V strugi, verh sterme samotne peči,
tamkej pri slapa neurním bobnenji,
deklica v misli vtopljena sedí,
v naročji ji mileno dete leží.
roži enako v pomladnim duhtenji.
Srepe poglede pošilja okrog,
zdihljeje vroče jim daja za krila;
britka solzica, zvest porod nadlog,
ki va-nje se spravi sam človek ubog,
ji je niz ličice curkama lila.
„Vlil mi je v serce ljubezni strup,
vsadil mi v glavo strasti je norice,
zmotil mi v duši je verni zaúp,
zvestost vlivaje v lažnjivi kalúp
stvarjal prevár namest čiste resnice“.
„Nekdaj me roži priličval je on,
njeno me sestro vsak dan imen'vaje.
Al je res b'lo, ali laží pogon,
ali ostrudne prilizbe poklon!
Naka me danas izvediti, kaj je?“
In čêlo šipeče nasloni na dlan,
in ko jasnica v oblakov nevihti
se v noč ji spreminja razuma dan,
v duši bučí ji vihar strašán.
Motna ji misel po glavi se ihti:
„Ravno mi roža v naročji leží,
milo precveta in sladko mi dije;
kakor se jutranja zarja bliší,
kdar se izvije iz temne nočí,
rožica moja v naročji mi sije“.
In kviško poskoči, pa dete iz rok
verže tje v strugo na verh slapadi,
kjer je še mirniši vode tok.
Preden valovi v jerín globok
iz struge bobnijo tje pônor skaladi.
Sliši se z brezna tuleči ropot
vode slapeče v globine neznane;
al dušoželjnih vragov je hohot?
Ali je slapne pošasti šepot,
ki se dozdeva clovečje nahrane?
Dete pa mirno in ljubko zibljá
závod pokojne in bistre stružice;
gori in doli val ž njim skakljá,
kakor se vetriček z rožo igrá,
kradeč jí dije iz vonne dušice.
„Prav me je roži priličval kdej on,
njeno me sestro vsak dan imen'vaje,
da ni ostrudne laží b'lo pogon,
da je resnice bil zvesti poklon,
priča mi roža, se v vodi zibljaje“.
Malo postanejo, in dalj hité
v sterme prepade iskreči valovi;
sreba vertinec, stotere roké
stega krog sebe, in žretja za se
iščejo srepi povodni duhovi.
In detešče plava dalj kraj slapú,
po-njem že sega vertinec storóki;
strašno srebaje ne dá si mirú,
v sredo zdaj skoči, zdaj poleg bregú
rjovec razširja svoj golt globoki.
„Prav me je roži priličval varún,
roži v vertincu sim res enaka.
Davno objel me je greha vertún,
zvertil po glavi mi pamet, ko un
rožico mojo v sto krogov potaka“.
„Roža v vertincu je kip sercá
deklice z dní ljubezni pristrastne,
ki se záupno in verno ji vdá;
mar ji ni brezna, ki strašno zijá
izpod cveteče nje slasti napastne“.
In dete priplava na verh skalad,
zgrabi ga silena moč slapovja;
urno ga verže iz skladi na sklad,
v hipu požêre ga lačna prepad,
strašno ziječ izpod stermi pečovja.
In sliši se z brezna strašneji ropot
vode slapeče v globine neznane,
al žalosti glas je, al vragov hohot?
Ali je slapne pošasti šepot,
ki se doždela je čakane hrane?
In huje in huje doní razsaj,
strašni ropot in bobnenje tuleče;
groza pretresa clo skale staj,
tice in zveri bežijo skoz gaj,
strašno in plašno vse krog trepeče.
Le dekle verh stermih, samotnih pečín
mirno stojí in gleda neplašno.
V tuleče bobnenje, v kipeči jerín;
nekaj jo vabi tje v dno skalin,
čelo si shladit, ki pêče tak strašno.
Slapovje šumeče ne jenja kipet',
penasto glavo val z brezna povzdigne,
na njem se detešce perkaže spet,
v pene zavito, ko v limbarjev cvet,
zdí se ji, kakor da k sebi ji migne.
In kakor v neurah bisk černe meglé,
jih razsvetlivši, na enkrat obsine,
in groza, obup in strahotno gorjé
z zavestjo presune objotno serce –
in po detešce v slapovja grom šine.
Vspéni se voda, in v krog zaigrá,
v vertince se suka vsa razbesnjena,
in struga za strugo tje v ponor divjá,
potaplja se v brezno, nazaj perhahljá –
mater in sina ne dá več nobena.
