Žgoči hlebec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Žgoči hlebec.
Anonimno
Izdano: Domoljub 6. oktober 1892 (5/19), 222–223
Viri: dLib 19
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Stari kovač Miha že dolgo ni mogel več v kovačnici vzdigovati kladiva, niti kakih drugih težkih del oskrbovati, le po hiši je še sem ter tja hodil ter po gledaval, če je vse v redu. Hišo in posestvo je bil že zdavnaj izročil svojemu sinu, ki je vrlo dobro gospodaril. Če se je pa tudi na Mihu vse postaralo, vendar šaljiv bil je še vedno. Kar drugi niso mogli doseči z jezo in prepiranjem, dovršil je on s šalo. Povsodi je imel svoje oči, ter skrbel za red v hiši. Marsikaterega posla, ki mu ni bil po volji, bodisi gledé poštenosti ali vedenja, poboljšal je on s šalo.

Nekoč je porednežu prav izvrstno v spomin vtisnil sedmo božjo zapoved. Čeponov Janjče je imel svojo bajtico konec vasi, kjer je prebival s svojo družino. Druzega premoženja ni imel. Živel se je s tem, da je hodil dninarit. Tega si je nekoč izbral stari Miha, da bi mu spekel kruh, ker on ni mogel več peči, sin je bil pa z doma. Seveda Miha ni prav zaupal Janjčetu, ker za prav poštenega ta ni veljal v vasi. Sicer ne smemo misliti, da je Janjče morebiti ljudi napadal in jim kradel, kar je pri njih dobil; Bog varuj! Le kaj čisto majhnega je včasih storil, kar drugim ni bilo všeč. Tako se je Janjčetu zdel grajščinski lovec prezloben, ker je zajcem pasti nastavljal. Zato je on mislil, da jih more rešiti in potem jih doma tako skriti, da bi se jim zopet kaj takega ne primerilo. To se mu ni zdelo nič posebno napačnega. In če je včasih kako zelnato glavo vzel mimogredé s kake njive in jo potem doma pojedel, kakor bi bila zrastla na njegovi njivi, kaj če to biti? In če je šel po noči pogledat v gojzd, če ni morebiti kdo kaj drv pripravil, da jih znosi domov, kaj se hoče, saj tudi on kuha! Kadar je bil krompir goden, moral se je tudi prepričati, kje imajo boljšega in zato je jemal z vsake njive, kjer je hodil mimo, dva ali tri krompirje, da je potem poskušal doma. kateri kmet ima boljšega. − To so bile misli, ki so staremu kovaču rojile po glavi, ko si je izbiral peka. Rad bi bil izbral koga druzega, toda ker ni bilo v bližini nikogar, moral je vzeti Janjčeta. Janjče je seveda rad prevzel to ponudbo. Urno se je kakor izočeni pek lotil dela in skoro celi dan je imel dosti opravila s peko. Tudi pri tem svojem poslu je premišljeval, kako bi se moglo kaj odnesti. Prepričan je bil, da stari Miha dobro vé, koliko mora kruh tehtati, zato se mu ni nič kaj pametno zdelo, kar tebi nič, meni nič vzeti moke. Ali nekaj mora tudi on dobiti, to je sklenil v svoji modri glavi. Dolgo je tuhtal in naposled jo je iztuhtal. Mislil si je: no saj prav tako natanko tudi ne bode tehtal stari vsacega hleba, in če jaz od vsacega hleba vzamem nekoliko testa in sebi spečem hlebček, se mu o tem še sanjalo ne bode. Rečeno, storjeno. Hlebček bil je takoj zgnjeten, potem brž v peč ž njim, da bode prej pečen, kakor drugi hlebje in da ga potem ne bodo videli posli, ko pridejo pomagat hlebe iz peči devat. Vse mu je iz začetka šlo po sreči. Ko pa je pečeni hlebček vzel iz peči in ga hitro, ker je bil zelo vroč, iz jedne roke v drugo metal, zasliši stopinje. Janjče je takoj čutil, da se bliža stari Miha. Malo se prestraši, a ker je bil že večkrat v takih neprilikah, hitro dene hlebček za srajco in hodi sem in tja. Stari kovač je prišel k Janjčetu in je takoj videl, da ni vse tako, kakor bi moralo biti. Vendar govoril je kakor bi čisto nič ne bil zapazil. »No, ali bo že kmalu kruh pečen?« ga vpraša. »Da,« odvrne naglo Janjče in se obrne v stran, ter popravi hlebček za pasom, ki ga je grozno pekel. Miha je to zapazil in takoj vedel, kaj je, vendar ni hotel nič reči, ampak hotel je tata spokoriti. Janče bi bil najraje videl, da bi Miha takoj odšel, ali ta je stal pred njim kakor pribit. Začel je govoriti o vremenu, o letini in še o mnozih druzih stvareh. Janjčeta je pekel hlebec, da mu je kar pot stopal na čelo. Vedno si ga je popravljal ali nič ni bilo bolje. Miha je vse to videl in komaj je zadrževal smeh. Ali ko Miha le ni hotel oditi in je zopet nekaj novega začel pripovedovati, Janjče ni mogel prestajati več bolečin, ki mu jih je prizadeval hlebček. Ves obupen ga potegne izza srajce rekoč: »Ne morem več strpeti, četudi hlebec vidite!« Miha bi bil kmalu samega smehu počil. Tako spokorjenega Janjčeta še ni videl v svojem življenju. Ali on je hotel, da bi se Janjče poboljšal, zato mu je rekel, da ga noče sodniji naznaniti, tudi ga ne za tatu razglasiti, ali opomniti ga hoče, kakšna kazen zadene človeka, ako nepošteno dela. Vroč hlebec ga je že zvunaj tako ožgal, da bode dolgo nosil znamenje na telesu, kako ga mora žgati še le slaba vest, če se ne očisti greha. In kdor se ga ne očisti, trpel bode še hujše kazni, žgalo ga bode v večnosti še bolj, kakor je to sedaj poskusil. Tako je govoril stari kovač Miha Janjčetu in mu naposled podaril oni osodepolni hlebec. Janjče je še dolgo imel opeklino, in prav ta britka poskušnja ih lep nauk gospodarjev sta ga privedla do sklepa, da največ velja mož poštenjak, ki nikoli ne pride v tako sitne nečastne zadrege. − Zajci v gozdu, zelnate glave na tuji njivi in krompir v sosedovi zemlji so imeli mir pred Janjčetom. Ni jih več potreboval. Dovolj mu je za potrebo zraslo na lastnem svetu, katerega je bajti prikupil s svojo pridnostjo in poštenostjo. − To dogodbo pa je še v svoji starosti rad pripovedoval domačim, ko jih je opominjeval, naj bodo pošteni in delavni!