Živa pokopana

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

[Dr. med. Keller]: Živa pokopana ali Tragična usoda mlade matere: Romantična pripovest po lastnih doživljajih. Spisal Milner (1845 str.). dLib Izvirnik najbrž Melanie die Scheintodte: Das tragische Schicksal einer jungen Mutter: Romantische Erzählung nach eigenen Erlebnissen. Dresden: Adolf Ander, 1895/96, 105 nadaljevanj, 2520 str.

Živa pokopana


ali


tragična usoda mlade matere


Romantična pripovest po lastnih doživljajih


Spisal dr. med. Milner


Zvenela si... Mrtvaški zvon Ti poje na uho, Ne mrtva, živa ne, zdaj spavaš v krsti In grobna vrata se odpirajo.


= 1. poglavje. =[uredi]

V oblasti smrti.

»Mama! – Ljuba, dobra mama! – Ali spiš? – Ah, prebudi se vendar enkrat! Ali me slišiš, mama? Pridi, igraj se z menoj! Saj hočem biti priden, - zelo priden, mamica! – Ah, saj me ne slišiš! Zakaj si tako tiha, moja dobra mamica? Oh, govori vendar z menoj! Glej, jaz se tako bojim, Tvoja roka je tako mrzla – ah, ali ne moreš vstati, ljuba, dobra mamica?« 


Poslednje besede malega dečka so zamrle med pretresljivim ihtenjem in vroče solze so polzele z njegovih lic na tla. V trenutku, ko ga ni nihče opazoval, se je priplazil deček semkaj in tu je konečno našel – v krsti, svojo ljubljeno mamico, ki je doslej tako zvesto čuvala njegovo mlado življenje in katero je on tako iskreno ljubil in spoštoval.


Mati! – Ves njegov svet, njegovo vse! Saj mladi Ervin še ni bil štiri leta star, kako bi mogel ta mali deček vedeti, da spi njegova ljubljena mamica večno spanje, iz katerega se nikoli več ne prebudi?


»Ah! Ljuba mama! Vstani vendar!« je brbljal deček proseče s tresočim glasom. »Poglej me vendar, ali me nimaš nič več rada?« 


Mali deček je stegnil svoje ročice in z njimi objel mrzlo in odrevenelo roko v krsti ležeče matere. Vspel se je na konce prstov, toda še vedno ni mogel videti ljubljenega materinega obličja, kajti krsta je stala na črno pregrnjenem odru.


Sedaj zapazi pručico, ki je stala v bližini. Vzame jo in stopi na njo.


In tedaj vidi na blazinah bledo, odrevenelo obličje.


»Ah, mama! Ljuba dobra mama!« 


Mali Ervin je sklonil svojo zlatolaso, kodrasto glavico proti obličju mrtve mamice. Njegove solze so padale na njena mrzla lica in s svojimi vročimi, drgetajočimi ustnicami je poljuboval njena ledena usta. Ah, nobena sapica ni prišla iz njih, nobeden dih ni vzdigoval otrpnelih prsij.


Ah! – ali niso zadrgetale svilene obrvi na njenih zaprtih očeh, lahko, skoro nevidno? Ali je bil morebiti to samo migljajoči odsev gorečih sveč, ki so bile postavljene v visokih, srebrnih svečnikih okoli krste?


Ali je bilo morebiti še življenje v tem kakor mrtvem telesu? Ali ni bila mrtva mlada mati Ervinova, grofica Melanija ratiborska in ali se bodo njeni odreveneli udje zopet oživili?


Ali se ni zdelo tako, kakor bi počivajoča z največjim naporom skušala odpreti oči?


Svečan mir vlada v sobi! V tem prostoru, katerega črno pregrnjene stene so nekako čmerno uplivale na človeka, se je slišalo samo ihtenje in proseči glas dečkov. Okoli grada pa je razsajala pomladanska burja in skozi črne oblake je kukalo zahajajoče solnce.


»Mama, mama!« je vzdihoval otrok in gladil neutrujeno s svojimi mehkimi ročicami bledo obličje v krsti.


In mati je slišala njegov glas! Da, slišala je jok in moledovanje svojega otroka, čutila je njegove mehke in gorke ročice in njegove vroče solze, kajti – ni bila mrtva.


Ne – v njenih prsih je še bilo rahlo – rahlo srce in vsi čuti so še delovali. Toda smrtna otrpnelost je bila v njenih udih in celo telo je bilo kakor mrtvo. Njene žile niso več bile in njena koža je bila ledeno mrzla, kakor pri pravih mrtvecih.


V takem položaju je ležala v krsti – brez pomoči, obnemogla in otrpnel je bil vsak njen živec, vsaka njena mišica!


Navidezno mrtva!


Kako grozna usoda!


Kako grozne so dušne muke in obup te revice, ki se sedaj spomni, na kak način je prišla do tega strašnega položaja!


Ah! kdo bi si bil mislil, da bode njena sreča tako kratka?


Da! pred petimi leti, ko jo je ponosni in lepi grof Herbert ratiborski zasnubil, tedaj je bila neizmerno srečna: kajti neizrečeno je ljubila svojega soproga. In tudi od njega je bila ljubljena, toda v svojem blagem in nepokvarjenem srcu ni mislila na to, da jo je ta ravno tako zadolženi, kot odlični kavalir vzel za ženo le radi njenega velikega premoženja in da jo utedne tudi kedaj zapustiti.


Zelo srečna je bila tudi v prvem letu svojega zakona, in ko je bil rojen mali Ervin, je bila njena sreča brezmejna. Le prekmalu je prišla žalost in skrb v hišo. Grof Herbert je postal vedno bolj in bolj osoren proti svoji soprogi, ki ga je tako zvesto ljubila. Nekaj jo je začelo peči v srcu in jela je polagoma veneti, kot nežna cvetka, ki ji manjka oživljajočih solnčnih žarkov. Njena edina tolažba, njeno veselje je bil še sedaj njen ljubljeni otrok, njen Ervin, katerega je ljubila z vso svojo materinsko ljubeznijo.


In grof Herbert je bržkone čutil krivico, ki jo dela svoji ljubeči soprogi, kajti ponujal ji je vsakovrstnega razvedrila. Zapazil je, kako trpi in tedaj je odpotoval v mesto, da bi ji osebno poiskal pripravno tovarišico.


Ta njegova skrb jo je ganila in pri njegovem povratku mu je hitela veselo nasproti. Toda bilo ji je, kakor bi ji nož zasadil v srce, ko je na strani svojega moža zapazila ono prelestno lepo žensko, katero ji je predstavil grof kot njeno prihodnjo tovarišico. Ah, čutila je, da bodo s prihodom te ženske izginili zadnji sledovi njene rodbinske sreče.


In česar se je tedaj bala, se je le še prekmalu izpolnilo.


Njen soprog je postajal vedno osornejši in malomarnejši proti njej in gledati je morala, kako je skušala lepa ljubohlepnica na različne načine si osvojiti srce njenega soproga. Postala je ljubosumna – kajti ni mogla več prenašati teh peklenskih muk – in goreče je prosila svojega soproga, naj to nevarno žensko spravi iz hiše. Na kolenih se je plazila pred njim in ga prosila, naj ji ne odtegne svoje ljubezni, spomnila ga je na njegovega otroka – grof Herbert pa se je delal, kakor bi je ne razumel. Razdražen vsled njenega tarnanja in očitanja, jo je kratkomalo zavrnil in končal hitro ta njemu tako neljubi prizor.


Tedaj je pa popolnoma obupala. Bežala je k postelji malega ljubljenca in med ihtenjem objela to nedolžno, mirno spavajoče bitje, ki ni niti slutilo, niti razumelo njene bolečine. – Nekega večera, ko se je zopet čutila tako osamljeno in zapuščeno – njen soprog je, ne da bi se od nje kaj poslovil, odjezdil že zgodaj zjutraj – se je podala krvavečega srca v bližnji gaj, da bi se razjokala tam v samotni ulici.


Ko se je ulici bližala, je zapazila, da se svetlika luč skozi zaprta polkna. Prestrašena se približa in postane tik pred vratmi, zasliši šepetajoče glasove. Groza jo popade. Pripogne se k ključavnici in – o Bog! Kaj vidijo njene oči?!


Pred njeno lepo tovarišico je ležal njen lastni soprog na kolenih in jo gledal s svojimi poželjivimi očmi. In kako čarobno lepa je bila ta ženska v tem trenotku, ko je, koketno se braneča, vskliknila:


»Da, gospod grof, verjamem Vašim prisegam in tudi jaz Vas ljubim tako, kakor zamore le ženska ljubiti!« 


»In zakaj nočeš uslišati mojih prošenj, Kamila?« je zaklical razburjen grof Herbert. »Zakaj ne uslišiš mojega hrepenenja po Tebi?« 


Tedaj se je pa razburjena dvignila ta lepotica in jezno odgovorila: »Tako daleč, gospod grof, se pa nikoli ne bodem ponižala, da bi bila jaz vaša ljubica. In ker že imate svojo soprogo, zato še misliti na to, da bi bila midva kdaj združena. Zato je pa najbolje, da se takoj ločiva!« Zadnje besede je izpregovorila z globokim vzdihljejem.


Oh, kaj je vse občutilo srce prisluškujoče soproge pri tem prizoru. Torej je vendar pravo slutila! In ona, njegova soproga, mati njegovega sina, te ljubezni ni bila vredna. Mislila je, da mora znoreti od same jeze in strahu. S tresočimi rokami se je trdno oprijela vrat in gledala dvojico v utici.


»Ločiti se?!« je strasno odgovoril grof Herbert. »Ne, tega ne morem, Kamila! Brez tebe ne morem živeti, Ti moraš biti moja!«


Skočil je kvišku in jo strastno objel.


»Pomislite na svojo soprogo, gospod grof!« je vzkliknila na pol zaničevalno in na pol opominjajoče ter se hitro oprostila njegovega objema.


»Ah, ne spominjaj me sedaj na njo!« jo nejevoljno zavrne. »Ali hočeš, da znorim, Kamila? Kaj mi je sedaj mar za mojo soprogo? Odkar Tebe poznam, ne čutim nobene ljubezni več do nje. Jaz sem samo Tvoj, Ti lepa moja čarovnica. In ti še premišljaš? Ah, – ko bi ne bil vezan – ko bi bil prost – «


»Ali bi me potem vzeli za soprogo in povzdignili za grofico ratiborsko?« ga vpraša lepa koketa s poželjivimi očmi.


»Čisto gotovo!« vsklikne grof Herbert. »Kajti le s Teboj zamorem biti srečen!« 


Tedaj ga pa objame ta lepotice, ga pritisne k sebi in divje poljubi. Mahoma ga pa sune od sebe, zakrije obraz z rokami in začne stokati:


»Ah, nikdar – nikdar ne bodem mogla postati Vaša, gospod grof! Kajti Vaša soproga se mi ne bode radovoljno umaknila!« 


Grof Herbert ji odkrije obraz in jo objame s tresečo roko. Ljubezni pijan se skloni čez njo in brez pomisleka ji odgovori, tiho, tako, da je še njegova prisluškujoča soproga komaj razumela besede:


»Da, ona nama je na poti! Toda ona je bolna, lahko umre! – In potem, Kamila – «


Več ni slišala, uboga, goljufana revica. Te besede so ji bile, kakor nož v srce. Z glasnim krikom se je zgrudila...


Kaj se je potem zgodilo, ni vedela. Šele sedaj je zopet prišla k zavesti in se znašla – v krsti.


Ali ni bilo vse to, kar je doživela, samo sanje? – Ne, bila je bridka resnica. – Saj je bedela, saj je slišala jok in glasove svojega ljubljenega otroka. – O usmiljeni Bog! Torej za mrtvo jo imajo?! Da, saj že pripravljajo za pogreb.


Pokopljejo jo naj – živo pokopljejo?!


O Bog! ali ne vidijo, da še živi?


Brezmejen obup ji stiska srce. Bilo ji je, kakor da mora vsled te groze ali res umreti, ali pa – znoreti.


»Ah, ljuba, dobra mama! Tako si mrzla! – AH, ta črna ogrinjala! In Ti imaš snežnobelo obleko! Ti spiš! Ah, ali ne slišiš, kaj Ti pravi Tvoj Ervin, ljuba mamica?!


Vnović je slišala tresoč in jokajoč glas svojega otroka.


»Vsegamogočni, usmiljeni Bog!« je molila revica v svojem srcu, »reši me iz tega groznega položaja! Nebeški oče, pomagaj mi! Ali naj me pokopljejo, – živo pokopljejo? Ali naj umrjem take grozne smrti? – O, ne zapusti me, moj Bog! reši me te grozne usode, ki mi preti! Dopusti mi, da vsaj enkrat vskliknem, samo enkrat vzdihnem, da morem tako pokazati svojemu otroku, svojemu možu, da živim!«


Svojemu soprogu?! – O, ali ni želel, da bi ona umrla?


Čuj, v stranski sobi zašumi svileno krilo. Ženska postava stopi pred vrata in gleda v mrtvaško sobo.


Ženska je mlada in lepa; toda njena lepota je taka, da človeka bolj slepi kakor mu pa vname srce. Na lepem, belem vratu sedi fina glavica, obrobljena s črnimi kodri; njene prsi bi lahko vsakemu kiparju služile kot vzorec. Obraz ima plemenite poteze, toda izraz okoli ust je mrzel in ošaben in oči se ji svetijo nekako čudno.


Vitka, a bujna postava je oblečena v globoko izrezano črno žalno obleko.


Nekaj časa gleda v krsti ležečo grofico s plašnim pogledom. Nato se pa rahlo in zmagujoče nasmeje.


»Umaknila si se mi prej, nego sem si mislila!« mrmra. »Skoro se mi smiliš, toda zakaj si ravno tega prišla k utici in prisluškovala, nesrečnica?! Ali je moralo tako biti? Sedaj so se mi nenadoma izpolnile moje najbolj vroče želje, stopila bodem na Tvoje mesto in postala grofica ratiborska!« 


Nenadoma umolkne in se naglo obrne.


Iz sosednje sobe se bližajo moški koraki.


Pred njo stoji mož plemenitega obličja, ki ga krasi kratko ostrižena, črna brada. Njegove obrazne poteze razodevajo resnobo in žalost, toda njegove oči se zaiskre, ko zapazijo bujno lepo mlado ženo.


Nato pogleda plaho v krsto, kjer počiva grofica, in mahoma postane zopet žalosten. V svesti si svoje krivde se obrne od nje in vsede na stol.


»Ah, Kamila!« vzdihne bridko. »Te nesreče ne morem razumeti! Moja soproga mrtva! In midva – midva sva kriva njene strašne smrti, midva sva ji napravila to grozno usodo! Ah, če pomislim na oni prizor, ki se je vršil predvčerajšnem zvečer – ko se je z glasnim vsklikom zgrudila pred vratmi utice, ko smo jo dobili tam in kakor mrtvo nesli v grad – ah, moj Bog! moja vest me teži in pravi: Ti si jo umoril!«


»Toda, gospod grof, pri tem nesrečnem prigodljaju ne more nihče prevzeti odgovornosti!« 


»O, ko bi bil to le slutil!« je stokal grof Herbert. »In ona se nikoli več ne prebudi! Bolest in groza sta jo takoj umorili. Kamila, jaz ne najdem nikjer miru. Vedno mi bode stala pred očmi, kakor smo jo dobili. Oh, ko bi mogel to preprečiti – « 


»Ali zares želite to, gospod grof?« ga vpraša Kamila razžaljena. »Vzamete torej one obljube nazaj, ki ste mi jih dali predsinočnjim?«


»Ne, ne! Tega nikakor ne storim, Kamila!« ji hitro odgovori. »Saj veste, da Vas obožavam, da moje srce bije za Vas! Toda, da nam je prisluškovala moja soproga – «


»Resnico, gospod grof, bi morala zvedeti prej ali slej – in morebiti bi potem to ravno tako uplivalo na Vašo soprogo. Jaz z Vami vred srčno obžalujem to nesrečo. Toda izpremeniti tega ne moremo. Ali naj nama bo kot mrtva ravno tako na poti, kot pri življenju? Potem, gospod grof, Vaša ljubezen do mene ni tako velika, kot sem jo smatrala jaz po Vaših prisegah!« 


Grof Herbert je strmel mračno pred se in globoko vzdihoval.


Tu mu položi Kamila roke na rame in ga opominjajoče in ljubeznivo pogleda.


»Ah, ko bi vedeli, kako Vas ljubim!« je šepetala strastno. »Jaz ne morem videti Vašega trpljenja, Herbert!« 


Njegovo ime je izrekla boječe in s tresočimi ustnicami, zato pa je segel ta glas grofu globoko v srce. Prijel jo je za roke in jih ljubeznivo stisnil.


»Vse svoje življenje Vam hočem posvetiti«, je nadaljevala Kamila ljubeče. »Brez Vas bi ne mogla živeti. Hočem Vam biti ponižna, zvesta žena in Vašemu otroku naodmestovati mater, Ali me bodete zapustili, gospod grof?«


»O moj Bog, Kamila! Ljubica! Kako moreš kaj takega le misliti?!« je zaklical grof Herbert ganjen. »Nikdar te ne bodem zapustiti! Da, Ti postaneš moja soproga, prisežem Ti še enkrat v tem svečanem trenotku. Ne, umrla nama ne bode kalila sreče!«


Strasno je objel grof lepo žensko in jo pritisnil na svoje srce. Šepet obeh zaljubljencev so kmalu pretrgali goreči in rahli poljubi.


Vsak glas, vsaka beseda doni na uho v krsti ležeče grofice Melanije.


Sliši prisego, katero da soprog njeni tovarišici, sliši šepet in poljube obeh.


O, ko bi se mogla vendar vzdigniti iz krste in stopiti tja pred oba!


»Daj mi moč, o moj Bog!« moli vsa obupana. »Daj mi moč, da raztrgam vezi, ki mi branijo, da ne morem vstati. O, samo za eno minuto mi daj glas nazaj, da zamorem povedati svojemu soprogu, kako sramoto dela – meni in mojemu otroku!« 


Ah! njen otrok, nen Ervin! Bil je sedaj tako tih. Nič več se ni jokal in nič več je ni klical. Njegova glavica se je rahlo dotikala njenega lica v krsti in njegovo rahlo in mirno dihanje je kazalo, da misli zaspati.


Zadosti se je že najokal, in ker se ljuba mama še ni hotela zbuditi in z njim brbljati in se igrati, jo je objel s svojimi ročicami okoli vratu, skril svoj obraz na njenem licu in zaprl oči, ravno tako, kakor mama.


Morebiti bode kmalu vstala – je mislil – in potem se bode igrala z njim.


Tedaj stopi par h krsti.


Z rahlimi koraki se ji bliža grof, med tem, ko ostane Kamila nekoliko zadaj.


Pri pogledu na svojega otroka pa se grof Herbert ustavi in se ne upa stopiti h krsti. Ali je slutil, da bode ta prizor vedno težil njegovo vest?


»Pridite, Kamila!« mrmra s tresočim glasom. »Tega ne morem prenesti!« 


Tiho mu sledi Kamila in oba izgineta iz sobe.


Tedaj se na hodniku rahlo odpro vrata in stara žena v žalni obleki stopi jokajoč v sobo in se približa krsti.


Krčevito ihtenje stresa njene prsi. Pred krsto poklekne in moli.


Zopet se odpro vrata. Na pragu stoji visoko vzrasel mož z rudečkasto brato in v lepi, črni obleki.


Brez šuma se približa krsti in prenesečen obstoji, ko zapazi staro ženo. Pozna jo dobro, to je stara Dora, nekdanja dojilja grofice Melanije ratiborske.


Med tem ko žalosten in potrt gleda bledo obličje mrtve grofice, se stara Dora vzdigne. Solzeča se ga nemo pozdravi. Tudi ona ga pozna. Saj je to doktor Milner, hišni zdravnik, ki se je tako neumorno, toda zastojn trudil, njeno dobro gospo obuditi k življenju.


Stara Dora previdno vzame malega dečka, ki je bil med tem zaspal, iz krste in ga vzame v svoje naročje. S solzami, ki so padale na zlatolaso glavico spavajočega dečka, zapusti sobo.


Ko vidi mladi zdravnik, da je sam v sobi, se skloni čez bledo grofičino obličje in njegove oči se napolnijo s solzami.


»Ah, še vedno si ne morem misliti, da je umrla!« je mrmral z drgetajočimi ustnicami. »Tako mi je, kakor bi se morala zopet zbuditi, kakor bi morala zopet odpreti sveje lepe modre oči!« 


Globoko je vzdihnil in solza je padla iz njegovega očesa na mrzlo grofičino roko.


»Ko bi vedela, kaj sem jaz čutil za njo v srcu«, šepeta. »Toda umrla je, ne da bi o tem kaj vedela. Ah! saj sem se moral nekdaj umakniti pred ponosnim grofom – jaz, ubogi zdravnik! Toda svoje življenje bi rad dal zato, ko bi mogel s tem Tebe, Ti dobra ženska, obuditi k življenju!« 


S kakšnimi občutki je navideno mrtva poslušala šepet zdravnikov, čegar glas je takoj spoznala!


Ali bode spoznal, da ona še živi, da ni mrtva, kakor je tudi on mislil?


Ah, to je bilo njeno zadnje upanje!


Čutila je njegovo roko na svoji. Priklonil se je nižje in ona je čutila njegovo gorko sapo...


»Vsemogočni Bog!« je goreče molila, »daj mu spoznati, da še živim, da še nisem umrla!«


= 2. poglavje. =[uredi]

Mlinar.


»Njegovo Veličanstvo premilostni kralj je odpustil kaznjencu št. 42 ostalo kazen radi njegovega lepega vedenja!« 


Po teh besedah, ki jih je izpregovoril ravnatelj kaznilnice, je stopil iz vrste kanjencev mož srednjih let. Razburjen se približa ravnatelju; ne more zapopasti te nenadne sreče.


Toda vendar je bilo tako, kakor se mu je naznanilo, in solze veselja so mu tekle iz oči. Sedaj naj bode zopet prost, to ozidje, za katerim je stokal šest dolgih let, kjer je bil samo številka, naj sedaj zapusti kot prost mož?


O, kako je bil neizmerno vesel in kako hitro je zamenjal kaznjensko obleko z ono obnošeno, katero mu je iz usmiljenja podaril ravnatelj. In nato hitro ven v prosto, solnčnato, pomladansko naravo! O, kako poželjivo je srkal v se sveži zrak zlate prostosti, kako so njegova bleda lica zopet postajala rudeča!


Skoro slepilo ga je zlato solnce, njega, ki je bil navajen temnih kaznilničnih prostorov. Šel je – kot kak sanjač, saj je mislil, da so vse to le sanje. Z otročjim veseljem je prisluškoval petku ptičev, z veselja pijanimi pogledi je opazoval cvetlice ob poti, zelena polja, in njegove oči so plavale daleč – daleč... Ah – tam, za onimi griči, ki jih solnce tako lepo obseva, tam je bil njegov dom! Tam je bila njegova hiša, tam je stanoval s svojo ženo in s svojimi otroki!


Pospešil je korake. Z vso silo ga je tjakaj vleklo. Šest let ni videl svojcev in nič slišal o njih. In – o Bog! kolikrat si je želel tekom tega strašnega časa vitedi jih! Samo enkrat naj bi mu še bilo sojeno pritisniti na srce svojo ženo, svoje otroke in potem umreti! Samo to je še želel.


Toda sedaj naj bi svoje ljube ne samo videl, ampak z njimi tudi živel, kot nekdaj, predno so ga kot zločinca pripeljali v kaznilnico.


Kako srečno je živel do onega dne, ko so biriči prišli v njegovo hišo, ga iztrgali iz rok obupane soproge in njegovih ubogih otročičev ter ga odvedli v zapor! Ustrelil je baje gozdarja grofa ratiborskega, ki ga je zasačil pri lovski tatvini! Tega strašnega hudodelstva so ga dolžili in obsodili, četudi je zatrjeval svojo nedolžnost.


Takrat je menil, da mora vsled boleti in obupa znoreti. Toda tolažilo ga je to, da je vsaj njegova soproga verjela, da je nedolžen, dočim so ga drugi preklinjali in se ga kot morilca izogibali. In še do danes ni obupal, da ne bi prišla njegova nedolžnost na dan.


In sedaj? – Bil je prost. Toda, on je bil samo pomiloščen, za morilca ga bodo smatrali še vedno, za izvržka človeške družbe, kateremu se vsakdo plaho izogne in katerega vsak zaničuje.


To premišljujoč je postal otožen in krenil z glavne ceste na stranske stezice, da ne bi koga srečal, ki bi ga utegnil spoznati.


Ko je prišel na to v gozd, se je vsedel v gosto grmovje. Bal se je po dnevi iti naprej in je hotel počakati večera, predno poišče svoj dom.


Ah – sedaj ga je začela težiti druga skrb: Kako Te bo sprejela Tvoja žena, kako Tvoji otroci?


Morebiti ga ni smatrala njegova žena sedaj več za nedolžnega? Morebiti po uplivu drugih ljudij sedaj drugačne misli o njem? Potem bi ji njegov prihod ne napravil veselja, ampak jo le prestrašil.


»O Bog!« je strahoma stokal. »Tega bi ne mogel prenesti! Če se moja žena, moji otroci s studom obrnejo od mene, potem na celem svetu nimam človeka, do katerega bi se obrnil in mu potožil svoje gorje! Potem bi bilo bolje, da bi me še nadalje obdržali v kaznilnici!« 


Čim bolj se je bližal večer, tem večji je postajal njegov strah. Da, plašno in boječe je nadaljeval svojo pot. Večkrat je postal. Ali bi ne bilo bolje, da bi se obrnil in šel – v kako tujo deželo, kjer ga nihče ne pozna?


Toda ne, tega ni mogel storiti. Hrepenenje videti svojce ga je z neko nevidno silo vleklo naprej; to hrepenenje je postalo večje, kot njegov strah.


Vsaj tisti kraj bi rad še enkrat videl, kjer je včasih tako srečno živel. Tam, na onem gričku se je hotel vsesti. Raz njega je lahko videl v dolino, kjer je ležal ob šumečem potoku mirno mlin – : njegovo posestvo!


O, kako močne so bile vezi, ki so nesrečnika vezale na to boro ped zemlje.


Solnce je ravno zahajalo in obsevalo z rudečkastim svitom mlin, ko je dospel na grič. Tu je ležala pred njim – njegova hiša, v kateri so prebivali njegova žena, njegovi otroci! Hrepeneče je stegnil svoje roke, vroče solze so mu kapale na lica in na njegovo razmršeno in zanemarjeno brado.


In nenadoma ga je prevzela bolest in veselje, vrgel se je na zemljo in se začel krčevito jokati.


Tedaj so začeli brneti zvonovi v tihem vrečernem mraku. Vstal je in poslušal pobožno, s sklenjenimi rokami.


V bližnji vasi po peli zvonovi nagrobnico grofici Melaniji.


Mlinar je mirno poslušal, dokler se niso razgubili zadnji odmevi. Spodaj v dolini je pa šumela voda in ropotala so mlinska kolesa. Vse je bilo tako, kakor nekdaj! Kolikrat je že slišal glas teh zvonov! Sedaj so vzbudili ti glasovi mnogo – ah, mnogo spominov v njegovem srcu: Zvonili so k njegovi poroki, h krstu njegovega otroka! – in mlinsko kolo – kako dobro znan je bil njegov ropot!


Doma si! Pridi na svoj dom! Tako se mu je dozdevalo, da ga kličejo. Nobenega človeka ni v bližini. Obotavljajoč se je začel lezti navzdol. Kako močno mu je bilo srce, kako nemirno je burkala kri po njegovih žilah.


Nenadoma postoji. Na nekem kamnu ob poti sedi mlada deklica šestnajstih let in vije venec iz poljskih cvetic. Takoj jo spozna – to je njegov otrok, njegova najstarejša hči Lizika!


Nekako veselo se prestraši, ginjen opazuje otroka, katerega že tako dolgo ni videl. Kako je zrasla in kako je postala lepa!


Oblečena je v svitlo, navadno poletno obleko. Sredi ljubkega obraza ima dvoje modrih oči, ki sanjavo zro v daljavo, gosti lasje obrobljajo fino glavico, miloba in dobrosrčnost se zrcalita v njenih potezah.


Očetu se zdi, kakor da je to angelj, ki je prišel iz nebes, da bi ga potolažil. Nehote sklene roke in začne moliti:


Krasnà si kot cvetlica, prelestnomila si! Ko gledam tvoja lica, Srce me zaboli.


Položil bi na lase drhteče ti roke. Boga bi prosil zate, da čisto ohrani te.


In sedaj hoče hiteti k njej, jo pritisniti na svoje srce, toda še se spomni pravočasno.


Ali bode zopet spoznala svojega očeta? In v slučaju, da – ali se ne bode strahoma obrnila od njega proč?


Sedaj ga zapazi deklica in prestrašena skoči po konci.


Očetu hoče počiti srce – on gleda svojega otroka s poželjivimi očmi in ta zopet ga opazuje nezaupljivo in plaho; ne spozna ga in pred njegovo odurno postavo se plaho umika.


»Ali nisi Ti mlinarjeva Lizika?« jo nagovori s tresočim glasom.


»Da,« prikima z začudenjem, ker jo tuji mož pozna.


Oče se bojuje sam s sabo. Zaklical bi rad svojemu otroku: ali me ne poznaš? Saj sem Tvoj oče! – Toda neka nevidna sila ga pridržuje.


Njegove oči se hočejo napolniti s solzami, a on jih siloma pridržuje.


Na tisoče vprašanj se mu poraja v glavi. Kaj neki se je vse zgodilo za časa njegove odsotnosti? Toda, kako naj vpraša vse to svojo hčer, ne da bi izdal sam sebe?


»Ali se me bojiš?« jo praša z bridkim smehljajem. »Bodi brez skrbi, moj otrok, ničesar Ti ne storim! Povej mi vendar, kako se Vam kaj godi v mlinu? Je-li Tvoja mati zdrava?«


Deklica postane žalostna in z vzdihljajem odgovori:


»Ah, da. toda odkar je oče umrl, se nam ne godi ravno najbolje.« 


srce mu od strahu zastane.


»Tvoj oče je mrtev? – Kdo pravo to?« 


»Mati! – Že dolgo je tega, odkar je oče odšel in v tujini umrl.« 


s kakim presenečenjem sliši to, nato pa burno odgovori: »To ni res! Tvoj oče živi!« 


»Da, jaz ga poznam – dobro ga poznam, moj otrok, jaz – « 


Hotel je reči: jaz sam sem Tvoj oče! Toda ni se še upal, kajti njegova hčerka ga je gledala jako dvomljivo in majala žalostno z glavo in rekla:


»Motite se, moj oče je mrtev! Mati mora to vendar najbolje vedeti!« 


»O Bog«, misli razburjen, »zakaj pravi otrokom, da sem mrtev? – Ali misli, da se nikoli ne vrnem? Ali morebiti to želi?« 


Potem vpraša po svojem drugem otroku, sinu Karlu, ki mora biti sedaj star sedem let.


»Ali je pomagač Konrad še tukaj?« vpraša slednjič ves razburjen.


Konrad je bil prišel pred osmimi leti k njemu in on ga je obdržal za pomagača in mu storil veliko dobrega. To mu je pa oni slabo povrnil, kajti Konradove izjave v njegovem procesu so bile zanj silno odločilne in je največ vsled njih bil obsojen. Takrat je, žalibog prepozno, spoznal njegov grd značaj. Konrad je prisegel take stvari, ki se sploh nikdar vršile niso, Kaj ga je k temu napeljalo, da ga je pogubil, tega ni vedel.


»Konrad?« je vprašala deklica vsa začudena. »To je vendar moj očim!« 


ko bi bila strela udarila z jasnega neba, bi se ne bil mlinar tako prestrašil, kakor pri tem odgovoru.


»Za božjo voljo! Kaj praviš?« je jecljal. »Ali se je Tvoja mati zopet omožila?!« 


»Da, pred dvemi leti!« 


»Moj Bog! To ni mogoče!« je stokal in se tolkel na čelo. »In vrhu tega še z njim?!« 


Deklica se je čudila, kajti ni mogla zapopasti, da so njene izjave tako grozno uplivale na tega tujega človeka.


Saj so bile to stvari, ki jih je vedela vsa okolica.


Mlinar je misli, da mora znoreti. Njegova žena omožena z onim lumpom, ki ga je tako daleč spravil?! O Bog! Kako se je moglo to zgoditi? Seveda – zakon z njim, s kaznjencem po postavi ni bil več veljaven. Sedaj ni imel nobene pravice več do svoje žene, do svojega posestva. Nek drug – njegov sovražnik – je sedaj tu gospodoval! On je bil izvržek, berač!


Jokajoč si pokrije obraz z rokami.


»O moj Bog!« stoka žalostno, »daj mi moč, da to nesrečo prenesem! Moja žena! Moji otroci! Moji ubogi otroci!« zavpije.


In njegova hči ne sluti, da je to njen oče, ki stoji pred njo; misli, da ima znorelega pred sabo in plašno zbeži.


Ves potrt se zdrugi nesrečnik na zemljo in ihti. Naposled postane mirnejši. Kaj naj sedaj stori? Ali naj gre v mlin in se pokaže svoji nezvesti ženi? Ali se naj maščuje nad lumpom, ki ga je oropal vsega, ki ga je naredil za zločinca?


Ne, ne! Kaj mu to pomaga? On hoče proč – daleč proč, in nikdar več naj ne slišijo o njem! Toda njegovi otroci, katere tako srčno ljubi, ali naj jih za vedno zapusti, ali naj jih nikdar več ne vidi?


Uničen zre pred se. Čez nekaj časa se vzdigne in gre z negotovim korakom proti mlinu.


Kaj naj počne obupani mož?


Plaho, kot tat, se plazi okoli hiše. Skozi okno vidi svetlikati luč, in ko se približa, slišni jezne glasove. Priplazi se do okna in pogleda v sobo.


Tako mu je pri srcu, kakor bi mu moralo počiti. Vidi svojo ženo, – ki stoji bleda in tresoča se po vsem životu in pred njo stoji mlad mož z obrazom od jeze zardelim in žugajoče vzdignjeno pestjo.


To je Konrad, sedanji gospodar mlina.


Oba sta se začela prepirati in on sliši razločno vsako besedo, med tem ko svoje bledo obličje pritiska na mrzle šipe.


Konrad zmerja njegovo ženo na vse mogoče načine.


»Bodi zadovoljna s svojo usodo!« vpije srdito. »Kajti Ti, žena kaznjenčeva in morilčeva bi morala s svojimi otroki že davno iti beračit, ko bi mene ne bilo. Jaz sem povzdignil mlin in po postavi pripada meni vse!« 


»Tebi?« mu odvrne ona zaničljivo. »Ali nisi prišel reven in raztrgan v mlin? Bodisi, da je on res kaj tako groznega storil, vendar je bil na vsak način boljši, kot ti! Kajti svojega zaslužka ni takoj zapil in zaigral! O – s tabo je prišla nesreča v hišo! Ti si me zapeljal, da sva ga varala, in Bog sam ve, če si pozneje resnico pričal zoper njega!« 


Z divjo kletvijo med zobmi udari Konrad po mizi.


Tedaj pa žena presunljivo zakrikne.


Slučajno je pogledala proti oknu in tam je zapazila bledi obraz svojega prvega soproga. Tudi Konrad se je obrnil, toda zapazil ni ničesar, ker je mlinar že izginil v noči.


Bežal je kakor pred samim peklenščekom. V njegovem srcu je divjal obup. Iz tega, kar je sedaj slišal, je spoznal, da sta ga ta dva že tedaj, torej pred šestimi leti goljufala.


Sedaj je zamrla v njem vsaka iskrica ljubezni. Sedaj je le zaničeval svojo ženo, ki ga je tako grdo izdala in osvetiti se je hotel nad onim, ki mu je razdrl njegovo rodbinsko srečo.


Ne da bi pravzaprav vedel zakaj, se je obrnil proti gradu ratiborskemu.


Nenadoma se je nekaj domislil: Grofov oskrbnik je bil nekoč njegov prijatelj. Morebiti bi mu ta pomagal dokazati, da je nedolžen.


Kaj se je v gradu pripetilo, o tem ni vedel ničesar; saj ni govoril še z nobenim človekom – razen s svojo hčerjo.


Kmalu je zagledal veliki, lepi grad; toda, kakor prej, ko se je bližal svoji hiši, tako se je obotavljal tudi sedaj in premišljeva, ali naj bi poiskal oskrbnika, ali ne.


Stal je ob parkovi ograji in brez trdnega sklepa gledal notri. Tedaj zapazi naenkrat elegantno damo, ki se mu je počasi bližala, ne da bi ga zapazila.


Bil je že večer, toda tako temno ne, da bi mlinar ne mogel razločno videti njenih potez.


Začuden jo pogleda. Ta plemenita, odlična postava, kje jo je neki videl? Ravno tako bledo in otožno, kakor sedaj, samo ne v obleki imenitne dame, ampak v oni zaničevani zlogasni, ki jo je sam nosil do danes?!


Da, sedaj se je spomnil: – v kaznilnici, v oddelku za ženske kaznjence – tam je večkrat videl to žensko! Obujala je tam pozornost vsled svoje lepote in vsled svojega zločina! O, ni se varal, le predobro jo je poznal. Kako pa je prišla ona, kaznjenka, semkaj v grad posnosnega grofa ratiborskega? Ali niso poznali njene preteklosti?


Mlinar je strmel za damo, kot v sanjah. Obrnila se je zopet proti gradu in on ji je sledil z očmi, dokler ni izginila.


Ženska, ki jo je videl, je bila Kamila...


= 3. poglavje. =[uredi]

Živa pokopana.


»Molči, Dora! Ti opravljaš gospodično Kamilo. Ni mogoče, da bi se bila ona tako grdo izrazila o moji ubogi, umrli soprogi.« 


Grof Herbert je zaklical te besede strogo in karajoče stari odgojiteljici grofice Melanije. Toda Dora je stala brez strahu pred njim in mu odgovorila:


»Včeraj zvečer, ob krsti umrle, je veselja poskakovala in se za gotovo izrazila, da bode zavzela mesto Vaše soproge! Govorim resnico, gospod grof, in mislim, da bode meni, stari služkinji, vendar še dovoljena beseda.


Nosila sem umrlo na svojih prsih, jo vzgojila in ljubila, kot lastnega otroka. Ah, sedaj je umrla! Srce mi krvavi in umrla bi od žalosti, da je ona, tako dobra ženska, morala zapustiti ta svet.« 


»Ti mi nekako očitaš, Dora! Ali misliš, da jaz ne žalujem za svojo soprogo?«


»Ne, gospod grof,« je bridko odgovorila. »Zadnji čas Vi niste nič več ljubili svoje soproge. Odkar je prišla ta kača, Kamila Rajhenštajn, v hišo, od tega časa niste več ljubili svoje soproge, kajti ona Vas je ujela v svoje mreže! In to, gospod grof, ste zamogli storiti materi svojega otroka?«


»Ne veš, kaj govoriš, Dora!« vsklikne grof jezen.


»O, gospod grof, jaz sem Vaše skrivne sestanke z ono žensko v vrtni hladnici zapazila več kot enkrat! Toda jaz sem molčala, jaz tega nisem izdala ubogi, goljufani soprogi, kajti vedela sem, če ji to povem, da takoj umre. In sedaj je sama – – da, gospod grof, če nihče v gradu ne sluti pravega vzroka nenadne smrti Vaše soproge – jaz ga poznam!« 


Grof je prebledel in strmel v odgojiteljico, ki je jokajoč nadaljevala:


»Ali hočete ubogo, izdano soprogo še v grobu osramotiti in Kamilo, to hinavko, to črno nehvaležnost, mesto nje vzeti za soprogo?« 


»Sedaj molči, Dora! Vrhutega nisem za svoja dejanja nikakor odgovoren Tebi! Veliko Ti spregledam, Dora, kaj si bila Ti Melaniji. Nihče, razven Tebe, bi se ne upal mi take reči očitati. Toda – ne zlorabi svojega prava, utehnil bi postati drugačen!«


Grof je zopet prišel k prejšnji samozavesti.


»Bila je moja dolžnost, gospod grof, Vam vse to povedati! Moja dolžnost do umrle! – Pomislite na svojega ubogega otroka, gospod grof! Še ne počiva Vaša soproga v grobu, in že mislite na naslednico!« 


»Ervin mora imeti mater!« je odgovoril grof kratko in osorno.


»Ali nisem jaz tu, gospod grof?« 


»Da, da, toda – «


»O, gospod grof!« Dora se je nenadoma zgrudila pred njim na kolena.


»Kaj naj to pomeni? – Vstani, Dora!« 


»Ne zavrzite me, gospod grof! Pri spominu ranjce Vas prosim. Pustite me pri vašem otroku, kateremu – jaz slutim – preti nesreča! Ne poslušajte Kamile! Grozila mi je, da me spodi iz grada. Mene, ki sem že skoraj trideset let pod to streho!« 


»Kaj ti pade v glavo, Dora?! Jaz niti ne mislim na to, da bi Te odslovil. Ti ostaneš pri Ervinu – gotovo. Vstani sedaj! Pomiri se!« 


»Prisezite mi, gospod grof! Prisezite mi pri spominu na ranjko, da me bodete pustili pri Vašem otroku!« 


»Da, prisegam Ti, Dora! Dokler živiš ostaneš v gradu!« 


»Hvala Vam, gospod grof!« odgovori Dora, kakor bi se ji kamen odvalil od srca in vstane. »Rotim Vas, gospod grof!« nadaljuje nato proseče, »pustite to prelestno žensko! Zavrzite to goljufivo kačo! Ona Vas ne ljubi, in Ervin jo celo sovraži! Njena edina želja je, postati grofica, ona hoče biti bogata in mogočna in gospodovati – «


»Ali ste me že zadosti očrnili, Vi hinavka?« se zasliši ženski glas nenadoma izza hrbta obeh.


In Kamila se približa v tem trenotku prestrašenemu grofu in Dori. Iz njenih črnih očij so bliskale strele gnjeva in njen obraz je bil jeze kar bled.


»Kamila!« zavpije grof prestrašen. »Ti si slišala – «


»Da, gospod grof, vse sem slišala! – In sedaj – sedaj lahko grem in za vedno zapustim grad, kajti Vi me morate iz dna srca zaničevati, če verjamete tej stari babi!« 


Trpko je izpregovorila te besede in se delala pri tem sila nedolžno in razžaljeno. Obrnila se je, kakor bi hotela zapustiti sobo.


»Za božjo voljo, Kamila!« pravi grof hitro in stopi k njej. »Rotim Te, ostani!« 


In proti Dori obrnjen pravi:


»Pojdi Dora, pusti naju sama!«


Dora pogledo z neskončnim zaničevanjem Kamilo, grofa pa pomilovalno in nato tiho zapusti sobo.


Komaj so se vrata zaprla za njo, začne Kamila bridko jokati.


»O moj Bog! Kaj sem morala slišati! Kaka hinavka, kaka obrekovalka je ta ženska! Ah – ko bi se nikdar ne bila približala temu gradu! Ko bi nikdar ne videla Vas, gospod grof!« 


»Ljuba Kamila, pomiri se! Vem, da niti trohice ni resnice na tem, kar mi je pravila Dora o Tebi! Poslušaj vendar mene, Kamila! Saj veš, kako goreče Te ljubim! Ne smeš več na to misliti, da bi me zapustila!« 


»Česa Vam nisem vse darovala, gospod grof?!« je stokala Kamila. »Svojo čast, svoje dobro ime! Vsak dan, vsako uro sem trepetala strahu, ker sem se bala, da naju ne dobe. Ah – saj sem Vas tako ljubila! In sedaj – sedaj – !« 


»Kamila, ne jokaj! Ali mi čisto nič ne zaupaš? Ali misliš, da ima Dora tak upliv name, da bi Te jaz vsled tega zapustil? – Obriši si solze, ljubica! Ti bi me morala bolje poznati! Pozabi na ta neljubi prizor!« 


Po dolgem prigovarjanju se je posrečilo grofu, Kamilo pomiriti ...


V mrtvaški sobi, okoli krste grofice Melanije, so se uro pozneje zbrali oni, ki so obče priljubljeno in spoštovano soprogo grofa ratiborskega hoteli spremiti k zadnjemu počitku.


Grof in Kamila in stara Dora z malim Ervinom so stali ob krsti. V sosednji sobi in na hodniku se je zbrala grajska služinčad. Vrata so bila na stežaj odprta in zvesti ljudje, ki so častili grofico, kot kako svetnico, so gledali s solznimi očmi njeno bledo, mirno obličje v krsti.


Svečenik je stopil k malemu oltarju, ki so ga postavili v sobi in govoril nagrobnico, ki je vsem segala v srce. Služinčad je začela jokati in tudi stara Dora je pretresljivo ihtela.


Boječe in začudeno je gledal mali Evin okoli sebe. On ni razumel ničesar od tega, kar se je tu vršilo, ali kar je govoril duhovnik. Toda, ker je videl, da so vsi žalostni, tudi njegov oče – ker je videl, da se jokajo sluge in celo njegova dobra Dora, in da je slednjič njegova mamica še vedno tako tiha, bleda in da se kar nič ne gane – tedaj mu je postalo pri srcu težko in tudi on je začel jokati, tako da so mu velike vroče solze polzele po licu.


Revica v krsti pa je slišala vse – vse, kar se je vršilo okrog nje. Njen strah je rasel in mislila je, da more znoreti. Slišala je svoj lastni nagrobni govor, slišala je, kako je svečenik obžaloval njeno prerano smrt in kako je tolažil njenega soproga. Glasno ihtenje služinčadi in Dorino, jok njenega otroka – vse je slišala in vse to ji je bilo kot nož v srce. In obupala je. Saj ni bilo nobene rešitve več, nobene nade! Kar se je zdelo neverjetno in grozno, to se bo zgodilo: živo jo bodo pokopali!


S strahom je mislila na oni trenotek, ko bodo pokrili krsto s pokrovom in jo zaprli v ozki prostor. – Usmiljeni Bog! potem bi se morala zadušiti – umreti najstrašnejše izmed vseh smrti!


Ah! včeraj, ko se je zdravnik sklonil čez njo, je še upala. Toda doktor Milner ni zapazil, da še živi, in se žalostno zopet odstranil. In sedaj! O groza! – Svečenik je izpregovoril »amen« - končal je svoj govor! Vsak trenotek bodo zakrili krsto.


Tedaj je čutila, da jo je nekdo poljubil na čelo.


Bil je njen soprog, ki ji je dal zadnji poljub. Nato začuti tudi Judežev poljub Kamilin in slednjič solze stare Dore, ki se ni mogla ločiti od svoje ljube Melanije, ampak bi najraje videla, da bi jo z njo vred pokopali.


In sedaj njen otrok – njen Ervin! Ah! kako objema s svojimi gorkimi ročicami mrzel obraz svoje mame in ga ljubko gladi! Kako drgetajo njegove vroče ustnice na njenih licih, ko jo poljubuje!


Ah – to je najtežje, najgroznejše za njo: posloviti se od svojega ljubljenega otroka, za vedno se posloviti, in potem v temnem grobu umreti strašne smrti.


Mali Ervin se noče ločiti od svoje ljube mamice. Trdno jo objame.


»Pridi, Ervin!« ihti stara Dora milo »pusti dobro mamico spati!« 


»Hočem ostati pri njej in z njo spati!« joka otrok in noče vbogati Dore. Zdi se, kakor da bi otrok slutil, da ne bo nikdar več videl svoje matere, da se mora v tem trenotku za vedno posloviti od nje.


Zato noče stran, zato se tako trdovratno drži s svojimi ročicami otrpnele glave v krsti.


»Ah, Ervin! pridi!« se mu zopet dobrika stara Dora.


»Pridi, tudi jaz se igram s Teboj!«


»Ne, jazn nočem igrati. Mama naj vstane! Zakaj pa spi tako dolgo?« 


»Le pridi Ervin, potem mama tudi vstane!« prosi stara Dora.


Toda Ervin se noče ločiti od svoje matere. Stara Dora, kateri bi od žalosti kmalu počilo srce, ga siloma odstrani. Vzame ga na stran in ko Ervin vidi, da hočejo neki črni možje zakriti krsto, vpije prestrašen:


»Ne, ne! Ne mamo pokriti! Jaz jo hočem videti! – Ah – mama, mama! Črni možje naredijo mami bolečine!« 


Krčevit jok popade otroka. V srce sedajoč je bil ta prizor. Na grofov migljaj zapusti Dora z malim Ervinom sobo in neizprosni črni možje počasi in oprezno pokrijejo krsto ...


Vsem je segel ta prizor v srce.


Ko hočejo krsto pokriti, pogleda Kamila še enkrat na domnevano ranjko. Ona je edina, ki ima miren, nekaljen pogled. In kar vidi sedaj – v tem neskončno kratkem trenotku, to povzroči, da postane njeno obličje bledo kot sneg.


Zapazi, kako grofica nalahko trene z očmi. Sedaj – se vzdigne nekoliko jedna trepalnica in nastane ozka odprtina, v kateri se vidi oko.


Takoj pade trepalnica zopet nazaj in grofica leži tiho in mirno, kot poprej. Kamili zasane strahu srce. Ali se je samo varala, ali je bila to resnica?


Ne! ne! To ni mogoče! Kajti, če bi bilo to res, potem bi grofica ne bila mrtva, ampak samo navidezno mrtva!


Vkljub svoji brezsrčnosti in brezčutnosti postane Kamili grozno pri srcu!


Pokrov je sedal ležal na krsti ... Kamila je to videla. Kaj naj stori? Ali naj pove, kaj je videla? Potem bi krsto zopet odprli in grofico vzeli ven. Hitro bi poiskali zdravnika, jo skušali obuditi – in Melanija bi prišla zopet k sebi ... In ona sama? – Da, potem se mora odreči vsemu, kar je imela sedaj že v rokah. Potem je bil grof zanjo izgubljen.


Poteze krute odločnosti so nastale na njenem obrazu. Ne, molčati je hotela. Če je bilo tako, kakor je videla, - če je bila grofica samo navidezno mrtva – no, potem naj ji bo Bog milostljiv. Ona je hotela postati bogata in srečna – in zato je morala biti grofica mrtva in mrtva ostati.


Z bliskovito hitrostjo so se ji podile te misli po glavi. Mrzlo in odločno je gledala, kako so se postavili nosilci okoli krste, da bi jo prenesli v voz.


Gostje z duhovnikom so hoteli zapustiti sobo. Svečenik je stopil k grofu, ki je zrl pred se – ne vedoč, kako strašno skrivnost skriva Kamila v svojem srcu.


Nemirno je gledala Kamila na nosače, kaj bodo sedaj storili. Zakaj nočejo krste poplnoma zapreti?


»Ali ostane krsta odprta?« vpraša tiho grofa.


Ta zanika in pravi: »Jutri ali enkrat pozneje bodo pritrdili pokrov h krsti.« 


»In zakaj ne že danes? Mrtvo se mora vendar pri miru pustiti!« 


»Zgodilo se je nekoč«, odvrne grof, da je bila neka grofica ratiborska živa pokopana. Bila je navidezno mrtva. Nihče ni tega odkril. Čez nekaj časa pa so zopet odprli krsto, nevem iz kakega vzroka in tedaj so jo našli v krsti z grozno spačenim obrazom in čisto skrčeno! Strgala si je roke, obleko popolnoma raztrgala – kako grozna smrt! Groza me popade ako na to pomislim!« 


»In od tedaj ostanejo krste odprte?« vpraša kamila, koje obraz je postal čisto odrevenel.


»Da, dva ali tri dni. To je stara navada, katere nočem opustiti! – Toda, kaj Vam je Kamila?« 


smrtno bleda in tresoča se je naslonila Kamila na stol.


»Moj Bog!« je šepetal grof prestrašeno. »Vam je slabo?!« 


V zadregi je gledal ljudi, ki so se čudili temu prizoru.


»Da, meni je slabo«, je mrmrala Kamila. »Pustite me tu, gospod grof! Ne morem se z Vami peljati na pokopališče.« 


grof jo je peljal skrbno v sosednjo sobo in jo tu izročil hišni. Nato je z drugimi vred sledil krsti svoje soproge.


= 4. poglavje. =[uredi]

Rešenec z »Labe«.


V krasni sobi je slonela Kamila na stolu. Izpila je kozarec rujnega vina, katerega ji je podala hišna in sedaj se je čutila zopet poživljeno. Na njen migljaj je sobarica zapustila sobo.


»O, to vznemirjenje«, šepeta Kamila. »Toda sedaj sem lahko mirna, kajti dosegla sem svoj cilj. V kratkem postanem grofica ratiborska! Grof je moj suženj, kajti on me obožuje in gotovo mi bo izpolnil vsako željo!« 


Z dopadajenjem je ogledovala svojo bujno postavo v nasproti stoječem zrcalu.


»O, jaz bodem grofa bolj priklopila nase, kot ga je neznatna, mala grofica Melanija. – Čuj! Godba začne svirati. Pogreb se začne pomikati naprej.«


Kamila vstane in prisluškuje.


Zunaj na dvorišču, kjer se gostje zbirajo okoli okrašenega voza, na katerem leži krsta, začne godba svirati svečan koral. Mrtvaški zvonovi žalostno donijo, vmes pa se sliši jok ubogih in starih ljudij, kateri so z grofico izgubili svojo največjo dobrotnico.


Nekaj časa stoji Kamila tiho, s temnim pogledom sredi sobe, nato pa stopi k oknu in pokuka skozi zavese.


Doli pri dvorišču se ravno začne pomikati sprevod.


»Po tej poti ne prideš nikdar več nazaj, grofica Melanija,« pravi Kamila. »Ne – krsta je vendar tako močno zaprta – da bodeš morala umreti – ako bi se morebiti zopet prebudila.« 


Sedaj se zasliši svečano petje, spremljano od godbe:


Določil Vsemogočni je, da moramo ločiti se, ločiti! – da ločiti! Čeprav je srce žalostno, ločiti se, je pač hudo! Ločiti! – Da, ločiti!


»Le pojdi!« nadaljuje Kamila in oči se ji nekako demonsko svetijo. »Sedaj sem jaz zmagovalka. Od sedaj naprej bodem jaz gospodarila v teh krasnih prostorih!«


Njena lepa postava se ponosno vzravna. »Moje – moje je vse to. Moj je ponosni naslov, neizmerno bogastvo, ki je dosedaj pripadalo Tebi!« –


Če dal Ti Bog je ljubico, in Ti jo ljubiš presrčnó, devojko milo – ah, kmalu čas poteče ti in samega te zapusti s solzami v tolažilo!


»Kdo bi si bil pred kratkim mislil, da bode do tega prišlo?« šepeče lepa žena, dočim opazuje sprevod, ki se v lepem solnčnem svitu pomika skozi glavna vrata. »Kako temna je preteklost, ki leži za mano in kako jasna in zlata bodočnost se odpira pred mano.« 


V daljavi zopet zasliši petje, ki pa že komaj prihaja do njenih ušes:


Al' razumeti moraš me, Da, dobro razumeti! Če se razstajajo ljudje, »Do svidenja« si govore. In odhajajo po sveti.


Petje se polagoma izgubi v daljavi. Samo zvonovi še pojo svečano ...


Kamila stopi od okna, njeno obličje sije zmagonosno, vsede se na stol in začne sanjati o svoji prihodnosti. Srečno se smehljaje zre pred se ...


Dolgo časa je bilo v sobi tiho, kakor bi vse izumrlo.


Tedaj se pa za Kamilinim hrbtom nenadoma odpro vrata in brez šuma vstopi mož v ponošeni, grdi obleki. Njegov nekdaj plemenit, toda sedaj od strasti razoran obraz, krasi črna, špičasta brada. Njegove poteze so vele, četudi je star komaj trideset let. Podoben je ravnotako propalemu mogotcu, kot navadnemu vagabundu.


Četudi ga Kamila ne zapazi, vendar ji je, kakor bi čutila bližino tega človeka, ki jo nekako zasmehljivo pogleduje. Nemir se je loti, nenadoma se obrne in ga zapazi. Nepopisen strah ji odseva iz očij in kot okamenela strmi vanj.


»Gospod, moj Bog!« vsklikne grozno. »Ali mrtvi vstajajo!« 


Tresoča se po vsem telesu, se nasloni na stol.


»Zdi se mi, da me nisi nič kaj posebno vesela!« ji odgovori neznanec med tem, ko se ji bliža. »Povedati Ti moram, da nisem za Tvoje vedenje napram meni nič kaj vnet. Ko si Ti malo pred odhodom parnika »Labe«, na katerem sva hotela potovati čez ocean, nenadoma izginila, tedaj si mislila, da se ne snideva nikoli več. Mislila si, da sem utonil z ladjo in vsemi njenimi potniki vred!« 


»Brala sem Tvoje ime med utopljenci!« je stokala Kamila. – Tujec je posmehovalno prikimal.


»Prerano si se veselila, oziroma zastonj! Bil sem rešen in sem nato začel iskati Tebe! Dolgo, dolgo je trajalo, predno sem Te našel. – No, zdi se, da med tem časom nisi ravno trpela pomanjkanja. Si si prav mehko postlala!« 


»Kaj želiš od mene?« vsklikne Kamila prestrašeno.


»Kaj hočem od Tebe? Ha! Še vprašaš? Tebe samo!« 


»Nikdar se ne povrnem k Tebi!« pravi Kamila odločno. »Pojdi iz tega gradu in ne prikaži se mi več pred oči! Jaz Te zaničujem, jaz Te sovražim!« 


Tujec je ostal popolnoma miren, le smehljal se je še bolj zaničljivo.


»Pozabljaš, da Te k temu lahko prisilim, moja ljuba Kamila! Pred vsem sem jaz Tvoj soprog!« 


»Želela bi, da bi tudi Ti poginil z drugimi vred, potem bi se Te vsaj odkrižala!« je sikala Kamila jezno.


»Seveda! Da bi tukaj nemotena kovala svoje načrte!« 


»Kaj več Ti o teh razmerah?«


»O več, kot je Tebi ljubo. Tvoje stremljenje poznam že iz tega, da trdovratno molčiš, da si že omožena! Stavim, da je ta mična stvar grofu ratiborskemu popolnoma neznana.« 


Kamila se zdrzne in strupeno pogleda svojega protivnika.


»Ali me hočeš morebiti izdati?« ga strahoma vpraša.


»To je odvisno samo od Tebe!« odvrne. »Če storiš, kar si želim, se Ti ni nič bati!«


»Tvoje prve želje ne bodem nikoli izpolnila«, pravi Kamila. »Nikdar ne bodem živela skupno s Tabo!« 


»Torej nočeš? Dobro, potem se predstavim grofu kot Tvoj soprog«, odgovori tujec žugaje. »Radoveden sem, kako bo to nanj vplivalo.«


Oba sta v svoji razburjenosti preslišala, da so se vozovi z gosti že vrnili.


Kamila prestrašeno strmi v zaničljivo se smejočega moža. Nepopisen gnjev jo popade, združen z besnim strahom.


Hoče mu odgovoriti, tedaj se nenadoma odpro vrata in na pragu stoji grof Herbert ...


Brez zavesti, osupljena strmi Kamila v grofa, ki ostane nemo pri vratih.


Kaj se bode zgodilo? – Ali bode grof odkril resnico? Ali bode njen soprog izdal samega sebe in njo?


Od strahu omamljena je pričakovala strašanskega poloma.


In on, tujec, – njen soprog – je stal mirno in se ni ganil z mesta, ampak je zaničevalno pogledoval zdaj grofa, zdaj zopet smrtnobledo Kamilo.


Zakaj ni tako zbežal iz sobe?


Tedaj je stopil grof hitro h Kamili. Nagrbančil je čelo in jo vznemirjeno vprašal:


»Kaj pomeni to? Kdo je ta mož? Kako pride tu sem?«


Kamila je z vso silo skušala zopet zadobiti svojo zavest.


»Moj Bog! gospod grof?« je jecljala kolikor mogoče nezavzeto. »Kako me je prestrašil Vaš nenadni prihod? – Vašega prihoda nisem zapazila. – Kdo je ta tujec?« je nato hitro pristavila, dočim je svojega soproga pogledala naglo in proseče. »O, ubog človek, ki prosi za podporo! Ne poznam ga! Neopažen je prišel v to sobo. Saj je bila služinčad pri pogrebu in tako ga ni nihče zapazil!« 


Grof pogleda tujca jezno in grozeče.


»Kaka predzrnost!« je vskliknil. »Kako se upate kar meni nič tebi nič se klatiti po gradu? Ali hočete krasti?« 


Bledo in odurno tujčevo obličje se je nekako posmehljivo zdrznilo. Stopil je vzravnan nekoliko korakov naprej. Toda predno je mogel odgovoriti, je že stala Kamila med njim in grofom.


»Proč, za božjo voljo! Bova že še govorila!« mu zašepeta prestrašena na uho.


In glasno nadaljuje: »Pojdite mož! Pojdite! Grof ne trpi beračev v gradu!« 


»Tako? Oprostite!« mrmra tujec poredno se smehljaje in se počasi odpravi.


Kamila strmi z nepopisnim strahom za njim, dočim grof s stegnjeno roko kaže proti izhodu.


»Ven! Odstranite se kar najhitreje!« zavpije strogo. »In ne pokažite se drugič!« 


Tujec groga ljuto pogleda in nato hitro izgine. Kamili je bilo, kakor bi se ji kamen odvalil od srca, ko je odšel. Strašna nesreča za njo je bila srečno pri kraju.


»Nezaslišano! Kako so ti vagabundi predrzni!« vsklikne jezno grof. »Dobro je samo to, da sem jaz prišel, drugače bi Te ta človek še vedno nadlegoval!«


»O – jaz bi se ga že znebila!« odgovori Kamila z nekim posebnim smehljajem.


»Ali res ni hotel nič drugega, kot beračiti? Zdi se mi skoro, da Ti je žugal, kajti bila si zelo prestrašena!« 


»Ne, ne!« je odgovorila Kamila mirno. »Ustrašila sem se, samo, ker ste tako nenadoma vstopili! – Ali je vse končano, gospod grof?« vpraša nato.


»Da!« prikima grof z globokim vzdihljajem. »Moja soproga počiva sedaj pri svojih prednikih v raki!« 


= 5. poglavje. =[uredi]

Stara prijatelja.


»Za božjo voljo! – Mlinar! – Ali si res Ti?« 


Z velikim začudenjem skoči upravitelj grofa ratiborskega s stola in strmeče gleda vstopivšo moško postavo.


»Da, Jurij! Jaz sem!« odgovori mlinar žalostno. »Ali me ne bodeš vrgel čez prag?« 


»Tebe, svojega starega prijatelja naj bi – ne, ne! bodi mi iz srca dobrodošel.« In osiveli oskrbnik stopi k njemu, mu strese krepko roko in ga pelje k svojemu stolu.


»O, moj stari, dobri prijatelj!« jeclja mlinar ginjen. »Kako mi dobro dene, da imam vsaj še enega človeka na celem svetu, katerega zmorem imenovati svojega prijatelja in ki čuti z menoj moje gorje. – Da, brez skrbi lahko stisneš mojo roko, Jurij. Čista je od krvi, ki sem jo baje prelil.« 


»O tem sem bil vedno prepričan, da si nedolžen!« pravi oskrbnik.


»In sedaj, stari prijatelj,« ga urno vpraša: »ali je Tvoja nedolžnost izkazala? Ali je pravi morilec najden?« 


Žalostno zmaje mlinar z glavo.


»Toda, kako je to, da si prost?« ga začuden vpraša oskrbnik. »Menda vendar nisi ušel?« boječe pristavi.


»Ne, ne! ostanek kazni mi je bil odpuščen«, odgovori trpko. »Toda – ah! Raje bi še vedno sedel kot živ mrtvec za temnim zidovjem, potem bi imel vsaj še nado, da me moja žena še vedno ljubi, a sedaj – ah Jurij!« je ihtel obupno, »ne veš, kaj sem vse od včeraj pretrpel.«


»Bil si v mlinu? – Ubožec! Lahko si mislim, kako Te je moralo zadeti, ko si videl svojo ženo v rokah druzega.« 


»Ah, Jurij, saj veš kako sem jo ljubil!« je ihtel mlinar in si pokril obraz s tresočimi rokami. »In kako vesel sem hitel včeraj domov. Nisem slutil, kaj me še čaka. O moj Bog! kaj je vse ono, kar sem pretrpel v kaznilnici, proti tej žalosti? Da, pozabljen in izdan. In moji otroci – moji ubogi otroci, niti na moje srce jih ne smem pritisniti. Saj me smatrajo za mrtvega.« 


V očeh oskrbnikovih so se posvetile solze in s sočutjem je položil svojo roko na nesrečnika.


»Prenesi to kot mož!« ga je tolažil. »Nekega dne bo Tvoja nedolžnost gotovo prišla na dan!« 


»Da, kakor mi Bog pomagaj! To upam!« vsklikne mlinar. »In jaz tudi poznam pravega morilca! Nihče drugi ni, kot Konrad!« 


»Tudi jaz sem ga že sumil,« prikima oskrbnik. »Toda nimaš dokazov!«


»Nočem prej mirovati, dokler jih ne dobim! O ta lump!« je stokal mlinar. »Mojo ženo, moje otroke, moje imetje in moje dobro ime – vse, vse mi je ukradel!« 


»In kar morem storiti v Tvojo pomoč, to bodem storil, ubogi moj tovariš! Sicer pa tvoja žena ni srečna z njim!« 


»Vem!« prikima žalostno mlinar. Nato pripoveduje svojemu prijatelju, ki ga verno posluša, kako se je sešel s svojo hčerjo in kaj se je godilo med Konradom in njegovo ženo v mlinu.


»Ko sem videl, kako je vzdignil roko proti njej, ki sem jo nekdaj čez vse ljubil, tedaj sem hitel proč,« je končal svojo pripoved. »Ah, hotel sem že skočiti v vodo, da bi tako napravil konec svoji bolesti. Samo misel na moje otroke me je zadrževala in želja po osveti!«


»Ah, ko bi le vedel, na kak način bi Ti pomagal!« je vzdihoval oskrbnik. »Da, če bi živela še naša dobra grofica, potem bi se že dalo kaj narediti. Toda danes smo jo pokopali. O Bog, še vedno si ne morem misliti, da je umrla. Pa tako mlada!« Žalostno se je razjokal.


»Ti je nisi poznal.« je ihté nadaljeval. »Toda povem Ti, ona je bila angelj. Z njo je vse dobro pri kraju. Sedaj nastopijo slabi časi za nas vse in posebno jaz bom moral kaj kmalu prijeti za palico in iti v svet, – še sedaj na svoje stari dni, potem ko sem trideset let zvesto opravljal svojo službo!« 


»O gofičini smrti sem slišal,« pravi mlinar. »In res je morala biti dobra ženska, ker se celo Ti jokaš za njo.« 


»Angelj je bila!« pravi oskrbnik. »In vsak jo je spoštoval – samo grof ne in njena tovarišica!« pristavi razkračen.


»Tudi jaz sem tako slišal! Toda ne razumem, kdo naj bi Te pregnal s Tvojega mesta? Grof vednar ne bo tako slabo plačeval Tvoje zvestobe!«


»O, Ti ne poznaš razmer! Grof je suženj Kamile Rajhenštajn, te hinake. In mene sovraži ta ošabna ženska, kot vsakega, ki se ne klanja pred njo. Ah, ona ima našo grofico na vesti, na to bi prisegel. Stara Dora ve, kako je ona goljufala in izdala z grofom vred našo dobro gospo.«


Mlinar je strme poslušal, kar mu je oskrbnik pripovedoval o grofici. Nenadoma neha govoriti, vstane in pokaže skozi okno:


»Poglej! Tam! To je ona goljufiva kača!«


Skozi okno se je videlo v park. Mlinar je pogledal ven in zagledal ono damo, katero je že včeraj opazoval s takim začudenjem.


»Kaj?« vsklikne razburjen. »Ta ženska je grofičina tovarišica?« 


»Da, gotovo!« je odgovoril oskrbnik, ne malo začuden vsled tega, kako je njegov prijatelj opazoval to žensko.


»In Ti si rekel, da je ona tudi grofova ljubica? je nadaljeval mlinar.


»Tudi to, da! bogu bodi potoženo!« je vzdihnil oskrbnik. »Stara Dora pravi, da jo misli celo vzeti za svojo drugo ženo. Saj vede se tudi že tako, kakor bi ona imela v gradu zapovedovati. Jaz pa si ne morem misliti, da bi grof na tak podel način omadeževal spomin na svojo ranjko ženo!«


V veliko začudenje dobrega moža se je mlinar zaničljivo zasmejal.


»Grofica ratiborska hoče postati?« je vskliknil in strmel v mimo idočo Kamilo. »Ha, povem Ti: To se ne bode nikoli zgodilo! Ne, nikoli! In četudi bi sam grof to hotel!«


Oskrbnik ga je opazoval grozno začuden.


»Toda prijatelj! kdo bi mogel to zabratniti?« ga je vprašal neverjetno.


»Jaz!« 


»Ti?« Oskrbnik se je nasmejal. »Dragi tovariš, mislim, da si nekoliko preveč pogledal v kozarec.« 


»Pri Bogu! Rečem Ti, da ona ne bo nikoli grofova žena!« odgovori mlinar s takim glasom, da je oskrbnik takoj postal resen. »Prepičan sem, da niti grof, niti kdo drugi ne pozna njene preteklosti!«


»Kaj je morebiti Tebi znana?« ga začuden vpraša oskrbnik. »Govoriš tako, kakor bi bila Kamila Rajhenštajn zločinka!«


»To je tudi brez dvombe!«


»Moj Bog, razjasni mi to! Kje si jo spoznal?« 


»V kaznilnici.«


Z odprtimi ustmi ga je oskrbnik pogledoval.


»Ali je to res? Se ne motiš?« je vpršaal slednjič razburjen.


»Ne! Jaz jo predobro poznam! Saj sem jo imel vsak dan pred očmi!« 


»Kedaj je bilo to?«


»Pred štirimi leti!«


»O Bog! torej v kaznilnici je bila!« je jecal oskrbnik bled. »In ta sleparka je živela na strani naše dobre grofice in ji ukradla srce njenega moža? O, in to osebo ljubi grof in – – toda ne, to ni mogoče! Ti se gotovo motiš, prijatelj!« 


»Lahko prisežem na to, da se ne motim!«


»Potem – moj Bog! Kaj naj storimo? Takoj moramo to sporočiti grofu, da ne bo prepozno!« 


»Gotovo!« prikima mlinar resno. »To se mora zgoditi!« 


»Ali veš, zakaj je bila kaznovana? Kaj je storila?«


»Tega ne vem!« 


»No, saj to je sedaj za enkrat vse jedno!« odgovori oskrbnik. »Bodemo že poizvedeli!« 


Razburjen hodi po sobi gori in doli.


»Toda Bog bodi zahvaljen, da si prišel in nam to povedal!« je vskliknil potem in se ustavil pred mlinarjem. »Še danes morava govoriti z grofom. O, ta bo strahu in zaničevanja ves iz sebe!«


»Ali nam pa bode tudi verjel?« je prašal previdno mlinar. »Moje pričevanje pri grofu ne bo dosti odleglo: kajti jaz nisem brez madeža, vsaj, razven Tebe, me ima za zločinca!« 


»Hm, da, imaš prav!« je menil oskrbnik. »Moramo si dobiti neovrženih dokazov za to!« 


»Te dobimo, ako poprašamo v kaznilnici!« 


»Dobro, to bodem storil!« pravi oskrbnik. »Ah!« vsklikne na to in pokaže s pestjo proti parku. »Potem, ti kača, je konec tvojega gospodstva! Kakor psa te bodo pognali iz grada!« 


Stopi zoper k mlinarju, ki se je med tem vsedel in nadaljuje:


»Sedaj pa pomislimo nekoliko, kaj bo s Tabo, revček! Ti moraš svoj proces zopet obnoviti in zaznamovati Konrada kot morilca!« 


»Še ne!« je vzdihnil mlinar žalostno. »Prej moram imeti dokazov!« 


»Morebiti se sam izda, – napram Tebi ali Tvoji soprogi!« pravi oskrbnik.


»In če bi prav to storil, bi ona prav težko pričala proti njemu!«


»Bog ve! – Da!« je oskrbnik jezno odgovoril. »Še vedno ljubi tega sleparja, četudi tako grdo z njo ravna! Srečen sem, ker nisem oženjen«, pravi na to bridko. »Sem vsaj varen pred tako nesrečo, kot je zadela Tebe! – V mlin nočeš nazaj, kajneda? Saj sprejeti bi Te morali, če to zahtevaš!«


»Za božjo voljo!« se brani mlinar s povzdignjenimi rokami. »Ali misliš, da bi mogel tam živeti in gledati, kako on z njo – ne, ne! rajše lahkote poginem!«


»No, do tega ne bo prišlo, dokler Ti morem pomagati! Toda ti bi moral imeti zaveznika, kateri bi Ti vse povedal, kaj e doli v malinu godi! Daj se spoznati svoji hčeri Liziki, ona je modra, poštena deklica in vrhu tega ne mara za svojega očima!« 


»O, kako rad bi pritisnil svojega otroka na srce!« je stokal mlinar obupno. »Toda ah! obrnila se bo z zaničevanjem od mene, če zve, kdo je njen oče! Še sedaj jo vidim, kako je včeraj strahoma ležala pred menoj!« 


Pokrije svoj obraz z rokami in se krčevito joka.


Oskrbnik je globoko vzdihnil. V srce se mu je smilil ubogi, potrti mož.


»Bežala je pred Tabo, ker Te ni poznala!« ga je tolažil. »Toda veruj mi, Tvoja hčer se ne bo obrnila od Tebe, če se ji daš spoznati kot njenega očeta. Če hočeš, se to še danes zgodi! Vsak dan pride sem k vrtnarjevi hčerki, ki je njena tovarišica!« 


»Ne, ne! se ne upam!« vsklikne mlinar žalostno.


Ubožec! Srčno je želel objeti svojega otroka in vendar se je bal, da bi ga ta ne zavrgel. In tega bi ne mogel prenesti.


Oskrbnik je uganil njegove misli in ni hotel dalje siliti v njega. Toda med pogovorom je gledal skozi okbno in nakrat je zaklical:


»Tu prihaja!« 


»Odprl je okno in glasno zaklical: Hola! Lizika! Pridi malo notri!« 


»Ne, ne! Ne kliči je!« je rekel mlinar razburjen in vstal, da bi odšel.


»Bodi pameten, prijatelj!« ga miri oskrbnik in ga zadrži. »Enkrat mora biti!« 


Tresoč se po vsem telesu od razburjenja in strahu je stal ubogi oče sredi sobe in gledal svoejga otroka, ki je nič sluteč vstopil.


Ko je zagledala Lizika tujca, s katerim se je srečala včeraj zvečer, se je prestrašila. Toda oskrbnik jo je prijel za roko in jo peljal proti očetu, ki ni bil v trenotku zmožen, izpregovoriti kako besedo.


»Lizika!« je začel mirno oskrbnik. »Rekli so Ti, da Ti je umrl oče. To pa ni res, Tvoj oče živi!« 


»Ah ne!« odgovori deklica žalostno, »Moj oče je mrtev, mati mi je povedala. In moj očim pravi celo, da je moj oče umrl v kaznilnici kot zločinec!« pristavi ihte. »Toda tega ne verjamem!« pravi takoj nato.


»Saj tudi ni res«, odgovori oskrbnik. »Tvoj oče ni zločinec in tudi ni umrl v kaznilnici. Toda po nedolžnem je bil obsojen in dolgo časa bival v ječi!« 


»O moj Bog!« vsklikne Lizika prebledevši. »Moj ubogi oče! Zakaj so mi pa vsi pravili, da je moj oče mrtev? Ali ne bode prišel nazaj?« 


»Gotovo se bo vrnil, Lizika. Da – on je že tu!« 


»Kje – kje je?« vsklikne deklica veselo iznenadena. Ni ji prišlo na um, da že stoji pred očetom, da je on tisti tujec, katerega se je tako bala.


Mlinar se je komaj vzdrževal. S solznimi očmi je pogledoval svojega otroka; težko je dihal.


»In ti bi se ne bala svojega očeta, Lizika, če bi ga ljudje smatrali za zločinca?« vpraša čez nekaj časa oskrbnik.


»Bala?« pravi Lizika začudena. »Kako bi se bala svojega očeta?« 


»No, Lizika, to je Tvoj oče! Ali ga ne spoznaš?« 


Začudena je strmela deklica v očeta.


»Lizika, moj ljubi otrok!« je s tresočimi ustnicami izpregovoril mlinar in razprostrl svoje roke.


Tedaj se je deklica nenadoma izpremenila. Solze so ji začele teči iz oči in z glasnim vsklikom se je vrgla na prsi svojega očeta.


»Oče! moj ljubi oče!« je ihtela in ga presrčno objela.


In močni mož se je tresel pred temi sladkimi glasovi – katerih že tako dolgo ni bil slišal. Njegove prsi je pretresalo krčevito ihtenje, dočim je gladil svojega otroka in ga s poljubi skoro zadušil.


»Ah, moj Bog, moj Bog, kako sem ti hvaležen!« je vskliknil veselo. »Ta trenotek je plačilo za vse bolesti, ki sem jih moral pretrpeti. – Moj otrok, moj ljubi otrok, kaj ne, Ti ne bodeš zaničeval svojega očeta?« 


Oskrbnik je molče gledal ta prizor in si brisal skrivne solze iz očij. Slednjič, ko je mlinar prišel zopet k sebi, je dejala Lizika veselo:


»In sedaj, greš z menoj domov, oče? Ah vem, očim ne bode vesel, toda mati – « 


Deklica je obmolknila sredi stavka, ko je videla, da se je očetovo čelo nagrbančilo.


»Ne, ne! ljubi otrok, s Tabo ne morem iti,« je odgovoril majaje z glavo. »Danes še gotovo ne!« jo je na to tolažil, ko se je ona začela jokati. »In Ti ne smeš nikomur, tudi materi ne povedati, da si me danes videla!« 


»Toda zakaj ne?« je ihtela Lizika.


»Poslušaj otrok, hočem Ti to razložiti!« je nadaljeval mlinar prijazno. »Ti si že pametna deklica in razumela bodeš, kaj Ti sedaj povem.« 


Nato ji je s kratkimi besedami povedal svojo nesrečo. »Ali si vse razumela?« je vprašal slednjič.


»Da, oče!« je rekla Lizika in ga goreče poljubila. »Sedaj tudi vem, zakaj mati tako vzdihuje in na skrivnem joka in zakaj Tvoj očim tako slabo o Tebi govori. Toda sedaj naj se to le še enkrat upa!« pravi jezno.


»Ti ne smeš z nobeno besedo izdati tega, kar sem Ti povedal!« jo opominja mlinar. »Pazi na to, Lizika! Naj le zabavlja! Vse je zavisno od tega, da molčiš in paziš, kaj govori očim. To mi moraš potem vse povedati!« – Lizika prikima.


»Vse bom storila, kar želiš oče! toda kam greš Ti? Ali ostaneš tu pri stricu Juriju?«


»Ne, otrok! Stric Ti bo pa povedal, kje me lahko dobiš.« 


»Mislim, da je najbolje, ako greš za sedaj v kočo gozdnega čuvaja v gozdu«, pripomni oskrbnik. »Tam Te nihče ne moti in Lizika Te lahko vsak dan obišče.« 


Mlinar je bil zadovoljen.


Še eno uro so se razgovarjali. Nato se je približal večer in Lizika je morala domov.


Kmalu potem, ko je odšla, je odšel tudi njen oče. Ko je šel skozi park, mu je prišla ženska postava nasproti, ki je bila Kamila.


Temno in žugajoče jo je pogledal in šel tiho mimo nje.


Zdrznila se je in prebledela.


Ali ga je spoznala? Ali je je vedela, kdo da je?


Skoro se je zdelo tako, kajti ustavila se je in gledala začudena za njim, dokler ni izginil izpred njenih očij.


Nato je hitela s hitrimi koraki v grad.


= 6. poglavje. =[uredi]

Na skrivnih potih.


Ko je prišla Kamila v sobo, ji je prišla grofova sobarica nasproti.


»To pismo je bilo oddano za Vas, gospica!« 


»Pismo? Od koga?« je prašala Kamila urno in nič dobrega sluteč. Takoj je spoznala pisavo.


»Od njega!« je mrmrala prebledevši in vtaknila pismo s tresočo roko v žep. Nato je pomignila sobarici, naj odide in ta se je takoj odstranila.


»Če Te bom rabila, Pavla, Te že pokličem!« pravi za njo Kamila. »Sedaj ne sprejmem nikogar!« 


Komaj je bila sama, je vzela pismo zopet iz žepa in raztrgala hitro ovitek.


»Pisal mi bode, kje in kedaj hoče z menoj govoriti!« je mrmrala in začela brati.


Njen obraz je postal pri tem še bledejši in čelo se ji je nagrbančilo. Njene oči so se svetile od gnjeva in onemogle jeze. Nato je spustila papir, da je padel na tla in se vsedla na stol. Brez zavesti je strmela pred se.


»Denar! Nečuveno svoto zahteva!« je šepetala komaj slišno s tresočimi ustnicami. »O, ko bi ga bilo požrlo morje, kot mnogo drugih, ki so utonili s parnikom »Labo« vred. Ali je moral ravno on biti med onimi, ki so se rešili? – Ha! kaj naj storim, da se ga znebim? On mora proč, drugače me bo oviral. Toda denarja mu moram priskrbeti! A kako? Kje ga naj vzamem? In že danes. Ah, mislila sem, da se nikoli več ne srečava! Toda sedaj mora izginiti za vedno!«


Zopet je pogledala v pismo.


»Danes, o polnoči, pri koči lovskega čuvaja v gozdu! Tam me hoče počakati!« je stokala. »Toda denar! Preveč zahteva! Grofa ne morem zanj prositi? – Ha! ko bi on vedel, ko bi le slutil, kdo je vagabund, ki ga je tako ponosno zaodil!« 


Prestrašena in nemirna je skočila kvišku in hodila po sobi semtertja. Slednjič ji je menda vendar prišla rešilna misel na um, kajti njen temni obraz se je nenadoma razjasnil in zadovoljno se smehjajoč je mrmrala:


»Da, da, tako bo šlo! Na ta način dobim denar in potem se ga rešim še danes!« 


Zopet se vsede in začne premišljevati.


»Grofica je sedaj pokopana in jaz sem na cilju!« je govorila sama seboj. Če se mi posreči, da se svojega soproga znebim, potem ni nobene ovire več. Toda vendar! – Mali Ervin mi je na potu! Grof ga ljubi in otrok ga bo spominjal na grofico. Dokler ta živi, ne bodem imela grofa v svoji popolni oblasti; kajti nekaj ga bode vedno vleklo od mene.


»Da, nekaj si moram izmisliti, da odstranim otroka. Tudi stara Dora mora proč! Ona ima na grofa velik vpliv. Potem šele, ko njo in otroka spravim s poti, morem biti srečna in brez vsake skrbi!« 


Kamili je prišla na um sobarica Pavla. Da, ta ji mora pomagati pri njenih naklepih. Z raznimi darili bi jo lahko pridobila zase, kajti Pavla je bila zelo lakomna. Nenadoma se spomni, da mora premisliti, kako je treba priti do denarja, ki ga je rabila za danes ponoči.


Imela je zelo drzno misel. Vedela je, da hrani grof v svoji železni omari velikanske svote. Treba ji je bilo dobiti ključ in denar ukrasti.


Kaj pa če bi se grof, ki je zraven spal, prebudil in jo dobil? Pred takim neprijetnim presenečenjem se je morala zavarovati.


Iz omare je vzela neki bel prašek in ga spravila v žep. Nato se je podala v jedilnico, kjer jo je grof že čakal.


Pri obedu je bilo vse tiho, kajti grof je bil zelo potrt. Kamila je porabila trenotek, ko je ni nihče opazoval in natresla praška grofu v kozarec. Ta je zpil in posal nenadoma silno zaspan.


Šel je v svojo sobo in rekel, da mora iti nekoliko spat.


Kamila se je zmagonosno nasmehljala. Uspavalni prašek je dosegel svoj namen.


Okoli desete ure je odpustila sobarico in se na to začela pripravljati. Oblekla se je v temno navadno obleko in dala črn robec okoli glave, nato vzela malo žepno svetilko in šla iz sobe. V gradu je bilo vse tiho.


Kamila je hitela kot kak strah po dolgih hodnikih. Ni opazila, kako so se zanjo odprla vrata sobe, kjer je prebivala njena sobarica in da se je neka črna postava vedno vklekla za njo.


Kamila ni slutila, da jo nekdo opazuje in zasleduje.


Hitela je čez hodnik in se ustavila pred velikim vrati. Potem ko je nekoliko časa prisluškovala, je odprla in stopila v prostrano, temno sobo.


Bila je v grofovi delavnici.


Mesec je svetil notri in vse na okoli je bilo mirno. To je napravljalo na človeka, razun na Kamilo, ki je bila pač brezčutna, nekak neprijeten vtisk.


Posvetila je hitro po sobi, da se prepriča, da je sama in stopila nato k pisalni mizi, ki je stala med dvema oknoma.


Brskala je po njej, toda ključev, ki jih je iskala, ni dobila.


»Mislila sem si!« je mrmrala. »Ima jih pri sebi in poiskati si jih moram!« 


Tiho se je splazila k nekim vratom, malo prisluškovala in jih nato odprla z največjo previdnostjo.


Tu je bil prostor, kjer je grof navadno pogostil svoje najboljše prijatelje.


Kamila se je tudi tukaj približala nekim vratom in dalj časa prisluškovala.


V sosednji sobi je spal grofov sluga; bil je star mož, ki je že služil pod njegovim očetom.


»Stari Robert spi!« je šepetala Kamila in se podala k vratom, ki so peljala v grofovo spalnico. Te je kar odprla in sedaj je bila v sobi, ki jo je razsvitljevala mala svetilka.


V sredi je stala postelja, obdana s španskimi stenami.


Kamila se je priplazila k njej in pogledala, če grof spi. Nato je začela brskati po ponočni omarici.


Kmalu je dobila, kar je iskala. Šop ključev.


Tiho, kakor je prišla, je odšla in se podala zopet v delavnico.


Tu je zaklenila vsa vrata, da bi bila pred vsem varna. Nato je stopila k pisalni mizi, odprla več predalov in našla slednjič več čudno zavitih ključev.


Nato je stopila k neki dolbini, ki je bila vdelana v zid. Odprla je vrata, ki so jo zaklepala.


Kamila je tipala nekaj časa s prsti in pritisnila nato na črn gumb, ki ga je našla.


Takoj se je odprla neka zatvornica, ki je pokrivala ključavnico. Kamila jo je poskusila odpreti z največim izmed ključev in slučajno je bil ta pravi. Pred njo je bila sedaj omara, kjer je imel grof shranjen denar.


Odprla je na to še več manjših omaric. Ko je bila zadnja odprta je, kar obstala. Tu je bilo nakopičenih ogromnih zakladov.


Stotisočaki so ležali notri.


Kamila vzame hitro zavoj papirnatega denarja in ga hitro in površno prešteje. Potem ga spravi v žep in zopet zaklene.


Ključe dene zopet nazaj v pisano mizo, jo zaklene in se poda nato nazaj v grofovo spalnico.


Tu je položila ključe na prekšnje mesto in se nato zopet podala v delavnico.


Toda – kaj je bilo to?


Noga ji zastane in mrzl pot jo oblije.


Ali ni nekdo potrkal na vrata? Ali ni nekdo zaklical: »Tatica?!« 


Tresoč se je strmela Kamila na ona vrata in zadrževala sapo. Ali jo je kdo zapazil in ali je stal izdajalec pred vratmi?


Toda samo nekaj sekund je bila taka.


»Jaz sem se motila!« je zašepetala.


Radi varnosti pa je zaprla svetilko, tako da ni noben žarek mogel prodreti na dan. Nato je nekaj časa čakala.


Nič se ni ganilo, niti slišalo. Kamila je stala v senci, mesečna luč, ki je razsvetljevala sobo, jo ni zadela.


Toda četudi ni nič slišala, ji je bilo, kakor bi kdo za vrati čakal nanjo in jo popadel takoj, ko jih odpre.


Zastonj je skušala pregnati ta strah. Ni se upala premakniti, in kri ji je nemirno burkala po žilah, kakor bi ji hotela prodreti.


Slednjič – čez dober četrt ure – se vendar vzdigne.


Odločno odklene zopet vsa vrata in se bliža vratom na hodniku.


Drugje ni mogla ven, kot pri teh. Potegnila je iz žepa malo, ojstro bodalce in previdno odprla. S strahom je stopila na hodnik.


Hitro je posvetila na okoli – nihče ni bil tu.


Strah je izginil in urno je hitela po hodniku v svojo sobo: toda v njenih ušesih je vedno zvenela beseda: »tatica!« ki jo je tako prestrašila.


Če jo je pa vendar kdo zapazil?


Ne, ne! Kdo neki? Saj je v gradu vse spalo! Vzela je iz žepa bankovce in jih enkrat natanko preštela.


»Več kot zadosti!« pravi zadovoljno in vtakne večjo polovico v žep. Ostalo pa zapre v svojo pisalno mizo.


Nato si ogrne črno suknjo in gre iz sobe. Skozi park gre potem proti gozdu.

Če bi se Kamila obrnila, bi gotovo zapazila črno postavo, ki ji je sledila! – Ali je bila njena sobarica? – –


Bilo je polnoči proč, ko je Kamila prišla v gozd. Obstala je pred malo kočo. Včasih je tu stanoval grofov gozdar, toda sedaj je bila prazna. Tako vsaj je ona mislila, kajti ni vedela, da se je mlinar naselil v njej.


Ob zidu je slonela moška postava, ki se je zravnala, ko je zagledala Kamilo. Bil je njen soprog.


»Tu si torej, Kamila,« začne. »Torej si prejela moje pismo?« 


»Da!« ga ostro zavrne. »Priznati moram, da me nisi nič kaj posebno razveselil z njim. Ti mi sploh ne smeš več pisati, kajti pismo pride lahko v napačne roke!« 


»To ni moja skrb!« se je smejal zaničevalno. »Toda h stvari: Imaš denar?« 


»Da.« 


»Daj sem.« 


»Še ne, dobiš ga, toda pod gotovimi pogoji. Ali misliš, Hugon, da mi je bilo lehko, tako svoto dobiti?«


»Kako si prišla do denarja, mi je vsejedno! Povej svoje pogoje!« 


»Obljubi mi, ta kraj zapustiti in se nikoli več ne prikazati sem!« 


»Dobro! Dalje?«


»Ti moraš biti zame mrtev. Ali sprejmeš te pogoje?«


»Hm, če pa nočem?« 


»Potem ne dobiš denarja.« 


»Pa! Saj veš, kaj se potem lahko zgodi. Potem zve jutri grof, da si moja soproga. kamila Sutner in ne gospica Rajhenštajn, dalje tudi različne stvari, ki bi grofa gotovo zanimale.« 

Med pogovorom nista zapazila, da se nad njima odprlo malo okence in da jih nekdo cel čas posluša.


O, prepričana sem, da si kaj takega zmožen!« je sikala Kamila jezno. »Toda zbežim in se skrijem v kaki tuji deželi. Potem me ne dobiš več!«


»Tega ne storiš!« se je smejal Hugon Sutner, »ker misliš postati grofica ratiborska!« 


»Jaz? – grofica ratiborska? – Kaj si neki misliš?« 


»O, jaz dobro poznam tvoje nakane!« 


»Ti? Od kod neki? Kaj pa sploh veš o teh razmerah?« 


»Toliko, da lahko spoznam, kaj nameravaš, moja ljubica! Ti meniš, da sem šele od včeraj tukaj? O ne! Ko si me malo pred odhodom parnika »Labe« tako hitro zapustila, mi seveda ni preostajalo nič druzega, kot iti za Teboj. K sreči se je ladja kmalu potopila, »k sreči« pravim, kajti rešil sem se in le tako sem mogel iti za Teboj. Dočim si me Ti seveda v svojem dobrem srcu pomilovala in mislila, da mirno počivam na dnu morja, sem Te jaz iskal in opazoval. Vem, kaj imaš z grofom: sedaj je grofica mrtva in kmalu stopiš Ti na njeno mesto! To se pravic – če Ti jaz dovolim!«


»Resnično! Dobro si poučen!« je sikala Kamila v svoji obnemogli jezi.


»Seveda.« 


»Toda kaj Te vse to briga? Zakaj me vedno zalezuješ? Zahtevam, da me pustiš na miru! Nikoli in nikoli ne bodem živela s Tabo pod eno streho, niti uro!« 


»K tem Te seveda ne morem prisiliti, toda moja soproga ostaneš vsejedno.« 


»Zakaj nočeš najine ločitve?« 


»Ker se mi tako bolje zdi!« jo zavrne Hugo Sutner.


»Sedaj Ti povem, da ne dobiš denarja, ako me ne pustiš za vedno, tako da jaz potem delam, kar hočem!« 


»O, zaraditega še ni treba, da bi se ločila, dragica, kdo pa ve tukaj, da si že omožena?« ji odgovori.


»Ali hočeš za vedno izginiti?« ga hitro vpraša.


»Hm! – Jaz Ti naj torej dovolim, da postaneš grofica ratiborska in neizmerno bogata? – V tem slučaju mi moraš tekom časa priskrbeit desetkrat toliko denarja«.


»Pozabljaš, da ima grof sina in dediča! Kako naj torej postanem imetnica vsega njegovega premoženja?« 


»Otrok bo kmalu sledil materi!« jo zavrne Sutner.


»Meniš, da ga bom jaz spravila s poti? Kaj?« vsklikne Kamila divje, ker je uganil njene najskrivnejše misli.


»No, Ti si gotovo že mislila na to,« se je smejal.


»Molči!« je sikala Kamila. »Na vsak način bi Tebe najprej spravila s poti!«


»Le poskusi!« pravi Sutner hladnokrvno. »Toda preje bi rad imel denar.« 


»Od svojih zahtev ne odstopim.« 


Sutner je nekaj časa premišljal.


»Ničesar ne obljubim,« odgovori naposled surovo. »In če ne izročiš takoj denarja, grem jutri h grofu in mu povem, da si moja žena. Potem je s Tabo pri kraju.« 


»Seveda, sedaj se moram ukloniti«, je stokala Kamila v svoji obnemogli jezi. »Tu je denar.« 


»Dobro,« je odgovoril Sutner in vzel bakovce. »Poglejmo, če je zadosti,« je nadaljeval in jih začel pri mesečini šteti. Ko je seštel, je zadovoljno prikimal in jih vtaknil v žep.


»Tako – to bi bilo za enkrat gotovo,« je pripomnil. »Naj Te nič ne skrbi, Kamila, tvojih naklepov ne bom razdiral! Ti si prosta! Toda če pri Tebi potrkam, imej odprto roko.« 


»Ali nimaš zadosti za celo svoje življenje?« ga bridko vpraša.


»Bomo videli!« se je smejal. »Dobro srečo! Glej, da kmalu postaneš grofica ratiborska«. S temu besedami je Sutner odhitel. Kamila je temno gledala za njim in se tresla razburjenja in jeze.


»Še enkrat mi pridi semkaj«, je sikala, »tedaj že dobim kaj, da Te spravim za vedno s poti.« 


Nato je odšla nazaj v grad. Mlinar se je pa smejal tiho pred se. Vlegel se je na posteljo in zaspal.


= 7. poglavje. =[uredi]

V raki.


Tisti večer je potrkal na vrata ribiške koče na morskem obrežju že nam znani zdravnik, doktor Milner.


Star ribič odpre vrata in zdravnik ga urno vpraša: »Ali mi posodite svoj čoln, oče?« 


»Ah, gospod doktor, Vi ste?« je zaklical ribič začuden. »Gotovo! Lahko dobite čoln! Saj sem Vaš dolžnik, gospod doktor! Kajti rešili ste mi smrti mojega sina, ko je pred pol leta obolel.« 


Doktor Milner je zamahnil z roko in položil cekin na mizo. »Vzemite to za odškodnino, oče!« 


Ribič pa je porinil cekin nazaj in dejal užaljen:


»Od Vas ne sprejmem denarja, gospod doktor! Tudi Vi niste nič računali za zdravljenje mojega sina!« 


»Potem ga pa spravite za svojega sina. Lahko ga porabi za poroko; saj vem, on ima nevesto, revno, kot on sam!« 


Stari ribič je vzdihnil. Nato je stisnil zdravniku krepko roko.


»Bog Vam povrni, gospod doktor!« je rekel ginjen. »Da, za svojega Vilhelma vzamem denar z zahvalo!« 


Doktor Milner je zapustil kočo in hitel ven, kjer je čoln ležal na pesku. Tedaj je bila ravno plima in čoln je plaval po morju.


Zdravnik je vstopil in razpel jadra. Potem je odklenil čoln s ključem, ki mu ga je dal ribič, kajti čoln je bil priklenjen na debel kol.


Lahek veter se je uprl v jadra in čoln je kar drčal po morski gladini.


Peljal se je v smeri proti skalnatemu polotoku, kjer so stale razvaline starega samostana. V tem hribu je bila raka grofovske družine ratiborske. Tukaj so pokopali tudi Melanijo. S suhega se je prišlo v rako skozi velika železna vrata. Toda tudi z morja se je lahko prišlo notri, kajti kamenita pot je peljala prav do rake.


Mladi zdravnik je začel dvomiti. Nekako čudno se mu je zdelo, kako je grofica izgledala takrat, ko je zadnjikrat stal ob njeni krsti. In vzbudila se je v njem neka misel, kateri se je izpočetka smejal, ki mu je pa pozneje zopet in zopet prišla.


In potem se je spomnil tudi pravljice o navidezno mrtvi grofici Melaniji, ki je pred sto leti storila tako strašno smrt.


Kaj – če se zgodi isto z grfico Melanijo, ki so jo danes pokopali?


Da bi se pomiril, je sklenil zdravnik udreti v rako in ker ni mogel dobiti ključa, je sklenil priti noter po morju.


Slednjič je dospel do stene in potem, ko je snel jadra, se je počasi peljal ob obrežju.


Naenkrat se je odprla pred njim črna votlina, ki je peljala v rako. Morje je bilo že tako visoko, da so valovi pljuskali čez uhod v votlino.


S spretno roko je zabrnil doktor svoj čoln v temna vrata. Kmalu je čoln trčil z verigo na neko skalo. Nato je vzel iz žepa svetilko, jo prižgal in se podal v rako. Kaj ga je čakalo tam?


Ali bode dobil tam grofico še na pol mrtvo? Ali jo bode mogel potem uživiti? Ali je prišel morebiti prepozno?


Ali se je Melanija med tem časom prebudila in se potem v krsti zadušila, kakor je mislila Kamila?


Kmalu se bode to razvozlalo.


Sedaj je prišel zdravnik v rako.


Črna, neprodirna tema je bila v tem podzemeljskem prostoru.


Mir in tihota sta tu vladala. Iskaje je šel zdravnik ob krstah.


Luč se je tako nemirno svetlikala . . . komaj je mogel brati napis – kje je bila neki grofičina krsta?


Tam je zagledal nekaj svetlega in belega, tam mora biti! In esdaj je stal ob krsti, ki so jo danes prinesli noter in ki je krila tako ljubljeno žensko . . .


»Kako more tako ozek prostor imeti v sebi tako bogato in lepo življenje in tako veliko in dobro srce?« je mrmral in se razjokal.


»Ah, Melanija, ti dobra ženska! Ko bi slutila, kako sem Te ljubil! Ah, nikdar, nikdar Te ne bom pozabil, nikdar prebolel te bolečine, vedno boš živela v mojem srcu!« 


Čuj! – Ali ni tam zadaj v onem temnem kotu nekdo vzdihnil?


Ali je bil razun zdravnika še kak živ človek v tem prostoru?


Zopet isti globok vzdihljej.


Zdravnik pogleda prestrašen kvišku in vzdigne svetilko. Nič druzega ne zapazi kot gole, črne stene in krste. Dolgo časa stoji tako.


Sedaj je postavil svetilko na neko krsto in začel odpirati Melanijino.


»Odpusti mi, draga, da Te motim v Tvojem spanju!« je šepetal.


Prijel je za ročaje pokrova. Ta je bil težak, a vendar ga je brez truda vzdignil.


Toda – kaj je to?


Leseni pokrov ni bil več pritrjen na krsti. Zdelo se je, kakor da ga je nekdo že vzdignil in potem zopet urno zaprl . . .


Groza popade zdravnika. Kaj se je zgodilo? Kakšen strašen prizor ga je pričakoval, ako pokrov vzdigne?


Nekaj časa ga presenečen pogleduje.


Nato se ohrabri in z močjo odvzdigne pokrov . . .


Z groznim vsklikom se opoteče nazaj . . .


Krsta je bila – prazna . . .


»O Bog!« zakliče prestrašeno zdravnik. »Kje je grofičino mrtvo truplo?« Zamolkel, dolg vsklik, ki strašno doni v tem temnem podzemeljskem prostoru, mu odgovori. Bil je odmev njegovih lastnih besed. Groza ga popade, čemdalje strašneje se mu zdi v tem prostoru. Bilo mu je, kakor da se morajo mahoma odpreti vse krste in da se morajo vreči vsi mrtveci na njega, ki se je drznil, motiti jih v njihovem počitku.


Bled in prepaden je strmel doktor Milner na prazno krsto.


»Vsemogočni Bog!« je šepetal. »Pred kako strašno zagonetko stojim? Ali morebiti grofica sploh pokopana ni bila? Tako mora biti – krsto so prazno postavili semkaj, kajti kako bi mogla mrtva izginiti iz nje?« 


Toda takoj se je premislil.


»Ne«, je vskliknil in se pripognil čez krsto. »Ležala je v krsti! Tu na blazini se še poznajo odtiski njene glave. In tu na strani so odtrgane čipke. Toda kje je ostalo mrtvo truplo? Ali so jo ugrabili? Kdo pa in kako?« 


Zmajeval je z glavo; tudi to se mu je zdelo nemogoče.


Naenkrat se mu posveti v glavi. Misel, ki ga je prignala sem, je takoj postala verjetna. Obenem ga je popadel grozen strah.


»O Bog!« je vzdihoval in se tresoč sklonil pokonci. »Ali so jo živo pokopali? In jaz – jaz sem to dopustil? Jaz norec nisem spoznal, da živi? Bog v nebesih! Da, da – samo na ta način se da rešiti ta zagonetka! Prebudila se je in se sama oprostila iz krste! Toda kje je, kam je revica zbežala? Ali ni znorela od strahu, ko je prišla k sebi in se znašla v krsti? Ah, morebiti je hitela po hodniku, ki pelje v morje in v obupnosti skočila notri?!« 


Kako grozna žaloigra se je morala doigrati tu notri?


Nekaj časa je stal doktor Milner nemo ob prazni krsti.

Vedel je, da ni bila trdo zaprta in poznal je tudi pravljico o oni grofici Melaniji, ki je bila pred sto leti navidezno mrtva pokopana.


Sedaj je pogledal kvišku in nehote obrnil oči proti oni strani, kjer je stala krsta one nesrečnice. Ta je baje, kakor so pripovedovali okoličani, o polnoči vedno vstala iz krste in blodila po raki okoli jokajoč in tožeč. Da, stari sluge v gradu so pripovedovali, da so jo videli marsikako noč v gradu, posebno pred kakim znamenitim dogodkom.


Mladega zdravnika je kar zamrzelo pri tej misli. Sicer ni poznal stranu in tudi babjeveren ni bil; toda tu na tem strašnem, temnem kraju, med samimi mrtveci bi tudi najhrabrejšemu bilo srce nekoliko hitreje.


Ah! če se je uboga Melanija zares zbudila v krsti in se nahajala še tu, ali ni umrla same groze in strahu?


Doktor Milner je vzdignil svetilnico in posvetil okoli.


»Melanija! Melanija!« je glasno zaklical s tresočim glasom.


Nato je prisluškoval s trepetajočim srcem.


Čuj – kaj je bilo to? Ali ni bil to človeški glas – kot nekak vzdihljej iz daljave? Ali je bil zopet samo odmev njegovega lastnega glasu?


»Preiskati moram vse, da bom pomirjen,« je mrmral doktor. »O Bog! daj, da jo dobim še živo!« 


Nato je začel iti oprezno naprej.


Toda komaj je storil dva koraka, je obstal, kakor priklenjen. Lasje so se mu ježili in kolena so se mu začela šibiti, kajti to, kar je sedaj zagledal, je bilo tako strašno, da mu je hotelo počiti srce . . .


= 8. poglavje. =[uredi]

Pozabljeni.


Sledečo noč je divjal vihar po morju in zemlji. Črni oblaki so se podili po nebu in zakrivali mesec.


Gorje ladji, ki se je v tej črni noči približala celini!


Ne daleč od suhe zemlje, sredi razburkanega morja, je ležal majhen, skalnat otoček. Samo jedna hiša, oziroma koča je stala na njem.« 


Divje so se vanj zaganjali valovi, kakor bi ga hoteli pokopati za vedno. Dobro in trdno zgrajena koča se je vselej tresla, kadar so morski valovi butnili ob breg.


Pri mizi, na kateri je stala svetilka, je sedel prebivalec koče, zatopljen v zemljevide, ki so ležali pred njim. Zdelo se je, kakor bi se prav nič ne zmenil za vihra, ki divja zunaj, četudi so se svetilka in vrata vedno stresala.


Bil je star mož; le redi, beli lasje so pokrivali njegovo glavo, na prsi mu je pa padala mogočna, bela brada.


Kdo je to bil, ni vedel nihče. Samotar z otoka – tako so ga imenovala po celej okolici; kajti samotno je živel tu že skozi več let.


Oprema koče je bila zelo skromna. Postelja in več leseni pručic, to je bilo vse. Na kamenitem ognjišču je tlelo oglje. V temnem kotu je ležala neka črna gromada brez podobe, od katere so dohajali glasovi podobni smrčanju spečega človeka.


Dolgo časa je sedel starec nepremično pri mizi.


Tu je stresel zopet močan piš kočo in takoj nato se je oglasil v daljavi zategel ton, podoben gromu, ki prihaja od daleč.


Starec se je vzdignil in pazno poslušal.


Zopet se je razlegal isti ton.


»To so streli iz topa – ladja je v nevarnosti!« je mrmral starec v skrbeh. Nato je pogledal proti onemu temnemu kotu in zaklical:


»Bimbo!« 


Črna masa se je premaknila in prikazala se je človeška postava, ki se je počasi in zehajoče vzdignila.


Bil je zamorec, črn kot oglje in grozovito močan. Bil je več kot za glavo večji od starca.


»Kaj je, gospod?« je ponižno vprašal.


»Kako moreš spati pri takem strašnem vremenu?« ga je pokaral starec. »Ali nisi slišal topovih strelov? Gotovo je zunaj na morju ladja v nevarnosti. Prižgi svetilnico, Bimbo, in pojdiva ven na obrežje!« 


Bimbo se je hitro pokoril, se ogrnil v črno suknjo in vzel gorečo svetilko v roke. Tudi starec se je ogrnil in nato sta zapustila kočo.


Zunaj jih je sprejel vihar. Bimbo je vzel s stene dolzega mačka in sledil svojemu gospodu v črno noč.


Nista šla dolgo in že sta bila na obrežju.


»Kaka noč!« je vzdihoval starec. »Ravno tako, kot pred desetimi leti, ko se je moja ladja razbila ob tem obrežju in sem se jaz z Bimbom čudovito rešil!« 


Dolgo časa sta stala oba tukaj in poslušala. Toda nobenega srela ali znamenja ni bilo slišati. Ladja je bržkone podlegla boju z valovi.


Že sta hotela oba iti nazaj v kočo, tedaj je nenadoma posvetil mesec skozi črne, raztrgane oblake in razsvetlil nekaj časa razburkano morsko gladino.


To je bil strašen pogled. Videlo se je, kakor bi bila to masa tekoče kovine, sestavljena iz gričev in globokih jam. In daleč – daleč tam se je zibalo nekaj črnega na morju. Ali je bila ladja, posvečena poginu?


»Človek!« je zavpil nenadoma Bimbo. »Tam! Oni val ga žene semkaj!« 


»Hitro, Bimbo, poskusi ga dobiti z mačkom!« je zaklical starec razburjen.


Orjaški zamorec je že imel mačka pripravljenega. Na velikanskem valu, ki se je bližal z neznansko hitrostjo, je bila človeška postava. Zgornje telo je molelo iz vode in to je bil dokaz, da je imel nesrečnik rešilni pas, ki ga čuval, da se ni potopil.


Sedaj ga je vrgel val na obrežje. Bimbo ga je hitro prijel z mačkom in ga držal toliko časa, da je val zopet zginil in tako je iztrgal nesrečnika besnečemu morju.


»Ali je mrtev?« je vprašal starec.


»Ne vem, gospod! Vsaj nobenega znamenja ne da od sebe, da živi.« 


»Nesi ga v koči, Bimbo!« je zapovedal starec nekako čudno vznemirjen, potem ko je pri svitu svetilke pazno ogledoval njegov obraz. »Morebiti se zopet oživi!« 


Orjak je vzel utopljenca na roke kot otroka in hitro odšel. Starec mu je sledil in kmalu sta prišla do koče. Predno je Bimbo tu odložil svoje breme, mu je starec pe enkrat posvetil v obraz.


»O Bog!« je zaklical potem vznemirjen. »On je! On je! Ne motim se!« 


»Kdo pa je to, gospod?« je zaklical Bimbo in radovedno pogledal utopljenca.


»Sigmund čemšeniški, brat grofice Melanije Ratiborske!« 


»Toda gospod, to ni mogoče!« je rekel Bimbo zavzet. »Saj Sigmund čemšeniški je umrl pred več leti v Ameriki.«


»Kdo ve to tako gotovo? – Rečem Ti, Bimbo, on je. Jaz ga poznam, četudi je že dvanajst let od tega, kar sem ga videl. Veš, takrat je šel kot dvajsetleten mladenič v Ameriko. In sedaj brez dvoma je hotel priti nazaj v domovino. Bil je na ladji, ki se je zunaj potopila pred našimi očmi. Ubožec!« je vzdihoval. »Ni Ti bilo sojeno še enkrat videti svojo domovino!« 


Stopil je nazaj in velike solze so mu padale na belo brado.


»Živi! Gospod!« je nenadoma zaklical Bimbo vznemirjen. »Poglejte, sedaj odpira oči!« 


Starec je veselo vskliknil.


»O Bog! Da, živi! Hitro, Bimbo! Položi ga v posteljo!« 


In hitro mu je slekel s pomočjo zamorca mokro obleko. Nato sta ga previdno zavila v rjuhe in položila v starčevo posteljo. In dočim je imel starec opraviti z njim, je prižgal Bimbo na ognjišču ogenj.


»Takoj pride k zavesti, Bimbo!« je zaklical starec vznemirjen. »Pripravi mu močan čaj.« 


»Če je ta mož res Sigmund čemšeniški, ali Vas bode potem spoznal, gospod?« je skrbno vprašal zamorec.


Starec je odkimal z glavo.


»Kako naj bi me spoznal?« je zavrnil potem žalostno. »Saj je bil še otrok, ko se je zgodila nesreča, ki je stala njegovega očeta življenje in ki je mene pognala ven v svet – kot izgnanca. In pred dvanajstimi lti, o, tedaj me ni zapazil, ko sem ga opazoval, kako je sopil na ladjo, na kateri je zapustil svojo domovino!« 


Zvesti Bimbo je vse to bržkone razumel, kajti odobruje je kimal z glavo.


»Seveda, ko bi vedel, kdo da sem, in kak kamen leži na moji vesti«, je nadaljeval starec, kakor bi govoril samemu sebi, »o potem bi se s studom obrnil od mene in preklinjal roko, ki ga je rešila smrti!« 


»Toda gospod, ali se niste zadosti pokorili?« je rekel zamorec in položil svojo roko tolažeč na starčka, ki je strmel nemo pred se. In danes ste temu rešili življenje, kot nekoč meni. Ali ni s tem vse zopet dobro, kar ste nekdaj zakrivili?« 


»Ne!« je mrmral starec žalostno. »Nikdar ne morem izbrisati tega, kar sem zakrivil. In meni se zdi, da bo s temle pozabljenim, katerega je imel vsakdo za mrtvega, zoper oživela moja preteklost!« 


»Tiho, gospod!« je zaklical sluga. »Prebudil se je!« 


Starec je hitro posušil solze, kajti rešen je v tem trenotku odprl oči in začuden gledal po sobi.


»Kje sem?« je vprašal s slabim glasom.


»Pri dobrih prijateljih, Sigmund čemšeniški!« je odgovoril starec.


Mladi mož je začudeno vskliknil in strmel v starca.


»Vi me poznate?« je zaklical razburjen. »Odkod veste za moje ime? Jaz vas ne poznam. Kdo ste, dobri mož?« 


»Nato Vam ne morem odgovoriti!« pravi starec odločno in resno. »Bodite zadovoljni s tem, da Vas poznam.« Sigmund je začuden majal z glavo.


»In kdo je ta mož?« je vprašal kazaje na zamorca.


»Moj tovariš in obenem sluga!« je odgovoril starec. »Njegovo ime je Bimbo!« 


»Kje sem in kako pridem sem?« 


»V moji koči ste, na otoku, blizu Vaše domovine!« 


»Ah, spominjam se!« je odgovoril Sigmund. »Ladja je trčila ob skalo in se potopila. Zmešnjava je bila grozna. V smrtnem strahu sem si opasal rešilni pas – in že me je vrgel val čez krov, - boril sem se z besnečim morjem, toda kmalu sem izgubil zavest.« Nato je hvaležno podal starcu roko.


»Vi ste me rešili!« je nadaljeval. »Vam se imam zahvaliti za svoje življenje, dobri starec! Bodite kdorkoli, tega Vam nikoli ne pozabim!« 


»Morebiti pride kmalu dan, ko bodete drugače mislili, ko se bodete z zaničevanjem obrnili od mene,« je mrmral starec.


Sigmund ga je začuden pogledal.


»Zakaj?« je vskliknil. »Nikdar ne bom zaničeval svojega rešitelja. Imenujte mi svoje ime, da vem, komu se imam zahvaliti.« 


»Ne moj mladi prijatelj! Ne silite me, kajti kakor Bog hoče, ne bodete nikdar izvedeli, kdo da sem. Če zapustite ta otok, ne mislite več name. Pozabite me,« je odgovoril starec temno.


Sigmund ga je hotel še nadalje izpraševati, ker je postal zelo radoveden. Tedaj je pa pristopil Bimbo s čajem.


»Pijte, gospod!« je rekel in ponudil Sigmundu čaj. »To Vam bode dobro storilo.« 


Mladi mož je pil in pri tem opazoval starca, ki se je vsedel tako, da je bil njegov obraz v temini.


»Tu Vas imajo za mrtvega, Sigmund,« je po kratkem odmoru zopet začel starec.


Sigmund je hitro dal čaj Bimbu nazaj in strmeč pogledal starca.


»Za mrtvega?« je vskliknil s tresočim glasom. »Zakaj pa?« 


»Bili ste komaj dve leti z doma, tedaj je prišlo poročilo, da ste v Braziliji umrli vsled mrzlice.« 


»O, kaka zmota!« je zaklical Sigmund. »Da, bil sem takrat bolan, toda zopet ozdravel in pisal svoji materi. Kako so me morali smatrati za mrtvega?« 


»Vaše pismo se je gotovo izgubilo,« je odgovoril žalostno starec. »In Vaša mati, Sigmund – «


»O Bog!« je zavpil mladi mož nič dobrega ne sluteč. »Vendar menda ni – mrtva?«


Starec je prikimal.


»Naznanila o Vaši smrti ni dolgo preživela.« 


»Ah, moja mati, moja ljuba, dobra mati!« je ihtel Sigmund. »Umrla je, ne da bi jo še enkrat videl in pritisnil na svoje srce?! – O, ko bi vsaj takrat umrl! Ali naj dobim samo njen grob?« 


»Pomirite se prijatelj,« ga je tolažil starec, dočim si je obrisal skrivne solze. »Zvedeli bodete se strašnejše reči!« 


»Vsemogočni!« je jecljal Sigmund prestrašen. »Še več? Govorite, starec! Kaka nesreča se je pripetila?« 


»Ali veste, da se je Vaša sestra omožila z grofom ratiborskim?«


»Da, to sem zvedel od nekega znanca, ki je iz domovine pred kratkim prišel v Ameriko!« je odgovoril Sigmund. »In nato sem se takoj odločil, potovati v domovino. Ker tako veliko veste, starec, Vam je gotovo znano, zakaj sem pred petnajstimi leti bežal v Ameriko?« 


»Gotovo!« je prikimal resno starec. »Ubili ste v dvoboju človeka, ki je žalil spomin Vašega očeta. Da bi se odtegnili kazni, ste odšli čez Ocean.« 


»Ko bi vsaj vedel, kdo ste!« je rekel Sigmund čudeč se. »Ne morem razumeti, odkod vse to veste!« 


Starec se je nasmehljal in na to pripomnil:


In oni znanec, o katerem govorite, ali Vam ni tudi povedal o materini smrti? To je vendar čudno!« 


»Morebiti je mislil, da to žalostno novico že davno vem,« je odgovoril Sigmund. »Vrhutega se nisem osebno sešel z onim tovarišem. V Čikagi sem slučajno bral njegovo ime v nekem listu. Ko sem ga iskal v holetu, ga nisem našel doma. Pustil sem mu svoj naslov za San Francisko, kamor sem moral ravno nemudoma odpotovati. Tja mi je došlo znančevo pismo, v katerem mi je med drugim tudi poročal o sestrini možitvi.« 


»Hm! Ali Vam ni tudi pisal, da ima Vaša sestra majhnega sinčka?« 


»Da! Tudi to! Čudil se je, da še živim in da ne dam nikakega glasu od sebe!«


»No, na ta način bi moral vedeti, da vas smatrajo za mrtvega!«


»Toda tega nisem verjel, kajti večkrat sem pisal svoji materi! Ah, saj nisem vedel, da je mrtva in da mojih pisem ni dobila. Toda moja sestra bi morala dobiti ta pisma in – «


»Ne, kolikor je meni znano, Vaša sestra ni prav nič vedela o Vas. Vaša pisma so se moral avsa izgubiti, četudi je to jako čudno!« 


»Nerazumljivo!« je mrmral Sigmund majaje z glavo. »Melanija me ima torej za mrtve?! O, tem bolj bo vesela, ko bom zdrav in živ stopil pred njo!« 


Samotar in Bimbo sta se žalostno spogledala.


»Povejte mi vendar o njej, kar veste, dobri starec!« ga je prosil Sigmund.


»Ali je grof ratiborski storil mojo sestro srečno? O Bog, komaj čakam, da bom svojo ljubo Melanijo zopet videl – po toliko letih! Ah, kar koprnim po tem, jo pritisniti na svoje srce!« 


Nemirno čakajoč je pogledal starca.


Na njegovem razoraznem obrazu se je pokazala temna senca in s tresočim glasom je odgovoril:


»Lahko bi Vam veliko povedal, Sigmund! Toda zakaj naj Vas mučim? Najboljše je, da takoj zveste – «


»Bog v nebesih! Starec, kaj naj to pomeni?« je zavpil Sigmund, dočim je prestrašen skočil pokonci in krčevito se oprijel starčeve roke. »Kaj je z mojo sestro, govorite!« 


»Umrla je, moj revni, dobri prijatelj,« mu je odgovoril. »Včeraj so jo pokopali.« 


Sigmund je padel nazaj na posteljo in pokril obraz z rokami. Začel se je krčevito jokati.


Nekaj časa ga je pustil starec na miru. Nato ga je začel opominjati:


»Nosite to nesrečo kot mož, prijatelj! Poslušajte me! Imam Vam še več povedati! Morebiti Vas je usoga izbrala za varuha otroka Vaše sestre!« 


Sigmund se je sklonil pokonci in se trudil priti zopet k zavesti.


»O moj Bog!« je stokal. »Ali govorite resnico, starec? Ali res več ne živi, moja uboga sestra? Toda tega ne morem verjeti! Nikdar več naj je ne vidim? O, kako naj to prenesem?« 


Vil je v obupu roke in znova glasno ihtel. Stari samotar ga je skušal z dobrimi besedami potolažiti, dokler ga ni spravil tako daleč, da ga je zopet pazljivo poslušal.


»Vaša sestra je grofa ratiborskega ljubila čez vse,« je začel starec. »Grof jo je pa bržkone vzel za ženo samo radi njenega velikega bogastva. Ko je umrla Vaši mati in so tudi Vas smatrali za mrtvega, tedaj je vse premoženje pripadlo Vašej sestri. Grof je bil zadolžen, Vaša sestra ga je pa rešila pogina s tem, da ga je vzela za moža.«


»In on je ni storil srečne?« je dejal Sigmund škripaje z zobmi.


»Morebiti je v prvih letih svojega zakona mislila Vaša sestra, da jo grof ljubi. Morebiti ji je bil tudi res naklonjen, toda ljubezen to ni bila; kajti drugače bi Vaše sestre ne ogoljufal tako grdo in podlo!« 


»Ha! – To je storil?« je jezno vskliknil Sigmund. »S kom? Katera ženska je bila taka, da jej je ukradla srce njenega moža?« 


»Tovarišica Vaše sestre, ki jo je grof pred letom pripeljal v grad. Vsak je kmalu zvedel o njuni grdi zvezi, samo Vaša sestra ne, dokler ni nekega dne odkrila nekaj groznega – in tedaj ji je žalosti počilo srce.«


»O, ta slepar!« je zaklical Sigmund razkračen.


»On jo je umoril! On in ta brezvestna ženska. – Ah moja uboga, uboga sestra,« je ihtel. »Kaj si morala vse pretrpeti, ko si zvedela strašno resnico! Toda maščeval Te bodem! To prisegam pri Bogu! – Ali je ona golazen, ona tovarišica še v gradu?« 


»Gotovo! Grof jo misli celo vzeti za ženo: vsaj trdi se tako.« 


»Kaj? To žensko?« je zavpil Sigmund. »Ali hoče mojo sestro še v grobu onečastiti? To se ne sme nikoli zgoditi!« 


»Kako hočete to zabraniti? – Mislite raje na otroka Vaše sestre, ki rabi sedaj boljšega čuvaja, kot je njegov oče.« 


»Kakšna nesreča pa mu preti?« je jecljal Sigmund. »Ali oče ne ljubi svoje lastne krvi?«


»O, da! Grof ljubi zelo svojega otroka. Toda ona ženska, ki mu je ukrala srce, ga smatra kot oviro. Prepričan sem, da sovraži malega Ervina.« 


»Jutri grem v grad«, pravi Sigmund odločno. »Hočem govoriti z grofom in mu nekoliko obuditi vest. On se mora ločiti od te sleparske ženske, in jaz bom zahteval zadoščenje za sramoto, ki jo je nakopal moji sestri.« 


»V gradu ne boste ravno dobrodošli!« je rekel starec z bridkim smehljajem. »Kajti neugodneje, kod sedaj, ne morete obiskati grofa. On bo sedaj prisiljen Vam izročiti večji del denarja, ki mu ga je prinesla Vaša sestra.«


»Ah, kaj mi je za denar!« je nevoljno zaklical Sigmund.


»Vse – vse bi mu iz srca rad prepustil, če bi le mojo sestro napravil srečno! – Toda gorje njemu in oni ženski, če jih dobim kriva, kakor trdite!« 


= 9. poglavje. =[uredi]

Mlinarjeva Lizika.


»Pojdi sedaj domov, moj ljubi otrok. Večer se bliža in mati bi bila v strahu, kje si, ako bi predolgo izostala.« 


»Da, oče!« je rekla Lizika in se vzdignila z bukovega debla, na katerem je sedela poleg svojega očeta, ki ga je poiskala v koči. »Jutri zopet lahko k Tebi pridem, ne res?«


»Gotovo, moj ljubi otrok!« je odgovoril mlinar in gladil s svojo roko njene laske.


»Ah, jaz bi najraje, da bi bila vedno pri meni«, je vzdihnil nato.


»Da, oče, dovoli, da ostanem pri Tebi«, je vskliknila Lizika in objela očeta. »O, doma je tako grozno. Mati se vedno joka in očim se krega z nami ves dan. Ah, ljubi, dobri oče, obdrži me pri sebi, ali pa pojdi z mano domov. Potem bo mir in mati se ne bo več jokala.«


»Ubogi otrok,« je rekel mlinar z drgetajočimi ustnicami in solza je padla iz njegovega očesa na njeno lepo glavico. »Moj ubogi otrok! Jaz ne morem iti s Tabo. Ne jokaj!« jo je tolažil. »Bog nam bode pomagal in naredil konec temu strašnemu položaju. Le pojdi. S svojimi solzami mi težiš srce!«


Lizika si hitro obriše oči. Ne, očeta, ki je bil že tako ves potrt, ni hotela žalostiti.


»In če mati danes zopet vpraša, kje sem bila, ali ji smem povedati?« je proseče vprašala.


»Še ne, Lizika!« ji je branil mlinar.


Deklica je vzela ihte malo canjico, ki je stala poleg nje na tleh in hotela oditi.


»Če greš mimo grada, Lizika, pojdi k stricu Juriju in mu daj tale listek,« je rekel mlinar pri slovesu. »Jutri mi lahko prineseš odgovor, če prideš k meni s kosilom.« 


Lizika je vzela listek in žalostno odšla.


Če tudi ona ni mogla razumeti, kaka nesreča je zadela njenega očeta in zakaj noče iti nazaj k svoji ženi in njenemu malemu bratcu, vendar je vedela, da je vsega tega kriv njen očim. In zato ga je sovražila ravno tako, kot se ga je bala. Toda z vso ljubeznijo se je vrgla sedaj na svojega očeta, o katerem je mislila, da je že mrtev in katerega je tako nenadoma našla.


Tiho pred se ihteč je šla skozi gozd. Danes je drugič obiskala svojega očeta v samotni gozdni koči. Okoli poldne je z izgovorom odšla iz mlina, poiskala grofovega oskrbnika in od njega dobila živila za očeta.


Pot ni bila dolga, kmalu je dospela do gradu.


Podala se je v oskrbnikovo stanovanje in mu izročila očetov listek.


Ko ga je ta prebral, je postal čudovito razburjen.


Lizika je pa med tem hitro odšla proti mlinu.


Solnce je zahajalo, ko je ravno stopila na dvorišče.


Tu ji je prišla nasproti mati, bleda, z objokanimi očmi. Previdno se je ogledala naokoli, prijela deklico za roko in jo peljala zopet ven na stezo, kjer se je vsedla na nek kamen.


»Sedaj mi povej, otrok, kje si bil včeraj in danes celo popoldne,« je razburjeno vprašala in gledala prestrašeni hčerki v obraz.


»Ah, mama!« je ta odgovorila. »Kje drugje, kot v gradu.« 

»Ne, ne! Lizika! Ti ne prihajaš iz grada!« je zaklicala mati s tresočim glasom. »Rotim Te, otrok, povej mi resnico.« 


»Mati!« je zaihtela Lizika in jo objela z obema rokama. »Ne bodi huda – ne smem povedati!«


»Kako, otrok! Mene, svoje matere nočeš ubogati? Ti me varaš?!« je vskliknila žalostno.


Uboga deklica se je bojevala sama s seboj. Stroga prepoved očetova na jedni strani, na drugi pa očitanje in solze materine – gotovo, mučenemu otroku ni bilo lahko, odločiti se. Jokajoča se je oklenila matere.


»Ah, Tvoj molk mi več pove, kot tisoč besedij«, je odgovorila mati. »Bila si pri svojem očetu.«


Z glasnim vsklikom je skočila deklica pokonci, njeno telo se je treslo razburjenja in njene modre, solzne oči so nekako čudno gledale na mater.


»Da, bila sem pri očetu!« je zaklicala skoro veselo. »On ni mrtev, mati! In tudi zločinec ni, kakor vedno trdi očim! Stric Jurij pravi, da je bil on po nedolžnem obsojen!« 


Bledo, suho obličje materino je po teh nekako kljubovalnih otrokovih besedah postalo še beldejše. Strmela je v deklico, nato povesila oči in se začela krčevito jokati.


»Nedolžen da je? – O, otrok! To ve samo Bog!« 


»Mati,« je zaklicala Lizika glasno. »Tega vendar ne moreš verjeti, da je oče morilec?« 


»Tiho, moj otrok, tiho! Kaj veš Ti o tem? O, Ti ne smeš več iti k očetu, kajti če on – Tvoj očim to zve, potem – «


Obmolknila je od strahu.


»Naj zve,« pravi Lizika pogumno. »Če me bo pretepal, pa uidem k očetu in ostanem pri njem.«


»O Bog, o Bog!« je vila žena z rokami. »Ali je prišlo tako daleč, da se moj lastni otrok obrne od mene?« 


»Ne, ne! Mati. Saj Te ljubim,« je ihtela Lizika. »Toda pustiti me moraš, da pojdem zopet k očetu.« 


»To ne sme biti. Oče naj pride sem, če te hoče videti.« 


»Domov oče noče. In jaz sem mu obljubila, da jutri zopet pridem.«


»Ti ne pojdeš, Lizika.«


»Mati,« je nato zaklicala deklica razburjena in stopla korak nazaj. »Zakaj ne?« 


»Ker – – Ti ne smeš. Pozneje Ti razložim, zakaj ne.« 


Bledo lice mlade deklice, v čije srcu se je sedaj izvršila grozna sprememba, je postalo mahoma trdo in odločno. Sedaj je morala voliti med očetom in materjo. Mati ni imela prav, tako si je mislila deklica, in tako se je tudi odločila.


»Mati, če mi nočeš sedaj takoj povedati, zakaj naj zapustim očeta in zakaj si Ti to storila, potem Te nočem nič več ubogati,« ji je trdo odgovorila.


»Ali mi hočeš kljubovati?« je vskliknila mati jezno. »Sedaj greš z menoj domov.« 


V tem trenotku, ko je prijela ihtečo deklico za roko, je stopil mlinar Konrad čez prag.


Njegov obraz je bil zarudel in on se je majal roke je imel v žepu in klobuk čisto nazaj pomanknjen; bil je pijan.


Ko je zagledal Liziko in njeno mater, se je posmehljivo nasmejal.

»Oho! Tu je razposajenka!« je tulil in se jima grozeče bližal.


»Ha, kje si bila?« je nadaljeval in stiskal pest. »Stavil bi, da prihaja od onega kaznjenca! Saj ej zopet tukaj! Bil je baje pri oskrbniku. Ta je tudi take vrste!«


Lizika se je prestrašena umikala pred njim. Njena mati jo je spustila in drzno stopila proti njemu.


»Pusti otroka na miru! Konrad!« je jezno zaklicala.


»Pojdi! Ti si zopet pijan!«


S kletvino je vrgel ženo na stran in se s pestmi zagnal na deklico.


Lizika ni bežala. Stisnila je zobe, in njene oči so gledale jezno in zaničevalno. V tem trenotku, ko je vzdignil roko, da bi jo udaril, je skočila mati zopet proti njemu in ga sunila nazaj.


»Drzni se, ti grdoba, pretepati mojega otroka!« je zavpila nanj. »Zadavim Te s svojimi rokami!«


Konrad jo je gledal nekaj časa osupel. Nato je pa še strašneje zbesnel.


Že je stegnil svoje roke, da bi jo zopet vrgel na stran, a v tem trenotku ga prime krepka roka za vrat in vrže v stran.


»Ti zver! Ali te ni sram, vzdigniti roko proti ženi in otroku?« je jezno zaklical oskrbnik Jurij.


S kletvino, neznansko besen se je vzdignil Konrad in se hotel vreči na oskrbnika. Toda njegova krepka postava in odločnost sta ga zadržali.


»Pridemo že še vkup!« je dejal škripaje z zobmi in jezen odšel.


Ne da bi ga smatral vrednega jedne besede, se je oskrbnik obrnil do njega. Tu je priletela Lizika k njemu in se oklenila njegove roke.


»Vzemite me s seboj, stric Jurij,« ga je prosila. »Tu ne morem več ostati.«


»Pojdi«, je dejal oskrbnik in jo prijel za roko. »Greva k očetu.« 


= 10. poglavje. =[uredi]

Pogubna zveza.


V gradu ratiborskem je bilo vse vznemirjeno.


Prišli so na sled velikanski tatvini. Grof je drugi dan po pogrebu zapazil, ko je hotel iz shrambe vzeti denar, da manjka velikanska svota.


To je bilo nekaj nenavadnega, kajti vse je bilo lepo zaklenjeno in nobenega znamenja ni bilo, ki bi kazalo na to, da je morebiti kdo siloma vdrl.


Izpraševali so sluge – seveda zastonj.


Kamila je vse to opazovala škodoželjno. Smatrala se je varno pred vsakim odkritjem. Kako naj bi vendar kdo sumil njo?


Razburjen je grof hodil po sobi gorindol. Poslal je v mesto služabnika, ki naj bi naznanil tatvino. Čakal je, da pride sodnijski uradik v grad in stvar preišče.


Tu stopi stara Dora z malim Ervinom v naročju v sobo.


Deček je jokaje stegnil svoje roke proti očetu in zaklical jokaje:


»Kje je mama? Jaz hočem k svoji dobri mamici!« 


»Gospod grof, ne morem pomiti otroka!« je ihtela stara Dora. »Vedno kliče revček svojo mamo. Ah, jaz si ne morem več pomagati!« 


»Moj ljubi, ubogi otrok!« je dejal grof žalostno in vzel otroka iz Dorinih rok ter ga pritisnil na svoje srce. »Bodite tiho, mama pride kmalu!«


»Ah! Mama je šla stran in ni vzela Ervina s seboj?« je ihtel otrok.


Položil je svojo glavico na očetovo ramo in se krčevito jokal.


Ta bolest njegovega ljubljenega otroka, ki niti slutil ni resnice, je trgala grofu srce. Sedaj ni mislil več na svoj denar, ki mu je bil ukraden; hotel je sedaj samo pomiriti to ubogo dete, ki ni imelo več svoje ljube mamice. Pritiskal je malega k sebi in ga poljubljal, dočim so mu solze žalosti napolnile oči.


In ljubeznivo ga je tolažil, kolikor je le mogel.


»Mama pride kmalu in Ti prinese nekaj lepega. Toda moraš biti priden in ne smeš jokati.«


Deček je slednjič zadržal solze. Pri misli, da bode zopet videl svojo mamico, je postal miren.


Med tem je prišla Kamila v sobo.


Obstala je pri vratih. Bilo je videti, kakor da jo gane ta prizor, kajti njen obraz je postal mil in sočuten.


Ko jo je grof zapazil, se je nenadoma izpremenil. Hitro, kakor bi se sramoval svojega ganutja, je dal otroka Dori nazaj in dejal:


»Pojdi zopet z Doro in se igraj z njo, Ervin!« 


Toda deček ni hotel.


»Pusti me, da ostanem pri Tebi, papa!« je prosil in stegnil ročice zopet proti njemu.


Tu je stopila Kamila hitro k njemu in ga vabila prijazno k sebi:


»Pridi k meni, Ervin!« ga je vabila. »Poglej, tudi jaz Ti dam bonbončkov in čokolade!« 


Grof se je nasmejal prijazno in pokimal Ervinu. Toda deček se je namrdnil in se boječe oklenil Dore.


»Nočem!« je dejal kljubovalno. »Ti nisi moja mama.« 


Kamila se mu je še vedno smehljala in ga vabila. Toda deček se je vedno bolj branil in stara Dora jo je jezno gledala in pritiskala otroka nase, kakor bi ga hotela obraniti pred njo.


»Pojdi, Ervin!« pravi slednjič trdo. »Papa sedaj nima časa.« 


Hitro se je obrnila in odšla z dečkom.


Kamila je starko jezno in grdo pogledala, nato pa je stopila k grofu, ki nemo in resno zre pred se.


»Žalostna sem, ker se mali Ervin vedno obrača proč«, je začela.


»To naj Te ne moti, Kamila«, je odgovoril grof raztresen, kakor da misli sedaj na nekaj druzega.


»Z vedno prijaznostjo ga bodeš kmalu pridobila zase.«


»Ljubezni in potrpežljivosti mi ne bode manjkalo!« je rekla hinavsko. »Toda bojim se, da bi mogla malega Ervina pridobiti zase, ker ga stara Dora vedno odvrača od mene.« 

Grof je nepotrpežljivo pokimal z glavo.


»Motiš se! Dora ima nek predsodek pred Tabo; če pa spozna, da misliš dobro z njo, Te bode ljubila.« 


»To tudi upam, kajti drugače bi morala zahtevati, da se Dora odpusti.« 


»To pa ne gre, Kamila; obljubil sem ji, da sme ostati pri Ervinu, kolikor časa se ji poljubi.« 


Kamila je jezno stisnila ustnice. Smatrala je za bolje, da sedaj o tem predmetu ne govori dalje.


»Slišala sem, da ste bili okradeni?« je pripomnila prežeče.


»Da in sicer za precejšnjo svoto!« je prikimal jezno grof.


»Ali tatu še niste na sledi?« je vpraševala naprej.


»Ne, meni je vse zagonetka!« je zaklical grof razburjen. »Omara je bila odklenjena bržkone z mojimi lastnimi ključi, ki se nahajajo v moji spalnici. Tat je moral biti skrajno predrzen in vrhutega poznati vse okolnosti!« 


»Ali je morebiti kdo izmed slug?« 


»Ne, ne! Ljudje so zvesti. – Toda – nekaj sumim«, je dejal grof nenadoma in pogledal Kamilo.


Ta se je prestrašila in boječe vprašala:


»No?« 


»Tujec, ki sem naletel nanj pri Tebi, ko sem prišel od pogreba – on in nihče drugi ni tat!« je zaklical grof razburjen. »On takrat bržkone ni zapustil gradu, ampak se skril in potem ponoči izvršil tatvino. Takoj hočem svoj sum naznaniti policiji, da bo zločinca zasledovala.« 


Kamila se je nekako čudno smehljala in se globoko oddahnila. Njena slaba vest ji je že rekla, da grof sumi njo. Da smatra njenega moža, Hugona Sutnerja, za tata, to jo je skoro veselilo. Da bi ga utegnili ujeti, to je ni skrbelo.


Ko se je nato vrnila v svojo sobo, se je zmagovalno smehljala. Toda naenkrat je postala resna.


Če bi Hugona Sutnerja prijeli in denar našli pri njem. Potem bi bil on tat? – In če bi se skliceval na njo? Kaj potem?


Zdelo se ji je, da ji od te strani preti grozna nesreča. Kako naj bi se je ognila.


Pred vsem je hotela uničiti pismo svojega soproga, da bi to ne moglo pričati zoper njo. Kje ga je neki skrila?


V pisalni mizi ga je zastonj iskala, tudi v oblekah, katere je nosila tisti dan, ni dobila usodepolnega pisma.


Smrtna groza jo popade.


»Moj Bog! Kje je pismo?« je vzdihovala na pol nora od strahu. »Ali ga je morebiti našla celo Pavla, sobarica?« 


Ta misel jo je grozno prestrašila. Bleda kot smrt je pozvonila.


Pavla je prišla takoj in se ji smehljaje približala.


»Ali si dobila kako pismo v tej sobi?« jo Kamila vpraša vznemirjena.


Pavla se je začudila in odgovorila nato kolikor mogoče nedolžno:


»Ne! Ali je milostna gospodična kako zgubila?« 


Kamilino obličje je postalo temno zardelo; zapazila je, kako se je sobarica nenadoma ustrašila, in to jo je potrdilo v njenem sumničenju.


»Da – in Ti ga imaš! Priznaj!« je žugaje vskliknila.


»Jaz – pri Bogu! Jaz ne vem za nobeno pismo«, se je branila Pavla kot razžaljena.


»Lažeš!« je sikala Kamila. »Daj ga sem!« 


Pri tem je zgrabila deklico in začela preiskovati njena oblačila.


»Jaz nisem tatica«, je rekla Pavla in se branila.


»Sedaj bodem preiskala Tvojo sobo!« pravi odločno. »Tam imaš pismo skrito!« 


Vlekla je deklico s sabo in tu pridno iskala; toda pisma ni našla.


Jeza in strah sta napravila Kamilo obupano. Z bledim obličjem se je vrgla na sobarico.


»Jaz Te zadavim, Ti sleparka!« je vpila in oklenila s svojimi rokami sobaričin vrat. »Ali mi hočeš pismo izročiti ali ne?«


»Umorite me!« je dejala deklica nenavadno mirno. »S tem ne bodete ničesar pridobili!« 


Kamili so omahnile roke.


»Imaš prav!« je mrmrala. »Brez Tebe pisma ne dobim. Koliko denarja hočeš, da mi izročiš pismo?« 


»In če bi mi dali milijon – jaz ne vem nič o njem.« 


»O, Ti si ga gotovo brala in veš, kako važna je njegova vsebina zame!« 


»Ponavljam, da sem nedolžna!« je zatrdila Pavla s takim glasom, da je Kamila začela dvomiti o njeni krivdi.


»Ali se motim?« je zaklicala brez uma. »Kdo bi ga pa našel razven Tebe? Noben drug ne pride v to sobo.« 


»Hm! Morebiti ima pismo stara Dora!« je pristavila Pavla čez nekaj časa.


»Dora?« je stokala Kamila prestrašena. »Potem sem izgubljena.« 


Kot uničena je padla na stol.


»Ali je pismo za Vas take vrednosti, milostna?« je vprašala Pavla lokavo.


»Ah, Pavla, vse je zavisno od tega, da dobim svoje pismo nazaj. Vse – celo moja prihodnjost!« je vskliknila Kamila obupana.


»Pomirite se, milostna!« jo je tolažila Pavla. »Če ima stara Dora pismo, Vam je pripravim nazaj!« 


»O, Pavla, ko bi to mogla, Te kneževsko obdarim«, je odgovorila Kamila z veselim obrazom.


»Poskusila bodem, milostna gospodična. Le zaupajte mi.«


»Upam, da me ne varaš, Pavla. Če mi boš zvesto služila in če mi boš vedno udana, ne bo Tvoja škoda. Ti me že sedaj lahko smatraš za grofico ratiborsko« je dejala Kamila prevzetno.


Sobarica se je priklonila ne posebno uljudno.


»O, ne dvomim, da postanete naslednica umrle grofice, gospica!« 


»Potem veš, da imam moč v rokah, da Te ali obdarim ali se pa tudi maščujem nad Tabo v slučaju, da me varaš in moje zaupanje zlorabljaš.« 


»Nato ne mislim. Če bi Vas hotela izdati, bi to že lahko storila!« 


»Kako meniš to?« je vskliknila Kamila vznemirjena in prestrašena pogledala sobarico.


»No, gospod grof pogreša veliko svoto denarja.« 


»In?« Kamiline oči so se satansko zasvetile.


»In jaz poznam tatu« – je rekla Pavla, dočim je Kamili drzno gledala v oči.


Prebledevši je ta skočila kvišku in trdo prijela deklico za rame.


»Ti torej zalezuješ!« je sikala med zobmi. »Varuj se! Če izdaš le jedno besedo, si izgubljena!« 


»Molčala bodem!«


Kamila se je borila z omedlevico. Tu je bila zanjo zopet nevarnost. Boječ se je vprašala sama sebe, koliko zamore prebrisana sobarica vedeti o tem, kar je ona ponoči delala. Tresla se je pri misli, da ji je ta morebiti sledila v gozd in jo tam poslušala, ko je govorila s svojim soprogom.


»Ali si se plazila za menoj? Govori! Jaz hočem vedeti, pri čem da sem s Tabo.« 


»Od mene se nimate nič bati!« je odgovorila Pavla ogibaje se. »Če le moža ne bodo prijeli, kateremu ste izročili denar!« 


»Toraj vendar!« je rekla Kamila škripaje z zobmi v svoji obnemogli jezi. »Ti si me zalezovala! Sedaj manjka še samo to, da zveš, kdo je oni mož.« 


Z brezmejnim, skrivnim strahom je gledala sobarici v smehljajoč obraz.


»Kako morem to vedeti? Jaz si samo mislim – «


»Kaj si misliš?« 


»Da oni tujec, ki je bil v gradu pri Vas, ni bil kak navaden vagabund.«


»Ha! Torej imaš vendar pismo! Kajti drugače bi ne mogla uganiti zveze!« 


»Povedala sem že, da to ni moj namen in da pisma nimam.« je odgovorila Pavla, ne da bi se zbala pred Kamilo, popolnoma mirno.


»Ali si mi sledila v gozd?« 


»Da!« 


»Ali si videla onega moža?« 


»Gotovo!« 


»In tudi slišala, kaj sem z njim govorila?«


»Ne vsega, kajti bila sem preveč oddaljena!« je odgovorila Pavla po kratkem obotavljanju.


»Toda veš vendar, kdo je oni mož?« 


»Ne!« 


»Ko bi Ti le mogla verjeti!« je rekla Kamila obupano. »Ti veš sedaj veliko skrivnost; toda ne smeš si misliti, da se Te kaj bojim. Jaz sem k vsemu pripravljena in se ne bodem pomišljala, Te spraviti na oni svet, ako mi Tvoje vedenje ne ugaja! Tudi bi se Ti ne posrečilo, grofovo zaupanje do mene omajati, kajti on bi ti sploh ne verjel. Upam, da Ti je sedaj dosti jasno vse!« 


»Da,« je prikimala Pavla. »Ne bodem tako neumna, da se mi je potem bati pred Vami. Održite torej žuganje le zase, milostna! Jaz sem pripravljena Vam priseči nato, da ne izdam ničesar!« 


»No, dobro! Zaupati Ti hočem,« je rekla Kamila. »In poskus Tvoje zvestobe in udanosti naj bo, da mi dobiš pismo nazaj.« 


»Če je le mogoče – gotovo! – Obžalujem, gospica, da ste me napačno sodili in menili, da sem jaz Vas okrala,« je rekla Pavla ponižno. »Če je kdo pismo vzel, potem je to bila samo stara Dora. Jaz bi bila srečna, če bi mi vse zaupali in bi Vam mogla v vsem služiti!« 


»Ali misliš to odkritosrčno?« jo je vprašala Kamila omahuje.


»Prisegam pri vsem, kar mi je sveto!« je potrdila sobarica.


»Dora?« je stokala Kamila v smrtnem strahu. »Da, da! Samo ona ima pismo! Toda zakaj moči? Zakaj me ne izda grofu in mu ne izroči pisma? Gotovo je, da dosedaj tega še ni storila – « 


»Morebiti nalašč čaka, da bi Vas spravila v strah in razburjenost,« je odgovorila smehljaje sobarica.


Kamila je prikimala in nekaj časa strmela pred se. »Govorila bodem z njo, ona mi mora izročiti pismo!« je nato odločno vskliknila.


»Le prepustite meni to stvar!« je hitro zaklicala sobarica. »Z grožnjami ali s silo ne dosežete pri njej nič. Samo z zvijačo zamoremo ono pismo dobiti od nje.« 


»Dobro torej,« je rekla Kamila. »Stori vse, kar moreš, Pavla. In sicer še danes! Vsaka izgubljena minuta me lahko pogubi.« 


»Takoj bodem začela iskati,« je odgovorila sobarica. »Najbolje bi bilo, ako bi stara Dora, ki me sovraži tako kot Vas, izginila od tukaj. Stara Vam bode vedno na poti!« 


Pri tem je željno pogledala Kamilo.


»Imaš prav, Pavla. Toda to ni mogoče, ker ji je grof obljubil, da sme ostati pri otroku kolikor hoče časa!« 


»O – bi se že dobilo sredstvo, starko vseeno spraviti s poti!« 


»Ne vem, kako!« je odgovorila Kamila.


»Vzemimo, da se malemu Ervinu pripeti kaka nesreča,« je odgovorila Pavla smehlajje. »Grof bode seveda vso odgovornost zvalil na Doro.«


Kamili so se svetile oči, dočim je gledala prebrisano sobarico, ne vede, ali naj jej zaupa svoje načrte, ali ne.


»Hm!« je rekla čez nekaj časa. »To nas lahko vara. Dora tako pazi na otroka, da se mu ne more kmalu kaj hudega zgoditi.« 


»No, slučajno bi se pa vendar kaj primerilo. Pri malih otrocih je to lahko mogoče. Lahko padejo v vodo, pod voz ali s stopnic tudi z okna – in tako naprej!« 


»Ti mi naštevaš celo vrsto takih možnostih!« se je rahlo nasmehljala Kamila. »Ti meniš seveda, da bi se kaj takega lahko zgodilo s pomočjo kakega druzega.« 


»Da, čisto prav, gospodiščna,« je potrdila Pavla.


Kamila je razburjena hodila po sobi. Pavla ji je pokazala, kako se lahko znebi Dore in otroka. Še se ji je nekaj upiralo proti temu. Ni bila tako pokvarjena, kot sobarica; toda tu se je šlo za njeno prihodnjost in zato se je kmalu premislila. Bogastvo in gospodstvo sta jo mikala – če bi se obotavljala odpraviti ovire, bi ji lahko spodletelo.


Ko bi Ervin ne bil otrok onega, ki ga je odkritosrčno ljubila, bi se prav nič ne pomišljala. Toda nekaj ljubezni, ki je gorela v srcu za njegovega očeta, je svetilo tudi na nedolžnega dečka.


Vedela je, da bo grof neizmerno žalosten, ako bi se Ervinu kaj hudega pripetilo, in zato je nekoliko pomišljala.


Pavla ni zapazila te razprtije v Kamilini duši, ker je menila, da ona grofa sploh ne ljubi. Sobarica je mislila, da ima to obotavljanje svoj izvor čisto drugje. Zato je menila, da se ji zdi njen načrt prenevaren.


Vsled tega je rekla:


»Gospodična, zakaj premišljujete? Jaz stavim glavo na to, da se bo vse srečno izteklo, če le hočete. Na ta način bi lahko ubili dve muhi z enim udarcem. Znebili bi se stare Dore in otroka, ki Vam je gotovo na poti!« 


Kamila je še vedno molčala. Slednje besede sobaričine so jo še bolj podžgale. Pavla je imela prav: Otrok mora s poti, če hoče ona uživati bogastvo in sreči nemoteno!


Nenadoma obstane in se vsede na stol. Njen sklep je dozorel.


»Ali smem računati nate brezpogojno, Pavla?« je vprašala


»Gotovo, jaz sem Vam udana z dušo in telesom!« 


»Dobro, potem premislive, kako bi se dalo to izvršiti; odlašati ne smemo!«


»Najbolje in najvarneje bi bilo, ako bi otrok – umrl!« je rekla Pavla kruto.


Kamila pa je zmajala odločno z glavo.


»Ne, ne!« je vskliknila, »umoriti ga nočem!« 


»No, saj Vam ni treba tega storiti!«


»Komu pa? Ali bi morebiti ti?« je razburjeno vprašala Kamila.


»Jaz? Ne! Toda nekaj bi Vam svetovala, milostna!« je šepetala Pavla.


»Vi veste, gozdarski pomočnik grofov, Ivan Fogel, je moj ženin. Njemu bi morali zaupati to stvar in mu prepustiti izvršitev naklepa.« 


»Ivan Fogel? Da, poznam ga, toda ali se mu lahko zaupa?« je zavrnila Kamila.


»Brez skrbi!« je zatrdila Pavla. »Vse bo storil, kar bom zahtevala. In on je zvest in molčeč.« 


»Torej govori z njim – toda previdno!« 


»Še danes zvečer pridem z njim vkup«, je rekla. »Že sedaj Vam lahko obljubim, da bo vse prevel.«


»Dobro! Jutri torej čakam poročila! In pred vsem, Pavla, ne pozabi na pismo!« jo je opomnila Kamila. »Če se vse posreči, obdarim Tebe in Tvojega ženina!«


= 11. poglavje. =[uredi]

Smrtna sovražnika.


Jokaje je bežala Lizika na strani oskrbnikovi pred svojim surovim očimom. Uboga deklica se je tresla strahu in večkrat pogledala nazaj, če ji morebiti ne sledi.


Hitro sta oba hitela proti gozdu, kamor sta prišla že proti večeru.


»Bodi mirna, Lizika!« jo je tolažil oskrbnik. »Saj ne pojdeš več nazaj v mlin. In očima se Ti ni treba bati: jaz in oče Te bodeva branila pred njim!« 


»Ah, moja mati!« je jokala Lizika. »Moja uboga mati! Če ji le ne bo naredil kaj hudega!« 


Oskrbnik je zmajal z ramami.


»Tega se ne bo upal!« je pomiril potem Liziko.


Kmalu sta zagledala gozdno kočo med drevjem. Pred vratmi je sedel mlinar, ki se je začuden vzdignil pri njihovem prihodu.


»Lizika? – Ti zopet prihajaš? In jokaš? Kaj se je zgodilo?« je vprašal v skrbeh in jo objel.


»Stric Jurij Ti bode povedal, oče!« je ihtela Lizika.


»Za božjo voljo, Jurij, menda se vendar ni pripetila kaka nesreča?« je vskliknil mlinar boječe proti oskrbniku.


Ta mu je podal roko in mu povedal, kaj se je zgodilo. Lizika je njegovo pripoved dopolnila s tem, da je povedala o pogovoru s svojo materjo.


Neznansko razburjen je poslušal mlinar. Grozna jeza ga je popadla proti povzročitelju njegove nesreče in škripaje z zobmi je dejal:


»Gorje mu, če se Te le še enkrat dotakne, otrok! O, v mlin bi šel, in ga kaznoval, kot zasluži.« 


»Ne stori neumnostij, prijatelj!« ga je miril oskrbnik. »Od sedaj naprej bo Konrad pustil Tvojega otroka na miru in tudi Tebi ne bo prišel na pot. Sicer pa pusti, naj se godi v mlinu, kar hoče! Tvoja žena se sedaj pokori zato, ker Te je z njim vred izdala!« je pristavil tiho, tako da Lizika ni razumela.


Mlinar je vzdihuje prikimal.


»Še umoril jo bo!« je mrmral boječe. Glasno pa je pristavil:


»Ali Vam ni sledil?«


»Ne verjamem!« je odgovoril Jurij. »In če bi se vendar upal priti semkaj, no, potem ga oba skupaj že odpraviva.«


Mlinarju so se pri teh besedah svetile oči sovraštva in njegov divji, goreč obraz je povedal več, ko sto besed.


»Toda kaj bo sedaj z mojim otrokom?« je začel čez nekoliko časa.


»Lizika ostane lahko pri meni«, je rekel oskrbnik.


»O, hvala Ti, prijatelj«, je dejal mlinar in mu stisnil roko. »Ti si mi odvalil kamen s srca, kajti Lizike bi tukaj ne mogel obdržati. Toda Konrad bo zahteval, da mu jo izročiš.« 


»Naj le pride!« pravi Jurij. »Jaz mu bom že pokazal!« Nato pa pristavi: »Po Liziki si mi poslal listek. Kaj mi imaš važnega povedati?« 


Mlinarjev obraz se je nekako oživil.


»Komaj bodeš verjel, kaj se je predsinočnjim prigodilo tu!« je odgovoril. »Gre se za Kamilo Rajhenštajnsko.« 


In začel je začudenemu prijatelju pripovedovati prizor med Kamilo in njenim soprogom.


»Ta grda ženska je torej grofa tako nesramno ogoljufala!« je sklenil.


»Izdaja se za gospodično Rajhenštajn, a je v resnici omožena. In brez dvoma je tudi grofu ukradla denar, katerega je dala svojemu soprogu, da bi molčal in je v njenih naklepih ne motil!« 


»Kača!« je vskliknil jezno. »Zločinka in lažnjivka najhujše vrste! Da, ljubi prijatelj, ona je ukradla denar, kajti tatvini so že prišli na sled. Nje seveda nihče niti ne sumi. Toda odkrili jo bodemo! Grof naj zve, kdo je ta ženska in kaj je vse zakrivila.« 


»Ali so že povprašal v kaznilnici?«


»Da, pisal sem ravnatelju!«


»No?« je vprašal mlinar.


»Še nisem dobil odgovora. Toda mislim, da pride jutri za gotovo. Potem imamo črno na belem. Oba greva potem h grofu in mu odkrijeva to sleparko! Toda ne smeva odlašati, kajti Bog ve, kaj še vse namerava. Jaz slutim nekaj hudega; Bog bodi zahvaljen, da si prišel Ti ob pravem času in vse odkril!« 


Tedaj sta skočila iz bližnjega grmovja dva lovka psa in začela lajati na one, ki so stali pred kočo.


Takoj nato je stopil izmed dreves mož v zeleni obleki in s puško na rami.


Poklical je pse nazaj in se začuden približal koči.


Imel je lep obraz, katerega je krasila črna brada, toda njegove obrazne poteze in male sive oči, zroče izpod čela, niso delala na človeka nič kaj prijetnega utiska.


»To je Ivan Fogel, gozdarski pomočnik!« je zašepetal oskrbnik mlinarju.


Ta ni poznal mladega moža, kajti bil je šele nekaj let v grofovi službi; toda pomočnik ga je menda poznal, kajti začuden se je ustavil pred njim in zaklical:


»Aj, poglej no, mlinar! Ste srečno prišli iz kaznilnice, he?«


Mlinarjev obraz je temno zardel. Predno pa je sploh odgovoril, je že oskrbnik dejal:


»Da, kakor vidite, Fogel, je prišel ta nesrečnik zopet iz ječe, kjer je toliko let sedel po nedolžnem. Zdi se, da Vam to ni posebno všeč!« 


Njegov glas je bil jezen in trd. Fogel ga je zaničljivo pogledal in dejal:


»Dober večer, gospod oskrbnik, Vas nisem zapazil!« 


Jurijevih besed pa ni hotel razumeti. Pogledal je le skozi odprta vrata v koči in se obrnil potem k mlinarju.


»Oho! Zdi se mi, da ste si izbrali to kočo za stanovanje?« 


»Ali me hočete iz nje pregnati?« je odgovoril mlinar. »Jaz slučajno nimam nobenega prostora, kjer bi lahko prenočeval!«


»Me nič ne briga, dragi!« je surovo zaklical Fogel. »Iz koče morate takoj ven! Ona ni postavljena za potepuhe!« 


Jezen je stopil mlinar tik pred njega in ga premeril od nog do glave.


»Ne žalite me!« je dejal.


Fogel je skočil takoj nazaj in prijel za puško.


»Oho! Pred takimi ljudmi, kot ste Vi, se mora varovati!« je zaklical zaničljivo.


»Fogel!« je dejal oskrbnik temno in žugaje. »Ta mož je moj prijatelj, razumete? In če ga še dalje žalite, imate opraviti z mano!« 


Zaničljivo se je Fogel nasmejal in dejal:


»Tako – tako?! Tega nisem vedel, da sta kaznjenec in oskrbnik prijatelja!« 


Mlinar se je hotel s svoji jezi vreči nanj. Toda Lizika ga je zadržala in rekla ihte:


»Oče! Za božjo voljo! Pusti ga, naj zabavlja! Saj ni res, da si zločinec!« 


Tudi oskrbnik je postal jezen.


»Pritožil se bom o Vas pri grofu«, je dejal zaničljivo.


»In sedaj se odstranite, Fogel, Vi ste grd človek!«


»Le pritožite se«, se je smejal Fogel. »Ne bode dosti pomagalo, kajti jaz imam prav. Koči rabim še danes ponoči in če se radovoljno ne umakne, ga bom s silo vrgel ven.«


»O, koče ne rabite, to vem dobro!« je dejal oskrbnik jezno. »In še enkrat Vam pravim: Pustite mlinarja na miru! On ostane v koči, na mojo odgovornost!«


»No ja. Oskrbnik odločuje,« ga je zavrnil Fogel. »Toda dvomim, da bi bil gospod grof s tem zadovoljen.«


»To je moja stvar,« je dejal Jurij in mu obrnil hrbet.


Ta je stisnil pest in oskrbnika jezno pogledal; toda ugovarjati se ni upal, ker je videl, da je brez moči.


Hotel je ravno oditi, ko je zapazil moža, ki je hitel skozi gozd. Bilo je že temno, tako da so ga spoznali šele takrat, ko je stal tik pred njimi. Bil je Konrad, Lizikin očim.


Ko ga je deklica zagledala, je prestrašena zbežala k očetu.


»Ha! Saj dobim vso družino skupaj!« je vpil Konrad vihteč kolec v roki. »Zločinca in njegovega otroka! Haha,« se je surovo smejal.


Le s trudom sta mogla Lizika in oskrbnik zadržati mlinarja, da se ni besno zakadil vanj.


Fogel je ostal in škodoželjno opazoval ta prizor. Za njega bi ne bilo večje zabave, kakor če bi se oba sovražnika začela pretepati in ruvati.


»Spravite se!« je žugal Jurij. »Ali Vam pa pokažemo pot. Kaj imate tu iskati?« 


»To bodete takoj videli!« je tulil Konrad in se kakor besen zagnal med nje. »Neubogljivko hočem imeti! Z menoj mora v mlin, kamor spada!« 


Tu se iztrga mlinar iz rok svojega prijatelja in hčere, iztrgal je kolec Konradu iz rok in ga sunil s tako močjo, da se je ta opotekel daleč nazaj.


»Ti ubogi slepar!« ga je zmerjal mlinar. »Predrzni se še enkrat iztegniti roko po mojem otroku, in pobijem Te, kakor steklega psa. Ti strahopetni morilec! Kdo drugi me je spravil v kaznilnico kot Ti. Da, ne jaz, ampak Ti si morilec! Toda zvalil si vso krivico name! Ti si mi ukradel čast in prostor, moje imetje in mojo ženo! Ah, poberi se! Beži! Ali me pa ne zadržuj dalje in pošlji svojo dušo tja, kamor spada, v pekel!«


Konrad se je tišal drevesa. V pijanosti je imel več poguma, kot sicer; zato se je hotel še enkrat vreči na mlinarja.


»Pazite se, mož!« je zaklical Fogel. »Mlinar je v stanu svojo grožnjo izpolniti!«


»Ha, ne bojim se ga!« je upil Konrad divje. »In skrbeti hočem zato, da pride zopet nazaj v kaznilnico, ta morilec!«


S temi besedami se je zopet približal protivniku. Tedaj pa stopi oskrbnik h Konradu.


»Proč, pijanec!« zavpije nanj in ga porine v stran. »Otroka ne dobite več v svojo pest.« 


»To bomo videli. Jaz se pritožim pri sodišču.«


»Deklica spada k nam v mlin, njen oče je zločinec, kaznjenec in kot tak nima nobene pravice do svojih otrok.«


»Potem si poiščite pravico! In da veste: deklico dobite pri meni. Le poskusite jo vzeti in okusili bodete še enkrat mojo pest. In sedaj se poberite!«


Oskrbnik je s temi besedami spustil Konrada in ostal pred njim z vzdignjeno pestjo. Konrad je bil besen od jeze, a se ni upal napasti močnejšega oskrbnika.


»To Vam še poplačam!« je zavpil in se obrnil.


»Le pojdi!« je vpil za njim mlinar. »Resnica bo kmalu prišla na dan. Svoje življenje stavim na to, da dokažem svojo nedolžnost, in Tebe morilca izročim rablju! In upam, da se to kmalu izvrši!«


Nehote se je Konrad ustavil in pogledal nazaj na moža, ki ga bo odslej preganjal kot kako zver. Takoj nato se je pa zaničljivo nasmejal in odšel.


»Mislim, oskrbnik, da ste si s tem nakopali sovražnika, ki ne bode tako hitro pozabil žalitve!« je dejal Fogel. »In tudi grofu ne bo všeč, da se mešate v to stvar.« 


»To je moja skrb!« je odgovoril oskrbnik kratko in osorno.


»Jaz vem, kaj je moja dolžnost!« 


»Napuh pride pred padcem!« je mrmral Fogel.


Vrgel je puško čez ramo, poklical pse in hitro odšel.


Šel je po poti proti gradu in stopil v park.


Ko se je tu približal med grmovjem skriti utici, mu je prišla ženska postava nasproti, ki je z veselim vsklikom zletela proti njemu.


»Vendar enkrat, Ivan! Danes prideš tako pozno! Že dolgo Te čakam!« mu je dejala očitaje.


Fogel je objel lepo in vitko deklico ter jo iskreno poljubil.


»Odpusti, ljubica!« je rekel. »Bil sem zadržan v gozdu!« 


In dočim sta roko v roki šla proti utici, ji je pravil o prizoru, ki ga je videl v gozdu.


»Ko bi le vedel, kako bi se mogel maščevati nad oskrbnikom!« je sklenil svojo pripoved. »Sovražim ga kot svojega najhujšega sovražnika!« 


»Ne bo Ti dolgo na poti, Ivan!« ga je tolažila Pavla. »Tudi gospodična ga ne mara in Ti veš, da sedaj ona gospodari v gradu, grof stori, kar ona hoče. Le miren bodi, oskrbnik bo kmalu izginil od tukaj! Toda pridi v utico, imam nekaj važnega govoriti s Tabo!« 


Radovedno ji je sledil. Pavla je vzela ključ iz žepa, odprla vrata in vstopila s svojim ljubljencem. Nato je vrata zopet zaprla in prižgala svečo. Fogel se je radovedno ogledoval v tem prostoru, kajti bil je prvič tukaj. Bil je začuden nad to lepo opremo, s katero je bila okrašena ta utica.


Ob stenah so stali mehki stoli, prevlečeni s svilo. Tla je pokrivala dragocena preproga. Tu so bila krasna zrcala in svileni zastori.


»Grom in strela!« je mrmral. »Tu notri je kaj lepo!« 


»Da!« se je smehljala Pavla, ozrši se površno naokoli. »To gnezdo je kaj pripravno za kak zaljubljen parček. Tu sta se sestajala vedno grof in gospodična!« 


»Aha,« se je zasmejal Fogel.


Pavla ga je lahko posadila na divan, porinila pred njega malo mizico in vzela iz omare steklenico rujnega vinca in dva kozarca ter jih napolnila.


»Veselo presenečeni se ni dosti branil in kmalu sta sedela dobrikajoč eden poleg druzega in pila močno vino.


»Ti si mi hotela nekaj povedati, Pavla!« jo je opomnil čez nekaj časa.


Pavla je prikimala in rekla:

»Da, le pazno me poslušaj, Ivan! Jaz imam skrivnost, ki nama obema pomaga do sreče in bogastva. Vem, da si molčeč in da me odkritosrčno ljubiš. Zato Ti hočem nekaj zaupati!« 


In povedala mu je, kako je zalezovala Kamilo.


»Vidiš, da imam to žensko, ki hoče tukaj postati gospa, popolnoma v svoji oblasti,« je nadaljevala. »Da, da, našla sem v njeni sobi pismo, ki je za njo tako usodepolno!« se je smehljala zmagovalno. »Sum sem odvrnila na staro Doro. Pismo seveda obdržim, kajti to je za naju jako važno. Kdo misliš, je bil oni, ki ji je pisal to pismo in zahteval toliko svoto denarja?« 


»Ne morem si misliti!« jo je zavrnil Ivan Fogel.


»Ali imaš tako malo pameti?« se je veselo smejala. »Jaz sem takoj, ko sem prebrala to pismo, vedela, da je to mož Kamile Rajhenštajn!« 


Fogel je strmč pogledoval svojo ljubico. Dalje mu je pripovedovala, kako ji je sledila v gozd in poslušala razgovor s Hugom Sutnerjem.


»Torej ona je gospa Sutner,« je sklenila Pavla. »In njen soprog mora biti velik lump. Bog ve, kako preteklost imata za sabo. On ji je prišel seveda zelo neprilično in ona upa zastonj, da se ga kedaj iznebi. Nekega dne bo zopet prišel! Haha! Če bi grof kaj slutil o tem! Midva seveda molčiva, Ivan, kajti iz tega lahko kujeva premoženje!« 


Fogel je molče prikimal, v znamenje, da se popolnoma strinja z njo.


»Sedaj pa prideva k glavni stvari,« je nadaljevala Pavla. »Nekdanja tovarišica stremi za tem, postati grofica ratiborska in grof nima nič proti temu. On je tako zaljubljen v njo, da jo gotovo vzame za ženo.« 


»Toda če je pa že omožena?« pravi Fogel zmajaje z glavo.


»Pa! To je čisto nič ne ovira, dokler grof ne ve zato. In ker tega od naju ne zve, postane ona v kratkem njegova žena!« 


»In če pride njen pravi soprog in – «


»Tega bo že potolažila z denarjem, tako da zopet izgine za nekaj časa.« 


»To je čudna stvar!« je rekel Fogel še vedno začuden. »Mislim, ta ženska bi bila tudi zločina zmožna, ako bi ji kaj neljubega prišlo na pot!« 


»Seveda je pripravljena, vse ovire spraviti s poti! In pri tem, Ivan, ji morava pomagati, seveda za dobro plačilo!« 


Željno čakaje ga je pogledala Pavla pri teh besedah.


»Ali ni to nevarno, Pavla?« je vprašal.


»Prav nič! Sedaj se gre samo zato, malega Ervina spraviti s poti.«


»On sicer ne ovira Kamile pri njenih načrtih, toda dokler je dedič živ, ne more ona biti popolna gospodinja, čez vse grofovo bogastvo!« 


»Ali hoče otroka umoriti?« je vprašal zdznivši se.


»To še ni določeno! Na vsak način pa mora izginiti za vedno!« 


»In midva naj pri tem pomagava?« 


»Da! Obljubila sem ji tudi Tvojo pomoč, kajti vedela sem, da boš to storil. Le poprimiva se tega, kajti le na ta način prideva do bogastva. Kajti prihodnjo grofico bomo imeli vedno v rokah!«


Željno je pogledovala ljubimca, ki je stisnil svojo glavo med roke in premišljeval.


Pavla mu je pa med tem dalje prigovarjala. Narisala mu je bodočnost v najlepših narvah, in njemu se je skoro vrtelo pred vabečimi podobami, ki jih je pričarala na dan.


»Ne Kamila, ampak midva bova potem tu gospodovala,« je rekla Pavla, »kajti ona bo najina sužnja, ki bo morala izpolniti vsako željo. Ali si zadovoljen, Ivan?« 


»Da,« je odločno prikimal. »Kajti če midva nočeva, bo dobila druge, ki bodo to izvršili!« 


»Gotovo!« je odgovorila Pavla, ga objela in strastno poljubila. »Sedaj vem, da me čez vse ljubiš, Ivan!« se mu je sladkala.


»O, jaz Te hočem napraviti srečno in bogati!«


= 12. poglavje. =[uredi]

Neprijeten obisk.


Kvišku mornarji, sidra vzdignite,


Krmilo pripravite, jadra razpnite.


Ljubica srečno, ne plakaj, dekle!


Jutri odplovem na širno morje!


S čistim glasom je prepeval to pesmico mornar, ki je ravno pripeljal s sosednjega otoka mladega moža semkaj na celino.


Bilo je jutro po dogodkih, katere smo opisali v poslednjem poglavju.


Mladi mož je stal na onem griču, v čegar notranjščini se je nahajala raka, v katero so pred nekaj dnevi pokopali grofico ratiborsko, Melanijo.


Žalostno je gledal mož na mirno morje, ki se je svetlikalo vsled solnčnih žarkov. Bil je to Sigmund, pogrešani brat grofice Melanije.


Do danes je ostal na otoku pri starem samotarju, ki ga je v vihrani noči rešil iz morskih valov.


»Goljufivo morje! Kako prijazno in mirno izgledaš danes!« je mrmral Sigmund.


»In ah, kako si premetavalo valove v oni strašni noči, ko bi bil kmalu utonil.«


Obrnil se je in pogledal po celini, po zelenih poljih in bližnjem gozdu. In tam v solnčnem svitu je stal grad Ratibor. Ah, tam je živela ona, za katero je sedaj žaloval: njegova nesrečna sestra! Tam sta bivala tudi mož in ženska, ki sta jo spravila v grob!


Solze so mu pridrle iz oči.


»Sedaj spiš tu, pod mojimi nogami, ljuba sestra!« je šepetal. »Ko bi mi bilo usojeno, le še enkrat Te videti in slišati Tvoj mili glas! Toda če Te še žive nisem mogel videti, Te hočem vsaj pozdraviti kot mrtvo! In nato obračunam s Tvojim brezvestnim soprogom!«


Šel je med razvalinami starega samostana na ozko pot, ki je peljala z gore dol. Kmalu je stal Sigmund pred uhodom v rako.


Mogočna, izbokana železna vrata so zapirala vhod. Nekako neprijetno je bilo tu.


Iskaje je pogledal Sigmund okoli. Nobenega človeka ni bilo blizu. Toda ob poti je stala mala hišica, kjer je prebival grobar. Za hišico je pa bilo vaško pokopališče.


Mladi mož je stopil tjakaj in našel grobarja – starega, sklonjenega možička – v izbi.


»Ali mi morete odpreti vrata v rako grofovske rodovine ratiborske?« je vprašal Sigmund kar naravnost.

Možiček ga je začuden pogledal.


»Ne gre, ljubi gospod!« ga zavrne. »Kaj pa hočete notri?« 


»Nekoliko pomoliti ob krsti svoje sestre, starček!« je odgovoril Sigmund kratko.


»Hm, hm!« je menil grobar in pogledoval lepo napravljenega tujca od nog do glave.


»Saj ste pred nekaj dnevi pokopali grofico Melanijo ratiborsko?« je nadaljeval Sigmund.


»O Bog! Da, gospod!« je zaklical starček in obrisal hitro solzo. »Uboga, dobra grofica je morala tako mlada umreti! Ah, gospod! To je žalostno in – «


»No, starček, grofica je moja sestra!« mu je rekel Sigmund. »Ali mi hočete opreti rako?« 


»Vsemogočni! – Vaša sestra?«


Starec je začuden odprl usta. Nato je stopil k steni in snel šop zarjavelih ključev. Poiskal je še staro svetilko in jo prižgal.


»Tako, ljubi gospod!« je rekel prijazno. »Pojdite – sledite mi!« 


Ta je šel za njim s težkim srcem po poti do onih vrat.


Starec jih je odklenil s tresočimi rokami in pustil vstopiti Sigmunda naprej v temen prostor. Nato mu je sledil in zaprl za seboj vrata.


Svetilka je razsvetljevala pot, po kateri sta hodila, in ki je nad skalami peljala daleč noter v sredino gore.


V začetku je bila pot ozka, toda ščasoma se je razširila in kmalu je bil Sigmund v temni dvorani.


Ob stenah je bilo vse polno dolbin v zid, s sten so viseli kapniki. Videlo se je na prvi hip, da ta raka ni bila umetno sezidana, ampak naravna.


V dolgi vrsti so stale krste in mnogo izmed njih je bilo zelo starih, tako da se napisi niso mogli več brati. Hitro in nepotrpežljivo je šel Sigmund naprej.


Tu zagleda na neki mramornati krsti ime Melanija.


»Ali je tam?« je vprašal grobarja in se približal.


»O ne! gospod!« mu je skoro boječe odgovoril starec. »Tam počiva grofica, ki je umrla skoro pred sto leti. Ah, gospod, ta je morala umreti grozne smrti, kajti bila je živa pokopana; bila je samo navidezno mrtva.« 


Sigmunda je kar mraz stresel pri teh besedah. Z grozo se je oziral na krsto one nesrečnice, dočim mu je starec pripovedoval njeno žalostno zgodovino. Nato sta šla naprej.


»Tu stoji krsta, gospod,« je rekel starec nenadoma in se ustavil. Sigmund je stopil bliže.


Stal je pred mramornato krsto, katere pokrov je bil sedaj trdno zaprt. Na nejm je bilo čitati ime »Melanija, grofica ratiborska roj. čemšeniška.«


Tu je torej počivala njegova sestra! Neizrečena bol je popadla njegovo srce. Vroče solze so mu lile iz očij in zgrudil se je pred mrzlo, nemo krsto na kolena in se krčevito jokal.


Dolgo časa je ostal tu notri, sam s starcem in svojo bolestjo – –


Ravno takrat pa je sprejel grof ratiborski v svojem gradu sodnijskega uradnika, ki naj bi našel tatu. Ni slutil, da je brat njegove uboge soproge tako blizu in da sedaj moli ob njeni krsti, saj ga je smatral kot vsi drugi za mrtvega.


Grof je uradniku popisal Hugona Sutnerja in ta mu je obljubil, poizvedovati po njem.


Potem ko ga je uradnik zapustil, je ostal grof nekoliko časa sam.


Nehote se je spomnil Melanije in nemirno je hodil po sobi gorindol.

Tu se odpro vrata in njegov sluga Robert vstopi prestrašen in naznani s tresočim glasom:


»Baron Sigmund čemšeniški!« 


Bilo je, kakor bi grofa zadel mrtvoud; bled ko smrt je šel počasi proti vratom, skozi katera je naznanjeni ravnokar vstopil.


Obstal je in jeza se je brala z njegovega obraza, dočim je gledal grofa ponosno in obenem s preziranjem.


»O, Bog,« je vskliknil grof prestrašen. » Vi ste Sigmund?« 


»Da, kakor vidite, gospod grof,« je odvrnil ta prisiljeno mirno in hladno. »Ali me poznate?« 


»Da, gotovo! Toda kako pridete sem? Moj Bog! nisem mislil Vas videti kedaj še živega, kajti že deset let smo Vas smatrali za – mrtvega!« 


»In Vam se ne zdi ravno prijetno, da se je sedaj izkazala govorica o moji srmti kot neosnovana,« ga je zavrnil Sigmund z bridkim nasmehom.


»Neprijetno?« je zaklical grof razžaljen. »Sigmund, kako morete kaj takega reči? Vesel sem, da Vas vidim zopet živega in zdravega!


Vaš nenadni prihod me je seveda, kakor si lahko mislite, zelo prestrašil.« 


Te zadnje srčno izgovorjene besede niso na Sigmunda uplivale čisto nič »Slaba vest!« si je mislil in ostal še vedno tak. Ko je grof prihitel k njemu, da bi mu podal roko, je ni hotel sprejeti.


»Gospod baron,« je dejal grof vidno razžaljen. »Ne razumem Vas! Ali morebiti e ne veste, v kakšni ozki zvezi da sva si?« 


»O, dobro, gospod grof. O žalostni usodi svoje sestre sem že slišal.« 


»Torej ste zvedeli o oni strašni ensreči, ki nas je v poslednjih dneh – «


»Pridem ravno od krste svoje ranjke sestre, gospod grof,« mu je pretrgal Sigmund razburjen besedo. »Gotovo, to je zelo žalostno, da dobim mater in sestro, na kateri sem v tujini vedno mislil, ob povratku v domovino v – grobu. Upam gospod grof, da ste v stanu mi pojasniti nenadno smrt moje sestre.«


Grof se je rudeč od jeze in ponosno sklonil pokonci.


»Gospod baron,« je odgovoril trdo, »razumem, da Vas je prevzela bolest in raditega Vam odpuščam Vaše čudno vedenje. Komu drugemu bi pokazal vrata.« 


Sigmund se je bridko in zaničljivo nasmejal.


»O, le delajte se razžaljenega, gospod grof. S tem me ne bodete ustrašili, niti premotili. Jaz sem že v teh par dneh zadosti zvedel, kako ste vi goljufali mojo sestro. Ali mi morete to zanikati, gospod grof?« 


Bled je povesil grof oči pred plamenečim Sigmundovim pogledom.


»To ni res!« je stokal. »Nalagali so Vas!« 


»Ne!« je zaklical Sigmund. »Če bi še dvomil, bi mi moral sedaj Vaš obraz povedati, da je to resnica! O, razkritje Vaše nezvestobe, nesramno izdajstvo je umorilo mojo ubogo sestro! Da, Bog ve, če vi in vaša ljubica nista skupno zakrivila njene smrti!«


»Gospod baron!« je vskliknil grof. »Vzemite to obdolžitev takoj nazaj!« 


»Ne prej, dokler mi ne dokažete, da je moja sestra umrla naravne smrti!« je odgovoril Sigmund trdo.


Grof se je siloma vzdrževal in le navidezno mirno odgovoril:


»To Vam dokaže lahko doktor Milner – zdravnik, ki jo je zdravil!« 


»Pa so uzroki smrti, katerih niti najboljši zdravnik ne zna določiti.« 


»Zadosti, gospod!« je vpil grof sedaj razburjen. »Razumem Vas popolnoma! Vi me hočete napraviti za morilca moje žene? Potem naznanite to državnemu pravdništvu. Morebiti je sodišče zadovoljno in ukrene preiskavo!« 


»To tudi upam.« 


»Storite, kar hočete! Zraven pa pomislite na svojo varnost! Vi ste zelo predzrni se prikazati v svojo domovino. Ni se še pozabilo, da ste pred dvanajstimi leti ubili v dvoboju plemenitaša grofa torgavskega!« 


»Ali me hočete strašiti, gospod grof? Ne trudite se! Če še ne veste, Vam povem, da je kralj zaukazal na priprošnjo našega poslanika v Ameriki, da se mi ne zgodi nič hudega!« 


»Dobro za Vas, če je tako! Toda njegov sin bo hotel maščevati svojega očeta.«


»Bojim se ga tako malo, kot nekoč njegovega sina.« 


»Gospod baron?« je rekel grof, »ali vzamete žalitve, ki ste mi jih vrgli v obraz, nazaj?«


»Ne!« je odgovoril Sigmund. »Jaz žalibože svoje sestre nisem mogel braniti, ko je bila še živa, bodem pa vsaj maščeval njeno čast po smrti! Vi ste ravnali z njo kot navaden slepar!«


Grof se je tresel jeze; stiskal je pesti in se hotel kar vreči na nasprotnika. Vendar se je vzdržal in zaklical žugajoč:


»Za to žalitev zahtevam od Vas zadoščenja! In sedaj – sedaj zapustite moj grad takoj! Slišali bodete že še o meni!« 


»Vaše zastopnike čakam v mestu, kjer bo moje stanovanje,« je odgovoril Sigmund hladno in se obrnil proti vratom. Ko jih je odprl, je skoro trčil skupaj s Kamilo, ki je hotela ravno vstopiti.


Prestrašena je odskočila.


Sigmund, ki je bil v prvem trenotku presenečen, je takoj slutil, kdo stoji pred njim in zato je srdito zaklical:


»Ah, to je ona nesramna ženska, ki je zakrivila vso nesrečo in pognala mojo sestro v smrt?« S temi besedami se ji je približal.


Ta je glasno kriknila in zletela proti grofu.


»Moj Bog! Gospod grof!« je stokala prestrašena. »Kdo je to!« 


»Norec!« je odgovoril ta jezno.


Nato je pozvonil in ko je stari Robert vstopil, mu je zaklical:


»Pokaži temu gospodu, kje pelje pot iz grada! Če bi se še kedaj prikazal, ga zavrnite s silo!«


Stari sluga je še bolj obledel in pogledoval sedaj grofa, sedaj Sigmunda. Slednjega je seveda poznal.


»Blagorodni gospod!« je jecljal zbegan.


Toda grof mu je urno pomigal, in starec, vajen pokoriti se, je obmolknil.


Sigmund ga je pogledal s pomilovanjem nato je zažugal grofu in Kamili:


»Duh moje umorjene sestre mi bode pomagal! Bojta se mojega maščevanja!« 


Odšel je hitro ven in počasi, pretresen po tem žalostnem prizoru, mu je sledil stari Robert.


S solzamiv očeh je gledal za odhajajočim Sigmundom.


V sobi sta še ostala Kamila in grof.


Slednji je še molče strmel proti vratom, ki so se za odhitelim ravnokar zaprla. Kamila g aje opazovala prestrašena in nemirna. Iz Sigmundovih besed je že sklepada, kdo da je bil in nestrpno je pričakovala, zvedeti od grofa njun razgovor.


Sigmundov prihod jo je zelo prestrašil.


Ko je grof še vedno molčal je stopila k njemu in mu položila svojo mehko, polno roko dobrikaje se okoli vratu.


»Ali je to res brat Vaše umrle soproge?« ga je vprašala.


»Da!« je ptordil grof razkračen. »Potem, ko ni dvanajst let nihče vedel o njem in so ga že smatrali za mrtvega, je sedaj nenadoma prišel in meni se zdi, da nama utegne postati zelo nevaren. Slišala si, česa naju dolži in kaj nama žuga!«


»Kaka neumnost!« je vskliknila Kamila pol prestrašeno, pol zaničevalno. »Kaj neki hoče? Ali sva morebiti umorila njegovo sestro?« 


»Ah, Kamila!« je vzdihnil grof. »Čisto brez krivde tudi midva nisva; moja vest me teži. Gotovo, živela bi ona še danes, ko bi oni večer ne prišla k utici in naju poslušala!« 


Kamila je prebledela, se zdrznila in v njenih očeh se je posvetil plamen gnjeva.


»Ali se kesate, gospod grof, da ste mi podarili svojo ljubezen? Ah, ali je bila to samo mimoidoča in hipna strast? O, če je tako, potem odidem še to uro! Potem hočem zbežati na miren kraj, kjer bom sama s svojo bolestjo in – «


»Tiho! Kamila!« je šepetal grof razburjen, dočim jo je iskreno potegnil k sebi in objel. »Kako moreš dvomiti o moji ljubezni? Saj Tebe tudi ne dolžim, Ti nisi kriva tega, kar se je pripetilo. Samo sebi morem očitati! Jaz bi moral bolj paziti nato, da bi ona ne zvedela ničesar!« 


»O, ali mislite, gospod grof, da bi jaz mogla dolgo prenašati tako življenje, kot je bilo prej? Ne, jaz bi znorela, ko bi morala Vašo ljubezen deliti s soprogo! Da, to mi je prepovedovala moja ženska čast. Enkrat je moralo to nastopiti in Vaša soproga je morala spoznati, kaj se godi okoli nje.« 


Grof je prikimal in zamahnil z roko.


»Ne govoriva o tem, Kamila,« je mrmral. »Imaš čisto prav, jaz si nimam ničesar očitati. – Ta mladenič, brat moje soproge me je hudo razžalil in jaz sem ga pozval.« 


»Za božjo voljo!« je zaklicala Kamila prestrašena. »Dvoboj imate z njim? O, Herbert, prosim Vas, ne storite tega! – Bojim se za Vaše življenje – ne storite tega – zaradi mene ne!« 


Grof Herbert jo je otožen poljubil in zmajal z glavo.


»Pomiri se, ljubica,« je dejal odločno. »Mora tako biti, moja čast zahteva to.«


»Ah, in če Vas ubije, Herbert?« je zavpila obupana.


Grof je nemo zmajal z ramami.


»Herbert! – Pomislite na svojega otroka!« ga je opominjala Kamila.


Grof se je neprijetno zdrznil.


»Ne morem drugače, Kamila,« jo je zavrnil žalostno in obenem odločno. »Če bi padel in zapustil Ervina ko siroto, mu bodi Ti ljubeča mati,« je nadaljeval s tresočim glasom. »Za vsak slučaj bom ukrenil potrebno in poskrbel za prihodnjost svojega otroka in Tvojo!« 


= 13. poglavje. =[uredi]

Usodepolno posvetovanje.


Uro pozneje se je Kamila zopet podala v svojo sobo.


V njeni navzočnosti je grof ravnokar napisal oporoko, s katero je bila lahko zadovoljna. Grof je razpolagal s premoženjem svoje žene in svojega otroka, ne da bi pomislil na to, da mu zamore Sigmund odvzeti vse, izvzemši prav malega ostanka.


Tudi Kamila ni mislila na to. Smatrala se je sedaj za popolnoma varno. Če bi grof v dvoboju padel, je bila ona grofica ratiborska.


Toda njegove smrti si ni želela; saj ga je ljubila, seveda po svojem načinu. Še bolj kot njega pa je ljubila bogastvo. In če bi ji grof bogastva ne mogel ponuditi, bi se še ne zmenila zanj.


In ker se je bala, da bi ji mogel mali Ervin odvzeti del očetovega premoženja in ljubezni, je sklenila nedolžnega otroka odstraniti. Sedaj ravno se je hotela posvetovati s Pavlo in njenim ljubčekom Foglom, v svoji sobi. Sobarica ji je že povedala, da je on z vsem zadovoljen.


Ko je Kamila prišla mimo sobe, kjer je stanovala sta Dora, je našla vrata odprta.


Takoj se je spomnila na usodepolno pismo, katerega še ni dobila. Pavla je sum odvrnila na staro Doro in Kamila ni dvomila, da ima ona pismo.


Previdno se je ogledala na vse strani in hitro zmuznila v sobo stare Dore. Hotela je iskati, morebiti se ji posreči, dobiti pismo.


Hitro je začela premetavati stvari v sobi. Vse je razmetala, kar je Dora v svoji redoljubnosti lepo zložila po omarah – zastonj! Pisma ni našla.


Jezna je hotela ravno zapustiti sobo, ko ji skozi odprta vrata stopi nasproti stara Dora.


V prvem trenotku sta bili obe presenečeni.


Nato se je Dora prva streznila. Videla je, kako je v njeni sobi vse razmetano in jezno je zaklicala:


»Kaj naj to pomeni, gospodična? Kako pridete do tega, udreti skrivoma v mojo sobo in mi vse razmetati? Kaj hočete tukaj?« 


Kamila je hitro prišla k sebi. Trdi, žugajoči glas jo je razjezil.


»Malo več uljudnosti, Dora!« je sikala. »Sedaj sem jaz Vaša gospa! Ne pozabite tega, drugače Vas brez usmiljenja zapodim iz grada!« 


»Vi?« se je zaničljivo nasmejala starka. »No, to bi rada videla! Vi seveda bi zaslužili, da se Vas požene iz grada. Da, še kaj druzega bi zaslužili za našo revno gospo! – O, le glejte me, kakor hočete, ne bojim se Vas! – In sedaj se kar najhitreje izgubite iz moje sobe – in me zatožite pri grofu, ne storim si nič iz tega!« 


»Ha! – Vi predznica, za to žalitev se bodete še pokorili!« je dejala Kamila škripaje z zobmi in tresoča se same jeze. »Proč morate od tu, zapomnite to, jaz bom že dosegla svoje. In če imate tudi pismo in ga še tako skrivate, morate mi ga izročiti. Da, ravno prav pridete – pokažite, če ga imate v žepih – «


In kakor besna se je zagnala na starko.


»O Bog!« je zavpila ta prestrašena. »Ali ste znoreli – kaj hočete od mene?«


»Pismo, katero ste mi ukradli,« je pihala Kamila in zagrabila Doro.


»Pismo? – Spustite me –ne vem o nobenem pismu. – «


S temi besedami jo je sunila krepko nazaj. V tem trenotku se je pokazal na koncu hodnika sluga, ki ga je privabil vrišč.


Škripaje z zobmi je odstopila Kamila. »Se že pomeniva.« je sikala in hitro odšla.


»Vrag naj Te vzame, Ti hinavka,« je mrmrala Dora jezno in trdno zaloputnila vrata svoje sobe.


Pogledala je okoli sebe in zmajevala neverjetno z glavo.


»Kaj neki je tu iskala? – Pismo? In jaz naj bi ji ga vzela? O ta kača? Saj ej tu ravno tako, kot bi bil notri sam Bognasvaruj! – O, kako se je zakadila vame! – No – le še enkrat naj pride! To naj si le še enkrat upa!« 


Z rudečim obrazom in solzami jeze v očeh je stala sredi sobe. Naenkrat se je njena jeza izpremenila v bolest in žalost in začela je bridko ihteti:


»O Bog! Trideset let in še dalj sem zvesto služila. Svojo dobro, ljubo grofico sem nosila na rokah in ona me je častila – kot svojo mater. Ah! In sedaj pride ta grda ženska – ta kača – in me hoče zapoditi? Mene – staro Doro? – O Bog! Ko bi ne bil mali Ervin, gotovo ne ostanem tukaj! Toda od otroka, od njenega otroka me ne bo spravil nihče. O, kaj je že vse povzročila ta ženska. In kaj še bo? – Usmiljeni Bog! jaz se bojim za otroka!« 


Obupana je starka padla na kolena, sklonila glavo in molila:


»O Bog! Varuj Ti malega, ubogega otroka!« 


Stari Dori je bilo tako težko pri srcu. Bilo ji je, kakor bi s smrtjo njene grofice Melanije izginila vsa sreča in vse lepo in videla je s strahom, kako se zbirajo črni oblaki okoli malega Ervina. . .


Čez nekaj časa je nekdo lahno potrkal na vrata. Hitro se je vzdignila, obrisala solze in odprla.


Stari Robert je stal pred njo. Vstopil je in ji pripovedoval o Sigmundovem prihodu in njegovem prepiru z grofom.


»Pazite, Dora,« je sklenil kakor prorokujoče, »prišla bo strašna nesreča.« – –


Medtem je Kamila prišla v sobo.


Razkačena si je prisegla, da mora Doro spraviti od tod. Morala je proč – morebiti na način, ki ga ji je svetovala Pavla.


Najprej je moral izginiti otrok, in vse drugo bi prišlo samo.


»Toda pisma starka vendar nima,« je mrmrala. »Njeno začudenje in razburjenje je bilo čisto naravno in če bi bilo pismo v njenih rokah, bi gotovo pripoznala, že raditega, da bi me dražila in zaničevala. Tudi bi grof že vedel o tem. Ne, Dora ga nima. Ali Pavla – – «


Nemo je zrla pred se.


»Da, sedaj vem za gotovo, da ima ona pismo. Kako bi ji ga zopet odvzela? O, ta kača! S silo ne opravim proti njej nič, drugače me izda. In tudi jo rabim za svoje načrte. Toda pisma ne bode izročila radovoljno, a imeti ga moram na vsak način. Moram poskusiti z zvijačo. Za sedaj sem lahko brez skrbi, kajti Pavla bo molčala.« 


Čez nekaj časa je vstopila sobarica.


On je tukaj, milostna,« je naznanila tiho.


»Kdo? – Ivan Fogel?« 


»Da.« 


»Pripelji ga noter!« 


»Ali bi ne bilo bolje, da bi ga ne sprejeli v svoji sobi?« je rekla sobarica. »Lahko bi kdo zapazil in povedal grofu. In kdo ve, kako bi on kaj mislil o tem, ako bi zvedel, da ste v svoji sobi sprejeli njegovega gozdarskega pomočnika?« 


»Res – ti si zelo previdna in zvita!« je odgovorila Kamila. »Toda prav imaš, Pavla! A kje bi se pa posvetovali?« 


»V moji sobi. Moj ženin me že čaka.«


»Pojdive takoj tja!« pravi Kamila.


Ko je s Pavlo vstopila v sobo, je vstal Fogel in se priklonil pred sedanjo gospo grada ratiborskega.


Kamila se je vsedla in tudi njemu namignila.


»Gotovo veste, zakaj hočem govoriti z Vami, Fogel,« je začela razgovor.


»Da, milostna,« je odgovoril pomočnik. »In Pavla Vam je bržkone povedala, da sem z Vašim naklepom zadovoljen.«


»Prav! Povejte mi torej, ali bodete izvršili vse to, kar Vam naročim. In dalje, da bodete strogo molčali o tem za vedno.« 


»In če rečem , da', milostna – kako plačilo prejmeva jaz in Pavla?« 


»Storila vaju bodem bogata, kakor si le moreta želeti.« 


»Hm,« je menil Fogel zvito se smehljaje. »Določimo rajši gotovo svoto. Vse premoženje grofovo je vredno najmanj štiri milijone. Če vzamemo od tega četrti del, mislim da ni preveč. Seveda nam bodete to izplačevali šele po poroki z grofom in še tedaj samo v obrokih.« 


Kamila je nagrbančila čelo. Ta zahteva se ji zdela naravnost nesramna.


»To je preveč,« je dejala kratko. »Toliko čistega denarja ne bomnikoli več imela, kakor Vi zahtevate.«


»O, lahko! Vi bi lahko imeli stotisočake, če bi začeli prodajati!« 


»Ne, kolikor časa grof živi, na to ni misliti!« 


»O, jaz vem, kako bi se dalo to narediti!«


Kamila se je odločno branila.


»Počakati morate grofove smrti!« je dejala.


Fogel se zaničljivo zasmeje.


»In če grof preživi nas vse, kaj potem? Ne, ne! To ne gre!« 


Dolgo so se prepirali, dokler ni Kamila privolila v vse.


Nato so se tiho pomenkovali vsi trije in h koncu je pripomnila Kamila pomočniku:


»Torej te dni se mora to izvršiti, Fogel!« 


Ta je prikimal.


»Le zanesite se name in na Pavlo!« 


»Še nekaj!« pravi Kamila. »Grof ima te dni dvoboj. Brat umrle soproge je nenadoma prišel in z njim se bode bil!« 


Oba sta začudeno pogledala. Gotovo še nista o tem nič vedela.


»Če bi grof padel, potem z našim načrtom lahko počakamo ali ga pa izpremenimo,« je nadaljevala Kamila.


»Toda potem bi morali zapustiti grad in potem je vse izgubljeno!« je zaklical Fogel. »Grofičin brat bi prišel sem in vzel otroka v svoje varstvo!« 


»Da se to ne zgodi, je že poskrbljeno!« ga je zavrnila Kamila. »Grof je napravil danes oporoko, po kateri je grad in precejšnji del premoženja moj, dokelr ne postane otrok polnoleten. Če pa prej umrje, je vse moje!« 


Zmagovalno ju je pogledala in ta dva sta bila s tem zadovoljna.


»Torej vidita, da niti vidva, niti jaz nimam ničesar izgubiti!«


»Da, midva sva pomirjena,« pravi Pavla. »Da, želeti bi bilo celo, da bi grof v dvoboju padel!« 


Kamila je odmajala z glavo.


»Zakaj? Jaz tega ne želim!«


»No, jaz sem Vam za vsaj slučaj na razpolago!« je rekel Fogel. »Samo pomigniti Vam je treba, gospodična, in pripravljen sem!« 


Kamila je že med pogovorom zapazila, kako jo je mladi mož občudoval. Njena lepota ni ostala brez upliva nanj. In ta pomočnik je bil, kakor je zapazila s svojo žensko bistroumnostjo, vanjo ves zamanknjen, tako da je mogel to komaj skrivati.


Tudi Pavla je to zapazila in postala je ljubosumna. Temno je gledala svojega ljubimca. Kamilo je pa veselila njena jeza. Ni mislila na to, da bi na Fogla bila radi tega jezna. Hotela ga je namreč še bolj spodbuditi v njegovi strasti in ga tako narediti za svojega sužnja. Morebiti bi se ji posrečilo, z njegovo pomočjo dobiti od Pavle pismo.


Ko je bila zopet sama v svoji sobi, se je zadovoljn smehljala pred se. Če se bi naklep posrečil, potem so bili dnevi malega Ervina šteti.


= 14. poglavje. =[uredi]

Doktor Milnerjeva skrivnost.


»Kaj ima neki zdravnik v tej sobi? Zakaj ne smem več notri? Štiri dni ima že vrata zaklenjena! Ali se to spodobi, meni njegov stari služabnici nasproti!« 


Tako je mrmrala stara, močna ženska jezno, dočim je šla po stopnjicah gori proti onim vratom.


»Zvedeti moram, kaj ima v tej sobi!« je nadaljevala svoj samogovor. »Gotovo je kaka skrivnost in nihče ne sme vedeti o tem! Toda jaz bom že zvedela! Tako nezaupanje napram meni! Kakor bi kedaj dala povod k temu! Njegova lastna mati bi mu boljše ne gospodinjila. In sedaj zapira pred menoj vrata!? In to naj me ne razžali?« 


Pri zadnjih besedah je prišla do vrat.


Poskušla jih je odpreti, a se niso dala.


»Tu – še zmeraj so zaprta, saj sem vedela!« je mrmrala majave z glavo. Izvlekla je nekoliko ključev iz žepa in jih poskupala.


»Menda vendar ni greh, če hočem zoper njegovo voljo – hm! Ta ni pravi! Saj imam vendar pravico, iti po vseh njegovih sobah! – Ah, noben ključ ne odpre! In pravega ima v žepu!« 


Jezna je vtaknila ključe zopet k sebi. Nato je položila uho na vrata in prisluškovala.


»Nič ni slišati! Vse je tiho kot grobu!« je šepetala.


Nato se je pripognila in poskušala pogledati skozi ključavnico.


Toda zdelo se je, kakor bi bila luknjica zamašena, kajti nič se ni videlo.


V tem trenotku je nekdo pozvonil pri glavnih vratih in žena se je prestrašena sklonila pokonci.


»Za božjo voljo! Sedaj se je vrnil doktor domov!« je dejala prestrašena.


Hitro je šla po stopnjicah, da bi prišla do stopnjic, ko je doktor Milner stal pred njo. Nesel je v roki zavitek in bržkone se hotel podati v ono skrivnosti polno sobo.


Ko je zapazil ženico, se je skoro prestrašil, a kmalu se mu je nagrbančilo čelo.


»Kaj iščete tu gori, Micka?« je trdo vprašal.


Tako jo doktor, ki je bil sicer sama dobrota, ni še nikoli nagovoril.


In takoj nato je postal jezen.


»Gospod doktor!« je zaklicala razžaljena. »Vedno sem za Vas skrbela kot vaša lastna mati in še nikoli Vam nisem dala povoda, da bi bili nezadovoljni z menoj. In sedaj – sedaj zapirate vrata pred mano in me vprašujete, kakor bi me hoteli požreti: kaj iščeš tukaj?! Tega nisem zaslužila!« se je začela jokati in si brisati oči s predpasnikom. »Ne! In tega si tudi ne pustim dalje dopasti, gospod doktor!« je rekla odločno.


»Vi ste dobra ženska, Marija,« jo je tolažil zdravnik. »In tudi pritožiti se nimam nič čez Vas. Vem, v srcu mi želite le dobro.« 


»Ni res, gospod doktor, da sem Vam to vedno želela?« je veselo vskliknila.


»Ne smete biti zato razžaljena, ker imam nekaj dni sem vrata zaprta,« je nadaljeval doktor Milner. »Saj tega nisem storil iz nezaupanja.« 


»Toda zaradi tega mi sedaj ravno tako lahko zaupate ključ, kot prej. Tako se delate, kakor bi bila za vratmi Bog ve kaka skrivnost!«


»Mislite si, kar si hočete, Marija,« je odgovoril zdravnik. »Vrata ostanejo zaprta!«


»Toda soba mora biti pospravljena in pometena!« je vskliknila obupno. »Gospod doktor! To vendar ne gre, da bi bilo notri vse umazano! Vsaj enkrat na teden mi morate že dovoliti – «


»Le pustite, Marija,« ji je pretrgal doktor besedo. »Saj imate vse pritličje pod svojo oblastjo. Tu lahko delate, kar se Vam poljubi.« 


»Torej res ne smem tu notri, gospod doktor?«


»Ne, Marija, sedaj za enkrat ne!«


»No, potem tu ni vse v redu, gospod doktor!« je rekla razburjena. »Če še vedeti ne smem, kaj tu notri počenjate cele dneve in noči – no, potem gotovo ni nič dobrega! Toda mene to ne briga dalje – Bog varuj! Gospod doktor lahko dela, kar hoče, jaz seveda moram molčati! Seveda!«


Nato je hitro odšla po stopnicah.


Zdravnik se je smehljal in gledal za njo, dokler ni izginila. Kmalu nato je slišal, kako je v kuhinji ropotala s piskri in drugo posodo.


Stopil je nato naprej do onih vrat. S ključem, ki ga je nosil s sabo, jih je odprl in stopil v sobo. Nato je vrata zopet zaprl – –


Dolgo časa je preteklo in še ni hotel zapustiti te sobe.


Stara in razžaljena njegova oskrbnica pa je med tem letala po sobah in stenam tolažila svoje gorje.


Niti na um ji ni prišlo, da bi se sedaj splazila gori do vrat in poslušala. O ne! To je seveda storila, kadar zdravnika ni bilo doma, a sedaj ne.


V oni noči, potem ko so pokopali grofico, se je to začelo. Da, ono noč ni bil doma, kar se drugače ni nikdar pripetilo, razven če ga niso poklicali h kakemu bolniku. In skrbi se ni upala zatisniti očesa. Slednjič, proti jutru so se odprla vrata. Hitro je vstala s postelje, da bi videla, če je zdravnik že prišel domov. Slišala je, kako je počasi in s trdnim korakom šel po stopnicah. »Kaj neki hoče tu gori?« si je mislila. Ko je stopila v vežo, je bil zdravnik že v sobi.


Zelo začudena in obenem nemirna je hitela gori in našla vrata od znotraj zaprta.


Na njeno klicanje ji je odgovoril zdravnik, naj gre le v posteljo, da kmalu pride.


S tem se je morala zadovoljiti.


Zjutraj, ko je ves bled in razburjen prišel k njej, ji je rekel, da je bil pri neki bolnici. Kaj je pa delal v sobi, o tem ni črhnil besedice.


Od tedaj so bila vrata vedno zaprta in skoro vedno je bil zdravnik v tej sobi.


Hiša, kjer je stanoval doktor Milner, je ležala ob cesti izven mesta. Bila je majhna in razven pritličja je bila samo ena soba v prvem nadstropju. In to je bila soba, kjer je bila ona skrivnost, katero bi bila Marija tako rada izvedela.


Še je bil zdravnik v oni sobi, ko je oskrbnico prebudil iz njenih premišljevanj zvonec.


Hitela je k vratom in odprla. Mlad, elegantno oblečen gospod je vstopil, ki jo je prijazno in uljudno pozdravil.


»Ali je gospod doktor Milner doma?« je vprašal.


Marija je tujca, o katerem je mislila, da je kak bolnik prijazno pogledovala. Ni ga poznala. Nekaj časa se je obotavljala odgovoriti, ker ji je naročil zdravnik, da sedaj ne sprejme nikogar.


»Doma je pač,« je odgovorila, »a ne vem, če morete z njim govoriti?« 


»Prosim, dajte mu mojo karto in on bo gotovo to storil.« 


Dal ji je svojo karto, na kateri je brala ime: Sigmund baron čemšeniški.


Nehote se je poklonila in povabila gospoda, naj stopi v sobo. –


Sigmund ji je sledil v zdravnikovo sprejemnico.


Nato je šla tiho proti vratom sobe v prvem nadstropju.


Saj sedaj je imela izgovor, zakaj je prišla gor. Tako je mislila in zopet začela kukati skozi ključavnico, toda ničesar ni niti videla, niti slišala. Zdravnik je bil zelo previden.


Nekaj časa je stala mirno. Ali morebiti zdravnik ni več v sobi? Ne, to ni mogoče, sicer bi ga morali slišati, ko je šel iz nje.


Odločno je potrkala na vrata in obenem pritisnila na kljuko. Toda upanje, da bodo vrata odpta, jo je varalo.


Koraki so se bližali vratom in doktor Milner je vprašal jezno:


»Kaj je?« 


»Nek gospod je tukaj, ki bi nujno rad govoril z Vami,« mu odgovori.


»Odpusti ga! Saj veste, da ne govorim sedaj z nikomur!« 


»Toda gospod mi je dal svojo posetnico. Rekel je, da bodete gotovo govorili z njim.« 


Nekaj časa je vladal molk, zdravnik je premišljeval.


»Kako se pa piše?« je vprašal nato.


Marija je vzela vizitko in brala glasno:


»Sigmund baron Čemšeniški.«


Zdravnik je zopet začuden vskliknil:


»Kako ste rekli?« 


Ona ponovi ime počasi in razločno.


»Pojdite doli in prosite gospoda, naj počaka. Pridem takoj!« 


»Aha! Pozna ga!« je mrmrala oskrbnica in šla dol, da bi Sigmundu povedala, naj malo počaka.


Čez kakih deset minut je vstopil doktor Milner bled in razburjen v sprejemnico.


Strme je ogledoval obiskovalca in ni mogel čisto prikriti svoje razburjenosti.


»Saj po imenu me gotovo poznate, gospod doktor?« pravi Sigmund s poklonom.


»Da, gospod baron,« je odgovoril zdravnik hripavo. »Vem, da ste brat Melanije ratiborske. Nisem še imel časti, Vas osebno poznati; kajti odpotovali ste pred davnim časom v Ameriko. Govorilo se je celo, da ste tam umrli.« 


»Vem, gospod doktor,« je prikimal Sigmund resno. »Pred nekaj dnevi sem prišel v domovino. Prvo, kar sem zvedel, je bila smrt moje matere in sestre.« 


»Da, da,« je mrmral zdravnik.


Sigmund ga je začuden pogledal. Zdravnik se mu je zdel grozno raztresen.


»Nočem Vas nadlegovati s popisovanjem svoje bolesti,« je nadaljeval Sigmund po kratkem odmoru. »Nisem mogel verjeti, da mi je umrla sestra. Šele, ko sem prišel v rako in stal ob njeni krsti, tedaj – «


»Bili ste v raki?« je zaklical zdravnik razburjen.


»Da, že prej sem zvedel, kako nesrečna je bila moja sestra v zakonu grofom. No, gospod doktor, Vam kot hišnemu zdravniku v gradu ratiborskem bodo gotovo znane ondotne razmere. Sedaj bi se usmelil, Vam povedati vzrok svojega prihoda.« 


»Prosim, gospod baron,« je rekel zdravnik s tresočim glasom.


Sigmund je začuden gledal zdravnika, ki se je tako čudno vedel.


»Gotovo Vam je slabo, gospod doktor,« je rekel skrbno. »V tem slučaju se poslovim in se oglasim jutri.«


»O, le ostanite!« je zaklical hitro. »Meni je čisto dobro! Veselilo bi me, če bi Vam mogel s čim postreči, gospod baron. Ali ste bili že pri grofu?« 


»Da – včeraj, gospod doktor!« 


»Ah! In kako Vas je sprejel?« ga je vprašal zdravnik napeto.


»Rekel sem mu, da je on s svojo ljubico umoril mojo ubogo sestro!«


»Resnica! Tako je tudi bilo!« je mrmral zdravnik pred se.


»Gospod doktor! Jaz nekaj groznega sumim!« je vskliknil razburjen in stopil tik k zdravniku. »Vi edini mi morete to pojasniti, kajti Vi ste zdravili mojo sestro za časa njene kratke bolezni.« 


»Bolezni? Saj niti bolna ni bila, kolikor jaz vem. Ko sem bil poklican, je bila že – mrtva!« je hitro odgovoril zdravnik.


»In vsled česa je umrla?« je vprašal Sigmund. »Morebiti vsled zastrupljenja?«


Doktor Milner je začuden pogledal.


»O ne! Kako morete kaj takega misliti?« je vskliknil.


»Torej mislite, da moja sestra ni bila umorjena?« 


»Za božjo voljo! Ne, gospod baron!« 


»Tudi samomor je izključen, gospod doktor? Ali je morebiti moja sestra iz obupa –?« 


»Nič takega! Vzrok smrti je bila kap!« je odločno odgovoril.


»Hm – torej bi smatrali sodnijsko preiskavo trupla za brezuspešno – gospod doktor?« 


»Moj Bog! Kaj nameravate, gospod baron? Ne razumim, zakaj bi mrtvo motili v njenem spanju?« je stokal zdravnik grozno preplašen.


To razburjenje se je zdelo Sigmundu čisto brez vzroka. A morebiti, si je mislil, je Melaije vendar umrla nenaravne smrti, a zdravnik tega noče povedati, ker je od grofa podkupljen. Ni čuda, da se boji preiskave, po kateri bi prišla resnica na dan in bi se izkazala tudi njegova krivda.


Te misli so rojile Sigmundu po glavi in sedaj je še bolj mislil na sodnijsko preiskavo.


»Ne vem, zakaj bi ne poskusil vsega, da bi se prepričal o njeni smrti, ali je bila naravna, ali ne! tudi VI ste se lahko motili – gospod doktor! Morebiti je bila moja sestra vendar umorjena!« 


»Ne, ne! Rotim Vas, da mi verjamete!« ga je prosil zdravnik.


Iz njegovih plamtečih očij se je bral strah. Bil je bled kot stena in se tresel.


Toda ko je videl, da ga Sigmund pogleduje, se je siloma streznil.


»Ali ste grofu povedali svoj sum?« ga je nekoliko bolj mirno vprašal.


»Da, obdolžil sem ga kar naravnost, da je umoril mojo sestro.« 


»O, in on?« 


»On me je pozval. Jutri zjutraj se bodem z njim streljal.«


Doktor Milner je prestrašen vskliknil:


»Dolžili ste grofa po krivici, gospod baron! Ponavljam, da je nedolžen!« 


»Nedolžen?« je dejal Sigmund bridko. »Ne, gospod doktor. In če tudi je resnica, kar pravite, da je mojo sestro zadela kap, kdo drug je kriv njene smrti, kot on in njegova ljubica? tudi v tem slučaju se bom maščeval nad njim«


»Imate pač prav!« pravi zdravnik. »Grof je svojo soprogo varal. Toda storjeno se ne da več izpremeniti. Ali hočete zastonj zastaviti svoje življenje?« 


»Kaj, če padete?« 


Sigmund je mirno mignil z ramami.


»In če grofa ustrelite, morate zopet bežati.« 


»To vem! A se bodem vsaj maščeval.« 


Doktor Milner je zmajal nevoljno z glavo.


»Z Bogom, gospod doktor!« je rekel Sigmund. »Kakor upam, bodete še slišali o meni.« 


»Kje se vrši dvoboj, gospod baron?« ga je vprašal zdravnik.


»V gozdu, v bližini gradu.«


»Dobro! Jaz bodem zraven. Morebiti lahko pomagam.«


»Mogoče!« je odgovorim Sigmund kratko in se nato poslovil.


Ko je Melanijin brat zapustil zdravnika, se je ta zgrudil stojakoč na stol in pokril svoj bled obraz z rokami!


»O Bog!« je stokal. »Kako naj se to konča? – Sodnijsko preiskavo hoče imeti? – To se ne sme zgoditi – na noben način – potem bi odkrili – da je krsta prazna!«


= 15. poglavje. =[uredi]

V strahu in trepetu.


»Dobil si torej odgovor od ravnatelja kaznilnica?« je vpršaal mlinar oskrbnika.


»Da, toda z njim nisem zadovoljen, ljubi prijatelj,« je odgovoril ta nejevoljno.


»Kako to? Kaj piše ravnatelj?« 


»Da kaznjenke s tem imenom ni bilo v kaznilnici! Ti si se vendar motil!« 


»Ne, gotovo ne!« je odgovoril mlinar odločno. »To je ista ženska, ki sem jo videl v kaznilnici!« 


»Ravnatelj se pa tudi ne moti!« je odgovoril oskrbnik. »Bila je bržkone ženska tej podobna, ki si jo Ti videl!« 


»Ona je bila!« pravi minar. »Gotovo ni Kamila Rajhenštajn in Sutner ono ime, pod katerim je bila obsojena. Bog ve, kako ime je imela takrat in katero je sploh njeno pravo.« 


»Imaš prav,« je prikimal oskrbnik začuden. »Na to niti mislil nisem, da je lahko imela drugo ime!« 


»Zvedeti moramo, kako se je takrat imenovala in zakaj je prišla v kaznilnico,« je rekel mlinar.


»Mislim, da ta poizvedovanja lahko prepustimo grofu,« je rekel oskrbnik. »Greva takoj k njemu in mu poveva vsem da slednjič razkrijemo to sleparsko žensko.« 


»Če pa grof noče verjeti?« je odgovoril mlinar dvomeč.


»O, verjel nama bode!« je dejal Jurij odločno. »Ali ni vse jasno kot beli dan? Ti si poslušal pogovor z njenim soprogom v gozdu in zvedel, da je že omožena in da je ukradla denar, katerega grof pogreša. In vrhu tega sem slišal, da je bil ta patron, njen soprog, za časa pogreba v gradu. Ta vagabund in njen soprog sta ena in ista oseba. Ker ves to veva, je najina dolžnost, da to poveva grofu in mu odpreva oči. Ne smeva se dalje obotavljati!« 


»Pripravljen sem!« pravi mlinar.


Oba prijatelja sta zapustila oskrbnikovo stanovanje, kjer se je vršil ta razgovor in se podala v grad. – – –


Ob istem času je bila Kamila, ne sluteč kaka nesreči ji preti, pri grofu. Tudi stara Dora z malim Ervinom je bila tu. Grof je vzel otroka na roke in se igral z njim, dočim je Dora stala poleg. Kamila je sedela nekoliko oddaljena od njih s knjigo v roki, a ni brala, ampak skrivoma pogledavala očeta in otroka in mislila na svoj načrt.


Tedaj je vstopil stari Robert in naznanil oskrbnika.


Takoj nato je ta vstopil z mlinarjem.


Ob njihovem prihodu je skočila Kamila s stola in prestrašena gledala mlinarja. Zopet se ji je zdelo, da je že prej nekje videla tega moža; toda kje? Slutila je nesrečo. Kaj hoče ta človek v gradu?


»No, oskrbnik, kaj je?« ga je nejevoljno vprašal grof in izročil Ervina Dori.


»Gospod grof, smatram za svojo dolžnost, Vam nekaj zanimivega odkriti. Moj prijatelj tukaj Vam lahko pove, kdo je denar ukradel!« 


»Vaš prijatelj! Kdo je to?« je vprašal grof začuden in pogledal mlinarja.


»Ali me ne spoznate, gospod grof?« je rekel ta in stopil naprej. »Jaz sem mlinar.« 


Lahen vsklik je zadonel po sobi. Vseh očij so se obrnile na Kamilo, ki je bleda kot smrt strmela v mlinarja.


»Da, sedaj Vas poznam,« je odgovoril grof nič kaj prijazno. »Slišal sem, da so Vas izpustili iz kaznilnice. – Kaj Vas je pripeljalo k meni?« 


»Moj prijatelj Jurij Vam je že namignil, gospod grof. Povem Vam lahko osebo, ki Vam je ukradla denar!« 


»Ah!« je vskliknil grof začuden. »To sem prej preslišal – kdo je tat?« 


Mlinar se je počasi obrnil in s stegnjeno roko pokazal na Kamilo.


»Tam – gospod grof – stoji tatica!« je glasno odgovoril.


Nekaj časa je bilo vse tiho kakor v grobu.


Kamila ga je gledala kakor okamenela in nobenega glasu ni dala od sebe. Samo nek stok ji je prihajal iz prsij.


Na grofa so mlinarjeve besede grozno vplivale.


Prebledevši se je opotekel in prestrašen odprl oči.


»Mož, ali ste znoreli?« je zavpil jezno. »Kako si drznete, to damo kaj takega dolžiti?« 


»On govori resnico, gospod grof!« je dejal oskrbnik.


»Kaj? Tudi Vi, Jurij, smatrate gospodično Rajhenštajn – vzemite besedo takoj nazaj!« je jezno zavpil.


»Prosim, gospod grof, poslušajte naju mirno! Potem se bodete sami o tem prepričali, da je vse resnica.« 


»Ali prihajata iz norišnice?« je vpil grof.


»Kamila, ali naj ta dva vržem ven, ali hočete še dalje poslušati njune razžalitve?«


Nobenega odgovora ni dobil, kajti Kamila še vedno ni mogla govoriti, prehitro je prišlo to nad njo. Kot mramornat kip je stala tu. In če bi bilo njeno življenje odvisno od jedne besede, bi ne bila v stanu, jo izpregovoriti.


»Da, gospod grof!« je hitro začel govoriti mlinar. »Ta Vam je ukradla denar. Ona je to storila, in ne oni vagabund, ki ste naleteli nanj v gradu in ki ga imate na sumu. Toda oni je dobil denar od tatice, ki ga je ukradla! On je njen soprog! Ta ženska ni gospodična, ampak omožena – oni vagabund je njen mož! In vrhu tega – «


Mlinar je obmolknil, kajti grof se je s hripavim vsklikom vrgel proti njemu.


»Lažnjivec! Obrekovalec!« je vpil škripaje z zobmi. »Ven!« 


»Gospod grof!« je rekel oskrbnik. »Imamo dokaze!« 


»Dokaze?« je stokal grof in gledal začudeno.


»Da, gospod grof! Mlinar sam je slišal iz ust onega vagabunda, da to ni gospodična Rajhenštajn, ali kako se že imenuje, ampak njegova žena. Moj prijatelj ju je poslušal. In tudi videl je, da mu je izročila ukradeni denar.« 


»Molčite!« je zavpil grof. »Omožena? – Nemogoče! Vi lažete! To je podlo obrekovanje.« 


Tresel se je po vsem telesu. Toda vse es mu je zdelo pregrozno, da bi mogel verjeti.


»Ne, gospod grof! To je resnica!« je rekel mlinar odločno. »Bog mi je priča. Le poglejte jo, gospod grof! Saj se ji bere krivda z obraza! Vidite, kako obledeva in se trese strahu! Da, le vprašajte hinavko, če se ne piše Sutner in dalje, zakaj je bila nekoč, kot jaz sam – v kaznilnici!« 


Sedaj je Kamila grozno kriknila. Strmeče oči vprte v mlinarja je stala tu kot kip. Da, sedaj ga je spoznala. V kanzilnici ga je videla. In ni bilo dvoma, on jo je spoznal.


Kri ji je zastala v žilah, srce je otrpnilo in vse se ji je jelo vrteti pred očmi; bila je blizu nezavesti. Toda z zadnjim naporom je zbrala vse moči. Samo nekoliko sekund je bila taka. Tu se je bil boj na življenje in smrt. Ona ni smela podleči.


Grof se je pri tej novi tožbi ravno tako hudo prestrašil. Opotekel se je nazaj in bolestno in srdito vskliknil.


»Grdoba!« je dejal škripaje z zobmi in ga tresel. »Lažete! Pripoznajte, da lažete, ali Vas pa pobijem! – V kaznilnici? V kaznilnici? O Bog!« 


»Le udarite, gospod grof!« je dejal mlinar in mu zrl odločno v oči. »Govorim resnico! Kamila Sutner me pozna tako dobro, kot jaz njo, kajti oba sva se večkrat videla v kaznilnici!« 


Bilo je, kakor bi te odločne besede imele nameravani vpliv na grofa, kajti obupno stokaje je spustil mlinarja iz rok in strmel v Kamilo.


»Govorite! Kamila!« je rekel hripavo. »Recite mi samo besedo! Jaz – Vam verjamem. Recite, da se ta lump laže!« 


»Da, gospod grof! To je nesramno obrekovanje, kar pripovedujeta ta dva o meni!« je vskliknila sedaj Kamila in hitro stopila k grofu. »Ali naj se še zagovarjam? O, manjka mi besedi, d abi zavrnila te nesramnosti. Upam, gospod grof, da bodete meni bolj verjeli, kot onima dvema in da me bodete pred njunimi daljnimi napadi branili!« 


»Da, gotovo! To bodem!« je rekel grof. »Vam se sploh ni treba več braniti. To bi bilo pod Vašo častjo. Jaz sem trdno prepričan, da ste popolnoma nedolžni!« 


Kamila je zmagovalno pogledala in merila oba tožnika z neznansko sovražnim in ošabnim pogledom.


»Zahvavljujem se Vam za Vaše zaupanje, gospod grof!« je rekla Kamila. »Upam, da mi bodete dali zato napram tema obrekovalcema tudi primerno zadoščenje za vse razžalitve, ki sta mi jih vrgla v obraz.« 


»Ne verjemite tej goljufivi kači, gospod grof!« je nenadoma vskliknila vmes Dora, ki je doslej samo poslušala. »O, rotim Vas, gospod grof, pri spominu na ranjko soprogo: ne pustite se goljufati od te zapeljivke. Verjemite onima dvema, kajti govorila sta čisto resnico!«


Kamila se je kratko, zaničljivo zasmejala in s sovraštva polnim pogledom pogledala drzno Doro.


»Gospod grof!« je nato zaklicala razjarjena. »Ali pustite, da me žali ta stara, prismojena ženska?« 


Grof je hotel že razjeziti se nad Doro, a ta je bila hitrejša.


»Jaz se ne bojim nikogar!« je odločno nadaljevala. »In naj mi hinavka še tako preti, jaz se smejen njeni jezi in njenem maščevanju! In kakor ona zahteva varstva od Vas, gospod grof, ga jaz zahtevam še z večjo pravico. Ona me hoče spraviti od malega Ervina proč, da dobi otroka v svojo oblast. Mene staro, zvesto služabnico hoče spraviti iz grada. Napadla me je v moji sobi in zahtevala od mene neko pismo. O, ko bi je le imela, meni se zdi – da je to dokaz njene krivde!« 


»Ne ve, kaj govori! Ona je znorela!« je sikala Kamila tresoča se od jeze.


»Ha! Ali hočete še tajiti?« je vpila Dora in stopila proti Kamili. »Ali me niste napadli kot furija, kakor bi me hoteli umoriti? O, vi lažnjivka! Vi – «


»Zafosti!« ji je sedaj prestregel grof besedo. »Nobene besede več, Dora! Ali pa pozabim, kaj si bila moji ranjki soprogi in kaj sem Ti obljubil. Odstrani se takoj z otrokom! Čez Kamilo mi nikar več ne zabavljaj!« 


Mali Ervin, ki je gledal dosedaj prizor mirno, se je začel naenkrat jokati. Zbal se je jeze svojega očeta in tresočimi rokami se oklenil Dore.


Ta ga je hitro vzela v naročje, ga nekoliko potolažila in nato zaklicala grofu:


»Da, jaz grem, gospod grof!Da bi se nikoli ne kesali, ker ste tako postopali z menoj! Ko bi ne bil Vaš otrok tu, katerega tako ljubim, bi še danes zapustila grad! Toda upam, da pride dan, ko se Vam odpro oči in spoznate, da sta Vas ta dva moža po pravici svarila in Vam odkrila to takozvano gospodično Rajhenštajn! Naj bi potem ne bilo prepozno ne za Vas in – Vašega otroka!«


Zasmehovalno se je nasmejala Kamila, ko je Dora z otrokom zapustila sobo.


Z jeznimi pogledi je gledal grof za njo, in se nato obrnil h Kamili:


»Ne vem, zakaj Vas Dora vedno preganja. Upam da kmalu spozna svojo krivico! Odpustite ji, Kamila!« 


»Od srca rada, gospod grof!« je odgovorila hinavka. »Radi teh žalitev ne bom preganjala Dore!« 


Grof je zadovoljno prikimal in se nato z jeznim obrazom obrnil proti oskrbniku, ki je z mlinarjem molče opazoval ta prizor.


»Jurij,« je začel grof srdito, »Vi bodete sedaj gospodično Rajhenštajn prosili odpuščanja!« 


»Če hočem to storiti, gospod grof, potem mora gospa Sutner – kajti to je njeno pravo ime, dokazati, da so naše trditve neresnične,« je odgovoril oskrbnik ponosno in nejevoljno. »In tega ne more! Ono pismo, o katerem pripoveduje stara Dora, obstoji v resnici, in sicer ji je pisal njen soprog. To se spozna iz tega, kar je moj prijatelj mlinar zvedel iz njunih besedij. Gospa Sutner se mora bati, da pride to pismo v neprave roke in potem bi bila njena krivda dokazana.« 


»Jaz ne vem o nobenem pismu!« je vpila Kamila jezno. »Toda slutim, gospod grof, da se tu nekaj kuje proti meni! Gotovo sta ta dva v zvezi z Doro in vsi ne nameravajo nič druzega kot me pri Vas obrekovati!« 


»Gotovo! To je tudi moje mnenje,« je prikimal grof.


»Gospod grof!« je zaklical oskrbnik razžaljen. »Do danes sem Vam služil zvesto in udano in Vam še nisem dal povoda, da bi dvomili nad mojo resnicoljubnostjo! Vsako besedo, ki sem jo izpregovoril, potrdim lahko s svojo častno besedo. Poiščite onega vagabunda, njenega soproga in spoznali bodete lahko, da govorim resnico. Poprašajte v kaznilnici in predstavite gospo Sutnerjevo ondotnemu ravnatelju in zvedeli bodete, da se mlinar ni motil, če trdi, da jo je tam videl!« 


»Ali mislite res, da smatram vase blebetanje za resno?« je vzrojil grof jezno. »Ali mislite, naj se s takim popraševanjem osmešim? Ha, Jurij, – vidim, da Vas je sovraštvo do te dame oslepilo. Ta izvržek, ta mlinar je Vaš prijatelj? Zločinec in morilec? In temu lažnjivcu verjamete? In Vi se upate, take neumne izmišljotine meni praviti?« 


»Da, gospod grof, upam se braniti resnico!« je rekel oskrbnik odločno.


V tem trenotku je stopil mlinar k grofu. Njegove oči so se bliskale nejevolje in s povzdignjenim glasom je odgovoril:


»Da, obsojen sem bil, gospod grof – toda Bog mi je priča, da po nedolžnem. In če mi Vsemogočni pomaga, dokažem tudi svojo nedolžnost. Kar tu trdim o tej ženski, na to lahko stokrat prisežem!« 


»Pa!« se je smejal grof. »Vašim trditvam nihče ne verjame. In sedaj dragi moj,« je pristavil žugaje, »spravite se hitro iz sobe, če nočete, da vas radi obrekovanja izročim sodniji!« 


Mlinar je obledel pri teh besedah in oči so se mu zabliskale. Stisnil je pesti in stopil še korak bližje proti grofu.


»Resnično! Ta človek se drzne, pretiti mi!« je zaklical grof razjarjen.


»In Vi,« se je obrnil proti oskrbniku. »Vi še branite tega zločinca? Tudi Fogel se je pritožil o Vas. Toda tega jaz ne trpim. Takih ljudij, kot ste Vi, Jurij, ne rabim – Vi ste odpuščeni iz službe! Še danes morate izprazniti svoje stanovanje in zapustiti moje posestvo. In gorje Vam in mlinarju, če si upata ta obrekovanja razširjati okoli in javno – brez usmiljenja Vaju oba izročim sodniji. In sedaj se poberita – nobene besede več – svetujem Vama!« 


Bled kot stena, toda odločen, je stal oskrbnik pred grofom. Njegove prsi so se burno vzdigovale in v njegovih očeh so se posvetile solze razžaljenega moža. Toda molčal je. Samo pomilovalno je pogledal grofa, ki ga je zapodil kot psa, nato se je pa obrnil.


»Nekega dne, gospod grof, bodete to vnebovpijočo krivico še obžalovali in kleli ono žensko, ki vas ima v pesteh,« je rekel nato s tresočim glasom. »Rad zapustim to streho, pod katero sem živel zadovoljno toliko let. Da, rad se ločim iz te hiše, iz katere je zbežal dobri angelj in se umaknil – peklenski kači. Vi sami ste svoje sreče kovač! Z Bogom, gospod grof!« 


S temi besedami je oskrbnik potegnil mlinarja za sabo in oba sta zapustila sobo.


Za njima se je slišala jezna kletvica iz ust grofa in glasni, zmagovalni Kamilin zasmeh.


= 16. poglavje. =[uredi]

Strel iz zasede.


»Ne sme umreti! O, moj Bog! Ne, to se ne sme zgoditi! Toda kako naj storim? Ah, brez moči sem! Če ga zadene nasprotnikova kroglja! – Usmiljeni Bog, pokaži mi izhod iz te zagate!« 


Obupno je Kamila izpregovorila te besede, dočim je že v mraku druzega jutra hitro hodila po sobi gorindol. Bila je bleda in črni obročki pod njenimi očmi so kazali, da ni spala celo noč.


»Kakor kak strah stoji ta nesrečni dvoboj pred mano,« je nadaljevala svoj samogovor. »Jaz moram to zabraniti – grof Herbert se ne sme postaviti pred pištolo tega osvete željnega Sigmunda. Kaj naj se zgodi z mano, če pade? Če on, moj branitelj, ne živi več, potem bode z vseh stranih padli po meni in ta brat umrle grofice me bo potem – jaz to slutim – uničil.« 


Od včeraj se je položaj spremenil. Sicer je oslepljenji grof odločno zavrnil njene tožitelje, toda če bi ta sedaj padel, če bi sama in brez obrambe ostala tu, potem bi jo napadli znova. In potem bi morala podleči. Kaj ji je potem pomagala grofova oporoka? Nič – kajti če bi prišla resnica na dan, bi se zvedela njena preteklost in z njo bi bilo pri kraju za vedno. Potem pa z Bogom vse sladke sanje o moči in bogastvu – potem se je začelo za njo življenje polno bede in pomanjkanja.


Z nagubančenim čelom, v stranu in skrbeh, je premišljevala, kako bi mogla preprečiti dvoboj.


Naposled je nekaj sklenila.


Hotela je grofa enkrat prositi, ne sprejeti dvoboja.


Hitro je ogrnila krasen, pururno rudeč plašč čez belo nočno toaleto in šla iz sobe.


V gradu je bilo še vse mirno.


Pred grofovo delavnico je Kamila srečala starega Roberta, ki jo je začuden pogledal, kaj tako zgodaj dela.


»Ali je gospod že vstal?« je vprašala Kamila urno.


»Da, gospodična! Kajti čez eno uro hoče grof odriniti!«


Kamila je zadovoljno prikimala in ne da bi se še dalje menila za osuplega starca, je takoj potrkala na vrata in jih tudi že odprla.


Grof je stal popolnoma napravljen, s smodko v ustih, pri pisalni mizi, kjer je bržkone urejeval neke listine. Svetloba luči je padala na njegov obraz. Ta je bil sicer resen in bled, toda kakega znamenja strahu ali vznemirjenja ni bilo videti na njem.


Ko je vstopila Kamila, je začuden pogledal kvišku in odložil smodko.


»Kamila – Vi?« je vskliknil skoro prestrašen. »Kaj Vas pripelje tako kmalu k meni?« 


»O, gospod grof Herbert!« je šepetala strahoma in proseče, dočim je objela njegovo roko. »Jaz ginevam strahu – celo noč nisem zatisnila očesa. Strašne sanje so me mučile! Videla sem Vas krvaveti – mrtvega zunaj v gozdu ležati na travi, oh, rotim Vas, Herbert, – ostanite doma – pustite ta nesrečni dvoboj!«


S solznimi očmi in strahoma ga je pogledala.


Grofovo obličje se je zatemnilo, toda milo je pogledal lepo prosečo žensko in globoko vzdihnil. Nato je počasi odmajal z glavo in potegnil Kamilo k sebi.


»Ljubica! Da se tako bojiš zame, to je dokaz, da me resnično ljubiš!« je odgovoril z ginjenim glasom. »Bodi mirna in ne boj se. Saj ne bode tako strašno!«


»O, kako morem biti mirna, ko vem, da greste v gotovo smrt, Herbert?« je razburjeno vzkliknila Kamila. »Ah! On Vas umori, nikoli več Vas ne vidim – živega!« je vzdihovala obupno.