Živalske pravljice/Še nekaj besed o živalski pravljici

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Z basnimi živalske pravljice nimajo nič skupnega, kol bi Človek sodil na prvi pogled, čeprav v obeh nastopajo Hvali, saj so po nastanku živalske pravljice starejše. ker so se basni razvile iz njih. Medlem ko je pri basnih poglavitni poudarek v poučnosli, ki izhaja iz človekove življenjske skušajte. je pri Živalski pravljici na prvem mestu razvedrilo in zabava pa tudi mo¬drost, enako kol pri vseh drugih pravljicah. V živalski pravljici prevladuje torej predvsem pravljična razsežnost, ne pa toliko — vsaj ne na loko razviden način kot v basni — moralno načelo ali napotilo. Podatki o najstarejših živalskih pravljicah segajo zelo daleč nazaj. Tako poznamo že v starem veku pri starih Grkih priljubljeno Živalsko pravljico, imenovano Batrohomiomahija (po nase Vojna med žabami in mišmi). To je krajša šaljiva Živalska pesnitev neznanega grškega pesnika, kije nastala v lelih 500—450 pr. n. š. Napisana je kot parodija na Homerjevo Iliado. V njej pa nastopajo žabe in miši v smešni vlogi Homerjevih junakov. V srednjem veku je bila zelo priljubljena in razširjena pri vseh evrop¬skih narodih živalska pravljica o lisici zvitorepki. Začetki te pravljice *egajo v zgodnji srednji vek. Znana je bila poti imenom Ysengrimus (l:en-grim. tudi Izegrim. tako je bilo namreč ime volku). Po latinskih in starih francoskih predlogah je spesnil veliki nemški pesnik J. W. Goethe znani živalski ep Reineke Fuclis (po naše Lisica Zvitorepka). V njem nastopi medved kot nerodne 1 in nevednež. volk kot požrešnež in lisica kot pret¬kana navihanka. Vse živali r tej pravljici imajo človeške lastnosti, se pravi miselnost, čustvovanje in govorico. — Pri Slovencih jo je med prvimi objavil v nevezani besedi Janez Trdina pod naslovom Lisica, volk in medved v Ljubljanskem Časniku 1850. Zapisal jo je po pripovedovanju, kakor jo je bil slišal v svojem domačem kraju. — V naši književnosti je ustvaril nekaj podobnega znani pisatelj živalskih zgodb Josip Brinar v povesti Lisica Zvitorepka. V tej obSirni živalski povesti je pisatelj sicer nekritično zbral in združil domače in mednarodne motive o lisici ter jih obdelal v prozni obliki. Ljudje so kaj radi segali in prebirali Lisico Zvitorepko, saj je knjiga doživela več izdaj. V dobi romantike so pričeli po zgledu drugih narodov tudi pri nas zbirati in zapisovati ljudsko blago, torej slovstvo, ki je vzklilo in Živelo med ljudstvom. Tako so zapisali in ohranili pred pozabo tudi veliko basni in Živalskih pravljic, ki so zbrane v tej knjigi. Spričo velikega Števila teh zapisovalcev v njej ni pričakovati kakšne jezikovne in slogovne enotnosti, kot na primer pri delu, ki ga je ustvaril en sam pisatelj. Pri vsem tem moramo upoštevali tudi to, da izhajajo zapisovalci iz najrazličnejših delov naše domovine, označuje pa jih tudi različna jezikovna izobrazba. Nad polovico v tej knjigi priobčeni basni in živalskih pravljic je bilo zapisanih in objavljenih Že pred dobrimi sto leti in celo prej. Razumljivo je, da so bile zapisane v tedanjem pravopisu in v dandanes že arhaičnem jeziku. Da zadostim zahtevam sodobnega knjižnega jezika, sem jih pri¬lagodil današnjim pravopisnim zahtevam, pravilnemu tvorjenju odstavkov, besednemu redu in ne navsezadnje pravilni rabi ločil, pri Čemer pa sem skrbel, da vse to ne bi bilo v Škodo vsebine in izvirnosti. Prt vsem tem dolgoletnem in ne ravno lahkem delu zbiranja, preuče¬vanja in primerjanja gradiva z drugimi slovstvi, me je vodila želja, da zberem in v kolikor mogoče pregledni obliki ponudim našemu sodobnemu bralcu te bisere slovenske ljudske ustvarjalnosti.