Življenja iskre
| Življenja iskre Urban Jarnik |
| |||||||
'Iskra sveta, rodovíta,
V vročim srcu žívo skríta,
Hvala rodov te sledí!
Dol 'z nebes si perkloníla
Se, no svét z lučjo dojíla,
Kéra lépši zableší.
Tí si ludi podučíla,
Iz Divjakov jih vkrotíla,
De le srečnejši živô:
Tebe vidim blisketati,
Živim srečo podajáti
Z jasno lubeznivostjo.
Lúči blískajo plamnene
'Z iskre Večniga rojene,
Iskrajoč se krog valo:
Zvézdniga ogniša slava,
Ko skoz večne brézne plava,
Se ovíja z radostjo.
Le lubézen je razlíta,
Ko v stvarjenju vsak den 'zpíta
Vse živáli poživi:
Trak se víja koli traka,
Zarja v néba mejo skaka,
Kir bél den nóč zatopí.
Zemla srka sončne žarke,
Evropejc skóz svoje barke
Svét Kolumbusov spozná:
Rod zaupa se vetrovam,
No čéz brezne vód rodovam
Po prijaznim roko da.
Stvari stopovajo v rede,
Kèr veséle so soséde,
Plamen božji je redí:
Blisk na polje plamne pluska,
Gróm srditni v skale truska,
De nebéški strop kričí.
Ako čné piš gojzd česáti
In z njega lasmí igrati,
De se lep' polûbita:
Tako gurguri grlíca,
Žlahtna lésova divíca
Vabi svojga možika.
Drava se v kroglíce víje,
Žejni lóg dobrotno pije,
Slap dolíne prešumí:
Gosto drévje cvét pokríva,
Tičik rad pod njim počíva,
Sladko 'z cvéja žvrgolí.
Vsako stvarice se vdája,
Vedle sétve pa napaja
Prašni dež z lubeznijo:
Zemla, zrak in oginj voda
Zlívajo veliko ploda,
Ker se srčno ženijo.
Kaj je srce vplamenílo
Ino blagi čut rodílo,
Kéri žíle preletí?
Glej! divíco pogleduje
Zal mladenč ino zdihuje,
Njo pa príža sramna krí!
Božja iskra le kraluje
Po stvarjenju, no zdviguje
K svojej sreči vsako stvár:
Jezik moj zahvalo reče,
Kéra čisto 'z srca teče
K tebi svetov Gospodár!