Živalske podobe

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Živalske podobe
Fran Erjavec
Viri: http://www.omnibus.se/beseda/pdf/135-5.pdf, urejeno po Zbranem delu, zv.1, Ljubljana 1934
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Živalske podobe


Mravlja[uredi]

Pomladansko sonce pripeka in pregreva mravljišče na kráju smrekovega gozda, iz katerega je sneg večidel že zbežal pred sončnimi žarki; in vendar je mravljišče še mrtvó, kot da bi bila kuga pomorila njegove prebivalce. Le ene mravlje ni videti, vse še spé v gorkem stanu, kjer se skrčene ena druge tiščé. Kot silna vojska kralja Matjaža v votlem hribu, čakajo tudi onè povelja od zgoraj.

Pa sonce pripéka bolj in bolj in eden zaspancev se prebudí. Vzdigne glavo iz črne trume in z zaspanim očesom krog sebe pogleduje — vse še spí. Ali se je zmotil? Ali še ni čas, vzdigniti se z ležišča? Pa saj vendar čuti, kakó gorkota od zgoraj puhtí. Stegne torej nožice, si pománe oči in še na pol zaspan se napravi iti gledat, ali je že čas zapustiti gorko pósteljo, v kateri je že štiri mesece tičal. Gré po véliki cesti, pa ne more dalje; trdne barikade ali zapahe, katere je sam jeséni napravljati pomagal, mu zdaj jezijo pot. En čas hodi okoli male trdnjave in išče kake majhne špranje, da bi se skoz-njo splazil, pa ni je dobiti. Jezen zgrabi eno brunce in si prizadeva, ga izdreti, vleče in vleče — pa nič ne opravi; popáde drugo, tretje, pa vse njegovo prizadevanje je zastonj. Vse je umno in trdno sezidano, kot da bi moralo do sodnega dneva trpeti.

Nejevoljen gré tedaj nazaj in zgrabi s čeljustmi prvega zaspaneta, na katerega po sreči naletí, za vrat in ga strese. Zaspanec se prebudí in debelo gleda, kot da bi hotel reči: »Da bi te zlodej! Kaj mi hočeš?« 

Ta ga pa začne s tipalnicami tipati in božati — in zaspanè je predramljen in v trenutku ve, kaj mu je početi. Oba gresta druge budit. Kmalu jih je deset na nogah in vsi gredo na barikade, katere se združeni moči desetih korenjakov več ne morejo ustavljati. Pridejo vun, solnce jih skonca blešči, pa se ga kmalu privadijo in želodec, kateri je čez in čez z debelimi pajčevinami preprežen, se tudi močno oglaša. Utolažiti ga, poiščejo kake sladkarije in zraven se od veselja na glavo postavljajo, trgajo in druge burke uganjajo. Potem gredó domov in tu je kmalu vse na nogah: kot hudournik vrejo vun pri vseh vratih in na mravljišču se vse giblje in mrgoli, kot voda, ki v kotlu vrè in kipí.

Ko so se vsi prepričali, da se je pomlad že vrnila, in ko so se na solncu popolnoma ogreli, jih gré nekoliko na dno strnišča. Tu leží v dobro zavarovanem kraju kupček drobnih belih zrnc, drobnejših od prosá. To so jajčka, katera so bábice preteklo jesen izlégle. Matere so kmalu pomrle, delavci so pa jajčeca spravili na varen kraj in zdaj o gorkem vremenu hite ž njimi na mravljišče, da jih toplo solnce ogreva in jih obudi k življenju.

Ker smo zgoraj nekaj o delavcih omenili, moramo prebivavce mravljišča bolj natanko pregledati.

Poleti najdemo v vsakem mravljišču troje živálic. Prve so moške mravlje, ki se od navadnih mravelj le po perutnicah ločijo, potem najdemo bábice, ki so veče kot moški in tudi krilate. Zadnjič so navadne mravlje, ki nikoli nimajo perutnic. Teh je največ, te tudi navadno le mravlje imenujemo, ker moški in bábice sploh ne hodijo iz mravljišča, ampak so le domá in navadne mravlje jim strežejo, jim donašajo jed, zidajo tudi pohištva itd. z eno besedo, oné skrbé za vso naselbino. To so delavci, kateri nimajo nobenega spola.

Navadno mesca vélikega srpana zletijo moški in bábice iz mravljišča in se dvignejo v zrak, kjer se sem ter tja švigaje ženijo. Ko so nekoliko časa od veselja pijani okoli frkali, popadajo na tla. Moški, ki niso zdaj za nobeno drugo rabo, kmalu poginejo; bábic pa že delavci čakajo, brž ko eno zagledajo, jo zgrabijo, ji polomijo perutnice in jo tirajo slovesno v stan. Eni delavci ostane za stražo vedno pri bábicah, jih pridno pitajo in jim strežejo na vso moč, ker oné so zdaj upanje cele naselbine, brez njih bi rod pomrl.

Ko začnó bábice jajčeca leči, so že delavci pripravljeni, ki jajčka v nalašč za to odmenjen kraj nosijo in lepo uredijo. Bábica potem tudi kmalu umrje, le malokatera zime ali celó pomladi dočaka.

Po ženitvi delavci vse bábice, kolikor jih morejo uloviti, tirajo domov. Seveda se tudi marsikatera izgubi; ta si potem sama perutnice iztrga, zleze pod kak kamen ali v kako luknjo in napravi ondi novo samostojno naselbino.

Pomladi je prva skrb delavcev jajčeca na sonce nositi; če je sonce prevroče, hité ž njimi v mravljišče v prvo nadstropje, potem v drugo itd.; proti večeru pa, ko sonce že medlí, jih nosijo spet kvišku in nazadnje, ko se je solnce že skrilo, jih nesó spet v dno na odmenjeno mesto, zapahnejo spet vse duri, postavijo k vsakim vratom stražo in trudna družina gré k pokoju.

Noč je minila, zlato solnce je že izšlo. Tudi v mravljišču se je jelo gibati, straža odpahne duri in pokuka ven, pa gosta megla pokriva zemljo, vreme je neprijazno in kmalu deževati začne. Straža zapahne spet duri, zadela vse špranje in gre v stran. S tipalnicami ošvrka vsakega, katerega sreča, ta se précej obrne in oba gresta naznanjat vreme. Tipalnice švigajo od kraja do kraja in kmalu vsa družina vé, da dežuje in da bo treba danes domá ostati.

Pa pridna mravlja nikoli rok križem ne drží. Čeravno dež zunanja dela ovira, vendar je domá eno ali drugo reč popraviti treba.

Tu se je steber, ki je dozdaj podpiral strop, podrl, treba ga je na novo postaviti. Pot, ki v drugem nadstropju do malih vrat pelje, se je pozimi tu in tam zasula, treba bi jo bilo odtrebiti in v zgornjem nadstropju bi bilo tudi še ene nove potreba. Vse to mora biti še danes storjeno.

Pridno se lotijo dela, postopača med njimi ni videti; v tem kotu eden s čeljustnicami koplje in rahlja zemljo, drugi jo odnaša, tam spet tretji postavlja trden zid in včasih pride tudi polír pogledat, kako gré delo od rok. Če kàj ni dosti trdno, morajo podreti in iznovega začeti.

Pa po trdem delu je tudi dobro počivati, to vsak dobro vé in nobeden mravlji ne bo zameril, če si od dela malo oddahne in svojemu želodcu kàj boljšega privošči.

Vsako mravljišče ima nekaj tujih drobnih živalic v svojem stanu. Imenujemo jih zeliščne uši, ker so res ušém podobne, in vsak jih je že po bezgu ali po kaki vrbi laziti videl. Tem živalcam so mravlje posebno dobre, nosijo jih na solnce, jih gleštajo in jim strežejo, kakor le morejo, tudi hrane jim donašajo in raji samé stradajo, da le njih živinica pomanjkanja ne trpí. Te uši so res domača živina celega mravljišča, od katere sladek užitek dobiva. Te živalce imajo namreč na hrbtu dvoje ceví, v katerih se nabira neka sladčica, po kateri mravlje posebno hrepené. Ko pride mravlja do uši, se jej začne prilizovati, jo boža in gladi s tipalnicami toliko časa, da spustí uš po vsaki cevi kapljico one sladčice, katero mravlja željno posrka. Tako gré mravlja od ene uši do druge, da ima dosti. Uši so pa tudi rade pri mravljah, saj se jim nič hudega ne zgodí , mravlje lepo zánje skrbé, kot kmet za svojo molzno živino, in res, kar je kmetu krava ali ovca, to so mravlji te uši.

Naše mravljišče je imelo svoje dni na dveh lepih pristavah veliko te molzne živinice. Na dveh hrastéh namreč, ki sta blizu mravljišča stala, je prebivalo veliko teh uši in mravlje so jih pogostoma obiskovale, dve trdo uglajeni stezi sta peljali do hrastov in poleti ob lepem vremenu je romala nepretrgana vrsta mravelj k hrastoma — ali zdaj je vse to minilo.

Lansko pomlad, bil je prvi lep pomladanski dan, ko so prvikrat mravlje prišle na sonce in so hotele iti gledat, kaj njih živinica dela, — ali kdo popiše njih osuplost in njih strah, ker jojmine prejoj — hrastov ni bilo več. Posestnik gozda ju je pozimi posekal in ž njima so šli najboljši in najslajši dohodki mravljišča rakom žvižgat.

Zdaj imajo pa le malo živinice več, kar je je domá v hlevu, in še en češminjev grm jim je ostal — vse to le senca proti prejšnjemu posestvu.

Topli pomladanski dnevi, ki se zdaj vrstijo, so zbudili življenje v jajčkih, ki so dozdaj pri miru ležala na mestu, na katero so jih delavci spravili. Začnejo se gibati in iz vsakega jajčka zleze črvič ali gosenica. Pridnim in skrbnim mravljam dá to posebno veliko opraviti, ker družina se je hudo pomnožila in novorojenci imajo vedno lačne trebuhe in le gledajo, kje bo kàj ugrizniti. Ker si sami še ne morejo potrebnega vsakdanjega kruha poiskati, jim ga donašajo mravlje pridno od jutra do hladnega večera. Domá je vedno sto in sto ust odprtih, ki željno pričakujejo svojih strežnic. Mravlja prinese hrano v čeljustih in črvič odpre svoja usta na široko in zijá kot žejni srakoper v gnezdu. Mravlja ga pita po malem s prinesenim jedilom, katero kakor blisk zgine v požrešnem žrelu. Ko bi to dolgo trpelo,bi moralo biti vseh mravelj konec. To je še njih sreča, da trpi to pitanje le nekoliko dni, ker potem se leni trebušniki zapredejo v tenko kožico in iz gosenic postanejo bube, ravno kot se zapredejo svilodi v kokone.

Te bube ljudje navadno mravljinja jajca imenujejo in jih nabirajo za ptiče, katerim ta hrana posebno tekne. Bube se morajo pa poprej v soparu zadušiti, sicer bi nabiravcu čez nekoliko dni kašo upihale.

Mravljam je kàj zelo všeč, da so ti požeruhi upokojeni, ker zdaj se morejo oddahniti in tudi záse bolj poskrbeti, posebno pogosto hodijo zdaj k ušem v vas, vse je spet veselo in zadovoljno.

Pa to prijetno življenje trpí le nekoliko dni, ker potem se začnejo bube spet premikati in iz tenke kožice prikobacajo mlade mravlje. Torej se zdaj mravlje spet bolj dóma držé in pazijo na bube. Ko mislijo, da je prišel čas, pretrgajo s čeljustmi lahno tanko kožico na ónem koncu, kjer ima mlada mravlja glavo. S pomočjo strežnic se izmotajo mlade mravlje iz tesnih celic, pa so še slabe in neukretne. Po vsem životu se jih drží ozka srajčica iz tenke bele mrénice in starejše mravlje jim slačijo to srajčico počasi in skrbljivo, da bi mehkih udov ne ranile. Ko so te zadnje vezi odpravljene, jim dajo précej kaj dobrega jesti in potem, ko so se pokrepčale, jih vodijo po mravljišču in jim skazujejo vsa kota in poti, ker zdaj bodo morale same záse in tudi za druge skrbeti. Iz jajček namreč so se izvalile razun navadnih mravelj tudi moške mravlje in bábice, katere nikoli iz mravljišča ne gredó, torej jim morajo delavci potrebnega jedila donašati.

Novinci so kmalu spoznali svoje dolžnosti in se privadili službe in vsa družina živí veselo in srečno v en dan.

Ali komu se sreča vedno smehlja? Velikokrat pride nesreča, ko se je nobeden nadejal ni. Eno jutro, ko so mravlje komaj vstale in so še na pol zaspane po mravljišču lazile, prilomasti ena, ki je že zgodaj vstala in že na ogledu bila, na mravljišče, veselje se jej bere na obrazu, hitro ošvrka nekoliko sester in kmalu je vse na nogah. Več kakor tretjina družine se poda urno proti kolovozu, kateri je skozi gozdič peljal.

Mravlja, ki je prijetno novico prinesla, jim kaže pot. Zdaj pridejo na pot in hitro obsujejo poljsko miš, katera je mrtva ležala na sredi pota ležala. To je bil obed, kakršnega še ne, kar so bele srajčice nedolžnosti slekle!

Ali kjer je sreča, tam je tudi nesreča, in nesreča je prišla za mravlje zdaj v podóbi kolesa na samótežnem vozičku, katerega je star mož s plevelom naloženega pred seboj peljal. Levo kolo gré ravno čez miš — in kjer je pred enim trenutkom še vse živo bilo, je zdaj ostudno mrtvišče. Skoro vse mravlje so potrte od kolesa, katerega je nemila usoda ravno zdaj mimo pripeljala. Le malo jih je odneslo peté in te zdaj bežijo od nesrečnega kraja, v sredi peljejo tudi kakega ranjenca, katerega je kolo po sreči le za kako bedro zgrabilo in mu vsaj še celo glavo pustilo.

To je bila velika zguba za našo družino! Kdo bo zdaj bábicam stregel in moške redil, ker peščica srečnih, kateri so splošni uimi ušli, je premajhna, da bi mogla vsa dela opravljati? Del in opravil je na kupe, delavcev pa malo.

Preplašeni pribežijo v eni sapi ostali domóv in naznanijo sestram strašno prigodo. Velika žalost obide družice, s pobitim srcem obžalujejo svoje sestrice, katere jim je nemila osoda tako zgodaj vzela. Pa mravlja tudi v žalosti poguma ne zgubí in si vé iz vsake stiske pomagati.

Ko drugo jutro zarja nebó prepnè, so naše mravlje že vse na nogah, nekaj posebnega danes tuhtajo, ker tako nemirno sem ter tje tekajo in se pogostoma s tipalnicami ližejo. Ena, ki je tudi nekoliko veča mimo drugih, ima posebno veliko opraviti, vedno šviga od enega do drugega in jih pregleduje kot general svoje vojake, preden jih pelje v ogenj.

Zdaj se vzdigne črna truma, straže odprejo vrata na široko in kot hudournik se vsuje četa po mravljišču. Le malo, kar jih je pri bábicah za postrežbo in pri vratih za stražo neobhodno potrebno, je ostalo domá, druge so se vse vzdignile. Zunaj zleze óna velika mravlja na bilko in od ondod pregleda še enkrat svojo armado, potem jo pelje navzdol v gozdič.

V tem gozdiču, ne daleč od našega mravljišča je stanovala druga manjša družina mravelj, ki so se od naših črnih le po barvi ločile, bile so namreč rujave. Mirno je živel rod za rodom že mnoga leta, bile so ravno tako pridne in delavne kakor črne, ravno tako so skrbele za svoje potomstvo. Ker so se pa v bolj senčnem kraju gozda pod košato jelko naselile, jih je solnce manj ogrevalo; torej so se njih mladiči tudi navadno ene dni pozneje zlegli kot pri naših črnih mravljah.

Solnce je že precèj visoko stalo in pregrevalo tudi skrito mravljišče. Skrbne nosijo rujave mravlje svoje bube iz dna proti vrhu in se že naprej veselé časa, kadar se bode mladina izlegla. Ali — kdo vé, kaj jutri pride?

Črne mravlje, ki so zjutraj hitro šle od dóma, so prišle zdaj blizu omenjenega mravljišča. Ene gredó bliže in bliže, pridejo na mravljišče, ogledajo vse in potem se hitro vrnejo k svoji armadi. Précej potem se zakadí vsa armada na mravljišče, obležejo vsa vrata, pokoljejo vratarje in z združeno močjo planejo v stan. Rujave mravlje se précej ne zavedó in ne razumejo, kaj to pomeni; osupnjene gledajo, kaj se bo ž njimi zgodilo. Roparji pa, ker tako smemo črne mravlje imenovati, padejo na bube, vsak zgrabi eno in ž njo pobegne. Ko domače mravlje vidijo, kaj se godí, da jim roparji njih mladino vzeti hočejo, se vržejo srdito na sovražnike, ali — sili se ustavljati ne morejo. Medtem ko se z enimi rujejo, so že drugi bube odnesli in akoravno je skoro več črnih kot rujavih trupel pokrivalo podzemeljsko bojišče — kaj pomaga to maščevanje oropanim, svojih mladičev vendarle nimajo.

Črni roparji pa hité s svojim plenom domóv, kjer jih tovariši že željno pričakujejo. Ko pridejo premagovavci, jih obsujejo straže in domá ostali delavci, jim vzamejo bube in jih spravijo v varen kraj. Kot da bi bila to domača zalega, jo gleštajo črne mravlje, in ko drugi dan začnejo iz bub lesti, jim pomagajo tudi belo srajčico sleči, ravno tako, kakor bi bile njih rodú. Rujave mravlje dobijo prècej jesti in se kmalu s črnimi sprijaznijo. Reve ne vedó, da so sužnje. Roparjem v čast pa moramo reči, da s svojimi sužnjami usmiljeno ravnajo in da si prizadevajo, njih osodo jim kolikor moč zlajšati. Delati morajo kot druge, pa tudi pri jedi niso ločene, le ko gredó vun, kako delo opravljat, gré ena črnih kot birič ž njimi in če se obotavljajo,jih k delu priganja, česar pa večidel ni treba.

Dan preide za dnevom, sužnji so zadovoljni, ker boljšega prostega življenja ne poznajo, in pridno opravljajo dela svoji gospôdi.

Enkrat prinese črna mravlja novico, da v gozdu ne daleč od hiše rejen keber pojema. En oddelek rujavih mravelj, pod vodstvom treh črnih biričev se napravi, mastnega kebra v hišo pritirat. Ko pridejo na mesto, se biriči prestrašijo, ker krdelo rujavih mravelj je že kebra obleglo, hitro se mislijo umakniti — pa je že prepozno, že so jih rujave obsule, strastno objemajo svoje rejence, ki so jim bili vzeti, ko še lučí belega dneva zagledali niso. Sužnji tudi kmalu spoznajo svoje rojake in združeni se vržejo zdaj na črne trinoge; eden jim komaj uide, ostala dva pa na drobne kosce raztrgajo, ker tudi mirna mravlja divjá, kadar brani svoj rod tujih napadov.

V stanišču rujavih mravelj je vse židane volje. Naglo napravijo veliko gostovanje, pri mastnih kebrovih kračah obhajajo rešitev svojih ljubih iz sužnosti. Veselje se bere na vsakem obrazu, zdaj jim ničesar ne manjka, le spomin na nesrečne sestrice, ki še pod tujim jarmom stočejo, jim srce teží in jim grení sleherni grižljaj. Enoglasno sklenejo drugi dan še druge sužnje rešiti, naj veljá, kar hoče.

Pri črnih mravljah je pa vse drugače. Neka pobitost in klavrnost se je vseh polastila, na sužnje še bolj pazijo in jih ne pustijo iz mravljišča. Med sábo se vedno posvetujejo, kaj bi bilo početi.

To je gotovo, da oba roda zdaj ne moreta več sosedno skupaj živeti, preveč sta se že spoznala; eden je drugemu napoti, sovraštva in bojev bi nikoli konec ne bilo. Jutrnji dan bo razsodil, kateri rod bo obveljal. V obeh taboriščih se pripravljajo na boj. Črni so tirali svoje rujave sužnje v najglobočeji stan in postavili straže, da jim nihče ne uide. Potem se vzdignejo vsi delavci; vse, kar se le gibati more, gré v vojsko, strahopézdljivca ni med njimi.

Na majhni trati v gozdu se srečata krdeli. Kot bi trenil, se zakadita ena proti drugi in bòj se pričnè. Navadno se jih sprime po več od obeh strank; grizejo in koljejo se nekoliko časa in ko se potem klobčič zmotá, jih leží nekoliko od obeh strank mrtvih na tleh. Tudi po dve se sprijemata in se skušata, katera bo zmagala. S čeljustnicami skuša vsaka svojega sovražnika raniti in potem, ko mu je rano vsekala, spustí vánjo kapljico neke skeleče kisline, katera ranjenega sovražnika umorí. Ono kislino si napravlja mravlja v posebni žlezi, imenujemo jo mravljinjo kislino. Ko je enega sovražnika zmagala, se vrže na drugega in tako naprej, toliko časa, da je ona zmagana, ali pa da je sovražnik popolnoma uničen.

Čeravno je že sama ranjena, vendar ne odjenja, dokler je moč popolnoma ne zapusti in še potem, ko že predrtih prsi na tleh leží in se že več gibati ne more, zgrabi še sovražnika, katerega doseči more; celó, ko je že mrtva, se ne odprejo čeljustnice, katere je v smrtnem borenju v sovražnika zasadila. V svoji gorečnosti napade celó kakega prijatelja, pa kmalu spozná svojo zmoto, ga poboža s tipalnicami, kot bi ga hotela odpuščanja prositi, in potem se toliko bolj srdito vrže na dušmane svoje.

Tako so se borile naše mravlje. Kolikor bojevalcev, toliko junakov. Bojišče se je kadilo od strupene kisline. Tu neseta dva vojaka ranjenega pajdaša v varen kraj, da si odpočije; tu hitijo drugi še ne utrudeni na bojišče — novi boj, nova junaštva, pa zmaga se še ni na nobeno stran nagnila, akoravno je bojišče že pokrito padlih junakov. Le majhna tropa se še borí, pa utrudena po dolgem boju omaguje — kar privrší iz zatišja četa čvrstih spočitih rujavih vojakov in zopet se vname

»strašni boj, ne boj, mesarsko klanje.«

Kar jih je bilo črnega rodú, vsi so padli pod čeljustmi neusmiljenih zmagovavcev. Ves junaški ród je poginil, borivši se za svoje domove.

Ošabni in veselja pijani zmagovavci deró zdaj na dom zmaganih sovražnikov, kjer so bili še zaprti rujavi sužnji. Ko bi trenil, ležé črne straže na tléh, oproščeni sužnji se zedinijo s svojim oprostiteljem, razderó poslopje in potem se vrnejo v prosti dom.

Večerna zarja rumení gozdna drevesa in obséva razvaline mravljišča, v katerem je prebival hraber rod v sreči in blagostánju. Pa kdo se bliža mravljišču? Črna mravlja, s krvavimi ranami pokrita, se plazi po strtih nogah do razdejanega dóma. Rujavi razuzdani sovražniki so jo zgrešili in, akoravno že na pol mrtva, se vendar še plazi do kraja, kjer je gospodoval nje rod. Zadnja svojega rodú premišlja pretekle časih, solza se ji utrne in moči domača tla, katera so oskrunili tujci. Ko bi znala peti, bi glasno zakrožila Jeremiado, tako si pa le misli: »Sic transit gloria mundi,« ali po domače: »Tudi nas je minilo!«

Rak[uredi]

Vsi pòjte rákom žvižgat,
Lažnjívi prátikárji,
Lažnjívi zvézdoglédi,
Vreména ví preróki!
Prešeren

Vse nižje živalstvo, ki v brezmejnem številu in v neizčrpni raznolikosti životari po suhem in po mokrem, menda nima živálce, ki bi bila populárnejša od raka. Pri nas vsaj pozna ga vsak samosrájčnik, izvzemši morebiti kakega bosopétega Kráševčka, ki še ni videl druge vode, nego domače vasí umázani kál. Temu bi mogel kdo ugovárjati, da brezsrájčniki in bosopétci nikoli in nikjer nimajo besede, vsaj veljavne besede ne. To je živa resnica, katere nobeden pámeten človek ne bo pobijal, toda raku so do imenítnosi pomogli možjé, učeni in modri možjé. Kdo bi hotel tajiti, da pokojni profesor Metelko ni bil učen in moder mož? In učenjak, ki je Slovencem v nemškem jeziku spisal slóvnico slovenskega jezika, ta učenjak je postavil za vzor »raka«, da bi pokazal, kako gré sklánjati moška imena. Kaj menite, to ni kar si bodi! Toliko in toliko imen je bilo móžu na izbér, a nobeno mu ni bilo po volji. Raka si je izbral, gotovo ne brez dobrega premísleka.

Sicer nimamo vse gotovosti, da li je bil »ràk« Metelkova izvirna misel. Vsakemu naobráženemu Slovencu je znano, da so se že pred Metelkom slovenski slovníčarji ukvarjali z delom, o katerem je težko reči, ali je manj koristno ali bolj nehvaležno. A kraj vse nehvaléžnosti število teh mož vendar ni tako neznatno, kakor bi se morebiti komu zdelo. Prav zató je tudi mogoče, da je že kdo drug pred Metelkom imel srečno misel, posaditi raka na to častno mesto. Pravimo: mogoče je, a poroštva za to nikakor dati ne moremo, ker odkrito izpovemo, da so nam vse te slóvnice, najsi jih je rodil Bohorič, oče Marko ali Kopitar, znane zgolj po pisáteljevem imenu. Pa če bi se tudi dalo prerékati Metelkovi izvírnosti gledé raka, to vendar njemu samemu — raku namreč — slave zmanjšati ne more, dà, moglo bi mu jo samo povéčati.

Mnogim bi vsled takega počaščenja vzrastel grebén, ta in óni bi se ponašal s tako slavo. Ràk pa nič. Niti vredno se mu ne zdí, da bi se o tem govorilo. Zná se mu, da je razvajen, kar se dostaje slave. Kaj če tudi slava maloštevilnega slovenskega národa njemu, katerega je že stari svet v zvezde koval! Pa kaj govorimo: stari svet! Kàj ga ne slaví še dandanès ves svet, stari in novi, kolikor je dolg in širok, svet namreč? Saj vemo vsi, da se ràk sveti med zvezdami. In ne samo takisto med zvezdami, med tistimi malimi, katerih razven kakega zagrizenega strokovnjaka zvezdogleda morebiti nobeden po imenu ne pozná. Nikakor ne! Ràk je vzet med nebeška znamenja. Pomisli, med znamenja nebeška! Ali veš, koliko jih šteje učeni svet? Tega vprašanja skoro ni bilo treba staviti, ker vsak pošten Slovenec, četudi brati ne zná, ima »prátiko« v malem prstu in ta ga učí, da je teh znamenj dvanajst. Nič več in nič mànj. In ràk je med njimi. Zraven nam je pa še pomisliti, da nima vseh dvanajst znamenj živalskih imen. Samo sedem je takih, na vsem nebu. In poleg leva, ovna in bika je tudi ràk v tem številu! In vsaka prátika, bodisi vélika ali mala, prava Blaznikova ali ponarejena Kleinmayerjeva, vsaka naznanja leto za letom natanko, katerega meseca in katerega dné stopi solnce v rakovo znamenje.

Ali vsa ta slovéčina raka ni pokvárila, kar se drugim tako rado primerja. Napuha in ošábnosti temu poštenjaku ne smemo očítati. Pristojno in moško se pač vêde ter se ràd daje prav na široko. Zná se mu, da čuti svojo vrednost in, dasi ni pregostobeseden, luči svoje modrosti vendar ne stavlja pod polovník, temveč jej dá svetiti, kadar se mu ponudi ugodna prilika. Prijatelj moj dragi, če si kedaj bral »Ježo na Parnas«, uverjem sem, da rad prikimaš tej sodbi. Človek se čudi in strmí, ko posluša modrost njegovih ust. Takoj o prvem nastopu preloputne sé svojo modrostjo vse k ježi zbrane tekmece. Kako že pravi? A dà!

»Tovariši moji! kdor kaj veljá,
Brez uma besede iz ust ne dá,
Zatorej se mislim mirno v kràj
Brez besedovanja umakniti zdaj.«

Potem pa še oblasto in zadovoljno pristavlja:

»Pri nas je sicer vse drugači,
Pri nas pod vodó le ràk junači.«

In nadalje, kakó samosvestno in odločno — dasi uljudno — odklanja komárjevo grajo:

»Ne uči ti mene, ljubi moj brat!
Kdor ima razum, sam zná se vesti,
Kdor ima izvirnost, vprašal ne bó,
Kaj vaša vodila mu zapovedó.«

To je korenika! To je mož, kolikor ga je pod košem. Takó se govorí! Kàj takega človek rad sliši. Komár umolkne. Kaj bi se tudi dalo na to odgovarjati? Ti pa, o človek, pojdi in se úči od raka, kako veljá zoperniku sapo zapreti!

S tem smo — tako vsaj ménimo — rakovo imenitnost dovoljno osvetlili in skrajni čas je že, da se ozbiljno lótimo posla. Nakánili smo namreč opisati raka in njegovo dejanje in nedejanje pod vodó, njega vesele in žálostne ure. Sicer nam ta ali óni morebiti porêče: »Tega ni prav nič treba; ràk bodi velik in poln, tolst in okusen, za vse drugo nas ni nič briga. In pa, ali niste zgoraj sami rekli, da pri nas vsako dete zná raka? Pustite nas torej na miru ž njim! Ali mu morebiti hočete pretípati srcé in obisti?« 

Za sedaj dajmo mir srcu in obistim. — Prijatelj moj ljubi, tebi bi se gotovo hudó zamérili, ako bi samo posúmnjali, da li raka poznaš ali ne. Zamérili bi se ti že zaradi tega, ker si v svojem društvu znàn, da ga najhitreje in najčisteje umeješ izlúščiti, in sicer ne brez neke posebne spretnosti. No, pri vsem tem ne vémo ali ne bi prišel v majhno zadrego, ko bi te kdo kar iznenada in ostro povprašal, koliko nog ima ràk. Nam se močno dozdeva, da bi med desetimi tako vprášanimi njih pet bilo v škripcu zaradi odgovora, a od ostalih petih ne znamo, če bi dva isto odgovorila. In to pri vsem tem, da raka pri nas pozná vsako dete.

Koliko nog ima ràk?

Poslušajmo!

V srbski národni pripovedki se psújeta ràk in žaba. Po Martin Krpanovem, ali prav za prav po vodilu ranjkega Jernejka na Gólem, nista se tudi ta dva prepirača pítala s pogačo, temveč ométala sta se z najgršimi psovkami, kar si jih je mogel kdo izmisliti. Med ostalim reče žaba ráku: »rače sedmokrače!« Po tem bi ràk imel sedem nog. Sedem! To bi bilo vendar čudno! Liho število nog! Kolikorkoli živali poznamo, vsaka ima noge lepo na pare. Samo ràk da bi jih imel sedem? Ne, to se nam ne zdí verjetno. Najbrž psujoča žaba v hipcu največje razdraženosti ni prav pomislila. Mogoče pa tudi, da je hotela na sploh reči, da ima polno nog. — Tako tedaj srbska žaba.

Preglejmo sedaj kàj drugega.

»Vrtčev« neimenovan pesnik »Otročjih iger v péséncah« pôje:

»Blato gaziš, kakor ràk,
Kadar leze osmokràk,
Nêse lačen v žábji grád
Spredaj klešče, zadaj vrát.«

To se nam zdí resnici bolj podobno. In vrhu tega se te vrstice beró nekam lehko in ušesu prijetno zvoné. Rak bi tedaj imel osem nog, eno več nego v srbski pripovedki. Vse bi bilo prav, ko bi le pésnikom mogli v takih prozájičnih rečéh dati popolno vero. Nam navadnim pozemljakom, ki pot svojega življenja péš krevsamo, zde se ti ljudje večkrat nekako vihrávasti, ki več lete po zraku, nego hodijo po trdi zemlji. Zató jih svet v takih suhoparnih rečéh ne pozivlje rad na svedočanstva, ker jih ima na sumu, da vidijo včasih več, včasih manj, nego drugi vsakdanji človeki.

Tedaj zopet ne vémo, na čém smo. Vsekako ne bi bilo nápačno, ko bi si poiskali še kakega treznejšega poróka.

V notranjem Kranjskem je majhen trg. Do imena nam ni. V tem trgu je pred leti živel gospodar, ki je s krčmo in majhno kupčijo pošteno redil sebe in svojce. Nekega poletnega dné se nameri, da mu pride v hišo tujec Nemec v gosposki suknji ter si ukaže prinesti jela in pila. Priljudni krčmar nosi na mizo, kar zmore klet in kuhinja, in streže gospodu, kakor je sploh imel navado, bodisi gòst ták ali ták.

Ko si je potni gospod dušo že dobršno privezal, spomni se krčmarica, da ima v kleti še nekaj lepih rakov.

»Vidiš, kakó sem pozabljiva!« obrne se gospodinja k možu. »V kleti je še nekaj rakov v koprivah, pa ne da bi se bila prej zmislila nánje. Ponudi jih gospodu!« 

»Ràk! Ràk!« ponavlja gospodar počasi in si têre razorano čelo. »Kako neki se ta žival imenuje po nemški?« govori mož bolj sam v sé, nego svoji zakonski družici, o kateri je vedel, da mu v tej stvári ne more pomoči.

»Ti vsaj moraš to vedeti, saj si malo mànj nego pol večnosti v cesarski službi nosil suknjo belo in sem tako dolgo morala čakati na té, da sem malo ne ostarela. Toliko si se menda v dolgih letih naučil némščine, da bodeš znal gôstu raka ponúditi.«

Mož ni dalje poslušal, šel je iz kuhinje in je razmišljal svoje misli. Pri vojakih se je pač nemškovalo na vse pretege in ujela se je raznokaka beseda, ki je potem pri tej ali óni priliki dobro služila, četudi ne češče, pa vsaj vsako sedmo leto. Ali sedaj se je že mnogo tega izkadilo iz sive glave, in kdaj je živ krst pri vojakih slišal kàj o rakih? Nikdar nič!

Mož stopi za hišo, pomakne si klobuk na čelo, položí roke na hrbet in koraka zamišljen gôri in dôli, kakor je imel navado vselej, kadar je premišljeval kaj posebnega.

Za nekaj časa si popravi klobuk in nekako zadovoljneje gré zopet v hišo k tujcu, uprè se z obema rokama ob mizo ter vrže gôstu v obraz besede: »Nôh bôs binčens?« (Ali še česa želite?)

Tujec ga na to povpraša, kaj bi mu mogel še dati.

»Pêfêlens zêr šene rake?« 

»Was ist denn das?« (Kaj je to?)

»Rake zajn klajne fiher, hat file file fusen, rote mondur, šnajdermajster, carukmarširt.« 

Ne vé se prav, ali je Nemec razumel, kaka zverina je to, ali resnica je, da ga je popadel silen sméh. Mož se je smejal in smejal držé se z obema rokama za trebuh in da so mu solze oči zalivale. Našemu krčmarju sprva ta objestni smeh ni bil nič po gódu. Malo je manjkalo, da ni bradáča, ki se mu je takó nespodobno v zobe režal, zgrabil za vrát ter ga vrgel pod hišni káp. Toda o pravem času še opomnil se je svojega stanú in nepláčanega računa. Zdajci se začnè tudi on smejati, ne vé se, ali sebi in svoji nemščini, ali smejavemu gostu, ali slanemu računu, ki mu ga bo naredil. In smejala sta se oba tako od srca, da je prišla gospodinja iz kuhinje na prag gledat, kaj imata.

Hipoma pa zablisne nekaj na krčmarjevem obrazu in mož si z kazalcem desne roke potrka na čelo, v znamenje, da se mu je v glavi zasvetila dobra misel. Hitro se obrne, skoči v klet in prinese v vsaki roki lepega raka. Na to znova sméh, kateremu se je sedaj še žena pridrúžila.

Kaj se je godilo dalje, nas ne zanima, in to tem mànj, ker nas je tudi ta pôrok pustil na cedilu. Trezen mislec je res in tudi pameten bi bil za silo, ali kaj, ker raku nikoli ni nóg preštel. To sicer vé, da jih ima mnogo, vsaj mnogo več, nego kakršnakoli druga žival, ki se deva v lonec. Ali s tem nam ni ustreženo.

Koliko nog ima rak?

Na to vprašanje imamo sicer že nekaj odgovorov, toda če hočemo biti zdušni, reči moramo, da nas vseh teh odgovorov nobeden ne more zadovoljiti. Radi ali neradi, priznati moramo, da vémo toliko kakor prej, dasitudi smo se pošteno trudili resnici priti na sled.

Ali pa nismo tega slabega uspeha nekoliko tudi samí krivi?

Ako stvar trezno prav do konca premislimo, priznati nam je, da pada krivde večja polovica na nas. Prav se nam godí! In pa še malo sram bi nas moralo biti, ko bi se dalje razvédelo, da v taki stvari iščemo svéta pri žabah regetaljkah in pri notranjekranjskih vinotókih. To je še sreča, da vse to ostane lepó med nami.

Srbska žaba, le pojdi »rakom žvižgat«, in ti, kranjski tržàn, pojdi se solit! V taki stvari se mi obračamo do drugih veljakov, do pristnih učenjakov. Saj, hvala Bogú, taki siromaki pa zopet nismo, da bi rekel: v tem, kar se prirodopis imenuje, nimamo niče tiskanega. O, imamo, imamo! To in óno imamo! Célo »Knjigo prirode« nam je med ostalim presrbela naša »Slovenska matica«. In uvérjeni smo, da je v tej knjigi tudi raku mesto odlóčeno. Zató le urno po njó!

Kàj nismo rekli, da nas ta knjiga ne pusti na cedilu? V drugem delu na strani 369. bêre se v 212. odstavku razločno in jasno: »Semkaj spadajo pravi raki, ki niso samo največji, temveč tudi najkoristnejši košárji. Nog imajo pet parov, zatorej jim tudi desetonožci pravimo. Nekateri imajo dolg obročkast rep, drugi so brezrepi. Izmed prvih omenjam: navadnega potočnega raka (Astacus fluviatilis), ki včasih sleče lupino in dobi novo.« 

Dà, dà! To je naša žival, to je naš junak! Saj smo vedeli, da nas »Knjiga prirode« ne prevari. Sedaj je konec vsake zmote, vsake sumnje. No, saj je pa tudi že zadnji čas!

Tedaj ràk ima deset nog, desetonóžec je. Torej niti sedem, niti osem, niti mnogo, ampak deset. Tako govori »Knjiga prirode«.

Deset! Ni nápačno število, prav lahko in spretno število, okroglo število. No, to je gotovo lepo od raka, da si je svoje najpotrebnejše ude, svoja gíbala, uredil po desetinskem sistemu, in — kar je še posebno treba poudarjati — uredil že v tistih časih, ko ni bilo niti učenjakov, niti nikakršnih sistemov. Dandanes je to sevéda vse drugače, saj štejemo, merimo in tehtamo vse po desetinskem sistemu. In sedaj pa še hočejo mnogi, da je ta ràk nekov starokopitnež, nazadnjak in reakcijonar. O svet, kako si hudoben!

O tristo najkosmatejših medvedov! Kaj pa je zopet to?

Dve, tri vrstice niže bere se v isti knjigi: »Okoli ust je nameščenih šest parov žvekalnih priprav, zadnji trije pari so nožicam podobni ter se zategadelj ustne nožice imenujejo.« 

Nožice! Nožice! Kaj je nožica? Nožica je po vseh jezikovnih pravilih jezika majhna noga. Ali noga je vendar, četudi majhna. A nam je do števila, ne do velikosti. O krčmar, notranjski krčmar, saj napósled vendar nisi tako neumen, kakor bi človek sodil po tvojem obrazu in po tvoji némščini. Končno ima ràk vendarle več nego deset nog, kajti tri pare je gotovo šest, deset in šest je pa tudi po Močniku zmerom šestnajst. O, da bi ga potipal poberín! Raka namreč, ki nam s svojimi nogami dela toliko preglávico, in po stráni nekoliko tudi tistega Schödlerja z njegovo »Knjigo prirode« vred. S kakim bahatim in širokoustim naslovom pošilja to svojo knjigo v svet, a náposled človek v njej ne najde, česar išče, vsaj jasno in razločno ni povedano.

Kaj nam je sedaj početi? Še najbolje bi še bilo, ko bi šli in si ujeli raka ter mu lepo počasi in vestno prešteli noge. Bi, ko bi bilo o kresu. Ali, prosim vas, kdo bode sedaj o sv. treh kraljih hodil raka lovit? In pa v táko mrzlo vodo, ali pa še celó pod led. Mogli bi si ga sicer tudi naročiti od koderkoli, pa bodisi tam dôli od dolenjske Krke. Ali bati se je, da, predno pride ràk, nas mine potrpež. In pa, kdo vé, če bi znali prav šteti sedaj, ko smo po tolikem neuspehu razdraženi in ozlovóljeni. Kaj nam je tega treba bilo? O prijatelj, ki si modro besedo izustil, da ràk naj bo velik in tolst, za vse drugo te ni briga, o prijatelj, zakaj nismo poslušali tebe! Sedaj si maščevan, dobrodejna zadovoljščina se ti lahko uléže okoli srca in v želodec.

Nam pa je že dogorelo do prstov, ali stvarí vendar ne pustimo iz rok, že zaradi sramote ne. Resnica, čista in živa resnica mora na videž, ako bi tudi suknjo morali dati sè sebe. Ali to pa vemo gotovo, da odslej ne bodemo iskali nauka niti v tej, niti v óni knjigi, še mánj pa kje drugje. Napotimo se naravnost do učenjaka prirodopisca ter ga naprosimo, naj nam razloží, kako je ta stvar. Zakaj nam ta pametna misel ni prišla poprej!

Prirodopisec nas pozdravi prijazno, a mi mu povemo, kaj nas je dovêdlo k njemu.

Koliko nog ima ràk?

Na to vprašanje mož nekoliko pomisli, potem nas omeri od nog do glave, kakor bi premišljal, kako naj bi prikrojil svoj odgovor, da bi nam bil kolikor mogoče jasen in razumen. Mož ne vé, da ima pred seboj ljudi, ki so o tem že razmišljali.

Mi, razumevši ta pogled in boječi se, da bi nas ne odpravil s kakim površnim in níčastim odgovorom, drznemo se opaziti, da pričakujemo korenitega odgovora, ker le s takšnim bi se mogli zadovoljiti.

Mož se na to opomnijo malo nasmehne in začnè razlagati:

»Ràk ima šestnajst parov nog, in ...« 

»Kaj ste rekli? Šestnajst parov! Menda se Vam je zareklo, bržčas ste hoteli reči: šestnajst nog.«

»Kakor sem rekel, ràk ima dvaintrideset nog, in sicer ...« 

»Je li mogoče? Dva in trideset! No, to je v resnici mnogo.« 

»Oprosti, notranjski vinotok, nehoté smo ti delali veliko krivico. V svoji preprostosti in idilični nevednosti si resnici vendar prišel mnogo bliže nego glasovita »Knjiga prirode«. Kdo bi bil mogel kàj takega samo pomisliti.« 

»Torej šestnajst parov nog. Te noge so pa precèj raznolike, kar se dostaje njih velikosti in njih vnanje podobe. Služijo namreč raznih namenom, a vsaka je priličena svojemu namenu in mu ustreza popolnoma.

Da bode to popolnoma jasno, treba je malo dalj posegniti ter si ustroj rakovega telesa nekoliko natančneje ogledati.

»V nepreglednih vrstah nižjega živalstva vzbujajo našo pozornost sosebno óne živalce, katere imenujemo člénarje. To ime smo jim zdeli zaradi tega, ker je na njih vse členkovito. Teló jim je namreč zloženo od več ali mánj členov, ki so kakor kólca ali obročki drug do drugega nanizani. Ti obročki so med sabo stáknjeni in sklénjeni ter so več ali mànj trdi in skorjasti, a vsi mečji in nežnejši organi so zaprti v notranjo telesno duplino. Oblika teh obročkov daje vsej živali neko gotovo in stalno podobo. Zatorej se tudi pri teh živalih govorí o neki zunanji okóstnici ali o vnanjih ogródih in sicer s pogledom na njih trdo in skorjasto kožo. Ime člénarji jim pristojí tudi zató, ker so njih gíbala člénasta. Pomislite na rogáča ali kléščarja, na ščipavca, na stónogo.

Pri stónogi so si vsi členi jako podobni. Prvi je glava, vsi ostali sestavljajo truplo, na katerem pa ni môči nič dalje razločati. Ne more se reči: tukaj končá oprsje in tukaj pričenja trebuh. Razven zadnjega so si vsi obročki takó podobni, da bi lehko enega skril in drugega pokazal, in vrhu tega nosi vsak na sebi en par ali celó dva para nožic, ki so tudi členkovite in vse enake. Enakost ali enoličnost pa zmerom znači nepopolnost ali nedovršenost, kakor je z druge straní raznoličnost znák večje dovršenosti in večje zmožnosti. Človek ima na roki pet prstov, a niti dva si nista povsem enaka, zató je pa roka najspretnejši in najsposobnejši ud, ki si ga moremo pomisliti.

Ščipavec — tudi škorpijon mu pravimo — stoji gledé telesnega razvitka nekoliko više od sóonoge. Že ob prvem pogledu opažamo v členih neko razliko. Glava sicer ni prosta, temveč se je zrasla z oprsjem, na katerem gibljejo štirje pari enakih nog. Oprsja se drži še precèj dolg zádek, ki je tudi prav razločno členkovit, samo da si ti zadkovi členi niso podobni. Prva polovica je namreč široka, kakor oprsje, druga pa je mnogo ožja in nosi na zadnjem členu znano otrovno žêlo. Ta druga ožja polovica je v očeh neukega svetá ščipavčev rep, toda to ime ni opravičeno, ker se ščipavčev zádek ní kratko ní malo ne sme primerjati repu višjih živali.

Poglejmo še hitro rogáča. Glava mu je prosta in gibka, takisto tudi oprsja prvi člen, ki nosi zgoraj širok in trd ovratnik. Drugi in tretji oprsni člen sta zrasla, na zadku pa lahko štejemo devet obročkov. Oprsnih členov nosi vsak na spodnji stráni en par nog, torej ima rogáč šest nog, in vrhu tega na zgornji plati tudi krila, s katerimi se dviga v zrak. Ta krila stavijo rogáča in vse žuželke visoko nad vse ostale člénarje, katerim je sojeno laziti in kobacati po zemeljskem práhu in blatu.

Pa vrnimo se zopet k našemu junaku. Tudi ràk spada v členarsko krdelo. Da je pravi člénar, videti mu je jasno na zadku, ki je očividno zložen iz sedem obročkov. Na oprsju to res ni tako očitno, kajti ne samo da glava ni prosta, temveč se je docela zrasla z oprsjem, nego so tudi oprsni členi med seboj tako staknjeni, rekel bi zliti, da ni môči ničesar razločiti. Ves ta prednji del rakovega telesa, recimo mu glavoprsje, pokriva trda lupina, ki sega kakor nekov ôklop ob straneh do nog ter je navspred zašiljen v oster trn. Temu oklepu pravimo navadno koš in zategadelj rake in vse njih sorodnike imenujemo košárje (Crustacea). Kakor ščipavčev velja tudi rakov zádek navadno za rep, kar je pa prav tako nápačno in neosnovano kakor pri zgoraj imenovani živali. Še bolj nerazumna in brez vsega razloga je pa za ta del izmišljena beseda: vrát, dasitudi se pogostoma čuje ...« 

»O čuje, čuje! Saj še pesnik pôje o raku, da

»Nêse lačen v žábji grád
Spredaj klešče, zadaj vrát!«

vtaknemo se mi v moževo že nekoliko dolgočasno razlaganje.

»Dajte mir pesniku, od njega se prirodopisa ne bomo učili. Torej, kakor sem rekel, glava in prsni obročki so na raku zliti v enolično celoto. Ali menda vendar nismo daleč od resnice, ako trdimo, da je rakovo glavoprsje, ta dozdevna celota, zložena od štirinajstih obročkov. To sklepamo iz tega, ker na njem štejemo štirinajst parov udov. V tej misli nas potrjuje tudi prispodabljanje drugih sorodnikov, kajti ako kje, velja pri nas primerjajoče raziskovanje. Vsako žival spoznaš do konca šele tedaj, ako se oziraš na vse njene bližnje in daljne sorodne vrste. Celota se naj vselej na tehtnico postavi ...« 

»Dà, dà, tako velí pesnik.« 

»Ne vem, da li so te besede res pesnikove, ali resnične so gotovo. Ràk ima tedaj na glavoprsju štirinajst parov udov. Ti udje so si prav malo podobni. Po pregovoru: »Kakršna služba, takšna suknja,« ustrojeni so proti svojemu opravilu. Prvi in drugi par sta prestvarjena v tipalnice, tretji par je prestrojen v oči.« 

»Očí! Tedaj pri vas mečete očí in noge vse v en koš?« 

»Temu se ne bodete toliko čudili, ako si to okó malo bliže ogledate. Da je zloženo od velike množine predrobnih očesc, to ni sicer nič posebnega, tudi žuželke imajo take oči. Ali nenavadno je to, da je rakovo okó nasajeno na gibkem držalu, ki se lehko obrača sedaj sem, sedaj tjà, kadar pa miruje, stisne se v žlebičasto jamico. To držalo je ud, kateri je namenjen posebnemu službovanju in je proti temu izpremenjen.« 

»Zató raku strčé očí tako čudno iz glave, da bi mu jih, kako ravimo, lehko s palico odbil.« 

»Četrti par je preobražen v čeljusti. Te so krepka in nazobčana grizala ter so sè straní oborožena s tročlenastim pipalom. Ostalih deset parov moramo uvrstiti med noge, četudi v hojo in sploh gibanju služi samo zadnjih pet. Prvih pet parov je namreč primáknjenih k ustom, njih opravilo je vse drugo in proti temu tudi njih vnanja oblika. Te noge imajo nalogo posézati po hrani, podržávati jo, prevračáti in pretipávati ter jo podajati čeljustim. V ta namen je tudi vsaki pridáno neko pipalo. Prva dva para tik ust sta čeljustim še môčno podobna in v premnogih knjigah ju najdete oznáčena kot prve in druge spodnje čeljusti, a to so le besede brez pravega pomena. Da sta ta dva para v resnici noge, pokazalo se bode še očitneje pozneje, ko se še enkrat povrnemo k usto ...« 

»Kaj, še enkrat se povrnemo na to suhoparno razpravo? Nam že sedaj preseda. O prijatelj rakoljub, ti si imel prav, dvakrat prav. Kaj nam je bilo vsega tega treba? In pa, da smo se namerili na takega cepidlako, kakor je ta naš prirodopisec.« 

»Tretji in četrti par stoji gledé zunanje postave nekako v sredi med čeljustmi in nogami, peti par je pa že ves nogi podoben. Vsi ti udje, katerih smo našteli pet parov, strežejo ustom in so več ali manj preobražene nožice, zató jim po vsej pravici pravimo ustne ali čeljustne nožice.« 

»No, sedaj nam je jasen tudi Schödler, samo da smo mi našteli pet parov, kjer je on videl samo tri.« 

»Sedaj so na vrsti prave právcate noge. Te so tako velike in očitne, da nam vsak otrok, četudi še do deset šteti ne zná, hitro pové, da jih je toliko, kolikor ima on prstov na obeh rokah. Vsaka je sestavljena iz osem členov, jako različnih po obliki in po velikosti, peti je najdaljši. Prvi par je jako velik in širok ter je preobražen v krepke klešče. Vsak, kdor je kedaj sè svojo roko rake lovil, izkusil je gotovo moč rakovih klešč, katere tudi škarje in ščipavke imenujemo. Tudi rakoljubom so dobro znane zaradi lepega kosa mesá, ki ga izluščijo iz njih. Klešče nastanejo od navadne noge tako, da se predzadnji, jako odebeljeni člen podaljša poleg zadnjega gibkega, ki se z ónim podaljškom sklepa v ščipavko. Ostale noge so drobne in precèj enake. Drugi in tretji par končuje se tudi v drobne kleščice, četrti in peti par sta pa brez njih.«

»No, smo vendar že pri kraju z nogami. Ali ne zamerite, teh je tudi po Vašem samo deset parov, a ne šestnajst, kakor ste sami sprva rekli, da jih ima.« 

»Počasi po kamenji, velí pregovor. Kdo pravi, da smo pri kraju? Kaj pa zádek? Rekli smo, da je v njem nanizanih sedem razločnih obročkov in razen zadnjega ima vsak svoj par udov, torej je prejšnjemu številu treba pridati še šest parov. Ti udje so tudi nožice, upodobljene nekako po istem črtežu kakor čeljustne nožice. Na skupni podstavi stojita dve vrsti ozkih členov ter so te noge nitkaste in viličaste. Raku so v pomoč pri plavanju, zlasti veljá to za zadnji par, ki ni ozek in nitkast, temveč širok in ploščat, ker je vsaka nitka izpremenjena v široko krpo. V sredo med te štiri krpe sodi še zadkov zadnji člen, ki je tudi ploščat in krpast ter se tedaj raku okončuje teló v peto krpo pahalasto plavuto. Po službi, ki jo zadkove nožice navadno opravljajo, nadeli smo jim ime: plavutaste nožice. Pri samici imajo vsako toliko časa še drugo opravilo, med njimi namreč nosi tako dolgo jajca okoli, da se iz njih izležejo mladiči. — No, ali sedaj veste, koliko nog ima ràk?« 

»Vemo, vemo. Dva in trideset jih je, resničnih in pravičnih, in sicer deset čeljustnih, deset pravih hodilk in dvanajst plavutnih. In s tem bi bila, hvala Bogú, pravda o rakovih nogah končana.«

Člénarji — in kakor vemo, spada med nje tudi ràk — imajo to skupno in posebno svojstvo, da jih je bolj ali manj trda in skorjasta koža od neke posebne snoví, ki je najpodobnejša rogovíni. Imenujemo jo kitin. Ta telesna skorja je zložena od mnogih pretenkih skladov in nasadov, ki so se redoma izločali iz tenke nežne kožice, s katero je vse teló zaodéto. Ko se je kitinov ôklop utrdil, uklenjena je živálca vánj in vsa daljna rást je odslej nemogoča. Rujavi hrošč, znani kvarljivec, ki na vzpomlad pririje iz tale zemlje, stopi na cvetoči svet gotov in dorasel. Med njimi ne nahajamo takih, ki bi jih mogli otrokom ali mladéničem primerjati. Razen neznatne spolne razlike so si vsi enaki in taki ostanejo do konca svojega — sicer dosti kratkega — veka. Tako je tudi pri metulju, pri bučeli, pri muhi, skratka: pri vseh žuželkah. Kolikor je vsaka mislila rasti, storila je to v prvi mladosti, na prvi stopinji svojega razvitka kot zaplivek ali kot gosenica ali kot podjéd v zemlji.

»Prav!« oglasi se nekdo. »Ne zamerite, meni to razlaganje ni popolnoma jasno. Nečem vam sicer prerekati, ali povedati vendar moram, da se mi to ne zdí, kakor bi bilo pribito. Kot dečak sem imel veliko veselje z rogáči, imel sem jih včasih vse polno v zaporu. Tu je bilo vsakovrstnih, velikih in malih. Poleg korenjaka, katerega bi se bil skoraj zbal, ko je moško korakal proti meni, bili so pa tudi taki pritlikavci, da bi bil človek lehko pomislil, da so sinovi ónega velikana. In jaz sem takrat v resnici mislil, da je takó. Ali je to morebiti samo po izimku pri rogáčih?« 

Vzemi dva mladička iz istega legla, recimo dva prašička, osebi ju ter enega hrani z uborno in malovredno krmo, drugega pa namesti poleg korita, vedno polnega slastne in tečne hrane. Drži ju tako leto in dan, potem svoja gojenca oglej, premeri in pretehtaj. Uveril se bodeš, da je med njima velikanska razlika. Takista je ta stvar pri rogáčih. Niso se vsi gojili pri istem koritu. V tem ko je eden imel najboljše hrane na izbér, otepal se je drugi z revščino in prestradal je morebiti vso svojo mladost. Tisti drobni rogački niso mladiči, temveč samo v rasti zaostali stradalci, krnjavi »lačenbergarji«. A kar so zamudili v mladosti, tega nikdar več ne pridobé.

Pa vrnimo se zopet k našemu raku!

Vsakdo vé, da pri rakih ni tako, da je namreč med njimi, kar se dostaje velikosti, isto razmerje, kakor npr. pri ljudéh. Tudi med raki se poleg možakarjev in starcev tudi tenki, nadepolni mladeniči in drobni otročiči. Njemu torej ne veljá pravilo, ki smo ga malo prej ustanovili žuželkam, kajti on raste vse svoje žive dni v eno mer.

»Tedaj njega ne stišče tista tesna in toga kitinova srajca, o kateri je bilo rečeno, da je vsem člénarjem skupno svojstvo?«

Stišče ga, stišče, in še kako! Ta srajca je pri njem še trša, ker ni od samega roženega kitina, nego se je vánjo sesélo še polno ogljenčevokislega in fosforovokislega apna, ki dela rakovo kožo trdo in skorjasto. Prav tako se tudi človeku in drugim živalim trdijo kostí, ki so sprva tudi mehke in hrustánčaste.

»A kako je vendar mogoče, da se širi rakovo teló, dasi je speto v tako tesán in ni malo gibek ôklop? Morebiti vendar le z rakom rase tudi suknja?« 

»Ne! Ràk si pomaga s tem, da sleče staro srajco, kadar mu prihaja pretesna ter si napravi novo. Lehko in hitro rečeno, ali težko in mučno storjeno. Ta ména dela raku preglávice dovolj; dnevi, v katerih se vrši, so raku gorjupi dnevi, pravi pasji dnevi. Kajti ne samo, da mu je treba sleči ôklop, izzuti noge iz mnogih tenkih golenic, izvleči mesnate roke iz tesnih škarij in napósled potegniti rep iz obročkastega tulca, vrh vsega tega morajo se oléviti tudi oči in oboje tipalnice in nekoliko celó — želodec. Kaj menite, to ni šala! Zató tudi ni čuda, da mu že nekaj dni poprej odpové želodec in da izgubí vso slast do jedí. Prevrat začenja z »vélikim postom«.

Kadar ràk čuti, da se bo treba premladiti, umakne se v kako mirno zavetje, kjer se mu zdí, da bo prost vseh nepotrebnih zijál in sitnih draživcev, mogel mirno opraviti imenitno delo. V tem mu je gornja trda suknja začela odstopati od spodnje nežne kožice, ki je vsa z rdečimi žilicami premrežena in s črnimi pikicami posuta. Ako takega raka vzamemo v roko in rahlo nánj pritiskamo, lehko čutimo, kako se odstopivša skorja pod prstom vdaje. Ràk se vznemirja bolj in bolj, mencá sem ter tjà in têre nogo ob nogo. Zdajci se prevalí in vznak ležeč previja se in prevrača, kolikor mu dopušča trda obleka, dela z životom in z repom, giblje z vsemi nogami in otepa s tipalnicami. Tako udelava in se napenja toliko časa, da mu poči véz, ki veže hrbtni koš z repovim oklópom. Ko že regne ta vez, postavi se ràk zopet na noge ter si po tem trudapolnem delu nekoliko oddahne in počije in si zbira novih moči za nove muke, ki ga še čakajo.

Ràk začnè iznova delati in gibati z vsemi udi in vidno je, kako se hrbtni koš odmika od trupla in se zmerom više vzdiguje. S košem se potem uprè v kako stvar in se s prednjim životom trže nazaj, tako si malo po malo izvleče očí in tipalnice iz tesnih tókov. Sedaj veljá še noge dobiti iz obuvala. To je najtežavnejše in najbolj boleče delo. Tu se celó rado dogaja, da se mu ta ali óna noga utrga. Golenice sicer razpokajo po dolgem in tudi škarje regnejo na dnu, ali pri vsem tem ima polno trdega dela, predno vse srečno izdêre. Ko so noge enkrat izzute, izlušči se rep hitro iz svoje stare lupine. Vsa éev se vrši dosti naglo, ko je regnila hrbtna vez, ne mine pol ure in ràk bi se lahko pokazal v novi obleki.

Da, lahko bi se pokazal, ali se neče pokazati, ker dobro vé, da takšen, kakršen je zdaj, se ne smé pokazati. Vsaka žaba bi se ga lotila. In s čim bi se branil, ko je ves mehàk kakor maslo? Pa kaj žabe! Zaradi njih bi še ne bil v takem strahu. Ali ščuka, ščuka! Joj, kakó bi hlastnila po njem! Pa tudi raki, bratje njegovi, ščipali bi od tolikega trpljenja onemoglega siromaka odspred in odzad in bi kose živega mesá trgali z njega. Zató, moj ràk mekuž, po svoji stari navadi ostani lepo v zavetju in zavleci se v najmirnejši kotiček ter počakaj štiri ali pet dní, da ti kitin in apno utrdita novo kožo, da boš mogel pogumnega srca zopet zabroditi v motne valove in prerojen junak čilih moči stopiti na staro poprišče, kjer

»..sômov vôjska pod vodó ne míne
In drúgih róparjev v dnù globočine.«

Ràk se menda preoblači navadno samo enkrat na leto, a če donese potreba, tudi dvakrat ali celó trikrat in sicer o poletnem času, ko ne primanjkuje živeža in je voda prijetno topla, tedaj največ meseca julija in avgusta. No, vendar sem že o kresu v Podnanósici našel prelévljenega mekuža.

Z novo kožo se mu povrača spet stara slast do jedí v podvojeni meri in kmalu je nadomeščeno in poravnano, kar se je za »vélikega posta« zamudilo.

Že iz raznokake malenkosti se je pokazalo, da je ràk osobitne korenine možák. Še posebno pa nam se odkrije resnica tega izreka, ako preiščemo in razgledamo rakov želodec.To je res želodec svoje vrste. Robàt in in zobàt želodec. Njega notranja koža ima namreč tri podolgovate trde pločice od kitina — nam že znanega —, in na teh pločicah so nastavljeni trdi zobki. S temi pločicami in s temi zobki gibljejo posebno mišice, ki takoj začnó delati, kakor hitro po goltancu pridrsí kak zalogaj v želodčevo vrečico. V tem hipcu se strne vsa ta naprava kakor mlinski tečaj in ne neha mleti, dokler ni vse pretrto, zdrobljeno in prežmíkano. Kar čeljusti niso mogle ali utegnile zgristi in zgléviti, to vse opravi želodec s pomočjo omenjenega strugala.

O mati priroda, zakaj nisi tudi človeku dala takega želodca?

Blagovoljni bralec, menim, da bodeš sedaj še bolje razumel in znal oceniti težke vzdihe, ki jih v »Ježi na Parnas« ràk zdihuje. Videč, kako je keber pevca Keberskega mesto v zračne višave proti Parnasu zanesel v bližnje blato ter ga ondi odložil, zaplače milo iz žáljenega želodca:

»Ti bodeš črvém v želodci segníl,
Ti rakov z mésom ne bodeš redíl,
       Oh, ne bodeš redíl!
Ko v vódo bi keber zanesel te bil,
Tud’ jaz bi se tvoje kože lotíl,
       Oh, kože lotíl!«

O človeče, ali čutiš globočino in tehtnost rakovega občutka? Ali se moreš zamisliti v to neizmerno bolečino? Kako pomemben je ta »oh«! Kako težko se mu je utrgal iz dna praznega želodca, v katerem je sama misel na mastni zalogaj že zavrtila strugalo. — »Tud' jaz bi se tvoje kože lotíl.« Pa bodisi ta Keberski še tako mèdel in mršav, bodisi njega koža še tako trsna in žilava, on bi se je vendar lotil, ker ima vso pripravo za to. Saj nesreče, smrti temu Keberskemu ne želi, zastran njega naj bi živel, dokler bi se mu pohtelo, dà, še privoščil bi mu, da je prišel na Parnas in da si je zaslužil prvo darilo. A ker se je že nesreča zgodila, zakaj ga ni keber rajši v vodo zanesel, kjer bi bil z mesom redil rake, a ne prostih črvov. Ne da se tajiti, da iz raka govorí nekoliko tudi zavist in samopašnost, ali ta čut je splošen živalski in ne moremo mu ga v greh vpisavati, zlasti pri praznem želodcu ne. Kdor ni v sebi počutil nikdar nič enakega, poberi kamen in vrzi ga v raka. —»Oh, kože lotíl!« 

Že zgoraj smo nekje rekli, da se mora raku obléviti tudi želodec. In to je živa istina. Vse, kar je v želodcu trdega, tedaj vse kitinove pločice in vsi zobki, skratka: vse strugalo se mora ob tej zgodi obnoviti. Sedaj je tudi gotovo vsakemu razumno, zakaj drugače tako jéšč ràk za levitve izgubi vso slast do jedí. Kdo bi mislil na jed, ko se mu lupi želodec?

Sami sebi bi morali očitati površnost, ko ne bi ob tej zgodni priliki omenili neke stvarí, ki je v živi zvezi z rakovim presvlakom. To so namreč rakove očí, kakor jih navadno zovejo. Pred levitvijo nahajamo zdesna in zleva sta v želodčevem kotu dva bela kamenca lečaste podobe. Nekdaj so bili ti kamenci jako imenitni, rabili so kot osobitno zdravilo v mnogih, zlasti v želodčnih boleznih, mogoče, da nekjé praznovernim ljudém rabijo še sedaj kot domače zdravilo. Učeno zdravilstvo jih je že davno ostavilo in pozabilo, in sicer po vsej pravici. Razkrojitev je namreč pokazala, da te rakove očí niso drugega nego ogljenčevokislo apno, da torej v človeškem želodcu ne morejo nič drugače delovati nego na pr. košček krede.

A čemu so te »očí« raku? Tudi temu se ni težko domisliti, ako držimo na umu, da kamenca po levitvi izgineta in da se zató rakova mlada koža hitro utrdi, rekel bi okamení. Te »rakove očí« so tedaj apnena zaloga, katero si je rak napravil, da mu potem, ko se je preoblekel, ni stopram treba gradiva za novo suknjo znašati in prirejati, temveč ga ima pri roki, kakršnega in kolikor mu ga je treba, da more čim prej iz radovoljnega zapora v svet.

Kdo drugi bi morebiti rekel: Ta kamenca sta namenjena, da raku prikrajšata »véliki post«. Tudi dobro.

Poglavja o rakovi koži ne moremo okončati, da ne bi katere rekli o rakovi barvi. Živ rak nima, kakor je znano, nobene prav določene. Nekam zamazano rujavo zelenkast je; iz te vode morebiti nekoliko bledejši, iz óne zopet temnejši. Toliko krasnejši je pa, kadar je voda nad njim prevrela. Tedaj zažarí v čuda lepem rdečilu, da ga je milina gledati. To rdečilo se dá samo še s seboj primerjati. »Rdeč kakor kuhan ràk«, velí pregovor.

Od kod ta prememba?

Živ ràk ima v sebi dve barvili — nekateri trdijo, da še več — namreč neko rujavkasto in neko rdeče. V živi živali se ti dve barvili mešata in pokrivata bolj ali mànj, zató tudi nobeno ni čisto izraženo. V vreli vodi se pa rujavo barvilo razprostí, ostane torej samo rdeče, katerega vrela voda ne more spremeniti. To bi utegnilo še celó tebe zanimati, račji prijatelj, ki si rekel: Ràk naj bo tolst in velik, za vse drugo te ni briga.

Neuki svet ima pojma krí in rdeče tako tesno zvezana, da si ne more misliti krví, ki ne bi bila rdeča. Taki ljudjé so uverjeni, da polž ali ràk nimata nič krvi. Zató preprosti šaljivci pošiljajo nevedno deco kupovat polževe ali rakove krví in potem se ne morejo dosti načuditi otroški lahkovernosti, zraven pa tudi svoji dozdevni bistroumnosti in dovtipnosti. Ali kraj vsega tega je ta vera povsem kriva. Kakor sploh nobena žival ni mogoča brez krví, to je brez hranečega soka, tako tudi raku brez nje ni obstanka. Tudi njemu pripravlja želodec v zvezi z drugimi prebavíli neko mezgo, katera se, iz črevesa vsrkana, potem v telesu spreminja v krí. Samo da je račja krí bela, rekši, brez barve. Krí je tisti vrelec, iz katerega žival zajema vse, česar potrebuje v vzdržavanje in službovanje vsakega posámičnega uda in po njih vse celote. Da pa more krí ustrezati toli različnim zahtevam, ne zadostuje samo, da se vedno obnavlja po novi mezgi, prihajajoči iz prebavil, nego mora biti v neprestani dotiki z zrakom. Iz njega vzprijema kislec in v zameno oddaje ogljenčevo kislino. Ta presnova se vrši vsevdilj, dokler je žival živa, in sicer z díhanjem.

Pri najnižjih, večinoma v vodi živečih živalih opravlja ta posel telesna koža, vse popolneje ustrojene živali imajo pa za to opravilo posebna díhala.

Suhozemske živali — in tudi človek — dihajo s pljuči ali pa z dúšnicami, povodne pa — tudi naš ràk je med njimi — večinoma sé škrgami.

Ako hočeš razgledati rakova díhala, vzemi škarjice in odstriži od oklópa (koša) ob stranéh spodnje krilo, ki sega malo ne do nog. Odstranivši odstrižene okrajke, ugledaš dosti prostorno duplino, v katero pa voda spredaj, zadaj in zdolaj lehko prihaja. V tej duplini je vse polno belih niti, ki so v kosmiče zbrane in ob koncu rakovih nog prirasle. Vseh pet parov pravih nog, in tudi zadnja dva para čeljustnih nožíc nosita take kosmiče. To so škrge, rakova díhala. Tudi tebi, račji prijatelj, znani so ti kosmiči. Kadar razdevaš raka, potegneš jih z nogami vred izpod koša in vedoč, da na njih ni kaj ugrizniti, posesaš samo sok iz njih ter jih odložiš na stran z nóžnim spletom vred. Kaj je to, in čemu je to, zaradi tega te ni nikdar glava zabolela; zvest svojim načelom ne brigaš se za kàj takega. In vendar so ti pusti kosmiči jako umetna, pred vsem pa raku preimenitna naprava. Vánje pritaka rakova onemogla in iztrošena, za daljnjo hranitev nesposobna krí, ter se tu sestaja in spaja s kislecem iz zraka, katerega ima vsaka voda kolikor toliko v sebi. Pred vsem je tukaj potrebno, da voda obliva škrge in da se ta voda kar najhitreje obnavlja.

V ta namen ima ràk blizu ust neko posebno pripravo, ki skrbí, da redno pritaka nova voda k škrgam. Drugi par čeljustnih nožíc ima namreč neko kopatičasto krpo, ki neprenehoma giblje sem ter tam ter pólje proti škrgam vodo, ki potem navzdol in navzad zopet odteka. Takó nastane v škržni duplini vôdni tok, ki je v tesni zvezi z dihanjem.

Ker imaš škarjice pri rokah, skušaj ž njimi polagoma odločiti še hrbtni kos prsnega oklopa. Ako si pri tem delu nekoliko oprezen, odlušči se tudi ta lupina, in hipoma se ti odkrije rakovo drobovje, kolikor ga ima, in po volji pregleduješ vse njega podrobnosti in tajnosti.

Vrečica spredaj v sredi tikoma nad usti je želodec, o katerem smo že preje dovolj govorili. Vsebina te vrečice ni po tem, da bi nas mogla posebno zanimati, najbolje storimo, ako ne drezamo dalje vánjo spominjajoč se pesnikovih besed:

»Človek naj gledati nikdar ne sili,
Kar so s temó mu bogovi pokrili!«

Zlasti ónemu, ki je nakanil privoščiti si kuhanega raka, svetujemo, da želodec pustí lepo na miru in ga odloží, kakor je, ker drugače bi mu podrobno raziskovanje utegnilo za zmerom pokvariti slast do rakov. V tem moramo pohvaliti našega račjega prijatelja, ki iz odprtega koša izvleče malopridno vrečico ter jo hladnokrvno odvrže, ne da bi dalje pregledaval ali tudi poizvedoval, kaj je v njej, ostalo vsebino pa slastno posreblje in do zadnje mrve z nožem postrže. S tem svojim umenjem se tudi ponaša in sicer ne malo, tako da človek ne vé, ali gleda z večjim pomilovanjem ali z večjim preziranjem na soseda, ki se poleg njega sedeč muči z rakom in ne vé, kaj se more in smé jesti in kaj ne, a napósled ostavi morebiti najslastnejše kosce.

Pa da vidimo, kaj ima ràk poleg želodca še v svojem drobovju. Najprej opazimo neko zelenkasto rujavo žlezasto tvarino, ki navadno veljá za jetra. Ta žleza zaslanja želodec od obéh strani in izpolnjuje večji del te dupline, prostirajoč se daleč nazad pod druge organe. Kakor pri višjih živalih jetra, pripravlja tudi ta žleza neki sok, ki se odceja v črevo, kjer pospešuje prebavo. Da so rakova jetra užitna, razumno je samo ob sebi.

Od želodca preko jeter navzad gredoč ustavi se nam okó malo ne v sredi telesne dupline pri treh belih krpicah. To so rakova plodíla, ki pa niso pri vseh rakih enaka, kakor nam je kot žrtev našega raziskovanja prišel v roke ràk ali račica; kajti tudi te živali so po spolu lóčene in treba je njega in nje, samca in samice, da ne izmrje rod in koleno. Pri samcu se iz treh belih zrnastih ploščic izmátata dve dolgi beli cevčici, ki sta izpreviti kakor nit v klopcu ter se končata in na ven odpirata na prvem členu petega nožnega para. Po teh belih nitkah valje lehko ločiš samca od samice, ki ima na tem mestu trokrp jajčnjak brez ónih belih koncev. Jajca iz jajčnjaka prihajajo na dan po kratkem odvódniku, ki se okončuje ondi, kjer je vrasten tretji nožni par. Sicer ti pa tudi sam pogled na rakov zádek pové, ali imaš samca ali samico pred seboj. Pri samici so namreč vse noge na zadku plavutaste, pri samcu sta pa prvi dve preobraženi v dva trda, proti koncu žlebasta cveka.

Précej za plodíli, že konci telesne dupline leží neka belkasta, malo ne šesterokotna vrečica — rakovo srce. Krvnih žil, po katerih se steka krí iz škrg v srce in se iz tega zopet razvaja po telesu k posamičnim udom, tukaj ne bomo dalje zasledovali, ker se že tako bojimo, da se je bralec pri zadnjih odstavkih dolgočasil. Z istega razloga nečemo govoriti o rakovih živcih in živčnih pletežih, zlasti ker jih ni tako lehko odkriti in osébiti, kakor zgoraj omenjene ustroje. Da mora pa tudi ta del razmero dobršno biti razvit, sodimo lehko že po tem, ker so čutila njegova za čudo dovršena. O njih porečemo še pozneje katero.

Izpod srca se vleče od želodca sèm črevo ter gré posred mesnatega zadka tjà do zadnjega člena, rekše, do srednje repne plavute, kjer izpada blato. O tebi, račji prijatelj, vém, da vselej razkolješ zádek, ali kakor ti praviš: vrat, ter mu izvlečeš tisto temno nit, predno ga zložiš v usta. Pa ker poznam načelo tvoje, mislim, da ti ustrežem, ako ti odkrijem neko tajnos. Ràk bode mnogo okusnejši — in tebi je največ stalo do tega —, ako mu z osrednjo repno plavutjo vred iztržeš črevo, predno ga vržeš v lônec. Menil bi, da sem s tem zopet poravnal, ako ti prej sem ter tja morebiti ni bilo vse po všeči.

Vsemu svetu je znano, da je ràk povodna žival. Po volji so mu sosebno polagoma tekoče vode strmih in mehkih bregov, ob katerih rastó na široko razkorenínjena drevesa. Pod takimi koreninami biva najrajši, a kjer teh ni, išče zavetja pod panji in v gostem vôdnem homotu, ali pa si v mehkem bregu izdolbe rov, v katerem žedí ob dnevu in čaka prijaznejše noči. Mehke vode mu príjajo vse drugače nego trde, po zadnjih bivajo navadno samó malovredni koščáki. Deroče vode s kamenito strugo mu niso ljube, dasi tudi v njih ni brez njega. Večji kamni in skale so mu ondi v skrivališča. Takisto mu ne ugajajo povsem stoječe vode, zlasti ne, ako so premajhne. V kèblih in drugih vôdnih posodah kmalu pogine, v vlažnih kletéh in v podzemeljskih hramih pa živi po več tednov, če ima primerne hrane. Radovoljen ne gré iz vode, samo ponoči ga svetloba izvabi na suho, sosebno v zatohlici pred nevihtami. Zató tudi zažigajo ribiči ognje na prikladnih krajih v toplih nočéh ter potem iz vode prilezle rake brez velikega truda pobirajo. Gotovo najlagodnejša lov!

Podnevi tedaj čemí v svojem ždiču, držeč pred seboj klešče, ki so zmerom pripravljene pograbiti vse, kar bi užitnega prišlo v njihovo področje. Ako ga kàj vznemirja, povleče se kolikor mogoče nazaj ter se z nogami in ostjò na čelu upre takó čvrsto, da ga je težko izvleči celega. Navadno pušča ene ali pa tudi oboje klešče napastniku v rokah, sam pa ostane v rovu. Do klešč mu ni stalo toliko, saj mu namesto izgubljenih v kratkem narastó druge. Res je sicer, da bodo nove nekoliko manjše in slabše, ali živelo se bode tudi ž njimi. Bolje takó, nego nikakor. — Stoprav pod večer se napoti po svojih opravilih. Na svojem potu ali lazi z nogami po tleh, in sicer lehko naprej in nazaj, kakor se mu zdi, ali pa plava, veslajoč s krepkim repom, a nikoli naprej, zmerom nazaj ritensko. Za to ima tudi tehtne razloge. Umikajoč ràk ima svojega neprijatelja zmerom lehko na očéh in je vedno pripravljen na obrambo, ali pa tudi na napad. In ta hoja se mu vedno oponaša, zaradi nje je prišel v zamero pri vseh prijateljih napredku, ona ga dela, da velja povsod za nazadnjaka in da je že od nekdaj znàk reakcije. No, on se za vse te obroke ne zmeni ní kratko ní malo, temveč hodi, kakor so hodili vsi raki od prvega svojega očaka počenši. In vendar so zmerom dobro izhajali. Pa kdo bi grajal raka zaradi tega, ali ne videvamo tudi med nami tega in ónega, ki hodi kakor ràk, a vendar pride daleč, morebiti dalje nego drug, ki ga vodi napredek!

V hrani ni nič izbirčen, držeč se pregovora: »Bodi slama al’ senó, da je le polnó črevó.« Dobro je vse, na kar se nameri, bodisi rastlina ali žival, vendar mu gré zadnja bolj v slast od prve. Črvi, polži, školjke in majhne ribe so mu poglavitna jedača. Mrtvečína pa mu je dražja od presnega mesa, in kjer leží v vodi kaka večja mrhovina, zbirajo se na njej raki zbliza in zdaleka. Zató tudi ribiči nastavljajo rakom v vrše za vabo kosce kake stare ribe ali sploh smradne mesníne. Ujetim rakom pa dajejo koprív, korenja, otrobi, mleka in drugih vsakovrstnih odpadkov.

Pri vsem dejanji in nedejanji, na vseh potih in podjetjih vodijo raka štiri sluge, ki mu hipoma poročajo o vsem, kar se gája okoli njega. Štiri sluge so štii čuti, namreč vid, slúh, vónj in típ.

O očesu smo že povedali, da je zloženo od velike množine predrobnih očesec in da je nasajeno na gibkem držalu. Tik očes kraj čelne kosti so vrasle tipalnice, in sicer dvojne daljše vnanje in krajše notranje. Vnanje so dolge malo ne kakor rak in so nasajene na tročlenem držalu, ki je spodaj podprto ali zakrito z neko lusko. V znožju je videti še neka kopičasta grbica in v njej se nahaja neka zelenkasta žleza, o kateri se pa ne vé, čemu je. Med vélikima dvema tipalnicama stojé notranje mnogo krajše, katerih je pa vsaka na dve nitki razcepljena. Tudi te so postavljene na tročleno stalo.

Na dnu notranjih tipalnic leží v neki globelici majhen odprt mehurec, napolnjen z vodo. Znotraj je obrastel z dlačicami, ki plavajo v vodi. Čim se zaziblje voda v mehurcu, zatrepečejo tudi dlačice in ti potresi se prenašajo na neki živec, ki je v zvezi s tem mehurcem. Ta naprava je rakovo uhó.

Da ràk tudi vonja, je do konca dokazano. Kje pa ima to čutilo, ne moremo nič gotovega reči. Največ se misli, da vónj posredujejo níti notranjih tipalnic, ki so s pretenkimi dlačicami porastle in prav te dlačice veljajo navadno kot čutilo vónja.

Slovenski kmet in tudi drugi pametni svet se ženi pozimi, ko nima boljšega dela. In tudi ràk je tega mišljenja, da je za ta posel zimski čas najprikládnejši. Kakó se pa vede snubač, o tem nimamo nič gotovega poročila. Ali kakor ga poznamo, rekli bi, da se tudi pri tem imenitnem koraku ne prenagli, temveč da se nosi trezno in premišljeno in da opravlja vse s potrebno dostojnostjo. Na vzpomlad začne pa mati ráčica jajca leči, vsega skupaj okoli dve sto. Mati jih nosi pod »repom«, vsako jajce namreč ima kratek repek, s katerim se obesi na to ali óno plavutno nožico, na vsaki jih visí po dvajset do trideset. Takó jih nosi tjá do konca meseca junija. Takrat so zametki zreli, predró kožico in mladi rački prilezejo na dan. Majhni so in skoro prozorni ter počasi lazijo okoli matere, ki mirno žedí sredi njih. Kakor jih pa kàj prestraši, zbežé hitro pod rep v svoje leglo, poprimejo se plavutnih nožic máterinih in ta jih urno unese vsaki opasnosti. Toda máterina ljubezen kmalu ohladne in nekega dné ostavi sirote, da ne vedó kakó in kdaj so izgubili mater, ôčine skrbi pa tako nikdar počutili niso. Prepuščeni sami sebi se razidejo na vse strani s trebuhom za kruhom. Od tod tudi pregovor: »Razšli smo se kakor rakova deca.« 

Ràk učaka lepo starost, živí namreč do blizu dvajset let. Ali dandanes so taki račji Metuzalemi redki, vsaj pri nas. Saj nima mirú. Tudi on čuti, kako težek je boj za obstanek; kamor krene, povsod pastí in nastave, vse polno neprijateljev in napastnikov. Potlej pa rásti in se vesêli življenja, kdor more! Vsak paglavec, vsako pastirče stikuje za njim in ga cmari pri ognju. Potem so še pravi rákarji, katerim je ráčja lov ali zabava ali obrt. Lové ga z rokami ali s precépi, ali mu nastavljajo vrše, sáke in mreže, kamor ga vabijo z mrtvimi ribami, z jetri in drugo mesnino. Drugod ga izmamijo z ognji ponoči iz vode, da neumnega brkača toliko laže in brez truda pobirajo.

V vodah, kjer imajo mir in jih redkokedaj kdo loví, so tako brezskrbni, da ob belem dnevu grabijo po polžih, glistah ali kar se jim mesénega ponuja na palici privezanega. Na Plitvicah sem v jezeru Kozjaku to sam poskusil. Na močán prót sem privezal nekoliko kurjih črev in sem jih poteknil v vodo. Čreva še niso bila dobro v vodi, že so od vseh strani planili raki nánja. Ko sem počasi vzdignil prót, vrgel sem tri rake na suho. Tako sem jih nekaj časa metal iz vode, četudi ne po tri, pa vendar po dva ali vsaj po enega. Sprva so kakor slepi hlastali po črevah. Ko so pa sčasoma videli, da je tovariša za tovarišem čudotvorni prót vzdigal iz njih srede, ne da bi se bil kdo povrnil in jim povedal, kakó se jim gaja na drugem svetu, polotila se jih je malo po malo neka treznost in neka ozbiljnost. Bolj in bolj nezaupno so si ogledavali mamljiva čreva in dolgo jih je bilo treba premikati sem ter tjá, predno se je kdo odločil pograbiti zánja. In še ta je bil navadno kakov malovreden mladec, a starcem se je vsa stvar napósled zdela vele sumna. Dolgo ni bilo nobenega na videž in tudi mene je minil potrpež, niti mi ni več stalo do njih, ker naši mali družbi jih je bilo dovèlj za posladek.

Poleg človeka ima ràk med samimi povodnimi živalmi mnogo neprijateljev. Mnoge pohrustajo grabežljive ribe, zlasti dokler so še majhni in mehki, in koliko jih pohrusta vidra, celó lisica preží za njimi.

Svoje vrste — in še prav osobitne — so raki v reki Kolpi ob hrvaški meji. Ne da bi bili morebiti telesno drugače ustvarjeni; taki so kakor vsi drugi. Ali gledé umstvenih zmožnosti so daleč pred vsemi drugimi. Posebno veliki prijatelji so godbi, prav za prav žvižganju. Lepemu žvižgu na ljubav ostavljajo najmastnejše zalogaje in prihajajo iz svojih skrivališč poslušat. In tedaj ima žvižgalec najlepšo priliko, raka za rakom vlačiti na suho. Toda zgolj z duševno hrano se to vendar ne opravi, tudi želodcu je treba nekaj ponuditi. Ako torej hočeš v Kolpi z uspehom rake loviti, vzemi v eno roko prót, kateremu si na konec črva privezal, v drugo pa stisni precèp in potem žvižgaj tisto imenitno račjo pesem. Kajti ne gré, da bi žvižgal kar si bodi, kolpski raki so neznansko svojeglavi. Ali njih pesem ali pa nič!

Temu in ónemu se bode to zdelo smešno. Tudi Valvasorju se je sprva stvar smešna zdela, a napósled je mož vendar verjel. Pišoč »Slavo kranjske vojvodine« pobral je slavni učenjak vse, kar se mu je zdelo, da bi ljubljeni deželi utegnilo služiti v čast. V tej stvári se je sam pošteno trudil, da bi zvedel resnico, ali okolnosti mu niso bile ugodne. Dasi tedaj na svoje oči ni videl loviti rakov na žvižeg, nas vendar zagotavlja, da še okoli Vinice in Podbrežja tako lové. Pravi, da žvižgalci med seboj tekmujejo; kdor zná bolje, nalovi več rakov. On sam je vprašal nekega Hrvata, Polakoviča po imenu, ki je služil Frankopana in je bil na glásu, da zna rakom sosebno dobro žvižgati. Vprašal ga je, če raki ne bi prišli, ako jim ne bi žvižgal. Hrvat je odgovoril, da ne pridejo, čuda redko pride kakšen. V tem ko jih žvižgalec nalovi sto, dobi jih drug, ki ne žvižga, jedva šest. Vprašan nadaljuje, ali imajo tudi drugi raki to svojstvo, pravi, da ne vé, ker on je lovil samo med Poljanami in Metliko. Tudi druge osebe »od stanú« so temu pritrdile. Valvasor bi se bil o tem tudi sam rad uveril, ali voda je bila motna in velika. Zató se opira na svedočanstvo vere dostojnih mož »so wol von hochfürnehmer als gemeiner Condition«, ki so mu vse to potrdili iz svoje izkušnje. Na koncu še pristavlja, da rék: »šel je rakom žvižgat« povsod drugod pomenja: »umrl je«.

Dandanes o tem žvižganju vse molčí. Gotovo je mlajši svet pozabil pravo račjo pesem. Kajpa! Zapisana ni bila nikdar, hranila se je samo po »ustnem izročilu« v pravem pomenu te besede. In nekega dné je zatisnil očí star očanec in ž njim je šla pod zemljo tudi pesem, bodisi, da je pozabil naučiti je sina, bodisi da je topi glavi ni mogel vcepiti. Tako se izgublja in opušča star običaj in malo po malo gré v pozabo vse, kar je bilo od starine dobrega in hasnovitega. Kà jne, ti, račji prijatelj?

Rakova domovina je jako prostrana, razširja se namreč malo ne po vsej Evropi in po velikem delu Azije. Pri nas se nahaja po vseh vodah, še posebno mu prijajo kranjske in štajerske. Mànj mu ugajajo vode po našem Primorju. Najlepše rake na Goriškem sem videl v Kobaridskem blatu, pa menda niso posebno okusni.V Gorici vsaj imajo po gostilnicah samo kranjski veljavo. Nemo propheta in patria sua. Da v Soči ni in ne more biti lepih rakov, umeti je lehko; a popolnoma nerazumno mi je, zakaj jih Ipava nima, o kateri bi človek sodil, da je kakor nalašč ustvarjena za to žival. Na Koroškem ne manjka rakov nikjer, ali posebno hvaliti jih nisem čul. Na Slovenskem Štajerju bivajo lepi in dobri raki v Sotli in v Pesnici in gotovo še drugod, kar pa meni ni znano. Kranjska pa vendar prvakuje gledé raštva; sosebno sè svojimi krškimi raki se je proslavila daleč preko ozkih svojih mej. Pa tudi ljubljanski raki, ki se lové v Ljubljanici, Gradaščici, Ižici in v drugih po ljubljanskem barju tekočih potokih, na dobrem glasu so pri vseh poznavateljih. Vse hvale vredni so dalje raki iz Pivke, Planinščice in iz drugih potokov okoli Planine, Cirknice in Loža. Iz vseh teh krajev izvaža se mnogo tega blaga v Trst. Na Dolenjskem ponašajo se razen Krke z lepimi raki tudi Kolpa, Temenica, Mirna in še druge manjše vode, katerih pa tukaj ne bodem našteval. Pa tudi Gorenjska stran redí po otokih sem ter tjà prav lepo žival. Tako na pr. vem iz svoje izkušnje, da imajo Poljane nad Škofjo Loko jako velike in okusne rake. Kar se tiče velikosti, bode zadoščalo, ako povem, da so enkrat enega ulovili, ki je na tehtnici potegnil »tri rezi«, rekše: tri čerti libre. Sam ga sicer nisem videl, pravil mi je pa o njem vse časti in vere dostojen mož, ki je stal poleg tehtnice; bržčas ga je tudi okusil. Taki velikani so vendar jako redki. V Dolskem grádu pod Ljubljano so kazali nekdaj — da li še zdaj, mi ni znano — lupino ogromnega raka, če se ne motim, rekli so, da se je porodil v Krki. Tisti bi utegnil biti dostojen drúg ónemu poljanskemu, dokler je namreč še junakoval pod vodo.

Cirkniško jezero je polno rakov. Kadar voda upade, nahaja se jih po jamah brez števila. Pobirajo jih kakor hruške in spravljajo v vreče in košare. Ali ti jezerski raki gledé dobrote ne morejo tekmovati s potočnimi, zató tudi nimajo prave cene.

Kupčija z raki je na Kranjskem znamenita in prinaša v deželo vsako leto najmanj kakih dvajset tisoč goldinarjev. In prinašala bi tudi več, ko bi se raštvo umno uravnalo. Iz same Krke se jih izvozi na leto najmànj 100.000 repov, iz drugih vodâ pa tudi vsaj toliko, če ne več. Prvi trgovec s krškimi raki je krški poštar gospod A.; on sam jih razpošlje na leto blizu 60.000 repov. Največ jih gre na Dunaj, v Prago, v Pešto, potem v Pariz, London, Milano itd. Pol libre težki so precej redki, sem ter tjà nahaja se vendar še kak težji, do dvajset lotov stare dunajske vage.

Staro pravilo že uči, da raka jèj v mesecih katerih imena nimajo v sebi nobenega r, in ti meseci so: maj, junij, julij in avgust. V teh mesecih je tudi trgovina z raki najživahnejša. Razpošiljajo jih v košarah vložene med mah, ob večji vročini pa v slamo. Kadar gred prav daleč, namažejo jih z vinom ali z vinskim kisom. Ujete rake spravljajo v posebne skrinje, plavajoče v vodi ter jih pitajo s krvjo, z mesnimi odpadki in sè slabimi ribami.

Predno končam, še nekaj šaljivega. Srbska smešnica pripoveduje, da je Turek, nepoznavši dotlé raka, prišel k Srbu in, videvši to neznano žival pri njem, vprašal ga je, kaj je to. Srb mu odgovorí, da je to bolhobêr, da loví bolhe po hiši in ponoči v postelji. Turku je bil po tem pojasnilu bolhobêr močno všeč, zato si ga izprosi od Srba in ga odnese domóv. Kako sta se Turk in bolhobêr pogajala ponoči v postelji, o tem smešnica molčí. Da ni bolh lovil, lehko si mislimo. Prej bi rekli, da se jim je pridružil, spomnivši se stare svoje pesmi:

»Tud’ jaz bi se tvoje kože lotíl,
        Oh, kože lotíl!«

Žaba[uredi]

Stanovali smo zunaj mesta. Pri hiši je bil vrt, v njem so rastla jabolka, hruške, češplje in tudi ena črešnja. V gornjem koncu so bile pa gredice, na katerih so vse poletje do pozne jeseni cvetele cvetlice modre, rdeče, rumene in pisane. Moj oče so imeli ž njimi posebno veselje in če le niso imeli boljšega opravila, gotovo so bili na vrtu. Mati so bili pa praktični; po stráni so gledali lepe rože, in če je prišla govorica na vrt, vedno so godrnjali, češ, Bog vé, zakaj ta lepi prostor brez vsakega dobička na vrtu stoji. Oče, ki jim je bil hišni mir nad vse, vdali so se napósled máterinim željam in neke pomladi, jaz sem se jel ravno a b c učiti, vrgli so mati iz vrta vse rože in vse korenike, katere so oče še prejšnjo jesen zavarovali s slamo proti mrazu. Iz gredic je postala njiva in namesto tulipanov in narcis, mesto balzamin in georgin posadili so mati drago amerikansko zelišče: krompir. Le pri plankah so pustili očetu majhen prostor, kamor so presadili tiste cvetlice, ki so se jim najbolj k srcu prirasle; ker materi bi se bili oče na tihem vendar smilili, ko bi jih ob vse veselje pripravili. Ali ljubša, nego cvetice in krompir, ljubše, nego jabolka in črešnje, dasiravno sem jih nerad zábil, bila mi je velika mlaka konec vrta, ki tudi v najhujši suši ni usahnila. To je bilo moje morje, po njem so se vozile moje barke v daljna mesta, na niti sem jih peljal celó v Ameriko. Tja sem vozil pesek, nazaj sem pa naložil črešnjevih pešká. In če se mi je po nesreči barka potopila, nisem dolgo žaloval, naredil sem si drugo — iz papirja.

Moje morje je bilo tudi živo. Žabe vsake velikosti so gospodovale v njem, vodni močeradi so kakor somi plavali sem ter tje, široki vodni kebri v črnih frakih so se potapljali, vodni ščipavec je s kleščami prežal na mušice, ki so plesale nad vodó. Po ves dan sem stal kraj svojega morja in premišljeval živali, ki so tu notri živele in trpele. Še ponoči v sanjah sem bil pri njih in o pomladnih večerih, ko sem že v postelji ležal, bila mi je najslajša muzika regljanje mojih žab, ki sem vse poznal od najmlajše do najstarejše, ki je bila lepo zelena, po hrbtu pa je imela tri rumene proge. Najprvo je jel debel moški bas poskušati žalostne glasove, odgovarjal pa mu je tenek glas — zdelo se mi je, da ga poznam. — En čas sta si odgovarjala v zateglih akordih, potem vse potihne, ali v tem hipu zagrmí ves kor in regljanje se je razlegalo daleč okoli v moje neizrekljivo veselje in v veliko nevoljo moje matere. In tudi pozimi, ko je moja regljajoča banda spala pod ledeno skorjo, sem imel na morju nepopisljivo veselje. Bilo je mraz, da je vse pokalo, s sosedovim Andrejčkom sva se pa drsala na vrtu, da so iskre švigale izpod podkovanih petâ — kedar ni bilo matere domá. — Nikoli te ne bom pozabil, mlaka na vrtu! Dnévi, ki sem jih preživel kraj tebe, bili so najsrečnejši.

V isti hiši je stanoval mož samec, ki so mu sploh rekli: »gospod profesor«; učil je otroke v vélikih mestnih šolah. Moja mati so se mu smejali, ker je lovil kebre in gosenice in drug mrčes. Midva sva bila pa velika prijatelja in če sem le mogel, zmuzal sem se v njegovo stanovanje. V velikih štirivoglatih škatlah je imel vse te živali nabodene na iglah. Kot soldatje so stali v vrstah, da jih je bilo lepo gledati. Tu sem videl velikega kleščmana rogača, zláto minico, malo pikasto polónico, zeleno kobilico s sabljo, kratko rečeno, vse živalice, kar sem jih kdàj videl na našem vrtu ali pa zunaj na sprehodih. Tudi z očetom sta si bila prijatelja in večkrat sta sedéla na vrtu v prijaznem razgovoru.

Nekega dné, bilo je poleti, sedim na vrtu kraj morja in gledam sluznate kepe, ki so plavale po vodi. Spominjam se, da sem jih videl tudi lani ob tem času, ali kaj to pomeni, nisem vedel. Ker je prišel ravno profesor po vrtu, povprašam ga, kaj je to.

»Pojdi k materi, naj ti dadó skledico.« 

»Bojim se, da je ne bodo hoteli dati.« 

»Čakaj, prinesem jo pa jaz.«

In res pride kmalu s skledico in zajame eno tako kepo z vodo vred. Zdaj sem videl, da so v kepi rumenkase kroglice grahove velikosti s črnkastim zrnom v sredi.

»To postavi na kakšno okno in vsak dan poglej, ali se bo kàj spremenilo ali ne. Če boš videl kakšno spremembo, pa mi povej.« 

Že drugi dan sem videl, da so jajca bolj nabuhnjena in profesor mi je dal okroglo steklo, skoz katero se je vse mnogo večje videlo, nego je res. Kocinice na moji roki so se videle kakor prašičeve ščetine, da sem se moral smejati, ko sem skozi to steklo pogledal eno kroglico; zdelo se mi je, kakor bi notri ležala zvita živalica, ali nisem mogel prav razločiti. Ne enkrat, Bog vé kolikokrat sem hodil gledat vsak dan sluzne krogljice v skledi. Šesti dan sem že komaj pričakoval, da je profesor domov prišel, ker nekoliko krogljic se je odprlo in to, kar je poprej kot črnkasta pika ležalo v njej, plavalo je zdaj okoli po vodi kakor majhna ribica. Imela je rep, glavo in na vrátu z vsake strani drobno résico. Na pragu sem pričakoval profesorja, in ko pride, povem mu, kaj sem videl.

»Vidiš,« poučuje me, »to, kar sva zadnjič vzela iz mlake, to je bila kepa žabjih jajc ali žabji kràk. Vsaka krogljica je eno jajce in iz vsake bo postala žaba. To, kar si danes videl okoli plavati, to so mlade žabice!« 

»Ali to so ribice, ne žabice!«

»Le počakaj še malo in gledaj jih vsak dan. Vidiš ta-le jajček? Ravno zdaj bo živalca pregrizla sluznato lupino. Z glavo je že zunaj, zdaj se bo vsa izmotala — no, zdaj pa že plava okoli. To, kar ima na vrátu, to so njene dihalke ali škrge, ž njimi živalca diha, ker brez dihanja ne more živeti, kakor tudi ti ne; samó da imaš ti pljuča, mlada žabica ima pa škrge ali dihalke.« 

»Zakaj jih pa óne žabe v mlaki nimajo?« 

»To boš že pozneje videl, zakaj ne. Le potrpi! Vidiš to–le tukaj? Ta je šla spet nazaj v svojo lupino in jo jé. Dokler so žabice mlade, jedó le slunato svojo lupino, pozneje jim boš pa dajal krušnih drobtinic.« 

Živalice so bile vse iz jajc, rasle so in ko so vso sluz pojedle, dajal sem jih kruha. Zdaj sem se spomnil, da sem lani tudi v mlaki videl ravno take živalice, ki sem mislil, da so ribice, rekli smo jim pupki. Imele so ravno tako debelo glavo, tak repek in škrge na stráni. Pozneje so pa izginile iz mlake.

Čez dvajset dni sem zapazil, da so dihalke vedno manjše in da se počasi izgubljajo, in zdaj so se na zadnjem koncu glave blizu repa pokazai majhni izrastki. Profesor mi je povedal, da sta to zadnji nogi, ker žabe dobé zadnji nogi poprej nego prednji, in res sem drugi dan videl, da sta bili popolni žabji nožici. S steklom sem videl tudi prednji, pa sta bili še pod kožo skriti. Tako so ostale prav dolgo. Ko je šel drugi mesec h koncu, jela jim je na glavi koža pokati in popolne žabice so se jele iz kože motati. Ozka usta z roženim kljunčkom na koncu so padla proč, usta so se zdaj široko odprla, zdaj ima tudi štiri noge, škrge so se skrčile in pozná se le še poklina, ki se pa tudi sčasoma zarase in repek se tudi izgublja. Zdaj so žabice splavale na vrh ter so molele glave iz vode. Mehovi, v katerih so poprej tičale, so zdaj kot žabje srajce plavali po vodi.

»Vidiš,« rekel mi je profesor, »zdaj je žabica popolna, zdaj ima štiri noge, široka usta, izgubila je rep, izgubila je škrge, zdaj diha s pljuči, torej je prišla vrh vode; prej pa, dokler je imela škrge, bila je vedno pod vodo kakor riba, ki vse svoje življenje diha s škrgami. Žabica zdaj ne bo več jela kruha, ampak druge drobne živalce, postavim muhe, črve, polže itd.; tedaj je najbolje, da jih neseš spet v mlako nazaj, kjer se bodo same redile.« 

Gospod profesor mi je še veliko pravil o žabah. Rekel je, da se mlade žabice še vsakih osem dni levé, da šele v štirih ali petih letih popolnoma dorastejo, in pravijo, da doživé šestnajst let. Žabje oči so zláto obrobljene, imajo trepalnici in pod njima še eno kožico, ki jo lahko čez okó potegnejo. Na tistem kraju, kjer je bil dihalni poč, ostane tenka kožica, ki se pri kvakanju napné kakor mehur, ki glásu daje posebno moč, toda kvakajo pa sami moški, samice ne. Jezik žabji ni odzad prirasen, kakor navadno pri drugih živalih, ampak spredaj, in če hoče kako muho z lepkim jezikom loviti, zavihati ga mora ven. Žaba ima prav trdno življenje. Če ji tudi glavo odrežeš in jej iztrebiš drob, vendar se še čez več ur premika.

Pozimi se žabe zarijejo v grez in blato in prespé vso zimo, šele konec aprila se navadno prebudé, mladiči pa malo poprej. Žaba se greje rada na solncu, sedí kakor pes na zadnjih nogah in gleda z neko neumno ošabnostjo okoli sebe; srce ji pa précej v hlače pade; če le kak suh list zašumí, puhne v vodo. Žaba je človeku v postavi podobna in vém, da je že vsak videl človeka širokoustnega, izbuljenih oči in zabuhlega lica, ki nas opominja na žabo. V zemlji so tudi našli okamenine velikanskega žabjáka in učenjaki so nekaj časa mislili, da je okamenjen človek. Največ žab je menda na bregovih reke Volge; spomladi se sliši njih regljanje v tihih nočeh po več ur daleč. V Lujizijani živí pa žaba po 1 čevelj dolga, ki rjove, kakor vol. Turkom je žaba svéta žival, ker poje slavo Allahu.

Zeleno vôdno žabo pri nas jedó, severnim Nemcem je pa gnus. Lové se z rokami (po noči pa z bakljami) in tudi s trnki, na katerih so napičeni črvi ali kos škrlata. Ocvrte in kuhane žabe so prav dobra in lahka jed, posebno za bolnike. Žabe jedó črve, kebre, polže, muhe in drug mrčeš, tedaj so koristne. Njih največji sovražniki so ščuke, štorklje in nekatere druge vôdne ptice.