da bi bila padla nanj naličnica in ga storila nepredirnega.

Okrene se in krene nazaj v zasebno sobo.

Tam odpre okno. Vsa vrata so ostala odprta.

Mlačni večerni zrak se razlije v sobo in zvrtinči cigaretni dim, ki visi pod stropom.

Dr. Milkovič nekajkrat globoko zasope.

Sveži zrak! Tako. Ta je zadnji. Nekaj pedi pod zemljo ga ne bo več — nikoli nobenega več.

Nato zapre okno in obstane ves raven in napet. Njegovi gibi so polni odločnosti. Vrne se k pisalni mizi in izdere enega izmed stranskih predalčkov. Samokres vzame, ki leži v njem. Kovinasti ročaj se svetlo in prijazno zaiskri v električni svetlobi.

»Prijatelj —« reče dr. Milkovič s tihim, zamišljenim glasom.

Slišati je, kakor da bi ga miloval.

Da, prav za prav bi lahko opravil to reč doma, na svojem zložnem samskem stanovanju. A potem bi imela prijazna gospodinja jutri mučne sitnosti. Ne — spodoben človek tega ne stori. Glede na dobro pohištvo in drago preprogo bi bilo nesramnost.

Tako je!

S komaj opaznim skomigom ramen se odvrne od pisalne mize, držeč orožje v roki. Pazljivo odpre varovalo. Šest strelov je v njem, to ve.

Nu — saj bo eden dovolj.

Ozre se na zofo. Da — zleknéti se nanjo — zaspati poslednje spanje. Kratek pritisk na petelina — pa si dober do sodnjega dne.

Kdo ve, ali človek še čuti, ko mu svinčenka raztrga možgane?

Čudno da more drobna luknjica v glavi vse izbrisati? Hm — kakopak. Dobro, da ima človek vsaj moč, upihniti svoje življenje, ko že zoper rojstvo ni pomoči.

Da — kdo ve, ali res nič ne čutiš?

Dr. Milkovič zamišljeno ogleduje samokres.

Tudi to bo še videl — čeprav je zelo nevažno. Vedel bo, vsaj majhen košček sekunde — a kaj mu pomaga?

Tu, v pisarni, se mora zgoditi.

Usta se mu stanjšajo v črto.

»Vendarle —« reče s stisnjenim nebom in se zagleda strmečega v veliko zrcalo. Kakor ponevedoma je stopil predenj.

Da — vendarle — to senzacijo še vzame s seboj! In konec koncev je prav vse eno, ali ga najde vrli Adamič jutri na zofi ali na tleh pred zrcalom. Strašno vse eno je.

Tako misleč vzdigne desnico.

Upogne jo in nastavi cev malega, leskečočega se orožja na senec, še vedno strmeč v svojo sliko.

Bled, miren obraz. Še nikoli v življenju, tako pomisli, se ni toli napeto in pazljivo ogledoval. V tem trenutku se zdi samemu sebi zelo čuden; tako mu je, kakor da bi šele zdaj videl svoj pravi obraz. Obraz, ki ne laže več. Ki nič več ne laže. Obraz — gol in pošten, z očmi, v katerih ni več upanja.

Roka omahne.

Hej? Pa ne da bi ga bilo strah?

»Nezmisel!« zakliče sliki v zrcalo.

Iznova vzdigne orožje. Krepko pritisne cev na senec. Prst se tipaje uleže ob hladno jeklo petelina.

»Še majhen pritisk, pa doživim svojo lastno smrt,« pomisli. Doživim? To ni prava beseda. Obide ga, da bi se zasmejal.

Toda obraz v zrcalu ostane negiben.

Kaj pomeni to čudno šumenje v glavi? Takoj bo konec, pravi blodna misel, ki mu še prešine možgane.

Kazalec pritisne za spoznanje krepkeje na petelina.

V tem trenutku, v drobcu sekunde na pragu večnosti, obide drja Milkoviča blazen privid:

Ženski obraz, kakor iz krede, se začrta v zrcalu zraven njegovega obraza, in ženski glas strastno zavpije:

»Pustite to!«

Čudna reč je stati na pragu med tem in onim svetom in mahoma začuti človeški glas, poln obupa in čarobne moči, ki te potegne nazaj.

Dr. Milkovič se okrene.

Ne, ni privid.

Res stoji ženska na pragu. Elegantna, smrtnobleda, dekliškolepa ženska; njena usta so še odprta od krika, ki ga je pravkar zagnala.

Dr. Milkovič čuti, kako ga izpreleti trepet. Samokres mu leži z vso svojo železno težo v pobešeni roki.

Molče strmi nekaj časa v žensko. Prepričan je, da je ni še nikoli srečal; popolnoma tuja mu je. A v svoji prepadenosti vidi obenem, da je očarljivo lepa.

S krznom obšiti plašč, ki jo odeva, ne more skriti ljubke vitkosti njene postave. Izpod modne, poševno nadete čepice se usipljejo kodrasti plavi lasje.

Rahel, nežen parfum plava v zraku.

Dve veliki očesi, temni od groze, strmita vanj.

»Tak — kako ste mogli noter —« onemoglo zamrmra dr. Milkovič in napravi dva, tri opotekajoče se korake. A že se ima spet v oblasti.

»Vse je bilo odprto,« dé tujka, »vsa vrata. Tudi hodnik —«

Tedaj je strojepiska slabo zaprla za seboj, pomisli Milkovič. Vrata so dvojna — vnanja je najbrže dekle pustilo odprta, notranja je pa sam pozabil zapreti.

»In — s čim smem postreči?« vpraša zdaj, sam čuteč, kako neumno je to vprašanje v takem trenutku.

»Moj Bog,« pravi tuja dama in jezno pristopi k njemu, »dajte že ta samokres iz roke!«

Dr. Milkovič jo uboga.

»Vse — vse sem videla,« nadaljuje mlada ženska. Njen glas je čudovito mehak in zveni nekam tuje. Dr. Milkovič v prvem trenutku ne ve, kam bi ga del. »To — to vendar ne gre, za Boga —«

Zdaj stoji tik pred njim, za pol glave manjša od njega, napeta, prožna, omamna.

»Nu — moj Bog — zakaj pa ne?« vpraša dr. Milkovič, in vsa napetost zadnjih minut je zdajci kakor odpihnjena iz njegovih možganov. Samo to čudovito, lepo in mlado tujko vidi pred seboj, samo nenavadnost tega položaja mu gre še do živega. »Da me niste zmotili, bi bilo že vse končano —«

Dve dvojici oči gledata tesno druga v drugo.

Nekaj trenutkov je tiho.

»Moj Bog,« pomisli Milkovič, »to je čudež —«

Rahla rdečica šine mladi dami v obraz. Oči se ji zabliskajo.

»Vsekakor bi bilo strahopetno, gospod —«

»Dr. Milkovič,« se predstavi odvetnik in lahno nakloni glavo.

»Vem, zunaj na ščitku sem brala vaše ime —«

Tako govoreč seže po samokres, ki leži na mizi. Z urnimi, spretnimi prsti pobere naboje iz njega — natanko šest jih je — in jih spusti v svojo ročno torbico. Odvetnik nekam začudeno gleda to naglo ravnanje in skomigne z rameni, kakor da bi ga zabavalo.

»Vraga in še kaj! — —«

Ona vzdigne glavo.

»Tako!«

Pogled ji zleti po vrsti urejenih pisem na mizi. Dr. Milkovič si popravi ovratnico in s pritvorjeno stvarnostjo vpraša:

»In kaj mi je naklonilo čast vašega obiska? Milostiva? Moje uradne ure so zdavnaj —«

»Vem. Ne zamerite. Namreč — bežala sem pred nekom —«

»Prosim?«

»Da, vsiljiv poulični brezdelnež me je zasledoval. Tolikanj je tiščal vame —«

»Oho —«

»Nisem se mogla drugače pomagati: zbežala sem v to hišo. Pa je tekel za menoj. In tako sem prišla do vas, ker so bila vrata samo priprta. Potem —«

Njene oči so velike in jasne.

Dr. Milkovič se odkašlja. Ta dekliški pogled — šele zdaj vidi, da so njene oči tiste prečudne temnovišnjeve barve, ki jo je opazil pri malokateri doslej — mu jemlje pamet.

»Potem — ste me videli stoječega pred zrcalom.«

»Da —«

»Čudno —«

»To strnjenje naključij? Da —«

Milkovič se zapne:

»Vsiljivih ljudi se v tem mestu res ne manjka.«

»Slučajno sem tu. In tukajšnji ljudje so mi skoraj neznani, gospod dr. Milkovič. Vendar — ali se vam ne zdi, da je v tem strnjenju naključij — nekaj usodnega?«

»Nisem praznoveren, gospodična —«

Vprašanje drhti v njegovem glasu. Gospa ali gospodična? Tujka pa — kakor da ne sliši. Ne pove mu, kdo je.

»Da sem jaz na vašem mestu, bi bila,« reče mirno.

On zmaje z glavo in ji pokaže stol.

»Prosim — odpočijte se nekoliko po begu.«

Ona sede. Odvetnik ji sede nasproti in si prižge cigareto. Posmehljivo pravi:

»Ako je človek poneveril sto tisoč dinarjev zaupanega denarja, ne utegne biti praznoveren, milostiva. Razumete?«

Široko mu zastrmi v obraz. Rahel trepet ji strese kotičke ust. A zbere se in odvrne:

»Mislite, da se bo denar vrnil, če se — ubijete?«

»Nikakor ne. Samo državi prihranim troške. Sodim se sam — in bolj poceni, kakor bi me sodil zakon.«

Tako govoreč si oprhne prašek z rokava.

»In hkratu utrnem življenje, ki je zapravilo svojo nravno upravičenost. Človek ima vendarle nekaj čuta za čast.«

Tujka rahlo bobna s prsti po mizi. Njene usnjene rokavice so brezmadežno bele.

»Zakaj ste posegli po tistem denarju?«

Popolnoma samoumevno se mu zdi, da ona vprašuje, on pa odgovarja. Z vso resnobo ji odvrne:

»Najbrže zato, ker sem bil preklet osel.«

»Da — tudi meni se tako zdi,« dé ona odkritosrčno, in rahel nasmeh ji izpreleti obraz.

Nato pobesi glavo in vpraša:

»Karte — ali — ljubezen?«

Milkovič se ugrizne v ustnice, preden odgovori:

»Ženska.«

»Ali jo — ljubite?«

»Saj pravim, da sem bil osel. Bebec. Moški, ki zapravijo za lepo žensko toliko denarja, meneč, da jo ljubijo, so bebci. Osmukani bedaki. In ženske, ki si dado podariti toliko denarja — za lišp, za cvetlice, za potovanja, kaj vem, za kaj! — take ženske ne ljubijo in niso vredne ljubezni.«

»Škoda, da ste to tako pozno spoznali.«

»To plačam s svojim življenjem.«

Tujka vzdigne glavo.

»Brez nabojev?«

»Hm — saj si lahko kupim nove.«

»Ne, gospod doktor! Tega ne boste storili.«

»Hvala vsekako za vaše sočutje in za ta poslednji razgovor z — lepo žensko, ki gotovo ni enaka onim, ki sem jih pravkar označil. Lepo je, če človek odnese s tega sveta čist in dehteč spomin.«

Tuja dama se pritajeno nasmehne. Nato pobrska po svoji torbici iz rdečega lakastega usnja in izvleče čekovno knjižico.

»Sto tisoč dinarjev potrebujete, doktor, kaj?«

»Nikar se ne šalite, milostiva —«

»In — sicer? Hotela sem reči: ali imate dovolj dohodka, da sami —«

»Moja pisarna je dobra, če vas more to pomiriti.«

»Nevljudni ste. A razumem vas. Dam vam torej —«

»To je blazno!«

»Ček za sto tisoč dinarjev. Jutri ga vnovčite pri Kreditnem zavodu Prosim — pero?«

Sama seže po peresnik in izpolni obrazec. Dr. Milkovič bi se smejal, a grlo mu je kakor zadrgnjeno. Sanjam, misli sam pri sebi. Ne, v kinu sedim, pri trapastem nemškem tulečem filmu.

Pero praska po papirju.

Podpis! S svojega sedeža ne more prebrati imena. A pisava je krepka, osebna.

»Prosim! Ali mi hočete dati potrdilo, gospod doktor? Posodim vam to vsoto za — recimo — tri leta. Velja?«

Dvojica velikih temnovišnjevih oči, zasenčenih s temnimi vejicami, se upira vanj.

»Saj to je — to je smešno, milostiva,« zajeclja odvetnik.

»Prosim —«

In porine ček predenj.

»Dajte, potrdite. Danes čez tri leta — Zapišite tako.«

Dr. Milkovič seže preko mize in ujame njeno ozko žensko roko. Pogled mu gori. Njegova usta so zverižena, polna posmeha.

»Norčujete se iz mene —« pravi s hripavim glasom. »Kaj hočete prav za prav?«

»Samo še potrdilo, doktor!«

»Vraga — —«

In tiho, zmedeno zamrmra: »Ne zamerite. Vse to je neumnost —«

Tujka mu pomoli peresnik. Njene oči prosijo in ukazujejo. Milkovič piše, boreč se s samim seboj, in misli:

»Vse to je prismojena igra. Morda sem že mrtev — ali se pa nisem dobro zadel? Ležim in vročica me kuha.«

»Prosim —«

Potrdilo o posojilu je spisano, odvetnik ga porine nazaj v ozko, nežno roko tuje ženske, ki mu tako čudno in tako tovariško gleda v oči. Ona zloži listek in ga spravi v torbico.

»Oglasim se, kadar bo čas.« To rekši vstane. Obleka in plašč ji raklo zašumita, nežni parfum spet zaplava po sobi.

Še enkrat poda drju Milkoviču roko. Resnična, živa roka je, misli ta, ko jo drči v desnici.

»Zdravi ostanite, doktor. In nikar ne delajte več neumnosti.«

Milkovič ni zmožen pametne besede. Strmé čuti, kako zdrkne njena roka iz njegove. Rad bi jo zadržal, padel pred njo na kolena — rad bi — a že je odplavala izpred njega, že so se vnanja vrata zaprla za njo.

Šele zdaj plane, da bi jo dohitel. Opoteka se, kakor pijan. Njeni lahni koraki komaj slišno hité po stopnicah. Doktor Milkovič dirja za njo — a zaman. Že je na ulici, že je izginila v vrvenju množic.

Tedaj steče na vrh. K pisalni mizi plane in potegne ček k sebi. Obrazec Kreditnega zavoda pozna — ne, ni sleparija!

Hlastno razbere podpis. Ljudmila Nižinskaja. Kdo je Ljudmila Nižinskaja? Počasi, zamišljeno zloži ček.

»Ustrelim se tudi jutri lahko,« pravi sam pri sebi.

Pogled mu zleti po mizi.

Samokres je izginil.

Dr. Peter Milkovič se mehko nasmehne. Nato vzame iz omarice pod kadilno mizico steklenico s konjakom, si natoči kozarec in ga izpije. Še enega. In še enega. Človek mora nekaj storiti, da si pomiri živce.

»Prosim, gospod dr. Milkovič? Koliko je že?«

»Sto tisoč —«

»Prav.«

Blagajnik mu z vljudnim, spoštljivim obrazom našteje sto tisočakov.

»Želite kaj drobiža?« vpraša.

»Ne, hvala — ni treba.«

Dr. Milkovič spravi bankovce v prsni žep, in nekaj lahkega, letečega mu zapolje v krvi. Ko je segel v žep, je otipal v njem pisma, ki jih je bil snoči napisal.

Obotavlja se. Nato se skloni skozi okence in tiho vpraša blagajnika:

»Ali bi mi lahko povedali, kje stanuje ta čas madame Nižinskaja? Hotela je odpotovati, pa mi je pozabila povedati naslov.«

In se ugrizne v jezik. Nerodnost je napravil! A v tem trenutku ni mogel najti boljših besed. Blagajnik obžalujoče skomigne z rameni.

»Na žalost — nimam pojma. Ta dama je inozemka. Danes se je na vse zgodaj oglasila pri nas in prosila, naj se izplačilo takoj izvrši. Rekla je, da odpotuje in da bi se utegnila stvar zavleči, ako bi hoteli zaradi visokega zneska overiti ček.«

Drju Milkoviču stopi lahna rdečica v obraz.

Torej je bila tu. Pred kako uro. Zdaj je nekaj minut po desetih — ob devetih zjutraj pa odpirajo banko za občinstvo.

»Hvala vam.«

Naglo odide. Zunaj sije hladno, majsko dopoldansko solnce. Cesta je videti kakor zlikana. Vsi ljudje imajo vesele obraze. Drju Milkoviču se zdi, kakor da bi ležal snočnji večer na drugem koncu večnosti, kakor da ne bi bilo na svetu nobenih nabitih samokresov, nobenih poneverjenih denarjev in nobenih histerično-pikantnih ženščin več — kakor da bi bil človek po svoji naravi dober in življenje neizrekljivo lepo!

Ob istem času sedi plesalka Ljudmila Nižinskaja v orijentskem ekspresnem vlaku, ki dirja proti meji. V oddelku prvega razreda sloni sama med blazinami. Oči v njenem podolgastem, nežnem obrazu, ki je podoben čudovitemu pastelu, so zaprte. Rahle, modrikaste sence ležijo na trepalnicah; morda jih delajo dolge vejice.

Dvajset mladih dekliških let sanja, in mil otroški smehljaj pregiblje črte rdečih ust.

Ljudmila Nižinskaja sanja o možu, ki ga je spoznala na zelo nevsakdanji način; o možu, ki ji je zelo ugajal in ki ji je v tem trenutku dolžnik za življenje, čast in bodočnost.

A kaj je vsakdanjega v njenem življenju?

Ljudmila ve: njeno življenje je bilo že doslej veriga nenavadnih doživljajev, in kakor je videti, ji je usojeno, da se ne bo ta veriga nikoli pretrgala.

Tako misleč odpre oči.

Doživljaj snočnjega večera obledi, ko se spomni, kam gre njena vožnja.

Nov obraz vstane v njeni duši.

Obraz moža. Sirov je in okruten. Obraz, ki ga že mnogo let, odkar pomni, z obupom nosi v spominu.

In čudno je videti, kako se v ta mehki, nežni obrazek mahoma zareže neusmiljena trdota, ki ga dela mrzlega in tujega.

Vlak pa dreví, dreví — —

Lia Lindi sedi v svoji garderobi na mizi, binglja z dolgimi nogami v svilenih nogavicah in se maže s sinjevijoličasto barvo okoli oči. Obraz ima neverjetno belo napudran. Čuden je ta obraz, kričeče pobarvan, a pikanten in poln draži.

Čez pol ure mora stati na odru provizornega atelierja »Pantheon-Filma«, ki snema tu že nekaj tednov odlomke svojega filmskega velecikla »Lov za srečo — po vsej Evropi«.

Lia Lindi — nedavno tega »odkrita« diva. Pred pol leta je bila navadna statistka. Slučaj, ki vlada v nestalnem svetu filma, jo je zanesel na vrh. Kdo ve, ali bo čez leto dni še diva. A Lia Lindi upa, da postane dotlej prijateljica generalnega ravnatelja. Nihče ne sluti globin, ki zevajo v duši te zale, ljubke, otroško-koketne ženske.

Pač. Nekdo jih sluti. Dr. Milkovič, ki jo pozna že z Dunaja. Ta je ima dovolj.

V tem potrka nekdo na vrata garderobe. Garderobarica, stara gospa Komutatova, ženica katastrofalno obilne postave, ki je dorasla in se postarala v ozračju umetniških garderob, odpre in vzame strežaju pismo iz rok.

»Prav, mali.«

Mali še hitro pogleda skozi režo, zakaj Lindijeva sedi zelo neprisiljeno in v sami kratki srajčki na robu mize, a Komutatova mu režé se zaloputne vrata pred nosom. Malo manjka, pa bi mu ga priprla.

»Vražji, malopridni paglavec!« vzklikne patetično in poda Lindijevi pismo.

»Tole je prišlo za vas,« dé z gostolečim glasom.

Lia Lindi preneha z barvanjem. Pisavo pozna.

Milkovič ji piše.


»Draga Lia!

Samo nekaj vrstic — namestu vidne zaključne črte pod to, kar je bilo zate zmerom samo epizoda. Ko si bila nedavno tega baje bolna in nisem mogel govoriti s teboj, v resnici si se pa imenitno zabavala na avtomobilski vožnji s produkcijskim vodjo, sem že ugani, da sem bil bedak. Kolikšen bedak — tega ti seveda ne bom povedal.

Dovolj bodi priznanje, da neumnost zaljubljenega moža v najboljših letih ne ostaja dosti za neumnostjo brenčečega petošolca.

Pa to je zgolj skromna opazka.

Razume se, da smeš obdržati in tudi boš obdržala vse, kar sem ti podaril. Prepričan sem, da bo tvoja karijera v bodoče še sijajnejša kakor doslej, in privoščim ti jo iz srca.

Ponižni odvetnik se poslavlja. Srečen je, ker čuti, da to ne boli.

Torej — good bye, Lia!

Reci kar hočeš, obogatila si me za lep kos življenjske izkušnje. Zato bi se ti prav za prav lahko zahvalil.

Nu, tak — hvala lepa!

Z Bogom, madame!

Dr. Peter Milkovič.«


Pismo je nemara hudobno, a Milkovič si ni mogel kaj, da ga ne bi bil napisal.

Človek mora imeti čiste račune!

Lia Lindi kratko, besno zaškriplje z zobmi.

»Bebec!«

Jezno zmečka pismo in ga vrže v kot; nato plane za njim, ga raztrga na drobne kose in jih strese skozi okno.

»Prehladili se boste, zaprite okno,« reče Komutatova. »Saj ste skoraj nagi. Taka nespamet!«

In stopi tja in s svojo lastno roko zapre okno.

»Kdo bi se toliko razburjal,« zašušlja očitajoče. »Vam je res treba!«

Lia se krčevito zasmeje. Seveda ji ni treba, to sama ve, zaradi Milkoviča že celo ne. A takšnole bedasto, paglavsko pismo!

»Obleko!«

Komutatova jo ima že pripravljeno in jo natakne Lindijevi čez glavo. Taka je, kakor srebrne in sinje sanje. Zvonec snemalnega vodje zabrni. Lia Lindi se prestrašena zdrzne. Napravljena še davno ni: tisoč podrobnosti ji manjka. Lase in tilnik je treba namazati s kremo in napudrati, pričeska je še v neredu. Novih nogavic je treba, novih čevljev. Komutatovka puha od vneme.

Spet zabrni zvonec.

»Moj Bog, saj že grem!« se jezi Lindijeva.

Nekdo potrka na vrata. Režiser, dr. Berger, stoji na pragu. Širokopleč, po »ameriško« oblečen mož v dokolenkah, s kratko pipico v kotičku ust. Malce izžit je videti.

»Ali, Lia, kje tičiš? Bing je že v dekoraciji. Vse je postavljeno. Samo ti — nu, kakšna pa si?«

Dr. Berger je dober poznavalec žensk. Takoj vidi, da je Lindijeva slabe volje.

»Nu — človek bi dejal, da si se kisa napila, Lia,« zagodrnja. »Kaj ti je? Malce višnjeve si še namaži v obraz, da ne boš podobna utopljenki. Alo!«

Z desnico ji stisne čopič v roko, z levico jo potaplja po ramenu. On si to lahko dovoli. Odkril je Lijo — nu, in tudi drugače — hm, hm!

Lindijeva se nasmehne. Saj res — neumna je, da se tako malo brzda. Užaljena ničemurnost, nič drugega. Kdo je že bil ta Milkovič?

»Prav, doktorček, saj sem spet pametna.«

»Nu, vendar!«

Ogrne ji večerni plašč, ki ga zahteva prizor.

Zdaj pa brž v atelier!

Pismo je pozabljeno. Ateliersko ozračje ji hrume plane naproti. V ogromnem prostoru kričijo obločnice. Kladiva razbijajo, človeški glasovi vršé. Ljudje v belih jopičih razburjeni švigajo sem ter tja. V osamljenem klubnjaku med odrinjenimi dekoracijami sedi debel, eleganten gospod. Konec smotke žuli med ustnicami. Mesnate roke ima sklenjene na trebuhu.

To je generalni ravnatelj »Pantheon-Filma«, gospod Eisenstaedt.

Elegantno sestavljen salon: dekoracija novega prizora. Pred njim stoji »boksa« za kamero, tank s steklenimi stenami. Dva moža sedita v njej za svojima aparatoma.

Bing, moški zvezdnik, lepotec, kakršne po mnenju dr. Bergerja veliko občinstvo obožuje, stoji na prizornici. Frak, snežnobela srajca z briljantnimi gumbi, brezhibna, bleščeča se preča.

»Nu, vendar že, Lia.«

»Prosim — na mesta!«

Ravnatelj Eisenstaedt si vtisne monokel med mastne klobase okoli očesa. Prav za prav — bogme, ta Lia Lindi je čudovito dekle! Kje je imel oči ves ta čas? Mlada je še, čisto mlada! Treba si jo bo bliže ogledati! Dobro, da je prišel danes v atelier. Drugače ga taka snetja preklicano malo zanimajo — ko ima glavo polno drugih skrbi. To tukaj je režiserjevo kraljestvo. Njemu, ravnatelju, je umetnost samo trgovsko blago. Pred tremi leti je še barantal s pšenico in bombažem, nato je pa zdrknil v filmsko branšo, ker je videl, da je moči tudi v tej kaj zaslužiti.

Lia Lindi čuti njegove željne poglede. Zdaj je spet vsa na konju — spet ženska, ki ve, kaj hoče.

Vsede se v dekoracijo in malomarno prekriža noge v naslanjaču. Da je pri tem zelo radodarna in da obenem sproži na ravnatelja Eisenstaedta pogled, ki je podoben curku iz metalca plamenov, vidi samo dr. Berger. Nasmehne se, na pol sladko, na pol kislo.

»Ali je zvočni mojster náred?« vpraša glasno.

»Vse v redu!« zarjove pomožni režiser, ki je podoben žokeju.

»Tedaj — snetje!« krikne dr. Berger. »Luč!«

»Film ‚Lov za srečo‘, režija dr. Bergerja, slika št. 101e, prvikrat,« reče z ostrim poudarkom v mikrofon. Takoj nato pristopi mož s sinhronskim klopotcem in rezko udari z njim: znamenje, ki se začrta v zvočni pas.

Nato — vse tiho.

V velikem prostoru — nobenega glasu. Igra se prične. Bing in Lindijeva. Gospod generalni ravnatelj Eisenstaedt vidi samo Lindijevo. Sijajno igra. Dr. Berger žarí. Epizodica z Milkovičem je v njej popolnoma izbrisana. Njeni gibi, poudarki besed, vsa bleščeča pojava njenega prožnega, temperamentnega, mladega ženskega telesa, vse je za Eisenstaedta.

»Prelestna mrha,« zamrmra generalni ravnatelj. Od navdušenja mu smotka ugasne, kar je pri njem redkost.

A že je prizor končan.

Pomožni režiser ploska kakor obseden, komparzi, ki stojijo okoli, so navdušeni, dr. Berger se smeje na ves obraz, ker ne bo treba prizora v drugo vrtiti, Eisenstaedt pa vstane iz klubnjaka in zavaljeno odstopica k Lindijevi. Obe roki ji pomoli naproti.

»Čudovito, sijajno — poklon, gospodična; dovolite, da vam poljubim roko!«

In res ji jo poljubi. Bing se pomembno namuzne. Dovolj časa je pri filmu, da ve, kam pes taco moli.

»Veseli me, da ste zadovoljni z menoj, gospod generalni ravnatelj,« dé Lindijeva s svojim najslajšim glasom. Njen smehljaj je skrivnosten in obetajoč.

»Zadovoljen? Navdušen sem. Ta film bo uspeh brez primere. Sicer pa, kaj sem hotel reči — jelite, da vas smem povabiti na majhno večerjo? Kaj? Prosim!«

Nervozno ziblje glavo sem ter tja in ji od spodaj — ker je za pol glave manjši od nje — s koprnečimi očmi bulji v obraz.

Lindijeva se tiho zasmeje.

»Srečo imate, gospod generalni ravnatelj — danes slučajno utegnem!«

»Da, slučajno!« pikro pomisli Berger in se ugrizne v ustnice. »O, ljubi Bog! In vrli Eisenstaedt ji morda celò verjame?«

Nu, njemu je pač vse eno.

Kričeče svetilke nad dekoracijo prasketaje ugasnejo.


2. POGLAVJE[uredi]

Zvečer omahuje režiser dr. Berger dokaj časa, preden sklene telefonirati dr. Milkoviču. Kar zdi se mu, da mora — da je to njegova dolžnost.

Poznata se že dokaj časa, že izza dijaških let. Potem se dolgo nista bila videla, a lani sta se po naključju srečala na Dunaju; in izkazalo se je, da je Milkovič, ki se je prej ogreval za literaturo, postal odvetnik, Berger, ki je bil nekdaj trezen narodni gospodarstvenik, pa filmski režiser, čigar slava se naglo širi po vsem svetu.

Da — res mora govoriti s Petrom Milkovičem.

Že teden dni bo, kar ga ni videl. Prej se je vendarle časih oglasil v atelierju. Nu da, tega je konec, odkar ima komedije z Lindijevo.

Čudno, da ga je ta ženska tako omrežila. Idealni sanjač nekdanjih dni se je zbudil v njem!

A treba je izpregovoriti z njim resno besedo. Bergerju ni ta reč — Milkovičeva ljubezen — prav za prav nič mar, toda prijateljstvo nalaga človeku dolžnosti.

Lindijeva ga vodi za nos. Zanimiva umetnica je res, a tudi mrcina, da nas Bog varuj takih!! Milkoviča je škoda zanjo, vrag ga vzemi!

In tako ga pokliče.

A drja Milkoviča ni doma. Samo njegova gospodinja se oglasi. Ne, gospod doktor se že spet »potepa«, pravi nejevoljno, in sploh je nekam »čuden« zadnje dni.

»Tako, čuden? Mda, tudi meni se zdi. Nu — gledal bom, da ga najdem. Hvala lepa.«

In obesi slušalo nazaj.

Da, gospodinja ima prav, misli dr. Berger sam pri sebi; vrli Peter, kakor imenuje Milkoviča v prijateljskem krogu, se je zadnji čas res izpremenil.

V mestu je nekaj lokalov kavarn in barov, kjer sta Berger in Milkovič stalna gosta, in Berger se odpravi, da jih obere drugega za drugim. V »Papigi«, majhni, intimni vinarni, ga najde.

Sam sedi v kotu prijetnega prostora, ki ni posebno poln, in strmi v svoj kozarec vina. V drugem kotu gonijo cigani svoj cigu-migu.

»Dober večer, Peter.«

Berger ga lopne z roko po rami.

»Tak tu tičiš, stara sablja? Ali te smem motiti?«

Milkovič je videti nekam preplašen. Pa se nasmehne.

»Ti, Berger? I, seveda.«

»In tako sam?«

»Saj vidiš, da sem v dvojem — s steklenko burgundca. Ali to ni prijetna družba?«

»Nu da — če ne štejemo lepih žensk.«

Berger sede. Natakar mu prinese kozarec in postavi novo steklenko na mizo.

Dr. Milkovič se pikro zasmeje. Ko je natakar odšel, dé Berger:

»Izpremenil si se, Peter, odkar sva se zadnjič videla. In malokdaj te je videti. Kaj ne?«

Peter Milkovič si priveže dušo s krepkim požirkom. Šele nato odvrne:

»Da — to so ti istorije, Berger — blazne istorije! Prav za prav je dobro, da sva se srečala. Že tri, štiri dni divjam po mestu kakor ob pamet. To so ti istorije, Johnny — blazne istorije!«

Berger začudeno bulji vanj. Milkovič se mu zdi nekam zmešan. Pa ne hodi dolgo okrog vrele kaše. Kar iznenada vpraša:

»Lia Lindi?«

»Passé défini!« pravi Milkovič.

»Bog bodi zahvaljen!« se zareži Berger.

»Prosim?«

»Posvariti sem te hotel, Peter. Zaljubljenci so radi slepi —«

Tovariš mu seže v besedo.

»Ni več treba. Amen na večne čase! Prav imaš. Lindijeva je bila kanalja.«

»Vraga! Kakor je videti, si se imenitno otresel. Polom, kaj? In kakšna darila si ji dajal —«

Bergerjevo začudenje je odkritosrčno. Milkovič se bledo nasmehne.

»Je pač tako, da sem nedavno tega spoznal, kak bedak sem bil, dragi Johnny. Tudi to se časih zgodi na svetu, kaj? Niti misliti si ne moreš, kako daleč je segalo moje bedaštvo. Danes mi je samemu uganka —«

»Prosim, poslušam te.«

Berger čuti, da diši po izpovedi. In ne moti se. Milkovič začne pripovedovati. Nič si ne prizanaša. Berger kar prebledi, ko sliši o poneverbi.

»Človek božji —«

A Milkovič že nadaljuje. Malomarno mahne z roko.

»Stvar je spet v redu, duša draga. Zdaj pride glavno: ‚Preprečeni samomor‘ ali ‚Kdo je rešiteljica?‘ Le poslušaj pravljico iz naših dni.«

In nadaljuje. Bergerja so sama ušesa, od razburjenja se mu meglí pred očmi. Vraga, kaj vse je preživel ta Milkovič pred štirimi dnevi! In on ni niti slutil, da stoji siromaku smrt za vratom! Pa ono drugo — to je seveda še zanimivejše! Pravi film!

Niti z besedico ne prekine pripovedovalca, le zdaj pa zdaj srebne požirek vina.

A Milkovič je pri kraju. Živčno si seže v lase.

»ln zdai hodim že četrti dan okoli in iščem te Nižinske. Razumeš? Kdo je? Odkod je prišla? Človek. Johnny, tega bitja ti ne morem opisati. A dolžnik sem ji — nu, lahko si misliš, za kaj. Najti jo moram, to dekle — to žensko? A kje naj je iščem? Na zglaševalnem uradu sem seveda bil. Rekli so mi, da ne poznajo nobene Nižinske.«

Kakor kip sedi in strmi v režiserja.

»Nu?« vpraša in na dušek zvrne kozarec vina. Grlo se mu je osušilo.

Berger je videti še ves omamljen. Nazadnje spravi iz sebe:

»Peter — to je kratkomalo začetek senzacijskega filma!«

»Hvala — ali je to vse, kar mi imaš povedati?«

Tovariš si vrta s prstom v čelo, ki ga je mahoma pokrilo tisoč gub.

»Pač — pač prijatelj. Počakaj malo —«

In strmi v kozarec, kakor da bi tam iskal razodetja.

Nato plane iz njega:

»Nižinskaja? Moj Bog — Nižinskaja? Odkod se je spominjam? Torej — Peter! Počakaj — ko smo spomladi snemali na Švedskem, na Danskem — kje je že bilo? Da — v Kodanju,« zabobna. »Tivoli. Nižinskaja — plesalka! Velika številka. Ženska, kakor bi si jo naslikal. Seveda, ne motim se! Ogromen uspeh je imela. A približati se ji ni bilo moči. Sama zase, kakor arhangel iz raja. To je ona, Peter!«

Milkovič prebledi.

»Plesalka,« zamrmra.

»In kakšna! Ti — to utegneva najti!«

Milkovič stisne zobe, da glasno zaškripljejo.

»Morava jo najti,« pravi kakor odmev. Najrajši bi Bergerja objel od veselja. Sled je najdena! Kam neki vodi?

Nekaj časa sedita, pijeta in premišljujeta, nato reče Berger:

»Kaka dobra umetniška agentura bi morala vedeti, kje je. Nižinskaja je velika številka. Jutri imam tako in tako opravka na Dunaju. Tam poznam Spadonija, ki ima vse mednarodne atrakcije. Ta bo gotovo kaj vedel. Ali ne?«

»Angel si, Johnny.«

»Nu prav, oglasim se pri njem. Zaupaj, moj sin.«

»Ne,« pravi Spadoni s čudovito mastnim glasom in preloži debelo smotko iz levega v desni kotiček ust. »Ne, Berger — niti sanja se mi ne, kje je bila Nižinskaja. Ali je potrebujete za kako snetje, kaj? Da — prelestna stvarca je, he, he!«

Zasmeje se kakor iz soda. Saj tak je tudi videti.

Dr Berger ga pusti v veri, da se zanima za plesalko iz filmskih razlogov.

»Škoda — videl sem jo v Kodanju. Izvrstno vlogo bi imel zanjo. Ali mi ne bi mogli povedati, kje bi morebiti —«

»Počakajte. Njen zadnji angažman je bil menda na Ogrskem. V Budimpešti. Da. Hotel ‚Hungaria‘. Izvrstna številka je. Sicer pa ni pisana ptičica. Nedotakljiva, he he! Nekoč sem imel opravka z njo. Vrag si ga vedi: kakor da bi imela stekleno steno okoli sebe. Rusinja je. Lahko bi postala naslednica Pavlove. Na deskah stoji od svojega petnajstega leta, kar vem. Zdaj ji bo dvajset. Pred dvema letoma je gostovala v ‚Zimskem vrtu‘. Dajte, vprašajte v Budimpešti. Tam bodo že vedeli, kaj dela in kje je zdaj angažirana.«

»Hm, da — res. Lepa hvala, gospod Spadoni.«

Spadoni žveči svojo smotko. Prav za prav se piše Dulliöhberger, Spadoni je samo »nom de guerre« izza njegove lastne umetniške kariere. Pod tem imenom ga poznajo vsi varijeteji sveta.

»Kaj bi neki. Upam, da se dekletce najde. Zastran mene —! Hm, po Dunaju teka toliko slavnih babščet, a vam je baš do te Nižinske, ki se klati kdo ve kod v svetovnem prostoru. Takšni ste filmovci. Nu, brez zamere.«

»Bog ne daj,« dé smejé se Berger, »saj imate prav.«

In se poslovi.

Peter Milkovič je brzojavil v Budimpešto, hotelu »Hungariji«. Vročičen nemir ga trese. Dekle — Ljudmila Nižinskaja — se mu je zaraslo v kri, v možgane. Ne more se več odtrgati. A to ni tako, kakor je bilo z Lindijevo. Čisto drugače je. Neizbežno. Kako je že rekla Nižinskaja? Ali se vam ne zdi, da je v tem strnjenju naključij nekaj usodnega?

»Da — prav je imela. Usoda! Zoper to se ne smeš boriti, naj se ti zdi še tako romantično.«

Hotel »Hungaria« odgovori čez tri dni, da je plesalka Ljudmila Nižinskaja po dokončanju svojega enomesečnega angažmana odpotovala iz Budimpešte, najbrže v Pariz. Vsekako je govorila o tem. Ali je tam nastopila nov angažmam, umetniškemu vodstvu hotela ni znano.

Drju Milkoviču je, kakor da bi ga bila prešinila električna iskra. Pariz!

Zelo mogoče. Peljala se je tod skozi v Pariz. Gotovo kje pleše. Peter Milkovič pregleda svoj bančni račun. Celih petnajst tisoč dinarjev je še na njem. Dovolj, da se pelje v Pariz.

In njegova praksa?

Ni vrag, da se ne bi našel namestnik. Seveda. Saj se kmalu vrne.

Ko sreča prijatelja Bergerja in mu pove odgovor iz Budimpešte, odločno doda:

»V Pariz pojdem.«

Berger se sočutno nasmehne.

»Vrat si zlomi! Vsekako si prvi dolžnik na tem svetu, ki išče svojega upnika. Svetega Savo zaslužiš! A vendar — prav imaš. Razumljivo je, da za nekaj časa izprežeš, zakaj po vsem, kar si tu doživel, bodo trije, štirje tedni Pariza izvrstno zdravilo, ki ti ga privoščim iz srca.«

»To je beseda!«

»In sploh je tvoj doživljaj preveč zanimiv, da bi ga smel pustiti brez enakovrednega nadaljevanja. Kasneje napraviš iz tega lep film in ga daš meni.«

Veselo se zasmeje.

»Življenje — film — — k temu spada brezpogojno rivijera. Ažurna obala. Nu —«

»Da — molči že, bodi tako dober. Pojutrišnjem se odpeljem.«

»Velja.«

Tri dni po tem razgovoru je dr. Milkovič v Parizu. Pomlad je tu neizmerno blaga. Tako je, kakor da bi segali vetrovi vroče Afrike prav do tod. Lagotno in brezskrbno postopajo ljudje po bulvarjih.

Po Tuilerijskih vrtovih se popoldne izprehajajo varuške z otroki na mlačnem, čistem zraku, mehki oblaki jadrajo po sinjem nebu, ki je polno mladoletnega hrpenenja. Cerkev Naše Gospe stoji z raztapljajočimi se obrisi na ozadju tega neba, in Cité s svojimi stolpi je od solnca vsa zlata.

S tistim spogledljivim nasmeškom, ki je simbol zaljubljenega Pariza, švigajo midinetke po vrvežu uličnega življenja. Avtomobili, taksiji, vozovi cestne železnice in avtobusi brnijo sem ter tja. Pod velikanskim slavolokom Zmage se, kakor zmerom, za trenutek ustavlja promet, da se nato razlije v Hochevo avenijo, ki je podobna debeli, z briljanti nališpani bankiriri. —

Tu stoji dr. Milkovič. Teden dni je že v Parizu. Kakor iz uma je predirjal mesto na vse strani, da bi našel Ljudmilo Nižinsko. Vse velike varijeteje, gledališča, kabarete in svetska plesišča, s katerimi je Pariz tako bogat, je pretaknil.

Zaman!

O Nižinski — nikoder sledu! Pariz jo je menda pogoltnil.

Obupati mu je.

Vse odlične hotele je obredel, povsod je vpraševal po njej. Nikjer ne stanuje kaka Ljudmila Nižinska. Milkovič se zdi samemu sebi že smešen. Časih mu je, kakor da bi se ves svet norčeval iz njega in se porogljivo spakoval za njim.

In pri tem je na bulvarjih polno lepih žensk. Obetajoči pogledi iz osenčenih oči se ustavljajo na njem. Če bi hotel, bi tu lahko preživel zelo prijetne in vesele počitnice.

A kaj, ko išče v tem velikanskem mestu samo ene ženske! Milkovič se preda človeški reki, da ga zanese v Hochevo avenijo.

Njegovo podjetje je brezupno, to zdavnaj čuti. Pa kaj more? Neizbežen notranji glas ga priganja, naj išče. Išče, čeprav sluti, da je ne bo našel.

Tu v Parizu gotovo ne.

Kar mahoma, ko po dolgem dnevu jalovega iskanja spet sedi v svoji hotelski sobi, ga obide ta siva gotovost. Saj je vse zaman. Osel sem! Pariz je tisto kakor vsako veliko mesto. Kaj se še klatim tod? Izhod je samo eden: to Nižinsko moramo pozabiti. Amen! Sanjal sem. Sanje minejo. Sanjam ni nadaljevanja.

Njegovo hrepenenje po Nižinski — sanje!

Da, Berger ima prav. Počitnice so za to, da se človek zabava. Jutri se odpelje dalje. V Nizzo.

Azurna obala!

Tam cveto rože, palme, pomarančevci in ciprese rasto tam doli, solnce sije, veliki svet se zabava. Spoznati ga je treba. In v Monte Carlu si ogleda nesmrtno igralnico. To je samemu sebi dolžan.

Ob tem bo pozabil plesalko Ljudmilo Nižinsko. Čez tri leta se tako in tako spet vidita. Zglasila se bo sama od sebe.

Peter Milkovič se otrese brezupa.

Vraga, saj je še mlad! Za las je ušel smrti! Pravico ima, da se zabava, in dolžnost, da je hvaležen življenju!

»Zero,« pravi krupjé ravnodušno.

Požrešno pomete grebljica vse stavke na mizi v žrelo banke. Nekaj sekund — in jih ni več. Nato se v tiho brnečem vrvežu igralcev spet začuje glas:

»Mesdames et messieurs, faites votre jeu.«

Bankovci šumijo. Igralci jih porivajo na polja igralne mize. Tu previdno in obotavljajoče, tam naglo in strastno.

»Rien ne va plus — «

S topo uslužbensko ravnodušnostjo se ozre krupjé po obrazih ljudi, ki sedijo okoli njega.

Nato zabrni krogla. Kakor obsedena pleše po poljih. Njen beg postaja čedalje počasnejši in otožnejši. Nazadnje se ustavi na »rouge«.

Grebljica ima spet delo.

Vroč, zatohel zrak je v dvorani. Težak od parfuma, cigaretnega dima in skrivnostnega fluida razburjenih živcev in razvnetih strasti. Obrazi okoli igralnih miz so kakor srepe krinke.

In vmes ženski obrazi, svetlo napudrani, polni pikantnih draži, z živordečimi ustnicami in lahnimi višnjevimi sencami okoli oči.

Ženske, polne opojnega mika, očarljive elegantnostt in nevsakdanje posebnosti.

Zunaj pred kazinom pa cvete noč Azurne obale. Palme in ciprese šumijo, pomarančevci razlivajo svoje sladke dišave.

»Faitres votre jeu —«

Spet ta enolični, podžigajoči klic. Kdo misli tu notri na čudež zvezdne noči tam zunaj! Živci in čuti trepečejo v igralski vročici.

Peter Milkovič stoji med radovedneži za stoli igralcev. Z žarečimi očmi zasleduje plešočo kroglo. Zdaj se je že v tretje ustavila na »rouge«.

Treba bi bilo — ne, saj ni igralec. A v teh desetih dneh, kar je tu — nastanil se je v bližnji Nizzi — je vendarle izgubil znatne vsote. Tri tisoč frankov ima še v žepu; to ni mnogo. Čez teden dni se odpelje domov. Pijanost pisanega doživljanja mu postaja že kar priskutna. In razen tega — denar —!

Malomarno se približa sosednji mizi. Stena ljudi stoji okoli nje — očividno nekdo pravljično dobiva ali pa katastrofalno izgublja.

Milkovič se radovedno prerine naprej. Zdaj vidi igralce okoli mize. Krogla se trklja. Eden izmed igralcev je pravkar vstal. Ves bled je. Njegov obraz je sirov in oblasten, ves preprežen z gubami. V očeh mu gori pohlepen ogenj. Zraven njega stoji ženska.

Dvojica odhaja od mize. Človeška stena se strne.

»Ljudmila!« zamrmra Milkovič sam pri sebi, čuteč, kako je prebledel.

»Moj Bog — to je bila Ljudmila Nižinskaja!«

Razburjenje ga je tako ohromilo, da se ne utegne dovolj hitro izmotati iz množice in kreniti za njo. A saj je vse eno, pomisli, našel sem jo — zdaj mi ne more več izginiti. Monte Carlo je majhen. V kazinu se ti ne skrije nihče, ki ga hočeš najti.

In mahoma ga obide kakor pijanost.

»Zdaj moram imeti srečo!« Pet sto frankov vrže na mizo — kar preko glav ljudi, ki sedijo — na rdeče. Trenutek nato je krogla zletela svojo pot.

»Noir!«

Denar je izgubljen. Milkovič bi se najrajši zasmejal; ne more se načuditi, da »rouge« ni dobil. Brez pomišljanja jih vrže še pet sto na isto polje. Roka mu nekoliko trepeče. Polja na igralni mizi se pokrivajo. Kratki vzkliki iz stisnjenih grl.

Krogla dirja.

Ustavila se bo na rdečem, pomisli Milkovič ves blažen, dva tisoč dobim nazaj.

»Noir!«

Krogla stoji.

Milkovič zagrizeno gleda. Nič Sreče, danes, ko je našel Nižinsko? Nezmisel! Tako misleč potegne iz žepa tisoč frankov. Predzadnji tisočak. Torej »noir« pomisli. Noir dobiva. Tako mu je, kakor da bi bil mahoma samemu sebi tujec. Blazno je, tako razmetavati poslednji denar. Kakor da bi bil slepar ali pustolovec!

Krogla brni. Kakor pijana se opoteka med predalci — štiri, pet desetic oči jo željno zasleduje, dokler se — mačka, ki tiho prede — ne vleže v — »rouge«.

Milkovič se obrne. Zdajci je spet pri pameti. Zrak v igralnici ga duši. Prerine se skozi zijala.

Venkaj — na čisti zrak!

Kje je Nižinskaja? Moj Bog, kje je Nižinskaja? Kdo je bil tisti človek, ki je z njim odšla? Oh — že deset minut mora biti tega!

Kakor iz daljave še sliši krupjéjev klic:

»Faites votre jeu, mesdames et messieurs —«

Pod zvezdnim nebom stoji. Kam? V park zavije, ki se bahavo širi za kazinom. Pomarančno cvetje se skrivnostno svetlika iz višnjeve teme.

Dr. Milkovič seže kvišku in si ulomi cvetočo vejico. Tisoč frankov še ima v žepu. Baš dovolj, da se zložno vrne domov.

Ali — Nižinskaja!

»Vraga!« zakolne sam pri sebi in stopa dalje.

Čudovito tiho je vse na okoli.

Nato zdajci obstane. Ženska postava se vzdigne s klopi ob poti. Iz sence stopi, počasi, visokostno gre mimo njega. Videti je, da ga ni opazila. Obleka ji tiho šumi med hojo.

Rahel, nežen oblak parfuma jo obdaja.

Glavo ima pobešeno. V nočnem mraku plava mimo njega kakor prikazen.

Ko je že daleč in jo je skoraj že pogoltnila tema, se Milkovič zave: Kje si že duhal ta vonj? Nekaj posebnega je —

Ali naj se obrne?

A v tem je prišel do klopi. Vsa skrita je v senci pomarančevih vej.

Milkovič sede na konec klopi.

Tako — tu bo poizkusil zbrati svoje misli.

Minuto že sedi. In tedaj se zgodi nekaj presenetljivega!

Mesec se je pokazal izza letečega oblaka im srebrno obsijal drugi konec klopi. Prizor je čaroben, in Milkovič nehote okrene glavo.

Tudi na onem koncu sedi nekdo. Šele zdaj ga vidi.

Bogme, to je — mesečina je tako jasna, da ni moči dvomiti — to je — tisti, ki je bil prej z Nižinsko v igralnici! Seveda, čeprav sklanja glavo. Milkovič si je dobro zapomnil ta sirovo štrleči podbradek in te široke ličnice.

Živčna groznica ga izpreleti. Nenavadnost srečanja mu gre do živega.

Natančneje si ogleda postavo.

Sosed se ne gane.

Bleda mesečina postane še ostrejša in še razločneje zariše tujčevo postavo na koncu klopi. In zdajci vstane Milkovič kakor lutka s svojega sedeža.

Trenutek ali dva omahuje. Nato se zbere in odločno stopi proti neznancu.

Ta se ne gane.

V pobešeni desnici drži samokres. In ko mu Milkovič vzdigne glavo, vidi, da mora biti ustreljen baš v srce. Na beli večerni srajci temnijo krvave lise.

Milkovič se naglo odmakne.

Pred pol ure je videl tega tujca živega. Ta misel ga pretrese. A pogled na mrtveca ne zbuja v njem groze. Videti je, kakor da bi spal pod temi sladko dehtečimi pomarančevci, sredi samotnega parka, odet z mlačno milino rivijerske noči.

Milkovič odide. Njegovi koraki so nehote tišji in opreznejši. Čim bolj se oddaljuje, tem hitreje stopa.

Že se prikazujejo razsvetljena okna kazina. Od nekod se skozi odprta vrata razlega godba iz plesnega bara. Saksofon veka v ihtenje gosli, in nekdo pravkar poje pripev:

»When once you give me the heart
in a blue night —«

Sladka ameriška plesna melodija!

Milkovič stopi v foyer in se začuti mahoma čudno varnega sredi množice.

Oddahne se. Mrtveca tam zunaj je treba pozabiti! Kaj mu je do neznanca?

Ali — Nižinskaja, ki je šla z njim — prejle?

In zdajci ve: ženska, ki je šla v temi mimo njega — je bila ona! Njen je bil vonj, ki mu je žalil nosnice. Prav tisti parfum, ki je takrat zatrepetal v njegovi pisarni, ko je že držal samokres na sencu. —

Tako mu je, kakor da bi ga nevidna pest zgrabila za grlo.

Na plesišču stopajo elegantne dvojice po ritmu napeva. Goslar igra z drznim zanosom, Jazzbandovec, zamorec, bleja s široko odprtimi rdečimi usti pripev:

»When once you give me the heart —«

Ko se Milkovič ozre, gleda naravnost v sinje, skrivnostne oči Ljudmile Nižinske. Krotka, nekam odrešena črta je v njenem nežnem obrazu.

A videti je, kakor da ga ne bi spoznala. V njenih očeh — ko da ni pogleda.

Milkovič hoče kreniti proti njej. Tedaj se gibko in ljubko obrne v stran in odide skozi dvorano. Milkovič gre od daleč za njo, kakor da bi bil hipnotiziran.

Čez nekaj časa stoji spet v ruletni dvorani. Komaj da je pazil na to, da je že prehodil vrsto manjših dvoran. Samo to prečudno, vitko žensko v srebrni večerni obleki vidi pred seboj. Obleka se kakor živa zarja prilega ozkoboki postavi, ki plava na vitkih, čudovito skladno stopajočih nogah pred njim skozi vrvenje ljudi.

Vroče ozračje, ki mu je prej ušel, polno živčnega drhtenja, ga spet objame. In spet buljijo pred njim ti bledi, od strasti razriti obrazi kakor čudaške krinke.

Ob eni izmed zelenih miz se Nižinskaja ustavi. Deset, dvanajst igralcev sedi okoli nje — naval se je polegel.

Milkovič stoji zraven nje, ki je videti z duhom tako odsotna, da ga niti zdaj ne opazi. In ogleduje njen profil. Neskončna, skladna milina te črte. Niena polt je nežna, rahlo rožnata kakor površina cvetnih listov mlade vrtnice. Ročici sta ozki, otroški. Na desnici se ji iskrita dva briljantna prstana.

Ali ve, da leži zunaj v parku mrlič? se vpraša Milkovič ves obupan. Ali ga je morda — ne, to je blaznost! A nemara je bila vsaj pri njem, ko se je ustrelil?

Saj jo je treba samo ogovoriti. Toda Milkoviča davi v grlu. In — kdo ve, ali si ne bo mislila: z mojimi sto tisoč dinarji se je pripeljal na rivijero!

V svoji zmedi potegne zadnji tisočak iz žepa. Krupjé pravkar kliče na novo igro.

Zraven nje stojim — to pot mi mora biti sreča mila!

Vzdignila bo oči. Spoznala me bo.

Pa ne vzdigne oči. Namestu tega se zgodi nekaj čudnega.

Ne da bi pogledala kvišku, porine Nižinskaja njegov tisočak na »rouge«.

Ali ga je vendar spoznala? Ne upa se črhniti besedice: Kaj pomeni to? Igračkanje? Koketnost mlade umetnice?

»Hvala, madame —« spravi Milkovič s težavo iz sebe.

Ona ne dvigne glave. Krogla se trklja.

Čudno — Milkovič ne čuti nikakega razburjenja; samoumevno se mu zdi, da bo »rouge« dobil.

Tri tisoč mu vrnejo.

»Pustite jih,« ravnodušno dé Nižinskaja, ne da bi odvrnila pogled od mize. Francosko govori, s tistim temnim, mehkim poudarkom, kakor vse Rusinje. Ne, videti je, da ga ni spoznala.

»Kakor hočete madame —«

Zdi se mu, da je ves zavit v oblak nežnega parfuma, ki obdaja njeno telesnost. In samo nekaj ve v teh trenutkih sladke notranje napetosti: ta ženska bo moja usoda. Njen čarobni vpliv je nepremagljiv.

»Izvolite, monsieur, svoj denar!«

Krupjéjev glas ga splaši. Igra je spet končana. Trikrat tri tisoč dobi nazaj! Že iztegne roko. A žena zraven njega zmaje z glavo.

»Pustite, monsieur.«

Ne more drugače: uboga jo.

Naslednja igra mu vrže sedem in dvajset tisoč. Zamolklo, hvaležno čuvstvo olajšanja kipi v njem. A nemogoče je, prav gotovo, da bi »rouge« tudi četrtič dobil. Tako daleč zakon serije ne sega.

»Še enkrat rouge, monsieur,« pravi tihi, mehki glas zraven njega.

»Kakor ukažete, madame —«

»Saj ne ukazujem —«

In »rouge« dobi četrtič!

Zdaj pokima Nižinskaja in vzdigne glavo in reče:

»Dovolj! Vedela sem, da mora ‚rouge‘ nocoj prinesti srečo. Adieu, monsieur.«

Bežno ga pogleda. Milkoviču je, kakor da bi zrla skozenj in kakor da bi bila v njenih očeh še nekako vtisnjena slika tihega moža, ki spi zunaj v parku poslednje spanje. Kakor uklet stoji pred njo. A tedaj se zazdi, da ji je padla koprena s pogleda. Spoznanje se zasvita v njem. Veliko strmenje, začudenje in strah. Videti je, kakor da bi hotela še nekaj reči. Pa se menda premisli. Obrne se in z lahnimi, ponosnimi koraki odide.

Miikovič osupel strmi za njo in z drhtečimi prsti tlači svoje bankovce v žepe, trdno odločen, da ne bo nikoli več igral v kazinu.

Majhen, debel gospod, ki je z zadovoljnim muzanjem opazoval prizor med Milkovičem in damo, mu s svojimi okroglimi očesci smeje se pogleda v obraz.

»Nikar se ne trudite, ta dama je nedostopna.«

Miikovič nejevoljno zardi. Vendar reče:

»Ali jo poznate?«

»Na oko. Kneginja Olga Nikolajevna Melikova je ena najbolj dražestnih znamenitosti Azurne obale. Ha, ha, ha!«

Milkoviču je sapa zastala.

Kneginja Olga Nikolajevna Melikova? Moj Bog — kako čudno! Srebrna obleka je zdavnaj izginila med množico.

Torej je Nižinskaja samo umetniško ime?

Debeli možiček dobrodušno doda:

»Srečo ste imeli. Polkovnik Petrov, kneginjin znanec, je prejle v sosednji dvorani izgubil premoženje. Temu je očividno prinesla smolo. Nu — dobro zabavo, monsieur.«

In odstopica dalje.

Milkovič komaj da ga pogreši. Z mrtvim glasom ponavlja ime, ki ga je pravkar slišal.

»Olga Nikolajevna Melikova.«

Nato se sunkoma zbere in odide iz kazina. Zunaj piha mlačna morska sapa. Iz nekega plesišča se še oglaša plesni napev.

Milkovič pokliče avtomobil, ki pridrči mimo njega, in se da odpeljati v Nizzo. Drugo jutro vpraša tajnika svojega hotela:

»Ali veste, kje stanuje kneginja Olga Nikolajevna Melikova?«

Ta mu vljudno odvrne:

»Ob korzu. V samotni vili na skrajnem koncu, nedaleč od obale. Ne morete je zgrešiti, monsieur.«

»Hvala.«

Pol ure pozneje se odpravi na pot.

3. POGLAVJE[uredi]

Mali, nelepi človeček z vdrtim nosom in črnimi, štrenastimi lasmi, ki mu nepočesani visijo na čelo, zajeclja spet nekaj po rusko in pobesi glavo. Zdaj pa zdaj se pokriža, kakor avtomat.

Uradnik ga porogljivo gleda. Oko mu zleti po siromašno opravljeni sobi. Moj Bog, takšen je sluga imenitnega ruskega gospoda, bivšega polkovnika?

»Da, kakor sem rekel — gospod polkovnik je moral biti takoj mrtev. Začasno so ga spravili v posebno sobo kazina v Monte Carlu. Poskrbite, da se uredi vsa reč brez velikega hrupa.«

Mihajlovu, ki je služil svojemu gospodu dvajset let, se šele zdaj vrne dar govora. V polkovnikovi hiši je bil že tedaj, ko je ta še občeval na carskem dvoru, velikaš in lastnik neizmernega bogastva. Spremljal ga je v svetovni vojni, mu služil, ko se je pridružil novim sovjetskim mogotcem, in šel z njim, ko je polkovnik Petrov zaradi poneverbe zapustil Rusijo in je jel živeti z ostanki svojega imetja čudno, pustolovsko življenje.

»Zakaj se je ustrelil?« vpraša Mihajlov s hripavim glasom.

»Saj pravim, da je vse zaigral. Iz obupa!«

Mihajlov ga krivo pogleda.

»Ali ni bil s kneginjo Olgo Nikolajevno —?«

Uradnik vzdigne roko.

»Zdravniška preiskava je dognala samomor.«

Njegov glas je rezek. V Nizzi ne marajo škandalov. Posebno pa ne radi takega pustolovca!

»Nič drugega vam nimam več povedati kakor to, da želita kazino in policijska uprava čimprejšnjo ureditev te mučne zadeve. Pridite takoj. Ako je ranjki, česar skoraj ni verjeti, želel, da bi ga prepeljali v domovino, obvestite pokopališko upravo v Monte Carlu.«

»Razumem, gospod —«

Mihajlov vzravna svoj sključeni hrbet.

»In kdo bo plačal vse to? Jaz nimam denarja, gospod —«

»Kazino, to se razume.«

Izraz nekakšnega usmiljenja se pokaže, na uradnikovem strogem obrazu. Kakšne sitnosti so časih s tujci!

»Tudi za vašo vrnitev v Rusijo bomo poskrbeli. Dobili boste potnino.«

»Hvala,« zamrmra ta v svoji polomljeni francoščini.

Nato pa njegova vdana lakejska krinka zdajci izgine, in grdo lice se spači v izraz besne zlobe.

»Olga Nikolajevna je vsega kriva,« zakriči. »Vem, da je bila snoči z mojim gospodom. Polkovnik je bil norec. Ali, čeprav me je več ko stokrat pretepel kakor psa — moj gospod je bil vendarle.«

Uradnik ga zgrabi za ramena. Ta sluga je bil očividno zraščen s svojim gospodarjem. Pameti nima nobene, samo nagon.

»Osel! Molčite! Torej — najpozneje čez uro vas pričakujejo. Svoje misli pa ohranite zase.«

To rekši se zasuče na petah in zapusti stanovanje.

Mihajlov, preprosti kmet z daljne stepe ob Volgi, stori nekaj, česar že dolgo ni storil: misliti začne. Prvič v svojem življenju je navezan nase, in ta reč je zanj preklicano težka.

Da, to ve: njegov gospod je bil zaljubljen v Olgo Nikolajevno. Zaljubljen do blaznosti. Od tistega dne, ko je prišel pred štirimi tedni v Nizzo, da bi poizkusil srečo v tukajšnjih igralnicah. Mnogo let sta se klatila po svetu. Od ure, ko je zvedel, da živi mlada kneginja s svojo teto v samotni vili ob korzu, je bil kakor iz uma.

»Maria Fedora Melikova!« O, saj še pomni: stara gospa je bila takrat, ko se je začelo klanje v Petrogradu in so prijeli celo carja in njegovo rodbino, v svojem gradiču v Nizzi in je tako ušla strašni usodi.

Zakaj je moral polkovnik Olgo Nikolajevno tolikanj ljubiti? Oh, križ je bil z njim. Petrov je bil norec.

Še on, Mihajlov, je že od kraja opazil, da mlada, krasna kneginja sovraži Petrova! On se je pa zanjo uničeval. Kupoval je briljante in bisere, prigraval in zaigraval velikanske vsote — vse samo zanjo.

In Olga Nikolajevna se mu je komaj nasmehnila.

Mihajlov ju je nekoč gledal skozi okno. Petrov ji je hotel pomagati v avtomobil. Pa ga je zaničljivo odrinila z roko! In Petrov tega ni opazil?

Oh, Mihajlov je imel oči odprte, čeprav je videti takisto neumen, kakor je grd. Mihajlov sovraži vse, kar spominja na batjuško carja in njegove čase. Ali je Petrov vse to tako zlahka pozabil?

Mihajlov spači obraz.

»Ne bom se peljal na Rusko,« zamrmra. »Zakaj neki? Kdo me more prisiliti? Živa duša ne! V Nizzi ostanem. Olga Nikolajevna je pognala Petrova v smrt. Nemara da bo plačala — več kakor kazino. He, he, poizkusiti je treba.«

Na njegovem obrazu se zrcali sirova podlost. To je pravi obraz polkovnikovega sluge.

Uro po tem je v kazinu in strmi mrtvemu gospodarju v obraz. Miren je videti — Mihajlov ga še ne pomni takega.

Obrne se h komisarju in vdano dé:

»Čuden strel! Prav v srce! Bivši častnik se ustreli v glavo, kadar si ne ve več pomoči. Mar ne?«

Komisar skomigne z rameni:

»Nikoli še nisem gledal bivših častnikov pri tem poslu —«

»Zato jih je pa nemara kneginja Olga Nikolajevna, gospod.«

Škoditi ne more, če se delaš neumnega in trmastega, misli sam pri sebi. Morebiti izvabi upravi vendarle še kaj več, ne samo voznine. In misel na Melikovo gloje v njem kakor strup.

Komisar ga strogo pogleda.

»Bedak ste, Mihajlov.«

Policija se je podvizala. Dognala je, da je bila Olga Nikolajevna snoči s polkovnikom — dognala je pa tudi, da je bila nekako ob tistem času, ko je počil strel, v plesnem baru in nekoliko kasneje v igralnici, in da je bil samokres polkovnikova last.

Mihajlov ponižno pobesi glavo.

»Neroda sem in neumnež, gospod —«

V večerniku je samo kratka novica, da je polkovnik Petrov, ki je igral nekdaj v Petrogradu in Moskvi veliko vlogo, v popolni obubožanosti izvršil samomor. Zadnji poizkus, da bi si z vratolomno igro pridobil novih sredstev za obstanek, mu je najbrže izpodletel.

S tem je bila stvar opravljena. V Nizzi se bralci ne menijo dosti za take malenkosti. V Nizzi kraljuje opojno, vroče življenje, ki ne misli na smrt, življenje, ki je podobno plesu med pisanim cvetjem, okoli krasnih žensk in rumenega, mamljivega zlata.

V Nizzi je svet bolj blagoslovljen kakor kjerkoli drugje. Večno sinje je nebo večno sinje se ziblje morje ob obali, in o temnih skrivnostih in nevarnostih, ki spijo pod pisanim, dehtečim bogastvom te dežele, noče nihče ničesar vedeti. Vse zatiska oči, vse pleše in ljubi in koprni po vročih poljubih. —

»Tako je bilo, teta.«

Olga Nikolajevna lahno pokima, kakor da bi hotela podčrtati resničnost svojih besed.

Maria Fedorovna, gospa s srebrnobelimi, brezhibno počesanimi lasmi, žena ponosnega držanja, vzlic svojim šestdesetim letom se vedno lepa in negovana, sedi vzravnana v naslanjaču z visokim hrbtom.

»Verjamem ti, Olga. Dobro je. Dobro — da je minilo. Usoda je pravična. Mnogo let sem čakala tega. Prav je. Človek mora znati čakati. Poslej ti ne bo več treba plesati.«

»Ne, tetka, ne bo mi več treba. Lova je konec. Hvala ti, da si me poklicala pred petimi tedni.«

»Bilo mi je, kakor da slišim ukaz, naj te pokličem, Olga.«

Pogled stare gospe uhaja skozi okno elegantne dnevne sobe. Preko terase sega, preko vzorno urejenih vrtov vse tja do morja. Na desni vodi krasna cesta mimo visokih vrat iz kovanega železa.

»Danes so ga pokopali. Naj v miru počiva.«

Ustnice Marje Fedorovne so tiho zamrmrale te besede. Nato se ji zareže krepka, odločna črta v kotičke ust.

»Zdaj pa niti besede več o tem, dete. Pozabi teh nekaj tednov. Pozabi vsa zadnja leta.«

»Da, tetka! Minilo je!«

Olga Nikolajevna globoko zasope. Trije dnevi so minili od tistega doživljaja v Monte Carlu. Nečesa pa teti ni povedala: tega, da je srečala tam še nekega drugega moža — in tega, kaj ima do njega. Ko se je vrnila iz parka v kazino, je bila kakor v hipnotični omami. In kakor iz hipnoze se je zbudila, ko je za ruletno mizo spoznala doktorja Milkoviča.

Kako je prišel v Monte Carlo? Ali se je zmotila v njem? A vendar — vse tri dni že čuti v srcu čudno, tesnobno radost nad tem nenavadnim svidenjem.

Večerni mrak se zunaj širi po nebu in v vijoličastih barvah lega na morje.

»Zapoj mi kaj, Olga,« poprosi Marija Fedorovna.

»Da, tetka.«

Olga vstane s svojega stola pri oknu. A tisti mah ji trzne roka kvišku in zagrabi za srce. Prebledela je, pogled ji strmi venkaj, proti vhodu na vrt. Ob vratih razločno vidi moško postavo, ki gleda kvišku, v hišo.

Niti sluti ne, da dr. Milkovič danes ne stoji prvič tam — da je stal že včeraj in predvčerajšjim in pred tremi dnevi.

»Kaj ti je? vpraša Marja Fedorovna.

Tedaj se zave.

»Oh — nič. Od tega zlatega lesketanja na morju je človek ves zmeden.«

Nato stopi v sosednjo sobo, kjer stoji klavir, in odpre okno.

»Kaj bi rada slišala, tetka?«

»Kar najrajši poješ, dete. Morda ‚Rdeči sarafan‘.«

»Rada, tetka —«

Odprla je klavir. Skozi okno še vedno vidi dr. Milkoviča, kako stoji spodaj. Val krvi ji plane v obraz. Zakaj je odprla okno?

Njene roke ubirajo tipke. Njene ustnice se odpro, in mehak, nežen, izvežban glas ji neprisiljeno in radostno privre iz belega grla.

Marja Fedorovna tiho zaploska, ko Olga Nikolajevna utihne.

»Hvala ti, dete.«

Marja Fedorovna ne vidi Olginih zardelih lic. Pritajen pogled skozi okno je pokazal mladenki Milkoviča, kako obrača glavo in vleče na uho. Ko jo zagleda, se hitro odkrije.

Olga Nikolajevna se umakne. Zmedene, vroče misli ji vrvijo v glavi. Kako je našel sled? Po naključju? Saj ve samo njeno umetniško ime: Ljudmila Nižinskaja. Ali je vendarle pustolovec, ki postavlja vse na eno karto?

Spomni se, da je bil prav on tisti, ki mu je pri ruletni mizi prinesla srečo. Staro rusko praznoverje se je oglasilo v njej, da prinaša rdeča barva srečo, kadar prihajaš od mrliča. V brezumni prešernosti je pograbila tuj denar in ga porinila na rdeče polje. A živci so se ji pri tem umirili, in strašni doživljaj v parku za kazinom je obledel.

»Ali si že nehala, Olga?«

»Ne morem več, tetka. Ne bodi huda. Zrak je tako težak.«

Vrne se iz klavirske sobe.

»Mlada si, Olga. Tvoja kri —«

»Oh, tetka —«

»Nič ne zardevaj. Sicer mi je pa mladi konte Marino ondan namignil, da si hladna kakor led. Rekla sem mu, da bi tudi njega smeh minil, če bi bil doživel vse, kar si morala ti že v mladih letih prebiti.«

Obraz se ji zresni.

»Drugače je pa prikupljiv mlad mož z brezhibno vzgojo. Iz najboljše hiše.«

»Poznam ga, tetka. Vsi mladi plemiči, ki občujeva z njimi, so prikupljivi ljudje.«

»Tedaj te Marino ne bi zanimal?«

»Ne.«

Kratka, odločna beseda!

»Preveč sovraštva sem spoznala v svoji mladosti, tetka. Saj veš. Pregloboko sem gledala ljudem za krinke, in groza nad tem, kar sem videla, me še ni minila.«

»Ubogi otrok!«

»Ni lahko spet vzljubiti ljudi, če si prisegla, da jih boš sovražila.«

»Olga — ne govori!«

»Že molčim, tetka.«

In zapre oči. Ali res sama verjame, kar govori?

Olga Nikolajevna se zdajci sanjavo nasmehne. Skloni se nad roko stare kneginje in jo strastno poljubi.

»Olga, tudi ti boš kedaj spoznala, da je ljubezen močnejša od sovraštva.«

»Srečna bom, tetka, kadar bom to verjela.«

Vzravna se. V očeh se ji zaiskri kakor daljna zarja. Njen obraz je v tem trenutku očarljivo, presunljivo lep. Kakor zamaknjena razprostre roke.

»Tetka — neizrekljivo lepo mora biti, če komu brezpogojno verjameš in se ga okleneš na življenje in smrt.«

»Da, dete, res je. Tako sem jaz ljubila tvojega strica, Konstantina Aleksejeviča, in tako je ljubila tvoja mati tvojega očeta.«

Nekaj časa je vse tiho.

Zunaj so se zgostile večerne zarje. Višnjeva noč prihaja izza morja. Zvezde migljajo v drhteči svetlobi.

Olga Nikolajevna pobesi roke.

»In vsi so morali umreti take strašne smrti,« reče skoraj brez glasu, »vsi — vsi —«

Marja Fedorovna naglo vstane.

»Ne misli več na to, Olga. Pravkar si bila še podobna angelu. Napravi luč, prosim te.«

»Da, takoj.«

Olga Nikolajevna obrne električno stikalo in potegne težke svilene zastore čez okna. »Kdo ve, ali on še stoji spodaj?« pomisli. Mika jo, da bi še enkrat odgrnila zastor. A premaga se.

Da, Peter Milkovič še vedno stoji na ulici. V senci dreves in temnega večera. Srce mu je polno sreče.

Svetlo liso okna vidi, in senco skrivnostnega, ljubljenega dekleta, ki se zdaj počasi oddaljuje; ne more se odtrgati z mesta.

Ob tej uri ne hodi skoraj nihče tod mimo.

Kakor učenec se zdi samemu sebi, ki v nočni temi koprneče gleda proti oknu prve izvoljenke svojega srca in doživlja prve sanje ljubezni. Tako mu mineva čas.

Zdajci pa prisluhne.

Koraki? Senca smuka po oni strani ulice in se stiska ob plot.

Postava se vzravna. Z dolgimi skoki hiti dalje.

Milkovič napne vse mišice. Mahoma se je izpremenil v napetega opazovalca; vsi udje se pripravljajo na skok.

Zdaj se postava prime za vrtno ograjo kneginjine vile in se potegne kvišku. Pošastna je videti. Mesečina riše dolgo, spačeno senco čez vso širino ulice.

»Tat!« prešine Milkoviča.

Komaj je to pomislil, že plane in zgrabi neznanca, baš ko hoče zavihtiti nogo čez ograjo.

Utrgan, zamolkel glas.

»Dol, nepridiprav!«

S krepkim prijemom ga potegne Milkovič na tla. Kakor v primežu drži njegovo roko.

»Hej? Izlet v tujo hišo?«

»Gospod —«

Dve žareči očesi strmita vanj. Grd obraz s širokimi kostmi. Štrenasti lasje mu visijo okoli nizkega čela.

»Jaz — saj ne veste —«

»O, pač, prijatelj — vem, da si malopridnež. Le počakaj, grdoba —«

»Ne —« vzkrikne neznanec s pridušenim, obupanim glasom. Obraz se mu odurno spači. Z nenadnim, divjim naporom se iztrga. Milkovič ga nehote izpusti.

»Stoj!« zavpije.

Oni že dirja. Milkovič jo besen udere za njim. A preganjanec je hitrejši od njega. Kakor podlasica šine okoli vogala in izgine v temi. Milkovič nejevoljen obstane.

»Naj bo. Pa naj dirja,« dé sopihaje sam pri sebi. »A tega obraza ne pozabim izlepa.«

»Na čisti zrak!«

Glasno in strastno je Olga Nikolajevna sama pri sebi izrekla te besede.

»Pod milo nebo! Na veter! Brzeti! Leteti!«

Razgreta se smehlja. Oči se ji leskečejo v temni strasti. Moj Bog, ali res ni moči ubiti teh misli na Milkoviča? Njen ponos se upira čudnemu, naglemu čuvstvu, ki jo že nekaj dni vznemirja, da ji časih kri zapolje v srcu kakor ognjen val.

Ne, le čuvstev nikar! Sam Bog si ga vedi, kako je prišel ta človek v Nizzo.

Olga Nikolajevna pozvoni sobarici.

»Recite šoferju, naj pripravi voz pred hišo. Vozila bom pa sama.«

Dekle izgine.

Marja Fedorovna stopi iz sosednje sobe.

»Peljati se misliš? Sama?«

»Da, tetka. Stožilo se mi je po gorah.«

Takoj za Nizzo štrlijo skrajni odrastki provansalskih in primorskih alp v sinje nebo.

»Ne bodi preveč drzna, dete.«

Olga Nikolajevna se zmagosvestno zasmeje.

»Bom, kolikor le morem, tetka.«

»Tako izpremenjena si, dete. Tako — da, časih mislim — oprosti — tako strastno vznemirjena se mi vidiš —«

Olga čuti izdajalsko rdečico, ki ji zaliva obraz. Naglo se obrne v stran.

»Preobleči se moram.«

Hitro odide iz sobe. Čez četrt ure se vrne v avtomobilskem dresu. Kratko, višnjevo krilo, rdeč usnjen jopič, ljubka čepica na laseh. Vsa postava je polna dražestne športne miline.

»Stori mi uslugo in ne bodi prelahkomiselna.« Marja Fedorovna ji šaljivo zažuga s prstom.

»Upam, da me še vidiš živo,« dé Olga Nikolajevna in jo naglo poljubi.

Tisti mah se dekle vrne in pove, da je voz pripravljen.

Eleganten ameriški kabrijolet je, z rdečo, slonovinasto obrobljeno karoserijo.

Olga Nikolajevna sede za vodilo. Kratek pritisk. Motor skoraj neslišno zabrni, in voz tiho potegne.

Olga Nikolajevna se ne ozre ne na desno ne na levo, ko z zmerno brzino pelje po korzu. A mnogi izmed elegantnih izprehajalcev se ustavljajo in gledajo za avtomobilom in njegovo predražestno voznico.

Na robu mesta je. Odprta pokrajina se širi pred njo; v ozadju štrlijo gorski velikani.

Zdaj požene motor.

Kmalu morajo priti prvi gorski ovinki, prve strmine in prepadi. Vratolomna draž je v tem, ko z blazno hitrico drviš mimo njih. Voz zmore vsak klanec, če pojde vse po sreči, lahko pride do vznožja orjaškega Monte Vira. To bi bilo dva tisoč metrov visoko.

»Dirjaj, leti;« kliče tresketajočemu motonu, in voz zbrzi proti prvim gorskim pobočjem. Ljubezen? Oh ne — tega noče, noče!

»Dirjaj, nesi me, motor!«

Pokrajina drevi mimo nje.

Samotna vas. Kokoši, race, psi prhajo preplašeni na vse strani. Ljudje srdito buljijo skozi okna.

Tega, da vozi za njo drug avtomobil z enako hitrostjo, Olga še ni opazila. Saj se ne utegne ozirati. In to, da sedi v tem avtomobilu Peter Milkovič, ni naključje ali je pa morda več kakor naključje. Skratka, dr. Milkovič je vzel v srečni zavesti, da si zdaj, ko mu je prinesla rdeča barva toliko sreče, lahko brezskrbneje kaj privošči, pri monsierju Etiennu, znanem izposojevalcu avtomobilov, izvrsten voz in se odpeljal z njim na izprehod. Človek ne more stati vekomaj pred zaklenjenimi vrati vile ob korzu. Mora se nekoliko razvedriti. Nemara ga spotoma obide srečna misel, kako bi si izvojeval dostop v zaprti raj.

Ob izhodu iz mesta je opazil rdeči avtomobil, ki je v trenutku šinil mimo njega, in spoznal pri vodilu Olgo Nikolajevno.

Toliko da ni od radostne pretresenosti izpustil vodila. V naslednjem trenutku je pa zdrevil za rdečim vozom in se pri tem prepričal, da je njegov stroj res izvrsten, kar mu je zatrdil monsieur Etienne s svojo najsvetejšo častno besedo. —

Vožnja postaja čedalje hitrejša.

Olga Nikolajevna se smeje v veter, ki ji žvižga okoli glave.

Zdaj gre cesta v serpentine, drzno dreví voz skozi ovinke, časih le za ped od prepada ali od navpične stene. Najmanjša neodločnost more tu povzročiti katastrofo.

Olga Nikolajevna negibno sedi za vodilom. In vendar divja v njeni notranjosti še vedno zmešnjava ognjenih misli.

Ohe! — kakor ptica zleti voz po klancu nizdol. Na ves plin! Če bi se le za las zadel ob skalno steno, bi se prevrnil in strmoglavil v globino. Motor daje vse, kar zmore, niti najmanjše motnje ne prenese v tem trenutku — kakor do skrajnosti razbičano srce, ki bi se razletelo, ako bi ga zadel nov pretresljaj.

Groza obide Milkoviča.

Kaj naj pomeni ta vratolomna, blazna dirka? Srce mu utriplje v istem divjem taktu kakor motor njegovega avtomobila. Moj Bog, če bi se tamle pred njim zgodila nesreča, in bi to prečudno bitje, ki mu je ime Olga Nikolajevna — ne, saj ne sme misliti na to!

Kakšno nenavadno dekle!

Grize se v ustnice da mu kri kaplja izpod zob.

Nov klanec, nov ovinek. Milkovič je s svojim vozom tik pod njim. Za kratek hip lahko vidita drug drugega, in v tem trenutku, ko zreta od daleč drug drugemu v žareče oči, se obema nagonsko razodene: Pred menoj beži! — Mene zasleduje!

V tem koščku sekunde začuti Olga Nikolajevna, kako ji obide srce slabosti; čuvstvo velike sreče vzplameneva v njeni duši.

»Ne!« zavpije. Veter ji odnese besedo izpred ust.

Ko šine v naslednji ovinek, dreví Milkovič baš po klancu, ki ga je pravkar prevozila. Neizprosna volja gori v njem: Moram jo dohiteti!

Z žilavo togoto odjeda njegov voz razdaljo, ped za pedjo.

Čuden lov!

Olgi Nikolajevni se zdi, kakor da bi bežala za življenje. Nobenega čuvstva ni več v njej, nobene zmede, nobene druge misli mimo te: Ne sme me dohiteti! Kaj hoče od mene?

Milkovič ceni razdaljo, ki ju še loči. Sto metrov? Osemdeset? Sedemdeset? Dalje, dalje! Nov ovinek! Plin! Na okoli! Dalje. Brzinomer pleše.

Še šestdeset? Ali ni res, da tam spredaj ponehava hitrost? Moj Bog, da ga le motor ne bi pustil na cedilu! Tu se ni moči ogniti. A saj ni misliti, da bi bile do konca same serpentine, vraga!

Dalje, dalje!

»Moram jo dohiteti!«

Minute so kakor žareče večnosti.

Še petdeset metrov?

Tedaj se cesta razširi, strmi steni na obeh straneh se odmakneta in postaneta bolj položni.

Milkovič napne zadnje moči. Njegov voz se vidno pomiče naprej, doseže zadnje kolo rdečega tekmeca — še majhen okret vodila — voz zdrkne počasi mimo prvega — in zdaj brzita drug ob drugem, kakor dva razjarjena tekača, ki vidita cilj pred seboj in se borita za vsak centimeter, za vsako sekundo.

Za hipec se Milkovič ozre na ono stran.

Olga Nikolajevna je bleda kakor smrt. Usta se ji čudno rdeče rišejo v obrazu.

Milkovič požene svoj voz naprej, zavije na sredo ceste, zmanjša hitrost in se postavi čez pot.

Tik za njim zavre rdeči avtomobil.

Peter Milkovič se obrne, si strga avtomobilske naočnike z oči in ohlapno spusti roke z vodila.

S težavo vstane. V rdečem vozu sedi Olga Nikolajevna kakor lutka. Ne gane se.

Milkovič stopi z voza.

Gre k njej.

Vse njegovo bitje je kakor silen vzkrik hrepenenja.

»Olga Nikolajevna —« zajeclja.

Tedaj ona vstane. Njen usnjeni jopič je ves prašen.

Opoteka se nekoliko. Pogled se zajé v pogled.

»Olga Nikolajevna —«

»Da — da —«

Njena usta so odprta.

»Zakaj — ste tu, doktor Milkovič? Kaj hočete — od mene —?«

On vidi strah v njenih očeh in ga razume.

»Ne, nisem slepar, Olga Nikolajevna, nisem pustolovec. Vaših sto tisoč dinarjev nisem zapravil. Vse je v redu. Ali — potem — sem moral za vami. Moral sem vas poiskati! In bodi si, da ste samo plesalka Nižinskaja, ali da ste kneginja Melikova — veliko truda ste mi pripravili —«

Medel smehljaj ji zaplapola okoli rdečih ust.

Kakor lačna strmita drug v drugega.

»Nič — več — nisem mogla,« zašepeta ona. »Ko sem vas zagledala — sem se zbala —«

In omahne. V njegovo naročje. Njeni prsti se mu zagrebejo v ramena.

In zastrmi vanj kakor verno dete.

»Iskali ste me —?«

Milkovič drhti in čuti utripanje njenega srca, v grlu mu je tesno, nič drugega ne more kakor pokimati.

»Tako zelo — me — ljubite?«

»Bolj kakor življenje — —«

In zdajci mu je jasno, zakaj je bežala pred njim, zakaj se je vobče spustila na to blazno vožnjo. Njen obraz, njene oči, njena usta mu izdajajo resnico.

Njegove roke jo ovijejo.

»Ljubim te, Olga Nikolajevna —«

Glava ji omahne nazaj. Njene oči so široke, polne sijanja.

»Peter —«

Prešine ga kakor električni stresljaj. Ni še pozabila njegovega imena!

Tiho je okoli njiju, brezbrežna gorska samota. Sinje nebo jima negibno stoji nad glavama.

In tiho, tiho zašepeče Olga Nikolajevna — kneginja Melikova, ki jo je še majhno božal pokojni ruski car in jo imenoval svoje ljubo dete — tiho, tiho zašepeče zdaj kakor izgubljena ptička:

»Peter. ljubim te.«

Njena usta se mu vzdignejo naproti. Nikoli še niso ustnice tujega moža poljubile teh ust. Nikoli noben mož še ni smel govoriti ponosni Olgi Nikolajevni o ljubezni.

Zdaj je tudi njej napočila ta ura.

Peter Milkovič se nagne k njenemu obrazu.

Čudeži se dogajajo, misli sam pri sebi, samo poiskati jih moraš znati. Najlepša ženska tega sveta sloni ob mojem srcu!

Nato jo poljubi.

Trepet izpreleti njene ude. Čudno, skrivnostno kipenje se zdrami v njeni krvi, in Olga Nikolajevna za trenutek strmé prisluhne, kakor da bi stregla na šum brezmejnega morja.

Nato mu v divji strasti ovije roke okoli vratu.

Tako stojita — objeta — —

Dva človeka, sama na svetu.

Dva — sama pod višnjevim južnim nebom.

4. POGLAVJE[uredi]

»Morda bi bilo bolje, da tega ne napraviva, Mihajlo.«

»Kaj? Strahopetnost te obhaja?«

»Pha! Poglej mi v oči in reci, ali me imaš za strahopetca.«

Obraz Vladimirja Sokolova je res da poln brazgotin, ki jih niso začrtale bolezni. Vsa pristaniška mesta južne Francije pozna; eden tistih je, ki bi še dušo prodali za denar. Malopridnež in pustolovec.

O da, tudi Nizza ima svojo senčno stran. Ulice ima, kjer ne stanuje noben mednarodni potnik. Brloge, kjer se skrivajo temni kavalirji, kakor v vseh mestih tega sveta.

V eni teh ulic stanuje Mihajlov, ki bi moral biti prav za prav že na Ruskem. V zakajeni beznici je srečal Sokolova. Bivšega poročnika v Petrovljevem polku. Garjavo ovco.

Čudno je bilo to srečanje. Nič dolgo ni trajalo, pa sta si podala roke in jela pripovedovati drug drugemu svoje spomine. Šimen Šimnu gode.

Zdaj sedita v pivnici Marcela Ricauta. Družba, ki zahaja semkaj, ni najboljša. Petrolejke se zibljejo nad mizami.

»Natanko mi razpovej vso reč, Mihajlov.«

»Tako mi kazanske Matere božje, Volodja, po denarju diši! Kneginja Melikova je bogata.«

»In to je vse, kar veš?«

Mihajlov govori s tišjim glasom.

»Saj sem ti že povedal, za kaj gre. Sam bi bil že poizkusil — pa nisem pravi človek za takšno reč.«

»A? Nu — po tem takem bi šlo za nekaj, kar navadno imenujejo izsiljevanje,« se zmrdne Sokolov. »Seveda, kdor se da zasačiti, ko pleza čez plot ... Kdo je bil tisti človek?«

»Nekakšen Jugoslovan. Pozneje sem ga zalezoval do hotela. Neki dr. Milkovič. Jugoslovani so prostodušni ljudje, he, he!«

»Ne vem — z vojne pomnim samo toliko, da so pogumna kakor levi,« dé Sokolov. »Nu, nadaljuj.«

»Ta monsieur Milkovič je zdaj prijatelj Melikove. Nedavno tega sem ju videl, ko sta se skupaj peljala v Monte Carlo. Zal dečko je, ha, ha — lepši od polkovnika.«

Mihajlov premolkne in se pokriža.

»Pokoj njegovi duši! Ostal sem jima za petami.«

»Lepo senco sta imela.«

»Hvala, bratec Volodja. Vsa čast tvojim brazgotinam, a nikar si ne domišljaj, da si ti krasotec.«

»Vem, da nisem, Mihajlov. Nadaljuj. Ali me nisi hotel poslati nekam na obisk?«

»Da, na obisk. Ti lahko greš podnevi. Pravijo, da je tako bolj spodobno in pošteno.«

»Pošteno? Lepa beseda. Človeku res dobro de. A da ti tvoje lepe in poštene besede ne bodo šle tako nerade z jezika, pij še kozarček žganja. Prava ruska vodka sicer ni, ampak vtihotapljena danska žitovka. V slast gre pa vendarle. Hej, Ricaut, še dva kozarca!«

Ricaut brez naglice pristopi s steklenico in nalije.

»Dobro naj tekne, gospoda.«

»Tako, Mihajlov, pripoveduj.«

»Da, torej — nemara je bilo dobro, da me je takrat ta človek zasačil. Olga Nikolajevna me pozna in ve, da sem bil Petrovljev sluga. Morda bi bila pse naščuvala name ali me predala policiji, ali bi me bila pa z bičem po obrazu. Bedak sem, bratec Volodja. Vendar, če pojdeš tja — stoj — —«

»Stoj?« ga je oponesel Sokolov in se široko nasmehnil. »Kako si predstavljaš to reč?«

»Javiš se, bratec. Poročnik Sokolov, iz bivšega Petrovljevega polka, in tako dalje. Lepo se obleci, saj veš. Morda ti dam celo denarja, da natakneš kaj spodobnega.«

Sokolov potegne na ušesa.

»Nu, Mihajlov, nadaljuj.«

Brazgotine na obrazu mu rdijo, oči se mu leskečejo.

»Da, torej — javiš se in seveda te sprejmejo. Stara kneginja Marja Fedorovna je sprejela še vsakega ruskega emigranta, ki je rekel, da je ostal carju zvest. Tudi Petrov se je tako prislinil. Hm — in potem glej, da boš govoril z Olgo Nikolajevno v štiri oči.«

»V štiri oči,« ponovi Sokolov.

»In ji pokaži pismo.«

»A?«

»Da, vsa pisma polkovnika Petrova sem spravil. In naj bom tudi na pogled bedak — v resnici znam več od marsikoga, ha, ha. Dobro znam ponarejati pisave. Petrovu sem napravil nekateri potni list.«

»Viš ga, pretkanca —«

»V tistem pismu te tvoj stari polkovnik Petrov vabi, da pridi v Nizzo, ker je tukaj v zelo sitnem položaju. Nu, o tem se še natančneje pomeniva.«

»Prav, bratec Mihajlov. Ne bil bi si mislil, da se porajajo za tvojim nizkim čelom take pametne misli.«

»V pismu bi moralo biti tudi kaj o tem, da se polkovnik Petrov boji, da mu ne bi Olga Nikolajevna stregla po življenju —«

»Zakaj to?«

»Ali si pozabljiv, Volodja, duša draga! Spomni se batjuške Konstantina! Konstantina Aleksejeviča, njegovo svetlost, moža Marje Fjodorovne, so postavili v Petrogradu ob zid. In Olginega očeta, Nikolaja Aleksejeviča, takisto —«

Sokolov bulji vanj. Oči mu silijo iz jam. Nemara da je krivo žganje, nemara da notranja razburjenost.

Mihajlov se zadovoljno reži.

»Da, in potem si prišel v Nizzo in si bil s polkovnikom Petrovim. In tisti večer, ko se je ustrelil, si bil v kazinskem parku in si videl, kako ga je Olga Nikolajevna —«

Njegov glas je kakor dih. Sokolov zamrmra:

»Razumem. Videl sem, kako je Olga Nikolajevna ustrelila Petrova.«

»Tako je.«

Mihajlov se premeteno namuzne:

»Olga Nikolajevna ima Jugoslovana rada. Reciva vsaj, da ga ima, jeli? Najbrže ji misel, da jo utegnejo zaslišati na policiji, ne bo posebno prijetna. Naloga tvoje spretnosti je, da spelješ razgovor do zaželjenega konca: sto tisoč frankov molčarine.«

»Da —«

Sokolov skrči pest na mizi.

»Čedna vsotica.«

»In ne zadnja, da jo le prvič dobiva!«

»Samo da mi ne bi pokazala vrat.«

Mihajlov zmaje z glavo.

»Tega ne bo storila. Prav gotovo ne.«

Sokolov izkuša premišljevati in se pogrezne v molk. Zdaj pa zdaj pomežikne Mihajlovu in zamrmra:

»Vražji človek — vražji človek —!«

Ta zvrne vase nov kozarec.

»Vsak dobi polovico, bratec Volodja! Krasno bova živela, oblačila se bova kakor grofa. Obleka dela človeka!«

In čez čas:

»Denar bova imela, bratec. Potovala bova. Vse bo — samo ti ne bodi strahopeten.«

»Ne bom, duša draga — tako mi kazanske Matere božje!«

In iztegne roko preko mize.

»Velja!«

Mihajlov mu položi svojo okorno šapo v desnico.

»Nič drugega nisem pričakoval, Volodja. Pameten človek si, na pravem mestu imaš glavo.«

»Ha, ha, ta ni napačna! Kje tičiš, Ricaut? Še dva kozarca.«

Sokolov bulji predse in topo govori sam s seboj:

»Mihajlov torej spiše pismo — ta ni bedak, kakor so navadno kmetje izza Volge. S tem pismom grem k Olgi Nikolajevni in ji rečem — Olga Nikolajevna, ji rečem, čast mi je, Vladimir Sokolov, bivši poročnik v Petrovljevem polku, da bi ga vrag. Saj ste poznali polkovnika Petrova, ali ne? Tak prosim lepo, vaša kneževska svetlost! Jaz — da — jaz sem bil vendar v kazinskem parku. Častna beseda! Videl sem, kako ste — nikar se ne razburjajte, knežnja! Zadeva bogme ni taka, da bi jo morali obesiti na veliki zvon. Kdor hoče, lahko spravi vse s sveta. Malenkost! Parole d’honneur!«

Mihajlov se pritajeno reži.

Preveč si pil, bratec. Čas je, da greva domov. Naspi se, jutri se pomeniva več.«

Sokolov si pogladi lase nazaj. Njegove razdejane črte se zravnajo.

»Da, pojdiva,« zajeclja.

Krčevito se zasmeje in udari Mihajlova po ramenu.

»Ptiček pa si, ptiček — ha, ha, sam vrag bi te bil vesel, ha ha, ha!«

Na morskem bregu ležita. Daleč za mestom. Sama. Cvetoče grmovje ju varuje. Pred njima se širi sinja, neskončna gladina morja, ki ga zlati solnce s svojimi svetlimi, migljajočimi odsevi.

Smehljaje se pritiska Olga Nikolajevna lice na Milkovičevo iztegnjeno roko.

»Tako mi je, Peter, kakor da bi te poznala že vse življenje. Pa je vendar šele nekaj tednov, kar sva tako srečna.«

»Olga Nikolajevna — čudež moj,« ji zaljubljeno šepne na uho.

Dva, tri tedne že ne govorita drugega kakor o svoji ljubezni. Nobeden izmed njiju ne sili v drugega, naj bi mu odkril svojo prošlost. Petrovlevega imena še nista izrekla. Samo Milkovič je takoj od kraja priznal, kako je prišel semkaj in kako je zvedel, da je Nižinskaja — kneginja Olga Nikolajevna. In ta mu je odgovorila:

»Nikoli več ne bom javno plesala.«

To je bilo vse. In Milkovič ni delj vpraševal. Popolnoma naravno se mu zdi, da ne bo več plesala, in čudi se le temu, da je bila vobče kdaj plesalka. Ko ji vendar ni bilo treba, misli sam pri sebi.

»Peter, dandanes ni več kneginj. Čeprav me še tako imenujejo, sem vendar samo Olga Nikolajevna.«

»Vem.«

»Saj tudi ne bi hotela biti nič drugega. Nič drugega kakor — tvoja.«

Njegova roka jo tesneje privije k sebi. Sladki vonj njenega telesa ga obdaja. Presunjen čuti spet in spet neverjetno moč njene strasti, ki je v čudnem nasprotju z njeno vnanjo podobo.

»Ljubim te, Olga —«

In pije vonj njenih las in ji poljublja čelo in lica, dokler ne vrže glave nazaj in mu smejé se ne ponudi ust.

Morje jima v enakomernih, drobnih valovih šumi pod noge. V krvi Olge Nikolajevne kipi zmagoslavje prve ljubezni, kakršna se ji nikoli ne bi bila zdela mogoča. Ta ljubezen zdaj prevzema njeno bitje enako brezpogojno in neomejeno, kakor ga je nekdaj prevzemalo sovraštvo.

»Poljubljaj me, Peter, poljubljaj me, da mi usta zgorijo.«

Njene roke se oklenejo njegovega vratu.

Nato zdajci reče:

»Peter, ali te ni strah mojih poljubov?«

Njena veka se pripro. Milkovič nehote čuti skrivnost, ki jo obdaja. Zakaj vprašuje?

»Ti — Peter — odgovori —«

Rahlo zmaje z glavo.

»Strah? Zakaj? Tudi če bi mi tvoji poljubi življenje sesali iz telesa, ne bi mogel drugega kot ljubiti te do poslednjega diha.«

Olga Nikolajevna zapre oči. Sanjav smehljaj se razfrfota okoli njenih ust.

»Ničesar ne veš o meni, Peter. Ničesar ne! Ali veš vsaj to, da je Rusija polna skrivnosti, zločinov in krvi? Rusija je moja domovina —«

»Vem samo, da si pri meni. To mi zadošča.«

»In — ne maraš zvedeti več?«

»Samo če se zdi tebi potreba, Olga. Ljubim te. Prošlost je vsaka temna, ne gre, da bi se je človek dotikal po nepotrebnem.«

»Ne, res ne gre. A prej ali slej ti bom morala marsikaj povedati, Peter.«

»Da — prej ali slej —«

Olga se zdajci vzravna.

»Peter, ali mi verjameš, da si prvi mož, ki me je smel poljubiti? Razen — mojega očeta?«

Prvikrat je izrekla to besedo, odkar se poznata: očeta!

»Verjamem ti, Olga.«

Zamišljeno gleda Olga Nikolajevna na leskečoče se morje. Nato mahoma okrene glavo v stran.

»Peter, ali se nisi čudil, ko sem takrat v kazini stavila zate na ‚rouge‘?« vpraša z drhtečim glasom. »Kaj si mislil? Po pravici povej!«

Milkovič nekaj časa molči, nato odvrne:

»Samoumevno se mi je zdelo, da mi prinašaš srečo. Dovolj časa sem te iskal. To je bilo vse, kar sem mislil.«

Olga Nikolajevna se z rahlim vzdihom spet nasloni na njegovo ramo. Kaj ji je bilo na umu, da je spet omenila te reči? Ali zato, ker jo že nekaj časa preganja misel, da jo je nemara videl — takrat, s Petrovim? Da je bil on tisti, ki je kakor senca prišel v večernem parku mimo nje? A saj noče misliti na to. Peter jo ljubi. In veruje vanjo!

Tipaje seže po njegovo roko. Njene svetle, sinje oči mu zasijejo naproti.

»Rada bi, da spoznaš zdaj tudi Marjo Fedorovno. Tako čudno me že gleda, a vpraša me ne. Vtelešena tenkočutnost jo je. Nikar se je ne boj.«

»Ali ti ne bo očitala, če ji privedeš v hišo takega siromaka?«

»Laskanja se ti hoče, bedaček ljubi?«

»Nu, poizkusiva,« jo podraži.

»Torej — za grofa bi te imela, če te pogledam!«

»Vraga! Mislim da so grofje dandanes na pogled bolj klavrni kakor navadni ljudje.«

»Hotela sem reči, za grofa starega kova,« ga veselo pouči Olga; »za takega, kakršni so se sukali na ruskem dvoru.«

»A, tako! Torej za imenitnega mladega grofa iz zaljubljenega romana —«

»Ali pa za kakega odličnega sleparja.«

»Moj Bog!«

»To je še imenitnejše! Sleparji igrajo tudi kneze, kadar je treba.«

»Nu da, posebno v filmih.«

Ona mu zatisne usta, on pa porabi priliko, da ji korenito poljubi roko. Olga Nikolajevna smehljaje se gleda njegovo zaljubljenost.

»Pa tole?« ga poredno vpraša in mu ponudi še drugo roko.

»Ljuba, buba,« zajeclja.

»A zdaj morava iti, Peterček moj. Teta pri obedih gleda na točnost, zlasti opoldne. Popoldne se pa spet vidiva, da ti povem, kdaj smeš priti. Mislim, da priredi teta prihodnje dni spet majhno domačo zabavo. Še vedno ima rada družabnost. Prevelike družbe tako in tako ni nikoli. To utegne biti najboljša prilika, da se seznaniš z Marjo Fedorovno.«

Nato odideta. Ob morju stopata, pod pazduho se držeč. Šele ko se prikažejo prve vile, jameta hoditi drug zraven drugega kakor dva tujca, a zdaj pa zdaj se vendarle roka skrivaj dotakne roke, in njuni pogledi ponavljajo: Ti in jaz, jaz in ti — midva veva, kako je z nama, ljuba moja, predragi moj!

Čez kako uro sedi Peter Milkovič v svoji sobi za pisalno mizo. Že nekaj dni ga obhaja kar čudno veselje do ustvarjanja. To novo, vznemirjajoče ljubezensko doživetje je zbudilo v njem vse nekdanje umetniške moči. Tako mu je, kakor da mora dati vsemu temu nekakšno obliko, ako noče, da ga notranja napetost zaduši.

Kako je že rekel doma prijatelj Berger, ko mu je pripovedoval o svojem prvem čudno usodnem srečanju z Nižinsko? »To je začetek filma!«

In res, ali ni vse, kar je doživel od tistega usodnega večera v svoji pisarni, kakor fantastično-romantičen filmski trak?

Da, tako stoji nad beležkami, ki se mu nabirajo že nekaj tednov — in med vrsticami se zdaj pa zdaj ponavlja ime Olge Nikolajevne, zapisano z drhtečo roko — —

Nekaj prizorov je že izdelanih. Vsa reč bo tak filmski rokopis, da si režiser Berger ne more želeti boljšega.

Kako se bo dejanje razvijalo — zastran tega si Milkovič ne beli glave. To in ono je sicer že začrtal, a konec koncev bo menda usoda sama narekovala kako in kaj. Kakor v sanjah ga obhajajo slutnje čudnih, presenetljivih zvez in razpletkov.

Počakati je treba.

Nekaj ur sedi tako za pisalno mizo ter premišljuje in zapisuje, gradeč vrsto novih »slik«.

Nato porine rokopis od sebe in vzame iz predala list belega papirja. Prišlo mu je na misel, da bi pisal svojemu prijatelju drju Bergerju; zdi se mu, da ga je ves ta čas kar grešno zanemarjal. To je treba popraviti. Sicer ga pa samega tišči, da bi se nekomu izpovedal te prevelike sreče. Berger je gotovo že v skrbeh.

Pismo začne takole:

»Tisti, ki je ozdravel od svoje lahkomiselnosti in zaljubljenosti v neko Lino Lindi, Ti sporoča, da živi že nekaj časa v Nizzi, kjer je našel prečudno, pravljično srečo. Skratka: ljubim. Ljubim brezmejno, in brezmejna ljubezen je moje plačilo!!«

Tu se Peter Milkovič oddahne.

Hudomušno se namuzne in zamrmra:

»Pri tem stavku se bo vrli Johnny, kakor ga poznam, nekoliko zmrdnil in pomislil: Peter Milkovič je nepoboljšljiv. Najprej demonska filmska diva, zdaj pa ruska plesalka. Nu, dragec, čudil se boš.«

In smehljaje se piše dalje.

»Oh, pardon!«

Olga Nikolajevna se hoče naglo umakniti skozi vrata, ki jih je pravkar odprla.

Marja Fedorovna ji smehljaje se migne, naj pride noter.

»Prav nič ne motiš. Prosim, stopi bliže in dovoli, da ti predstavim novega člana emigrantske kolonije v Nizzi.«

Olga pristopi. Razburjenje skrivne ljubezenske ure na obali ji še podrhteva v krvi. Marja Fedorovna predstavlja:

»Vladimir Sokolov, bivši poročnik v carski armadi. Prišel je s priporočilom Vasilija Konstantinoviča Kurnonskega. Šele nekaj dni biva tu.«

Sokolov se globoko prikloni.

»Moja nečakinja — Olga Nikolajevna Melikova.«

Začudeno in ponosno gleda Olga Sokolovu v brazgotinasti obraz. Na pogled mu ni kaj reči. A njegov obraz ji je neprijeten. Komaj opazno nagne glavo.

Marja Fedorovna hitro dodá:

»Gospod Sokolov je tu še tujec. V Petrogradu so mu prizadejali veliko gorja. Do skorajšnjega svidenja, gospod Sokolov.«

To rekši mu poda roko.

Sokolov se globoko skloni nanjo. Ko se tudi Olgi Nikolajevni spoštljivo prikloni, pritisne stara kneginja na zvonilni gumb, da pokliče iz predsobja slugo, ki naj spremi gosta do hišnih vrat.

»Čuden obraz,« dé Olga Nikolajevna, ko ostaneta s teto sami.

»Povedal mi je svojo zgodbo. Izmed tistih je, ki so se borili za carja.«

»Saj ga ne poznaš, tetka. Zdi se mi, da je tvoja dobrosrčnost zelo lahkomiselna. Vsakega emigranta sprejmeš. ki se zglasi.

»Človek mora pomagati svojim bližnjim, dete.«

»Kakopak. Samo —«

Olga skomigne z rameni.

»Ni mi ugajal, tetka.«

»Imel je priporočilo od Vasilija Konstantinoviča. Ali ti to ne zadošča?«

»Vrli general je prav tako dobrodušen kakor ti.«

General Kurnonskij je knjeginjin posebni prijatelj. Prej je bil najbližji zaupnik njenega moža Konstantina Aleksejeviča. Ko se je začela velika zmešnjava v Rusiji, se je tudi on še za časa rešil čez mejo. Zdaj živi starec že nekaj let v Nizzi, in vsi ruski begunci se zbirajo okoli njega. Sedemdeset let mu je, in zrak, ki je tako malo podoben ruskemu, mu ne prija. Vsi ga spoštujejo kot enega izmed veljakov na nekdanjem carskem dvoru. Bistri pogled, ki ga je tiste dni imel, ga je pa zapustil. Kdor ga hoče zvoditi za nos, nima Bog si ga vedi kako težkega posla.

»Tako zelo si se izpremenila, dete,« reče Marja Fedorovna in spet pazljivo pogleda Olgo Nikolajevno. »Sam cvet te je! Ogenj ti žari v očeh. In zdaj si celo zardela. Prej tega nisem opažala pri tebi. Že nekaj časa si vsa drugačna.«

Olga Nikolajevna zloži ozke roke.

»Da, res je,« pravi.

»Olga!«

Nejeverno ostrmi stara gospa. Slutnja se drami v njej.

»Olga — dekle — detece —«

Kratek molk.

Skozi okna se leskeče morje kakor velikanski, izpreminjast dragulj.

Tiho se oglasi vprašanje stare kneginje:

»Čigav poljub te je prebudil?«

Olga Nikolajevna zardi do las.

»Da, tetka — ljubim! Velika sreča je vendarle prišla. Zdaj vem, da je ljubiti slajše kakor sovražiti. Ljubim — Bogu bodi hvala za to.«

»Kdo je izvoljenec tvojega srca?«

»Jugoslovan, tetka, odvetnik. A to je postranska reč, jeli da?«

Marja Fedorovna se vzlic svojemu presenečenju nasmehne.

»Menda je postranska reč — za tistega, kdor ljubi! Kako mu je ime?« »Dr. Peter Milkovič.«

Spogledata se. In zdajci vrže Olga Nikolajevna, premagana od burje svojih čuvstev, Marji Fedorovni roke okoli vratu.

»Tetka, spoznati ga moraš. To ti je najboljši človek na svetu. Ali mi verjameš, da sama ne vem, kako je prišlo? Bilo je kakor v pravljici.«

»I, seveda. Ljubezen je zmerom kakor pravljica. Ljubo, ljubo detece.«

»Ali si huda name?«

»Moj Bog — zakaj neki?«

»Daj, tetka, povabi ga —«

»Seveda, dete. Kako bi ti mogla odbiti to prošnjo. Tisti, ki je znal razvneti srce Olge Nikolajevne, me zanima bolj od vsega na svetu.«

S temi besedami se nagne k njej in jo poljubi.

»In zdaj povej, kako se je zgodil ta čudež!«

Vladimir Sokolov se vrača skozi mesto v svoj hotel. Zadovoljen je s seboj. Začetek podjetja se mu je posrečil. Tako preprosta, kakor se je zdela Mihajlovu, stvar seveda ni.

Sokolov je vse dobro premislil. Kdo ve da je bil nepridiprav? Samo Mihajlov. Odkar je pa zlezel v svojo najboljšo obleko, se preselil v razmeroma spodoben hotel in stopil s svojimi starimi vojaškimi listinami do Vasilija Konstantinoviča, je spet pošten človek.

Do tod je šlo vse kakor po nitki.

Zdaj gre za to, da se ne prenagli. Najboljše so zmerom tiste kupčije, ki jih opraviš s hladno glavo.

Zvečer jo mahne v beznico Marcela Ricauta, kjer ga Mihajlov, ves radoveden, že pričakuje.

Pri Ricautu je vse nabito. Iz Marseilla je prišla truma mornarjev na dopust. Nizzo si hočejo ogledati! Mornarji iztaknejo zmerom na prvi mah najbolj zloglasne beznice; naj hodijo po Hamburgu, Buenos Airesu, Friscu, Šanghaju ali Nizzi, povsod zajadrajo nazadnje v kako pivnico, kjer jim ni treba brzdati svojih čuvstev.

Marcel Ricaut je mož na svojem mestu. On ve, s kom ima opravka. Kakor bi trenil, so pri rokah dekleta, poslednje hrepenenje vseh mornarjev, ki so se na širokem morju kdo ve koliko časa otepali z valovi in viharji.

Ko stopi Sokolov — zdaj ni več elegantni »carski poročnik« — v lokal, se prav kar razkazuje črnolasa Yvonne, dekle strastne lepote in polno temnih nagonov, Prej je bila igralka, a nevarno nagnjenje njene nature jo je zvabilo na spolzko pot. Zdaj tingeltangljá po vseh mogočih brlogih Azurne obale in bakhantsko trosi svojo naklonjenost in življensko moč.

Črno Yvonno jo imenujejo. Prej ali slej bo klavrno poginila ob cesti ali na kupu slame.

V ognjenordeči obleki stoja sredi čudnega, zakajenega prostora in poje dvoumno pesem. Pogledi moških visijo na njeni vitki, od strasti drhteči postavi kakor pogledi zveri, ki v džungli prežijo na plen. Klavir hripavo odbija spremljavo, in hripavo rjovijo mornarska grla pripev.

Divje ploskanje poplača »umetnico«, ko z iskrečimi se očmi pogleda okoli sebe.

Zdaj je opazila Sokolova. Sokolova, potepuha vseh pristaniških mest. Spoznata se, in Yvonne plane proti njemu kakor divja.

»Volodja, kje sva se zadnjič videla?«

»V Cannesu,« se zasmeje in ji položi roko okoli pasu.

»Nisi me več hotel poznati — kako časih nanese — kaj — ha, ha, ha —«

V grulečem smehu kaže sijaj svojih zob.

»Tistega je že konec, Volodja — ti si mi bil zmerom najljubši.«

Potegne jo s seboj proti Mihajlovu, ki ga je pravkar opazil.

»Domenek imaš, Volodja?«

»Da, a to ne brani, da ne bi ostala z menoj. Saj nisi klepetulja in vest imaš takisto kosmato kakor jaz.«

Yvonne se privije k njemu.

»Da sva se našla! Kakšna reč, Volodja!«

Sokolov čuti, kako ga je mahoma spet obšla stara, usodna strast do te ženske. Lepa je, lepa kakor sam smrtni greh.

»Pozno prihajaš, bratec,« zarenči Mihajlov. Nerodno se prikloni Yvonni in se nato molče in vdano zagleda vanjo.

Neutrudno razbija klavir. Plesalke se razstavljajo na tesnem plesišču med mizami. Zrak je dušeč. Angleški, francoski, španski, nemški, italijanski glasovi se zlivajo v obči hrup. V gostih progah sivega dima, ki se vzdigujejo pod strop, so ljudje podobni senčnim prikaznim.

Sokolov s pritajenim glasom govori v Mihajlova. Črna Yvonne ga samo na pol posluša, a toliko vendar razume, da gre spet za nekakšen »posel«. Nagne se k Sokolovu in šepne:

»Kaj dobim pa jaz, če pojde vse po sreči?«

Večerna vročica ji gori v očeh.

»Kar boš hotela, Yvonne. Samo potrpeti še moraš.«

Čez nekaj časa Sokolov in Mihajlov odideta. Yvonne še ostane, ker mora plesati: Ricaut je ne plača zaman.

Ko sta prišla iz stranskih ulic na bolj oživljene ceste, se v svetlem krogu ulične obločnice zdajci ustavi pred Mihajlovim neki pešec, nato pa presenečen odskoči.

»Kaj ne, da se poznava?«

Mihajlov se naglo zbere in odločno zmaje z glavo.

»Ne spominjam se, monsieur.«

»Ha, ha —«

Tujec ostro premeri Sokolova, kakor da bi si hotel v trenutku zapomniti njegov obraz.

»Škoda — nu, kakor vidite, se je v Nizzi težko skriti. Pa je menda povsod na svetu tako.«

To rekši se pikro nasmehne in gre dalje.

Mihajlov potegne Sokolova s seboj. Ta se ošabno zmrdne. Šele zdaj utegne vprašati:

»Kdo je bil?«

»Tisti, ki me je ponoči zalotil pred vilo ‚Nikolajevko‘.«

»Hvala. Reči moram, da ne bolehaš za preveliko hladnokrvnostjo. A zdaj se podvizaj. Ta okolica ni zate. Lahko noč. O meni boš že še slišal.«

Nobeden izmen njiju ne misli na to, da bi utegnilo imeti to slučajno srečanje še zle posledice.

V parku vile »Nikolajevke« gorí na stotine pisanih lampijončkov. Pogled je pravljično lep. Hiša je živo razsvetljena, na terasi sedijo gostje, kolikor se jih ne izprehaja po parku. Majhna italijanska godba igra. Sluge tekajo s polnimi pladnji okoli, vsak lahko neprisiljeno jé, naroča, si postreže in pije, kjerkoli in kadarkoli ga je volja.

Te zabave pri Marji Fedorovni so priljubljene prav zaradi svoje neprisiljenosti; na njih ni ne napetosti ne zadrege. Kneginja zna prirejati veselice. Vsak se čuti »kakor doma« in se vendar zaveda, da diha v ozračju, ki ga le malokatero prekaša z odličnostjo.

Prozorno sinje se boči južno nočno nebo kakor čudovita gledališka kupola. Morje tiho šumi. Rahlo klokotaje skačejo valovi na breg in se zaganjajo po njem navkreber. Časih se oglasi preplašen, srebrn dekliški smeh, kadar katera izmed gospodičen ob strani svojega spremljevalca zdajci opazi valove v nevarni bližini svojih drobnih nožic.

Nežno drhtijo glasovi godbe v ozračju. Z mehkim, medlečim glasom poje goslač italijansko narodno psem, ki jo zaljubljenci ponoči prepevajo dekletom ob spremljanju mandoline, kadar je ura prepolna hrepenenja in vonja cipres.

Marja Fedorovna se z nasmeškom obrne k Milkoviču, s katerim sedita pri mizici ob znožju terase. Olga Nikolajevna sedi zraven Milkoviča. Gospodinja se je morala pošteno truditi, preden je ujela te četrt urice za nemoten razgovor z njim. Dolžnosti jo kličejo zdaj sem, zdaj tja, in dobri Vasilij Konstantinovič, sključen, suh gospod z dolgo belo brado, se tudi zdaj že spet ozira s terase in je išče z očmi.

»Nu, gospod doktor, vendar si vas že lahko nemoteno ogledam. Nikar mi ne zamerite: toliko jih je, ki mi hočejo poljubiti roko.«

»Vaša dobrota me zelo osrečuje.«

»Ali ste že bili v Rusiji?«

»Na žalost ne. Dohodki srednje zaposlenega odvetnika v moji deželi navadno ne dovoljujejo takih potovanj.«

Marja Fedorovna se veselo zasmeje.

»Kakor nikjer ne, gospod doktor. A človek mora biti optimist, kaj ne?«

»Iz vsega srca. To je tudi vzrok, da se zunaj poklica udejstvujem v literaturi.«

»Prelesten humor imate. Vsekako je ta optimizem obenem vzrok, da ste prišli v Nizzo.«

»Prej bi rekel, usoda, gospa kneginja.«

»Aha!«

Marja Fedorovna mu z rahlo, žensko prekanjenostjo pomežikne.

»In — ste li zadovoljni z usodo.«

»Zadovoljen — kako siromašna beseda v tem primeru!«

Roka Olge Nikolajevne se pod mizo dotakne njegove. Njegovi prsti jo krepko stisnejo.

Marja Fedorovna se dobrotno nasmehne.

»Želim vam, da bi bili zmerom zadovoljni. In veselilo me bo, če boste v bodoče pogosteje prihajali k nam. Olga Nikolajevna Pavlovna temu gotovo ne bo ugovarjala.«

Peter Milkovič si je na prvi mah osvojil njeno srce.

Goslač pravkar spet poje medlečo serenado, ki seveda govori o luni.

»Kaj bi bilo, če bi šli z Olgo na obalo pogledat, kako se toli slavljena luna potaplja v morje,« dé poredno stara kneginja in vstane. »Sicer bosta pa kmalu lahko občudovala umetni ogenj. Mislim, da se mora vsak čas pričeti.«

»Tetka, zaljubila bi se vate, če bi bilo še treba,« vzklikne Olga Nikolajevna. A prav ta mah stopi k mizi Vasilij Konstantinovič.

»Oh, moj zvesti. Da, prosim, spremite me na teraso,« reče Marja Fedorovna, in stari carski general ji s smešnim, viteško-gizdavim priklonom ponudi komolec.

Milkovič in Olga Nikolajevna kreneta v globino parka.

»Ta tvoja tetka, Olga, je prečudna ženska.«

Olga se privije k njemu.

Na prvi pogled si ji bil po godu, Peter. Že prejle mi je povedala na uho. Vsa srečna sem, da je tako!«

Velik in srebrn visi mesec nad morjem. Čolni veslajo nedaleč od obale. V njih sedijo ognjarji, ki pravkar končavajo zadnje priprave za bengalsko pašo očem.

Na ozki, temni stranski stezi se pokaže moška postava. Srajca se mu belo zablešči v izrezku fraka, ko pohiti z urnejšimi koraki skozi svetlobni krog nekega lampijona.

Ta mož je Vladimir Sokolov.

Tudi on je dobil vabilo na veselico. A doslej se je skrival med množico gostov in ostajal v ozadju. Zaman je izkušal začeti z Olgo Nikolajevno razgovor! Pozdravila ga je samo, kolikor zahteva spodobje. Pa on je ni izpustil izpred oči, in tako je izza grma prisluškoval tudi njihovemu razgovoru v treh in se ni malo ustrašil, ko je spoznal v gospodu zraven Olge Nikolajevne prav tistega, ki ga je srečal oni večer, ko sta se z Mihajlovim vračala od Ricauta.

A takoj nato se je pomiril. Temu Jugoslovanu, Olginemu zaročencu, se tako in tako ni treba bogvekaj približati. Njegov cilj je: govoriti z Olgo Nikolajevno v štiri oči. Nič drugega.

Zdaj ju pritajeno zasleduje.

Čez nekaj minut zasršijo nad morjem prvi svetlobni brizgi, ki jih gledajo gostje z obale in z vrtne terase vile »Nikolajevke«. To je prizor, kakor da bi ga bili vzeli iz »Tisoč in ene noči«. V čarobno se izpreminjajočih barvah se zrcali vsa ta krasota v morskih valovih.

Peter Milkovič sanjari ob teh čudesih. Nenavadne misli mu rojijo po glavi. Pred nekaj meseci je bil še ubog, zbegan, v ljubezni razočaran srečolovec, ki mu ni ostajalo nič drugega, kakor svinčenka. In potem ni obveljalo: Z Bogom življenje! — ampak: Z Bogom nesrečna prošlost! Začel se je nov nemir, novo obupno iskanje! Z zadnjimi denarji v žepu se je spustil v široki svet.

In spet je bila Nižinskaja tista, ki ga je rešila! Prav za prav pa sploh ni Nižinskaja, ampak Olga Nikolajevna. In zdaj stoji tu, ob strani najlepše žene, ki ga ljubi, in gleda umetni ogenj na vrtni veselici ruske kneginje, ki je njen gost!

»O čem sanjaš, Peter? O čem?«

Sladek, nežen glas mu šepne to vprašanje na uho. Mehka dekliška roka se dotakne njegove desnice.

Nagne se k njej.

»Ti — princesa mojih sanj!«

Kmalu nato je prizor prasketajočih isker končan, in gostje se ob živahnem razgovoru in smehu razkropijo po vrtu in po hiši.

Godba vabi s plesnimi ritmi.

Marji Fedorovni se spet posreči, da najde sredi trušča nekaj minut za Petra Milkoviča. Mladi konte Marino, eleganten italijanski aristokrat, med tem povabi Olgo Nikolajevno na ples. Ne more ga zavrniti, saj sama čuti, da je dosled kar preveč zanemarjala ostale goste.

In tako krene z njim na plesišče, ob znožje terase, kjer se truma mladih dvojic že ziblje po čuvstveni melodiji najnovejšega tanga.

V senci ciprese stoji Sokolov. Oči mu gorijo.

Negibno stoji. Čaka.

Na svoj trenutek preži. In ta mora priti, ko bo tango končan in se začne naslednji ples.

Igra za veliki dobitek se pričenja.

Ples je končan. Konte Marino hoče odvesti Olgo s plesišča. Tiho, nujno ji prigovarja. Tudi on je vesel, da jo ima nekoliko zase. Toliko časa je hrepené čakal tega trenutka!

Nejevoljno reče Olga Nikolajevna:

»Oh, nehajte že, konte. Zaman je.«

Nov ples se prične.

Kar vesela je, ko se ji zdajci prikloni drug gospod in jo poprosi za ples. Tako je vsaj rešena konteja! Ta se umakne — kaj pa more drugega!

Šele zdaj sporna Olga Nikolajevna svojega novega plesalca. Nekoliko se ustraši in le mehanično napravi prve korake plesa.

»O — gospod Sokolov —«

»Presrečen sem, vaša svetlost.«

»Zaradi česa?«

Njen glas je ostrejši, nego bi sama hotela.

Sokolov nekaj časa molči.

Molče se gibljeta po melodiji med ostalimi dvojicami. In zdajci dé Sokolov kratko:

»Zato, ker morem govoriti z vami v štiri oči.«

Olga Nikolajevna se zdrzne.

Mahoma obstane.

»Da ne bi pozabili, s kom govorite, monsieur!«

»S kneginjo Olgo Nikolajevno Melikovo, ki je bila pri polkovniku Petrovu v poslednji minuti njegovega življenja,« se drzno odreže Sokolov.

Olga prebledi.

Strmo ga pogleda. V prvem trenutku se niti ganiti ne more. Kje naj bi slutila, da postavlja Sokolov na eno karto!

Nato mu iztrga roko in se obrne. Sokolov ji sikne na uho:

»Rad bi govoril z vami — zaradi vas! Imam pismo, ki mi ga je pisal Petrov. Moj starešina je bil — in moj tovariš. Takrat — tisti usodni večer — sem bil v kazinskem parku. Ne bodite nespametni!«

Olga zadrži korak, vse njene misli so zdajci kakor klobčič, ki se je nerazrešljivo zamotal. Za Boga, kaj ve ta Sokolov? Mahoma se spomni sence, ki je takrat šinila mimo nje, tik pred klopjo, s katere je bila vstala.

Pa ne, da bi bil tisti človek Sokolov?

Saj vendar trdi, da še ni dolgo, kar je prišel v Nizzo!

»Zaradi vas,« ji ponavlja spet in spet.

Torej — on je bil, pomisli. In vrže glavo nazaj in stisne ustnice.

Dobro, vedeti mora, kaj ji hoče povedati. Bolje je vedeti vse kakor tavati v negotovosti.

Z mirnim glasom odvrne:

»Ne vem, kaj bi mi imeli povedati tako tažnega — in še v štiri oči. Vendar, ker tako nujno prosite —«

V njegovih očeh se zablisne.

»Hvala vam.«

Zavila sta na stransko pot. Glasovi drugih gostov se izgubljajo za njima, godba ju komaj še dohaja. Tu sveti le kje pa kje kak lampijon, nekaj jih je že dogorelo.

Olga Nikolajevna obstane.

»Prosim? Nimam mnogo časa.«

Kratko, ošabno, določno.

»Vem, da vas monsieur Milkovič že čaka, a to pot bo moral potrpeti. Ne njemu ne vam ne more biti do tega, da bi se policija ukvarjala s to zadevo.«

»Kaj hočete od mene?«

Olga Nikolajevna nejasno čuti, da ravna neumno, ko trpi predrznosti tega človeka. Zdaj vidi, da je imel že od začetka svoje posebne, dobro premišljene namene. Mržnja, ki jo je na prvi pogled obšla do njegovega obraza, je bila gotovo upravičena.

»Povedati vam hočem, knežnja, da je moj tovariš Petrov, čeprav vas je ljubil, že naprej slutil, da mu preti od vas nevarnost. Pisal mi je. Lahko vam pokažem njegova pisma —«

Olga čuti, kako ji srce počasneje utriplje in kako ji postajajo udje težki. Najrajši bi udarila tega moža z brazgotinastim obrazom v drzno lice, a moči jo puščajo na cedilu. In v tem sliši sebe, ko s tujim glasom reče:

»Nesramni ste!«

Vladimir Sokolov to velikodušno presliši.

Pritajeno nadaljuje:

»Polkovnik Petrov mi je pisal, da je imel zaradi vas velike troške. Izgubljal je pri igri — in ker me je skrbelo zanj, sem prišel. Da, oprostite: res je, da sem bil že prej v Nizzi, nego sem rekel vaši teti. Laž v sili, kaj ne? Človek ne more blekniti vsega na prvi mah. Vsak ve, kaj se spodobi —«

»Seveda —« zamrmra Olga Nikolajevna.

»Nu, dobro. Tisti večer sem bil tudi jaz v kazini. Da —«

Kratek molk.

Ali ni v grmovju nekaj zašumelo? Morda miška, ki gloda suho vejico. Od daleč se sliši godba. Lahkoten ženski smeh. Vse to se oglaša kakor v sanjah. In nekje me pričakuje Peter, pomisli Olga, in mraz jo izpreleti.

Mesečina curlja skozi vejevje. Ali ni Sokolovljev obraz podoben peklenski spaki?

»Da — če se ne motim, je bilo dvaindvajsetega aprila, jelite? Šel sem v kazinski park. Lepa, višnjeva noč je bila. Prav taka kakor nocoj. Izprehajam se in mislim na Petrova, zakaj videl sem ga, kako je izgubljal. Kaj ne da? Tudi vi ste ga videli, jelite?«

Čim delj Olga Nikolajevna molči, tem drznejši postaja Sokolov.

»Da — in tedaj vas zagledam, kako prihajate s Petrovom po stezi —«

Spet premolkne. Ali je bilo tako ali ni bilo?

Olga Nikolajevna molči.

Sokolov se v mislih že raduje zmage.

»Stal sem nedaleč od klopi, kjer se je zgodilo —«

»Ne!«

Truden, izmučen je njen vzklik, kakor dih.

»Pač,« zmagoslavno vztraja Sokolov, »tako je bilo, nič drugače. Nekaj časa ste sedeli s Petrovim na klopi. Govorila sta, Petrov je postal vsiljiv — kar nespodobno. Prav za prav — da sem bil v vašem pložaju — tudi jaz bi bil —«

»Meša se vam!«

»O, prosim —«

Sokolov je vajen vse hujših reči. Takih malenkosti niti ne sliši.

»Kaj trdite, da ste slišali?«

»Menda sem že namignil —« se obotavlja, Kavalir.

Olga Nikolajevna čuti, kako se ji vrača prisotnost duha. Strašno ukletje, ki ji je pravkar še ohramljalo ude, ponehava.

»Kaj pravite, da ste videli?«

»Ali hočete res natanko slišati, Olga Nikolajevna? Mislil sem —«

Samozavest ga mineva.

»Govorite že!«

»Nu, če vam je do podrobnosti — saj veste: nastavili ste samokres —«

Glas mu zastane.

Obraz Olge Nikolajevne je mrtvaško bled.

»Videl sem vas,« šepne Sokolov. »Poštenje in zvestoba do tovariša Petrova me vežeta — čeprav je mrtev!«

»Torej ste — pravite, da ste —«

»Oh, pomirite se. Če prav premisliva — polkovniku Petrovu ne more zdaj niti najboljši tovariš več pomagati, nobena zvestoba ga več ne oživi. Zato pa — nu, mislim, da v to zadevo ni treba vlačiti policije. Prosim, spodoben človek sem. Dobre namene imam z vami! Priznali boste, da sem dolgo čakal, preden sem sklenil izpregovoriti z vami o teh rečeh. Vidite, siromak sem, boljševiki so me spravili čisto na nič. Vi imate pa vsega dovolj. V obilju živite — ali ne? Znal bom molčati. Častna beseda! Za carja sem se boril. Zastran vsote se menda ne bova prepirala, kaj? In kneginji Marji Fedorovni tudi ni treba omeniti. Čemu neki? Prosim, saj bova še govorila — —«

Tedajci obmolkne.

Prepaden ji pogleda v dekliški obraz.

»Torej — denar?«

Vprašanje je bilo kakor dih, a vendar nevarno. Njen glas je leden, čudno grozeč.

»Denar — da — kakopak.«

Previdno se umakne za korak. Vajen je misliti na vse slučajnosti in si vselej rad zavaruje hrbet.

»Kdaj se dogovoriva?« vpraša.

Kratek molk.

»Dogovoriva?«

Ali je res, da stopa Olga Nikolajevna počasi proti njemu? Drži se, bratec ne daj se osupiti!

A že mu buhne njen glas kakor žareča sapa v obraz.

»Lopov!«

Sokolov se blago, samozavestno nasmehne:

»Prosim, kakor izvolite. Čakal bom do —«

Tisti mah se zgodi nekaj, česar nista pričakovala, ne on, ne ona.

Iz teme se iztegne roka.

Zelo resnična, zelo žilava roka.

Kakor železen primež zgrabi Sokolova za ramo. Ta se po bliskovo okrene.

Olga Nikolajevna tiho vzkrikne.

»Peter —«

»Oprosti, Olga, iskal sem te in sem tu začul tvoj glas. Splazil sem se bliže. Popolnoma fair res ni, a zdi se mi, da je bilo koristno —«

Tako govoreč stopi ves iz sence dreves.

Njegove črte so nepredirne.

Jekleno zapiči Sokolovu oči v obraz, ne da bi izpustil njegovo ramo.

»Kaj ne, da se poznava?« vpraša hladno.

»Poročnik Sokolov,« odvrne ta hladnokrvno, s težavo premagujoč trepet, ki se ga polašča.

»Poročnik Sokolov! Tak tako. Častnik!«

»Gospod — kaj želite? Moja navada ni, da bi se dajal izzivati —«

Milkovič mu še vedno žareče strmi v oči.

»Tak takšni častniki so tudi na svetu!«

Sokolov hoče odskočiti, a tisti mah mu pljusne Milkovičeva desnica v obraz.

Sokolov se opoteče; planil bi na nasprotnika, toda Milkovičev prijem je kakor jeklena spona.

»Upam, da mi pošljete jutri kaj novic o sebi, monsieur Sokolov. Stanujem v hotelu ‚Miramare‘.«

To rekši se obrne k Olgi.

Ta se nasloni na njegove prsi. Sokolov omahne skozi grmovje v temo.

»Peter —«

Krepko jo ovije z roko in jo potegne k sebi. Olga krčevito zaihti.

»Ne joči, Olga, ne joči.«

»Peter, kaj si moraš misliti!«

Vzdigne ji obraz, skrivnosten smehljaj je v njegovih črtah.

»Mislim, da sem zato na svetu, da te varujem. Olga. Zmerom, zmerom. To je vse.«

»Peter, slišal si — to je strašno. Moram ti —«

On zmaje z glavo.

»Ne zdaj, saj še utegneš. Verujem vate, Olga!«

Malone slovesno mu pogleda v oči.

»Močan si, velik si —«

Nagne se k njej in jo nežno poljubi na usta.

»Pojdiva zdaj, Olga. Poslušaj godbo, kako igra.«

Cez uro ali kaj se Milkovič poslovi. Marja Fedorovna se na tihem čudi temu nekam naglemu odhodu. In ko se tudi Olga Nikolajevna umakne v svojo sobo, z izgovorom, da se ji je glava razbolela, zmaje stara kneginja zamišljeno z glavo.

V samoti svoje sobe zarije Olga Nikolajevna vroči obraz v blazine. Na ustnicah ji še gori poljub, ki ji ga je Milkovič skrivaj dal za slovo, in v duhu še sliši njegove zadnje besede: »Mirno spi, ne pozabi, da mislim nate.«

Toda njegov obraz je bil resen, ko je tako dejal.

Kaj je neki mislil? Moj Bog, kakšno mnenje mora imeti o njej? Kako strašno je, če človek ne more govoriti!

V otroško vdani prošnji sklene roke.

»Bog nebeški, Ti veš, da ga ljubim. Daj, da se vse dobro konča. Izpreobrnil si me od sovraštva k ljubezni — ohrani mi jo zdaj!«

Milkovič še bedi. Nobene trudnosti ne čuti. Nocojšnja veselica mu je vendarle močneje vznemirila dušo, nego je pokazal Olgi. Razgovor, ki ga je poslušal — vsake besede ni mogel razumeti — mu spet obuja spomin na dogodek v kazinu pred nekaj tedni in na to, kar je videl v parku. Z vsemi živci občuti skrivnost, ki visi nad življenjem Olge Nikolajevne.

Zakaj je bila plesalka? Menda ni živa duša vedela, kdo se prav za prav skriva za »Nižinsko«.

Skrivnost —

Nasmehne se: »Skrivnost ljubezni!«

A zakaj se je nocoj dala odvesti temu Sokolovu v temni park? Če je bilo to, kar je govoril ta človek, brez vsake podlage, zakaj ga je sploh poslušala? Oh, človek bi kar zdvomil in obupal! V dušeči zmedi duha si pritisne pesti na čelo.

Nato se otrese.

Nezmisel — vse to!

Njemu — tujcu — je s sto tisoč dinarji rešila življenje! Ali ni bilo to nič? Samo kdor je res plemenit, more tako ravnati.

Ne, verovati mora. Brezpogojno.

Njegovi živci se pomirjajo. Na Sokolova misli. Kdo je ta človek? Izsiljevalec, lopov! Prav za prav se takega izvržka niti dotakniti ne bi smel. Nezmiselno ravna, če se mu postavi! Ali — če malopridnež vendarle ve kaj takega, kar obremenjuje Olgo in kar bi ji utegnilo nakopati opravka s policijo?

Umor? —

Temno mu roji ta beseda po možganih. Nehote potegne z roko, kakor da bi jo hotel izbrisati. Prav je. Baš zato je treba zamašiti temu Sokolovu usta. Mora se mu postaviti, da mu hladnokrvno požene svinčenko v glavo.

Srepo strmi predse. Torej — tolikanj ljubi Olgo Nikolajevno?

Misli ga puščajo na cedilu. Samo to ve: prihraniti ji hočem sleherno bol, ker jo neskončno ljubim.

Skozi odprto okno diha vonjivi nočni zrak. Po breskovem cvetju diši, po cvetočih mandeljnih.

Zdajci se Milkovič zdrzne.

Spodaj, na tihi ulici, je začul korake. V tišini se razločneje oglašajo kakor podnevi. Komaj jih je zaslišal, že skoči s stola. Tik mimo glave mu nekaj prileti in pade na tla.

Milkovič plane k oknu; njegova soba je v prvem nadstropju hotela. Bežeča senca šine skozi krog medle svetilke tako naglo, da komaj ujame njene obrise. Takoj nato užge električno luč in pogleda okoli sebe.

Na preprogi leži kamen, h kateremu je privezan kos papirja.

Pobere ga in ga razgrne. Nekaj v naglici načečkanih vrstic v francoskem jeziku. Podpisa ni.

Bere jih; obrvi se mu grbančijo in kotički ust se prezirljivo zatezajo nizdol. Nato zmečka papir in ga zaničljivo porine v žep.

»Tak tako,« se zasmeje. »Smešno, a zanimivo. Videti je, da niti najbolj blagoslovljena dežela ne more obstati brez podzemlja.«

Kmalu po tem utrne luč in leže spat. —

5. POGLAVJE[uredi]

»Čisto si neumen, bratec Volodja,« vpije Mihajlov in se obupan čehlja po kuštravih laseh. »To je blaznost, sveta mati božja! Izpametuj se že! Ali ti je treba? Ha, ha, ha! Kakšna burka! Bratec, duračók — Mihajlov ti ne verjame niti toliko, kolikor imaš čmega za nohtom — tega je prav za prav mnogo, he, he —! Ne, tako bedast pa nisem. Ha, ha, ha, da bi te vrag! Daj, zvrni ga kozarec, steklenko prave danske žitovke sem davi kupil od zapitega mornarja. Pij, bratec, potlej pa pametno povej, kako je!«

Med takim govorjenjem vzame iz omare steklenko, ki je že močno načeta. Režé se jo postavi pred poznega gosta.

»Zal pa si, bratec, zal, v svojem fraku in beli srajci s steklenimi briljantnimi gumbi!«

Sokolov jezno porine steklenico od sebe. Pred pol ure se je vrnil z zabave v vili »Nikolajevki«.

»Tepec!« zagodrnja.

»Ali — duša!«

»Tako je, kakor sem rekel: tega Jugoslovana — kako mu je že ime —?«

»Milkovič —«

»Da — tega Milkoviča moram spraviti s sveta. Ali si pozabil, da sem služil matuški Rasêji kot oficir? Dvoboj je neogiben!«

Napihne se kakor pav.

Mihajlov se ugrizne z rumenimi zobmi v spodnjo ustnico in zamrmra:

»Da, oficir. Od tistih dob si pa postal tak lopov, da bi se matuška Rasêja v grobu obrnila, če bi te videla.«

Sokolov ga ne sliši.

»Ali res ne spoznaš, da mora monsieur Milkovič s poti? In da v to ni boljše, manj nevarne možnosti kakor je dvoboj? Če hočeš, ti odstrelim na petdeset korakov kateregakoli tvojih oslovskih uhljev; česar sem se naučil, to znam. Kadar tega prijatelja Melikove ne bo več, bova imela lahek posel. Saj že tako ni dosti manjkalo, pa bi bila rekla ‚da‘. On je edina ovira, in ti seveda nisi mislil nanj. Ali ti nisem vsega natanko razložil?«

Mihajlov se počehlja za ušesom. Časih ga je kar strah tega Sokolova. Kdo ve, kaj vse ima že za seboj!

»Strahopeten si, Mihajlov. Nič podjetnosti ni v tebi!«

Sokolov se potrka po prsih.

Mihajlov nekaj zakruli.

»Saj mu lahko tudi drugače posvetiva,« dé nato. »Pomisli, da se je nemara tudi Milkovič naučil na petdeset korakov odbijati uhlje! A? Kaj potem? Dvoboj je kakor ruleta, človek nikoli ne ve, ali bo padla krogla na rdeče ali na črno.«

»A, tako —«

Sokolov se zoprno, goltajoče zasmeje.

»Torej strah te je, kaj? Strah, da me ne bi — da ne bi padla najina reč v vodo? Šele zdaj te razumem, budalo. A nikar ne skrbi, verjemi mi, da streljam bolje od njega. Za vse slučaje pa —«

Obotavlja se. Zavratno mežikaje ošine tovariša z očmi.

»Časih gre za stotinko sekunde,« šepne nato, a Mihajlov ga očividno ne razume. Sokolov misli na udarec, ki ga je dobil v obraz, in v temni duši mu kipi brezmejno sovraštvo do Milkoviča. Ta udarec je Mihajlovu zamolčal, in njegova želja, da bi ga vrnil, je še tem hujša, hudobnejša, krvoločnejša.

Besno zaškrta z zobmi.

»Stotinka sekunde bo odločila,« dodá. »On bo padel, Mihajlov — ne jaz!«

Divje, drzno iztegne roke.

»Yvonne bo hodila v svileni obleki, z biseri okoli vratu —«

Mihajlov stisne ustnice. Kar nevoščljiv je Sokolovu takega dekleta.

»Če ji bo le po godu,« reče s prežečim izrazom v očeh.

Sokolov vzroji.

»Kaj je Yvonni mar, če se dvobojujem!«

»Nu, samo tako sem mislil.«

»Pha — ti pa misliti! Yvonne sploh ne bo ničesar vedela — to je reč za ženske. Kmalu ji ne bo več treba plesati za mornarje in se jim dajati grabiti. Z Bogom, Francija — svet je velik!«

Pustolovska, potepuška kri mu sili v glavo. Še enkrat nagne steklenico, nato jo grohotaje se vrže ob zid, da se raztrešči. Steklenica prileti Mihajlovu mimo glave.

»Ali se ti je zmešalo, bratec?« vzklikne ta in prestrašen odskoči.

Zadnje kaplje dragocene mokrote curljajo po tleh. Pogled nanje ga navda z mračno togoto. Sokolov se široko zasmeje, priskoči in ga zgrabi za tilnik.

»Nu, pij, napij se!«

Nekaj trenutkov je podoba, da ga hoče pritisniti k tlom. Mihajlov stekleno gleda. Kaj se upa ta Sokolov? Lopov in potepuh je, kakor on, pa se drzne ravnati z njim tako po pasje! Gospod mu hoče biti?

Tedaj Sokolov odneha, zasvita se mu, da se je upal preveč. Še trenutek stojita drug drugemu nasproti, kakor da bi se hotela spopasti, nato zmaga razum.

»Pošalil sem se,« zamrmra Sokolov.

»Lepa šala, bratec!«

Mihajlov vzravna sključeni hrbet. Njegov krivi pogled zdrkne mimo pajdaša. Te minute Sokolovu ne bo pozabil!

Sokolovu se zdaj mahoma mudi.

»Truden sem, Mihajlov, saj se še pomeniva, oglasim se.«

»Prav, prav.«

Ko je že zunaj, strese Mihajlov pest proti vratom.

Nekaj minut premišljuje.

Nato tudi sam hitro odide z doma.

K Marcelu Ricautu gre.

Morda najde tam Yvonno. Strah, da ne bi Sokolov v dvoboju pogorel, mu ne da miru; najbolje je, da obvesti Yvonno. Sokolovu se je očividno zmešalo od domišljavosti!

Pri Ricautu je vzlic pozni uri še mnogo ljudi. Tudi Yvonne je tu.

Mihajlov ji migne. Sama sedeta za mizo v kotu, in Mihajlov ji hitro pove, kar mu je pravkar zaupal Sokolov.

Yvonne prebledi pod svojim pudrom.

»Zmešalo se mu je,« zajeclja.

»Tudi jaz tako pravim,« se zareži Mihajlov. »Pa mi ne verjame —«

V Yvonninih očeh plapola groza, strast do Sokolova gori v njej kakor ogenj. Izgubljenka čuti, da je Sokolov njen zadnji doživljaj na zemlji, in se ga oklepa s poslednjimi močmi.

Kašelj ji plan na prerdeče ustnice. Oči se ji vročično zableščijo.

»To se ne sme zgoditi, Mihajlov.«

»Kako mu ubraniva?«

»Odtod mora!«

»Kdo?«

»Jugoslovan.«

»A kako? S čim naj ga pripravim do tega?«

»Prestrašiti ga je treba —«

Mihajlov se kratko zasmeje.

»Vse je treba poizkusiti, Mihailov —«

Razgreta je. Glas ji trepeče.

»Oh — kaj vem? Mar sem moški? Ne bodite strahopetni, Mihajlov. Ali vam mora ženska povedati, kaj je storiti?«

Krčevito ga zgrabi za komolec, sušična vročica ji buhne v obraz. Mihajlov se ugrizne v ustnico. Kaj hoče ta ženska od njega? Kaj? In samo zato, da bi rešil njenega ljubimca? Saj ni neumen!

Jezno ji iztrga roko.

»Poizkusite, če hočete,« zamrmra, »jaz se ne maram vtikati v to reč.«

Čez nekaj minut hiti Yvonne po nočnih ulicah, ko ji je Mihajlov natanko povedal, kje stanuje Milkovič in kje je njegova soba.

Ona je tista, ki mu vrže kamen skozi odprto okno. Ali res upa, da ga bo oplašila z nekaj besedami? A česa ni zmožna ženska, ki jo bičajo temni nagoni?

Na listku je zapisano:

»Odpotujte iz Nizze, preden minejo trije dnevi. Če ostanete le količkaj delj, ne bo dobro za vas.«

Drugi dan dobi Milkovič brzojavko iz domovine, ki jo malce začuden odpre:

»Pridem pojutrišnjem šestih. Filmske počitnice, hvala Bogu. Čakaj. Poklon kneginji tvojega srca. Johnny Berger.«

Milkovič se presrečen nasmehne, kakor da bi mu bili prinesli dragoceno darilo.

Vrli Berger! Gotovo je po njegovem pismu neznansko radoveden. Radovednost je njegova glavna čednost, še izza dijaških let.

Izvrstno, da se je baš on namenil semkaj.

Milkovič se zamisli. Ta brzojavka mu prihranja skrbi, ki so ga pravkar začele obhajati.

Ura še ni minila, ko odda svoj odgovor:

»Strašno vesel. Pričakujem zanesljivo. Peter Milkovič.«

»Ne, ne, Olga, neumnica, nehaj že. Vrli Sokolov se prav gotovo ne bo več pokazal, saj sem ti rekel. Bog ve, kdaj im kam jo je že odkuril. Vsekako ga ni več tu. Poznam take ljudi. Oni večer je bil najbrže pijan.«

Izprehajata se po krasnem vrtu vile »Nikolajevke«.

Tretji dan po mučnem dogodku na veselici jima mineva.

Zlato solnce sije z neba.

Držeč se pod pazduho, kreneta dalje proti obali in se spustita po stopnicah zadnje, najspodnje terase.

Milkovič hoče obrniti razgovor drugam in ves zavzet vzklikne:

»Prav res da, noben rimski cesar si ne bi bil mogel izbrati za svojo vilo lepšega kraja kakor tvoja teta.«

Visoke ciprese razprezajo svojo senco, mogočna sadna drevesa vseh vrst širijo veje v zrak, ob vseh zidovih se vrstijo špalirji. Ulični zid z železnim vhodom in omrežjem je kar pravljično pokrit z ovijalkami. Majhni, zlato rumeni cveti ga krasijo, obdani od temnovijoličastega listja. Na ravnici ob bregu raste trta na marsalskih cepéh, ki je njih grozdje polno posebne, ognjevite moči.

Smaragdnozeleni kuščarji švigajo po travi in hlastajo po muhah. Cvetlice dehtijo pod žarkim solncem kakor tulipani.

Peter Milkovič se skloni in jih nekaj natrga. Maslenorumene so. Smehljaje se jih poda Olgi in šepne:

»Colore giallo — amore fallo!«

Vprašujoče ga pogleda.

Milkovič se tiho zasmeje.

»Ali ne poznaš italijanskega pregovora o pomenu barv? Rumena pomeni: ostani moja ljuba!«

Olga Nikolajevna zardi kakor mak.

»Saj ostanem. Ali si moreš misliti kaj drugega?«

In mu ponudi ustnice.

Še nikoli je ni poljubil s tako nenadno strastjo.

»Peter, pamet mi jemlješ. Dragi — dragi —«

Globoko sopeč jo izpusti.

V temnem koprnenju se zagledata drug v dragega. A zdajci se mu vrže Olga Nikolajevna na prsi.

»Bojim se zate. Samo pomiriti me hočeš — ti! Ali pa — —«

»Ali pa?«

»Omamiti samega sebe —«

»Ne razumem te — —«

»Peter, spomni se, kaj je bilo ondan. O, vem, da še misliš na to. Da, izpovedati se ti moram, Peter — vse ti moram povedati, naj mi bo še tako težko. Moram! Ali —«

Kakor v nemoči mu gleda v oči.

»Težko je, strašno težko. Mislila sem, da sem že vse pozabila, in sem tudi hotela, da bi ostalo pozabljeno. Nobena senčica naj ne bi več padla na mojo srečo, zdaj, ko te imam. Tudi Marji Fedorovni sem morala obljubiti, da se ne bom več dotikala tega in ne bom niti z besedico omenila živi duši. Obljubila sem ji! Ali ni res, da je treba držati, kar obljubiš? Marja Fedorovna je morala že vedeti, zakaj je terjala to obljubo. Samo tisto, kar smo res pozabili, nas ne more več begati —«

»Prav ima tvoja teta,« dé Milkovič, »pametna žena je. Obljuba je kakor prisega.«

»A zdaj vendar moram govoriti,« plane skoraj jezno iz nje, »ko si ti —«

»Ni res, da bi morala, Olga, ne silim te. Naj mine še nekaj časa. Počakaj. Kadar te Marja Fedorovna odveže — tedaj govori. Tako dobra je, tako blaga. Nikar se več ne muči, ljuba.«

To rekši stisne obraz v mehko, dišeče bogastvo njenih las. Ta vonj ga spet in spet opaja, omamlja mu notranji nemir in vselej iznova čudežno krepi njegovo vero v izvoljenko.

Tedaj ji zadrhti okoli ust stari, mili smehljaj.

Vzdigne se na prste in mu z gorečo nežnostjo pogleda v oči.

»Peter, kaj je bolj sinje od samega neba?«

Tesno jo privije k sebi.

»Tvoje oči, predraga.«

»In kaj se sveti še svetleje ko zarja na morju?«

»Tvoje oči, predraga.«

»In kaj žari lepše od rdečega granatnega jabolka?«

»Tvoja rdeča usta, draga.«

»In kdo je edini človek, ki si ga iskal na vsem širnem svetu?«

»Ti — ti — ti!«

In mahoma jima postane zemlja, voda in nebo samo še sen, in onadva, ki stojita sredi vsega tega, sta edina resnica in življenje. —

Šele čez nekaj časa se Milkovič zasmeje:

»Da, novico sem ti hotel povedati, pa nisem prišel do besede.«

Sedla sta na klop.

»Novico? Radovedna sem. Ali je dobra?«

»Kaj ne bi bila! Drag prijatelj se danes pripelje za menoj.«

»O! Ali si ga vesel?«

»Menda! Znan filmski režiser, dr. Berger. Mislim, da sem ti že pripovedoval o njem. Drevi bo v Nizzi.«

Olga Nikolajevna mu stisne roko.

»Gotovo ga pojdeš čakat na postajo?«

»I — seveda. Saj moram, jeli? Zato sem te hotel prositi, da me danes nekoliko prej odpustiš. Menda nisi huda?«

»O ne. To mora vsak izprevideti. Gotovo si bosta imela mnogo povedati.«

»Najbrže. Saj ga boš tudi ti še spoznala. Prelesten človek je. Razumeva se, da ne kmalu takega.«

Prisrčno se mu nasmehne.

»Kdo se s teboj ne bi razumel!!«

»Mačica!«

»In kdaj mi ga predstaviš?«

»Kadar hočeš.«

»Torej jutri. Jutri dopoldne. Strašno sem radovedna nanj.«

Za trenutek izgubi Milkovičev obraz svojo obrzdanost, nekakšen drget ga izpreleti. A že se ima spet v oblasti.

Mirno reče:

»Dopoldne skoraj ne bo mogoče, ljuba. Lahko si misliš, da se nama drevi ne bo zelo mudilo spat.«

»Oh, res!«

Poredno mu zagrozi s prstom.

»Ponočnjaka!«

»Nu da. Dr. Berger bo gotovo prinesel zvrhano malho novic, z druge strani ga bo pa spet sama nestrpnost, da kaj zve o meni in moji sreči. In če začnem pripovedovati o tebi, utegne biti zdavnaj beli dan, preden bom pri kraju.«

»Laskač ti moj!«

»Kar je res, je res. Torej odloživa obisk do popoldne, jeli?«

»Čas mi bo strašno dolg, Peter ljubi. Minute bom štela.«

»Minute minevajo, Olga.«

Čez nekaj časa se vrneta v hišo in kmalu nato se Milkovič poslovi od Marje Fedorovne.

»Do svidenja jutri, doktor Milkovič.«

Milkovič se skloni nad kneginjino roko. Pred temi dobrotnimi in trdnimi očmi mu je težko ohraniti samozavest. Tako mu je, kakor da bi videle na dno duše.

Olga Nikolajevna ga spremi do vrtnih vrat.

Zdaj, ko ga vidi odhajajočega, se spet oglaša v njej tisti temni strah. Na dolge, samotne ure misli, ki jo spet čakajo, na ure, ko ga ne bo pri njej, na ure mučnega premišljevanja, tesnobe in notranje zbeganosti. Samo dokler je pri njej in jo odeva z nežnimi čuvstvi svojega srca, se čuti varno. Kadar pa odide, ji je sleherna ura dolga in polna bolečin. Predobro ve, kako dolge so časih noči!

»Peter —«

Drhté ga ujame za roko.

»Ali, ljuba — kaj ti je?«

»Oh — ne smej se mi, Peter —«

Poboža ji lase, da bi jo utolažil.

»Jutri bom spet pri tebi.«

»Da, jutri. Če bi vsaj že bilo jutri! Ne vem, da mi je tako strašno tesno pri srcu. Tako, kakor da bi visela v zraku nesreča.«

»To so živci, Olga, živci; dnevi so tako vroči —«

Sam komaj ve, kaj govori; v tem trenutku trepeče tudi v njegovih prsih nekaj bolnega in žene ga, da bi jo brezumno stisnil k sebi.

Morda jo vidi zadnjikrat!

In že je razprostrl roke. Z nenadno, neobrzdano kretnjo se vrže Olga mednje.

»Ljuba —«

Beseda mu ječé zatrepeče na ustnicah.

Široko je odprla oči.

»Peter — za Boga —«

Ustnice jo bolijo od njegovega poljuba. Srce ji utriplje kakor preganjani košuti.

»Peter, ostani še, ostani —«

Krčevito se držita za roke, siromašne besede, drhteče od hrepenenja in tesnobe, se opotekajo med njima.

»Jutri, dete, jutri —«

Ne izpusti ga, vroče zaihti in v njenih očeh je plapolajoči blesk temnega, vprašujočega, obupnega strahu.

»Ti — ti —«

Malone s silo se odtrga, po sili se nasmehne, s silo najde v sebi rahlo besedo, čeprav so mu misli kakor raztrgane.

»Do svidenja, Olga. Misli name. Oh, kakšna nespametnika sva!«

Še enkrat si vzdigne njeno roko do ust. Nato odhiti, ne da bi se ozrl, kakor človek, ki ga biča obup.

Olga Nikolajevna stoji s pobešenimi rokami in gleda za njim.

»Kaj je bilo to?« mrmra sama pri sebi.

Z očmi, ki so slepe za vso lepoto ostalega sveta, strmi predse. Nato se obrne in počasi, z negotovimi koraki krene proti hiši.

*

»Lepa reč, da bi te vrag!«

Johnny Berger sedi zadenski na stolu in resno gleda Milkoviča. Nastanil se je seveda v istem hotelu kakor ta. Po izdatnem okrepčilu v obednici sta šla v Milkovičevo sobo, in Milkovič mu je povedal, kaj se je tukaj dogodilo zadnje dni in zakaj mu je Berger še posebno dobro došel.

»Tedaj pravi dvoboj! Pa bi mislil, da taka reč dandanes pametnim ljudem še na misel ne pride!«

»Tudi jaz sem tako mislil, dragi. A tu odločajo posebne okolnosti.«

»Hm — recimo. Priznati moram, da mi še vedno ni vse jasno. Očividno je stvar taka, da je ta človek hudo razžalil tvojo knežnjo in da mu hočeš korenito posvetiti. Mene bi pa rad imel za sekundanta.«

Smehljaj mu zleti preko obraza.

»Romantično, zelo romantično, vsa čast. Vendar — ali ne bi hotel govoriti še malce bolj razločno?«

»Da — moj Bog, zakaj pa ne? Nu, da ti kratko povem: Olga Nikolajevna, moja nevesta, se je zapletla v neprijetno historijo. Temni ljudje jo nadlegujejo z izsiljevanjem. Kako so niti zavozlane, še sam ne vem, a stvar se bo pojasnila. Vsekakor igra ta Sokolov glavno vlogo. Sicer imam pa tukajle listek, ki so mi ga nedavno vrgli skozi okno. Prosim —«

Berger bere.

»Vsa ta reč je pravi film,« zamrmra sam pri sebi.

»Da, mislil sem, da se Sokolov ne bo oglasil Pa sem se ukanil: poslal je svojega pooblaščenca, takisto nekakšnega emigranta, baje bivšega častnika. Nu, in to reč naj jutri opravimo. Vsekakor leži tu, na moji mizi, pripravljeno pismo, ki te prosim, da ga — — v danem primeru — neseš Olgi Nikolajevni.«

»Seveda. A saj se ne bo nič zgodilo. Peter, vsa ta istorija je nezmisel. Upam, da me sam predstaviš mladi knežnji. Sodeč po tvojem pismu mora biti čudovito dekle.«

»Saj tudi je. Počakaj —«

Milkovič odklene predal pisalne mize in vzame iz njega fotografijo. Olga Nikolajevna mu jo je podarila šele pred nekaj dnevi; nedavno tega se je dala fotografirati, in fotograf je mojstrsko ujel mik njene prikazni in ponosno milobo njenega obraza. Vsak gledalec mora takoj začutiti, da predstavlja ta slika nenavadno žensko.

Berger z neprikritim občudovanjem gleda sliko.

»Vraga! Dekle in pol!«

Milkovič se srečno nasmehne.

»Ali je vredno tvegati zanjo življenje?«

»Vredno, Peter! Lepa je kar neverjetno. Vražji človek, kakšno srečo imaš! In takšna ženska ti je rešila življenje! A zdaj mi povej, kako si jo našel? In sploh — saj vidiš, da me bo konec od radovednosti.«

Milkovič prične, in Berger ga pazljivo posluša.

»Vraga — kakor sem rekel — pravi film! Vse to si tu doživel? Nu, veš kaj —«

Milkovič premolkne. Berger, ki je hodil sem ter tja, obstane pri pisalni mizi. In zdajci se skloni in bistro pogleda rokopisne liste, ki ležijo na njej.

Polglasno bere:

»Življenje kakor v filmu —«

Ozre se na Milkoviča.

»Oho! Kaj pa to? Filmski rokopis? Stara ljubezen? Ali smem brati?«

»Beri, Johnny.«

V trenutku sta pozabila vse ostalo. Umetnik je močnejši od človeka.

Dr. Berger bere na glas. Oči se mu svetijo, navdušen je čedalje bolj. Pozabljen je dvoboj, pozabljena trudnost po poti.

»Peter, to je sijajno! Posrečilo se ti je, vraga — — Bogme, tvoji doživljaji so vredni, da kaj napraviva iz njih —«

Milkovič kar žari.

»Nu da — gledati moram, da vrnem Olgi Nikolajevni njenih sto tisoč dinarjev, ali ne? Če takale reč užge —«

Berger odloži liste.

»Nemara, Peter. A to je drugo poglavje. Kako gre istorija dalje? Pripoveduj.«

Milkovič se skrivnostno nasmehne.

»Kdo ve?«

»Prosim, ne govori v hijeroglifih. Sicer pa, da ne pozabim — z doma sem ti prinesel pozdrav —«

»Oho —«

»Od Lije Lindi.«

»Hvala lepa.«

»Zdaj je priznana milostnica njegovega veličanstva generalnega ravnatelja Eisenstaedta — da, da!«

»Moj blagoslov.«

»Ha, ha. Prihodnji teden se odpeljeta v Švico na izprehod. Dekle dela karijero. Sicer pa tudi zna svojo reč. Ali, ko sem ji pripovedoval o tvoji zaroki s knežnjo Melikovo, je pod pudrom vendarle nekoliko pozelenela. Nu, nič ne de — kako je bilo potem?«

»To — to bova jutri videla, Jonny.«

»Aha! Razumem! Nu da — zakaj ne? Izvrstno. Usoda piše film — imenitna zadevica! Veš kaj, zdaj bi pa človek blagovolil popiti steklenko dobrga bordojca. In malce godbe bi se tudi prileglo. Jutrišnji dan je jutrišnji dan, nocojšnji večer je pa najin!«

»Velja Pojdiva v ‚Trocadero‘, tam je prijazno. Jack Hilton igra s svojimi jazzovci. Zabaval se boš.«

»Nu prav. Na pot.«

Velik, eleganten, okrogel prostor. Stene so do stropa obložene z dragocenim lesom. Izvirna stenska in stropna osvetljava razliva pridušeno svetlobo, preproge malone požirajo glas korakov.

Godba igra burno rumbo, najnovejšo pridobitev plesne umetnosti. Črnec s široko odprtimi usti bleja bedasto besedilo.

Ti godci znajo svojo reč. Igrajo, da ti kar kri drhti v žilah, da pozabljaš, kaj je bilo včeraj in kaj bo jutri, in se zavedaš samo omamne, opojne sedanjosti.

Elegantni kavalirji s svetlimi prečami se željno smehljajo, in svetlo napudrane, golovrate dame, ki nikoli ne veš, iz katerega sveta prihajajo, se z rdečimi ustnicami tiho smejejo gospodom v vprašujoče obraze. Neizgovorjene besede plavajo v zraku, ki je poln sladkega parfuma. Biserni zobje žensk se leskečejo, drobne bele roke malomarno prijemljejo za stebelca brušenih šampanjskih čaš, briljantni prstani se iskrijo. Mehki, nežni zrak v tem prostoru ščemi človeka v živce in zavija čute v rahlo pijanost.

Milkovič in Berger sedeta v oknja, ki se je pravkar izpraznil.

»Čedno,« dé Berger. »Kakor v vseh barih na svetu.«

Na srednjem plesišču se giblje nekaj dvojic. Natakar pride, se vdano prikloni, našteje najžlahtnejša vina. Prijatelja naročita, pijeta, se živahno razgovarjata in gledata okoli sebe.

»Poglej, Peter, tistole vitko, bledo, črnolaso lepotico,« reče Berger tiho.

Njegov pogled meri na mizo ob vhodu.

Črna Yvonne!

Nobeden izmed njiju ne sluti, da ju je sledila. Nocoj je tretji večer po njenem svarilu. Od tistih dob skrivaj zasleduje Milkoviča, vsa iz uma od svojega strahu za Sokolova in svoje strasti do njega.

Če je Mihajlov prestrahopeten — pha, ona se upa! Jutri bi utegnilo biti prepozno.

»Bolna lepota,« dé Milkovič, ne vedoč, kdo je.

Yvonne je na pogled prava grande dame. Vse te tri večere se je napravila v veliko toaleto.

Milkovičeva dobra volja se razvija, vino mu gre v slast — in nocoj je nocoj!

Pravkar igra godba spet na ples.

Olga Nikolajevna, morda zdajle sanjaš o meni!

O najinem jutrišnjem svidenju. Ali jutri — oh, kaj vse se utegne jutri zgoditi! Jutri se bodo spet trkljale krogle. Kakor takrat v kazinu — rouge et noir! Nate mislim, Olga Nikolajevna, ljubim te, in če zdajle zaplešem, si bom predstavljal, da si ti tista, ki jo stiskam k sebi.

In vstane. Pokima Bergerju.

»Plesat pojdem. S kom? Z bledo krasotico.«

Krene k njej in se prikloni. Yvonne mu obsloni v naročju. Ob ritmu godbe splavata z drugimi dvojicami vred po parketu.

Čudi se ji, kako lahkotno pleše. Komaj da jo čuti v rokah. Ko gleda nizdol, v njene oči, ga plaši njihova temina.

Počasi zakrene spet proti njeni mizi, kakor da je utrujen. Ta trenutek sta nekoliko v stran od drugih dvojic.

In zdajci mu plesalka odtegne roko. Milkovič misli, da hoče tudi sama nehati. A tisti mah vidi, kako se nekaj zablisne. Strme zagleda v njeni drobni ženski roki bodalce.

Tedaj jo zagrabi za roko.

Kakor bi trenil, mu je glava jasna.

Rahel, bolesten jek.

In že stojita in gledata drug drugemu v oči.

»Vi ste —«

»Oh —«

Bodalce pade na tla. Nikogar ni blizu. Dogodek se je odigral po bliskovo, poln strašnega razburjenja.

»Vi ste napisali tisti listek —«

Milkovič ji zastrmi v bledi obraz.

»Da,« zavpije ona. Godba zagrne njen glas. Tu je tako in tako vse omamljeno.

»Tretji — dan —«

Vroča togota zakipi v njem. Kdo je ta ženska? A že se mu s čudovito spretnostjo izmuzne iz rok, steče k vratom in izgine za vhodno zaveso, še preden mu je jasno, kaj naj stori.

Drži se! Drži se!

Obrne se, sam čuteč, da mora biti zelo bled. Drugi še vedno plešejo. Menda ni nihče ničesar opazil.

»Ali ti ni dobro?« vpraša Berger, ko se vrne k njemu.

»Utrujen sem«, odvrne Milkovič, »dajva, pojdiva domov.«

*

Olga Nikolajevna to noč skoraj ni zatisnila očesa. S koprnenjem čaka jutra. Pri belem dnevu so vse reči prijaznejše, in solnce preganja tudi duhovne sence.

A zdaj še visi pred okni noč. Mrtvaška tihota je na okoli, vsak najmanjši šum je strahotno razločen.

Olga Nikolajevna strmi v temo, in njene misli se spet in spet vračajo k tisti kratki, strastni minuti, ko se je pri vrtnih vratih poslavljala od Milkoviča.

Nazadnje se vendar zasvita jutro.

Ptice na vrtu jamejo zaspano poizkušati zvonka grlca.

Zdaj bo kmalu posijalo solnce, pomisli Olga.

A danes se solncu nič kaj ne mudi, in ko Olga Nikolajevna pogleda skozi okno, vidi, da je nebo pokrito z oblaki, ki stojijo nad morjem kakor svinčena stena. Na solnce je za zdaj škoda misliti.

Z juga piha soparen veter. To ni topli zrak, ki navadno prihaja iz Afrike; v tem vetru sunkoma buha napoved hude ure.

Olga Nikolajevna se obleče, zgodnja vstajalka je. Tudi Marja Fedorovna ljubi rano uro.

»Slabo si spala,« reče kneginja nečakinji, ko se pozdravita za zajtrkovalno mizo, ki je pogrnjena na terasi, in njen pogled se zvedavo upre deklici v bledi obraz.

»Skoraj vso noč nisem zatisnila oči.«

»Dete, že nekaj dni mi nisi po godu.«

Služkinja prinese čaj, nalije skodelici, postavi prepečenec, maslo in med na mizo in spet izgine.

»Oh, tetka —«

Olga Nikolajevna sreblje čaj.

»Od vrtne veselice je nekaj narobe, dete. Razločno čutim. Takrat se je nekaj zgodilo. Ali pa —« materinsko se nasmehne, »ali pa ljubezen tolikanj izpremeni človeka, da ga niti najbližji svojci več ne spoznajo? Pa bi vendar mislila, da se vsaj jaz ne morem motiti, kadar gre zate.«

»O, da,« se pogumno nasmehne Olga, »nemara je res, da ga imam kar preveč rada.«

»Prerada? Človeka, ki ga imaš rada, ne moreš imeti nikoli prerada. Toda — povej mi — ali se me doktor Milkovič boji?«

»Zakaj? Ne, ne, ceni te nenavadno visoko.«

»Potem naj vendar zbere pogum in naj se izreče.«

Olga Nikolajevna osuplo pogleda teto. Ta se vsega vedro in dobrotno smehlja.

»Na to še nisva pomislila,« uide knežnji, in rdečica ji plane v obraz. Marija Fedorovna se nehote na glas zasmeje.

»To vama je podobno! Zaljubljena sta do nespameti. Pa ne, da bi te imel tvoj dobri Peter za ubožico brez dote? Ali je pa nemara preponosen? Saj veš, da si moja edina dedična. In tvojega lastnega premoženja, ki si ga priplesala, tudi ni malo. A to mi ni nič mar. Tistega, kar dobiš od mene, je dovolj, da moreta živeti brez skrbi.«

Olga Nikolajevna se pobrani.

»Nikar, tetka. Tako dobra si do naju. —«

Zunaj se je med tem še bolj zmračilo. Bled hlap pokriva svet. Zrak je videti popolnoma negiben, debela siva stena stoji nad morjem kakor železen zastor, ki loči Nizzo od svetlobe.

»Huda nevihta se obeta,« zamrmra Marja Fedorovna.

Strahotno tiho je na okoli.

»Grozno je,« zamrmra Olga Nikolajevna s tesnobnim glasom, »človek komaj diha.«

Tam, kjer bi moralo sijati solnce, je samo bledo svetlikanje v sivini nakopičenih sopar. Noben list na drevju se ne gane. Nobena ptička ne zapoje. Tako je, kakor da bi tiščal težki zrak vse življenje k tlom.

»Pojdiva v hišo.«

Marja Fedorovna pritisne na zvonilni gumb, da pokliče služkinjo.

Kakor iz daljne dalje se začuje glas. Zvon je. V hribovskih vaseh zvonijo, kadar se bliža huda ura. Čudno samotno se razlega do tod.

In zdajci se stena oblakov pretrga.

Žareč odsev luči, pošastno kačast, šine iz višave v morje.

Olga Nikolajevna prebledi kakor smrt.

Nehote se zgrabi za srce.

»Peter!«

Tih, obupen vzkrik. S široko odprtimi očmi zastrmi predse.

Grom za rjove in zabobni, da se tresejo hišni zidovi, kakor da bi nevidno kladivo z neznansko močjo razbijalo po zemlji.

»Olga!«

Marja Fedorovna plane s stola.

»Kaj ti je?«

»Peter — ljubi —«

Njene roke se tipaje iztezajo v zrak, njen obraz je spačen od bolečine. Marja Fedorovna jo potegne k sebi; razločno čuti, kako ji utriplje in trepeče srce.

»Dete — kaj ti je? Kaj se je zgodilo?«

Olga Nikolajevna se sunkoma okrene in skrije obraz na ramenu stare kneginje, ki jo ovije z rokami, kakor da bi jo hotela varovati.

Močna burja buhne z morja in se zaleti v vrhove dreves, da ječe omahnejo k tlom. Morje je malone črno. Zrak je poki zamolklega, nepretrganega rohnenja.

Ženski hitita v sobo. Olga Nikolajevna se upehana zgrudi v naslanjač.

»Dete, kako moreš biti tako plašljiva,« reče očitajoče Marja Fedorovna.

Ne sluteč tega, kar se je pravkar zgodilo, si razlaga grozo Olge Nikolajevne z nevihto, ki je zadivjala. Kje bi mogla vedeti, da je ob žarkem odsevu bliska mahoma prevzel Olgino dušo neznanski privid! Nemara je res, da imajo duše njih, ki Lubijo, posebne, čarodejne moči in da ustvarja goreča sila njihovih misli skrivnostne zveze in prenose.

»Plašljiva?«

Olga odsotno in strogo strmi predse.

Tiho zašepeče:

»Nekaj strašnega se je zgodilo. Morda sem se vendarle prepozno naučila ljubiti.«

V bobnenju novega groma Marja Fedorovna ne sliši njenih besed. Hitro zapre okno. Že padajo prve debele kaplje.

Morje — velikanska, temnovijoličasta ploskev, ki pošastno rine proti obali.

V mestu se drug za drugim oglašajo zvonovi. Zmerom bedeča duhovščina opominja pobožne vernike k molitvi, ki naj odvrne nesrečo. Po cerkvah klečijo duhovniki in prosijo Mater božjo varstva, kakor jim velevata običaj in verno zaupanje v Priprošnjico.

Skoraj nenehoma švigajo bliski po črnem nebu; grom bobni, da se tresejo zidovi, zvonovi kličejo in prosijo milosti. To je divja, živce dražeča godba, ki pošastno spominja človeka minljivosti vseh zemeljskih reči in njegove lastne šibkosti.

Nato se v potokih ulije ploha. Jezera vode padajo na zemljo. Tako je, kakor da bi hotelo razsrjeno nebo zaliti ves svet. In vendar je to samo ena izmed redkih, zato pa tem strašnejših neviht, ki časih obiščejo to blagoslovljeno deželo.

Olga Nikolajevna sedi skrušena v svojem naslanjaču. Roke ima sklenjene nad srcem.

Njene ustnice se neslišno gibljejo. Videti je, kakor da ne bi več slišala nevihte. A v njenem obrazu je čudna napetost. Kakor da bi vlekla nekaj na uho — nekaj daljnega, daljnega —

Čas mineva.

Dež postaja enakomernejši. Burja ne piha več s prejšnjo močjo, in črnina neba prehaja v bledo sivino.

Čas mineva.

»Jasni se,« dé Marja Fedorovna, ki stoji pri oknu in z zanimanjem opazuje menjavajoče se, strahotno lepe in mogočne like oblakov in s peno ovenčane stene valov.

Daleč zadaj na obzorju se trga nebo. Svita se, nekoliko prijaznejše postaja.

»Drevi ne bo v Nizzi niti sledu več o nevihti. Seveda, v gorah je gotovo napravila mnogo škode. Marsikaj bomo še slišali.«

Obrne se, ko ne sliši odgovora.

»Še malo, pa se bo pokazalo solnce.«

Nič odgovora.

Marja Fedorovna vzdihne in se umakne v sobo.

»Dete —«

Ustnice Olge Nikolajevne se še vedno gibljejo v tihem mrmranju; pogled nanjo je presunljiv. Njen pogled strmi mimo tetke, kakor da je ne vidi. Marja Fedorovna miruje. Nekatere izmed Olginih besed so razumljive.

»— in nikoli več mi ne bodo zle misli kalile duše, Bog v nebesih, če mi vrneš Petra. Ako sem jaz grešila, zakaj naj bi se on pokoril! — Ljubim ga — ljubim ga — umrla bom — če —«

Tako zatopljena je v svojo čudno molitev, da ničesar ne vidi in ne sliši.

»Nekdo — prihaja —«

Kakor dih —

Zunaj drevijo raztrgani oblaki svojo pot. Nebesna sinjina se je spet pokazala.

Dež je ponehal. Huda ura je minila skoraj enako naglo, kakor je bila prišla. Visoko nad morjem, ki je še vedno razburkano, se pne mavrica. Svet je podoben milemu čudesu.

»Olga Nikolajevna!«

Marja Fedorovna se dotakne njenega ramena.

Tedaj odpre oči.

Ne prestrašeno. Le čudno odsotno in tuje.

»Da — tetka?«

»Zakaj trepečeš, Olga? Glej, solnce spet sije. Čuj, ptički začenjajo peti. Ti si pa tako čudna.«

»Nekdo prihaja, tetka,« ponovi Olga Nikolajevna.

»Poslušaj — ali ni lepo —«

Olga drhti.

»To so tvoji živci, dete. V sobi je res od sile soparno.«

In steče k oknu in ga hitro odpre.

»Kaj ne da — nekdo prihaja?«

Marja Fedorovna se zdrzne. Pravkar vidi slugo, kako odpira vrtna vrata. Nekdo stoji pred njimi. Očividno je zvonil.

Odkod ve Olga Nikolajevna, da prihaja?

Marja Fedorovna začuti gluho tesnobo. Skoraj preglasno zakliče v sobo.

»Da, nekdo prihaja.«

Olga Nikolajevna vdano pokima. Tega neurja se bo spominjala vse svoje žive dni.

Globoko se oddahne.

6. POGLAVJE[uredi]

V sivem, neveselem jutru se peljeta proti dolinici, kjer naj se vrši usodno srečanje.

Milkovič kadi cigareto. Bergerja nekoliko mrazi.

Neumna je takale vožnja, v jutrnjem somraku — in v negotovost! Ali ni res, da je vse to neznanska bedarija?

»Doma ropočejo zdajle mlekarice s svoijmi vozički,« dé Berger, samo da ne bi molčal. »In prve branjevke prihajajo na trg. Služkinje hitijo k prvi maši.«

»Da, da,« odvrne Milkovič.

»Hm —«

Avtomobil počasi drči po kameniti cesti.

»Kar čudno se mi zdi, če pomislim, da sem bil pred včerajšnjim še doma. In da mi je Lindijeva podala roko in rekla: ‚Pozdravi Milkoviča. Reci, naj mi ne zameri.‘ Kaj?«

Kratek molk.

»Ogabno vreme,« zagodrnja Berger. »Solnce se ne pokaže in ne pokaže. Soparica je kar neznosna.«

»Da, nekaj je v zraku.«

»Sicer morava biti pa kmalu na mestu.« Berger pogleda na uro. »Ali poznaš one gospode?«

»Ne. Samo tistega, ki je prišel k meni. Očividno je pošten človek. Drugi je tudi Rus. Nečak generala Kurnonskega. Zdravnika pripeljejo nasprotniki.«

»I, kakopak. Če ti smem kaj svetovati, Peter — pazi na povelje! Ne zamudi niti sekunde! Saj veš: pištola ni sablja. Nu, in —«

»Vem.«

»In ramo drži naprej. Krij si prsi. Roka naj bo rajši nekoliko više kakor prenizko — saj veš, pravijo, da je glava dokaj občutljiva reč, ha, ha —«

Šala mu gre nerada z jezika.

»Velja,« se nasmehne Milkovič.

Avtomobil se ustavi.

*

Prijatelja stopita iz voza. Šofer dobi nalog, naj tu počaka. Ti tujci so res prismode, misli sam pri sebi. Tako zgodaj se vozijo na izprehod!

Še nekaj časa morata iti peš: ravnica je onkraj griča. Zrak je poln sladke, soparne dišave.

Olga Nikolajevna gotovo še spi, pomisli Milkovič in se nasmehne. Niti slutiti ne more, da je on tu in da se igra s smrtjo.

Da bi se vsaj zjasnilo! To sivo, žveplasto nebo pritiska človeku na dušo.

Nasprotnika sta že na mestu. Nič čudnega ni, da je Sokolov med svojimi rojaki tako hitro našel prijatelja v ta namen. Poročniku bivše carske armade ne bi nobena naselbina ruskih emigrantov odbila pomoči. Kdo more vedeti, da je nepridiprav? Pustolovec njegovega kova najde zmerom pota, da doseže, kar hoče.

Gospoda se molče pozdravijo.

Sekundanta stopita vkup. Razgovor se vrši v francoskem jeziku. Milkovič in Sokolov sta pripravljena.

Menda sta se sekundanta dogovorila. S koraki odmerita razdaljo. Pod veliko oljko tazloži zdravnik svoje priprave. Tudi on je Rus — tak, kakor Gospod Bog v knjižicah za otroke. Dolge lase ima, dolgo brado in neizpremenljivo prijazen nasmeh na okroglem obrazu.

»Nepristranski« se z nagrbančenim čelom ozre v nebo. Ta zrak — človek bi znorel!

Dvajset korakov razdalje.

Sekundanta zamenjata pištoli.

Nepristranski zamrmra v svoji okorni francoščini nekaj besed, ki menda pomenijo predlog sprave.

Nihče ga ne posluša.

Vse nadaljnje gre zelo hitro.

Nasprotnika stopita vsak na svoje mesto. Pištoli držita v rokah.

Sekundanta se umakneta v stran.

Milkovič gleda Sokolova. Ta ima čelo pokrito z znojnimi kapljami. Soparica in tihota sta strašni.

»Olga Nikolajevna!«

Tiho zašepeče Milkovič to ime. Ali ne stopa njena vitka, ponosna postava iz meglenih kopren? Zdi se mu, kakor da bi se smehljala ...

In zdajci ga pograbi brezmejen srd.

Ta lopov se jo je upal žaliti!

Sokolov bulji vanj, eno oko ima že zatisnjeno. Njegovo brazgotinasto lice izraža potuhnjen zasmeh.

Glas nepristranskega pravkar šteje.

»Ena — dve — tri!«

Višnjevosivi dim smodnika obvisi v težkem zraku nad glavama nasprotnikov.

Nič!

Milkovič je slišal svinčenko, kako mu je prižvižgala mimo glave.

Že stoji zraven njega Berger. Vzame mu pištolo in jo iznova nabije. Bled je videti. Pogled mu vprašujoče zleti k nepristranskemu in ošine nasprotnega sekundanta. Tudi ta dva sta nekam poparjena.

»Kaj je?« vpraša Milkovič.

»Nasprotnik ni počakal »treh«, togotno šepne Berger. »Škandal! Če se nepristranski ne oglasi, —«

A ta vidi, da se ni nič zgodilo. Nemo razburjenje se poleže.

Milkovičev obraz je kakor iz kamna. Sokolov je podoben zveri.

Sekundanta odskočita.

Spet povelje:

»Pozor!«

In takoj nato z ostrim poudarkom:

»Prosim gospoda nasprotnika, da vestno pazita na moje povelje!«

Vsi vedo, komu so namenjene te besede.

»Olga Nikolajevna —« iznova pomisli Milkovič z vso močjo svojega srca.

»— tri!«

A beseda še ni vsa izgovorjena, ko se nad ravnico kačasto ukreše prvi blisk — hkratu s pokom Sokolovljevega strela —

Berger plane kar na sredo strelišča.

»Lopov!« zakriči. Tudi nepristranski priteče. Nasprotni sekundant stoji kakor okamenel. Take reči še ni doživel!

Milkovič zagrabi z roko v zrak. Nobene bolečine ne čuti — le vse prazno je mahoma v njem — tako prazno. —

Ta trenutek, ko je šinil iz sive hlapne stene prvi blisk in počil iz Sokoljeve pištole drugi prezgodnji strel, je tisti, ko je Olga Nikolajevna doma v grozi zavpila in se z obema rokama zgrabila za srce.

Milkovičeva poslednja misel zleti k njej, preden ga mine zavest.

Opoteče se — korak ali dva še stori naprej — nato počasi pade na obraz.

Berger skoči k njemu. Tudi zdravnik plane izpod svoje oljke in priteče na kratkih nogah kakor čudna podlasica.

Milkovič leži z zaprtimi očmi, bled kakor smrt.

Zdravnik se skloni k njemu, še trenutek, in prsi ležečega so razgaljene.

»Moj Bog,« zajeclja Berger, »to je bil umor!«

Do krvi se ugrizne v ustnice.

»Umor — ne še!« zamrmra zdravnik.

Tudi ta je ves prepaden.

Tisti mah okrene Berger glavo. In vidi, kako nepristranski in nasprotni sekundant srdito nekaj govorita v Sokolova. Ta se smeje, da je kar zoprno in nesramno videti.

Berger se hipoma pobere in zdirja proti njemu.

»Primite ga!« zavpije.

Sokolov osupne.

Še nikoli v svojem življenju ni John Berger tako jadrno tekel in še nikoli ni nikogar tolikanj sovražil kakor v tem trenutku.

A zdajci se Sokolov zave nevarnosti.

Obrne se, da vsi trije, ki stojijo okoli njega, presenečeni odskočijo. In v tem, ko bobnijo prvi gromi nevihte, zdreví Sokolov po ravnici, Berger pa za njim. A bog nevihte vleče s Sokolovim. Nenadna tema, vihar — vse je Bergerju na poti.

Že je Sokolov pri avtomobilu, v katerem se je pripeljal s svojima spremljevalcema. Kakor ris plane vanj. Zraven šoferja sedi Mihajlov. Režé se pogleda nazaj.

To spako še vidi Berger, ki se je s poslednjo močjo zagnal naprej. In voz potegne. Sokolov se obrne in mu porogljivo mahne z roko.

Berger zgrize kletvico, ki mu je na jeziku. Prsi mu komaj še hropejo od napora.

»Pes —!«

*

»Reci, da prosim.«

Marja Fedorovna obrača v roki posetnico, ki jo je prinesel sluga.

»Kdo je?« vpraša Olga Nikolajevna.

»Neki dr. Berger.«

»Da.«

Olga Nikolajevna se spusti nazaj.

»Vedela sem —« reče z globokim vzdihom.

Svetlovidna moč njene duše ugasne. Zdaj je samo še ubogo človeško bitje, ki s trepečočim srcem čaka, kaj bo.

Dr. Berger stopi čez prag. Njegov bistri pogled objame elegantni prostor, z umetniškim čustvom obleti gosposko in okusno opravo in se ustavi na ženskah. Prikloni se.

Olga Nikolajevna se sunkoma vzravna.

»Vi ste —«

Berger jo široko pogleda, njena velika lepota ga je presunila.

»Da — Petrov prijatelj —. Od njega prihajam —.«

»Ali je —«

Kratek, utrgan vzkrik. Tedaj se oglasi Maria Fedorovna.

»Gospod dr. Berger? Zdaj se spominjam, monsieur Milkovič je včeraj pripovedoval o vas. Prosim, izvolite sesti.«

»Hvala.«

»Doktor, kaj je? Nikar me ne mučite!« vzklikne z nenavadno burnostjo Olga Nikolajevna. »Moči me zapuščajo. Ali se je Peter — s Sokolovim —«

Marja Fedorovna vzdigne obrvi. Sama je nemirna, čeprav skriva.

»S Sokolovim?« zamrmra.

»Da,« reče Berger, »s tem lopovom!«

Besede padejo v sobo, kakor da bi jih bil zalučil.

»Tedaj je — res? Peter je —«

Olga Nikolajevna si pritisne roke na usta.

»Lahko je ranjen, knežnja«, pravi Berger s prijaznim, skoraj nežnim in srečnim smehljajem. »Nič resnega ni.«

Marja Fedorovna stoji kakor kip, čudovito se ima v oblasti.

»Živ je!« vzklikne Olga Nikolajevna. Kri ji jame pritekati k srcu. Solnce spet sije. Svet je spet poln barv.

»Pripovedujte — ne, k njemu hočem — takoj —«

»Oprostite, danes še ne. Danes ni mogoče. Jutri. Do jutri bo že mnogo boljši. Baš zato sem tu, na Petrovo posebno željo. Rekel mi je, da ga pričakujete.«

»Da, da —« zašepeče Olga in sklene roke. »Živ je — živ je —«

Marja Fedorovna pa stvarno vpraša:

»Ali se je dr. Milkovič dvobojeval s Sokolovim?«

»Tako bi se moglo reči, svetlost. Dvoboj je bil davi, pred dvema urama.«

»V nevihti?«

»Tik poprej. Toliko da smo se še utegnili vrniti v Nizzo.«

»In — dr. Milkovič?«

»Dobil je strel v pleča. Na prvi mah je bila stvar grda videti. Ni ga bilo moči takoj preiskati, ker smo se morali zaradi nevihte podvizati domov. Šele potem je zdravnik dognal, kako in kaj. Rana je nedolžen strel v pleče in bo čez kake tri tedne s posledicami vred zaceljena. Najhujša je bila izguba krvi, a dr. Milkovič se je dobro držal. Jutri ga smete že obiskati.

»In Sokolov?« vpraša Olga Nikolajevna z jasnim, strogim glasom.

»Ta je pobegnil.«

Beseda udari kakor blisk. Obraz Marje Fedorovne vzplameni. Berger stvarno nadaljuje:

»Da, ta monsieur Sokolov je hotel očividno zgrabiti srečo za uzdo. Namestu da bi čakal povelja nepristranskega, je ustrelil obakrat prehitro. Če bi ne bil drugič zadel, bi bil stavil, da mu bo Milkovič pošteno posvetil. A a Sokolov je velik lopov. Tudi ostali gospodje pravijo tako. Bili so enako ogorčeni kakor jaz.«

»Slutila sem, da se je nekaj zgodilo,« zamrmra Olga Pavlovna in očitajoče pogleda Marjo Fedorovno. Ta dé zmedeno:

»General Kurnonskij mi ga je bil priporočil.«

»Nadaljujte, doktor,«

»Saj ni več dosti. Sokolov je, ko sem ga hotel po tako imenovanem ‚dvoboju‘ prijeti pobegnil v avtomobilu. Dedec, ki je sedel poleg šoferja, je imel neverjetno ostudno spako. Peter Milkovič mi je potem rekel, da je moral biti neki Mihajlov, sluga polkovnika Petrova, ki je nedavno tega izvršil v Nizzi samomor. Ostali gospodje so ga dobro poznali. Milkovič trdi, da je hotel nekoč že vlomiti pri vas.«

»Mihajlov«, zajeclja Olga Nikolajevna, »Petrovljev sluga —«

»Ali ga niso takrat poslali nazaj v Rusijo?« boječe vpraša Marja Fedorovna.

»Vsekako je še tu,« poudari Berger. »in gotovo je, da sta monsieur Sokolov in sluga Mihajlov dobra znanca. Najbrže sta snovala kako temno, zločinsko podjetje in sta hotela spraviti Milkoviča s poti, ker sta ga imela za oviro. Sokolov vsekako ni poštenjak, za kakršnega so ga imeli. Treba bi ga bilo zasledovati, tako mislijo tudi oni gospodje. Seveda, Milkovič se nekoliko upira. Mislim, da bo vse na vas, knežnja. Vaša volja naj odloči.«

Olga Nikolajevna misli na to, kar je prejle v stiski svojega srca obljubila Bogu: da ne bo sovražila nikogar več, če ji le pusti Petra!

In Peter živi!

Olga Nikolajevna zmaje z glavo.

»Ne, ne. Naj gre, kamor hoče.«

A hkratu se spomni tudi njegove grožnje. Vendar ne čuti več nobenega strahu.

Tudi Marja Fedorovna pritrdi:

»Ne, zasledovanja ni potreba. Čemu hrup in škandal? Počakajmo, kako se bodo stvari razvijale.«

Kratek molk nastane. Nato dé stara kneginja z nasmeškom, kakor da bi hotela pregnati vse puste in neprijetne misli:

»In zdaj, gospod doktor, nama storite veselje in pokramljajte z nama še o drugih rečeh. Na primer o Jugoslaviji, kaj? Skodelica čaja nama tudi ne odbijete? Zdaj mi je kar odleglo.«

Tako govoreč prisrčno pokima Olgi Nikolajevni.

»Da, tetka, nevihta je šla mimo nas.«

»Po tvojem obrazu vidim, dete.«

Dr. Berger se zahvali za prijazno vabilo.

»In jutri ga smem res obiskati?« vpraša Olga s prosečim glasom.

»Seveda. Najrajši bi vas bil že danes videl pri sebi, a bolnikom ne gre takoj izpolniti vsake želje. Zato mu pa jaz povem vse, kar mi naročite.«

»Oh, da, recite mu, prosim, da strašno koprnim po njem.«

»Dobesedno, knežnja.«

Uro ali kaj se plete prijeten razgovor. Nato se Berger poslovi vesel, da se je vse tako srečno končalo.

*

Ko sta Marja Fedorovna in Olga spet sami, dé kneginja z mehkim glasom:

»Zdaj, Olga, se mora vse pojasniti. Nu, sedi k meni. Slutim, da se mi hočeš izpovedati nečesa, kar ti teži srce. Ne, z gotovostjo vem. Vse povej, Olga, poslej ne sme biti več skrivnosti med nama. Glej, kako krasno in svetlo stoji spet solnce nad morjem in kako zlato se blešči valovje! Ni še dolgo tega, kar je bilo podobno brezdnu. Tako se vse na svetu spet zvedri in razjasni.«

»Da, tetka, prav imaš. Treba je, da zveš vse.«

Najprej z zastajajočim glasom, nato čedalje pogumneje poroča kneginji o Sokolovem strašnem naznanilu na vrtni veselici in o njegovi grožnji. Čedalje laže ji je pri srcu, ko si tako olajšuje dušo.

Nato nekaj časa obe molčita.

Čez minuto ali kaj reče Marja Fedorovna:

»Sokolov se je zlagal.«

»Da, zlagal se je. A kako naj ga postavim na laž?«

»Zdaj razumem, zakaj je bilo Milkoviču toliko do tega dvoboja. Olga, kolikanj te ljubi!«

»Da, tetka. Veroval je vame.«

Stara kneginja zamišljeno gleda predse.

»Sokolov in Mihajlov,« mrmra kakor sama pri sebi, »v kakšni zvezi utegneta biti? Jasno je, da sta ti hotela izsiliti nekaj denarja in izkoristiti tvoj strah pred škandalom. Ta Mihajlov je najbrže vse zasnoval.«

»Tudi jaz mislim.«

»Ne verjamem, da bi se upala klicati policijo. In če bi tudi poizkusila — mene, dete, ni prav nič strah.«

»Ničesar se nama ni bati, tetka.«

»A Milkovič mora zdaj vse zvedeti.«

Oči Olge Nikolajevne se zasvetijo.

»Ali mu smem povedati, tetka? Obljubiti sem ti morala, da bom molčala. Oh, strašno težko je bilo —«

Z neskončno dobrotno kretnjo jo potegne Marja Fedorovna k sebi:

»Dete, koliko si morala pretrpeti. Ne, zdaj ne smeš več molčati. Veroval je vate, čeprav mu gotovo ni bilo lahko. Znal bo prenesti resnico in te bo razumel. Kdor ljubi, je zmožen vsakega odpuščanja.«

»Jutri mu povem.«

Marja Fedorovna jo poljubi na čelo.

»Ljubo dete,« zašepeče pri tem.

Večer tega dne, ki je toli bogat z dogodki, jima prinese novo presenečenje. O davišnji nevihti ni v Nizzi skoraj nobenga sledu. Po korzu stopajo izprehajalci, iz kavarn se, kakor vsak večer, vabljivo razlega godba, in pozno solnce obliva blagoslovljeno deželo s poslednjo vijoličasto svetlobo. Vonj smokvovcev in pomarančevcev plava v zraku.

Marja Fedorovna in Olga Nikolajevna stopata po parku, ki se počasi temni, ter uživata sladki zrak in krasno večerno razpoloženje ob morju.

Tedaj pride za njima sluga s pismom na pladnju.

»Sel ga je pravkar prinesel.«

Olga Nikolajevna začudeno odpre pisanje. Udržana osuplost ji odseva na obrazu, ko preleti vrstice. Nato poda pismo teti.

»Preberi ga, prosim, za časa je prišlo.«

*

Mihajlov se hudobno reži. Štrleča uhlja mu migljeta. Kar smešno ga je pogledati.

Pred njim stojita dva velika, odpria kovčega, v katera sklada Sokolovljeve reči, ki jih jemlje iz omar. Vse ostalo je že pospravil. Pisalna miza je prazna. Denar, ki je bil v predalu, je skrbno stresel v svoj lastni žep. Enako je storil z vsem. kar je imelo kako vrednost. Moj Bog, kadar se ponuja človeku prilika, bi bil tepec, ako je ne bi zgrabil za rep.

In ta prilika je za Mihajlova kakor nalašč. Odkritja se mu ni bati. Sokolov mu je sam dal nekaj vrstic za vodstvo malega hotela, da ga je naprosil, naj spravi njegove stvari na postajo. Pripomnil je, da bo Mihajlov poravnal tudi račun.

Nu, torej!

Mihajlov je plačal račun iz denarja, ki ga je našel. Zdaj ima mir, da lahko opravi vse drugo, in dovolj časa, da more pri tem zložno premisliti, kar mu roji po glavi.

Konec koncev: zadeva je imenitno izpodletela. Jugoslovan ni mrtev. Mihajlov je to že spretno dognal. Telefoniral je ravnateljstvu hotela »Miramare« in vprašal, kako se počuti monsieur Milkovič. Odgovorili so mu, da »obžalovanja vredna nezgoda monsieurja Milkoviča« na srečo ni tako huda, kakor je bilo izprva videti, in da se počuti dokaj dobro. Komplikacij se ni bati.

Prav! Mihajlov ni neumen. Z vso pravico si pravi: stvar je izpodletela, Sokolov se je opekel, in zdaj mu v Nizzi gorijo tla pod nogami. Tako je, če se človek prevzame! Mihajlova nič ne miče, da bi se zaradi njega podajal v nevarnost.

Razen tega pa še ni pozabil prizora, ko ga je hotel Sokolov pritisniti k tlom, češ, naj poliže ostanek razbite steklenice žganja. O, Mihajlov ni Sokolovljev sluga!

Zadovoljno se hahlja sam pri sebi.

Jadrno naloži kovčega. O, vse to se bo še prileglo. Tudi Mihajlov rad nosi lepe obleke. In vrabec v roki je zmerom boljši od goloba na strehi. Polkovnika Petrova ni več. Živa duša ga ne oživi. V miru naj počiva!

Mihajlov si prižge novo cigareto iz Sokolovljeve bogate zaloge. Tobak ni slab. Boljši je od »mahorke«!

Veselo gleda za višnjevimi oblački dima. Nato se nekoliko spočije in ogleduje dragocenosti, ki jih je pobral iz Sokolovljevih žepov. Nekaj briljantnih prstanov, srebrno cigaretnico, ovratno iglo, zapestnice. Odkod neki ima Sokolov take reči?

Nu da, bogastva sicer ne pomenijo, a za Mihajlova so vendarle dragocena. Ko pride v Varšavo, jih poproda. Veselo se bo živelo zanje.

Mihajlov pripre oko. Nehote si oblizne ustnice, kakor da bi že čutil užitke, ki ga čakajo. Sokolovljeve obleke se mu bodo prilegale kakor ulite; kavalirja bo igral!

Brez naglice sklada dalje in vtika nos v sleherni vogal omare, da ne bi česa pozabil. Še tistih nekaj toaletnih potrebščin ne pusti. Zobno ščetko, košček mila, vse pobere. Parfum tudi. Nekaj kapljic si ga ulije na obleko in poduha. Njegova preprosta duša je blažena.

Nato zaklene kovčega.

»Tako — v redu! Zdaj bi se lahko odpeljal na vlak.«

Grd režaj mu spači obraz.

Sokolov ga čaka. Bedak. Strah ga je. Česa? Posledic njegovega polovičarskega dejanja? Da, dragi Volodja, bratec neumni, če hočeš igrati kavalirja, ne smeš sprožiti pištole prej nego ti dovolijo! Fini gospodje ne marajo tega. Izpozabil si se, ker nisi gospod, ampak lopov!

Mihajlov se zasmeje.

»Da, in zdaj sediš pri svoji črni Yvonni in čakaš mene, svojih kovčegov in denarja. Čakaš in misliš, da me boš drevi odpravil z brco, ko izgineš z dekletom v široki svet. Kaj ne? Ali se motiš! Volodja, bratec, kolikrat sem ti rekel, da Mihajlov ni tak butec, kakor je videti, če pogledaš njegove oslovske uhlje. In tako boš čakal zaman. Razen tega ti pa skuham godljo, ki te bo preteto tiščala v želodcu. Da, da, prijatelj. Mi, kar nas je ob Volgi doma, nismo tako neumni, kakor bi nas marsikdo obsodil, o ne!«

Tako modruje Mihajlov. Zadovoljno se režeč sam pri sebi, poišče na mizi prazen košček papirja in ovoj, si pripravi črnilo in začne pisati.

»Kneginji Olgi Nikolajevni Melikovi, v vili ‚Nikolajevki‘ ob Korzu.«

»Tole vam pišem, preden jo uberem čez devet gora. Ko boste brali moje pismo, me ne ujame več nobena policija. Mislim pa, da se vam ne bo zelo mudilo. Lovite rajši onega drugega, ta je bolj vreden, da pride v luknjo. Vladimira Sokolova mislim!

Vse, kar vam je natvezel, je bilo laž. Že mnogo let se klati po svetu; izmed tistih nepridipravov je, ki jih nikoli ne zmanjka. Edina resnica je ta, da je bil za časa vojne poročnik pod polkovnikom Petrovim. Pozneje so ga spodili. Seznanil sem se z njim pri Marcelu Ricautu, v pristaniški beznici, kamor gotovo ne boste nikoli zašli. Policija vam lahko pove, kakšen brlog je to!

Kar je poizkusil pri vas, je bilo navadno izsiljevanje. A zdaj se vam ga ni več bati. Nikoli vas ni videl s polkovnikom Petrovim; to sem mu le jaz vtepel v glavo, in on je zgradil na tem svoj sleparski načrt.

Po današnji lopovščini se je skril pri svoji ljubici, črni Yvonni. Ta je plesalka in stanuje pri Marcelu Ricautu.

Brez skrbi ga dajte prijeti. Gotovo ima še marsikaj na vesti, in policija ga bo vesela.

To sem vam hotel pisati, preden odrinem v lepše kraje.«

Nekaj trenutkov se obotavlja. Nato zapiše pod pismo svoje ime.

Lopovska zvestoba! Nravstveni pomisleki Mihajlovu niti malo ne težijo srca. V tem trenutku se ima celo za nenavadno spodobnega človeka.

Nekoliko kasneje se v hotelu poslovi in se odpelie na postajo. Spotoma ustavi tekača, ki mu dá pismo z naročilom, naj ga čez kaki dve uri odda na naslov. S kretnjo velikega gospoda mu spusti v dlan napitnino. Da je ta kretnja strahovito smešna videti, tega je kriva mati narava, ki mu je bila ob zibelki tako malo naklonjena. Nihče ne postane v enem dnevu iz sužnja kavalir, tudi če ima v žepu dovolj denarja za nekaj mesecev brezskrbnega življenja.

Nato sede v vlak. Ko oddrdra s postaje, si spet prižge eno izmed gosposkih cigaret, po katerih Sokolova baš v tem trenutku tako bridko skomina, in se s svojim prirojenim režanjem, ki se ne bo nikoli izpremenilo v smehljaj, nasloni v svoj kot.

Majhen potepušček je, ki mu bodo vrabci v roki zmerom ljubši od golobov na strehi. Ciganček revnega formata, ki ie enkrat v svojem življenju zamislil velik načrt — in še ta se mu je sijajno ponesrečil!

*

V mali, poltemni sobici črne Yvonne sedi Vladimir Sokolov in ves obupan čaka Mihajlova.

Čaka ga in čaka. Brez konca, brez kraja.

»Ni ga, Yvonne.«

»Saj pride, Volodja, ljubček —«

Črna Yvonne je srečna, da ga ima pri sebi.

Ura za uro mineva.

Sokolov škrta z zobmi, temna slutnja ga obhaja. Kaj, če ga je Mihajlov osleparil? Neumen je bil, da ni sam opravil vsega. Ali pa so Mihajlova nemara prijeli?

Nezmisel! Prijeli ga niso. A lopov je, pes!

»Ne bo ga, Yvonne.« Plesalka mu potegne z roko po obrazu.

»Prišel bo.«

In spet mineva čas. Zvečeri se. Sence črnijo. Noč širi krila.

Mesec vstane, zvezde zamigljajo.

Sokolov strmi v temo. Besnost in strah ga obhajata. Yvonne se privije k njemu. »Menda ga res ne bo.«

»Ne, ne bo ga.«

Sokolov zdaj ve, da ga je Mihajlov osleparil.

»Lopov!«

Zdajci ga obide strah. Kaj, če ga je Mihajlov tudi izdal policiji? Kdo more vedeti?

»Izginiti morava!«

Črna Yvonne mu visi na vratu.

»Da«, zajeclja, »da, pojdiva! V Pariz, Volodja! S teboj — v Pariz!«

Sokolov besno zastoka.

»S čim?«

»Dovolj denarja imam, Volodja.«

Zasmeje se mu v obraz. Zavrisne, polna vročice in želje po potovanju.

»Svet je najin!«

»Nu, tedaj —«

Strastno jo potegne k sebi.

»Vrag naj vzame Mihajlova. Kdo bi si bil mislil, da bo pametnejši od mene. Ta tepec! Mene je ukanil — baš mene! Nič več biserov, Yvonne, nič več dobrega življenja. Nizze se bom spominjal!«

»Pariz je lepši, Volodja. V Parizu leži denar na ulici — oh —«

Drugo jutro se Marcel Ricaut čudi, ko ni o črni Yvonni ne duha ne sluha.

»Vražja zel,« renči sam pri sebi, »kar noč jo je vzela! S temi babnicami je zmerom enako! Zlodej naj jih pobere!«

Dva pustolovca sta odletela v druge kraje. Morda jima bo tam sreča, kakor jo onadva razumeta, milejša kakor na Azurni obali, kjer zlato solnce preveč čisto sije za ljudi njune sorte.

7. POGLAVJE[uredi]

»Peter, Petrček, ljubi —!«

Tiho ihteč pade Olga Nikolajevna ob njegovi postelji na kolena, ga prime za roko in si jo pritisne na obraz. Pretresljaj tega svidenja jo razburja do dna duše, in njena velika blaženost si daje duška s solzami in zaljubljenim jecljanjem.

S svetlimi očmi gledata drug drugega. Nato jo Milkovič s prosto roko rahlo potegne kvišku. Nekaj časa ležijo njune ustnice druge na drugih, pijane obilja ljubečih src.

»Predragi!«

Globoko se oddahne in prisede k njemu, ki sloni na visoko podloženi blazini.

»Olga, nikar ne bodi huda, da ti nisem povedal resnice.«

»Oh, Peter, ti edini bi imel pravico, da bi bil hud. Samo jaz sem vsega kriva!«

»Kriva? Kaj pomeni ta beseda? Mrež, ki mu jih nastavlja usoda, se človek nikoli ne ubrani. Saj je zdaj vse dobro. S teboj sem dekle, naj pride kar hoče!«

Olga se smehlja.

»Nič ne bo več prišlo. Ná, Peter, preberi najprej tole. Snoči sem dobila pismo. In potem —«

Pomoli mu pismo. Molče ga prebere in ga s tihim nasmehom vrne v njene roke.

»Nikoli, Olga, nikoli nisem dvomil o tem, da si brez krivde.«

Trdno mu pogleda v obraz.

»Pač, Peter, kriva sem. A ljubezen vsega mojega življenja naj odkupi mojo krivdo. Vse ti povem — zdaj čas je prišel. Marja Fedorovna mi je sama velela. Nobena senca naj naju več ne loči.«

Tipaje ujame ranjenec njeno roko, ki jo krepko stisne v desnici; in Olga Nikolajevna se čuti tako varno v tem trdnem, varujočem prijemu.

S tihim, nekoliko drhtečim glasom nadaljuje:

»Želela sem, da bi se Petrov sam končal. Hotela sem njegovo smrt. To je moja krivda. Marja Fedorovna pravi, da je višja pravičnost pokazala svinčenki pot v njegovo srce. Morda ima prav. A naj bo kakor hoče. Polkovnika Petrova ni več — meni pa daj, da ti povem, kako je bilo.«

Globoko se oddahne.

*

»Da medve z Marjo Fedorovno še živiva, je samo slučaj. Ko je prišla po veliki vojni strašna revolucija v Rusiji, je živela Marja Fedorovna baš v svoji hiši v Nizzi. Njen mož je bil pri mojih roditeljih v Petrogradu. Nikoli ti jih nisem omenila; bila sta najboljša človeka na svetu in sta ljubila drug drugega z nenavadno močjo srca. Jaz sem jima bila najdražji zaklad. Otrok sem še bila, neveden in vesel otrok, poln ljubezni do vseh ljudi.

Ne vem, ali je bilo takrat na Ruskem potreba vseh tistih strahot, ali je car kaj zagrešil in koliko je zagrešil, da se je ljudstvo odvrnilo od njega in ga obsulo z zaničevanjem. Morda je bilo potreba!

Bila sem in sem še danes samo dekle, ki ni nikoli nič razumelo o takih rečeh. Vse to naj torej bo kakor hoče. A nikoli nisem mogla pozabiti tistih strašnih tednov, ko so v Petrogradu vse dni in vse noči pokali streli in sem s svojega okna gledala ljudi, kako so bežali po ulici in kričali v smrtnem strahu, za njimi pa vojake, ki so jih streljali kakor zajce. Nikoli nisem pozabila blaznih obupnih krikov, ki so se ponoči razlegali v dvorec, kjer smo stanovali. Nikoli nisem pozabila ure, ko so moj oče, moja mati in moj stric bledi kakor smrt skočili izza mize, ko je naš mladi znanec, neki grof Jusupov, baš opoldne planil v našo sobo in zaklical:

»Garda je v Carskem selu! Carja in njegovo rodbino so pravkar odpeljali!«

Vse to mi sicer ni bilo popolnoma jasno. Bala sem se in čutila, da so v našem lepem mestu hudobni ljudje, a bila sem sedemletno ali osemletno dete, ki še ni bilo videlo smrti in zaradi tega ni vedelo, kaj pomeni.

O tednih mučne tesnobe in stiske, v kateri smo potlej živeli, rajši molčim.

Tuji vojaki so stali pred dvorcem, in tudi v dvorcu so bili nastanjeni. Moja mati se ni več smejala. Vsa tiha je bila postala, vsa bleda. Obraza mojega očeta in strica, Konstantina Aleksejeviča, sta bila videti kakor iz kamna. Izmed vse služinčadi je bil pri nas samo še stari oskrbnik. Vsi ostali so bili izginili drug za drugim.

In tedaj sem videla Petrova. Prvikrat. Polkovnik Petrov! Že nekajkrat sem bila slišala to ime v pogovorih svojih roditeljev. Izgovarjali so ga šepetaje — že ime je zbujalo strah.

Petrov je prišel.

Ko sem ga prvič zagledala — mati me je krepko držala za roko — se je odurno režal. V tistem trenutku je prvič navdalo mojo otroško dušo slutnja nečesa strašnega, groznega. Na glas sem zavpila, mati me je stisnila k sebi, čutila sem njene solze, kako so mi tekle po obrazu, in slišala sebe, kako kričim: »Mamica, zapodi tega moža, hudoben je!«

Kar se je zgodilo nato, je bilo strašno. Leta in leta sem nosila vse to v duši — grozen, neizbrisen privid.

Hrup na stopnicah. Robate besede. Oduren smeh.

Petrov me je iztrgal iz materinih rok. Bila sem okoli sebe. Petrov se je divje, rezko zagrohotal. Videla sem, kako je sirovo potegnil mater k sebi. Ta se je obupno branil, pljunila mu je v obraz. Tedaj je skočil Petrov k vratom in nekaj zaklical. Vojaki so planili v sobo. Mati je zakričala, hotela je zbežati — a v kotu se je zrušila na tla.

Kakor žival so jo vlekli iz sobe.

Nihče se ni zmesnil zame. V sobi je bilo vse prazno. Po tleh so ležali stoli in razbite vaze. Ena izmed šip v oknih je bila ubita.

Kakor mrtva sem ždela na tleh. Strašne reči sem bila videla. Tedaj začujem zunaj novo rjovenje. Grohot. Kričanje pijancev. Očetov glas se je razlegal po hodnikih, od obupa vreščeč in rezek, kakor ga nisem slišala nikoli poprej. Zagrizla sem se v svojo lastno pest, da ne bi izgubila pameti. »Olga, Olga!« je kričal nekje materin glas. Vpila je kakor žival, ki jo mučijo. In vmes sem čula Petrovljev glas — oh, dobro, predobro sem ga že poznala! »Naprej, naprej, ne utegnemo se muditi!«

In nato — nato sem se po vseh štirih splazila k oknu. Vzpela sem se kvišku in zastrmela na dvorišče.

Tam so stali vojaki v vrsti. Ob zidu pa — moj oče, zraven njega mati. Na drugi strani, poleg očeta — stric, mož Marje Fedorovne.

Pred njimi Petrov!

Oh, nikoli nisem pozabila tega obraza. Razkoračen je stal pred njimi. Zver z oskaljenimi zobmi. Govoril je nekaj v mater in se smejal, smejal — in tedaj ga je oče s pestjo udaril v obraz!

Vse ostalo se je odigralo s strahotno naglico.

Mati je padla prva.

Kakor strašni udarci z bičem so pokali streli na dvorišču.

Nato je padel stric.

Ko je samo oče še stal pokoncu, se je ozrl proti oknu. Zagledal me je. Njegove ustnice so se zganile, neopazno mi je pokimal.

In nato je v tretje usekala salva v zid, in polkovnik Petrov je režé se spravil sabljo v nožnico. Zvrnila sem se vznak. Tisto minuto nisem bila več otrok. Svinčenke so bile raztrgale moje otroštvo.

Kakor v sanjah sem še videla, da je planil stari oskrbnik v sobo. Nato sem se onesvestila.«

S širokimi, malone steklenimi očmi gleda Peter Milkovič svoji dragi v bledi obraz. Srce mu zamolklo in težko utriplje.

»Kaj si preživela!« zamrmra.

Videti je, kakor da ga ne bi slišala. A njena roka se tesneje privije v njegovo, in tiho, s trdnejšim glasom nadaljuje Olga Nikolajevna:

»Rešili so me. Oskrbnik je pobegnil z menoj čez mejo. Tako sem prišla v Nizzo k Marji Fedorovni.«

Ne vprašuj me, kako je bilo prva leta. Marja Fedorovna je od žalosti kar okamenela; šele pozneje je spet postala blaga duša, kakršna je danes ta dan. Živeli sva zase. Ruski begunci, ki so se počasi zbirali, so nama bili edina družba. A zmerom, zmerom naju je spremljalo sovraštvo!

Niti za minuto ni ugasnilo v meni.

Peter, strašna so bila ta leta, do roba polna grenkobe, samote in želje po maščevanju! Le kdor je izkusil vse, kar sem preživela v svojih najnežnejših letih, me more popolnoma razumeti. Oh, ta strašni, neizbežni privid, ki mi je nenehoma stal pred dušo! Dvorišče, zid, Petrovljev spačeni obraz — in tri salve!

To sovraštvo me je gnalo v svet. Morala sem najti Petrova — to mi je bilo življenska naloga. Kaj mu hočem, če bi ga našla — sama nisem vedela. A bilo mi je, kakor da ne bom nikoli več vesela, dokler mu v oči ne kriknem, kolikanj ga sovražim!

Tako sem postala plesalka. »Nižinskaja«. Zdaj sem ga mogla nesumljivo iskati po vseh prestolnicah sveta.

Zaman. Nisem ga našla. A v tem dobim od Marje Fedorovne pismo: Tukaj je — v Nizzi! Kar iznenada se je bil pojavil. Takoj sem prekinila svoj angažman in se odpeljala semkaj.

Menda je bilo vse usojeno, Peter. Usojeno je bilo, da sem te spotoma na tak nenavaden način rešila smrti — in usojeno, da je moral Petrov umreti.

Petrov je sam prišel k Marji Fedorovni — in tako se je začelo vse, kar je potlej prišlo.

Snubil me je. Nisem se izdala — nisem mu pokazala, kaj je v meni. Najbrže je mislil, da tu nihče ničesar ne ve o njegovem dejanju.«

Lahna rdečica stopa Olgi v obraz, trepet ji pregiblje ustnice.

»Da, zapeljala sem ga in zamamljala; nič več nisem bila jaz; čeprav sem v duhu videla kri na njegovih rokah, sem vendar hodila z njim. Trpela sem, da mi je poljubljal roko, in prežala nanj kakor mačka. Sprejemala sem od njega darila in ga zavajala k igri; spravljala sem ga ob pamet in ga dobivala v oblast. Oh, česa ne zmore sovraštvo!

Videla sem, kako je poganjal in zaigraval svoj zadnji denar — takrat v Monte Carlu. Ali se še spominjaš?

Prav tisti dan, ko sva se midva spet srečala, je bil pri kraju.

Živci so ga pustili na cedilu. Misli si moje zmagoslavje! Šla sva v kazinski park. Slutila sem: zdaj mora kocka pasti!

Petrov je bil kakor strt.

Sedla sva na klop. Govoril je, da naj bi skupaj umrla. Tedaj me je zgrabil nemir. Petrov je pa mahoma segel v žep in izdrl orožje. »A prej boš še moja!« je siknil.

Njegov obraz je bil tak kakor tisti dan, ko je ukazal tri salve —

Držal me je. V prvem trenutku sem že pomislila: Z Bogom, Marja Fedorovna, Petrov je vendarle močnejši od naju. A nato se je uprla v meni življenjska strast, in prečudna moč me je navdala.

Z obema rokama sem ga zgrabila za komolec in ga upognila nazaj.

»Ali me hočete umoriti, kakor ste mi umorili očeta in mater?« sem mu kriknila v obraz. »Mislite, da sem pozabila? Da nisem te tedne vsak trenutek videla krvi na vaših rokah? Že leta in leta vas iščem križem sveta! Ali niste nikoli čutili, da sem vam za petami? Zaradi vas sem se vrnila v Nizzo — tu ste bili v mojih rokah! Igrala sem se z vami, Petrov, in čakala te ure maščevanja! Ako me zdajle ubijete, boste jutri v zaporu. Marja Fedorovna ve, da sem z vami. Za nama je šla — vem, da naju opazuje.«

To je laž, a Petrov mi je verjel.

In posmehljivo sem nadaljevala:

»Siromak ste, uničeni berač! Podarili vam bodo nekaj sto frankov, da izginete. To bo blaga kazen za vaš zločin! Idite — studite se mi!«

Tedaj ga je pograbila brezumna besnost. Z obupno blaznostjo se je vnovič vrgel name. »Prav!« ja zaškrtal. »Pa pojdi z menoj v pekel!«

Čutila sem, da gre res za življenje in smrt. Z molčečo togoto sva se borila. Enkrat sem čutila, ko mi je zdrknila mrzla cev preko čela — kakor da bi se me smrt dotaknila s svojim dihom!

Nato, mahoma — rezek pok. Petrov je omahnil nazaj. Zadet je bil v srce. Menda se je bil samokres sam sprožil — in Bog je pokazal svinčenki pot.«

Olga Nikolajevna globoko zasope.

»Tako je bilo,« šepne — očividno so jo zapustile moči.

Molk visi med stenami.

Milkovičeva roka rahlo boža Olgi komolec. Nikoli si ne bi bila mislila, da more biti na svetu tako neskončno nežno in ljubeče milovanje.

Olga Nikolajevna zamrmra:

»Marja Fedorovna pravi: pravica je terjala svojo žrtev. Takrat sem ji takoj vse povedala, ker me je bilo nekoliko strah. Ta strah me je tudi gnal, da sem šla iz parka naravnost v plesni bar, sama ne vedoč, zakaj. Mislim, da stori človek po takem dogodku zmerom tisto, kar je najbolj neverjetnega. Živci tako hočejo. Treba jih je omamiti.«

»Gotovo da,« dé Milkovič.

»Ali ni bilo čudno, da sem pri ruleti na svojo pest postavila zate na ‚rouge‘?«

»V mojo srečo, A zdaj — dovolj o tem. Tvoja teta ima prav. Nič nisi kriva, Olga. Usoda je sodila, ti si bila samo njeno orodje.«

Rahlo jo potegne k sebi.

»Veliko ljubezen si zaslužila, zakaj življenje ti je ostalo veliko na dolgu.«

Njene oči se mokro leskečejo.

»Peter, zdaj veš vse —«

Milkovič čuti rahli vonj njene polti, koprnenje njenih ust, nežno vdanost vsega njenega bitja.

Njena rdeča, hrepeneča dekliška usta se nasmehnejo:

»Marja Fedorovna ti ima tudi nekaj povdati. Rekla je, da bi jo lahko že vprašal, ali privoli, da me ji vzameš za zmerom.«

Tesno, tesno mu šepne to na uho, in vroča rdečica ji plane v obraz.

Milkovič se vzravna.

»Olga —« zajeclja kakor pijan, »ali je res? Ali ne sanjam?«

Njene ustnice se pritisnejo na njegova usta. Poljub, poln sladkosti in slovesnosti — —

Ko se zunaj približa zdravnik na svojem vsakdanjem obhodu, ga pozdravi dr. Berger z zelo skrivnostnim nasmehom.

»Mislim, da boste morali nekoliko potrpeti, gospod doktor,« ga ogovori; »bolnik je namreč v zelo kritičnem stanju.«

»Kako? Kaj pravite?« se je ustrašil zdravnik. »Tega ne bi bil pričakoval. Snoči ni bilo še nobenih znamenj kakega poslabšanja.«

Bergerjev obraz se še bolj zresni.

»Da — časih že tako nanese.«

»Nikar ne zbijajte slabih šal —«

»Bog ne daj.«

»Takoj moram k njemu.«

»Prosim, ali si ne bi prej prižgali cigarete? To pomiri človeka. Položaja, kakršen je tu notri, tako in tako ne morete izpremeniti. Ta je akuten in neozdravljiv.«

»Kaj pomeni vse to? Mislim, da ste njegov prijatelj —«

»Prav zato, gospod doktor.«

In s prisrčnim muzanjem mu šepne na uho:

»Zenlo verjetno se mi namreč zdi, da se je v sobi pravkar po vseh pravilih izvršila zaroka. Priznali boste, da take operacije niti zdravnik ne sme motiti.«

Zdaj se tudi doktor tiho zasmeje.

»Lepo ste me prestrašili! Mar bi mi bili takoj povedali, kako je. Po tem takem seveda lahko odložim svoj obisk do večera. Mislim, da bo imelo zdravilo, ki ga bolnik zdajle jemlje, več moči od vseh, kar bi jih mogel jaz zapisati. Zaročni poljubi delajo časih čudeže.«

Z veselim stiskom roke se poslovi od Bergerja in odide, nehote stopaje po prstih. —

Čez štiri tedne se vrši poroka v stari stolnici St. Reparate, ki že delj ko štiri sto let izteza svoje debele zidove in mogočne stolpe v topli sredozemski zrak. Romantika velike preteklosti jo zavija v svoje skrivnostne koprene.

Skozi visoka, pisana okna sije solnce v čarobnih svetlobnih snopičih, ko stojita Olga Nikolajevna in Peter Milkovič pred oltarjem. Svetloba se lovi v njenih laseh in ji preliva beli nevestini venec v zlat diadem.

S slovesno, umevajočo dobroto gleda duhovnik, ki je nekdaj podelil Olgi Nikolajevni prvo obhajilo, na dojico. Stari mož pozna življenjsko pot mlade knežnje, in ve, koliko je pretrpela že v najnežnejših letih svojega romanja po zemlji. In tiha, hvaležna radost ga navdaja, ko misli na to, da je zdaj vendar že našla srečo.

Svoj ogovor je zasnoval na najlepših besedah svetega pisma: »In če bi imel vso moč tega sveta, tako da bi mogel prestavljati gore, ljubezni pa ne bi imel, bi bil samo zveneč bron — —«

Tiho, tiho je v širnem, visokem božjem hramu. Mogočno, goreče se razlega duhovnikov glas. Nato slavnostno zabučijo orgle, otroški glasovi zapojo na koru. Svetlo in vriskajoče se glasi njihova pesem.

Duhovnik blagoslavljale iztegne roke nad dvojico.

Dva zlata prstana se zaleskečeta v solnčni svetlobi.

Dva človeka gledata globoko in jasno drug drugemu v oči.

Duhovnik jima natakne prstana.

In v tem, ko ju blagoslovi in se spustijo vsi navzočni na kolena, zabuči glas orgel mogočneje po ladji, krepko in verno kakor pesem zaupanja v bodočnost. Svatbena koračnica se razlega, nesmrtna ljubezenska pesem visoke umetniške duše.

Slovesno dejanje je končano.

Počasi kreneta poročenca proti izhodu. Vrata se na stežaj odpro. Val svetle, tople solnčne luči plane s ceste v stolnico. Val letnega zraka!

Zunaj se gneto radovedneži. Poroka mlade, bogate knežnje z mladim jugoslovanskim odvetnikom — vsi dnevniki so danes objavili njuni sliki — je vsekako velik dogodek.

Tik za mlado dojico stopata Marja Fedorovna in general Vasilij Konstantinovič Kurnonskij.

»Človek se čuti sam spet pomlajenega, kadar vidi dva tako srečna mlada človeka kakor ta dva,« šepne stari general Marji Fedorovni. »In kar mika ga, da bi storil po njunem zgledu.«

Marja Fedorovna se poredno nasmehne.

»Tako mladega se čutite? Vsa čast, dragi Vasilij Konstantinovič. Potem upam, da bom drevi še plesala z vami.«

»Zelo se bom potrudil.«

»In vmes bova kramljala o Rusiji, o Petrogradu, o svoji ljubi domovini, kjer sva bila nekdaj res mlada in kjer sva pustila svoje drage. Popolnoma brez minulosti pač ne moremo živeti. Pravico do bodočnosti imajo samo mladi — imata jo tale dva — —«

Med veselim vzklikanjem gledalcev stopita Milkovič in Olga Nikolajevska v ovenčani avtomobil.

Voz potegne.

Tiho dé Milkovič svoji dragi:

»‚Rouge‘ je res dobil. ‚Rouge‘ — rdeče, smejoče se življenje!«

Doma!

Dogodek, kakršnega nabito polna dvorana še ni doživela. Premijera pravega, velikega filma, ki pojde po vsej Evropi in širom vsega sveta! Spretne omembe v časopisih so zgodaj zbudile zanimanje zanjo. A prav za prav jih niti ne bi bilo treba. Avtor scenárija, dr. Peter Milkovič, tukajšnji odvetnik, ki ga vse mesto pozna, se je poročil s pravo rusko kneginjo, potomko ene izmed najimenitnejših rodbin stare Rusije — s krasno Olgo Nikolajevno, ki jo je baje še ranjki car božal po otroški glavici. Snov filma je romantična, nevsakdanja zgodba njune ljubezni.

»Življenje — film!« je naslov filma, ki ga je insceniral znani režiser dr. Berger. Lia Lindi igra glavno žensko vlogo. Lepotica je Lindijeva, a še krasnejša od nje je prava Olga Nikolajevna, tako zatrjujejo vsi, ki jih je že doletela sreča, da so jo spoznali.

Rečeno je, da krstni predstavi ne bodo prisostvovali samo glavni igralci, ampak tudi pisatelj in njegova mlada soproga.

Zato ni čuda, da je zrak v dvorani poln nemira. Za uvodni program se danes nihče ne zmeni. Kaj je ljudem do tega, da zbija na platnu drugače toli priljubljena miška Micky svoje vesele burke in da jo v tedenskem programu slavni boksač Bill Johnson tako neusmiljeno pripelje slavnemu boksaču Johnu Billsonu, da se mu kar glava zamaje na ramenih. Vsi se samo trudijo, da bi z očmi predrli temino lože zraven orkestra in videli, ali v njej že sedi mlada gospa, knežnja, ki je po čudežnem naključju ušla krvavemu viharju ruske revolucije.

Počasi zažarijo svetilke. Loža je še prazna.

Oh, škoda!

Luč jame spet ugašati. Črke zaplešejo po platnu.

»Življenje C film! — Po resničnem dogodku iz naših dni. — Spisal — insceniral — —«

Film se prične.

Lindijeva izvrstno igra svojo vlogo. Njen partner je izvrsten, kakor zmerom. Čudovito izpopolnjujeta drug drugega.

Čez dobršno uro je film končan, in ljudje ploskajo kakor iz uma. »Bing, Bang!« tulijo, in partner Lije Lindijeve mora iz lože na oder, da se zahvali. Gospodje kličejo Lindijevo. Velikanske šopke ji polagajo k nogam.

Eisenstaedt si v ozadju lože mane roke. Lep uspeh, zelo spodoben uspeh! Ta film bo dobra kupčija!

In zdajci zahrumi ploskanje proti loži, zakaj tam stoji Olga Nikolajevna v bleščečem sijaju svoje mlade lepote, in med občinstvom se je kakor strela razneslo: ta je ruska kneginja — ta je pisateljeva soproga!

Občinstvo divja. Zakaj? Kaj je prav za prav Olgi Nikolajevni do tega filma? Kdo ve? Občinstvo je zmerom nepreračunljivo in hoče povsod svojo senzacijo.

Dr. Berger migne Milkoviču. Ljudstva ni dobro razočarati, posli so posli. In tako potegne Milkoviča in Olgo Nikolajevno s seboj na oder.

»Saj nič ne stane,« jima šepne, »ljudem pa tako dobro de.« — Čez pet minut je tudi to opravljeno. Nov film odhaja na svojo pot po svetu — in nihče ne dvomi o tem, da bo povsod enako zmagoslavna.

Generalni ravnatelj Eisenstaedt si ne da utrgati zadoščenja, da priredi v bližnji umetniški kavarni majhno »proslavico«. Kakih dvajset gostov je povabljenih. Zadeva je »nobel«, kar se le da. Olga Nikolajevna je nekaj časa središče vsega veselega trušča; sam Eisenstaedt ji dvori tako, da je kar ganljivo. Lia Lindi mu ne zameri, saj ga pozna in dobro ve: ta Olga Nikolajevna ima svojega Petra prerada, da bi ji kdaj hodila v zelje.

Po drugi steklenici šampanjca dobi Milkovič pogodbo za nov rokopis. Potem pleše z Lindijevo.

»Ste hudo srečni, Peter?«

»Da nikoli tega!«

»Saj vam je videti.«

»Bog daj, da bi zmerom bilo.«

Tako govoreč se zasmeje Olgi Nikolajevni, ki »markira« z malim, debelim Eisenstaedtom tango.

»In niste več hudi name, Peter?«

Prezdrzno, blaženo se ji nasmehne.

»Narobe, Lia — hvaležen sem vam iz vsega srca. Prav za prav sem vam dolžnik za svojo srečo. Če bi vedeli, Lia!«

»Kaj pa?«

A Milkovič bi si rajši odgriznil jezik, kakor da bi ji odgovoril. Lindijevi ni treba vedeti, da je malo manjkalo, pa bi si bil zaradi nje končal življenje, in da ne bi bil nikoli videl Olge Nikolajevne, če bi ne bil tisti večer ostal v svoji pisarni. Čudne zveze vzrokov in učinkov!

In tako ji dé samo:

»Res nisem več hud in upam, da me tudi vi nimate v zlem spominu.«

»Kje neki — ne vem, zakaj,« se ošabno nasmehne Lindijeva.

»Nu, prav zato,« se zadovoljno namuzne Milkovič. »Ta bi bila lepa, ko sem vam napisal tako imenitno vlogo.«

»Želim vam, Peter, da bi bili zmerom tako srečni, kakor ste nocoj.«

»Srčna hvala. Torej si vzajemno voščiva srečo.«

Nekoliko pozneje, med dvema kozarcema penečega se vina, pleše Lindijeva s svojim ravnateljem in Olga Nikolajevna z Milkovičem.

»Skrajni čas je že, da te spet čutim ob sebi,« reče in jo rahlo stisne, ko plavata v dobrikavem taktu zaljubljenega bostona po dvorani. Olga ga pogleda s priprtimi očmi, vsa zamaknjena v godbo in v udržano nežnost tega objema.

Hitro pritisne ustnice na dehteči val njenih las.

»Ljuba ženica —«

Olga Nikolajevna se krotko nasmehne.

»Ljubljeni moj —«

In nato reče tiho in poredno:

»Veš kaj — ali ni najino življenje res takšno kakor najlepši zvočni film?«

»Nu,« ji veselo odvrne, »po navadi je življenje nekoliko treznejše. A v tem slučaju — dovoli mi, da v duhu potrkam s figo ob les — v tem slučaju upajva, da ostane, kakor se je začelo: življenje — film.«

To rekši jo še krepkeje stisne k sebi. —

KONEC