Žigertov stolp na Pohorju
| Žigertov stolp na pohorju Leopold Poljanec |
Spisal Leopold Poljanec
| |||||||||||||
Visoko na Pohorju, 1249 m nad morsko gladino, stoji stara romarska cerkev sv. Areha (Henrika). ljudje pravijo, da so jo sezidali najbrž celjski grofi. Ne stoji na strmem griču, ne vabi k sebi s svojim belim zvonikom romarjev od blizu in od daleč, zakaj zakriva jo radovednim očem gosto smrečje, ki je kras našega Pohorja in ponos krepkih Pohorcev.
Dne 6. septembra t. 1. si videl na vseh potih, ki vedejo k Sv. Arehu, mnogo ljudi; iz Smolnika, Ruš, Limbuša in Frama so jo mahali na vrh. In kako pisana, raznovrstna je bila ta množica! S počasnim, umerjenim korakom je stopal kmet poleg svoje žene, leta in starost so ju trla; toda nič ne de, danes hočeta biti zgoraj z drugimi vred. Mlada dekleta in krepki fanti so hiteli kajpada naprej, žarele so jim radovednosti oči in lica in v gostem gozdu je pokala suhljad pod njih hitrimi koraki. Toda tudi meščanov in gospode ni manjkalo. Res so šli polagoma, ustavljale so se jim včasih noge, ki niso bile vajene takih stez in tolikega truda; no, mladina je nosila v napetih nahrbtnikih dovolj brašna, iz njih so lahko zajemali, da so okrepčali telo in si podžgali novega p guma. Tako si videl Mariborčane, zastopnike starega Ptuja in Celja, prav. mnogo jih je prišlo iz Slovenske Bistrice, Slivnice, Rač, Frama, Ruš, Št. Lovrenca, Limbuša, Selnice in Bistrice ob Dravi. Iz Gradca, z Dunaja in iz Solčne Gorice so bili navzoči naši najboljši rojaki, ki prebivajo svoje proste dneve v domačem kraju. Tako se je zbralo pri cerkvi okoli 500 ljudi, po največ prostega ljudstva.
Ob svetišču se razprostira živo zelena, mehka trata. Življenje, ki se je razvilo tu zjutraj, ti je vzbudilo misli na kako taborišče ali semenjišče. Marsikatera potna sraga je padla raz čelo utrujenim potnikom, treba je bilo popraviti ta primanjkljaj. Kakor nalašč se je nastanil v „skalni kleti" krčmar z izborno domačo kapljico, ki jo je vse hvalilo na pretege in željno pilo; no — drugi so godrnjali, češ, da si ne morejo pogasiti s tem vinom žeje; tem naj bo rečeno na tihem, da se s pravimi štajerskimi vini sploh ne gasi — žeja. Pri kamenitih pepelnatih ognjiščih, ostankih prejšnjih „shodnih dni", so stali drugi, kuhali mastno in tečno juho, cvrli in pekli meso. Ljudstvo je posedlo in poleglo po tratici, iz malh so privlekli pečenih pišk, rac in druge mesnine in psi, ki so obirali kosti okoli cerkve, so imeli ta dan bogato žetev. Zvonovi zaklenkajo, služba božja se prične. Pripovednik na leči, preč. g. dr. Anton Medved, popisuje z vznesenimi besedami pomen visoke gore v katoliški veri; globoko iz srca mu vre beseda, globoko zopet sega v dušo ginjenim poslušalcem, marsikatero solzo vidiš igrati v očeh. Pri nekrvavi daritvi pojo pevci prav ubrano Miklošičevo mašo. Ti glasovi so nekaj za pohorsko mladino; zbrala se je bila na koru, dekleta na levi, fantje na desni strani, in posluša z ušesi očmi in usti.
Po božji službi se je zvrstilo vse v sprevod in odkorakalo za godbo proti Žigertovem vrhu (1345 m), ki je oddaljen od Sv. Areha kake pol ure hoda. Na tem mestu jo postavila „Podravska podružnica-' Slovenskega planinskega društva razgledni stolp ter ga krstila za Žigertov stolp, ker stoji na posestvu znane in požrtvovalne Žigertove rodbine. Oglejmo si ta stolp natančneje! Sedanji posestnik Marko Kapun, vulgo Žigert, je dal prostovoljno prostor, posekal ogromno množino lesa ter ga tudi dovažal. Stolp je šestvogelnik ter je visok s streho vred 37 m, v obsegu pa meri spodaj 21 m. zgoraj 20 m. Temelj je zidan iz kamenja in zvezan s cementom; venec, na katerem stoji 6 glavnih stebrov, je pritrjen z 1 m dolgimi vijaki v temelj. Delo so opravljali domači tesarji pod vodstvom I. Skariča, trajalo je več kot tri mesece ter je bilo silno težavno in nevarno. Sodi ter tudi križi, ki vežejo sode med seboj, so pritrjeni in sklenjeni z vijaki in z železnimi spenjačami"; streha je pokrita s pločevino. Stolp pritrde še na šestih krajih s spleteno žico. da nam ga ne podro grozni vijaki, ki tulijo tu zgoraj po zimi. To bi b la prava katastrofa za Podravsko podružnico, če bi se podrl, zakaj stal bo okoli 3000 K. Pozneje stolp obijejo in zapro in ključi se bodo dobivali na raznih krajih na vznožju zelenega Pohorja.
Tu se je torej zbralo vse ljudstvo, ki je prišlo danes k Sv. Arehu. Krepek Pohorec je stal pri vhodu in pazil skrbno, da ne zleze obenem preveč ljudi na stolp, drugače bi se zgodila lahko kaka nesreča. Preč. g. dr. A. Medved je molil na stolpu svete molitve in klical nanj blagoslov božji, kropeč ga z blagoslovljeno vodo; topiči so zagrmeli, godba je zaigrala in nepopisno veselje si bral na obrazih vseh udeležencev. Če poznaš Pohorje, to valovito, kopasto, povsod s krasnimi gozdi poraslo pogorje, gotovo si s j vprašal, ali je razgled sploh vreden truda in stroškov za zgradbo tega stolpa. Kako prijetno si bil presenečen! Dan je bil sicer lep, nebo jasno in modro kot v Italiji, vendar je bilo vsled soparice obzorje v daljavi nejasno in gore odimljene, da ni bilo mogoče vsega razbrati in spoznati. Pet dežel leži pred tabo. Pod seboj in proti severovzhodu vidiš valovite Slovenske gorice pogled, kakršnega še nisem videl nikjer drugje. Zdi se ti, da pljuska razburkano morje ob pohorsko vznožje, in neštete bele cerkvice se ti vidijo kot tonovščice, ki plavajo na valovih. Za Slovenskimi goricami se razprostira Ogrska nižava. Proti vzhodu segajo zadnji pohorski obronki v Ptujsko polje, po katerem se vije Drava kakor srebrn trak; na tej strani robijo obzorje hrvaške obmejne gore, n. pr. Ivanjščica. Južno Štajersko leži pred teboj kakor na dlani, za nižjimi vrhovi pa zapaziš vzhodne Karavanke in vrhove Solčavskih planin. Proti zahodu in severu se razprostirata Pohorje in Kozjak; za njima stojijo Svinjske in Korske planine z Golico ter Schockl. Tak je razgled, če je vreme količkaj ugodno, v pozni jeseni pa, ko se zrak popolnoma izčisti in ko poromamo zopet na vrh razglednega stolpa, bomo videli po zatrdilu g. predsednika Dav. Lesjaka tudi Visoke in Nizke Ture z Velikim Klekom, skoro vse Karavanke in celo naš Triglav.
Kakih 5 minut od stolpa je Žigertova planjava, gozdni travnik, obdan z visokimi smrekami, nad katerimi se boči azurnomodro nebo. Prostor je kakor nalašč pripravljen za ljudsko veselico, ki se je tu razvila. Dva krčmarja sta šotorila v senci, godba je svirala, petje se je razlegalo po Pohorju, ukanje in vriskanje. Kdor pozna prijaznega Štajerca, ta ve, da govorov ni manjkalo; drug za drugim so se oglašali: dr. A. Medved, dr. Ros in a, dr. Sernec iz Celja, dr. Murko iz Gradca, dr. Glaser, predsednik Davorin Lesjak in kmet Luka Hleb. Veselje je prikipelo do vrha, ko so postajale sence visokih smrek na travniku daljše in daljše, mladina se je vrtela pridno na plesu in ne samo ta — tudi osiveli Pohorci so tesneje objeli svoje žene in s svojimi obitimi črevlji krepko tolkli in teptali tla. Zvečer pa je bilo zopet vse mirno in prazno okoli cerkvice sv. Areha. Turisti so bili že daleč na potu proti domu, le pepelnata pogorišča, razhojena trava in ostanki šotorov so pričali, da se je bilo tu sešlo ta dan mnogo ljudi. Toda v duši vseh udeležencev ostane spomin neizbrisen.
Tudi jaz sem slonel v vagonu na potu proti Mariboru; razmišljal sem o dnevu, o slavnosti in o drugih stvareh, prisluškoval sem zvokom, ki so prihajali s tirnic k mojim ušesom ter jih izkušal spraviti v neko soglasje, v nekako harmonijo kakor vse, kar doživim v življenju. Iz misli teli me je vzbudila glasna govorica ljudi — bili so Nemci. Eden izmed njih je hvalil na vse grlo Slovensko planinsko društvo in njegove dobrodejne naprave na Pohorju, drugi so poslušali. Zopet sem zadremal in v občnem vrvenju na vlaku se mi je porodila misel, da je to, kar sem čul ravnokar, izmed vseh čudes današnjega dne — največje čudo!