Pojdi na vsebino

Žirafi se kolca

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti

Žirafi se kolca

Hubert in Marcel sta srečala žirafo Leonido. »Ko vsaj-aj ne bi i-imela ta-ako dolgega vratu,« je zavzdihnila. »Pa imaš lep vrat,« je občudujoče rekel Hubert. »Ko se-e mi pa ta-ako kolca,« je zavzdihnila. »Če se ti kolca, nekdo misli nate,” je pojasnil Marcel. »To pa je lepo,« je dodal Hubert. »Ko bi vsa-aj malo manj mi-islil name,« je rekla Leonida. »Kaj ko bi kaj spila?« je predlagal Marcel. In so se vsi štirje odpravili k rečici. Sedli so pod platano in Leonida pa je vsakič, ko se ji je kolcnilo, sklonila glavo v rečico in napravila požirek. »Ne mo-orem več,« je rekla in se ulegla na tla. »Ko se-e mi pa ta-ako kolca,« je zavzdihnila. »Če se ti kolca, nekdo misli nate,« je pojasnil Marcel.
»To je pa lepo,« je dodal Hubert. »Ko bi vsa-aj malo manj mi-islil name,« je rekla Leonida. »Kaj ko bi kaj spila?« je predlagal Marcel. In so se vsi štirje odpravili k rečici. Sedli so pod platano,
Leonida pa je vsakič, ko se ji je kolcnilo, sklonila glavo v rečico in napravila požirek. »Ne mo-orem več,« je rekla in se ulegla na tla. »Hm,« je na glas razmišljal Hubert. »Misliš, da bi pomagalo, če bi se ti šim-panzek Tobija zadričal dol po vratu? Tako kot po toboganu?« In so poskusili. Tobija se je dričal po žirafinem vratu in vriskal in skakal v vo-do, ampak Leonidi se ni od tega prav nič manj kolcalo. »Še ena možnost je,« je rekel Marcel. »Mogoče bi pomagalo, če bi se šla sankat na sipine. Tarm je toliko kucljev, da bi kolcanje mogoče ponehalo.« Odnesli so sanke k sipinam in Leonida
se je popeljala po pesku navzdol. »Sa-amo se bo-olj se mi ko-olca,« je vpila s sank. In priletela naravnost pred velbloda Oskarja. »0, Leonida,« je rekel Oskar, »ves dan že mislim nate. Bi šla z menoj v kino?« »Prav rada,« je odvrnila Leonida, »ampak tako sem polna vode, da se še premikati ne morem.« »Nič več se ti ne kolca!« je vzkliknil šimpanžek Tobija. »Kakšna sreča, da si prišel mimo,« je rekel Marcel velblodu Oskarju. »Kakšna sreča,« je dodal Hubert. »Zdaj lahko gremo.«
Velblod Oskar in žirafa Leonida pa sta ostala na sipini. Ulegla sta se in gledala v nebo. In tista avgustovska noč je bila se posebno radodarna z utrinki.