Žganje - naš sovražnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Žganje — naš sovražnik.
Jurij Trunk
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohorja, Celovec (52. zvezek), 1900
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Delavec, ki je vdan pijančevanju, ne bo obogatel.

Sirah 19, 31.

Žganje dandanes bolj pustoši, kakor zgodovinske šibe, lakota, kuga, vojska.

Gladstone.

Vedno glasnejši postaja klic iz raznih slovenskih pokrajin, da je skrajni čas, vzdramiti ljudstvo in ga svariti pred pogubo, katera mu preti od žganjske kuge in pijančevanja. Vsak rodoljub gleda s krvavečim srcem vsakdanje strašne nasledke te kuge, ki preti uničiti naš ljubljeni rod. Prikrivanje resnice bi bilo v pogubo. Poštenost, nravnost in ljudsko premoženje gre rakovo pot, raste pa razuzdanost, brezznačajnost in revščina. Gotovo je, da sodeluje tukaj več vzrokov, in da ni vsega krivo žganje in pijančevanje; ali trdimo, da je jeden glavnih vzrokov nazadovanja, in da se mora proti temu skupnemu sovražniku obrniti vsak, kateri ima srce za ljudstvo in za dušni in telesni blagor njegov. Naš spis bôdi nekak pouk, in tega je treba našemu ljudstvu, katero zapeljuje najbolj nevednost, da si koplje pogubo; hočemo, da bi vse sloje naroda opozorili na skupnega sovražnika in jih z njim seznanili s tem, da opišemo strašne nasledke žganjepitja in pijančevanja. Marsikdo bode morebiti majal z glavo; predsodki so globoko ukoreninjeni, in navada je postala železna srajca. Ali zmota mora prej ali slej izginiti in se umakniti resnici, kakor megla solncu. Kar so vestni možje, učenjaki, zdravniki, rodoljubi spisali in učinili, to hočemo v kratkem sestavku podati. Upamo, da bo vsak, ki to čita, spoznal, da se mora tudi med Slovenci začeti boj zoper žganje in pijančevanje.[1]


1. Pijanost in pijančevanje.[uredi]

O nevidni vinski duh! Ako nimaš imena, ki te označi, imenuj se hudič.

Shakespeare.

Neizmerno je zlo, katero povzročuje pijanost na duši in telesu, na časnem imetju, v občini, družini in državi. Pijančevanje pustoši kakor požar, ki zapusti le okajene stene bolezni in sramote, bede, obupnosti in smrti. Iz vseh krajev Evrope in Amerike prihaja klic zoper to kugo, ki obsega vse druge. Vsakdo ve, da je klic po pomoči opravičen, ker lahko na lastne oči vidi, kaj dela žganje in pijančevanje.

Ali ko bi šlo pri tem samo za časno življenje, za zemeljsko imetje, lahko bi se tolažili še z večnim veseljem: upanje na srečno, drugo življenje nam pomaga mnogo hudega prenašati. Pijančevanje pa je smrtni greh in uniči nadnaravno življenje duše, zapre nebesa in pahne v pekel nesrečnega pijanca samega in vse, katerim je postal zapeljivec.

Ni sicer najhujši greh, ali ta greh najbolj poniža človeka. Kdor se pogrezne v grehe mesa in pijančevanja, greši, kakor bi grešila žival, ko bi mogla grešiti.

Požrešnost spada med najpodlejše grehe in prekosi celó greh mesa, v katerem se more najti še nekoliko ljubezni in požrtvovalnosti.

Nikdo tega ne taji; vsi zaničujejo pijanca. In vendar nismo do cela spoznali podlosti te strasti, drugače bi napravil pijanec drug vtis. Pijanec se opoteka na cesti. Kakšen prizor! Otroci se zbirajo in mu zabavljajo, odrastli majajo z glavami ali se mu posmehujejo. Malo jih je pa, kateri bi občutili svet strah in usmiljenje s takim grešnikom ter molili za njegovo izpreobrnitev, ali ki bi od otrok odvrnili strašno pohujšanje. Navadili smo se na to peklensko strast, tako se je že v nas udomačila. Veliko jih je, kateri z nekakim ponosom pripovedujejo, kako so pili, in se smejijo, če se jim pripoveduje o norčijah pijancev. Ali se ne nahajajo sicer zastopni možje, ki se ponašajo s tem, da so tega ali onega spravili pod mizo? Dà, marsikatera cerkvena ali posvetna slavnost postane mnogim povod pijančevanja, in če se veselijo na slavnost, pozdravljajo ob jednem tudi priložnost, da »ga bodo prav pošteno (?) potegnili«.

Otroci božji smo in kristjani. Naša sodba in obnašanje proti pijančevanju se mora tedaj ravnati po sodbi božji v sv. pismu. Sv. pismo pa obsoja najostreje pijanost in nezmernost kot vir mnogih drugih grehov in prišteva zmernost med čednosti ter jo imenuje sad sv. Duha. V sv. pismu čitamo: »Vino je že mnoge pokončalo.« (Sir. 31, 30.) »Ne upijanjajte se z vinom, v katerem je zapravljivost.« (Efež. 5, 18.) »Delavec, ki je vdan pijančevanju, ne obogati.« (Sir. 19, 31.) »Vino, nezmerno zaužito, povzročuje kreg, jezo in druge neprilike.« (Sir. 31, 38.) »Kakšno življenje ima ta, ki ga krajša s pijančevanjem?« (Sir. 31, 33.)

Če sv. pismo tako govori o vinu, katerega zmerno uživanje celó priporoča, kaj si moramo še le misliti o strupu žganja, ki veliko hujše upijani? Nezmernost mora biti slaba priprava za dan sodbe, kajti nebeški zveličar nas svari tako resno pred njo. »Varujte se,« pravi, »da vaša srca ne bodo preobložena v požrešnosti in pijanosti, ... da tisti dan (sodbe) ne pride nanagloma nad vas.« (Luk. 21, 34.) Tako kliče tudi sv. Peter: »Bratje, bodite trezni in čujte!« (I. Petr. 3, 8.) »Pijanci ne bodo posedli božjega kraljestva,« piše sveti Pavel (I. Kor. 6, 10); brez časti bodo padli in bodo med mrtvimi v večni sramoti.

Kako malo se zmenimo za te večne nasledke pijančevanja! In če bi le na strašne nasledke v tem življenju mislili! Varovali bi se skrbno te strasti že zavoljo tega življenja, in Bog bi nam dal milost, da bi se je še bolj varovali zaradi večnosti.

Stari neverniki nas kristjane v marsičem osramotijo, kar zadeva čednost zmernosti. Njih stroge zmernostne naprave se dajo tolmačiti iz tega, da so prištevali zmernost najboljšemu, kar more človek imeti. Špartanski postavodajalec Likurg je dal vse trte izruti, ker druga sredstva zoper pijančevanje niso bila dosti izdatna. V Mitilenah je kralj Pitak postavil za vsa v pijanosti storjena hudodelstva dvojno kazen! (Pri nas je olajševalni razlog!) Zelevk je Lokrom vino le v bolezni dovolil, če jim ga je nasvetoval zdravnik. Pitagor je prepovedal vino svojim učencem, ker je sovražnik modrosti in privede do norosti. Rimljanje so imeli začetkoma strogo postavo, katera je dovoljevala možem še le v 30. letu vino, in še tedaj le zmerno; ženskam je bilo popolnoma prepovedano. Stari Grki so smatrali vsakega za barbara, ki ni primešal vinu vode!

V preteklih časih najdemo tudi krščanske kneze in ljudstva, ki so v duhu krščanske vere pijančevanje kaznovali s strogimi telesnimi in denarnimi kaznimi, ali kdo bi mogel dandanes na take misliti, akoravno bi bile silno potrebne!

Nasledki te pogubne kuge so pa tudi v naših dneh hujši, kakor le kdaj poprej, ker postaja nesrečno žganje vedno bolj pijača delavcev in preprostega ljudstva. To čutimo pred vsem mi Slovenci, katerih moč sta kmetski in delavski stan.

Sv. Avguštin piše: »Pijančevanje je mati vseh zločinov in hudobij. Ono zmede glavo, občutke in jezik, ono se vrže pogubno na celo telo. Najprej mu podleže sramežljivost, ono potrati čas, je sramotna bolezen, mori nravnost, je nečast življenja, poguba duše.«

»Žganje je v prijateljstvu z vsemi grehi,« piše slavni A. Stolz. »Ako je v srcu le jedna iskra vere, žganje je prava voda, ki jo popolnoma pogasi. Pijanec ne moli več, in nikjer se zoper vero ne govori toliko, kakor med pijanci.« Mož ima prav!

Reči moramo, da pijančevanje onečaščuje vse božje zapovedi in odpira na stežaj vrata vsem strastim. Najhujše je pa še to, da pijanec tako lahko pade iz jednega grešnega prepada v drugega, in da se le redkokdaj izpreobrne.

Slovenec pravi: »Pijanec se izpreobrne, kadar se v jamo zvrne.« Francoz: »Kdor je pil, bo pil.« Nemec: »Nečistnik se redkokdaj izpreobrne, pijanec nikoli.« Neki pijanosti vdan mladenič je rekel po pretresljivi pridigi o pijančevanju: »Stokrat sem to že slišal in še boljše, pa ni pomagalo in tudi sedaj ne pomaga!« Marsikateri pijanec bi mogel ravno tako reči.

Ali ne smemo obupati. Kar ni mogoče ljudem, to more Bog. Vse je pa odvisno od volje pijančeve; on mora resno hoteti in bo rešen. In če bi bila rešitev v popolnem vzdržanju, ali ne bo tudi tega hotel v trdnem zaupanju v božjo pomoč? Cerkev in vera dasta k naravnim sredstvom še sredstva milosti vsem, ki so dobre volje.

Lažje je pa hudega se varovati, kakor se ga iznebiti. Boljše se izplača obvarovati mladeniča pijančevanja, kakor poboljšati pijanca. Naj bi tedaj naša mladež, ki ima bister um in pamet, spoznala pretečo nevarnost; resno bi se ji naj odtegnila ter se napotila na lepo in varno pot zmernosti. Tako se bo ohranila narodu in bo postala deležna blagoslova te čednosti v tem in onem življenju.

2. Razni glasovi o pijančevanju in o žganju.[uredi]

Vsa socijalna vprašanja se dajo združiti v vprašanju o žganju.

Minister de Bruyn.

Za vse, katerim je ljudski blagor in gmotno blagostanje narodov pri srcu, je postal boj proti pijančevanju in žganjski kugi neobhodno potreben. Tudi med Slovenci ne manjka mož, ki se borijo za narodni obstanek, in ki očitno pripoznavajo, da je tudi pri nas skrajni čas, da se začne proti temu sovražniku splošna vojska. V vseh naših javnih glasilih se nahaja odmev te potrebe. Pojavili so se tudi že razni poskusi in nasveti, kako bi se dala zajeziti ta kuga. Priče tega so nam tudi razna obravnavanja v deželnih zborih. Navedimo tukaj še glasove nekaterih razumnih mož, kateri so večinoma po lastnem raziskovanju spoznali, kako globoko sega to zlo.

Gladstone je rekel l. 1880. v angleški spodnji zbornici: »Žganje dandanes bolj pustoši, kakor zgodovinske stiske, lakota, kuga in vojska .... Vsa sredstva, s katerimi bi se dalo omejiti pijančevanje, so vredne resnega razmišljevanja.« Njegov naslednik Rosebery je to potrdil ter izjavil pred svojimi volilci: »Upam si trditi: ako ne bo kmalu država vladala kupčijo z žganimi pijačami, bo v kratkem vladala kupčija z žganimi pijačami vlado.«

»Nezmernost,« pravi princ Leopold, »je jedini sovražnik, katerega se imajo Angleži v resnici bati.« Kapucin o. Mathew, neumorni apostol zmernosti, je rekel, da delajo opojne pijače večjo škodo, kakor nesreče v naravi. »Nezmernost zavira vsako politično in socijalno izboljšanje,« pravi govornik Kobden. Kardinal Manning piše: »Ako ne delate proti tej kugi, zanemarjate bolezen, ki razjeda srce človeške družbe in uničuje družbinsko srečo pri naših delavcih.« Tako misli tudi Stanley: »V naših časih je gibanje proti alkoholu najpotrebnejše, najbolj praktično in najuspešnejše tako za skupino, kakor za posameznika.« Papež Leon XIII. je že večkrat pohvalil Angleže, da delajo proti pijančevanju.

Jednaki glasovi se slišijo tudi iz Belgije. Neki škof piše: »Govoriti o zlorabi opojnih pijač se pravi, kazati na rano, ki se vedno bolj širi, in opozarjati na jedno najhujših nadlog naših dnij.« Medach pl. Kiele pravi: »Žeja je v naših časih najbolj vzrok, da ljudstvo zdivja in postane surovo; ni hujšega sovražnika ... tukaj se mora nastaviti sekira ...« Senator Lejeune pravi v nekem govoru l. 1895.: »Ne bo se vam posrečilo rešiti socijalnih vprašanj, ki nas obdajajo, predno ne bodete potlačili alkoholizma; že naprej razveljavi vse naprave.« Alban Stolz je poznal ljudi prav dobro; on piše: »Ni je na svetu stvari, ki bi toliko škode naredila na imetju, miru, pameti, zdravju, veri, čednosti in zveličanju, kakor žganje.«

Slavni Windthorst pravi: »Rad bi videl, da bi šlo žganje zopet nazaj v lekarne, iz katerih je prišlo.«

Kardinal Kopp je izdal pastirski list, v katerem pravi: »Vaši dušni pastirji vidijo, kako gine v vaših družinah zadovoljnost, red, pravica, mir in zastopnost, kako razpada domača in družbinska sreča. Naj bi li mirno gledali, da vas požre prepad, ki se odpira pred vami?« Dr. Siegfried pravi: »Gostilna nadomestuje hišo božjo, potopi šolo in zadavi domačijo.«

Nekaj francoskih glasov. »Alkohol, to je naš sovražnik!« zakliče slavni kemik J. B. Dumas. J. Simon piše: »Jaz sem hud sovražnik alkohola, ki je škodljivejši od kuge, kajti on je trajna kuga.« — »Kolere se bojite,« pravi Balsac, »žganje je čisto druga kuga!« Rochard sklepa po pravici: »Francoska je pod vlado onih, ki delajo alkohol in ga pijejo. Vse se klanja alkoholu: jedni, ker od njega živijo, drugi, ker umrjejo na njem.«

Švicarski škofje svarijo svoje vernike: »Naše ljudstvo je na razpotju; vzdramiti se mora k novemu življenju, ali pa bo hitro prišlo pogubljenje. Večina napak v občinah, mlačnost mož, nesrečni zakoni, zanemarjanje vzgoje ... ima svoj glavni vzrok v gostilni in pri pijančevanju.«

Dunajski profesor dr. Nothnagel je izjavil: »Zločin je, če trdi kak zdravnik, da vino redi .... Alkohol je sem ter tja prijetna dražilna snov, ali strup ostane na vsak način, in popolnoma prav imajo oni, ki trdijo, da človek ne potrebuje alkohola.«

Minister Everette poroča iz Severne Amerike: »V letih 1860—1870. so samo žgane pijače narod stale neposrednjih davkov tri milijarde in posreduj ih 600 milijonov dolarjev; uničile so 300.000 ljudij, 100.000 otrok spravile v sirotišnice, 150.000 v kaznilnice, povzročile 2000 samomorov, 10 milijonov dolarjev uničile po požarih in naredile 200.000 vdov in en milijon sirot.«

To so glasovi iz raznih krajev. Tudi pri nas jih ne manjka. List »Slovenec« se je že večkrat hvalevredno prav krepko potegnil za to, da bi se tudi boj zoper alkoholizem vzel med točke našega programa. Bilo je tudi že več posvetovanj. Bog daj, da bi prišlo do skupnega delovanja za naš ljubljeni rod, ki trpi po pijančevanju neznansko gmotno in nravno škodo, »katera — če se ne bo omejevala — nas je v stanu uničiti prej, kakor katerikoli vnanji sovražnik.« (»Slovenec« dne 13. prosinca 1899. l.)

Vse to kaže jasno, da se mora pomagati, da boj zoper alkohol ni samo opravičen, temveč neobhodno potreben in vsakogar sveta dolžnost.


3. Kaj je alkohol; njegova zgodovina.[uredi]

Veliko ljudij umrje, zastrupljenih po alkoholu, dan na dan, ne da bi vedeli.

Dr. Gull, osebni zdravnik kraljice Viktorije.

Nikjer se ne greši toliko iz nevednosti, kakor pri pijančevanju. Človek sodi vse preveč po zunanjem. Ugaja mu pijača, vsaj nekoliko časa, in on sodi, da mu mora biti dobra. Vidi sicer tudi grozne nasledke, ali le malo je ljudij, ki bi sklepali iz njih na škodljivost tvarine, katera povzročuje take nasledke. Treba je pred vsem temeljitega pouka.

»Alkohol« je arabska beseda in pomeni lepotilo, rumenilo, ker opojna prvina žganja po zaužitku porumeni lice. Pred 900 leti so ga rabili arabski zdravniki kot zdravilo. V naše kraje je prišel alkohol v 14. stoletju, in imenovali so to tekočino »vodo življenja«, ker so mislili s tem izraziti domnevno njeno moč za življenje. V 16. stoletju so rabili žganje za krepčanje srca pri delavcih v rudokopih in v vojskah. Na Nemškem so ga začeli rabiti najprej v tridesetletni vojski kot pijačo in za uživanje; pili so ga pa samo razuzdanci, ljudstvo in knezi so se pohujševali nad tem. Hitro pa so spoznali tudi njegovo škodljivost kot pijačo, in začeli so že okoli l. 1703. vojsko zoper žganje. Ali ni dosti pomagalo; v drugi polovici 18. stoletja se je žganje iz mest ugnezdilo tudi na deželi; pili so ga začetkoma le ob nedeljah in praznikih; pozneje se je priklatil tudi v hiše in družine; pili so ga že pri delu in kakor dandanes, pri vsaki priložnosti in vsak dan. Kot zdravilo je prišel alkohol v naše kraje in je bil v začetku pod strogim nadzorstvom, sčasoma pa je postal kuga, katera razjeda ljudstvu srce, odkar namreč ni več pod nadzorstvom, in odkar ga točijo na milijone in milijone litrov.

Alkohol (čisti, fini) je lahka tekočina brez vsake barve, diši prijetno in ima oster, žgoč okus. Če gori, je plamen višnjev, kateri pa ne sveti dosti, ali tem močneje v greje. Zmrzne nikoli. V vseh odnošajih se zmeša z vodo. Če ga zaužiješ, se hitro čutiš močnejšega. Sestavljen je iz ogljika, ki je trd, vodika in kisika, ki sta plinava. Rabi se alkohol mnogovrstno v lekarnah in pri obrtu, posebno ker razveže mnogo tvarin. Naša navadna žganja imajo alkohola 30 do 50 odstotkov, drugo je večinoma voda. Ako je manj vode, se imenuje tekočina navadno špirit; čisti alkohol je ta, ki nima vode. Ta je močen strup in tudi v najmanjši meri jako škoduje zdravju.

V navadnem žganju se pa nahajajo še druge tvarine, posebno tudi takozvana patoka (fuzl), ki mu daje poseben duh in okus; zdravju je navadno še bolj škodljiva, kakor alkohol.

Alkohol je pa tudi v vinu, pivu in moštu ter jim daje lastnost, da tudi upijanijo. Navadno vino ima 6—12 odstotkov alkohola, močno 15—18; pivo večinoma 2—6, težko, angleško do 8 odstotkov; mošt ima alkohola 3—7 odstotkov.

Dolgo so poznali le alkohol, katerega so delali iz vina. Zdaj ga žgó iz rži, krompirja, hrušek, češpelj, črešenj itd., v obče iz vseh rastlinskih tvarin, katere imajo v sebi sladkor in škrob (Stärkemehl). Okus in duh, kakor tudi druge lastnosti opojnih pijač so odvisne od tvarin, iz katerih se delajo.

4. Odkod izvira pijančevanje?[uredi]

Vera mora biti prvi nauk in nauk vseh dnij.

Diderot.

Pijančevanje je postalo huda bolezen na našem narodnem telesu. Tudi drugi narodi pijejo. Ali oni so bogatejši, njim se je nekoliko tudi že pomagalo; ljudje so se poučili, imajo zmernostne družbe itd, pri nas pa je razen nekih lepih besed ostalo pri starem in gre zmeraj globokeje.

»Slovenec« poroča (dne 15. vinotoka 1898. l.), da se je neki tujec jako čudil, ko je med Slovenci ob raznih priložnostih našel toliko pijanih ljudij. Značilen je slučaj, da so v neki občini na Gorenjskem štirje krčmarji več izdali za špirit, kakor znaša davek cele občine! Kranjska dežela dobi od davka na žganje okoli 400.000 gld. čistega dobička na leto, in po proračunu l. 1898. je plačalo ljudstvo v Avstriji za opojne piiače 76 milijonov goldinarjev državnega davka brez deželnih doklad. To je pa davek ubogih!

Odkod pride tedaj ta kuga? Vzroki so različni, in po teh se mora ravnati tudi pomoč.

Od vseh krajev se sliši in se vidi, da vera gine in ponehava pravo, vzorno versko življenje. Kdor pa nima trdnega prepričanja, da je to življenje le priprava na drugo, boljše, bo izkušal uživati na tem svetu kolikor le mogoče. Mesenost mu postane sreča, in on je išče v pijančevanju in nečistosti. In če vidi, da se potaplja, se ne more rešiti, ker nima vere; potopi se sam in potegne še druge za seboj. Lahko bi pa kdo rekel: Slovenci so pa vendarle še verni! Res, večinoma. Kjer je pa vera prazna beseda in se ne kaže v življenju, je mrtva. To se uresničuje pri vsakem pijancu, ki je v nasprotstvu s samim seboj, in izkušnja nam potrjuje resnico, da ravno pijanci tvorijo vrste naših verskih in dostikrat tudi narodnih nasprotnikov. Kjer je pa vera živa in ne samo prazna beseda, tam ni žganjske kuge. Pomoči nam tedaj moreta prinesti vera in cerkev, in kakor v drugih deželah, bi tudi pri nas najuspešneje delovale zoper pijančevanje zmernostne bratovščine na verski podlagi.

Drugi vir je nevednost. Njemu opomore pouk, ali ta mora biti obširen in temeljit. Veliko ljudij ne vidi strašnih nasledkov žganjepitja in misli, da alkohol greje, redi, krepča itd., k večjemu meni, da škoduje le tedaj, ako ga preveč užiješ. Žalibog, da je prišlo žganje v tako splošno rabo, celó po napačnih nasvetih zdravnikov, da ljudstvo ne more zadostno soditi o njegovi škodljivosti. Gotovo bi se ga marsikateri bolj bal, ko bi poznal slabe nasledke, in ko bi se njemu povedalo, da alkohol ni samo nepotreben, temveč celó škodljiv pri težkem delu, za dušo in telo, za družino itd. Nevednost bi se naj pobijala povsod in na vsak le mogoči način. Duhovniki, učitelji, zdravniki, uradniki, šola, zbori, občina in država bi naj pripomagali k temu, da bi se spoznal ta zmaj in se začel proti njemu vsestranski boj.

Pravijo tudi, da je kriva revščina, ker si siromak ne more privoščiti kaj drugega. Pa to ni zmeraj res. L. 1873. in 1876. so na Angleškem povišali delavcem plače, dobiček od tega so pa imeli — oštirji! V Holandiji snedó največ mesa, popijejo pa tudi največ žganja! Celó socijalist Stern je rekel: »Brez vojske zoper alkohol se bojim, da bode pri skrajšanem delavnem času in pri povišani plači rastel tudi obisk gostilen!« Prav je, da se pomaga nižjim stanovom; pomagano jim bo pa le, če se vcepi v njih srca tudi vera, varčnost, zmernost in zadovoljnost. »Kaj pomaga ljudstvu izboljšavah njegovo stanje, dokler se ne zamaši glavni vir bede?« (»Slovenec«, 17. listopada 1898. l.) Res je pa tudi, da hoče marsikateri revež pozabiti svojo revo v — žganju! Kaj bi nam pač vedela povedati marsikatera kmetska ali delavska hiša? Dostikrat tudi ni zdatne, redilne hrane, revščina privede do žganja, to pa zopet do še večje bede. Pri marsikateri kmetiji začne peti boben — pa ne vojaški in če vprašaš, zakaj so prišli na kant, dobiš navadno odgovor: Posestnik ga pije!

Včasi manjka tudi v družinah domače sreče. Zakoni, ki se v nebesih sklepajo, postajajo vedno redkejši. Žena zanemarja gospodinjstvo, otroci so razuzdani; mož pride z dela spehan in utrujen, namesto mira in odpočitka najde domá nered, nezadovoljnost. Nasledek je potem, da si poišče odpočitka v gostilni. Iz gole mržnje ga potegne malo več, in če se taki slučaji ponavljajo, postane mož kmalu pijanec. Naravnost vabljivo za ljudi je pa tudi veliko število gostilen. Pri vsakem koraku zadeneš na njo. In kakšni ljudje so marsikateri gostilničarji? Navadno zdelani ljudje, posebno v mestih, ki nimajo vesti in odirajo svoje goste na vsak le mogoči način. Gostilne naj bi bile pod strogim nadzorstvom; njih število naj bi se povsod zmanjšalo; le poštenim, vestnim ljudem naj bi se dovolilo, točiti žgane pijače, da bi ne postajale ravno gostilne pravi krvosesi za ljudstvo. Neštevilno je hiš in kmetij, ki so po drobnem romale skoz gostilno v pogubo. Srečna vas, ki nima gostilne; poštenost in varčnost sta tam še domá! Na Norveškem in v Severni Ameriki so odstranili veliko gostilen, uspeh je bil velik.

Nekatere vrste delavcev, posebno v rudnikih in tovarnah, morajo opravljati težavna telesna dela; telo je močno oslabljeno po delu, in če je plača slaba, da si delavec ne more privoščiti močne, redilne hrane, prime za čašo žganja, ker je najboljši kup, da si s tem, kakor misli, nekoliko pomore k močem. Moči pa žganje ne da, temveč le razburi, razburjenju pa sledi zopet oslabelost, treba je znova piti itd., in to je v mnogih slučajih pot do pijančevanja.

Prav je, da si išče človek razvedrila v družbi. Ali dandanes si družbe brez pijače še misliti ne moremo, in več ko se vliva za vrat, več ko se »žajfa«, tem veselejše je!

Pozabiti ne smemo dalje še zapeljevanj, slabih vzgledov, nagnjenja, druge posnemati itd. Obiskovanje gostilen je postala tudi med Slovenci navada, in vsak misli, da mora iti tja, da bi se pobahal, da je sam svoj gospod, ki sme svoj čas in denar zapravljati po svojem. Piti se mora dandanes pri vsaki priložnosti: jeden je žejen, drugemu je dolg čas, tretji si hoče pregnati skrbi. Pije se, ker je vroče ali mraz, ker je mokro vreme ali delo težko. Jeden pije, da bi mogel bedeti ali zaspati, drugi, da bi laže prebavil, ali ker je lačen. V pijači se išče tolažba in veselje, pije se zaradi prijateljstva, iz sovraštva, hvaležnosti; mladi pijejo, ker so mladi; stari, ker so že v letih; ako se delo začne, se mora piti, in še bolj, ko se skonča. K temu pridejo še razne slavnosti v družini, vasi, občini, cerkvene in posvetne — kdo bi mogel našteti vse one povode, kateri se ne morejo preiti, ne da bi se pilo, in navadno ne samo za potrebo, temveč do nezavesti?! Delavec, kmet, hlapec pijejo, ker si »kaj drugega ne morejo privoščiti«; boljši stanovi pa, ker mislijo, da imajo za to posebno pravico. Strašno je tudi nagnjenje, katero podedujejo otroci od starišev pijancev!

Vsem tem vzrokom pijančevanja se pridruži nazadnje še človeško nagnjenje in zapeljiva narava opojnih pijač. Človeško srce je za srečo. Ali na svetu smo prokleti; z mnogimi težavami se nam je vojskovati. Tolaži nas in pomaga nam vera, ker nam kaže drugo življenje. Ali koliko ljudij pa išče v bojih vsakdanjega življenja, v žalosti, zoprnosti opore tam, kjer je jedina najti, namreč v veri? Le prepogostoma si išče človek olajšave tam, kjer jo misli najprej najti, če tudi le za kratek čas, in to je v pijančevanju, v žganju. Pijanost omami človeka, da pozabi na hudo in na skrbi ter se čuti olajšanega. Seveda je to le prevara, ali kes, ki sledi razburjenosti, pelje le redkokdaj k poboljšanju in na pravo pot; oslabela narava zahteva novo razvedrilo, zopet se pije, in navada je kmalu postala železna srajca. To je peklenska posebnost žganja! Podleže ji delavec, kmet ji ne more uiti, in divjaka umori ta strup v kratkem času. In ta strup se dela iz tvarin, ki niso za nobeno drugo rabo, celó iz cunj in iz saj! Za nekaj beličev si ubogi človek lahko naredi za nekaj časa žalostna nebesa!

Iz navedenih vzrokov vidimo, da je treba krepkega zdravila in skupnega boja; le skupno delovanje bo moglo zaceliti to strašno rano na narodovem telesu.

5. Vpliv alkohola na telo in na dušne moči.[uredi]

Vse opojne pijače škodujejo.

Župnik Kneipp.

Videli smo, kaj je alkohol. Čist je nevaren strup. Človek bi mislil, da bi ta istinitost zadostovala, nas s strahom napolniti pred njim. In vendar je večina ljudij, ki žganje in opojne pijače pijejo, nasprotnega mnenja. Da, le prepričanje nekaterih, da je alkohol v marsikaterih slučajih potreben, v mnogih celó koristen, da on ne škoduje, temveč da ima redilno moč, greje, krepča in oživlja, pomaga v raznih malih in večjih boleznih — to mnenje je vzrok, da se tako splošno uporablja. Ali to mnenje je napačno in sloni na grozni zmoti. Treba je to mnenje z vsemi sredstvi pobijati, posebno ker se neveščaku na prvi hip zdi pravo in resnično, in ker izkušajo to mnenje kot resnično in istinito vzdrževati vsi oni, katerim je za to, da se prav veliko alkohola požre, ker raste s tem njih dobiček.

Ne moremo bolj zagovarjati resnice in pobijati zmote, kakor da nekoliko opišemo vpliv alkohola na človeka; vsak razumni človek lahko razvidi, ali zasluži, da se priporoča, ali pa da se obsodi njegova raba.

Alkohol je in ostane strup, če ga zauživaš tudi le v mali meri. Strup vpliva na živce in po živcih na vse telesno in duševno življenje; živci se po njem razdražijo, in sicer v obče na jako škodljiv način.

Okus v ustih pretresuje že vsakega, ki je zaužil alkohol prvikrat. Živali bežijo že pred duhom. Pravi morilec pa postane v želodcu.

Najprej izpridi sline in jih stori nezmožne, da bi izvrševale svojo nalogo in postale pripravne za prebavljenje. V želodcu pokonča potrebni pepsin, beljakove tvarine se ne raztopijo, in zabrani tudi prepotrebno vrenje; in vse te nedostatnosti ne more nadomestiti to, da alkohol raztopi maščobo in sladkor. Povzroča sicer tudi, da želodec obilno oddaje svoje šoke; ali to razdraženje želodca in črev je jako škodljivo, ako se ponavlja pogostoma. Dr. Komerell pravi, da majhna čaša pijače (vina ali piva), ki ima le malo alkohola, pospešuje nekoliko prebavljanje, ali ga vsaj ne zabranjuje. Škoduje pa že, ako ima pijača 5 odstotkov alkohola, in prebavljanje prestane popolnoma pri 14 odstotkih. Obilno zaužite jedi začnó vreti, nabirajo se sape, in to dela želodcu silo. Žganje odpre želodec na zgoraj, sapa izbeži, in hrana se razlije nepripravljena v čreva. Človek se čuti olajšanega; zaradi tega večkrat pije po kosilu jedno »čašo«, ali ob jednem si škoduje tudi pri prebavljanju, ker je učinek preveč prisiljen, in ker želodec zavoljo prevelikega razdraženja omaguje.

Žganje izpridi tudi želodčne sline, pači prebavljanje v črevih in vpliva pogubno na veliki živec, kateri urejuje prebavo. Škodljiv je alkohol posebno tudi žolču in jetrom. Prav ima dr. Grechen, ki nam svetuje: »Kdor hoče redno, hitro in brez težave prebavljati, še bolj pa, kdor ima slab želodec, naj se varuje alkohola med obedom ter pred njim in po njem!« Alkohol izpridi tudi okus in naredi, da hoče jezik samo le meso in kaj »finega, pikantnega«; mleko, sadje in vsa sladka jedila so pijancu gnus!

Trpi pa posebno tudi kri, ker zabrani rdečim krvnim telescem delovanje in vzame večinoma belim zmožnost, se gibati in odstranjevati telesu škodljive tvarine. Alkohol zabrani tudi otrplost febrina, in to more postati pri krvavenju v veliko škodo telesu. Po izprijeni krvi pa vpliva pogubno tudi na srce in pljuča, ker raztegne krvne posode. Poguben je alkohol dalje za telesne stanice in tkanine, ki tvorijo telesne organe; navadno uniči tudi organe same, zlasti ledvice. Beljak izpremeni v mast, kakor stori na pr. tudi mišnica (arzenik), in povzroči s tem nenavadno debelost, ob jednem pa tudi splošno slabost, bolezni na jetrih in pri srcu.

Razvidno je, da alkohol ne prizanese nobenemu delu telesa, ker živci in kri so posredovalci reditve in celega življenja; v pravem pomenu besede je alkohol morilec in povzročitelj mnogih boleznij, kakor bodemo pozneje dokazali.

Škodljiv pa ni samo telesu, temveč tudi duševnemu življenju. Čutni živci pogleda in posluha, kakor tudi oni, po katerih v koži občutimo mraz in toploto, oslabe vsled alkohola. Slabo vpliva na razumnost in čut, ali različno. Če začne kdo piti, postane gibčen, jezik se mu razveže, on postane razgovoren. Odkod to? To je posledek tega, ker alkohol omrtvi višjo tvornost razuma, razsodbe, vesti, spoznanja pravega, dobrega in lepega. Višji čuvaji spijo; kar pri treznem človeku uravnava nespametno govorjenje in nesmiselno kretanje, to je alkohol zavezal, razvezal je pa nižje nagone; govorjenje in kretanje postane pri pijancu brezmerno. Kdo ni še tega sam doživel v kaki gostilni, ako je opazoval pijance?

Alkohol oslabi krvne posode k možganom, kri vre tja; zaradi tega se čuti pijanec močnega, in kdo ni že slišal bahati se nalitega človeka, da je močan, bogat, moder itd.? Kdor bi pa ne mogel prav razumeti tega razmotrivanja, naj poskusi sam, in videl bo, kaj dela alkohol!

Vzemi požirek žganja in drži ga 5 minut v ustih; čutil boš žgoče bolečine, in vnela se ti bodo. Po 10—15 minutah se naredijo na koži mehurčki, in ako si zavežeš oči, ne moreš več najti razločka med vodo, kisom in mlekom; tako ti je pokvaril alkohol čutne živce.

Preiskali so natančno želodce pijancev, in že podobe onih boleznij, katere so se tam ugnezdile, nas pretresujejo; ljudje, ki so videli te ostudne bolezni, ves dan niso mogli zaužiti ničesar. Ko bi vsak pijanec videl svoj želodec, gotovo bi za vselej dal žganju slovo.

A žganje in opojne pijače se hvalijo, ker nam menda odganjajo skrbi in napravljajo dobro voljo. Saj se sliši pogostoma bahanje marsikaterega vinskega bratca, da je v »nebesih«, če ga ima prav pošteno »pod kapo«. Ravno v tem je pa njih največja nevarnost, ker odstranjujejo na popolnoma napačen način čute nevolje. Bolečina pravi, da v truplu ni vse v redu; trudnost hoče počitek, vest mir; dolg čas nas opominja na delo. To so naravni čuvaji, in krivo je, te odstranjevati s pijačo in pijanostjo; po nekolikem času se itak zopet obudé in stavijo tem silneje svoje zahteve; treba jih je tedaj zopet odstraniti, zopet se upijaniti. Žganje postane osoljena voda, ki nikoli ne pogasi žeje.

Znano je, da pijanec skoro nima samostojne volje; čisto mu oslabi. Da po tem takem ne more biti govora o vestnem izpolnjevanju stanovskih dolžnostij, o tem nas pouči vsakdanja izkušnja. Pijanec nima značajnosti; za čašo pijače proda svoj rod in gre z nasprotnikom; dà, za pijačo postane dostikrat besen tlačitelj svojih lastnih rodnih bratov. Koliko se govori posebno ob jezikovnih mejah o neznačajnosti, ali kako malo se stori, da bi se odstranil nje pravi in prvi vir!

Slovenec, hočeš li ostati pri krepkem zdravju, ohraniti si bistro pamet in trdno, jekleno voljo, napovej boj svojemu sovražniku — žganju!

6. Alkohol in delavski stanovi.[uredi]

Najodkritosrčnejši prijatelji delavskih milijonov so tisti, kateri delajo za zmernostno gibanje.

Govornik R. Kobden.

Kmetski in delavski stan sta temelj državam. Ta stanova sta tudi Slovencev ponos, ali gorje državam, ako se izpridi temelj, in gorje nam, ako propade naš kmet in se okuži delavski stan! Nikdo pa mi ne bo ugovarjal, če trdim, da gresta pri nas ta stanova rakovo pot; več je temu vzrokov, ali jeden glavnih je gotovo ta, da ju je izpridilo žganje. Kmet izgublja svoja posestva, posebno ob mejah, in delavec se potujčuje. Vsa naša skrb se mora obračati na delavski in kmetski stan, da se otme pogina, in da okrepi ves narod.

Kmet in delavec opravljata navadno težka dela. Ukoreninilo se je pa mnenje, da so za delavski stan žganje in sploh opojne pijače neobhodno potrebne. To mnenje je pa krivo in popolnoma napačno. To sledi deloma že iz tega, kar smo povedali o vplivu alkohola na telesne in duševne moči. Poslušajmo, kaj pravijo k temu izkušeni možje in razne izkušnje. Težko delo potrebuje moči. Delavec mora tedaj skrbeti, da zauživa snovi, ki mu dajejo potrebno moč. Vprašam pa, ali daje alkohol telesu moči, ali redi človeka?

Dr. Bär piše: »Nobeno mnenje ni bolj pripomoglo alkoholu do splošne veljave, kakor to, da ima redilno moč; ni nevarnejšega mnenja, in nobeno mnenje ni škodovalo ubogim ljudem toliko, kakor to, katero šteje žganje med živila.« In zakaj ne prinese alkohol telesu moči?

Jed in pijača morata telesu dati pri delu porabljene moči. Utrujen človek se res čuti po alkoholu okrepčanega. A v resnici to ni moč, temveč razburjenost, ki kmalu neha, in njej sledi tem večja oslabelost. »Dokazano je, da alkohol nima trajnega učinka, da bi pomnožil moč za življenje, ker je strup, ki omami in oslabi organizem; žal, da je obče napačno mnenje, da krepi zdravje in pomnoži moč. In ravno to napačno mnenje je največje zlo. Fizijologija ali organsko prirodoznanstvo nas sicer uči, da človeško truplo potrebuje dražilnih snovij, na pr. soli in marsikatere grenke stvari, a alkohol, to najnevarnejše dražilo, se z istimi niti ne more primerjati.[2]

Drysdal vpraša po pravici: »Cernu bi se jemalo žganje kot živilo, ko imamo dosti drugih, ki nimajo zdravju škodljivih lastnostij? Alkohol bi bilo najslabše. Nikomur ni prišlo še na misel, krmiti svojo živino z alkoholom!« Bog nam ni dal rži in krompirja, da bi delali iz njiju žganje, katero ne redi. Iz starih časov pripovedujejo: Ko so prvič začeli žgati žganje iz rži, so se pošteni kmetje pritoževali in rekli, »da se izpreminja dobro žito, božji dar, v brlozgo, po kateri znorita človek in žival!« Alkohol tedaj ni živež ubogih delavcev, kakor se pogostoma imenuje, temveč njih sovražnik.

Ali pogostoma se sliši mnenje ravno med delavskimi stanovi, da alkohol greje, razvedri, krepča, in da je zaradi tega potreben. Je li to mnenje utemeljeno? Reči moramo, da ni. Veda in izkušnja učita v ravno nasprotno.

Alkohol greje lažnivo! Čuti se po njem v želodcu toplota, ker se razburijo želodčni živci, in ker alkohol v želodcu zgori. Omrtvi pa ob jednem tudi želodčne živce, ker zapre tanke krvne posode. Kri mora vsled tega proč in gre v kožo, lica zardijo, čuti se toplota. V resnici smo pa le ohlajeni, zakaj kri se na telesnem površju kmalu shladi in truplo izgubi toplote. Lahko se da to izmeriti; na ta način je marsikateri zmrznil, ki se je mislil ogreti z žganjem.

Žganje tedaj hladi? Pa temu tudi ni tako, ker posuši mišičje in dela žejo; pijanci so, kakor kaže izkušnja, vedno žejni!

Krepča pa vendar? Tudi ta je bosa. Dokazano je, da alkohol ne obvaruje bolezni, temveč jih pospešuje, ker vzame telesu moč, ki je bila v njem nakopičena. On je za truplo to, kar je bič za onemoglega konja in vročica za bolnika. Dr. Bimge piše: »Zmota, da alkohol krepča, postaja ravno za ubožne ljudi pogubljiva. Reveži, ki itak nimajo za človeka dovolj dostojnega življenja, se dadó zapeljati, da izdajo znaten del svojega zaslužka za alkohol, ne da bi si kupili močna in tečna živila, ki jedina morejo krepčati k telesnemu delu.«

Dr. Arnold je dokazal, da sladkor veliko bolj krepča in je delavcem priporočati. Tudi v mokroti škoduje žganje. V Belgiji so dobili vojaki mrzlico, ki so v močvirnatih krajih pili žganje. Alkohol tedaj nikakor ni potreben, tudi ne koristen, temveč v marsikaterem oziru škodljiv. To je potrdilo 1500 zdravnikov v Londonu. In 1200 nemških zdravnikov je izjavilo: »Prepričani smo, da žganje in sploh opojne pijače za človeško zdravje niso potrebne, temveč škodljive.«

Kmet, delavec, ali slišiš, kako te je žganje goljufalo? Tedaj proč s tem zapeljivcem!

To poglavje je za nas Slovence posebno pomenljivo, ker smo delavski narod. Dodati mu hočemo še nekoliko podatkov.

Obče je razširjeno mnenje, da vsak dan malo alkohola ne škoduje. Marsikateri ni pijanec, ali svojo čašo ga mora imeti. Kaj je na tem resnice? Zdravniki niso tega mnenja. Alkohol je strup in sčasoma postane, kakor na pr. drugi strupi po tovarnah, vendar le škodljiv. Ni li res, da taki ljudje včasi nanagloma zbolijo? Ali da se jih prime kaka bolezen, skrnina itd., katere se ne morejo iznebiti? Dr. Clark pravi, da je bilo med 100 bolniki 70 bolnih zaradi alkohola, in noben ni bil pravi pijanec, toda vsi so ga radi malo potegnili! Na shodu proti alkoholizmu l. 1895. v mestu Badenu je več zdravnikov znanstveno dokazalo v zanimivih podatkih, da škoduje telesu tudi jako zmerno zauživanje alkohola, in »da ni boljšega sveta, kakor se popolnoma vzdržati žganja«.

J. Bardsly je rekel na nekem shodu o tem: »Človek, ki pije mrzlo vodo, more vztrajneje delati, hitreje hoditi, bistreje misliti, pobožneje moliti in zvesteje opravljati svoje stanovske dolžnosti, kakor če zauživa opojne pijače.« Ne smemo se čuditi, ako je po tem takem od l. 1834. sem 12 predsednikov Severne Amerike podpisalo izjavo, »da bi bilo v veliko korist zdravju, družbi in državi, ako bi se raba alkohola popolnoma odstranila«. Zdravniki morajo alkohol vendar dobro poznati, in oni pravijo, da je tudi v mali meri škodljiv; kdor navzlic temu še vedno ostane prijatelj žganja, neha biti prijatelj ljudstva.

Povsod razširjeno mnenje, da je malo žganja vendarle dobro, ne obvelja; še manj pa se da opravičiti mnenje, da mora žganje biti pri težkem delu. Večinoma sledi to že iz prejšnjega. Za težka dela je treba izdatnih telesnih močij; teh pa alkohol ne daje, ker ne redi, temveč le za nekoliko časa razburi in potem še bolj oslabi. Ali pri nas smo že tako navajeni, da se ne more izvesti nobeno težavnejše delo brez tega čudnega in goljufivega pomagača, da, znana mi je vas, v kateri že ženske za zajutrk naravnost zahtevajo žganje, in če po naših kmetih ni pri vsaki malci te tekočine, se lahko opazujejo dolgi obrazi. Kakšna napačnost! Ravno to splošno razširjeno, a popolnoma napačno mnenje je pripomoglo žganju do take veljave med kmetskim in delavskim ljudstvom. Ali se pa res tudi varajo ljudje, bo vprašal marsikdo.

Gladstone pravi: »Menim, da ni večjega babjeverstva, kakor mnenje, da dajejo alkoholične pijače večjo moč v prenašanju težkega, telesnega ali duševnega dela; in v tem me podpirajo najboljši zdravniki.« 106 nemških tovarnarjev, ki imajo 103.500 delavcev, je izjavilo, »da so pivci za obrtno delo naravnost nesposobni; hitro se utrudijo, in nadomestiti jih morajo drugi«. Tak delavec mora svoje moči porabiti za to, da izžene iz trupla škodljive snovi, za delo mu tedaj ne ostaja ničesar. Naravnost pogubno je žganje za take delavce, ki veliko sedijo ali so izpostavljeni škodljivemu vzduhu, na pr. kožarji, mesarji, zlatarji itd. Pri nekoliko dobri volji gre vsako delo tudi brez žganja jako dobro od rok, da, še boljše kakor pri žganju. Kako je bilo pa prej v naših deželah, ko še niso poznali alkohola?

Ali so se tedaj ljudje manj morali truditi in delati v potu svojega obraza? Ni li tudi tedaj bil mraz, vročina in neprijetno vreme? Morda li tedaj niso orali, sejali, želi in opravljali, kakor danes, vsa težka dela na polju? Vse brez žganja! Poglej krasne stavbe iz prejšnjih stoletij, cerkve, gradove, samostane, hiše; kako imenitno je vse sezidano in kako močno. Pri tem delu so prelili zidarji veliko potu, a žganja niso popili niti kapljice.

Tudi dandanes uči izkušnja, da gre brez žganja. Dognano je na pr., da vojaki v vojski in domá, v vseh podnebjih, v vročini, mrazu in dežju najboljše prenašajo utrudljive pote in druga težka dela, ako se jim popolnoma odtegnejo alkoholične pijače; in vojske v Afriki, Indiji, Kanadi itd. so pokazale, da taki vzdržni vojaki najmanj zbolijo. To se je pokazalo tudi na morju, na ladijah, v vročem in mrzlem podnebju. Ribiči na kite (kitolovci) nimajo pri sebi ne kapljice žganja, in vendar je njih trud naravnost velikanski. Slavni Nansen ni imel nobenih opojnih pijač na svojem potovanju, in dr. Aschaffenburg je izkusil več črkostavcev ter dognal, da so opravljali svoje delo veliko spretneje, če so se popolnoma vzdržali alkohola. Na Bavarskem so korakale 3 stotnije vojakov na jednoisti kraj. Jedni so strogo prepovedali pijače; drugi dvé sta smeli piti pivo. In kaj se je pokazalo? Pri prvi je padel le en sam vojak, in še ta je pil na skrivnem, pri drugih dveh pa 20 in 22! V Londonu so se merili delavci, ki niso pili žganje, z drugimi, ki so ga bili navajeni, kateri bi naredili v določenem času več opek. Stavo so dobili prvi, ker so »pivce« prekosili za več tisoč opek! Hribolazci, kolesarji in sploh oni, ki se bavijo s športom, so prišli do izkušnje, da se morajo varovati opojnih pijač. Tega prepričanja so pa bili že stari Grki in Rimljanje; njih gladijatorji so se popolnoma vzdrževali vina. Rus Bernov, ki je peš prehodil skoro ves svet, piše: »Ne kadim, ne pijem. Na Bavarskem sem tu in tam pil kako čašo piva; vedno sem se čutil oslabljenega in moral sem to opustiti. Na potu pijem le vodo in mleko.«

Večinoma smo govorili do sedaj le o alkoholu v žganju. Kaj pa je z vinom in pivom? Lahko bi kdo rekel, da je tudi v teh škodljivi alkohol, tedaj proč z njima! Na to omenim: Prvič ima žganje veliko več alkohola, kakor te pijače; poprek desetkrat več, kakor pivo, in sedemkrat več, kakor vino. Drugič je v vinu in pivu alkohol v čisto drugem razmerju, da se njega škodljivost ne kaže tako strašno. Tretjič ima žganje razen alkohola še druge jako škodljive tvarine (fuzl itd.), katerih vino in pivo nimata. Pivo in vino sta manj škodljiva sama na sebi; ali če se použijeta v preveliki meri, sta tudi nevarna in rabila bi se naj le zmerno. Popolnoma je pa tudi napačno, da pivo imenujejo »tekoč kruh«, kakor da bi bilo jako redilno. Ta je bosa.

Slavni kemik Liebig je dokazal, da ima jedna žlica moke več redilne moči, kakor 4 litri najboljšega piva. De Wilde, profesor kemije v Bruselju, pravi: »Če pije delavec pivo, da bi se redil, bi boljše storil, ko bi iz varčnosti jedel prepelice in jerebe; ti bi mu ne prišli tako drago!«

To velja tudi o moštu, kateri nima pomena, ki mu ga pripisujejo navadno. Dobrega ni zlahka dobiti, slab in izprijen je pa tudi v mali meri škodljiv; če se pa že mora kaj piti, naj bi mošt nadomestoval škodljivo žganje. Stari Grki so rekli, in ko bi prišlo v splošno veljavo, bi tudi nam hasnilo, namreč: Najboljša je voda!

Kdo je po tem takem kmetom in delavcem najboljši prijatelj? — Isti, ki jih svari pred alkoholom, ker jim s tem pomaga ostati pri moči, zdravju in — denarju!

7. Pijančevanje in bolezni.[uredi]

Zaradi nezmernosti jih je že veliko umrlo.

Sirah 37, 32.

Že iz tega, kar smo povedali o vplivu alkohola na telesne moči, je razvidno, da izvira iz pijančevanja in žganjepitja cela vrsta boleznij. Redno in posebno nezmerno uživanje alkohola položi v mnogih slučajih prvo kal dolgotrajnih, navadno smrtnih boleznij, ovira njih ozdravljenje ali je stori nemogoče. To je tudi lahko umevno, če pomisliš, da je alkohol strup. Nekemu kmetu pade na travniku čaša z žganjem iz rok in se razbije. Nekoliko dnij pozneje pride kmet na ravno isti kraj, in kaj vidi? Ves prostor, po katerem se je žganje razlilo, je bil popolnoma rujav, in trava, katera vendar toliko mraza, vročine in mokrote prenese, je bila požgana. »Kako,« pravi modri kmet, »ako žganje tako dela s travo, kako bo še le z mojim želodcem in z vsem telesom, ki nisem tako trden kakor trava?« In celo življenje ga ni več pil niti kapljice. Daj psu žganja, stresel se bo samega strahu in letel, kakor daleč le mogoče. Zajček, kateremu so za poskus dali vsak dan le jedno žličico žganja, se je začel viti in je poginil že v nekolikih dneh. Ako pogledaš kapljico vode s povečalom, zapaziš na stotine malih, vedno se gibajočih živalic. Poglej pa kapljico žganja, v njej ne vidiš ničesar, vse je mrtvo. In zdaj zmešaj vodo in žganje. Kaj vidiš? Male živalice, ki so bile ravno še tako vesele, postanejo nemirne, začne jih viti, in po kratkem smrtnem boju je po njih; zopet je nastopila smrt.

To nam kaže, kaj dela alkohol, in tako si moremo tudi tolmačiti, zakaj imajo živali tak stud pred njim.

Za človeško telo pa bi alkohol ne bil škodljiv? Kdor bi hotel temu oporekati, ne bi imel nobene izkušnje in bi moral tajiti, kar jasno potrjujejo vsi izkušeni zdravniki. L. 1853. je dal neki pijanec svoji triletni hčerki čašo žganja. Otrok izpije, v treh dneh je pa trohnelo mlado truplo v črni zemlji.

Dr. Hufeland piše: »Vse alkoholične pijače krajšajo življenje ... One so tekoč ogenj, katerega žre človek. Povzročujejo mu bolezni v želodcu, na koži, v prsih, in kar je najhujše, one oslabijo čut, celó moraličen; odtod pride, da končno pijanec ne misli na nič drugega, kakor le na žganje!«

Posledice alkohola so bolezni v želodcu: oslabljenje, izprijeni soki, neprebavnost, vnetje čreves, rak, krvavenje. Naravnost nespametno je, kar se pogostoma dogaja, če kdo te bolezni zdravi zopet z — žganjem! V jetrih povzroči žoltenico ali zlatenico, oteklino in skrčenje. Ledvice začnejo otekati, in dela se kamen. Pljuča se lahko vnamejo in začnejo krvaveti, ali pa se poloti človeka sušica. Ravno tako pogubno vpliva alkohol na srce, da začne utripati in se vname. Možgani trpijo, ker jim doteka preveč krvi; nasledki so: omedlevica, omotica, kap. Žganje popači stanične tkanine, izpridi kri, oslabi živčevje, udje se začnejo tresti, in posledica je večinoma blaznost. Človek more od alkohola tudi oslepeti. Dr. Deneffe pravi: »Več tisoč jih poznam, ki so oslepeli vsled žganja.« Opazovalo se je tudi, da je božjast, posebno v starosti, nasledek alkohola. V Berolinu je bilo od 607 takih bolnikov 150 pijancev.

Tudi med nami je razširjeno mnenje, da žganje obvaruje nalezljivih boleznij. Čisto napačno! Profesor F. Adam piše: »Ko bi mogel, bi zapisal z velikimi črkami na vsako gostilno: Tukaj se v steklenicah prodaja kolera!« In zdravniki na pariškem vseučilišču so izjavili: »Zloraba opojnih pijač pospešuje razne bolezni, ovira celitev ran in operacije. Nalezljive bolezni, osepnice, legar, driska, kolera se lotijo posebno pivcev.«

Posebno jedna posledica alkoholizma je znana vsakemu. Kdo Še ni videl onih nesrečnikov, katerim se tresejo glava, roke, noge, ves život! Nesposobni so za vsako delo, sužnji svoje strasti. To je takozvani ‚delirium tremens‘. V Rusiji je od l. 1862—1865. umrlo na tej bolezni do 35.000 ljudij, in v Severni Ameriki je baje takih bolnikov okoli 40.000.

Nadaljnja posledica pijančevanja je navadno blaznost, norost, in dr. Bar je našel, da je bilo na Nemškem l. 1885. takih ljudij 11.974!

Blaznost, norost! Koga ne pretresejo te besede? Ali si moremo misliti večjo nesrečo za kako družino, ali zmeriti množino solz, ki se pretakajo, če kdo znori, ako ga peljejo v norišnico? Strah obide vsakega človeka, ki obišče kako norišnico. Ko bi ne vedel, da so to nesrečni ljudje, bi mislil, da so blazne živali v človeški obleki! In povzročitelj take nesreče je v mnogih slučajih alkohol, pijančevanje! Lahko je to umevno. Alkohol razburi živce, posebno v možganih; tudi drugače vpliva jako pogubno na telo in, združen z drugimi vzroki, pripomaga več ali manj k tej strašni nesreči.

Razna opazovanja se strinjajo v tem, da spravi žganje veliko ljudij v norišnice. To so opazovali posebno v deželah, kjer se je pijančevanje najprej razširilo, v Ameriki, na Angleškem in Irskem. V začetku tega stoletja so bili jedna tretjina norih pijanci. L. 1851. jih je bilo od sto že 60, in v naših deželah, pravijo zdravniki, jih je poprek 40—70 odstotkov. V Parizu se je število takih norih od l. 1889., tedaj v 10. letih, podvojilo. V Avstriji jih je baje poprek 8 odstotkov. Na Dunaju je pa bilo l. 1889. od 549, ki so prišli v norišnico, 135 norih samo vsled žganja, in 84, pri katerih je bilo žganje glavni vzrok, tedaj 40 odstotkov. Profesor pl. Krafft-Ebing je našel celó 55 odstotkov. V Rusiji jih ima od 100 blaznih 15 pripisovati svojo bolezen alkoholu. Taka nesrečna žrtev večinoma uniči družinsko premoženje in hišni mir, lastno nravnost, nravnost družine in naredi prostor surovosti in podivjanosti.

V nekem zavodu je bilo od 300 blaznih otrok 145 otrok od pijancev. In če prinaša že jedna sama duševna bolezen toliko bridkosti, kaj bi se nam še le odkrilo, ko bi mogli pregledati vse te bolezni v jedni podobi? Če mislim posebno na one otroke v norišnicah, o katerih ne veljajo Slomšekove besede:


Oh, blažena leta nedolžnih otrok,
Vi ’mate veselje brez težkih nadlog,

tedaj me zgrabi strah pred strašnim odgovorom in nesrečno usodo, katera čaka mnoge stariše; kajti tudi ti otroci so ljubljenci božji in imajo neumrjoče duše, tudi oni imajo svoje angeljce, ki gledajo obličje nebeškega Očeta; a ravno ti angelji bodo vstali kot tožniki pred najvišjim sodnikom! Zares, popolnoma se uresničujejo svetopisemske besede: »Radi hudobij očetov hočem kaznovati otroke v tretjem in četrtem kolenu«.

Že Plutarhu je bila znana ta strašna posledica alkohola na otrokih, ker piše: »Pijanec rodi pijanca.«

Kalbersch pravi: »Alkohol zastrupi otroke že pred porodom, gloda kakor črv na mladeniču in vzame moč možu.« Profesor Nothnagl na Dunaju piše: »Velik greh je, če dajejo otrokom piti žganja, vina ali piva. Do 14. leta bi otrok ne smel poznati teh tekočin, in zločin je, če trdi kak zdravnik, da vino redi, in otročje, ako pravi, da redi rdeče vino bolj kakor belo!« To je vendar jasno!

Omeniti moramo še nekoliko o hudodelstvih in zločinih, storjenih po alkoholu. Gotovo je, da se je vsled pijančevanja izcimila prepirljivost in neumestna občutljivost, ki pripravi človeka do prenagljenih dejanj. Nezmerno uživanje alkohola je skoro brez izjeme jedini vzrok težkih in lahkih telesnih poškodovanj, umorov in pobojev. In število teh se ravno dandanes množi na strašen način. Ni skoro dneva, da bi ne poročal ta ali drugi časnik o kakem pretepu, poboju ali umoru, in navadno se pristavljajo poročilu besede: Nesrečno žganje.

A ne smemo se čuditi, da postane pijanec pogostoma zločinec. Bistvo pijanosti obstoji v tem, da človeka oropa za pamet, zavest in razumnost; nižji nagoni vladajo v človeku brez ovire, kri vre, in vsi živci so razburjeni; žival je v človeku dobila oblast črez vse višje zmožnosti. Pijanec je navadno tudi predrzen, nenraven in nesramen človek, ki nima izgubiti ničesar, ki je slep za to in ono življenje, on ima vse lastnosti za pravega zločinca. Strokovnjaki trdijo, da povzročuje pijančevanje jedno tretjino vseh zločinov, polovico samomorov, tri četrtine raznih prestopkov in polovico zakonskih ločitev. Grozno se dandanes množi število samomorov tudi med Slovenci. Pravi se navadno, bolezen ga je privedla do tega koraka. Ali se pa tudi preiskuje, odkod je prišla bolezen? Pogostoma ima samomor svoj začetek v alkoholu. Ta uniči zdravje, privede do uboštva, pokonča blagostanje in časno srečo; življenje postane stud, pride nevera in obupanje, in vrata do samomora so odprta na stežaj. Od petih samomorov so navadno trije vsled alkohola. Na Norveškem so uvedli postavo zoper pijančevanje, in samomori so se zmanjšali za 22 odstotkov; v Belgiji so se pa v zadnjih 50 letih pomnožili za 140 odstotkov, in tako povsod, kjer se širi pijančevanje.

Veliko zla prinese pijančevanje v življenju, ali navadno tudi prerano in nesrečno smrt. Ono pripravlja že na smrt, ker uničuje telesne in duševne moči, privede do uboštva in povzročuje nesreče v družinah. Prezgodnja smrt pijancev je delo božje previdnosti in pravičnosti, ki ne dopušča, da bi še dalje gnili udje izprijevali človeško družbo. Za to dejstvo ni treba izpričeval, potrjuje ga do cela lastna izkušnja. Dr. Ogle pravi, da more človek, ki se popolnoma vzdržuje opojnih pijač, pričakovati, da si bo za kakih 10 let podaljšal svoje življenje. Zdravnik Heimer pa piše: »Daj 10 mladeničem v starosti 20 let vsak dan le jedno čašo žganja, ne več, in 9 od njih si bode skrajšalo svoje življenje za 20 let!«

Ljudstvo navadno sodi: Ta ne bo videl sivih las; zakaj? On pije! Ta je moral mlad v hladno zemljo; zakaj? On je pil!

Strašno pustoši alkohol pri divjakih. Velik del jih Evropci naravnost umorijo. Deblo ‚Indijancev — Lisičarjev‘ se je skrčilo v 10 letih od 80.000 na 2000! To je storila ognjena voda, katero so jim prinašali beli možje. Predno je prišlo žganje na otok Haiti, je živelo tam 200.000 ljudij; zdaj, po 90. letih, le 8000.

Zaradi tega je opominjal neki poglavar Kanza-Indijancev mlade ljudi: »Nikar ne pijte strupene ognjene pijače belih mož; kajti zlobni duh jo je poslal, da bi nas Indijance pokončal.« In prav je imel Cetavajo, kralj Culu-Kafrov, ko je rekel: »Kdor dovaža sode ruma in žganja v deželo, oropa ljudstvo pameti!«

Skrčuje se tudi število Slovencev posebno ob mejah. Kdor živi v teh krajih, ve, da je ravno tam žganje in pijančevanje domá. Ali ni morebiti ravno to migljaj, odkod bi nam mogla priti pomoč?

Z boleznijo pa pride v družine še cela truma križev, bridkostij in težav kot posledice nesrečnega alkohola. Kalbersch živo opisuje take prizore: »Tu je oče, ki žaluje v svojih starih dneh za sinom — pijancem, tam je sin, kateri se sramuje, kjerkoli gre in hodi, svojega pijanega očeta. Tu sedi bleda mati s peterimi otroki pri prazni mizi, med tem ko popiva ali igra mož v gostilni; tam pretaka solze mati za svojim sinom do polnoči, ali ga ne bo iz gostilne. Tukaj čaka nevoljno gospodar svojega posla, ki je v gostilni med vinskimi bratci; če ga odpodi iz službe, mu stori drugi in tretji ravno tako; tam izgubi zopet posel vse spoštovanje do gospodarja-pijanca. Nesrečen je mož, ki ima ženo-pijanko, a obžalovanja vredna je še bolj žena, katera ima takega moža! Za ženo moramo obžalovati posebno otroke. Zastrupujejo se že pred porodom; pri žganju se rodijo, krstijo, vzgojujejo in rastejo. Že štiri- do petletnim otrokom se vsiljuje žganje za — šalo! Ne smemo se čuditi, če srečujemo take otroke blede kakor smrt; oče in mati sta bila pijanca!«

Kolikokrat bi se tudi med Slovenci ponudila priložnost, ponoviti, kar toži prorok v sv. pismu: »Vsi umiramo razsuti, kakor voda na zemlji. Naša dedščina je prešla na tujce. Siromaki smo brez očeta, naše matere so kakor vdove. Naši očetje so grešili, in mi trpimo zaradi njih hudodelstva!«


8. Pijančevanje in občni blagor.[uredi]

Na dan, ko bo izginilo pijančevanje, bo izginila polovica uboštva.

Picard.

Nikdo ne more tajiti, da Slovenci ne zaostajajo v pijančevanju in žganjepitju za drugimi narodi; da, v nekaterih krajih jih gotovo še prekosijo. Neki tujec, ki je obhodil precej sveta, je naravnost trdil, da ni videl nikjer toliko pijanih ljudij, kakor med nami. (Gl. »Slovenec« od dne 15. vinotoka 1898.) Nimam sicer natančnih podatkov, koliko gre pri nas denarja za škodljivi alkohol, ali to je gotovo, da gledajo dežele in država z nekako zadovoljnostjo na vsakoletno svoto žganjskega davka. Kranjska dežela ima od samega žganja okoli 400.000 gld. dobička na leto, in koliko ljudje izdajajo za alkohol, nam nekoliko pojasni dejstvo, da so nekje na Gorenjskem samo 4 krčmarji izdali več za špirit, kakor cela občina za davek! Na Koroškem mi je znana občina, kjer so pred kakimi 30 leti vsi občanje na leto popili okoli 50 litrov žganja; sedaj bi pa ta mera ne zadostovala niti za 8 dnij!

Ali je treba dokazovati, da dovede pijančevanje do uboštva? Pivec potrebuje denarja, veliko denarja; ako tudi le malo izda vsak dan, sčasoma naraste malenkost v veliko svoto. A navadno ne ostane pri denarju; z denarjem se izgubi tudi čas, delo stoji, pijača naredi človeka nesposobnega za delo in nezadovoljnega s svojim stanom; ob jednem trpi zdravje, pri čaši se navadno tudi igra, pride nemir v srce in družino, in vse to je še večja izguba, kakor izdani denar.

»Imel sem priložnost,« pravi neki izkušen mož, »zasledovati, odkod navadno izvira uboštvo, in našel sem, da je v 10 slučajih 9krat vzrok nezmerno pijančevanje!« Kdor živi med ljudstvom, vidi to lahko vsak dan. Boben poje navadno onim kmetom, kateri menijo imeti dosti denarja in časa, da sedijo vsak dan pri čaši. Vse, kar se le da ločiti od hiše, mora romati v žganju skoz grlo, končno gre tudi posestvo samo; potem pride »pal’ca beraška — strgan rokav«. Nič boljše ne ravnajo delavci, rokodelci in posli. Ob nedeljah se lahko opazuje pravo tekmovanje v zapravljanju tedenskega prislužka; in kar se v nedeljo še ne more opraviti, to mora nadomestiti znani ponedeljek. Tako gre teden za tednom, leto za letom; pride starost, bolezen in onemoglost za delo; potém je pa pomanjkanje in revščina. Prav ima dr. Bar, ko piše: »Pijančevanje je glavna zapreka, da se ne more odstraniti že obstoječa revščina, in glavni vzrok, da se širi uboštvo.«

Dandanes živimo v takih gospodarskih razmerah, da je posebno za manjšega kmeta in delavca prva zapoved, ako hoče obstati, varčnost. A naj večji nje sovražnik je pijančevanje, ako tudi ni nezmerno, če je le redno. To nam lahko dokaže preprost račun.

Kdor pije vsak dan, sam ali z družino le za 5 kr., zapije v letu 18 gld. 85 kr., v 10 letih s 3½ % obrestij 216 gld. 56 kr.; za 10 kr., v letu 36 gld. 50 kr., v 10 letih s 3½ % obrestij 433 gld. 86 kr.; za 30 kr., v letu 109 gld. 50 kr., v 10 letih s 3½ % obrestij 1302 gld. 88 kr. In zdaj, vprašam: kmet, delavec, rokodelec ... kako moreš izdajati vsako leto 36, 40 ali še več goldinarjev za čisto nepotrebno pijačo, ne da trpiš pomanjkanja na drugih potrebnih rečeh? Kako boš preredil in oblačil svojih 5 ali 6 otrok, ako se ne zmeniš za tako znatno svoto? Posebne prebrisanosti bo treba, če hočeš izhajati brez dolgov; ali kjer je žganje v hiši, tam sploh ne gre brez dolga, in če je na pr. že prej dolg na hiši, kakor je navadno, tam ni upanja, da bi se poplačal. Vedno globokeje se vdiraš, in huda revščina je neizogibna posledica. Ta revščina se kaže včasi na strašen način. Indijanci-Lisičarji so prišli po žganju v tako uboštvo, da so morali v hudi zimi s svojimi otroki namesto kruha jesti kožo z dreves! Predno je na Irskem nastopil slavni apostol zmernosti o. Mathew, otroci že dolgo niso poznali kruha; njih jed je bil krompir.

Za občni blagor jako škodljivo je tudi prepogostno pohajkovanje po gostilnah, in te so navadno, posebno ob nedeljah, natlačeno polne. S popivanjem se druži igra, delajo se dolgovi, in to je že marsikaterega spravilo na kant. Pri tem pijanec čisto podivja. Ni skoro verjetno in vendar resnično, kar se je zgodilo pred letom v neki vasi. Na smrtni postelji leži uboga žena. Njen sin, znan pijanec, gre v izbo, zgrabi za jedino odejo, jo odnese in proda v sosednji vasi za žganje! Podivjani sin umrje kmalu za materjo v blaznosti zaradi žganja! Zlodej v peklu ne more biti grozovitejši, kakor taki ljudje. In niso na enkrat taki postali; leta in leta so pretekla, marsikateri je začel z malim in je še le sčasoma prišel na to strašno pot.

Obupno pustoši žganje in pijančevanje med kmeti. Koliko je takih, ki so imeli prej lepa posestva, a danes so berači. Marsikateri je podedoval po stariših lepo domačijo, hlevi so bili polni živine, v kaštah je bilo dosti žita, a prišlo je žganje, vse je romalo v gostilno in prodajalnico; danes je nekdaj premožni posestnik najemnik ali celó le hlapec na istem posestvu, in njegovi otroci, kateri so videli boljše dneve, morajo služiti kot hlapci in dekle. K župniku pride nekoč neka vdova in mu pripoveduje s solznimi očmi: »Ko je moj mož umrl, sem prevzela posestvo brez dolgov; a vdala sem se žganju in vse lepo posestvo sem znosila polagoma v predpasniku v gostilno in sem ga zapila.« Neki kupčevalec z žganjem pripoveduje sam: »Strašna je kupčija z žganjem! Ko sem odprl svojo prodajalnico, so bili v celi okolici sami premožni posestniki. Zdaj je skoro polovica uničenih, in večina se ima zahvaliti za svojo nesrečo moji prodajalnici. In ni žganjarije v celi deželi, katera bi ne delala jednako!«

To se ponavlja posebno na Slovenskem. Take beznice so pravi krvosesi med našim ubogim ljudstvom. Kako hira na tak način občno blagostanje, in kako gine narodovo premoženje!

Pa ne samo posameznike privede pijančevanje v revščino, po njem ubožajo tudi cele občine. Čisto naravno! Vsi zdelani posestniki, za delo nesposobni delavci itd. pridejo na občino, ona jih mora rediti. Komur so pa naše občinske razmere znane, mora pritrditi, da so taki občinski reveži navadno strastni žganjarji. In koliko morajo občine posebno v zadnjih letih plačevati davka za reveže? Znana mi je občina, v kateri je pred 20 leti znašal ta davek 300 gld., sedaj je pa narastel na 800 gld.! Prav ima neki angleški pisatelj, ki piše: »V marsikaterem kraju se je začel davek za reveže v času, ko so uvedli prodajalnice za žgane pijače.« V ameriškem mestu Salem je bilo izmed 3000 revežev 2900 žganjarjev! Ko so pa uvedli v tem mestu zmernostne družbe, se je davek znižal za štiri petine!

A nekomu mora za žganje izdani denar vendar koristiti!

So ljudje, ki pravijo: prav, da se pije, ker s tem se spravi denar med ljudstvo, gostilničarje, kupčevalce in prodajalce. Dežela in država pobirata davek, imata tedaj velike dohodke, in ni treba toliko drugih davkov.

Res, da prinese davek za žgane pijače nekaj denarja, a še večja je škoda, katero povzročujeta pijančevanje in alkohol. Na jedni strani pahne pijančevanje ljudi v uboštvo ter jih naredi za delo nesposobne, s tem pa zapre vir vsega blagostanja; na drugi strani prinese bolezni, hudodelstva, nesreče, in tako naklada državi ogromne stroške za bolnišnice, norišnice, jetnišnice in sirotišnice. Občno blagostanje se ne množi, temveč, kakor uči izkušnja v vseh deželah, hira in gine. Nekateri mislijo, krčmarji morajo imeti dobiček. Pa tudi to ni res. Poštenih gostilničarjev in prodajalcev je žalibog malo, drugim pa ne hasne velikokrat nepošteni dobiček. Znano je, da pride večina gostilničarjev sčasoma ob vse, in tako gre tovarnarjem in vsem, ki iščejo pri alkokolu dobička.

A kmetu mora pa vendar koristiti, ker alkohol se žge iz njegovih pridelkov! Res je, da bi imel kmet še največ dobička, ali zgoditi bi se moralo jedno, namreč: kmet bi ne smel sam piti alkohola! Vsi kmetje pa, ki so ga pili, so se uničili, in vsi, ki ga pijejo, se uničujejo. Pravi se tudi: kmetijstvu in živinoreji je pomagano z raznimi ostanki, ki prihajajo iz žganjarij in tovaren. A prvič bi se lahko porabilo žito, krompir itd. na čisto drugi, boljši način, in drugič vprašam, kaj pomaga kmetu, ako pridobi njegova živina in polje, on sam se pa s celo družino izpostavlja nevarnosti, vse izgubiti. Izkušnja uči, da navadno tudi izgubi.

Profesor Bunge meni: »Jako znaten del — morebiti jedna desetina vseh omikancev — se trudi v potu svojega obraza leto in dan, da bi delal strup in ga razdelil; vsi skupaj ga potém požró, da uničujejo delavne moči, praznijo zakladnice, a polnijo sirotišnice, bolnišnice, ječe in norišnice!«

Zakaj bi se imeli posebno Slovenci ustavljati alkoholizmu? Omenili smo že, in vsakdo vé, da se ga pri nas popije ogromna množina. To stane ljudi denarja, in kam gre navadno ta denar? V žepe velikega kapitala, kateri dobiva to obrt polagoma popolnoma v roke. Ta kapital je pa skoro ves v tujih in večinoma nam sovražnih rokah. Skoro vse žganjarije po Slovenskem imajo tujci, in ravno tako tudi velike pivovarne; in koliko škode napravljajo na premoženju in zdravju agentje s svojimi umetnimi in ničvrednimi vini tudi domačemu, poštenemu blagu, to ve vsakdo. S svojim ljudskim premoženjem in z ogromnimi svotami krmimo svoje narodne nasprotnike, sami si pa jemljemo s tem peklenskim in dragim strupom telesno in nravno moč, v neizmerno škodo sebi in svojim potomcem. Kapital, denar se ne zmeni za strašne posledice. Kapitalizmu je le na tem ležeče, da mu nese. Kakor se veliki kapitalisti, ki dovažajo svoj strup divjakom v Afriko in Ameriko, ne zmenijo za to, da se uničujejo ti nesrečni narodi, tako tudi za naš rod nimajo srca; le veseli jih, če so dosegli s svojim strupom, da se polnijo njih žepi in se krči narodovo premoženje. Spoznajmo, česa nam je treba, in začnimo boj zoper svojega naj hujšega sovražnika. Naš bojni klic bodi: Proč z alkoholom!


9. Pregled zmernostnega gibanja.[uredi]

Vprašanje o boju zoper pijančevanje je vprašanje, proti kateremu je marsikatero drugo, ki razburja stranke, skoro brez pomena.

Škof A. Egger.

Strašni nasledki alkoholizma in pijančevanja kličejo glasno po pomoči. Da je pomoči treba, vidi pri nas vsak rodo- in človekoljub. V drugih deželah so to že davno spoznali in se začeli gibati. O tem gibanju naj sledi nekoliko podatkov.

Najprej hočemo še nekaj omeniti o zmernosti in o popolni vzdržnosti opojnih pijač. Kaj se naj priporoča? Kaj je boljše, in kaj naj storijo tako posamezniki, kakor tudi družbe?

Vprašanje se tiče posebno vina in piva; o žganju je itak gotovo, da se more odgovor le glasiti: Proč z njim, ali čim manj, tem boljše!

Nekateri pravijo, da se naj opojne pijače le zmerno uživajo, drugi pa priporočajo popolno vzdržnost.[3]

Prvi pravijo: Opojne pijače so prišle v splošno rabo, vsak se naj pokori navadi; postale so potrebne, da se človek razvedri, razveseli in navdušuje; v vinu in pivu ni alkohola v toliki meri, da bi močno škodoval zdravju; take pijače tudi niso predrage. Zmerno uživanje nima škodljivih nravnih in duševnih posledic. Dà, družbinsko življenje naravnost zahteva pijače; človek postane vesel, dobre volje, pozabi skrbi; razne slavnosti bi bile brez pijače nemogoče. Sv. pismo samo pravi, da je vino za veselje, in tudi Kristus je izpremenil vodo v vino. Kdor bi sedel pri čaši vode, bi postal — posebneži Taki ljudje so navadno napuhnjeni in nestrpljivi, ki hočejo zmeraj druge poučevati. Da se te pijače zlorabijo, iz tega Še ne sledi, da bi se jih imeli popolnoma vzdržati, ker najboljše se zlorablja. Vsak pametni človek najde pravo mero. Tudi večina učenjakov je tega mnenja, češ, tako so živeli naši očetje in so se dobro imeli — tega se hočemo držati tudi mi!

To so razlogi prvih. Imajo nekaj záse in opravičujejo zmerno rabo.

Kaj pa pravijo prijatelji popolne vzdržnosti — abstinenti?

Po splošni rabi in navadi se ravna večina ljudij; ali ta navada sloni vendarle, vsaj deloma, na čutnem uživanju. Človek se hoče omamiti, pregnati neprijetne misli; zategadelj najdeš dandanes vse polno takih sredstev. Sem spada morfij, tobak, kava, čaj, na drugi strani ples, godba, gledališče, romani, igre itd. Splošni navadi se naj človek pokori, ako je hvalevredna, drugače je pa njegova dolžnost, da se ji ustavlja. Pivske navade, ali prav za prav razvade in obiskovanje gostilen je pa postalo dandanes prava kuga, in temu se je treba ustavljati, kar se pa gotovo na najboljši način zgodi s popolno vzdržnostjo, ker je popolnejše sredstvo od zmernosti.

Razvedrila potrebuje človek, to je res, ali za njega je še boljše, če je zbran; on se naj išče zadovoljiti s samim seboj, in zakaj bi si naj iskal razvedrila na tak nevaren način? Naj čita, gre na izprehod, naj se zabavlja s prijatelji. Ali ni mogoče dobiti drugega veselja, kakor pri vinu in pivu, po katerem navadno še glava boli?

Dalje se težko določi mera zmernosti. Marsikateri misli, da je zmeren, in je vendar že davno prekoračil mero. Japonec pravi: »Najprej vzame človek jeden požirek, nató zopet jeden požirek in potém, potém vzame požirek človeka!«

Res je tudi, kar pravi sv. pismo. Ali ravno ta sveta knjiga svari na mnogih krajih pred nevarnostjo, ki je v vinu.

Jednako se odgovarja na vse razloge proti popolni vzdržnosti.

Sploh naj si te dve stranki ne nasprotujeta! Skupno naj delujeta in vplivata na vse, na katere je le mogoče, posebno s svojim vzgledom. Izkušnja pa uči, da se morejo splošnega in zdatnega uspeha nadejati posebno ti, ki se popolnoma vzdržujejo opojnih pijač.

Kaj so storile razne dežele zoper pijančevanje?

V naši domovini, Avstriji, je žganjepitje jako razširjeno. Poprek pride v letu na osebo 9 litrov žganja, 35 litrov piva in 13 litrov vina. Jedna gostilna pride na 220 prebivalcev! Slovani smo še posebno na slabem. Kaj se je doslej storilo? Skoro nič! Misli se na to, da bi prevzela država prodajo žganih pijač; do sedaj se še ni zgodilo. Imamo tudi »družbo zoper zlorabo opojnih pijač«, in ta izdaje neki časopis, to je vse. Tudi na Kranjskem se je ustanovila »družba zmernosti«, ki ima sicer veliko udov, ali malo uspeha.

V Rusiji prodaja v več okrajih država opojne pijače; povišal se je davek za 25 odstotkov in tudi davek za točenje. Število prodajalnic se je znižalo za polovico, in alkohola se je popilo za jedno četrtino manj. Zmernostna družba šteje 3000 udov. Na Laškem prodaja le država žganje. V Nemčiji se je zmernostno gibanje začelo okoli l. 1830.; l. 1846. je dospelo do vrhunca; 1500 družeb je imelo jeden in pol milijona udov. Najbolj so se odlikovali Böttcher med luteranci in kaplan Seling med katoličani. Zadnji je pridobil v treh letih 82.000 udov. L. 1851. se je uvedla zmernostna družba na cerkveni podlagi in je storila veliko dobrega. L. 1883. se je ustanovila nemška družba zoper zlorabo opojnih pijač, ki ima 33 podružnic; v tem zmislu delajo tudi družbe »modrega križa« in takozvani »guttemplerji«. V Šleziji je kardinal Kopp l. 1895. v posebnem pastirskem listu priporočal boj zoper žganje. V Rellinghausenu dela posebno duhovnik Neumann. Povzdignili so l. 1887. davek na žgane pijače, in použila se jih je jedna tretjina manj. Imajo tudi postavo, da se kaznuje pijanec z zaporom, in da se lahko prisili k delu.

Na Francoskem se kaznuje pijanec s kaznijo 1—5 frankov (à 45 kr.) ali z zaporom. Pijančevanje se je zadnja leta strašno razširilo med Francozi. Na jedno osebo pride vsako leto 5 litrov žganja, 112 litrov vina in 23 litrov piva; vse te pijače stanejo na leto 400 milijonov frankov. L. 1895. so povišali davek na čisti alkohol na 275 frankov. V šolah imajo poseben pouk o zmernosti, in v tem zmislu dela tudi več družeb, toda uspeh ni zdaten.

Strogo in uspešno so delali na Norveškem. V začetku tega stoletja so bili tam jako na slabem; vsak kmet je imel svoj kotel, in z žganjem so pogostoma izplačevali zaslužek. Od l. 1840. so pa jele razne družbe vplivati na državo; ona je kotle pokupila, prodajalnice in žganjarije so se visoko obdačile; gostilničarji niso smeli dajati pijače pijancem in mladeničem do 18. leta. Uspeh je bil, da se je na deželi užitek alkohola znižal od 16 do 2 litra! Prodajo je prevzelo 51 društev, in ta nadzorujejo svoje prodajalce jako strogo. Prodajati se sme le od 8. ure zjutraj do 5. ure zvečer. Od jedne ure popoldne v soboto in do 8. ure v ponedeljek se ne sme točiti niti žganje, niti močno pivo! Imajo tudi družbo popolnih abstinentov (t. j. ljudij, ki se popolnoma vzdržujejo opojnih pijač), ki šteje 130.000 udov.

Na Švedskem je uničila postava iz l. 1855. domače žganjarije. Prodajo dovoljujejo ali odrekajo občine; dobiček pripada njej. Vlada pospešuje zmernostne družbe; udov imajo okoli 150.000.

Na Danskem delujejo le družbe; zmernikov je okoli 130.000, abstinentov 30.000.

V Luksenburgu imajo visok davek na opojne pijače. Kdor hoče odpreti prodajalnico, mora plačati 70—300 gld. in letni davek od 24—100 gld. Zapreti se morajo prodajalnice ob 10. uri zvečer; pijancev in mladeničev gostilničar ne sme sprejemati. Kdor je pijan na ulici, se odvede v zapor in dobi kazen. V gostilni narejen dolg se da zmanjšati in po 6 mesecih ne več iztožiti.

Na Švicarskem je vladala do l. 1885. popolna prostost. V tem letu so sklenili zmanjšati število gostilen, in dve leti pozneje je prevzela država prodajo opojnih pijač. Posamezni kantoni pa morejo prodajo popolnoma prepovedati. Izboljšalo se je za 40 odstotkov. Razen tega je še več, jako uspešno deluj očihdružeb; posebno so l. 1893. vsi škofje vernike opomnili na nevarnost, ki jim preti, in toplo priporočali zmernostne družbe.

V Holandiji je postava, da sme še le v okrajih z 10.000 prebivalci na 250 ljudij priti jedna prodajalnica. Zaradi te postave je od l. 1881—1897. izginilo 20.000 takih beznic. Strogo se kaznuje tudi gostilničar, pri katerem se kdo upijani. Že od l. 1842. dela jako uspešno družba za odpravo močnih pijač.

Na Belgijskem je alkoholizem strašno razširjen. Na osebo pride tam 13 litrov žganja, 3 litri vina in 250 litrov piva. Premalo se je do sedaj storilo. Davek za prodajalnice se je povzdignil do 200 frankov; v 3 letih je izginilo 30.000 gostilen. L. 1890. so povišali davek pri litru žganja za 20 kr. in izdali za boj proti alkoholu 30.000 gld. Dela tudi več družeb, in v šolah je pouk o alkoholizmu.

Kaj so storili Angleži? Večinoma delajo le posamezniki zoper to strast. Že l. 1830. se je ustanovila družba zmernosti. Slavni kapucin o. Mathew je deloval najprej na Irskem, potém na Angleškem in v Ameriki. Pridobil je 6 milijonov abstinentov. Med drugimi je delal jako uspešno kardinal Manning. Njegove družbe sta pohvalila papež Pij IX. in Leon XIII. Ali družbe niso bile dosti močne. Pokazalo se je, da mora pomagati država. Sedaj se je nekaj storilo. Gostilničarji so pod strogim nadzorstvom. Vsak pijanec se kaznuje s kaznijo 10 gld. in oštir, ki je dal pijancu toliko pijače, z 200 gld. Na Škotskem so gostilne ob nedeljah zaprte, ravno tako na Irskem. V nekem predmestju glavnega mesta Liverpoola, kjer je prodaja opojnih pijač že davno popolnoma prepovedana, ne poznajo uboštva, in število umrlih je za 20 odstotkov manjše, kakor v ostalem mestu!

Še nekaj o Ameriki. Boj zoper alkoholizem se je resno začel l. 1826. Ameriška zmernostna družba je uvedla popolno vzdržnost, in uspeh je bil precej velik; l. 1835. je štela 1,500.000 udov. Več ko 4000 žganjarij je izginilo, in zmernostno vprašanje je bilo vedno velikega vpliva pri političnih strankah. Večinoma imajo posamezne države posebne, v obče jako stroge postave zoper pijančevanje. Država Maine na pr. je l. 1851. prepovedala prodajo vsake opojne tekočine; pijanec mora plačati 20 gld. kazni in je vrh tega še zaprt. Reči moramo, da se v Ameriki najbolj kaže, koliko premore država pri resni volji zoper žganjsko kugo.

10. Kako pomagati?[uredi]

Kdor si prizadeva potlačiti podlo strast pijančevanja, ta se vojskuje za vero, za blagostanje svojega bližnjega in za svojo domovino.

Pij IX.

Naš sestavek nima in ne more imeti namena, podajati popolnih in izdatnih navodil, kako bi se naj omejil ali odstranil alkoholizem. Vsak kraj ima svoje posebnosti, in s temi morajo računati merodajni krogi. Podati hočemo le nekoliko mislij in glavne poteze.[4]

Gotovo je, da se morajo v boju zoper tega skupnega sovražnika porabiti vsa sredstva, katera je potrdila izkušnja, in sicer ob jednem in vztrajno. Boriti se morajo posamezniki skupno s cerkvijo, občino, državo in šolo. Sredstva, ki zabranjujejo to kugo, so se izkazala uspešnejša od kaznij, in ljudje se morajo najprej prepričati o potrebnosti boja zoper alkoholizem, potém bodo tudi imele postave uspeh.

Kaj naj storijo posamezniki in družbe?

V prvi vrsti naj pospešujejo vse, kar utrjuje vero, nravnost, dobro vzgojo, domačo srečo, delavnost, varčnost. Pripomoček k temu so cerkvene bratovščine, ljudski misijoni, dobre družbe — pri nas pred vsem družba sv. Mohorja — nadalje pouk v šolah, domá, nadaljevalne šole itd.

Priporočala naj bi se posebno tudi varčnost. Premalo se hrani, kar bi se lahko dalo prihraniti. A ravno varčnost zabranjuje kugo pijančevanja. Dokaz je sledeče. Ameriška država Maine je odpravila gostilne in prepovedala vse opojne pijače. Državi Ohio in Illinois sta pa polni gostilen in žganjarij. Maine je revna država in ima polovico manj prebivalcev od imenovanih dveh, ki sta silno bogati. In vendar so hranilne vloge v državi Maine za polovico večje od onih v državi Ohio in več ko dvakrat višje, kakor vloge v Illinoisu! Ljudje so premalo poučeni o važnosti in vrednosti varčevanja; kako lahko bi se prihranile velike svote, ki gredó po grlu, kako bi se množilo ljudsko blagostanje! Na Nemškem dajejo nekateri tovarnarji premije delavcem, ki nekaj časa niso pili žganja in to še nadalje obljubijo.

Po urejeni varčnosti naj bi se dala delavcem priložnost, pridobiti si lastna stanovanja; to naj bi pospeševale razne zidarske družbe, kakoršno menda že ima Ljubljana. A gostilen bi ne smeli trpeti med takimi hišami. Gledalo naj bi se pred vsem tudi na to, da bi bila hrana zdrava in okusna. Pravijo, delavec je slab, in zató pije žganje. Res je. Toda on je slab, ker nima dobre, krepilne hrane; on pije in s tem postane le še slabši ter opeša pred časom. Na deželi naj bi k dobri hrani pripomogla konsumna društva, v mestih pa ljudske kuhinje. Priporočila jako vredne so gospodarske šole za mlade deklice, kakoršna se je ustanovila v Ljubljani.

Pred vsem je pa treba snovati zmernostne družbe. Te vplivajo na javno mnenje, odstranijo s poukom razne krive predsodke, napravljajo shode in poučujejo z besedo, spisi in vzgledom, vplivajo na občine, državo in postave. Uspešno delujejo le, če priporočajo popolno vzdržnost; to je izkušnja vseh dežel. Družbe naj bi se snovale že med šolarji, posebno še tudi med ženami. Otroci in žene so po pijančevanju najbolj prizadeti. Vse družbe naj bi se pa snovale na verski, cerkveni podlagi.

V mnogih slučajih je žena vzrok, da postane mož pijanec. Ona bi si naj prizadevala možu tako gospodariti, da bi našel on srečo na njeni strani in ne iskal kratkega časa pri čaši v gostilni. Vera in nravnost bode sicer v tem oziru največ pomagala; to pa ne izključuje, da si morajo deklice pred vsem prizadevati, postati dobre gospodinje. Nesrečni zakoni bi se lahko zabranjevali s tem, da bi nobena deklica ne privolila v zakon z mladeničem, ki je pijanec, ali je v nevarnosti, da postane pijanec. V hiši naj bi bilo vse v redu in čedno, hrana okusna in po stanu; manjkati bi nikjer ne smelo molitve v in raznih pobožnostij, dobrih knjig in nedolžne zabave. Žene naj pospešujejo zmernostne družbe. V Ameriki, na Angleškem in Norveškem so največ žene pripomogle k lepim uspehom v boju proti žganju.

Boj se mora začeti tudi zoper razne pivske razvade. Preveč se pije! Ni važnejšega dogodka, kjer bi smelo manjkati pijače. Kdor se vzdrži opojnih pijač, ali pije le po pameti, ta se še zasmehuje, in v časti je le, kdor je pri vsaki priložnosti natrkan! Krst, ženitovanje, cerkvanje ali semnji, pogrebi, razni godovi ... vse mora služiti nezmernosti v pijači! Tako smo zabredli, da dandanes marsikateri človek ne pozna drugega veselja, kakor biti — pijanemu!

Tu naj pomaga, kdor in kar le more! Kar zadeva gostilne, bi bilo treba prav korenitih izprememb, tako zaradi ljudij, kakor tudi zaradi gostilničarjev samih. Gotovo je, da so med nami gostilne kraji, kjer se dela uboštvo in beda; gostilne delajo bolezni in napolnjujejo bolnišnice, norišnice in ječe; one požrejo strašno denarja in delavskih močij; pravi krvosesi so na ljudskem truplu; strup se odtod raztaka v vse sloje ljudstva, in kar sezidata cerkev in šola, to podere zopet gostilna. Ljudski pregovor označi to prav dobro, ko pravi: Kjer sezida Bog cerkev, tam hudič gostilno!

Največji revež je navadno tudi gostilničar sam, ki nravno in telesno propade; gostilne najbolj menjavajo svoje posestnike. Delati bi se moralo na to, da bi postale gostilne kraj razvedrila, da bi se moglo tja zahajati, ne da bi bilo treba piti; gostilničarji naj bi skrbeli za pijače, ki nimajo alkohola. V tem oziru pa more zdatno pomagati le država.

V velikih mestih so se dobro obnesle in še uspevajo velike ljudske kavarne, kjer se dobivajo po ceni neopojne pijače, kakor žitna kava, čaj, kakao, mleko itd. Pijančljivost se ne dá ozdraviti drugače, kakor če se dotičnik popolnoma vzdržuje vsake opojne pijače. To je pa mogoče le v posebnih zavodih in zavetiščih; teh je treba. Povsod so se pa osebna bolj obnesla, kakor javna.

Posamezniki in družbe morejo veliko storiti, ali njih delovanje morata podpirati občina in država. Strašna nevarnost preti državam od socijalnega prevrata. Zoper tega sovražnika pa ne bo pomagalo orožje, temveč le pravične postave in socijalne preosnove. Te pa zabranjuje zopet alkoholizem. Vse preosnove in vsa izboljšanja v prid delavskim stanovom ostanejo pomanjkljiva, dokler se ne zaceli glavna rana, iz katere izvira splošna beda. To pripoznavajo vsi razumni možje, ki se bavijo z javnimi vprašanji.

Kaj naj tedaj stori država?

Skrbi naj v prvi vrsti za pouk v šolah; razne države so začele uvajati ta pouk, na pr. Francoska l. 1897. Odrastli si ne dadó zlahka vzeti svojih predsodkov, navade se le težko odstranjajo; v otroška srca se mora položiti seme pouka o škodljivosti alkohola in o ostudnosti pijančevanja. Posebno veronauk mora porabiti v ta namen ves svoj nadnaravni vpliv.

Brezdvomno bi bilo najboljše sredstvo popolna prepoved alkohola. Strup je, in kot tak naj bi romal z drugimi strupi vred v lekarno! To je mnenje mnogih zdravnikov in rodoljubov. Ali nismo še dosti zreli za to korenito sredstvo.

Neznanske škode so domače žganjarne. Žganjska kuga postane pravi hišni križ in pogin za vso dužino.

Važno je tudi, da država ovira kupčijo alkohola z visokim obdačenjem; delavcu se mora zabraniti, da se ne more upijaniti že z nekaterimi krajcarji. Previsoki davek pa ni imel uspeha niti na Ruskem, niti na Angleškem. V Avstriji je davek na žgane pijače znižal použitek za 25—30 odstotkov. Glavna reč pri tem je, da država ne sme gledati le na svoj dobiček iz tega davka, temveč da se zabrani zlo! Dobiček naj bi se porabil za dobrodelne namene.

Na drugi strani naj bi se pa znižal davek na pijače, ki imajo le malo alkohola; posebno naj bi se popolnoma odstranil davek na domače pivo (koritnjak). Brez davka pa vino, pivo itd. ne smejo biti, ker se tudi zlorabljajo.

Največ pozornosti in skrbi naj bi obračale država in občine na gostilne. Že prej smo omenili, da izvira odtod strupena reka, ki se razliva v vse ljudstvo. Ne moremo našteti vsega, kar bi se moralo storiti v tem oziru; omenim le, da se je povsod ravno to sredstvo pokazalo kot najbolj uspešno.

Pijančevanje naj bi se kaznovalo; pijanci se naj postavijo pod varstvo, posebno skrb naj bi obračale občine na otroke pijancev, in strogo naj bi se kaznovali oni, kateri se upijanijo, zató da bi tem laže izvršili kako hudodelstvo.

Sklenemo z besedami kardinala Manninga. Posameznikom pravi:

»Zmernost je dobra, vzdržnost popolna. Vsi moramo biti zmerni že po krstni obljubi, nikogar pa ne veže popolna vzdržnost. Prosto si jo izvolijo oni, kateri hrepenijo po boljšem življenju. Srečne so hiše, v katerih sta se odločila oče in mati za to življenje. Blagor otrokom, ki niso okusili opojnih pijač. Srečni so oni, kateri so se pijančevanju odpovedali. Blagor vsem, ki so obljubili vzdržnost ne iz lastne potrebe, temveč, da bi druge rešili z besedo in vzgledom duševne smrti. V takih družinah in srcih bo prebival mir božji!«

Celi družbi pa veljajo besede:

»Ako si ne prizadevate vestno, odstraniti to zlo, zanemarjate bolezen, katera razjeda človeštvu srce, uničuje delavcem domačo srečo in povzročuje morebiti več nesreč, kakor katerikoli drug vzrok naših dnij!«

  1. ^ Pri sestavljanju smo se najbolj držali izvrstnega delca: Dr. Karl Müllendorff, Die Trunksucht und Brantweinplage, deren Folgen und Heilmittel.
  2. ^ Primerjaj: Šola v boju proti pijančevanju.
  3. ^ Izvrstno je pisal o tem dr. Bode: »Mäßigkeit und Enthaltung«.
  4. ^ Glej Dr. Bär: »Die Trunksucht und deren Bekämpfung.«