Živali in vreme

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trst v žepu
Živali in vreme
Marko Kravos
Spisano: Alenka Juhant.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Mi, od Sv. Ivana, ne vidimo kam daleč. Lahko bi rekel, da smo kot v skledi. Na vse strani hribi, v smeri mesta pa velike škatlaste hiše. Smo in nismo blizu morja. Še s tramvajem ni blizu. Lepo se ga vidi, če grem v hrib nad vilo z rožički. Tam je tudi nebo dosti večje. Ne moreš pa samo čepet na hribu in gledat za oblaki. Jaz sem pogruntal druge načine, da zveš, kakšno bo vreme.

Nevihto napovejo lastovke: takrat glasno cvrčijo in nizko letajo. Zelo veliko jih je in pod žlebom naše hiše imajo celo vrsto gnezd, sedem, ali morda štiri. Ko se začnejo zbirat, cele oblake jih je, in vadijo nad cerkveno streho in okrog zvonika zavoje, takrat vem, da bo čisto zares jesen. Na liste se ne moreš čisto zanest, ker trte ali drevesa včasih porumenijo kar sredi poletja, od suše.

Burjo napovejo jate škorcev, hud mraz pride, ko se sinice in taščice motajo čisto ob hišah. Če žvižgajo kosi in če še diši v zraku, potem bi si lahko nataknil kar kratke hlače. Če bi mi mama pustila! - Kosi so budilka za pomlad. Ko je pomlad že vroča, pa je ob potoku slišat slavce. Seveda samo, ko se zmrači. Ampak zato slavci še niso nočne ptice.

Vsaka ptica kaj oznanja, celo netopirji, čičmiši: ko prifrfotajo naokrog, je treba s pohajanja domov. Tako je naročila mama. Naše mule se polmiši-poltičev bojijo, ker pravijo, da se včasih zapletejo ženskam v lase. Mimogrede ti lahko razpraskajo obraz in obgrizejo ušesa. Pravijo, da so nekje taki gromozanski netopirji, ki puncam ponoči sesajo kri. Potem so drugo jutro vse blede in s podočnjaki!

Na sosedovi hiši je vedno čuk. S svojim čukanjem po mojem dopoveduje drugim čukom, da je noč že trda kot čok.

Ko začnejo v našem žlebu rogovilit in ščebetat vrabci, veš, da se svita, pa če v postelji še tako mižiš. Malo kasneje je slišat grlice. Take glasove imajo, kot bi jim šlo na bruhanje: takrat je dan.

Ptičke torej, ki pa se bolj oglašajo, kot kažejo. Na vsak korak kak čivk. ln kdo bi jih gledal, tak drobiž, ki se ves čas pridno skriva. Verjetno se tudi ptice ne zmenijo dosti za nas, saj imajo goro dela z zbiranjem mrčesa. Muhe, hrošči, kobilice, roji komarjev, gliste in črvi, polži, žabe in krote, mlade kuščarice in kuščarji, slepci, belouške in črnice, miši in podgane, od časa do časa kak nepremišljen mlad gad. Vsi ti so ptičja krma. Kače in mačke pa kdaj zlezejo v kako gnezdo, in si potem privoščijo jajca in goliče ali shirano ptico. To preganjanje vidim na lastne oči. Oče reče temu: življenje jej življenje! Tudi dan in noč, oblaki in sonce in kar je še vremena in letnih časov, vse se preganja in drug drugega požira. Ne zgleda, da bi jim šlo za življenje, vse je bolj igra …

Vsega tega gomazečega živžava pa ne bi bilo, če pri Sv. Ivanu ne bi premogli še vse kaj drugega: visoko živad! Pri Mavčevih je tudi po štirinajst molznih krav. Hči Sonja jih poleti žene v hrib na pašo. Nekoč se je ena zgubila. Vsi so jo iskali. Že so hoteli na policijo, da bi pretipala cigane v taboru Pri Tomažih, pa so jo naslednje jutro našli. Zašla je v robido daleč Pri Frlugih.

Marsikje gojijo prašiča, tudi zajce, kokoši, purane, celo race in gosi. Tu pa tam riga osel, meketa koza. Vse to imamo! Ha, si niste mislili, ne?! In samo par sto korakov okrog naše hiše. Še več teh živali redijo na Vrdeli, pod Šanco in proti Lonjerju. Tako sem slišal. Moje noge me niso nikoli zanesle tako daleč prek trga pred cerkvijo.
Pri Fogotovih so prevozniki, torej je pri njih od štiri do sedem furmanskih konj. Pri Lozejevih imajo enega. Njihov konj je vedno bele barve in vedno, tudi ko dobijo novega, mu dajo ime Nini. Pri njih je Nini očitno sveto ime: poleg konja ga nosi še eden od stricev in eden od sinov. Z Ninitom razvozi Nini vsako jutro še v trdem mraku zelenjavo po mestu. V posteljo slišim samo kopita in prhanje.

V šoli moramo pomagat sošolkama pri učenju, tako naroči učiteljica Amalija. Malo sta zaostali v šoli, ker morata pred poukom in po njem v grižo na hribu. Tja ženeta tri domače koze, da bi se pasle. Nič niso krive koze: oni dve sta kozi, in še zabiti povrhu! Kaj naj z njima?! Naj jima pišemo naloge? Še svojih ne spišem vedno. jaz sem pri pisanju sploh ena packa. Naj gremo v Podlonjer, v tisto revščino, in s tistima smrkljama ponavljamo pesmico, ki jo je treba znat na pamet: Zakrivljeno palico v roki, za pasom pa šopek ovčic ...?

Saj bi se trudili z njima, pa kaj, ko sta ne samo malo nazaj po pameti, ampak tudi prav grdi. Kdo jima je pritaknil tisti gosposki imeni: Ester in Aurelija! Njune koze so lepše in bolj imenitne. Za koze bi se prej potrudili. Naučili bi jih vleči voziček in da se pustijo jahati, navadili bi jih kake točke za cirkus. Pri cerkvi bi imeli z njimi predstave in veliko bi zaslužili: za kino, sladoled, vžigalice in cigarete. Lahko bi tudi priredili tekme z njimi … Ester in Aurelija pravita, da se ne sme, da doma ne pustijo preganjat živali. Je učenje preganjanje?! Jaz da nimam srca do živali?
… Že od prvega razreda dalje prepevamo pesem Učilna zidana: za šolo je bila votla jablana s siničjim gnezdom in hudobni mulci so zagnali za plot negodne mladičke s svetlimi očmi. Tako pripoveduje pesmica.

Za našo učilno rastejo stare, votle murve. Tudi pritlikava jablana je vmes. Prav vidim, kako se zločin, o katerem pripoveduje pesmica, pravkar godi, ali se vsak čas bo. In več dni hodim v šolo z britvico v žepu in z mržnjo v srcu, da bom nastopil proti nemarnežem in ubranil negodne ptičke.
Potem me mama potolaži, da svet ni tako grozovit.

Skoraj bi ji verjel, če ne bi na lastne oči videl sosedove mačke, kako je z največjim veseljem sklatila mladega vrabčka pri nespretnem letu. Ne, svet je res strašen: vsaj za tiste, ki so majhni in imajo svetle oči.

Kaj pa sosedov prašič, ki so ga klali kar na Klancu in so me klicali, da bi ga držal za rep? Verjetno so hoteli, da bi bil še jaz kriv njegove smrti. In tisti konj, ki so ga Fogotovi dobili od vojske, ker ni več ubogal. Po hrbtu so se mu poznale rane od granat in orožja. Bogve, kako je v njegovi glavi odmevalo pokanje bomb, ogenj, dim in kričanje. Včasih je kar podivjal, in se nanj pri furanju ni bilo mogoče zanest. Pa so ga dali ubit: za meso!

»Brez konjskega mesa mortadela sploh ni dobra,« so takrat kimali odrasli.

Tudi Lozejevi so se odkrižali prvega Ninita, ko je postal star in ni mogel več z zelenjavo na glavni trg. Za par sto lir žive vage so ga dali mesarju in potem – če to ni višek hudobije! - kupijo drugega in ga spet hladnokrvno kličejo Nini. Kot da hočejo skriti zločin.

Je velika žival manj usmiljenja vredna, ker je velika? Saj ni nikomur storila nič žalega.

Z mladički so vsi odrasli prijazni. A bi jim radi čim prej stlačili v glavo, da je življenje kruto in da je treba na hitro veliko polente pojest. Tako zraseš, postaneš močen in pameten kot oni.

Potem bo lahko vsak ravnal z nami brez usmiljenja. Ali pa mi z drugimi. Lepo so si to izmislili.

Meni se ne mudi zrast. Polento, in vse drugo, naj si kar sami pojejo.

furmanski, furanje - vprežni, prevozništvo
griža - pust, redko poraščen kamnit svet
britvica – žepni nožiček
živa vaga - teža nezaklane živali