Žiga Herberstein v Moskvi

Janez Parapat

Vir: Zora (1872, letnik 1, št.1) dLib

Priskrbel Ažbe Toman.

Med najimenitniše može, ki so se rodili na slovenski zemlji, štejemo tudi Žiga Herbersteina. In to po vsej pravici, kar nam kaže vse njegovo življenje.

Herberstein je luč svetá zagledal večer pred sv. Jernejem leta 1486 v Ipavi na Kranjskem, kjer je bil njegov oče Lenart cesarsk oskrbnik. Od kraja so ga starši pošiljali v domačo šolo, da se je učil nemškega in slovenskega jezika. Komaj osem let star moral je deček na Koroško h krškemu proštu, s kterim je bil v rodu. Toda l. 1495 ga je kuga prignala. nazaj na dom. Dve leti pozneje se je napotil na Dunaj v velike šole, ktere je prav dobro doveršil ali izdelal. Bil je tačas še le 16 let star, vender ves ponižen pravi, da bi se bil lahko mnogo več naučil, ko bi ga bili bolje trdo in ostro deržali. Kako lep izgled za mladenče!

Po dokončanih naukih je Herberstein pomagal očetu v različnih pravdah, ko se pa vojska vname med Benečani in cesarjem Maksimilijanom, pridruži se štajerskim vojakom in stopi v cesarsko službo. Cesar kmalu spozná bistro in prebrisano glavico našega Žiga-ta in ga pokliče k sebi. V kratkem je postal vitez in 13.grudna l. 1514 cesarsk svetovalec. In odslej ni ga bilo imenitnega opravila da ga ni bil deležen naš Žiga. Cesar Maks in za njim kralj Ferdinand I. sta ga pošiljala po raznih večkrat imenitnih opravkih skoraj do vseh posvetnih in dnhovskih evropejskih vladarjev. Prehodil je Žiga Herberstein blizo vse dežele, Invarsko, Bavarsko, Dansko, Švajco, Poljsko, Litavsko, Ogersko. Leta 1519 ga je štajerski deželni zbor izvolil, da je šel v druščini kranjskih, koroških, tirolskih in avstrijskih poslancev na Španjsko, novemu cesarju Karolu V. poklanjat se in ob enem prosit, da potrdi vse deželne pravice in svoboščine. Poslanci so 25. rožnika odrinili iz Belaka v Terbiž, Treviso, Benetke, Padovo, Bologno, Fiorenco, Rim, kjer so papežu Leonu X. noge poljubili. Prišli so potem v prelepi Napulj in po silno viharni in nevarni vožnji po morju slednjič v Barcelono k cesarju. Malo ali nič bi bili dosegli možje, ako bi ne bili imeli v svoji sredi izurjenega govornika in bistrega državnika Herbersteina. Ko se je poslancem obljubilo, česar so zahtevali, vrnili so se skozi Francosko, Savojsko, skozi Turin, Milan, Verono, Vicenco domu. Po 7 mesecev in 10 dni dolgem potovanju so dospeli dne 4. sveč. 1520 l. v Belak.

Naslednja leta je Žiga popotoval na Nemško, v Prago, na Francosko h kralju Ludoviku, na Marsko, večkrat na Ogersko, na Poljsko, Poznansko. Zavoljo njegovih res velikih zaslug je kralj Ferdinand I. 18. novembra l. 1531. Žiga Herbersteina in vso rodovino njegovo povzdignil v žlahtni stan in 24. pros. l. 1537 v baronsko čast.

Kako previdno in modro je naš Žiga izpeljaval včasih silno težavne in zmedene opravke pri vladarjih, spričuje tudi to, da je bil l. 1541 poslan k najhujšemu sovražniku krščanskega imena, k turškemu sultanu silnemu Sulejmanu, ko je bil vzel v posest Budo, glavno mesto ogersko in da ga je njegov kralj dvakrat odpravil celo na Rusovsko, tačas le malo znano deželo. Prvo potovanje nam Herberstein sam kaj mično in dokaj na drobno popisuje. Naj posnamem iz tega popisa nektere bolje mikavne drobtinice iz tačasnega ruskega življenja, morebiti ustrežem komu svojih slovenskih bralcev.

Skozi Krakov, Vilno, Novgorod, po suhem in mokrem, na konju in na sanéh je po prestanih silnih težavah in nevarnostih v tujih pokrajinah srečno dospél 18. aprila l. 1518 v Moskvo, ki je bilo tistih dob glavno mesto ruskega velikega vojvoda ali cara Ivana Vasileviča. Dali so mu moža, ki je moral skrbeti mu za živež in druge potrebe, Rusi so mu rekli pristav. Od tega pristava pripoveduje naš Herberstein, da je imel zeló veliko moč in oblast. Kedar so prišli v kak samostan in menihi niso hoteli dati, kar je tirjal pristav, vzdignil je bič, in „černci“, to je černi menihi, so pokorno ubogali.

V Moskvi so odkazali našemu rojaku neko prazno hišo, v ktero so še le tirali mize, klopi in mesto šip za okno nekako tanko kožo. Pisar je dobil nalogo, da mu nosi vsakdanjo jed in pijačo, namreč velik kos govejega mesa, kos špeha, živo ovco, živega in mrtvega zajca, šest živih pišancev, zelja, ječmena, sira, soli pa le enkrat na teden, isto tako dovolj popra in žafrana. Vse to so mu vozili na kolih, kakor so bili v navadi pri njih. Ob postnih dneh so mu donašali mertvih rib in mnogo velikih na sapi brez soli posušenih jeseter, rib ki se jih ne manjka v rusovskih rekah. Dobival je tudi majolčico žganja, kterega Rusi pred jedjo radi pijó, poleg tega trojne medice in dvojne pive. V hišo so mu postavili ljudi žlahtnega rodu, da so njega in hišo varovali in čuli, da nihče ni mogel brez njih vednosti k njemu ali od njega. Služabniki so stanovanje pometali, kurili , zaklepali, nekteri so imeli opraviti v hlevu, drugi v kuhinji, zopet drugi so dreva cepili. Kar je Herberstein seboj pripeljal n. p. posteljno opravo, steklenice, kozarce itd, pustili so mu, krme za konje dajali so mu obilno. Ko je nekega dné, kakor sam pripoveduje, kupil nekaj živih rib, zdelo se jim je za malo, češ da je sramota za cara, in odslej so mu pošiljali živih rib.

Dné 21. aprila je imel zaslišanje pri ruskem caru. To mu je naznanil tolmač že večer poprej rekoč: ,,Jutri stopiš pred cara!“ Omenjeno jutro za rano je zopet pristopil tolmač z besedami: „Denes boš pred gospodom!“ In potem v tretje mu je sporočil: „Imenitni gospodje prihajajo po tebe, počasti jih in pojdi jim naproti!“ Zdajci prijahajo zalo oblečeni možje in veliko služabnikov za njimi. Ko skočijo raz konj, opominja ga tolmač še enkrat, naj jim gre naproti in sprejme s častjo. To je tudi storil naš Žiga, kolikor se mu je zdelo potrebno. Rusi so bili radovedni videti cesarskega poslanca. Zaprli so toraj štacune, popustili kupčijo in vreli proti gradu. Vse belo je bilo od klobukov njihovih, ki jih zovejo kalpak.

S silo so se skozi gnječo previli do carskega stanovanja, ki je bilo samo že veliko, kakor mesto. Tam so stali ljudje, ki so bili tem lepše opravljeni, čem bliže so bili stopnicam. Tik njih so bili tuji služabniki, Litavci in drugi brez belih klobučkov. Prav do stopnic nikdo ni smel jezditi, ker to je bilo dovoljeno le caru, toda poslanec se ni zmenil zato čudno navado in prignal svojega konja kolikor je mogel blizo k stopnicam. Tu je stopil s konjiča in peš korakal kviško do obstavka, kjer so bila vrata v cerkev sv. Mihalja. Tukaj ga sprejmeta dva. svetovalca velikega kneza, sežeta mu v roko ter ga poljubita, potem ga spremljata eden na njegovi desni, drugi na levi, oni pa, ki so šli ponj v prenočišče, stopijo spoštljivo nazaj. Ko se bližajo sobam pristopita dva druga in ga sprejmeta kakor prva dva, ki sedaj nazaj stopita. Tako se je godilo, dokler niso dospeli do prve izbe. Pred njo so sedeli ljudje žlahtnega rodu z otroci vred v dobrih suknenih oblačilih. Nobeden se ni ganil. V sobi so bili pa že drugače napravljeni, v svili in zlatu so se lesketali. V drugi sobi tik carske izbe je mrgolelo mladih vojvodov, ka-mernikov in raznih služabnikov, ti so bili še bogatejše opravljeni, biseri in druge dragotine so se bliščali na njih kalpakíh. Sedaj stopijo v stanico carjevo. Veliki knez Ivan Vasilevič je tu z vso carsko častjo in mogočnostjo sedel za eno ped više kakor drugi, njemu na straneh so bili dva njegovih bratov in njegov svak, sin nekega tartarskega kralja, okoli njih pa množica vojvodov, svetovalcev in uradnikov.

Razun cara, njegovih bratov in svaka vsi ustanejo, ko stopi cesarski poslanec Herberstein v prostorno izbo. Le-ta spodobno pozdravi cara, bližaje se mu, car sam pa mu pokaže z roko poldrugo ped visok in pregernjen stolček in reče: „Tu sem stopi k stolčeku!“ Poslanec je začel svoj pozdrav. Ko imenuje ime cesarja svojega, ustane car, prestopi podnožnico in vpraša: „Je-li zdrav naš brat Maksiinilijan, izvoljeni rimski cesar in najviši kralj?“ Herberstein odgovori, da je njegov gospod dobrega zdravja. Car zopet sede in posluša nagovor do konca. Potem mu izroči pisma, veliki knez pa veli: „Podaj mi roko. Kako si potoval?“ Po ruski šegi je poslanec rekel: „Po Božji in Tvoji milosti srečno. Bog ohrani tvojo milost še dolgo!“ Sedaj mu ukaže sesti, potem pokliče tolmača ter mu pove nekaj na uho. Le-ta zašepeta poslancu, naj naznani, kar ima povedati. Ustane tedaj in razloži namen svojega prihoda. Prišel pa je zato, da je ruskemu caru ponudil prijateljstvo cesarjevo ter ob enem prosil, naj se spravi s poljskim kraljem Sigmundom, s kterim je bil v hudem in dolgem sovraštvu. Naš rojak takrat še ni znal popolnoma rusovsko govoriti, pomagal mu je toraj tolmač, ki je tolmačil le po dve ali tri besede naenkrat, razumel pa je Ruse brž ko ne, ker ste si slovenščina in ruščina jako podobne.

Ko je Herberstein končal govor svoj, zopet sede in car spregovori: „Žiga, jedel bodeš moj kruh z menoj!“ Drugi so povabili na povelje carjevo v gostje tovarša njegovega Janeza Turna in ostale služabnike. Stopili so v izbo, kjer je bilo pripravljeno kosilo. Car, njegova brata, svak in svetovalci so sedeli za posebno mizo. Njim nasproti je bila miza pogernjena za poslanca in njegovo spremstvo. Na mizah so stalo zlate posóde kisa, popra in soli. Ko se naš Žiga prikaže v jedilnici, ustanejo vsi razun cara, njegovih bratov in svaka, kakor popred. Véliki knez zopet pokaže z roko, kje je poslancev sedež. Po šegi njihovi se je priklonil caru in vsem, ki so ustali. Potem je sedel in nekoliko dalje od njega njegovi ljudje. Car sedaj strežaju položi tri podolgaste kosce kruha na dlan in ukaže, naj jih nese poslancu. Ta stopi pred njega in zakliče tolmaču, ki je vedno stal pri mizi: „Žiga, car Vasilević, kralj in gospod vseh Rusov in veliki vojvoda pošlje ti milostljivo ta kruh od svoje mize.“ Poslanec je vzel kruh, položil pred se na mizo ter se priklonil caru in vsem, ki so ž njim vred ustali. Potem prineso pečene labude, dva ali tri postavijo pred cara. Ta zabôdevanje, morebiti, kakor piše Herberstein, da poskusi, kteri je mečji. Koj za tem jih odneso in zunaj razkosajo. Perutnice in bedrica so došle caru, njegovim bratom, svaku in cesarskemu poslancu, vsi drugi so dobili prsne kosti in merde. To se je godilo kakor popred s kruhom. Car je prvi jemal iz skledice, nekoliko pokušal, potem dajal bratom, svaku in Herbersteinu in vselej je bilo treba priklanjati se na vse strani, da so našega Žigata že jele kolena boleti in toliko bolje, ker je pojedina trpela skoraj pet ur.

Naposled jo bil vendar konec in poslanec smel ustati. Car mu je mignil, naj odstopi. Spremljevalci so pristopili in peljali ga v prenočišče, vzeli so pa seboj veliko pijače in sreberne posode, češ, da ga bodo še srkali. In res so se v njegovi hiši prav po domače vseli okoli mize in začno popivati. Herberstein pa jim reče, da ne more več, in možje odidejo.

Tako so sprejeli v Moskvi na Rusovskem prvega cesarskega poslanca in ta je bil slovenskega rodú, res častno za nas Slovence, ki le premalo poznamo svoje slavne prednamce! - Herberstein ni povsem dosegel namena svojega, car namreč je hotel mir skleniti s poljskim kraljem Sigmundom, ako ga sam zanj prosi. Poslal je toraj naš rojak trikrat Janeza Turna Planosk jo v tej zadevi. To in obotavljenje poljskega kralja je napravilo veliko zamudo. Ta dolgi čas je dajal Herberstein priložnost, opazovati navade, šege, življenje sorodcev Rusov, ogledovati njih poslopja, obrtniške in kmetijske izdelke itd. Tudi njih jezika se je bil v kratkem toliko privadil, da mu ni bilo treba za vsako besedo tolmača. To je storilo, da so ga radi imeli dvorniki, to je, vsi, ki so okoli cara, posebno pa car Vasilević sam, ki se je po domače in srčno pečal ž njim, kakor s starim znancem.

Nekega dne pridejo po Herbersteina - bilo je 40 konj in več plemenitih gospodov - da ga pripeljejo čez reko Moskvo. Unstran je sedel car na turškem konjiču. Poslancu seže v roko in reče: Denes imamo lov in pozvali smo tudi tebe, da se z nami veseliš in vašemu cesarju Maksimilijanu poveš, da si bil deležen našega radovanja!“ In hajdi, vderli so jo v hosto! Ubogi zajci, za vas je bil takrat pač žalosten dan! Gonili in hujskali so jih psi, da je bilo joj! Tri velike kupe so jih vjeli. Zadovoljnost je bila splošna. Veseli vprašajo našega Žiga-ta koliko misli, da jih je? „Več ko tisoč“ odgovori. To jim je bilo jako všeč. „Pa jih ni bilo 300“ pristavlja Herberstein, ki je tako govoril, da se jim je prikupil. Dober zajuterk v šotoru je končal lovsko veselico 19. majnika.

Kot dober kristjan je šel Herberstein na dan velike gospojnice v cerkev, ker katoliške nobene ni bilo, v staroversko sv. Mihajla. Tu je videl marsikaj nenavadnega in čudnega. V njej je pogrešal naših klopi, zato je bila pa nastlana z velikimi okornimi vejami. Pri edinem altarju je bila njih služba Božja. Njih škof ali metropolit je deržal palico, na ktero se je upiral, na glavi je imel kapo, na kteri so bile svilnate in zlate podobice. Lično napravljeni so bili tudi drugi duhovni in leviti. V procesiji so nosili podobe sv. Petra, Miklavža in nekega nadangelja, morebiti sv. Mihelja. Ljudje so padali na obraze, upili, jokali in molili. Pri tej cerkveni svečanosti so bili pričujoči car, njegovi prvi služabniki in druge imenitne glave. Eden in trideset tednov je Herberstein bival v Moskvi. Mnogo je videl in skušal v tem času, kar se mu je zdelo spomina vrednega, zapisal je, da tudi njegovi potomci izvedo, kaj je mož doživel v tuji deželi, kjer je našel sorodne brate.

Car Vasilević ga je za odhodnico dobro obložil z drago kožuhovino belih podlasic in sobolov, ki jih kerznarji dandenes največ prejemajo iz Rusije, z okusnimi suhimi ribami, beluge imenovanimi, s konji, ki so mu bili posebno všeč, in s sanmi. Pridružil se mu je rusk poslanec s služabniki vred ki je nalašč potoval ž njim nemškemu cesarju odzdravljat v imenu ruskega cara.

Pot je bila zeló težavna, morali so prenočevati pod milim nebom v visokem snegu in, hudem mrazu, korakati čez zamerznene reke in vodé, sploh pretrpeti mnogo nepríjetnega, ker tačas še ni bilo toliko in tako lepih cest, ko dandanašnji. Od Smolenska do meje jih je spremljevalo nad 200 jezdecev, potem so se peljali čez reko Berezino, ki je 300 let pozneje tako grozno imenitna postala, ker ondi so Rusi meseca novembra l. 1811 Napoleonovo veliko armado tako strahovito otepli, da se je od 600.000 mož komaj peti del vrnil v domačijo, vsi drugi so bili ali ubiti na ruskih stepah ali so umrli lakote ali žalostno poginíli v mrzlih valovih reke Berezine. V Troki, štiri milje od Vilne, so ogledovali v zverinjaku mogočne ture, ali prav za prav zubre, velikansko žival, najbolje podobno našemu volu. V Krakovem se je Herberstein snidel s poljskim kraljem. Odtod so potovali skozi Moravsko, Avstrijansko, zgornjo Štajersko , Solnograško in 22. marca l. 1518 je mogel naš Žiga zopet stopiti pred gospoda svojega v Inspruku. Radovedno je poslušal, kar mu je zvesti služabnik pripovedoval o navadah in življenju tisti čas še tujega naroda ruskega.

Šest let pozneje vidimo Herbersteina v drugič na potu v daljno Rusijo. S precejšno tovarišijo je iz Dunaja odrinil 12. prosenca leta 1526 in najpred na Poljsko. V Krakovem niso nič kaj prijazno sprejeli niti njega niti ruskih poslancev, ki sta se bila domú vračaje iz Španjske, kjer sta v imenu svojega gospoda pozdravila novega cesarja Karola V., pridružila Herbersteinovi trumici. Močno je mêdlo, ko so zapustili poglavitno mesto poljsko, potovanje torej ni bilo dokaj prijetno. Na sanéh so se peljali skozi Lublin, Berzec, Slonim, Minok, Borisov. Pred mestom Smolensk jim je naproti prišel imeniten gospod, kakor so govorili, da jih bode spremljeval. Cvetno soboto jih je povabil na obed. To ti je bila čudna gostija pod milim nebom in v visokem pa mehkem snegu! Temu gospodu se ni nič kaj mudilo, vsacih par milj je ukazoval ustavljati se in prenočevati. Dolgočasnega pomikanja so se kmalu naveličali Herberstein in tovariši njegovi. Zatorej je zapovedal ne izmenivši se za druge kar udariti jo naprej. Na očitanje nasprotno, da se ne spodobi po tuji deželi potovati po svoji glavi, odrezal se je dobro naš rojak rekoč, da so izrejeni v hišah, ne pa med divjimi zverinami, da so torej vajeni pod streho spati. Tako so jo proti volji Rusov ubrali pred tačas leseno mesto Smolensk, vendar so morali zunaj mesta tisto noč prebiti v bornih kmečkih kočah. Tu so se mudili 10 dni, ker so čakali odgovora iz Moskve kamor so naznanili blizo.

Sneg je med tem skopnel, potoki in reke so narasli. In je bilo torej treba še le popravljati mostove, kjer so bili večali manj poškodovani zarad velike in dereče vode. Drugje ni bilo niti mostov, niti brvi, morali so se tedaj prevažati na plavih, z vejami spletenih. Pristavi, ki so imeli dolžnost peljati jih po varnih potih v gorka prenočišča, vlačili so jih tabart le bolj po obširnih hostah in gradih, da je bilo treba ondi prenočevati v mokroti. Konj celo niso mogli seboj voditi, peljali so jih po dolgih ovinkih za njimi.

Dné 26. aprila l. 1526 je naš Žiga v drugo zagledal glavno mesto ruskega velikega kneza, z veliko častjo so jih pol milje pred mestom sprejeli, z darovi obsipali in potem v stanovanje pejali. Dne 1. majnika jih je car pogostil. Moskva tačas ni bila tako krasna ko dandanašnji, ko zasluži imé „zlata Moskva.“ Že od dalječ se ti blišče neštevilne pozlačene kuplje staroverskih cerkvá in ko stopiš v mesto, ne veš, kam bi se najpopred ozrl, tako veličansko, tako prelepo je vse. Prav čudež rusovskega zidanja in bogatstva je novi Kremlj poleg reke Moskve, ni ga mu para na svetu, pravijo, da veljá kakih sedem. miljonov goldinarjev. Poleg tega je v mestu mnogo mnogo moških in ženskih samostanov, velikih in majhinih šol, bolnišnic, ubožnih hiš, vélika hiša za najdence carinje Marije Feodorovne, v kteri skerbé leto na leto za več ko 5000 otrok in kjer ima 34000 ljudi prostora, potem veliko palač, kasarn, fabrik in najteži zvon na zemlji. Začetèk Moskve sega v stare čase. Za časa Ivana Vasilevića je že cvetela, toda leta 1547 jo je večjidel ogenj pokončal, l. 1753 se je car Peter Véliki preselil v novi Petrovgrad, vendar Moskva napreduje dan denes.

Pet mesecev se je mudil Herberstein pri Rusih, zopet je imel lepo priliko premišljevati in opazovati njih življenje in mišljenje. In te priložnosti ni zamudil, temuč dobro jo je porabil sebi in drugim v prid. Kar je videl in slišal, zapisal je za svoje vnuke, za nas. Našel je celo ruski letopis, ki je silno važno za rusko zgodovino. Dne 12. oktobra so poslanci zapustili „sveto“ Moskvo, kakor jo imenujejo pravoslavni Rusi, ter odrinili v Smolensko, Dobrovno, Vilno, Grodno na reki Nemen, kjer je bil tak mraz, da je našemu Žigu, kakor sam poroča, skoraj nos odmerznil, potem čez Poljsko, Moravsko na Češko v Prago, kamor so dospeli 13.svečana l. 1527. Ruski poslanec ki je koj za njima prišel, zavzel se je ugledavši prelepo zlato Prago ter vskliknil: „To ni grad, to ni mesto, je kraljestvo!“

Da-si je Herberstein prehodil skoraj vse evropejske dežele in kraljestva, videl in doživel marsikaj, Rusija mu je bila najbolje pri srcu, od nje je največ naznanjal strmečemu svetu, kteremu je bila ruska država toliko ko popolnoma neznana. Spoznal je njeno važnost in previdel imenitnost, ktero bode dosegla s časom. Mož se ni zmotil, to nam kaže sedanja velikanska Rusija, ki se razprostira po severni Evropi, Aziji in Ameriki na blizo 400000 štirjaških miljah z 80 miljoni prebivalcev!

Okoli leta 1550 je izdal naš slavni rojak v latinskem jeziku spisane bukve o navadah, veri, zgodovini, krajih in mestih ruskega kraljestva. Hitro so jih prestavili tudi v druge jezike, da je radovedni svet izvedel kaj od novega ruskega naroda. Od Herbersteina smemo po pravici trditi, da je Rusijo našel ter pokazal jo Nemcem, Italijanom, Francozom in drugim. Razun teh bukev je spisal še mnogo druzih v latinskem jeziku, da se moramo res čuditi kako je utegnil pri tolikih in tako težavnih opravkih in potih sestaviti toliko število sem ter tje obširnih knjig. Od njega imamo njegov življenjepis do leta 1553., rodoslovje Herbersteinove rodbine, za našo zgodovino posebne vrednosti, potem spise naravoslovske, o njegovih potovanjih, ruski letopis, popisovanje Litavije itd.

Zakaj pa je bil Žiga Herberstein svoje dni najpripravniši zlasti v slovanskih zadevah? Razen njegovih drugih zmožnosti bila je poglavitna pomoč njegovo znanje slovenskega jezika. Slovenščina je bila tisti ključ, s kterim si je odperl srca sorodnih Rusov in slovenščina je storila, da je znal brati v njih slovanskih srcih, da jih je umel in čedalje gorkejše ljubil. On je bil eden tistih redkih mož, ki so tačas čislali naš jezik in se njega naučili. Sam nam pripoveduje, kako se ga je učil v Ipavi in koliko mu je učenje njegovo prizadevalo truda, pa tudi koliko zasramovanja in psovanja. Ali je mogoče, da so že pred 300 leti prav kakor dandenes zasmehovali in čertili vsacega, ki se je poprijel milega našega jezika? Herberstein nam to zatrjuje in on je preodkritosrčen in ljubi resnico preveč, da bi nas hotel prevariti. Toda naš Žiga se ni dal ustrašiti abotnemu posmehovanju, ostal je zvest sladki slovenščini in v poznih letih je spričeval kako koristno mu je bilo znanje slovenskega, tako zaničevanega narečja. Njegova ljubezen do Slovanstva tudi pozneje ni ostala brez sovražnega pikanja, presedala je zlasti Poljakom, ki so že takrat pisano gledali vedno mogočnejšega soseda. Podtikovali so mu nežlahtne namene, celó to so mu za zeló jemali, da je ruskega vladarja imenoval cara, češ, da je le véliki knez. Ali Herberstein jim ni dolžan ostal potrebnega odgovora. Mnogo zaslužen in slavljen kot previden in moder državnik, kot izvrsten in vsestransk pisatelj, za nas pa kot redek posnemanja vreden domorodec je 80 let stari baron Žiga Herberstein oči zatisnil za vselej leta 1566. Večen mu spomin!