Žertvovanje na Savi
| Žertvovanje na Savi. Pověst iz staropaganskih časov. Balant Janežič |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. • dno |
I.
[uredi]Po cělom nekdajnom Goratanu in še mnogo dalej so segala selišca starih Slovencev. Kjer že davno nemški jezik gospodari, so se nekdaj slovenski glasovi razlegali. Naši prededovi so bili tanke visoke postave, gibčnih udov in krepkih kosti. Modre oči in rumenklasti lasjé so jih posebno od druzih narodov odlikovali. Daleč okoli so slovele njih dušne kreposti, kakor: neizmerno gostoljubje do prijateljev in neprijateljev, miroljubje, veseljost in dělavnost. V blagoj tihoti in zadovoljščini so obdelovali svoja polja, tersje sadili in se vselej po moči bojnomu hrupu uklanjali. Nikdar niso napadali svoje sosede kakor divji Pasoglavci (Huni) in Avari. Brezkončno so ljubili neodvislost in svobodo; hrabro so jo branili kot naj večje blago proti zvunajnim in znotrajnim sovražnikom. Njih ljubězen do petja in prostega razveselovanja je še sedaj povsod dobro znana. Globoko v sercu jim je ležal njih věrozakon in spoštovanje bogov. Zvesto so toraj služili svojim malikom, ravno kakor sedaj jedinomu Bogu. Njih žene so bile Ijuběznjive, vèrne in pridne gospodinje, in s svojimi hčerami hišna opravila opravljale, med kuhale, predle in tkale oblačila za cělo družino.
V onih časih pred Karlom Velikim (okoli 800) so bli naši dedi prosti, neodvisli narod. Imeli so svoje vojvode in kneze, med kterimi se nam tudi slavni Samo prikaže. Sreča in blagor sta jim tedaj cvětela. Pri naselitvi v sedajne kraje so jih najšli opustošene in s tisučlětnimi lesovi pokrite. Kmalo je izkerčila in potrebila pridna slovenska roka temne goščave in jih v cvěteče livade (poljane) in polja preměnila. Tam kjer je prej iha po slarodavnom drevju šumela, kjer so roparske zverine divjale, se je zibalo sdaj v povetriju bersno klasovje in pridni Slovenec je za svojim plugom ali čedoj veselo prepeval. Postavljali so si svoja stanišča večiděl na bregovih šumečih rek in na hribih, kjer so zadovolno plodove blagodarne prirode (natore) uživali. Tudi s žlahtnim tersjem so obsadili solnčne gorice na Dravi, Savi in Muri. Vinogradi štajerskih goric ostanejo nam večna priča njih nevtrudljive marljivosti Potrěba hišnoga in poljodělskoga orodja je jim kmalo tudi rudne zaklade odklenila. Votlili so globine gor, spravljali na den koristne rude, ter jih za različne potrěbe porabili. Na daleko in široko je slovelo njih jeklo iz norskih rudnikov. Naši prededovi so bli sreča in blagoslov za cělo deželo.
Kakor drugi starodavni narodi so tudi oni u iminah paganstva blodili. Častili in služili so više (več) bogovom. Njih věrozakon, kakor je še iz slabih zgodovinskih ostankov in redkih narodskih običajev viditi, je bil zlo imeniten in mnogopoměnljiv. Vse na svetu razpade po svojej cěni v dobro in zlo. Na tem so oni svoje bogoslovje osnovali. Izvir vsega dobrega jim je bil Bělibog ali bog světlobe, in začetek vsega zlega Černobog ali čart. Te dve nasprotni bitji ste bile v neprestanom boju med seboj, vendar premagal je Bělibog. On je taj premagavec Čarta, ki je zmiraj ljudem škodvati, svitlobo solnca pogasili skušal, da bi večne tmine zemljo pokrile. Zvun tih so imeli Triglava vladarja nebes, zemlje in podzemlja. Njemu so posvečevali gore, hribe, gaje in rěke. Perun je bil vladar groma in bliska. Živo so částili boginjo ljubezni in rodivnih moči. V njenoj veži je gorel věčni ogenj. Radegast je bil bog veselja in gostije, Kurent bog vina in pirovanja. Morana ali Mora je zaspavala ljudi do černe noči. Město, kjer so svoje malikovavske službe obhajali, so hram imenovali. Navadno so imeli tako svetišče v gajih v senci tisučlětnih dreves. S visokim plotom so ga ogradili in s nasipom obdali. Tu so darovali pred podoboj kakoga boga razne plode narave (natore): perjad in živino. Gnjusno navado, svojim bogom tudi vjete sovražnike darovati, so od svojih sosedov sprijeli, ker jih šele v poznejših časih najdemo. Navadno so svojim bogom darove v lihom mraku po zahodu solnca ali v gluhoj noči o svitu blěde lune doprinašali. Važnejše in imenitniše žertve je opravljal njih malikovavski duhovnik, žerec imenovan, druge pa oče vsake družine.
II.
[uredi]Na vojvodskom stolu v Goratanu je sedel v tih časih Valhun, sin Kajtimara. Bil je goreč kristjan. Na vso moč si je prizadjal, věro pravega jedinoga Boga med svojim ljudstvom razširiti in ukoreniti. Tode sila nikdar ni mila. Vsih strani se jame narod vzdigavati proti njegovim poveljem. Slabo sěme svetega evangelja, ki je jelo pomalem med Slovenci kliti, grozi se do čista zadušiti. Popotoval je pobožni Virgil s nekterimi pomočniki po daljnih goratanskih pokrajinah in sveto evangelje razglaševal. Tode le malo sadú je njegov trud obrodil. Neusmiljeno ravnanje vojvoda in njegovih pomagavcev s nekristjani, neznanost domačega jezika in grozeča zguba neodvislosti je to zveličavno dělo popolnoma podkopala. Nezadovoljnost prevzame kmalo cěli narod. Od dne do dne rase čert in jeza do kristjanov in kristjanskoga vojvoda. Na čelu tih nezadovolnikov je stal Droh, najvišji njihovih malikovavskih duhovnikov.
Bil je krasen spomladanski den. Prijazno je razlijalo svoje žarke svitlo solnce po cěloj naravi. Vsaki predmet je dihal živlenje in radost. Rahlo verklanje potočičev in mogočni šum dereče Drave v starodavnom koritu se je ljubko vjemal s jarnim petjem veselih ptičic po dolini. Sěnčnata dobrava stolětnoga dobovja se je širila na desnom bregu Drave. Na najvišjem mestu pod srepim (sila velikim) drevesom je bil postavljen žertvenik (oltar), krog njega v kolobaru plot s ozkim uhodom. Poleg njega bajtica z dobovega lesa. Danas je praznik Kurenta, den velike radosti in pirovanja. Votlo šumenje in veršenje se razlega po obširnom gaju. Neštevila množica ljudi se nabira, čakaje malikovavskega opravila. Zdaj se prikaže na pragu svoje bajte služabnik bogov v svojej časti. Snežnoběli lasje, siva brada in věnec pisanih rožic mu kinča čelo in glavo Bil je Droh. Blagoslovi zbrano ljudstvo in zamišljeno stopa do svetišča, bogom in posebno Kurentu darove doprinesti. Pervo město zavzemejo knezi in starešine, za njimi se riva ljudstva neštevilna množica. Vsim je brati na licu goreči serd do sovražnika in vnetost za staro vèro in domovino. Živi ogenj vsplameni na žertveniku. Droh vlije v plamen olja, vina in vode. Na to pogledav za vijočim dimom natihom šepeče: „Bogovi v oblacih! primite blagovoljno iz rok svojega raba (hlapca) žertvo, in vodite narod k sreči in blagostanju. Ščitite ga pred vsakim napadom in podajte čartu njegove in vaše vragove!“ To dokončavši mahne s svojim krasno lesketečim protom na vse štiri strani světa. Sedaj vsuje na ogenj běloga cvětja, bilja (zelišča) in žita, ter prosi, da bi bogovi blagoslovil rodovitno prirodo. On vzeme krasni věnec raz glavo, ter konča sveto opravilo. Zapusti svetišče in stopi k bistromu toku Drave, ki je bila Triglavu sveta. Tu zajme studene vode v leseno posodo, se verne nazaj, se pomoli bogom in pokropi nazoče rekoč: „Bodite silni kakor Drave valovi, ki vsako jez prederejo, bodite bistri kakor njezin tok, ki dere naprej negledé na overe. Mogočni, siloviti Triglav če vas braniti in ščititi pred vsakim sovragom.“ Droh sedaj odide in se zaklene v svojo kočico. —
Začne se veselovanje in gostovanje, ki je po staroj šegi vselej žertvovanju sledilo, posebno pa na dan Kurenta, naj živahnejšega v cělom letu. Piščali in rogovi zadoné in šumen ples in pévanje se razvije. Pisk in vrisk, spèv in hrum je tisučero odmeval po starem dobovju in skalovju. Pri vsem tem veselovanju je vendar bila na licih starešin spoznati neka nepopisljiva tuga in žalost, ki je jim kot viharni oblaci nesrečno prihodnjost napovedovala.
Blagotvorno solnce se bliža koncu svojega dnevnoga tečaja. Droh stoji spet na pragu svoje koče. Tužnega očesa gleda zahajajoče solnce, gleda Dravo šumečo in prazni hrup naroda; ali čudni počutki se mu zbudijo v serca globini. Globoko se zamisli. Narod se pripravlja na pirovanje (snedanje) Tu se kolje bik ali vol, tam kervavi drobna kuretnina, tu diha v poslednjih mukah krotko jagnje ali ovčica. Nad ognjem se barnijo na dolgih ražnjih gnjati in pleča. Tam se deli běla pogača, kolače in potice. Bogato se gostujejo. Ni razločka stanú ne časti. Bogati sedi poleg vbogoga, domačin poleg ptujinca. Vse veže bratovska vez. Sterd, mleko in sir začnó pir; vino, pečenka in med ga končajo. Hrupnomu pirovanju in napivljanju Kurenta, kteroga god se dans obhaja, nima ne konca ne kraja.
Nedaleč od pirujočih na bregu Drave pod košatim dobom sloni mlad junak. Globoka zamišljenost in neznane želje mrače mu zorokrasno lice. Le včasih se oberne njegov pogled na družtvo. Serce se mu trese nemira in njegovo bistro oko lovi željno valove dereče rěke. — V svojih domišlijah ne zapazi svojega starega prijatelja Staroslava, ki se mu sedaj v bojnom oblačilu približa, rekoč: „Triglav naj ohrani hrabroga Pervina (tako je bilo namreč mladenču ime), in boginja Živa naj mu krasno milenko podari!“ Na to mu podà svojo roko, ktero mladenč serčno u svojo stisne.
„Hrabri junak! čmu sloniš tu nespokojen in tužen, ter motiš čisto veselje svojega naroda? Kaj je vzrok tvojega pobitega serca? Boj se pravične jeze Kurenta in Radegasta, ker se po nemarnom bogoljubnoj gostii uklanjaš.“
„Oj nikar toga, moj dragi!“ mu zamolklo, pa vendar neprestrašen Pervina odgovori. „Ni mi več mar vaših lažnjivih Bogov; nočem jim več služiti; le vašo zaslepljenost obžalujem, ki se še klanjate nezmožnim malikom.“
„Pervina“, pravi Staroslav, „veliko krivico delaš ti našim bogovom. Tvoj narod, tvoji roditelji jih česte, in mili bogovi jih varjejo nesreče in vsega zlega. Ne bodi neveren svojemu rodu, ne zatajuj vere svojih starišev! Glej kako vojvoda po svojej věri s nami naklada. In ti bi se hotel věre poprijeti, ktera naš narod tako nevsmiljeno preganja in čerti?“
„Zastonj so tvoje besěde“, mu Pervina s iskrenim nadušenjem odgovori. Ne věrujem več vašim bogovom, ki je jih peklo rodilo. Oni so lažnjivi in nemajo moči vam pomagati. — Pretečeno jesen pridem v svojih dolžnostih na dvor vojvoda Valhuna. Tam je učil in razlagal pobožni Majoran, siv starček, vero Kristusovo. Ta věra nas uči spoznati in častiti jedinoga Boga, stvaritelja nebes in zemlje. Te Bog je izvir vse ljubezni in milosti. On ne potrěbuje kervave žertve, praznoga pirovanja; dobro serce, beli kruh in vino so mu naj drajši darovi. Njegov navk je ljubězen, neizměrna ljubězen do Njega, do vsih ljudi kakor bratov med seboj. Oj, predragi moj Staroslav! zapusti vero krivice in malikov. Majoran, vnet ljubezni do Boera in vsih ljudi če te podučiti in posvetili u veri pravoga Boga, u veri kristjanskoj. Tedaj ti bo cvetela sreča na věke!
V tein se bliža Droh, ki je čul njegove iskrene besěde. Lice mu jeze planiti. Grozno se valijo oči pod zgerbanim čelom. Grozivno povzdigne svoj glas: Bodi proklet Pervina, zasmehovavec naših bogov, izdajica svojega naroda! Bodi proklet, dokler če nam Belog zlato solnce pošiljati, dokler budi Triglav nad oblaci, na zemlji in pod zemljoj!“ Sedaj se pripogne, pobere kamen iz šumeče Drave in ga sopet zadervi u taisto s grozno besedo: „Pri černih mrakovih Čarta, pri nemiloj Morani se zarotim, da čem nevěrnoga Pervina, prej da měsec svojo kroglo devetkrat napolni, darovati bogovom vesolnosti. Pogasi solnce in luno Černobog, in pokrij zemljo s vekovito nočjo, razpusti Perun svoje morivne strele med zemlje sinove, in raztergaj Triglav uzde vihrom in vodam, ako ne potopim odpadloga Pervina, kakor ovi kamen v globočini šumečega valovja!“
Strašna zaprisega se razbije po daljnom skalovju. Počasoma potihne gostija in narod se razide. Grozne sklepe kovaje se zaklene Droh v svojo kočo.
III.
[uredi]Nekterokrat je že vstalo solnce na jutru po prazniku Kurenta. Pervina vnet kristjan in zvěst služabnik svojega vojvoda jezdi proti dvoru Valhuna, ki je tedaj v Aguntu stanoval. Slabe vèsti mu nosi. Sovraštvo naroda do kristjanstva narašča, Droh, Samo, Dodor in Avre i podpihujejo in šuntajo narod proti vojvodu in veri kristjanskej. Trumama se zbira zaslepljeno ljudstvo pod zastavami svojih kolovodjev. Vstaja se širi od dne do dne. Le hitra in silna pomoč zamore odstraniti grozečo nevihto.
Tudi Valhun je spoznal, da je sam preslab, tih nemirov zagušiti. Zatorej sklene, se na Tasila, parskoga vojvoda, za pomoč oberniti. Sporoči to prevažno opravilo svojemu zvestomu Pervinu. V dnu serca se razveseli Tasil, začuvši-prošnjo Valhuna; zakaj že davno je prežal na priložnost, kako bi rodovitne slovenske pokrajine pod svojo oblast spraviti zamogel. Kakor je bilo pričakovati, obljubi mu Tasil dovoljno pripomoč — in veselega serca hiti Pervina spet na dvor svojega vojvoda. S velikim veseljem sprimne težko pričakovanoga. Vse, kar mu je ljubo in drago, mu ponuja izbrati. Pervina pade na kolena pred svojim gospodarjem, s ponižnostjo rekoč: „Visoki gospodare! znano ti je, da mi je Višnji vsega blaga v obilnosti podaril; ako mi hočeš pa kako posebno milost skazati, podari mi, věm da je ne zaslužim, roko zornolične tvoje Ljudmile. Ljubim jo iz globine svojega serca, in moja ljubezen je najdla tudi v njenom sercu oglasa! Ne odreci mi je, če me hočeš na věke srečnoga storiti!“
Sladko smehljaje mu vojvoda odgovori: „Krasen in junaški mladenč! vreden si moje Ljudmile, ali spomni se, kaj nas čaka. Ni zdaj časa svatovščini in veselovanju. Ko bo pa konec nemilih nemirov, ko se poverne blagi mir v moje dežele, tedaj vaju naj združi za vselej sveti zakon!“ — Rajsko veselje pri tih besedah Pervina prevzame! Nove moči mu klijejo v sercu. Poguma navdušen pričakuje prihodnjih-kervavih dni.
Med tim dohaja glas za glasom, kako se shajajo in zbirajo vstajniki na Dravi in Savi in po vsih slovenskih deželah. Vse se vzdiga in pripravlja na boj. Posebno razserdi kristjane, zvediti, da na strani svojega vojvoda Parci stoje, kterih divjost in grozovitost so že prejšnih lět skusili. Bojna bandera veje po cěloj Slovenii. Puntarji napadajo kristjanske sosedščine, in doprinašajo v svojej serditosti naj veča nečloveštva; ropajo i požigajo cerkve in stanovališča kristjanov, mučijo in preganjajo kristjanske duhovnike da je joj.
Valhun zbere svoje zveste trume, in gre, zaupaje na sveto vero, za ktero bojuje, nezadovolnikom nasproti. Tudi Tasil napade s silnoj armadoj pagane. Puntarji se ne morejo vbraniti dvojnemu napadu, ter se vmaknejo v svoje lèsove in nepristopne kraje.
S tim je bil punt na videz zadušen in potlačen; ali u sercih paganov je vrelo sovražtvo do kristjanskoga imena še hujše kot prej. Viditi, kako nevsmil eno ravnajo Parci z vjetimi, kako mučijo i morijo branitelje stare svobode in pravice, je s novim serdom, s strašno željo osvete njihova serca napolnilo. Kakor kervižejni volkovi so padli Parci čez njih žertvenike (oltarje) i svetišča bogov, ruvajo in sěkajo svete gaje in posvečene lipe Verh tega še pripelje ptujec gospodar neštevilno trumo knezov in vlastnikov v deželo, da jih na město pomorjenih domačih vojvodov in glavarjev postavi. S ptujimi pride tudi ptuji jezik v naše kraje, vse domače se pak zatira in preganja. Ni se bilo taj čuditi, da so se na čas potlačeni Slovani s vso močjo spet vzdignuli, ko so komej Parce čez meje svoje dežele vèdeli.
IV.
[uredi]Širok i gost lěs se razprostira v dolini, po kteroj se bistra Zila pretaka. Hrup in šum se dans razlega po lěsovju. Droh v svojem šotoru prijemlje in odpošilja posle na zvěste branitelje starodavne věre in domačih postav. Na temnozelenoj lipi u srědi svetoga gaja veje stavnica mogočnoga Triglava. Pod njoj se zbirajo iz vsih strani pogumni branitelji svojih starih šeg in običajev. Od naj daljših krajev so semkaj prihiteli. V pervoj versti gledaš vladike, župane, kneze in druge glavarje ljudstva v svitlih oklepih. Smert in pogin vsim nasprotnikom jim seva iz žarečih oči. Za njimi neštevilna množica oborožjenih junakov, kteri pogumnoga serca boja pričakujejo. Bogato napravljen stopi sedaj Droh na naj višje město, in njegovo serce se razlije v sledeči govor: „Bratji! posledni stebri naše svobode in neodvislosti, hrabri branitelji vére in prava naših sprednikov! poslušajte glas svojega posrednika med bogovi in vami. Marsikrat je že podlegla Vesna Morani, in sopet nastopila Vesna, kar poji in namaka kri naših bratov černo zemljico. Priderl je ptujec v naša mirna selišča, požiga svetišča in podira in zasmehuje našo vero, naše pravice. Koliko že prepada hrabrih braniteljev Slave v težkih okovih po gnjusobnih tamnicah nevsmiljenih sovražnikov, koliko jih je že izdahnulo dušico pod rokami grozovitnih rabeljnov! Plašno še letajo njih duše iz drevesa na drevó, ker njih trupla še nezakopana ali ne sožgana zemljice plan gnojijo. Junaci! spomnite se, da ste unuci preslavnoga Sama in zarod onih, ki so gonili dedove sedajnih naših sovražnikov, kakor vihar osulo velo listje, kakor jastrob plaho golobico. Ni še oterpnela slavna kri v naših žilah; posnemajmo svojih sprednikov, kterih nobena sila premagala ni — in slavno zmago bodo nam dali bogovi. Ako nam pa Višnji naklonijo smert, bratji! bolje je spati u krilu Morane, kakor pa speti rame u robske okove in sramotno u rokah kervolokov imeti in ginuti. Moje geslo je zmaga ali smert. Znana je vam moja zaprisega. Čas hiti strělnim lětom, še kake dni in měsec bo devetokrat svojo kroglo napolnil. Še predenj se noč umakne in mila zora posije — hočemo na sovražnika vdariti. Pripravite se taj junaci na slavno gostijo, ktero nam čejo bogovi po srečnoj zmagi nakloniti!“ — Droh omolkne, mir in tišina na nekaj trenutkov skupščino prevzame; kar zagromi iz tisučero gerl gromeča slava Triglavu in njegovomu služabniku Drohu. „Vodi nas, vodi nas, bogomili Droh!“ zaklikne cěla truma, „poslati čemo sovražnike černoj noči!
Na čilom vrancu prispé med tim jezdec, ter oznani Drohu, da stoji Valhun s silnoj vojskoj u taboru pri Julii. Hipoma razděli Droh vojno v štiri razdelke, ktere vojvodijo on, Samo, Dodor in Avreli. V največej tišini se pomikava kardelo za kardelom do taborišča Valhunovih. Oblaci zagrinjajo měsec i pod krilom černe noči dospejo blizo sovražnika. Tu planejo od juternoga in večernoga solnca, tam od severja in juga na sovražni tabor. Strašen boj se vname. Iz tisučero gerl zagromi krik in hrup; meči zveketajo, kopja se lomijo, žvižgajo strělice. Dolgo časa se boj ne nagne na nobeno strano. Kakor kamenite stene serdite valove, odbijajo kristjani napad za napadom. Avrelia njegov pogum predaleč zanese, in pade s nekterimi tovarši v roke kristjanov. Pervina se bori in bije na Valhunovoj strani kot razjaren lav. Pagani se vmaknejo, in Pervina jo napne za njimi, ali kmalo je od vsih strani obdan in vjet.
Ko posije solnce iz rumene zarje in perve žarke po dolini razlije, je potihnul boja hrup in šunder. Od obeh strani je ležalo mnogo pobitih po kervavom planišcu. Zbavši se dohoda Parcev se odtegne Droh s dobljenim plenom unkraj gor na bregove Save. — Slišati, da je njegov naj boljši junak Pervina vjet, jako Valhuna ožalosti; pa še hujše rane mu vseka zvedeti, da je s Pervinam tudi njegova preljuba hči Ljudmila v rokah sovražnikov. Le samo to ga še tolaži, da ima tudi on nekaj imenitnih paganskih vodjev v svojej oblasti, za ktere je měnil Pervina i Ljudmilo zameniti. Gotovo bi bil tudi Droh v to privolil, ko bi ga strašna zakletva zaderžovala ne bila. Pervina mora vmrěti, da se izpolni bogom storjena obljuba. S njim če pa tudi zorolična Ljudmila pasti. Zastonj so ga drugi vojvodi nagovarjali, da ju za Avrelia in druge vjetnike zaměni; tode njegovo berzčutno serce se ne dá omečiti ne prošnjam ne pretnjam (žuganju) ne svojih sovodjev ne Valhuna. Zakaj cělo prosto ljudstvo je bilo na njegovoj strani in tirja smert Pervina in Ljudmile.
V.
[uredi]Tamna noč obsede dol in goro. Měsec, kakor bi se bil v prelitoj kervi kopal, vstaja pocasoma izza gor. Komej posije, se že sopet skrije za goste oblake, ki so se po neizměrnom nebu vlačili. Le včasi zažare oblaci od igrajočih žarnic. Narava počiva, jeleni dremljejo u gori in ptice spijo pod zelenim listjičem dreves. Od časa do časa se oddahne mračni zapad in větrič zaševeli u stolětnih dobovih in lipah. Sava toči lenivo svoje valove proti iztoku.
Sedaj zadoné rogovi in trombe, da se odbiva jeka od hriba do hriba. Droh hiti v stari les. Kmalo zaplameni pod lipoj na žertveniku živi ogenj. Strašna je bila ta noč za Pervina in Ljudmilo. Samo věra Kristusova ju še samo tolaži in krepča. Droh zapoje pri žertveniku pěsem groznoga glasa. Kot nedolžno jagnje čaka vboga Ljudmila v bělom oblačilu morivnoga jekla. Njen duh se ziblje v sinjih višavah, kjer prepěvajo očetu věčno slavo angeljev kori. Sedaj zablisne nož, da bi prebodel serce angelske děvice. „Ljudmila mora naj prej vmrěti, in potem šele Pervina,“ izusti Droh, in morivno jeklo mu v roci zastane. Pervina k bližnjemu drevesu privezan, mora gledati muke svoje ljubljence. Že povzdigne drugikrat smertni nož, in sopet prestane, da bi podaljšal muke nedolžne device. Pervina ustnice grizé, si zatisne oči, da bi ne gledale prizora, ko jej jeklo miljeno serce predere.
Nenadoma se tu začuje bojni krik kristjanov. „Smert malikovavcem“ odmeva od skale do skale. Od vsih strani so pagani obdani. Valhun je namreč zaslědil zavetje Droha, ter je prihitel svoje ljube strašnoj smerti oteti. Brez uspeha je bil vsaki odpor. Vsi prestrašeni ne vejo, kako ali kam. Strašna morija in klanje se vname v širopustom lesu. Predenj so se pagani zavedli, je že bila polovica pomorjenih ali povjetih. Le samo nekteri so jo še na běgu unesli. Zmaga kristjanov je bila popolna, predenj se nagne noč k mladomu jutru. Med pobitimi se najdeta Samo in Dodor. Droh si porine meč v svoje serce, se strašnejšej smerti oteti. Vmiraje še zakadi nož u persi Pervina.
Polmertva pade Ljudmila svojemu očetu v naročje. Tudi rana Pervinova ni bila globoka. Krnalo se zavěsta. — Skerbljivo mu obezuje Ljudmila rano, dokler ni popolnoma zacělela. Malo je preteklo nedel in sklenil je ju za vselej na tom světu sveti zakon.
S tim so bile končane kervave vojske kristjanov s paganstvom, in mirno je sedel Valhun zanaprej na vojvodskom prestolu. Od dne do dne se je bolj razširjal sveti križ, dokler da i Čertomirom posledji slěd malikovavstva ne pade. Toda ž njim tudi pade narodna svoboda i neodvislost.