Živi mrtvec (Anton Adamič)
| Živi mrtvec Anton Adamič |
| |||||||||||||
Šel je po svetiljko in odklenil omaro; medel sij je begnil vanjo. — Kako naj se obleče, da bi bilo dostojno večera, ki si ga je zamislil kot mejnik v svojem življenju? Veliko izbire obleka ni nudila: dvoje ponošenih sukenj z nategnjenimi komolci, kožušček, ogrtača, izredno dolga salonska suknja in ondi prav v kotu, na poslednjem klinu mal ostanek časti in slave — vojaški jopič z zlatimi, že potemnelimi našivi. Zamižal je in sklonil glavo.
Odslovljeni ritmojster, sedaj gradbeni risar. — Povestnica Habihtovega življenja je bila šarena, pravi kalejdoskop. Zatopljen v preteklost se je gladil melirano, a še vedno gosto brado. Po sobi se je širil vonj po naftalinu.
Služkinja je potrkala na vrata; ne da bi čakala poziva, je odprla vrata in porinila v sobo lakaste čevlje. Skoro neslišno so se duri zopet zaprle.
Konrad Habiht se je zdramil, pogledal na žepno uro in odločno posegel v omaro. Snel je salonsko suknjo in jo previdno položil na posteljo. Z dna omare je poiskal še hlače in telovnik. Ko se je bil umil in preoblekel, je izbiral manšete; obračal jih je, zametaval, natikaval; in ko je iz predala poiskal še žolte rokavice iz jelenine, je pokril cilinder na glavo. S svetiljko je stopil pred ogledalo z izrezljanim, starinskim okvirom na steni in obstal. Ustrašil se je lastnega lika.
— To je Habiht, bivši gardni častnik in krasotec? Kakšna propast ... Kdo je ta medla senca? Duh z onega sveta? Ne, ni; ampak delavec Habicht si zre v oči. Kakor mumija, mrtev model, brezdušen stroj! Vela, gobasta lica, koščen, koničast nos s črnoobrobljenimi naočniki. Odkar se je odkrhnila plošča, da je zdrknil na tla, se ni bril več. Zrastla mu je temna, dolga brada, za katero se je skrival pred svetom in — pred lastnim jazom. Vso polt do brade je nadahnila prozornovoščena bledica kot patina. Brezkrvne ustnice, v očeh brez iskre odraz vdanosti in globoke tuge.
Živ mrtvec! Ema je razodela resnico ...
“Toda jaz hočem zopet v življenje! Vstran poberi se — smrt! Hočem, hočem, moram!” Oči so mu zagorele, nosnice vztrepetale. “Hočem, moram, bom!” Z odločno kretnjo se je odkril, si pogladil redko pričesko, se zopet pokril in izbočil prsa. Odprl je vrata, se vrnil k mizi, ugasnil luč in odšel.
Risar Habiht je sledil Emi, ki je bila odšumela že pred pol ure z materjo; zaradi nje se je podal po dolgih desetih letih prvikrat — na ples. Zaradi nje je preokrenil v drugo smer; izzvala ga je, da se je izneveril svečani obljubi.
“Vi se mi res zdite kot živ mrtvec — oprostite!” mu je zabrusila pred tremi meseci v obraz. In zakaj? Zato, ker je bil odklonil povabilo, naj gre ž njimi na ples, s pikro opazko: “Ples je za blazne, ljubezni gladne ljudi.”
Vso noč je premišljal strašno obsodbo. “Živ mrtvec!” Bolele so ga, globoko so ga ranile te brezsrčne besede.
Resnično, že davno je zamrzil ves svet; živel je pravcato samotarsko življenje. Sovražil je ljudi, zaničeval je to golazen in svojat. S premislekom jo je proklel v dno pekla. Delo ga je spasilo, zato je delo ljubil in spoštoval. Napor je usmerjeval njegove črne misli na svetlejše poljane, kjer mu je vsaj nekajkrat posijalo sonce utehe in zadovoljstva.
Zavist ga je pahnila z višav, kjer je kraljeval in kjer je bil doma. Kdo je bil srečnejši od njega, kdo izvoljenec?
Polkovnikova gospa Gita, sanjava, temperamentna ženska ga je čestokrat povabila k sebi. Pri klavirju sta se opajala s sladkimi melodijami in ... Poljubljal je njene bele roke ... Ko ga je nekoč pri slovesu pridržala za prste in zamižala, nagnivši glavico nazaj, da so se zasvetili zobje kot ostri biseri izza kipečih ustnic, tedaj ... A ne samo pri gospe Giti, tudi pri drugih; po vseh salunih je čaral, osvajal. Stasiti in duhoviti častnik je veliko ljubil, a še več je bil ljubljen in oboževan; kajti srečna zvezda je svetila po vseh njegovih potih. — Jata zavidljivcev mu je sledila vsepovsod in ga zalezovala. Toliko časa so ga izpodjedali, da so ga zrušili. Zbesnelo ljubosumje — škandal — odpust iz službe ... Prostaška svojat!
Po padcu z višine med navadne zemljane je proklel tudi svojo srečo, ker je bila zanj prerazsipna. Pričela se je borba za kruh. Nabavil si je civilne cape in letal je za betvico kruha od zore do mraka. Ali naj se zakoplje zdrav človek živ pod zemljo? Z upornostjo črva, ki ga je presekala lopata, se je zvijal in branil. Trkal je na nešteta vrata, moledoval in prosjačil.
Nisi preveč izbirčen za pot, če si bil že stopil v blato. Inseriral je, se ponujal. Leto dni je iskal na klavir za krožnik omake. Duševno ubit si je želel smrtonosne bolezni. Prenočeval je po parkih, na rosni travi, na goli zemlji. Odrešenica se ga je ogibala. Ko je pa sila prikipela do vrhunca, se mu je sreča zopet nasmehnila; dobil je službo pri gradbenem podjetju. Krčevito se je kot utopljenec oprijel rešilne bilke. Zavedal se je svojih zdravih živcev, svoje trdne volje in moči. Z iskreno hvaležnostjo se je posvetil delu, z neprimerno vztrajnostjo se je učil. Prečepel je v delavnici ves dan; doma je še pozno v noč prebiral strokovne knjige; risal je in se izpopolnjeval v znanju.
Nikdar ni posečal zabav in z ljudmi je občeval samo toliko, kolikor je zahtevala služba. Še hrano si je naročil na dom. Preživljal se je sicer skromno, toda dostojno.
— Je-li res živ mrtvec, ko se je duševno jedva uravnovesil? Z mrtvecem ga pita Ema, ona ženska, ki je zaradi nje sklenil, da krene nazaj v življenje! Ples! Kaj je njemu do njega! On misli na smehljajočo se srečo, ki ga čaka v družinskem življenju, polnem sladkosti in srčnega miru.
Sicer je pa takoj obžaloval, da je tako odkritosrčno in prostodušno izrazil svoje mnenje o plesu. Tudi pogodil ni prave ... Mar ni tudi on — gladen ljubezni? Krivično je sodil ... Seveda, bil je nekdaj mlad, živahen ... Tudi Ema je še bolj mlada kot priletna ...
Risar Habiht, čudak, je šel po desetih letih prvič na ples. Vrtalo mu je po možganih, korak zastajal.
— Ali ni smešno, ogabno, da gre? Danes udrihaš kot moralist po zabavi, jutri pa dreviš v sredo vrtinca! Toda on ne hiti na ples zaradi zabave, pač pa zato — priznal si je odkrito — ker se je bal za njo. Ljubosumnje ga je mučilo!
In še neki drug črv ga je grizel: užaljeno samoljubje. Nemila usoda ga je potrla. Dolga je doba njegovega trpljenja, duša pa je jaka in telo še zdravo vzlic hudi pokori za greh v mladosti.
V duhu si je zbral Emo za svojo družico. Protestirati mora proti domnevi, da je živ mrtvec: dokazati hoče, da je še zelo, zelo živ človek in da je lahko še vedno junak velemestnega salona. Presenetiti jo mora. Nepričakovano se pojavi v plesni dvorani, pohiti k njej, se ji pokloni, poljubi roko, zaprosi za ples in ... in ... Ponižal se bode, opravičil. Triumfirala bo. — Med plesom čarobnega valčka ji odkrije svoje srce in načrte. Laskal se ji bo in ji povedal, da misli nanjo že od prvega dne, odkar se je naselil pri njenih roditeljih v sobici, ki so jo oddajali.
Da bi ga odklonila? Nemogoče! Njena mati mu je že obilo potov namigovala. In — katero dekliško srce, posebno v letih, ne vzvalovi ob resni ženitni ponudbi? Današnji večer bodi mejnik v njegovem življenju.
Garderober se mu je globoko klanjal. Natikaje si rokavice, je Habiht togo korakal skozi množico pohajkovalcev. Umikali so se mu, odskakovali so; široka gaz se je tvorila pred njim. Golobradci so se suvali za njim in se brezobrazno spogledovali.
O prihodu v vrvečo dvorano ja vzbidil pozornost. Njemu je pa bleščalo; dvignil je roko in si zasenčil oči.
— Kje je Ema?
Par za parom je šetal mimo njega. Vsakdo se je ozrl vanj. Suha brinetka se mu je zasmejala v obraz.
— Kakšne vrste plesalci so to? Vsi dečaki so v kratkih, črnih suknjičih. Kratka krila do kolen; — kje so šumeče vlečke? Razigranost, razposajenost v vsaki kretnji; — kje sta gracija in dostojanstvo? Čudil se je.
Sedaj se s truščem oglasi orkester. Množica zavalovi. Plesalci stopicajo, se vijejo, zibljejo naprej, nazaj, vstran ... Razvratne melodije ... Ha biht strmi.
— Je v plesni dvorani? V blaznici? Ti plesalci niso ljudje, so opice ... Habiht je zaplel prste v brado.
Trušč je pojenjal, množica se upokojila. Habiht opazi svojo izvoljenko; ob roki vitkega mladeniča se bliža. Ema ne vidi ničesar, posluša svojega kavalirja, ogleduje svoje čeveljčke ... gre mimo Habihta.
— Kaj naj pomeni to preziranje? — Je morda tako zaverovana v sladko govorico dvorečega ji dolgina?
Habiht se je zasukal in odšel. V kavarni je spil črno kavo. Toda obstanka mu ni bilo in zopet se je povrnil v šumno dvorano.
Baš igra godba. Habiht šteje takt: Ena, dva tri, ena... Saj igrajo valček! Opazi Emo, ki sedi poleg matere. Prerine se skozi plesalce, se pokloni, trči s petami. Materi poljubi roko, hčerko prosi za ples. Ema se vsa presenečena zasmehlja, toda ne vstane s sedeža.
“Ne smeš odkloniti!” jo poduči gospa mama.
“Saj ne odklanjam ali —” Emine oči begajo po dvorani — “jaz sem obljubila ta ples Karlu. Kje je toliko časa?”
Habiht si je grizel ustnice, njegove oči so prebadale mater.
“Dovolj si ga čakala, naj pa še on počaka. Kar pojdita,” je odločala mati. “Gospod Habiht je bolj fin kavalir.”
Ema je še vedno okrevala.
V Habihtu se je nekaj rušilo, pogrezalo; mrzel znoj mu je orosil čelo. Globoko se je poklonil in izgovoril je s tresočim se glasom:
“Oprostite, prosim, da sem se drznil ...”
“Zakaj, zakaj?” se je razburila mati. “Ema takoj moraš plesati z gospodom!” Mati se je dvignila, za njo Ema.
“No, pa pojdiva,” je dejala gospodična in si popravljala kodre za prevezo na laseh. Habihtove oči so vzplapolale v poslednjem žarku upanja.
“Ne morem se vam dovolj načuditi,” se je Ema trudno zasmehljala. “Tak nasprotnik plesa — in sedaj.”
“Vse vam pojasnim, vse povem, gospica, samo pojdiva že,” je bruhnilo iz njega. Ema mu ponudi roko, a jo takoj zopet iztrga.
— “Ah, saj sem vedela! Glejte ga, ni me pozabil; moj Karel je tu!”
Njen glas je drhtel, lice ji je zagorelo. Oni vitki mladenič se je priklonil pred njo. Planila je v njegove roke.
Habihtu je potemnilo lice. Segel si je v brado in sklonil glavo. — Kje je? Kaj se je zgodilo? Čemu je tu?
Gospa mama je opravičevala hčer in ga vabila, naj prisede k njej. Ni je niti slišal. Okrenil se je od nje in se zamotal v vrvež. Brezobzirno pehaje plesalce pred seboj, se je prerinil do izhoda in izginil.
V svoji sobici se je zopet postavil pred zrcalo. Dolgo je motril svoj smrtnobledi obraz. Bolesten vzdih resignacije se mu je izvil iz prs:
“Mrtveci naj počivajo v miru.”
Pometal je svečano obleko raz sebe in se opravil po delavniško. Sedel je na mizo, na kateri se je razprostiral obsežen stavbni načrt.
Ko je v zgodnjih jutranjih urah prišumela Ema z materjo domov, je pri risarju luč še vedno brlela.