Živali nam govorijo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Za druga istoimenska dela glej Živali nam govorijo.
Živali nam govorijo
Polona Škrinjar
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Zaljubljeni čriček[uredi]

Godel je čriček vse ljube dni, od jutra do noči. Godel je lepe, zaljubljene pesmi. Ko se je utrudil, je počival pod trto, figovcem ali kakijem. Temno zeleni listi drevja in trte so ga hladili in pomirjali. Čriček se je zagledal v suho, zeleno kobilico. Sijal je lep, prešeren poletni dan. Kobilica je skakljala v travi pod figovcem. Čistila si je drobne, vitke nožice in pri tem tako ljubko obračala glavo, da se je čričku kar samo zasmejalo. Zasnubil jo je že nekaj dni po prvem srečanju. Bil je junij. Rekla je ne. V mesecu avgustu pa je kobilica spoznala, da drugega snubca ne bo in da razen rumenozelenega drobnega črička ne bo našla nič posebnega. Tako je v avgustu rekla, da še ne ve… Da se še ni odločila. »O, Bog, daj, da bi že pristala na svatbo!« je sklenil z glasom in s svetlečimi očmi zaljubljeni čriček. Še bolj trmasto je s črnimi tipalkami opletal okrog. Dregnil je kakor lasek tanka, bledo zelena krilca ob prebujeno telo in godel. Sviral. Čirikal. Tako, da je bil ves vinograd, ves kakijev in figov nasad poln njegovega petja. »Čriček nesrečni! Saj bo še umrl! Zavoljo drobne, suhe in zelene kobilice!« je brenčal rumeno-črn progasti čmrlj na širokem cvetu rumene kozje brade. Cvet se je pod njegovo težo kar upogibal. Bogati rumeni cvet kozje brade je sijal le tisti del dneva, ko je sijalo sonce. Ko se je sonce odplazilo čez hrib, ko je zatonilo za vinogradi in figovci, je cvet zaprl svoje radodarne duri in čmrlj je moral drugam. Zletel je čez trte in pristal na visoki, suhi travi, ovsiki. »Kako lepo diši ta trava,« je zagodel tam. »Le zakaj čriček skače za malo, suho nastavo, ko bi lahko že počival!« Čmrlj je zaprl oči. In sladko zadremal. Kobilica čričku tudi avgusta ni rekla da. Čriček pa se ni vdal. »Ljubi me, ne ljubi me… Drrr, čirik… čiiirrriiiik…« je drobil pod trto, figovcem in kakijem. Kaki je postajal rdeč, fige v figovcu zelenorumene in na trti so viseli dolgi, sladki grozdi. V septembru so vinograde napolnili brači in njihove pesmi so preglasile čričkove prošnje. A ne za dolgo! Čriček je spet začel in godel svoje: »Ljubi me, ne ljubi me… Čirik, čirik…« Poroke med kobilico in čričkom ni bilo. Tudi v septembru ne in ne v oktobru. Ko je prišel november, je kobilica vzkliknila: »Zima bo! Zakaj ga nisem vzela?« Bilo je prepozno! Čriček je s prvo zmrzaljo utihnil. Izbezal si je varno in toplo bivališče pod trto in zaspal, prepričan, da se ne bo vdal. Da bo spomladi, takoj ko se zbudi, spet začel. Le na drugem koncu, z nasprotne smeri hriba. Odnehal pa ne bo! Vse dokler bo živ, bo pel svatovske pesmi… Tako jih res poje še dandanes. Vse poletne dni. In dolgo, dolgo se slišijo. Ali je kobilica privolila ali je še zmerom sama, je tako vseeno. Kdo pa nima rad lepega petja?

Čriček je še zmerom prepričan, da je petje o ljubezni lepo, tudi če ta ni uslišana. Ali mu ne bi dali prav?


Cekinček[uredi]

Na rožni grm sredi parka je priletel metuljček. Majhna so bila njegova krilca, tudi tipalke in nožice je imel kratke in tanke. Bil je bledo sive barve, verjetno zaradi meglenega oktobrskega jutra. To, da je siv kakor dan okoli njega, ga sprva ni žalostilo. Vedel je, da bo slej ko prej posijalo sonce tudi zanj in da je tudi v oktobru lahko lepo. Sonce pa je tisti dan skoparilo. Ni se mu ljubilo nikamor, dremalo je med oblaki, mehko zapredeno vanje. Oblaki so ga božali, ščegetali in hladili. Ko so se ga naveličali, so odšli z vetrom dalje. Sonce se je, ko je bilo spet samo na nebu, zdramilo in posijalo na park z vso močjo, kar jo je v mesecu oktobru še premoglo. Pozne jesenske rože so se zdramile. Bledo vijoličasta resa je odprla drobne, zvončkom podobne čašice. Oranžno, rumeno, vijoličasto in rjavo grmičevje je dvignilo veje. Slana se je stopila in se nazadnje jezno razjokala v potoku. Vso to lepoto okoli sebe je opazoval metulj. »Sonce bo zdaj, zdaj začelo barvati!« je vzkliknil. »Drevesa bodo zlata kot cekin! Ko bi bil še jaz tako lep! Samo en dan bi bil rad rumen, cekinasto zlat…« je prosil in dvigoval svoja krilca k soncu. »Naj bo, ker so tvoje želje skromne!« je odločilo sonce. »Ampak samo en dan.« metulj je ves srečen prikimal. Sonce je poslalo najmočnejši in najlepši žarek najprej na brezo. Breza je vzdrhtela, se zasmejala in stresala veje tako, da je bila v hipu vsa zlata. Ko je zamajala z vejami drugič, je zapihal veter. Odnesel je njene liste, jih zavrtel in nazadnje previdno položil na grmičevje, na gredice in na reso. Največji in najlepši je priletel na metulja in ga pokril. Toplo zlato je metulja najprej ogrelo, potem pa se je začel spreminjati. Počasi je dobival rdečo rumeno barvo. »O, metulj, kako si lep danes! Kakor bi bil zlat!« je zapela ptica zraven njega. »Dobro, da si počakal do jeseni. Zdaj si kot cekin. Rumeni cekinček!« »Res? Sem rumen in lep?« je vzkliknil srečni metulj in pogledal po sebi. »Rad bi ostal tak, pa je sonce obljubilo, da samo en dan…« »Ne meni se zanj!« je začivkala ptica. »Pozabilo bo nate.« sonce je na metulja res pozabilo. Imelo je še toliko opravkov drugod. Tako je metulj ostal rumen. Cekinasto zlati cekinček. Do današnjih dni je ostal tak. Še zmerom je za svojo barvo hvaležen soncu in jeseni. Malokdo pa ve, da mu jo je podaril brezov list sredi oktobra.

No, vi zdaj to veste. Skromnost se včasih tudi splača.


Kavka in vrane[uredi]

Bila je huda zima in zapadlo je veliko snega. Vrane je začelo zebsti. Zbrale so se na veji nad njivo in modrovale. »Potrebovala bom novo obleko in obutev,« je rekla prva, »zebe me!« »Tudi pokrivala bom potrebovala,« je rekla druga, »vetrovno postaja.« »Kupila bi čeveljčke, pa nimam s čim …« je rekla tretja, največja v jati. Vrane so bile sivočrne ptice. Vse po vrsti so imele močne kljune, na korenu obraščene s ščetinastimi peresi, ki so jim molela prek nosnic. Imele so krepke noge, perje pa bleščeče, tako da se je v soncu tu in tam zalesketalo celo vijoličasto. Zelo rade so se klatile okrog in opravljale. Najbolj pozimi, ko je megla legla na polja, na gričke, na grajski stolp nad njimi in na cerkveni zvonik. Megla je počasi ledenela, spreminjala se je v ivje, tako da je kmalu vse postalo srebrno. »Vse to pa lahko zaslužite, drage vrane, le delati je treba!« je rekla mala kavka med njimi. Kavka se je po barvi od vran le malo razlikovala. Imela je temno čelo, zatilje, vrat pa pepelnato siv. Po hrbtu je bila modrikasto črna, spodaj sivočrna. Okoli oči pa je imela lep, srebrno bel obroček. Vztrajno se je oglašala z glsnim jek- djer, jek- djer. Bila je zelo družabna in rada blizu ljudi. Ker je bila bistra, se je marsičesa naučila. To so ji vrane zavidale. Kavka je mislila, da so vrane njene najboljše prijateljice. Kadar je bila z njimi, so jo hvalile, ko pa je odletela, so jo opravljale. To, da je kavka omenila delo, je vrane še bolj razjezilo. Bile so prepričane, da razen krakanja in valitev zanje posebnega dela ne bi smelo biti. »Ta kavka, kaj pa misli, da je! Ljudem se prilizuje, da mislijo, kako je pametna!« je rekla prva. »Prav imaš, prav neumna je!« je rekla druga. »Nikoli se ne umiva, tudi perja si ne počeše.« »Res ne,« je menila tudi tretja. »Pa kako ima gnezdo razmetano!« »Pa še kako! In umazano!« »Take kavke so samo za prepire … Kra … Kra … Kra …« so se drla vrane druga čez drugo. Ko je kavka prišla nazaj, so se ji spet začele prilizovati. »O, kavka, kako si lepa!« »In kako pametna! Kako znaš zabavati ljudi!« »Kako lep dom maš!« »In kakšnega ženina!« »Ni lepšega od tvojega krokarja … Kra, kra, kra …« Tako so ji do noči krakale, ko je odletela pa spet po svoje. Sredi zimske srebrnine je kavka vsak dan teže čakala pomlad. Vsak dan glasneje je ponavljala svoj: jeek- djer in poslušala vrane, kako jo hvalijo. »Kako dobre prijateljice imam!« je oznanjala okrog. »Če jih ne bi bilo, bi bila zima res huda. Tako pa ni! Prijateljstvo me greje!« Kaj so vrane v resnici mislile o njej, seveda nikoli ni izvedela …

Ni lepo, kadar govorimo o nekom za hrbtom! Vrane seveda tega ne vedo, ljudje pa bi morali.



Močeradova snubitev[uredi]

Izpod skale je prilezel močerad. Bil je bleščeče črn, imel je velike rumene lise po telesu in nerodne okorne noge. Počasi in previdno se je zibal kakor pravi kuščar. Lezel je navkreber, v smeri, ki je po ljudskem izročilu pomenila, da bo deževalo. Močerad se je šel ženit. Verjetno je kakšen bolj primeren in učen izraz za ta podvig, toda ko zabrsti pomlad, radi rečemo: ptički se ženijo! Mar ne bi bili krivični do močeradov, če ne bi tudi o njih rekli česa podobnega? Prav gotovo je spomladi vedno nekaj v zraku! Celo v tleh in v luni, še posebej takrat, o ščipu. Mogoče je kriv tudi topel marčni veter ali opojni cvet divjega volčina, kdo ve? Močeradovka, ki jo je prvič videl na poti, je bila vitka, dolga in gladka. Bila je taka kot on, črno-rumene barve in strupena. Strup je imela spravljen tesno ob ušesih, vzdolž gladkega trupa. »Nisi mi všeč, preveč si lisast! Črnega bi rada!« mu je rekla, ko je prvič prišel k njej. Pa je šel nesrečni snubec nazaj. Nabral je borovnice, jih stisnil in si z njimi premazal telo. Ko je zjutraj posijalo sonce, je bil močerad črn kakor polž lazar v grmovju. Bil je prepričan, da ga bo nevesta zdaj vzljubila. Popoldan, ko je šel k njej, pa je začelo deževati. Dež je močeradu spral črno barvo s telesa in spet so se pokazale rumene lise. Kako ne, saj so bile same borovnice … »Takega te ne maram! Ti nisem rekla, da hočem imeti črnega ženina!« je zacvilila razvajena in ohola močeradovka, takoj ko ga je zagledala, in izginila nazaj v svojo votlino. Kaj je hotel močerad? Žalosten se je vrnil in rekel doma, pred svojim pragom: »Ta že ni bila zame! Dobil bom tako, ki me bo imela rada takšnega, kakršen sem! Črn, rumen in lisast. Še vedno je pomlad, kdo pa pravi, da sem že vse zamudil!« Od tistega dne je močerad tak, kakršen je. Črn, z velikimi rumenimi lisami, gladek, in če je treba, tudi strupen. Strupniki ob ušesu, za katere pa malokdo ve, so mu v ponos. Še vedno verjame, da so na svetu tudi takšne samice, ki jim je vseeno, kakšen je …

Ko bi zmogli gledati s srcem, bi bilo vse lepše.



Zgodba o rdečem lisjaku[uredi]

Ob široki, deroči reki je živel lisjak. Zelo rad je stal na njenem bregu in strmel v valove. »Joj, kako sem lep!« je pravil, ko je gledal svojo podobo na gladini. »Nihče mi ni enak!« Lisjak je bil res lep. Imel je dolg, ošiljen smrček, zelo visoka, ozka ušesa in rdeč hrbet. Tak kakor zrele jagode v poletju, zato mu nihče ni rekel drugače kakor rdeči lisjak. Lisjak je bil iz dneva v dan bolj zagledan vase. »Pridi bliže! Le pridi, k meni pridi …« je šumela reka, ko se je spogledoval z njo. Lisjak in reka sta iz dneva v dan točila po isti strugi vsak svoje sanje. Lisjak o lepoti in lepem življenju, reka pa o svoji moči, o vsem tistem, kar si je kot majhen potok želela. Da bi bila mogočna, deroča in strašna. Kadar je tako mislila, je spremenila barvo in togotno zašumela. Lisjak pa, kot da je ne sliši! Gledal je svojo podobo na gladini in pil iz nje samega sebe, tako da mu je od sreče zastajal dih. Naenkrat pa je začelo deževati. S hriba so pridrli potoki v dolino, naravnost v rečno strugo. Rastlinje se je upogibalo. Blatina, namočena zemlja se je vdajala. Živali so se razbežale. Ubogi lepotec pa ni vedel, kam. Reka je naraščala in naraščala. S seboj je nosila dračje in veje. Zagrizla se je v breg. Odnašala je mivko in pesek. Populila je vsa šibka drevesca ob svoji strugi, celo upogljive vrbe, in besnela. Prav do sredine travnika se je že penila s svojo vodo. Prestrašeni lisjak se ja zadenjsko umikal v hrib. Njegov lep, rdeč kožuh je od strahu potemnel. Ko je spet posijalo sonce, je reka utrujena in srečna začela upadati. Lisjak je s poslednjimi močmi stekel do nje. Pokleknil je in se sklonil. Globoko, globoko … »Nisem več tak, kot sem bil!« je zakričal, ko je zagledal svojo novo podobo na gladini. »Po tej povodnji nisem več tako lep in rdeč!« »Ljubi moj lisjak,« je šepetala reka. »Zame si še vedno najlepši!« prišla je noč ob polni luni. Srebrni sij je obsijal reko in gozd nad njo. Povsod je segla topla, skrivnostna srebrnina. Tišina je predramila lisjaka, da je zalajal naravnost v luno. Žalostni klic je luno predramil in posijala je nanj z vso svojo čarovniško močjo. »Pridi!« je rekla. »Peljala te bom čez reko, na drugi breg. Tam boš spet lep, tak kot včasih!« luna ga je res speljala. Neslišno, potuhnjeno in tiho. Lisjak je zabredel v reko, v njen mrzli objem. Reka ga je strastno objela s svojim mogočnim valom. »Nesrečni lepotec, zakaj siliš na drugi breg?« je zašepetala. »Tudi tam ne bo nič drugače!« dolgo se je igrala z njim. Nazadnje ga je vrgla na drugi breg, v zeleno, bodičasto brinje. Lisjak se je otresel vode, vstal in pogledal okoli sebe. Pomežiknil je v luno in spet ljubeče pogledal na svojo podobo v reki. »Tudi na tem bregu je vse isto! Nič lepši nisem,« je zamrmral razočarano, ko je videl, da se ni nič spremenil. »Prav si imela … Tako pametna si, da te moram imeti rad!«  Reka je veselo zašumela, mu ljubeče pljusknila čez noge in umirjeno stekla dalje.

Tako sta reka in lisjak živela še mnogo let v zajemni naklonjenosti in miru. Kako je v naravi vse preprosto! Učimo se od nje!



Mala šola velike krastače[uredi]

Živela je krastača, ki je mislila, da vse ve. Od zgodnje pomladi, ko je prilezla iz odmrznjene mlake, pa do pozne jeseni, ko se je spet zarila vanjo, je tako mislila. »Krastača, tako velika si že, ali ne bi morala že v šolo?« jo je vprašala rjava žaba sekulja, ki je vodila malo šolo. »Vsak mora enkrat začeti!« »Meni ni treba,« je rekla krastača, »jaz vse vem!« »A, tako,« je pokimala rjava sekulja in odskakljala. »S krastačami je križ! Tako trdoglave so! Kdo jim more kaj dopovedati,« je vzdihnil zeleni žabec. Čepel je malo stran, na zelenem, širokem listu lapuha, pa je vse slišal. Leno je mežikal v vroče sonce. To se je lesketalo tudi v njegovih očeh in v temnih rjavih progah na hrbtu. »Nič takega ni, kar bi mi lahko povedali v šoli! Predolgo sem že na svetu, da bi mi lahko solili pamet. V mali šoli! Lepo vas prosim! Tako velika krastača pa v mali šoli!« Krastača je izbuljila oči, na široko razprla vodoravne zenice, dvignila zelenorjav hrbet, poln bradavic, in se prijela za trebuh, ki se ji je tresel od smeha. »Ha, ha, ha … Mala šola! Ta je pa dobra!« je jezikala. In postajala vedno bolj rumena in napeta. »Tudi jaz sem mislil, da mi ni treba v malo šolo,« je rekel odsekano god v bičevju. »Ampak ko sem lani skoraj padel koscu pred noge, sem začel drugače razmišljati. Vedno se je treba še česa naučiti. Vsako leto, draga krastača, je potrebno znati kaj novega!« Stegnil je gibčno telo in z razcepljenim jezikom ujel mušico v letu. Požrl jo je in se odplazil nazaj v svoje domovanje. Tudi krastača je odhlačala po svoje. Sonce je prijetno grelo, poletje je brnelo okoli njene glave, vse zeleno in lepo in ravno prav družabno. Kdo bi se v takem vremenu učil? Šole se vendar začenjajo jeseni! Tako je slišala. Zdaj je čas za ljubezen! Za to, da si najde pravega partnerja, takega, da bo z njim posejala kar najdaljšo ogrlico jajčec, iz katerih se bodo izvalili paglavci. Žabe in brencelj, kače in kačji pastirji, belouške in slepci, celo debeli, leni obadi, vsi so hodili v malo šolo. Krastača pa se je je še naprej otepala, kolikor je mogla. Sama je hodila okrog, ko so se drugi učili, zehala je in se pretegovala, čistila si je bradavice in božala svoje obilno telo. Nekoč jo je med tem opravilom prehitela huda nevihta. Naliv je začel odnašati vse pod sabo. Krastača je zaupala v svoje sposobnosti in mislila, da mu bo kos. Vendar … Tistega, česar so se drugi učili v šoli o takih nalivih, velika krastača seveda ni slišala. Pa je šla v najhujšem neurju ven. Gledat je šla svoje paglavce, svoje domovanje in čakala, da se ji bo pridružil tudi ženin in ji pomagal. Vendar njega ni bilo na spregled. Naliv je bil vedno hujši, odplaknil in odnesel je pred sabo vse, kar mu je stalo na poti. Sekulja se je zarila v blato, tudi gad in belouška sta si našla varno bivališče, obadi in lepi kačji pastirji so se poskrili, nebo pa, kakor da je padlo na tla … Krastačo je odnesla voda. Kdo ve, do kod jo je nesla. Vso debelo, smejočo in še zmerom prepričano, da vse ve. Če jo boste kje srečali, samo in malo plašno, boste vedeli, da je to tista, ki ni marala v šolo. Dobro, da bo prišlo novo šolsko leto tudi za tako trmaste in bahave krastače.

Nikoli ne bodi tako zaverovan vase, da bi odklonil nasvet bolj modrega od sebe.



Štorklja in burja[uredi]

Na slemenu strehe se je prestopala štorklja. Bila je velika, vitka ptica, pokrita z belim perjem. Peruti in rep je imela obrobljeno črno. Imela je visoke in tanke noge in zelo dolg kljun. Z njim je klopotala, kadar je bila jezna ali kadar je klicala snubca. To je bilo navadno pomladi, ko se je vrnila iz toplih krajev. Bila je selivka in zelo pametna. Dobro si je zapomnila, kje je jeseni pustila gnezdo. Celo burje ni pozabila in ta ni pozabila nje. Kadar sta se srečali, je bilo hudo. Štorklja na strehi je zagledala črne oblake in takoj je vedela, da se pripravlja nevihta. Rezek blisk je razparal nebo na dvoje in štorklja je dvignila svojo lepo glavo. Povesila je črno obrobljen rep in lahkotno stopila nekajkrat sem in tja. »Ne boš me!« je zaklopotala z dolgim kljunom burji, ki je pihala naravnost vanjo. »Prav nič se te ne bojim!« »Da ne?« je rekla burja. »Vse, kar je v tej dolini, se me boji. Tudi ti se me boš!« Pa je zapihala presenečeni štorklji naravnost pod noge. Štorklja ima zelo tanke noge. Tudi dež, ki se je ulil, jo je začel spodnašati, vendar ni odnehala. »Ostala bom na strehi in pika!« je zaklopotala znova. Burja je zapihala z vso močjo v njen desni bok, štorklja pa je spustila levo perut do slemena in ostala na nogah. Burja je poskusila še enkrat, z druge strani. Tokrat močneje in huje. Štorklja je spustila do strehe desno perut in spet obstala na nogah. »Ha, ha, ha … Ne boš me, ne!« »Te bom že spravila na tla …Gnezdo boš zgradila na tleh, če ga boš hotela imeti!« je jezno znova zapihala burja. Zažvižgalo je nad streho, zabliskalo se je, krošnje košatih hrušk so se dotaknile druga druge in prestrašeno zašumele. »Danes je pa huda,« je začivkala sinička, varno skrita pod vejo. »Spravila bo štorkljo s strehe.«  »Ne bo se ji pustila, poznam jo!« je rekel kos na drugi veji, blizu napušča. »Ne morem verjeti, da se ji takole postavi po robu,« je zaščebetal tudi vsega hudega vajeni vrabec. »Popustiti bo morala, drugače jo bo odneslo!« Štorklja pa je vztrajala. Niti premakniti se ni hotela. Gledala je na polje, kjer so že skakljale rjave žabice in kobilice, gledala je v mokro travo, če bi kje opazila slepca, gledala je v krošnje dreves in mislila na lepe reči, ki jo še čakajo, ko bo burja odnehala. Tisto z burjo je trajalo natanko uro in pol. po uri in pol je burja, utrujena od pihanja, že vsa v solzah, malo je manjkalo, da se ni razpočila, le zašumela: »Trmasta štorklja! Pa bodi tam, kjer si! Jaz moram dalje … Ni mi mar zate! Saj me sploh ne zanimaš …« Pa jo je popihala dalje. Z njo so šli tudi oblaki. Šli so bliski in tudi dež se je pocedil drugje. Čez nebo se je razpela mavrica in v tisto čudovito mavrico je poletela tudi štorklja. Po novo obleko za poroko. Gnezdo pa še zdaj gradi.

Treba je vztrajati, tudi v nevihti, nebo se tako ali tako vedno razvedri! Tako je mislila štorklja, tako bi morali misliti tudi mi, kadar nas kaj zanaša …



Šepavi dihur[uredi]

Dihur se je urezal v taco, zato je moral k zdravniku. »Dober dan!« je rekel zdravnik štrk, ko je zagledal šepavega dihurja. »Ni tako, dan je slab,« je jezno zagodrnjal ta. »Taca me boli!« »No, bova pogledala, kaj je,« je rekel zdravnik štrk in si nataknil na nos očala. Ko se je sklonil nadenj, je stisnil kljun, da so mu kar solze pritekle. »Malo smrdite, gospod dihur! Umiti se bo treba! Najprej to, potem šele zdraviti!« »Gospod zdravnik, smrdim samo takrat, kadar me je strah,« je odkrito povedal dihur. »A tako! To bi se pa mogoče dalo odpraviti. S kakšno posebno mažo,« je rekel štrk. »Ali res?« se je razveselil dihur in se še enkrat postavil pred štrka. »Ampak, gospod doktor, mene ta moj duh ne moti toliko, le noga me boli.« »Zakaj ne bi poskusila pozdraviti obojega? Noge in vašega smrdečega kožuščka?« je rekel zdravnik štrk in živčno zaklopotal s svojim dolgim kljunom. Dihur je bil na pogled zelo lep. Bil je vitek in kratkih nog. Skoraj ves je bil pokrit s temno rjavo dlako, le na bokih se mu je svetila rumeno. Rep je imel košat, glavo pa temno rjavo. Okoli smrčka je imel belo liso, kakor da bi neprestano lizal mleko. To, da je smrdel, ga ni motilo. Odkar je bil na svetu, je bilo z njim tako. Prepričan je bil, da tega tudi drugi ne morejo jemati za hudo. Štrk pa je bil visok, snažno bel ptič, le rep in peruti je imel črno obrobljene. Oprano perje se mu je bleščeče svetilo. Še enkrat je zaklopotal z dolgim, rumenim kljunom. Bistre oči za velikimi očali so se zagledale v dihurja, črnega kakor ajdovo seme. »Bom videl, kaj lahko storim,« je rekel nazadnje in dihurju najprej potipal taco. »Av!« je zacvilil dihur. »To pa boli!« »Šivati bo treba, ureznina je!« je rekel štrk. »Šivati? Saj nisem razparan, samo urezal sem se! Ali ne bi najprej samo namazali? Z dišečo kremo, tako, ki prežene slabe vonjave? Mogoče bi pomagala tudi pri ureznini!« je rekel dihur. Spet je vse smrdelo okoli njega. Štrk se je prestopil z ene visoke noge na drugo, tako kakor je v navadi pri štrkih, kadar razmišljajo, in nazadnje dejal: »Prav, pa ne bova šivala danes! Samo namazala bova, da bo manj bolelo in da ne boste tako zelo smrdeli!« Štrk je vzel mazil, narejeno iz vrtnic in jasmina, in namazal z njim dihurja po taci in trebuščku. Bolečina je počasi popustila, dišal pa je le dva dni in dve noči, potem pa je spet začel smrdeti. Tako je še danes. Dihur vedno malo smrdi. Tako ima ustvarjeno telo. Vseeno je, ali se umiva ali ne. Smrdi. Če ga je strah ali če je v nevarnosti, smrdi še bolj. Tako se tudi brano pred vsiljivci. Tudi zaradi tega je svoje vonjave lepo sprejel, ker ve, da z njimi bolj varno živi.

Pameten dihur!


Kleptomanka sraka[uredi]

Visoko v vejah stare hruške je gnezdila sraka. Pod hruško je stala miza in ob njej so vsak dan posedali ljudje. Vedeli so za srako v vejah in ona je vedela zanje. Niso je motili. Sraka je bila lepo pisana, imela je črn hrbet in peruti, trebušček pa bel. Tudi dolg, ošiljen rep je imela črn, svetil se ji je kakor saje. Bila je vreščava, kakor so vsi ptiči iz družine vranov. Ko je sraka na hruški preživela nekaj lepih sončnih dni, ji je postalo dolgčas. Dvignila je glavo in svoj dolg, škarjast rep in odletela. Preletela je svojo hruško in nekaj jablan. Preletela je streho hiše in hleva in se ustavila v gladki orehovi krošnji. Pod orehom je majhna deklica lovila metulja. Smejala se je in tleskala z dlanmi. »Dolgčas! Tudi tu je dolgčas!« je vzkliknila sraka, ko ju je opazovala, in odletela naprej. Na drugi strani sadovnjaka je ženska obešala perilo. Veter je veselo zibal vrv sem in tja. »Kra- kra-.rrrraaa … Glej no glej! Kako dobra igra!« se je zadrla tako glasno, da je ženska pogledala navzgor. Sraka se je skrila in malo počakala. Ko je ženska odšla, je obrnila glavo navzdol in zletela v širok žep pisanega predpasnika. Predpasnik se je zazibal sem in tja in sraka je od ugodja zaprla oči. Dokler je veter nihal perilo, je sraka dremala v žepu pisanega predpasnika. Ko je sonce zašlo, je dvignila rep in krila ter svojo pametno glavo ter odletela nazaj. Naslednji dan je spet priletela. Predpasnika pa ni bilo več tam. Tudi deklice in metulja ne. »Kaj pa zdaj,« je rekla, »nimam se s čim zabavati!« jezno je preletela sadovnjak in obtičala na strehi hiše, v kateri je stanovala mala deklica. »Mhm, ni slabo,« je pomislila. »Tu pa zna biti zabavno!« po nekaj minutah se je spustila niže, do okna. Okno je bilo odprto in sraka je z vso hitrostjo odjadrala noter, naravnost na pisalno mizo, kjer je začela skakljati po dekličinih zvezkih. Ko se je naveličala, je pokukala v predal. Oči so ji obstale na majhnem, svetlečem obročku. »Oh, kakšna lepota! Kakšna velika čudežna stvar! Ravno prav zame!« je rekla sraka. Odprla je kljun in odvihrala s tistim obročkom proti svojemu gnezdu. Naslednjega dne je že navsezgodaj spet odletela proti hiši. Okno je bilo odprto in spet je šla raziskovat. Tokrat je odnesla malo, svetlečo iglico. Zelo tanko in prikupno. »Prav mi bo prišla,« je rekla sraka, čeprav ni vedela, za kaj naj bi jo uporabila. Njeni tatinski preleti so trajali še ves teden. Včasih še sama ni vedela, kaj jo žene. Tako polna je bila vse tiste nuje, da je na ves glas vpila:

»Kra-dem, kra-dem, kradem … Kra … Kra … kra …

Ponosna na svoja dejanja je vedno bolj vpila. Vedno več kradla. In vedno bolj polnila svoje gnezdo. Tako dolgo ga je polnila, da je postalo premajhno za vso njeno kramo! Ko so druge ptice to videle, so vpile nad njo: klep-klep-klep- kleptomanka, klep-klep-klep … Nekega popoldneva pa je sraka dobila svoje! Prišla je strašna nevihta. Nebo je z vso močjo pritisnilo na staro hruško in na srako. Oblaki so zlivali dež. Strele so sikale sem in tja kakor rezila. Grom je udarjal v njena mala ušesca, da je od strahu tiščala glavo med peruti. Dolgo je mirovala, mokra, lačna in prezebla. Takrat pa, o joj! Treščilo je v vrh hruške. Gnezdo v veji se je nagnilo, se obrnilo in zletelo na mizo pod hruško, skupaj s srako vred. Vse njeno nakradeno imetje se je razsulo. Sraka se je komaj izkopala iz svojega bogastva. Dvignila je krila in prestrašena zletela na bližnji kozolec, pod ozko in varno ostrešje. Drugi dan je spet posijalo sonce. Ptice pevke so pele v sadovnjaku. Sraka pa je molčala. Na mizi pod hruško so ležale raztresene nakradene stvari. Ljudje so jezno hodili okoli njih in gledali proti vrhu hruške. Srake pa ni bilo tam. »Le kam se je skrila, ptica nesrečna,« je rekla ženska s predpasnikom. »Hočem jo nazaj!« je zajokala deklica z metuljem. »Odpustiti ji moramo, pa se bo vrnila!« so nazadnje sklenili. »Drevo brez srake bo pusto!« Ko je sraka to slišala, si je oddahnila. »Nikoli več ne bom kradla! Odpustili so mi, moram se poboljšati!« je rekla in odletela s kozolca nazaj na hruško. Naslednji dan je tam zgradila novo gnezdo.

Vse do danes sraka s hruške ni ukradla ničesar več! Mogoče jo je izučilo in je na svoje tatinske navade pozabila. Seveda pa to ne drži za vse ptice njene vrste …


Kako je čuk prišel ob glas[uredi]

V duplu stare hruške se je izvalil čuk. Odpiral je svoj požrešni kljun, malo manjši od njega samega, in zvedave rumene oči upiral v polnočno nebo. Mali čuk je bil počasen, nekoliko len in zelo lepo je pel. Njegove pesmi so se razlegale med smrekami, macesni in bori. Največ ponoči. »Kako lepo poje moj sinko,« je na začetku ponosno govorila mama sova. »Takega glasu ni!« Čuk je žvižgal milo in lepo in zelo glasno, čeprav ga niso prosili za to. Prišlo je poletje, mesec v gori je svetil na vso moč in noči so postale dišeče in svetle. Koconogi čuk je stalnež, to pomeni, da se celo pozimi ne seli v tople kraje. Da ga ne zebe, mu pomagajo njegovi kratki, kosmati škorenjčki. Koconogi čuk je bil majhen in debeloglav, komaj kaj večji od škorca. Okoli rumenih oči je imel svetel venec. Imel je kratke, temne peruti, posejane z belimi pikami. Kadar se je predal pesmi, je priprl oči, dve okrogli oranžni sonci, privzdignil je rep in napel telo, tako da mu je perje sfrlelo na vse strani. Grlo se mu je zatreslo. Zatresle so se mu tudi kratke, s perjem prekrite nožice. Po njih je verjetno dobil ime. Zatresla se je veja, na kateri je sedel, in vsi njegovi najdražji na njej. »Čukec, moral boš malo znižati svoj glas,« mu je rekla mama čez čas, »grlo se ti bo pokvarilo!« Koconogi čuk pa se za mamine skrbi ni menil. Takoj ko je vzšel mesec, je spet začel peti. Na ves glas, od viže do viže glasneje. Čuk je prepeval vse noči, uročen od lune in od poletja. Skakal je z veje na vejo in kalil nočni mir. Vse tiste, ki niso peli tako lepo, je to jezilo. »Slišite čuka, kako se oglaša! Kako glasno poje. Grlo se mu bo pokvarilo in glas mu bo opešal, potem bo vsega konec!« so peli čižki, kalini, liščki. Celo vrabci in slavci so zmajevali z glavami in pritiskali peruti na ušesa. Čuk pa ni mogel več nehati. Obračal je oči k polni luni in odpiral svoj kljun. Noč za nočjo je pel, tako dolgo, da je postal hripav. Hripav in nekoliko tišji. Nekega večera, junij je že jemal slovo, je čuk začutil, da ga boli grlo. Čim bolj je odpiral kljun, tem bolj ga je bolelo. Glas se mu je začel od bolečine čudno spreminjati. Lepo žvižganje se mu je počasi spremenilo v melodične in predirljive tožbe. »Ug-ug-ug-ug, huuuu, huuuu …« je žvižgalo med krošnjami smrek, macesnov in borob. Vso noč do jutra. Tudi naslednji večer ni bilo nič drugače. »Ug-ug-ug, hu-hu-hu …« je pelo okoli zaspanih glav nočnih pevcev in ponočnjakov. »U-u-u-u-! Huuuu!« koconogemu čuku se je spremenil glas! Njegove pesmi so postale nekaj posebnega in take poje ta nočni pevec še danes.

Srečni tisti, ki ga večkrat slišijo.


Netopir in lastovka[uredi]

V visokem zvoniku vaške cerkve je gnezdil netopir. Ponoči je letal s svojimi širokimi krili sem in tja. Obešal se je z glavo navzdol na kovane rešetke oken in poslušal zamolkle udarce zvona. Podnevi je poslušal veličastne glasove orgel in užival. Netopir je bil precej velik, posebno takrat, kadar je razpel krila. Ta so bila pravzaprav nadomestek za prve noge. Topla, kratke, temno rjava dlaka mu je krasila vse telo. Imel je majcene uhlje in velike, svetle oči. Pravi posebnež. V njegovi mirni, enolični vsakdan je neki je neki večer priletela lastovka. »Tu bo nalašč za moje gnezdo!« je začivkala, dvignila škarjast rep in sedla pod ostrešje. Naslednji dan je začela graditi gnezdo. Toliko časa je letala mimo, da jo je opazil netopir. »Kaj takega pa še ne, lastovka pred mojim pragom! Kako je neumna, da si tu gradi gnezdo!« Naslednji dan jo je pričkal na robu line. Važno se je naščeperil v svoji veličastni, skoraj strašljivi drži, da ga je lastovka opazila, in je vzvišeno rekel: »Zakaj gradiš dom za tri mesece? Jeseni boš tako ali tako odletela. Kaj pa če te ne bo več nazaj?« Lastovka ga je resno pogledala. Odložila je dolgo seneno bil na ostrešje in mirno rekla: »Vsaj nekaj časa bom imela svoj dom. Ali ni lepo, da imaš nekaj svojega? Pomisli!« Nič zato, če nimam nič svojega!« je jezno rekel netopir. »Ko se bom naveličal tega zvonika, bom šel drugam. Nikoli jih ne bo zmanjkalo. Kaj mi bo stalno gnezdo!« »Tudi mesec dni v lastnem domu je nekaj velikega!« je rekla lastovka in odletela. Tako sta netopir in lastovka živela pod eno streho. On notri, v zvoniku, ona zunaj, pod napuščem, v svojem gnezdu. Zvon, ki je udarjal iz lin, ju je zbujal, vsakega ob svojem času, zjutraj lastovko, zvečer netopirja. Lastovka si je kmalu dobila partnerja in iz majhnih lisastih jajčk so se jima čez čas izlegli mladiči. »Če to ni noro,« je hripavo pel netopir, »zdaj si je nakopala še zarod!« Lastovičji mladiči so hitro zrasli in odleteli. Starša sta zvečer samo posedala ob gnezdu. Mimo je letal netopir na svoj nočni lov. Ujel je žuželko ali pajka ali kobilico in tu in tam celo miš. Sit se je vračal nazaj v svoje skrivališče in z jutrom zaspal. Listje je počasi porumenelo, se vsulo in lastovičji par je odletel. »Ne bo vaju več nazaj! Ha, ha, ha … Toliko truda za prazen nič!« se je netopir oglašal za njima, drgetal od mraza in se stiskal k vedno bolj mrzli steni. Vso zimo je letal po zvoniku, da se je grel. Pobiral je pajke in suhe muhe, da je preživel. Spomladi so prišli ljudje, položili lestve okoli zvonika in pripravili oder za beljenje. »Na zunanji strani je lastovičje gnezdo!« je rekel eden. »Ali naj ga pustimo?« »Ne! Saj vidiš, da je ves zid popackan.« In so ga odstranili. Tudi notranjost zvonika so omedli, pobelili in odšli. Za njimi je ostal le netopir, ki si je umazan in sestradan komaj rešil življenje. Obesil se je na napušč strehe in čakal na lastovko. »Na, zdaj pa imaš!« je zavpil, ko jo je videl prileteti. »Ostala si brez doma!« »Naredila bom novo gnezdo! Močnejše in boljše. Pa čeprav le za nekaj mesecev!« je začivkala. Netopir se je obesil na noge, tako da mu je glava zanihala sem in tja. Rad bi si uredil svoje pametne misli, tako da bi razumel lastovko, zakaj je dom zanjo tako zelo pomemben. Ko se je postavil nazaj na noge, je spet odletel v zvonik, nazaj med mrzle stene. »Lastovka je vsaj nekaj mesecev na svojem in na toplem!« je rekel tam. »Morda ima prav!« Spet se je obesil za noge na steno in zadremal, da mu ni bilo treba več misliti …

Resnica je, da ima vse svoj smisel! Tudi tisto, kar je kratkega veka. Če ga ne bi imelo, bi bil svet še bolj pust in siromašen.


Paličnjak in strigalica[uredi]

Na vogalu stare hiše se je prestopala strigalica. Od dolgočasja je migala s tipalkami, si tu pa tam popravila klešče na zadku, pa spet zazehala. »Prebedela sem dan, prebedela sem noč, vsa utrujena sem že, on pa nič …« je vzdihnila zaspano in pomežiknila proti drugemu vogalu hiše. Tam se je pravkar prebudil dolgi, suhi paličnjak. Pretegnil je drobno rjavo telo in se podregnil ob hrapavo steno. »Kako prijetno! Joj, kako lepo!« je vzkliknil in se ves predal soncu, ki je pravkar pokukalo skozi veje. »Tu, na steni, me vsak opazi! Med vejami drevja pa sem skoraj neviden.« Strigalica je ljubeče pogledala k njemu in se prizibala bliže. Razpotegnila je klešče na široko, kolikor je mogla, in rekla sladko: »Ali ni danes prav lep dan?« »Le kdo ga ne bi opazil,« je zamrmral paličnjak in se obrnil stran. »Počakaj,« reče strigalica, »nekaj ti bom pokazala. Zanimalo te bo!« Strigalica je splezala na okno, od tam pa na pelargonijo v lončku in zastrigla v mesnate, zelene liste, tako da se je cvet od presenečenja upognil. Strigla je in izstrigla srček. Ljubek, majhen srček! »Zakaj uničuješ rožo? Pokaži svoje striženje kje drugje! Mogoče bi mene ostrigla, kaj?« »Kaj pa naj ti odrežem? Nimaš ne las, ne kocin in ne brk, moje škarje pa morajo delati!« je rekla strigalica in strigla naprej v list rože v lončku. V listu je spet nastal majhen srček. »Zate je!« je rekla zaljubljeno. »Pomisli, kaj pomeni!« Paličnjak je debelo gledal v list, srček in v strigalico. »Tega pa ne bi vedel. Srček? Srček ima vsako živo bitje. To že vem! Tudi jaz ga imam! Srček pomeni življenje,« je rekel suhi paličnjak. »Tudi to! Pa še nekaj drugega pomeni … No, paličnjak, napni svoje možgane … Srček je …« »Srček je lahko tudi sladka mušica!« je ustrelil paličnjak. »Da, mušica, taka, kakršne imam najrajši …« »Oh, kako si trdoglav,« je rekla jezno strigalica in strigla naprej svoje srčke. Tako hitro je delala, da jih je bilo pod cvetličnim lončkom že za celo pest. Paličnjak je previdno obračal svoje dolgo, suho telo na soncu in tipal z dolgimi tipalkami okoli sebe. »Ali si mi hotel kaj reči?« je vprašala strigalica, ko je videla, da je paličnjak za hip obmiroval. »Ne, ne nič!« je odkimal paličnjak in se obrnil stran. Hitro je splezal na svoj vogal hiše. Strigalica je strigla še ves dan, dokler ni omagala. Strigla je majcene srček v list rože. Šele zvečer, ko je sonce zašlo, je omagana počila. »Neumni paličnjak! Kako ta ljubezen utrudi!« je rekla in zlezla nazaj v cvetlični lonček. Paličnjak o njeni veliki ljubezni seveda ni nič vedel. Ne tistikrat, ne pozneje … Tako strigalica še danes s škarjami na zadku hodi po svetu in išče cvetlične lončke, kamor bi lahko zastrigla s svojimi škarjami. K sreči cvetličnih lončkov nikoli ne zmanjka. Tudi nad paličnjakom še ni obupala. Verjetno bo vztrajala toliko časa, da ga bo prepričala.

Tako imajo celo škarje strigalice svoj pomen. Režejo majhne srčke in vabijo k veliki ljubezni!