Ženitva

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Ženitva. Obrazec iz ljutomerske okolice.
Josip Karba
Zapisal Josip Karba
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1880; Slovenske večernice, 36
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Če eden omaga, se drugi solzi,
Če vidi, da vstaja, se ž njim veseli;
Veselje je slajše in žalost nehá,
Če ju si delita med séboj obá.

V. Orožen.

Že ob času, ko se spokorni adventni dnevi začnejo bližati svojemu koncu in ko so že pred pragom veseli božični prazniki, slišijo se med ljudstvom pogovori: toti si tu ali tam išče družice, ta ali ona si želi dobiti tega fanta ali vdovca ter stopiti v sveto zavezo zakonsko. Radosti polni prazniti minejo, a pozdravijo nas „sveti tri kralji“. Živahen mladenič premišljuje, da li bi mu bilo mogoče dušico, ki mu se dopada, vjeti v kletko svojega srca. V ta namen poskusi začetkoma pozvedovati sam ali si pa naprosi zaupnega moža, „starejšina“, jednega samo ali dva, da mu se pomagajo vresničiti vroče želje. Ako so roditelji posestvo izročiti namenili sinu, išče si ta tovaršico, da jo pripelje v svoj rojstni dom; če pa hči ima podedovati hišo in zemljišče, prizadeva si fantič, da mu deklica, stariši in rodbina privolijo doseči zaželjeni namen. To se razumeva samo ob sebi. Tako se vrsti cela za nektere vesela, za druge žalostna predpustna doba; jedno nameščuje drugo. V predpustu si možki, posebno fant, skoro ne upa nikamor iti. V tem času namreč imajo ljudje preveč bistre in ostre oči; kmalo začnejo tuhtati in premišljevati, zakaj neki ta samec tukaj in tod svoje stopinje meri, nemara hodi — „v ogledi!“

Človek si sneho navadno išče ob sredah in sabotah; redkoma ostale tri dni, a torek in petek sta od tega posla popolnoma izvzeta. Kteri hlapec namreč ali dekla — tako pravijo ljudje — pride služit v torek ali v petek, tisti gotovo ne bode leta dostal, pa tudi nima sreče. Tako, kteri bi šel omenjena dva dneva iskat si neveste, rekši, bil bi tudi nesrečen. Nemara se je pri marsikterima zakoncema dotični „srečni“ trenotek spremenil v „nesrečni“ petek? Dan je dan; njegov blagoslov pa je odvisen od premodrih in nezapopadljivih namenov božje previdnosti ter od našega sodelovanja.

Ako se deklica fantu ne bi dopadala, to bi je ne bil prišel snubit. No, če se v nežno žensko srce zakvači še navzoča možka podoba, se ve da takrat ne bode težko opraviti vsega, kar želijo storiti, če le ne branijo stariši ali v obče predpostavljeni; da li so denarne razmere na potu, na to se za sedaj veliko ne gleda. Prišlecem, t. j. ženinu, starejšini in spremljajočim prijateljem domači ponudijo nekaj „za jezik in gerlo“, pijača in pečenka, to se hitro najde. Pri teh pojedinah ponavljajo in nadaljujejo pogovore, a na-pol-sneha si izbere čas, da pride na „razglédi“. Kje drugi ali tretji dan videl bodeš po ženinovej domovini postopati ptuje ljudi. Prišla ali pripeljala se je bila bodoča gospodinja, da si razgleda stanje pri namenjenem tovarišu. Danes še le deklica določno izreče svojo voljo.

Ob priliki razgledovanja, o tej priložnosti mladeneč zadovoljnici podeli kakšne srebernine ali zlatenine v dar kot neki „zádav“ ali „aro“. Ni treba omenjati, da tudi tukaj ne manjka primerne postrežbe, pri katerej razpravljajo o dediščini ali doti, — pri nas pravijo „herbija“.

O čemur so se stranke bile zmenile, temu hočejo dati postavno veljavo. V ta namen se podajo k duhovskej in deželskej gosposki o določenih dnevih; ako je pa k istima dovoljeno priti vsaki dan, stranke lahko opravijo svoj pot, kadar jim je ljubo. Ko so vse dotične pisarije spravili v red, razidejo se pogojevalci, a mladenič in deklina sta — zaročena.

Kakih teden dni je vse precej mirno. Sledečo nedeljo ali praznik mlada zaročenca v cerkvi — pervič okličejo. Odslje se ova „novica“ razširja od ust do ust. V tej dobi bila bi najboljša priložnost, da se popiše njuno življenje; sedaj ju ljudje pretehtujejo od jedne in druge strani, svet o njunih dobrih in slabih delih zna več, kakor ona dva sama. Novi par je marsikteremu človeku „trn v peti“, a drugim predmet radosti in zadovoljstva.

Doma začne se živahno gibanje, delajo potrebne načrte in stopinje. Fant ide in naprosi dvoje svojih najboljših prijateljev, da bi mu bila strežnika na dan poroke; mi pravimo „združba“ a drugod izgovarjajo „krancelfirar“. Tudi sneha skrbi si za dve družici v isti namen; pri nas je vsakej ime „svátevca“, po drugod rabijo besedo „kranceljungfrava“. Pri imenitnejših gostijah je tudi po čvetero, šestero belo oblečenih družic. — Se ve! da ne smejo pozabiti še na kuharico in dva pozavčina ali vabovca.

„Pozavčin“ je jedna najimenitnejših oseb pri gostovanji. Ko bi tega ne bilo, bi veselica splavala po vodi. Ovi naslov dobita dva spretna moška, bodisi samična ali oženjena, samo da sta od pet do glave polna burk. Navadno si ju poišče ženin sam. Kaj za posel da imate toti dve osebi, to že beseda sama razodeva; — na gostijo bodeta pozávala ali vabila rodbino, prijatelje, znance, sosede ženinove in snehine.

Kakor je najčednejša ženska „nora“ takrat, če je „trlja“ ali terica, tako najpametnejši moški misli, da mora „nor“ biti, kadar je pozavčin. — Nekega dne v drugem tednu (ker je svatovščina že tretji teden) prideta oba moža, ki sta za pozavčina izvoljena, k snehi, kjer se prav ponosno opravita in okinčata. Za klobuk si „prišpičita“ velik „pušelc“ ali kitico z dolgima trakoma; tako si tudi s kupljeno „cvetlico“ jeden okinča desni, a drugi levi suknjin rokav nad laktom. Črez desno ramo prek ter naokoli hrbta in oprsja vsak dobi belo-modro-rudeči „šlar“ ali prevezo, toraj narodno trobrojnico; včasih imata le po jedno izmed rečenih troje barv. Jednemu izročijo trobento, a drugi dobi boben; po žepih jima mirujejo „pištole“ ali samokresi, ker na svojem potovanji strelata nedolžni zrak. Na prsih pozavčinovih visi (čez vrat obešena) posoda z vinom; navadno vzameta „džurž“, t. j. lesena, okrogla pa tenka posoda, podobna onej, kakor jo imajo lovci za „pulfer“ ali smodnik, samo da je veliko veča in „dúlec“ ali „grlo“ ima k višku obrnjeno, med tem ko lovska „pipa“ gleda proti zemlji. Ljudem, ki jih srečujeta, zagotavljata, da nosita „snehino mleko“; piti ga dajata le svojim poznancem. Trobentar drži palico v roki, na palici visi zvonček ob rudečem traku; bobnar pa ima v rokama lesca, s kojima udriha različne „marše“, ki se jih gotovo ni učil nikdar. S tem sta pripravljena za prvo potrebo. Samo še jima napovejo hrame, kjer imata koga pozvati na svatbo.

Pozavčina odideta ter se lotita svoje službe. Sè svojo „bando“ hodita od vesi do vesi, lomastita iz hiše v hišo, obiskujeta družine, ki so jima bile odkazane; ropočeta, trobentata, skačeta sem ter tje po stezah, da se jima vse smeji; ljudi rada k sebi kličeta, rekli, da bodeta jim natočila „snehinega mleka“. Burke, ki jih pozavčina počenjata, se ne dajo na tanko popisati; posebno takrat sta čez vse „korajžna“, če se jima že „ščiričeki“ v glavi svadijo in kri po vročih žilah zavrije. Nijedna voda se jima ne skrije, da bi je ne nadlegovala; skoro ni blata, da bi ga ne pocopotala; nobeden poznan človek jima ne mine, da ne bi kakšen koš besedij nasipala mu po ušesih. ... Če v naznačeni hram privreta in v izbo stopita, pozdravita prebivalce z lepim kerščanskim pozdravom: „Hvaljen bodi Jezus Kristus! — Na večne čase. Amen!“ Kar po tem sledi, to imata „črno na belem“ napisano ter jeden čita ali bere. Če je pa kdo že večkrat bil pozavčin, ta brbota na pamet. Tukaj bodi priobčen prepis sestavka, ki ga ima mož, ki je že večkrat opravljal službo pozavčina. Glasi se:

Hvaljen bodi Jezus Kristus! Jeli so vaš hišni oče doma, ali ne?

V koti na peči sedijo, pa se močno hudo držijo.

Ah, zakaj pa bi se oni hudo držali? — Mija (mi dva) bi morala žalostna biti, ker vašega poštenega hrama nisva mogla najti. Mija sva vas z veliko žalostjo iskala „tam dol“ pri Radgoni [1] in „tam gor“ pri Razkrižji [2] ter sva šla po nekej zelenej trati do kolena po blati; potovala sva po enem globokem doli, a nisva videla inamo kakor gor pa dol. Tam sva našla devojko, z imenom „kristjanka“, njena mladost bila je 90 let. Mija sva jo pitala, če bi znala za vaš pošteni hram. Ona nama hitro odgovori: „Znam, toda ne morem vama dopovedati“. Po tem je vpregnila nogó in s petó nama je pokazala tijam k vam domà. Prišla sva prav, kajti stoji pisano: „kteri išče, tisti najde; kdor trka, temu se odpira“. Mija sva iskala in sva našla; sva trkala, pa se nama je odprlo.

Zdaj pa poslušajte sv. evangelje, ki ga je popisal šv. apostol in evangelist Janez v drugem poglavji od 1.—11. vrste:

„Tisti čas je bila ženitnina v Kani na Galilejskem ... (odlomek sv. pisma za drugo nedeljo po razglašenji Gospodovem bere iz evangeljske knjige ali pa ima v svojih pismih) ...“

Tega se pa vi, dragi kristjani, nič ne bojte, da bi se nam to zgodilo, — da bi nam vina zmanjkalo. Mija z mojim pajdašem imava od naše pivnice dolg ključ; kadar se jeden naveliča, pa drugi pride. Vina bomo dosti imeli.

Morda bi vi mislili, da ne bi imeli zadosti jesti od mesa. Mija z mojim pajdašem sva kupila enega vola; to-tega sva mija zaklala, pa sva nasekala z njega tri kadi in tri prepadi. Govedine bomo toraj zadosti imeli.

Morebiti bi vi mislili, da bráskega mesa (svinjetine) tudi ne bi imeli, ali ne bi imeli s čem zabelávati. To bomo vse imeli. Mija z mojim pajdašem sva kupila enega prašička kak enega volička. Znate, pa se nam je pri njem vendar en „špajs“ pripetil. Ko smo ga šli lovit, sva mija deklo vprašala: „Pokaži nama, v kterem hlevu je?“ Res, ona nama pové: „Tu notri je“. Tje sem jaz poslal svojega pajdaša; on ga je iskal, pa ga ni mogel najti. A dekla je rekla: „Mora biti notri, saj sem ga sinoči noter zaprla“. Potem sem jaz svojemu pajdašu noter podal grablje. On je pridno iskal z grabljami, je brlog skupaj zgrabljal, vendar živali ni mogel najti. Poleg hleva ležala je nekšna stara metlja, s ktero mu jaz hitro postrežem. Pajdaš začel je zmetati po hlevu, a — prašiček je skočil izpod borovega lista! Dekla je vendar tako „flisik“ bila, da je „fúrtoh“ na pot podržala, pa še itak bi jej skoro ušel! Za tem smo ga komaj s „kunštjoj“ zaklali. Braskega mesa bomo toraj dovolj imeli. — Tudi zabelavati nam bo mogoče. Slanina je bila velika okoli devet centov. Po vitli smo jo gor vlekli. Med tem se je vitlo vtrgalo in se nam je silna nesreča zgodila. Slanina je namreč dol padla, predrla je devet velbov, a pod devetim velbom ali stropom je na nekej pávočini [3] obstala.

Menda bi mogli misliti, da ne bi imeli s čim črevljev mazati, ako bi jako plesali. Za to se nič ne bojte! Toti prašiček je takšno salo imel, da mija z mojim pajdašem nisma znala, kam bi ga spravila; vendar sva naposled našla eno lešnjakovo lupino ter sva ga tje shranila! To vas toraj naj nič ne skrbi, da ne bi imeli s čim črevljev mazati. — Zraven tega se je pa neka nesreča pripetila. Toto salo bilo je plivko, zato sva ga djala na okno; priletela pa je senica, velika kakor telica, je na okno poleg sala vséla, veselo zapela in sè salom — odletela! Vi se vendar preveč ne zanašajte, pa si doma črevlje namažite.

Mogoče, da bi vas noč „zadrbiščila“ ali zasačila. Postelje že dobite. Mija z mojim pajdašem sva oba za to senico „jagra“ ali lovca, sva jo že „dol vstrelila“; njeno glavo že 14 dnij 14 bab skube ter so že tri parme polne perja napháli. Vendar se ne smete zanesti na to, ker bi znabiti morali v slami spati. Mija z mojim pajdašem imama grablje, da vam smeti iz kečke (vlasi) pograbljati zamoreva.

Lahko bi se prigodilo, da vas petek tam najde. To si tudi nič vi ne belite glave. Mija z mojim pajdašem sva Muro užgala; on tam dol [4] pri Radgoni, jaz pa tam gor pri Razkrižji. Zdaj sva dala tri voze rib pripeljati, namreč eden voz krapov, eden voz ščuk, eden voz pak menkavcev. Krapi bodo za može, ščuke za žene, a menkavci za ledik-dekline.

Nemara bi si vi, ki bodete na „gostúvanje“ prišli, mislili, da ne bi imeli „éscajga“. Že 14 dnij 14 kovačev v zapečku nože in vilice dela s črnimi suknjami in s črnimi mustači, kak se rečejo — kebri.

Nikarte misliti, da ne bi bili dobre volje, da ne bi imeli „igravcev“ ali godcev. Tistih bode dovolj. Le vzemite seboj globoke žepe pak bistre noge. Če imate kakšno staro srebro, prinesite seboj; mi bomo vse tam imeli takšne ljudi, ki vam to „vun zbekslajo“.

Bržčas si vi že mislite, kako bi se to moglo zgoditi? — Naš mladi ženin in sneha sta hodila po logih in kraj vode. Njedva sta si tak „vkup gučala“, da sta videla ptiče na par in ribe. Tudi mija se „vkup vzemiva“, kajti mija si boma tudi lep par.

Tisto pa itak znate, da človek trikrat potrebuje človeka. Prvič, kadar dete na svet pride, rabi babico in kumo, — babico, da ga v plenice povije, kumo [5] pa za to, da ga pri krstu drži in namesto njega odgovarja, ker še otrok ne more sam govoriti. Drugič, kadar se človek ženi, si tudi ne more sam pomagati; za to potrebuje dva starejšini kot svedoka pri sprejetji sedmega sv. zakramenta, potem še dve podsnehalji in svatevci. Tretjokrat pa, kadar človek umrje, tudi potrebuje najmenje par ljudij, da mu napravijo „tružico“ kot hišico in ga spravijo v črno mater-zemljo, iz koje ga do sodnjega dneva več ne bode.

Morebiti bi vi rekli: „Vija (vi dva) nam nista nič povedala, kamo pa kako?“ — Ženin J. N. in sneha S. K. vas lepo pozdravljata in prosita, da bi se „pomójali“ ali potrudili na gostovanje priti. Ne iščite nikšnega vzroka nasproti, kakor so včinili tisti trije bogatci, ki jih je Gospod povabil na svatovščino. Tak vi se imate k S. K. „zagvišno“ postaviti v nedeljo, jako zarán. Tam bomo imeli mali zajutrek; odsod peljali bomo se k sv. meši, da njedva tam v cerkvo sprevodimo, da sprejmeta zakrament sv. zakona. Tam odsod bomo se peljali nazaj v Babince; kadar tam popijemo in pojemo, bomo odmandrali na Krapje. (Imenuje se dom poročencev.)

Ko pozavčina toto brbranje končata, dobita sladkega vinca in mastne pečenke, da sta bolje „korajžna“ in spretnejša (beri: nespretnejša) za burke.

Pozávanje ali vabljenje traja po več dnij, kakor pač razmere zaročencev dopuščajo.

Povabljenci se jamejo podvizati. Dotične gospodinje lovijo perutnino: goske, pure, race, kokoši, ... iziskujejo jajca, grabijo moko, pripravljajo masla, sira, vrhnja (smetane) in mleka, iščejo orehov in ostalih različnih rečij, ki jih odnesejo ter mladencema podelijo v dar. Doma spečejo navadno še „bosman“, to je dolga štruca, okinčana z vsakotakimi kiticami in šopki, kar tukajšne dekline umejo prav lepo in lično izdelovati. Darove znašajo zadnje tri ali četiri dni pred poroko.

Pri hramoma mladencev se vse vrti. Gostovanje je včasih en dan pri nevesti, drugi dan pri ženinu, včasih pa vse pri ženinu ali vse pri nevesti. Pozavčina sta pisano obleko in drugo ropotijo zamenila z navadnim „vsakdanjim gvantom“; treba je rokave podsukati in se spraviti k delu. Pozóviča morata sama mesariti ali vsaj pomagati mesarji pri klanju goved in prašičev; njuna skrb je po tem pripeljati vina, saj znata od kod, z dotičnimi goricami ali vinogradom sta se gotovo že bila spoprijaznila; na zadnje še pripravljata mize in stole v izbo; pri sosedih nabirata mizno orodje, sklede, „talére“ ali pladnje (krožnike), glaže, kupice, žlice itd.

Za dobro ime veselici v obče a svatom posebej skrbi kuharica. Ona zamési testo za razne močnjake: črni vsakdanji kruh, „bider“ ali (po drugih krajih pravijo) močnik in „kuglov“, povitice, bosmane (Hochzeitskuchen), krape in torte ... Bolje v kuhinjstvu izurjene ženske jej strežejo pri jednem in drugem opravilu. Nektere skubejo in snažijo perutnino, druge mésijo za kruh, tretje pletejo kite z testa in delajo „ptice“, da oboje prilepijo na bosmane. Ko so toti spečeni, si vsaka po jeden komad odnese domú, da ga okinčajo dekleta, ki se v tem obziru lahko merijo s kterosibodi mestno izdelovalko umetno napravljenih cvetlic. Tudi lovec je za kuharico nameril smrtonosno puško na zajca, da bi svati ne bili brez čislane divjačine.

„Sabólj“ ali krojač in šivelja sta sešila novo obleko za ženina in sneho, za združbadva [6] in svatevci, kolikor je pač bilo treba. Bistre oči hvalijo šoštarja, ker je tako čedno zbil lehke „šolnje“ in visoke črevlje, bodi si, da po starej navadi „na biks“ ali pa po novejšej šegi z nabranimi ali „zguzanimi“ sarami.

Sneha ženinu kupi „robačo“ ali srajco, on pa venec za svojo nevesto. Svatevci morate pripraviti vencadva za sebe, kitice ali „pušelce“ za združbadva, za starašinadva in sploh za vse ostale gostovanjščake. Kupljene rože so mešane velikosti in lepote. Imenitnejši svati dobijo veče in lepše „cvetlice“. Sicer pa brez tega ni nikdo. Vendar umetno napravljene šopke imajo le možki, po tem posnehaljidve, za ostale ženske je pozlačen rožmarin in druge naravske cvetlice.

Sloviti so mursko-poljski konji. V novejšem času vstanovilo se je „konjerejsko društvo“, ki v ljutomerskem okraji že več let vspešno deluje za povzdigo domačega plemena, tukajšnje „plohe“ ali rase. Tako si lahko razložimo, da naši gospodarji svojih vitkih žvinčet ne puščajo v némar. O svatbenih prilikah jih pa tvoje oko zamore opazovati v najlepšem svitu. Hlapci namreč in fanti v obče, ki s konji imajo opravila, za ponos svojih rejencev o dotičnih dnevih izredno skrbijo, osnažijo „koléselne“ ali (kakor drugi pravijo) „bàgerle“ in ostalo opravo, a živino samo okinčajo s cvetlicami in trakovi kolikor mogoče lepše.

Če opisane priprave človeško okó „zavára“ ali opazi, je to znamenje, da je dan „zdávanja“ ali poroke že pred dvermi, posebno pa, kadar vidiš, da ima nevesta in svatevci „nasúkane“ lasé, ki se imajo splesti v lepe kite.

S tem bi pred osodepolnim dnevom zadnjikrat napočila rumena zarja. Zvečer se sosedje zberejo v hiši ženinovej k malej pojedini, posedajo za mizo, napolnjeno z vsakojakimi jedili in vinom. Ko so odmolili ter si z jedjo in pijačo jezike odmehčali, zapletejo se v razgovor o načrtu pri juteršnji vožnji: kako bi razvrstili vozove in koder se bodo peljali, kdo bo vozil ženina, kdo sneho, kdo godce itd. Vse je kmalo v redu, ker so se o tem možje deloma že tudi posebič spozmenili. Se ve da najličnejši vozovi bodo vzeli ženina, sneho, združbe in svatevce ter druge najodličnejše osebe. Toti sèstanek je vsigdar v predvečer; če je poroka na pr. v torek, zberejo se v ponedeljek. Pri dobrej volji preteče hitro pol noči; dvanajsta ura sosede razpodi domú, da si do sledečega dne pridobijo novih močij.

Zdávanje se po postavno opravljenih „ozovih“ ali oklicih navadno vrši ob nedeljah po poludne, ali v ponedeljek, ali v torek, najrajše in največkrat pa ob sredah.

* * *

Bledi mesec je nekoliko časa oživljal ponočno tihoto in skozi okna sem ter tje polukával „hrskajoče“ zaspance; zdelo se je, kakor da bi se tudi on z brezštevilnimi zvezdicami radoval nad bližnjim jutrom. Za jedne prezgodaj a za nektere prepozno je milo solnce začelo mračno temo poditi ter svoje blage žarke razprostirati po drugej polovici zemeljske kroglje. Rumena zarja preganja iz njihovega „berloga“ ali ležišča posebno tiste osebe, ki so zeló oddaljene od snehinega doma.

Komaj da se je nekoliko razdanilo, že pri ženinovej hiši brhka združbadva napenjata nabite samokrese ter odperata vrata slovesnosti. Godba kroži „okoli voglov“ in zdi se kakor da bi srce slehernega človeka plavalo po morju največega zadovoljstva, kakor da žalost ne bi nikomur parala otožne duše. Kuharice pripravljajo zajutrek, prihajajo moži in žene, ki se vrstijo okoli bogate mize. Pred hramom copotajo snažni konjiči z opletenimi grivami in repovi; po okolici razlega se žvenkljanje glasnih zvončekov, ki se majájo na čedno s cvetlicami in trakovi olišpanem oprežji ali „kširu“.

Ko so se ljudje v izbi „nazajterkovali“ a vozniki pod „vedrim“ nebom za silo okrepčali, začnejo se polniti lehki „koleselni“. Ženin vzame slovo od svojih starišev ali odgojiteljev ter se poda na odmenjen mu vozič; ob vsakej strani pa posedata združbadva, — združba ženinove korenine ali rodbine ob desnico, a tisti bolje od nevestine strani ob levico. Ako ni sorodnikov, se zna, da morajo vzeti druge. Oni, ki sedi ob desno, o totem pravijo, da je „bolje ti prednji“.

Gosti so na vozeh, — vse je v redu. Začuje se še streljanje, ki ga oskrbljujeta združbadva; godci se oglasijo sè svojimi vsakojačkimi trobentami in žveglami, včasih „mora“ tudi velik boben pomagati; zastave zaplapotajo, vozniki naženejo konje in — — — hajd po nevesto!

Mine več ali manje časa, a že smo pri snehinem domu. Prišlece navadno že od daleč pozdravljajo gromeči „modžári“ ali možnarji, združbadva pa odgovarjata iz samokresov. Godba svira, okoličani pa prijazno sprejemajo goste, le tu in tam se še včasih kakšna nadloga v bran postavi.

A nevesta? Pri njenej hiši so — vrata zaprta, zaklenjeno je, nikdo ne more noter! Ženinovi gosti morajo si vstop izprositi. Ko od zunaj trkajo, čujejo iz „prikletja“ ali veže vprašanje: „Kdo je? kaj bi radi?“ Zunaj odgovarjajo: „Dobri prijatelji iščejo eno zgubljeno ovčico; zdi se nam, da je v totem hramu, odprite nam!“ Po tem se vrata odprejo na stežaj, a ženin sè svojimi gosti stopa v izbo, kjer so polne mize z jedjo in pijačo. — Kje je nevesta? kje so svatevce? Ni jih, in ni jih! Ne dajo se videti. Zatoraj starejšina poprosi za „tisto gospó, po ktero je toti mladi ženin prišel“. Po kratkem besedovanji pozavčin odnese nagle pete in prižene kakšno — staro babo! včasih tudi mlado deklino v „larvo“ ali šemo zakrito, vso raztrgano in cotavo; toto pozavčin kaže starejšini ter jo naravnost sili proti ženinu, toda ženin o tem strašilu noče nič znati. Starejšina naganja in suva „babo“ proč od ženina, ali ona se joka in stoka pa zaterjuje: „on je meni obljubil, da bo me v zakon vzel; sedaj pa me noče!“ Kmalu jo spravijo iz izbe. Za tem pozavčin prižene „bolje to prednjo“ svatevco, t. j. ono, ki je snehi po rodu bližja. Toto postavi pred ženina; no, on je „ne mara“. Svatevca ostane v izbi. Pozavčin zopet odide in pripelje „to drugo“ svatevco pred ženina, govoreč: „Menda hočete toto imeti? le poglejte, kako ima lepo spletene kite, a nad njimi krasni venec!“ „Tudi te nečemo; le idi in priženi več!“ Sedaj pozavčin obe svatevci izroči združbama, na to gre po sneho. Nevesta pride, stopi v izbo in navzoče pozdravi z „hvaljen bodi Jezus Kristus!“ po tem vpraša: „Kaj ste mi prinesli?“ Starejšina odgovori: „Tu imamo tvojega zaročenca, — tvojega prihodnjega moža!“ Prvlje šalivo nagajanje, — sedaj izba dobi resnobno lice.

Ženin in nevesta vsedeta prva za mizo, in sicer na najodličnejšem prostoru, tako, da je on ob desnej, ona ob levej strani. Ob ženinovo desnico namesti se združba in „ženinova“ svatevca, dalje starejšina in starejšinka; ob levici tik snehe drugi združba in svatevca, potem starejšina in „posnehalja“ ali starejšinka. Za totimi vrstijo se ostali svati, to pa tako, da na desnej strani sedijo bolje ženinovi, a na levej bolje nevestini znanci. Če je navzoči kak duhovnik ali drug imeniten gost, takrat se morajo svatevce in združbe nižje pomakniti. Ljudstva je marsikterikrat do 200 oseb. Če A pomenja ženin, B nevesta, c svatevca, č združha, d starejšina, e posnehalja, z ostali svati, to vidimo, da so ponameščeni s sledečim redom: ... z z z e d c č B A c č e d z z z ... Godcem je miza pogrnjena kje pri peči.

Ko so se svati uredili in pomirili, vstanejo k molitvi, po tem se spravijo „k poslu“; urno „delajo“ sè žlicami, vilicami in noži, sicer pa tudi čašic ne pozabijo polniti in prazniti. Ženin pri tem opravilu streže nevesti, združbadva pa vsak svojej svatevci, pozavčinadva pa vsem. — Da bi se kdo ne izdal z našim pregovorom: „Kakor pri jelu, tako pri delu“, za tega voljo se z večinoma slišijo le glasovi, navstali iz prepira med noži, vilicami in pladnji. Ovo stanje spremeni starejšina, ki vstavši zdravico napije ženinu in nevesti, potem še svatevcam, združbama, starišem, bratom in sestram. Napitnice vznemirijo zbrano družbo, vsled česar nastane brenčanje in vojska med čašami, a iz „navdušenih“ prs se po (večkrat) tesnej izbi razlegajo burni klici: „Živijo! živijo!“ Zraven tega godba zaigráva primerni „tuš“, da se kar zemlja trese.

Svatevci ločite se od svojih sedišč, brhke noge ji odnesejo do „škatlic“ s pripravljenimi „pušelci“ ali šopki. Do mala ste znovič v svatbenej sobi. Prednejša svatevca vzame krasno kitico, starejšim odmenjeno, jo položi na krožnik, stopi pred dotičnika z besedami: „Hvaljen bodi Jezus Kristus! — Oče starejšina! bi li v imenu božjem hoteli vzeti toti mali dar?“ Starejšina prejme pladenj, vzame z njega kupljeno „cvetlico“, kojo s cvenkanjem nadomesti kakšni srebrnjak. (Sem ter tje „pušelce“ deli starejšinoma tudi sneha, to pa le iz dobičkarije, ker bi ona rada denar spravila.) Po tem starejšinka dobi košček rožmarina ali kakšno drugo naravsko cvetlico, redkokrat (le v sili, na pr. o zimskem času) kupljeno „rožo“. Ko je bil toti starejšina s svojo tovaršico obdarovan, se svatevca poda k snehinemu, kjer se ravno tako obnaša. Za tem še med ostale „gostovánjščake“ sporazdelite šopke, — moškim umetno narejene, ženskam naravske. Vse se že „štima“ ali ponaša s svojim kinčem, le združbadva — še nimata nič. Toda, glejte! Svatevci snamete s klinov, ali kjer bodi, združbinedva klobuka, z njima odcepečete kam v postansko izbo; za malo se povrnete s klobukoma, na kterima prikapčen je čeden in lep „pušelc“ s precej dolgim „pantelnom“ ali trakom; na to vsaka svatevca svojemu združbi pokrije glavo. Vrh tega še vsak združba dobi po jeden šopek, da si ga pripne na suknjo o oprsji, tisti, ki sedi ob levo, si ga pripne na levej strani, a oni ob desno na desnej strani, ravno tako je z ozirom na klobuke. Svatevci, opravivši svojo nalogo, odrinete se pripravljat za vožnjo do cerkve. (Nektere svatevce jemljejo denar tudi od združbov; to pa ni prav in ne sme biti, ker združbadva itak morata skrbeti za marsikaj.) —

Konji, pripreženi k vozu za ženina in sneho, dobijo lepo belo rutico, ki se vsakemu pripne ob uzdo, — levemu na levej, desnemu na desnej strani. Godba pred hišo na dvorišču ali na cesti svira, čuje se strel, vse se živahno giblje ...

Pred poslopjem cela vrsta vitkih konjičev majajoč z glavami pretresuje cingljajoče zvončeke. Svatje so se sem ter tje že sponaložili na vozove, a ostalim isto dolžnost naznanja grlo pozavčinovo, ki z vinom v roci kroži okoli ter ga ponuja, komur se poljubi malo posrkati. Natakar odloži flašo in kupice, vzame steklenko z vinom, ki se bode v cerkvi blagoslovilo, po tem zasede svoj prostor na vozu, zavihrá z zastavo, a voznike sili naprej. Med tem še sneha jokaje jemlje slovo od starišev in od mile domovine, kjer je pred malo letmi zibeljka tekla in kjer se je kot hči radovala v krogu dragih roditeljev. Kdo bi o totem prizoru ne pritrdil pesniku, ko poje:

„Hitro, hitro mine čas,
Ah, ne bo ga več pri nas!“

Že ni drugače. Vse na svetu pride in odhaja. Tudi človek jeden drugemu pripravlja prostor. Starejši težavno butaro življenja nakladajo na rame mlajšemu svetu. — Sneha se poda na voz, za njo odločen; na vsakej strani sedi svatevca. Ženin spravi se na drug voz; pri mladenču sta združbadva. Ako je sedálo preozko, takrat se ve, da se morajo inače ponamestiti, ker njih troje ne more „vštric“ sedeti. Včasih opazimo, da sneha sedi med združbama, ženin pa med svatevčema. Če so ljudje „bolj nobel“, onda sneha sedi ob desnici prednejšega združbe, a ženin ob levici prednejše svatevce.

Dokler so se svatje spravljali na koleselne, igrala je godba na svojem vozu. Sedaj samokres poči nekterekrati, a možnarji nastavljajo, nadaljujejo; biči zazvižgajo, vsled česar se kolesa začnejo pomikati proti — cerkvi.

Cela vrsta po 20 do 30 vozov nosi gostovanjščake, kakor v procesijah vrejo ljudje k službi božji, a okoli cerkve se zbira množina radovednih gledalcev. Ženinov voz je kje v sredini, za ovim pa snehin. Tam, kjer se pelja sneha, je navadno tudi zastava, to pa (ali narodna ali) največkrat srenjska, zaznamovana z občinskim grbom tiste soseske, iz ktere je sneha doma. Če „banda“ sicer po celem potu „spi“, vendar se zdrami takrat, ko se pripelje do kake vesnice; s svojim glasom privabi k cesti veliko ljudstva, ki gleda toto veselost.

Prvlje ali pozneje so pri hiši božji. Tukaj se ustavijo vozovi, z istih kobacajo svatje ter se podajejo v cerkvo. Ženin, oba starejšina in združbadva jeden zraven drugega se namestijo v istej klopi kje bliže altarja; sneha, svatevci in posnehalji ravno tako; ostali svatje pa sem ter tje po cerkvi.

Šega, da so „združbe“ in „svatevci“ navzoči pri zdavanji, je zeló stara. Kakor nam zgodovina spričuje, je tota naredba obstajala že v drugem stoletji po Kristusovem rojstvu; pravijo, da jo je vpeljal papež Soter († 172). Dotične osebe imele so nalogo, da v zaročnem času bodoča zakonca podučujejo o zakonskih dolžnostih, sploh da jima pomagajo s dobrim sovetom in naukom; pri „zdavanji“ ali poročanji bile so priče svetega opravila, po tem pa poročence spravili domu. Iz rečenega ne razvidimo težko, da so toto službo opravljati morali samo starejši, modri in izkušeni ljudje; ovi so po tem postali duhovna rodbina zakoncem, na pr. kakor boter otroku, ki ga drži pri kerščenji. Danes je drugače. Združba, svatevca, to so osebe, ki same najbolj potrebujejo voditelja in učitelja; danes so le „zavoljo lepšega.“ — Staro naredbo dan danešnji nekako nadomestuje starejšina. Cerkveni zbor v mestu Tridentu na Tirolskem, ki je celih 8 let (1545 do 1563) prerešetoval Lutrove nauke, zahteva pri zdavanji vsaj dva svedoka; ovo službo pri nas navadno opravljata starejšinadva, sicer pa nimata posebnih dolžnosti.

Sveče na altarji se prižigajo, pri dverih iz „žagrada“ prikaže se ministrant, cerkveni zvonček naznanja prihod duhovnikov, a na „shodah“ ali koru se iz donečih orgelj verstijo ubrani glasovi. — Sveta meša je večidel popevana. Tudi na shodah pevci pojejo primerne pesmi, včasih celó kakšne nove. Tako na pr. je slavni pesnik — v ljutomerskej fari ni človeka, ki bi mu pesnikovo ime bilo neznano — za neko poroko navlašč skoval in vglasbil sledeče kitice.

1. Žalost, veselje — ste bližnji sosedi, —
Eno in drugo k nam pride večkrat,
Božja previdnost stoji pa na sredi,
Da je človeku vse lehko prestat’.

2. Komaj preteklo četert [7] nam je leta, —
Skrbno nam mater živinče vmori —
Takrat [8] bla [9] črna tu meša zapeta,[10]
Danes pa vse se drugače godi:

3. Takrat duhovni sin [11] milo so peli:
„Dragim pokojnim Bog večni pomaj!“
Danes pa pojejo: „Bodmo veseli!
Blagoslov zakoncem novim podaj!“

4. Lastnega brata do [12] dnes poročili
S pridno nevesto — to znate sami. —
Rožice, venčeki niso vehneli —
Tudi sred zime še zdravi so vsi.

5. Taka poroka zasluži pohvale!
Dragi očetje [13] naj vas veseli!
Če so prav matere v grob se podale,
Naj vas te dneve to ne žalosti.

6. Sami ste skušali mnogo bridkosti;
Isto še čaka vsak zakonski par, —
Pa če spolnuje le svoje dolžnosti,
Grévalo to ga ne bode nikdar.

7. Ženin, ki dnes boš nevesti dal róko,
Spomni se, to da do smrti trpí.
Vendar ne misli na žalost globoko, —
Oče nebeški nad nami bedí.

8. Kdor se težavam prehlastno bi branil,
Tisti ne služi si svetih nebés;
Božjo previdnost — in vero — bi ranil.
Ná to spominja vas pesmica dnes.

9. Danes vsa grénkost naj daleč ostane!
Kar je minolo, — to Bog je storil.
Vas pa ljubljene, tu v Bogu sèbrane,
Naj bi gostóvanski dan veselil.

10. Proste [14] za ženina in pa nevesto,
Da bota srečna do smrti obá,
Da v tej ljubezni ostala ta [15] zvesto,
V ktero tu dnes zavezana sta.


11. Tako vsa fara bo žela veselje,
Dušni pastirji in ženinov brat;
Njima cvetele do [16] zakonske lelje,
Ki jih v grob hladni ta [17] nesla enkrat.

12. Lehka bo sodba, ki slednjega čaka,
Če ta [18] storila vsak svojo dolžnóst.
Ko se pa včakata smrtnega mraka,
Bog vama večno podeli sladkóst!

Če mladenča želita sprejeti zakrament presv. Rešnj. Telesa, se to zamore zgoditi po obhajilu duhovnikovem ali po sv. meši, pri kojej se jima je prosilo za obilnost blagoslova božjega. Ako nista bila pri sv. obhajilu, se po opravljenej službi božji podasta pred altar, kjer bodeta pred župnikom ali njegovim namestnikom obljubila si dosmrtno zvestobo. Ovenčana glava nevestina, to je znamenje, da še doslje ni živela pod oblastjo moževo; inače je z vdovami, one pridejo s pokrito glavo. Altar pa, pred kterim klečita, ju opominja, da milost, ki jo bodeta sedaj sprejela, izvira od Jezusa Kristusa, ki je kot pravi Bog in pravi človek na altarji navzoč v zakramentu sv. Rešnj. Telesa. Svatevca med tem oskrbi kitico za poročevalca.

Duhovnik — župnik ali njegov pooblastenec — primerno oblečen pride „zdávat“ ali poročat; obrne se proti zaročencema ter ju nagovori navadno razlagaje imenitno stopinjo, ki sta jo sklenila storiti. — Poročevalec blagoslovi zakonska prstana, ktera si potem ženin in nevesta natikata jeden drugemu na dotične prste. Prstan, ker nima začetka ne konca, je znamenje nespremenljive zvestobe, ktera naj si zakonca ohranita do smrti; prstan natekne se na levo roko, ki je bliže srca, tako naj bi tudi zakonca vedno jeden drugega v srcu nosila. — Ženin in nevesta si podasta desni roki. To pomenja, da si pred Bogom in krščansko družbo prisežeta, da jeden drugega ne bota zapustila, akoravno jima Bog nadloge pošlje, marveč da hočeta vedno ljubeznjivo in jeden drugemu pomagaje tako dolgo skupaj ostati, dokler ju smrt ne loči. Poročevalec v znamenje, da sta nerazvezljiv zakon v pričo cerkve sklenila, sklenjeni roki s štolo obvije, na njo desno roko položi, izgovarja zapovedane besede ter oba z blagoslovljeno vodo poškropi. Zdavanje sklene z blagoslovno in skupno molitvo. (Primeri „Goffine“ str. 93.) — Če so svatje seboj pripeljali vina in ga namestili na altarji, se tudi toto blagoslovi; navzoči ga nekoliko povžijejo, a ostanek vzamejo seboj. Vino je podoba ljubezni, a blagoslovljena kapljica je znamenje svete ljubezni; ženin in nevesta toraj morata se ljubiti v svetej ljubezni. Čem starejše je vino, tem bolje se prilega našemu jeziku; tako mora ljubezen novoporočencev biti vedno srčnejša in svetejša. Kakor vino, ako ni dobro začepljeno, sčasoma izgubi svojo moč in prijetni okus ter shlapi in se pokvari, tako morata nova zakonca dobro paziti na sebe, da jima ljubezen v srcu ne ugasne ter da se jima božji blagoslov ne razkadi.

Svet je tako za jeden zakonski par postal bogatejši. Duhovnik zapusti hišo božjo, iz ktere se tudi ostali ljudje začnejo pomikati; mož in žena še se zahvaljujeta za sprejete dobrote, a dobrotljivega Stvarnika prosita novih milostij. Črez malo se cerkva izprazni. Svatje razidejo se po gostilnicah in drugih potih. Vozovi zbirajo se v vrsto na določenem mestu ter (posebno takrat, če je daleč do doma) hitro sprejemajo znovič svoja bremena. Ko je vse v redu, odpotijo se proti domu, to pa po prejšnjem ali drugem potu. Sedaj poročenca sedita na jednem in istem vozu, mož ob levo, žena ob desno stran; združba pa vsak zraven svoje svatevce. Ako se peljajo kje skozi ves, se rado pripeti, da veščani „šrec“ naredijo, t. j. črez cesto namečejo kup snega ali zvaljajo kakšno bervno. To storijo zaradi tega, da jim je mogoče gledati in opazovati svate. Po nekterih krajih zahtevajo denar od gostov; tote nerodnosti pri nas ni.

Domú prispevši se poročenca podasta k vežinim vratam; tam ju kuharica počaka s kolačem kruha ter ga izroči nevesti; tota v pričo množice prereže hleb v znamenje, da bo za naprej morala v pripravljati kruh ter skrbeti za živež sebi in drugim. Če je mladenič priženil se k hiši, poprosi on njene stariše, da li bi smel iti pod streho; če pa se je deklica primožila, poprosi ona njegove roditelje. Ni treba pristavljati, da se prošnja nikdar ne odbije. Med tem se meša zrak vsled streljanja, godbe in ostalega hrupa.

Kosilo o raznih časih ima posebno ime. Pri nas so sledeče besede: zájutrek zgodaj, mala júžina okoli desetih, obed o poludne, južina okoli četerte ure, večerja s konec dneva. Tako je za delavce in dninarje, za svate je inače. Toti morajo na obed čakati skoro do — mraka! Ako so se prehitro vrnili iz cerkve, takrat se raztepejo na vse kraje; nekteri se z vozovi vred podajo domú, drugi k svojim znancem, a godci, združbadva, svatevci, kar je mlajšega, v občne kdor je gibčnih kosti in lahkih pet, vse sme k nedolžnej zabavi na plesišče. To pa ni po krčmah, ampak v prostornej izbi kakega čislanega gospodarja.

* * *

Solnce nameni „iti za gnado božjo“, začelo se je skrivati, zahajati. Zadnje žarke še pošilja na široke dobrave, črez ravno polje in po strmih pečinah. Prijazno se pokazuje še tu in tam; zdi se, da mu je žal, ker mu ni dopuščeno veseliti se s pobožnim in vernim Slovencem. Na zemlji postaja otožnejše, začela je vladivati nočna tihota. Ovemu stanji nekoliko v okom priti razume pozavčinova modra glava. Totidva po celej vesi obiskujeta hišo za hišo zagotovljaje, da „je že vse na mizi“. Ljudje jima verujejo ter se začnejo zbirati okoli „tistega“ hrama. Pri tej priložnosti pozoviča od drugih ljudij razpoznaš po tem, ker nosi seboj „pozavčinsko palico“, na kterej je obešen majhen zvonček; to je znamenje, da res pozavčin gre in nikdo drugi. Se ve, da pozavčin ne pozabi tudi onih, ki so na plesišči. Ko tukaj zaslišijo glas: „Zdaj pa le k obédu:“, se nikdo rad ne obotalja, ker je marsikteremu želodec že več ali manje skrčen.

V obednici so zastave za tramovi navešene; boben, trobente in žveglje godci odložijo, svati se vrstijo okoli obloženih miz. Poročenca se posadita na svoje odlične mesto, združbadva, svatevci in ostali gosti vsi tako kakor zarána. — Odmolivši začnejo nadevati s pajčino preprežene želodce ter prazniti glažke sladke kapljice, lepo-žarečega „ljutomerčana“. Pozavčina pa vedno več „gor“ nosita ali strežeta. Ko so gostovanjščaki si nekoliko odmočili suhe jezike, vršijo se napitnice; sčasoma jamejo zabavljati o narodnih šegah, ki so pa različne po posameznih občinah. S tem se šalijo ter si kratek čas delajo. Posebno veliko besedovanja je o občinskih grbih, zlasti kadar je na gostiji zastopano več občin. Tako je runjavi medved v Ljutomeru, rusa v Bahincih, bizovina (meso od neke ribe, biza imenovane) v Cezanjevcih, rak na Cvenu, toplice na spodnjem a krap na zgornjem Krapji, gosák na Moti, mak v Pristavi, med v Stročjivesi, zlata gora na Kamenščaku, rótaš v Nuršencih, črešnje v Šalincih, kukovica v Veržeji, kruh z kanjéra (torbe) v Berkovcih itd. itd. Celi božji večer se kriči iz enega kota v drugi, da se naj pove, kakšne imenitnosti je ta ali ona stvar, ki se vidi na zastavi ali v kakej posodi; kdo drug hoče vedeti, koliko dobička vrže dotična žival ali reč itd.

Za kratek čas oglejmo si le ruso pri gostiji. — „Aha! ta je prilična!“ bo rekel marsikteri njen poznanec. Tistemu pa, ki je kedaj že zabavljal za njo, ako besedo „rusa“ izustiš, onemu bo srce začelo lezti v žep.

Kakih šestero možkih poišče rusino glavo, t. j. hlod, ki je tako pripravljen, da ga težko ločiš od konjske hrgánje. To med veščáni lehko najdeš. Zvonce in ostalo potrebno opravo znosijo dotičniki kam v postransko izbo. Tukaj se dvoje „korenjakov“ opaše z močnim remenom tako, da sta s hrbtoma skupaj, in kadar se pripogneta, gleda eden naprej, drugi pa nazaj. Oni, ki je naprej obrnjen, vzame „glavo“ rusino, nazaj obrnjeni pa dobi metljo v roki. Obojico pregrnejo z veliko gunjevino, da se ne vidi drugo, kakor le „glava“ in „rep“; na „hrbet“ položijo sedlo, ki nosi jahača. Jezdi navadno bolje lehek fant, ki „bridko“ sabljo v roci drži.

Rusa je — živa! Na vsakej strani postavi se v šemo oblečen možki; tota dva primeta vajeti in alo preč! dva pa zadej pazita, da bi se kaka nesreča ne pripetila.

„Rusa gre! — rusa gre!“ — sliši se sem ter tje med svati. Jedni verujejo, drugi ne, vendar nastane veča tihota. Ali joj! — „ide“! — „ide“! Po izbi zavlada nemir, — smeh, strah, ploskanje z rokami, vse je zmešano, — — — rusa je v sobi! Straža obstopi dveri, da nikdo ne more skozi iste. Godci, ako niso preveč zbegani, zaigrajo, zvončeki okoli „živalinega“ vrata navešeni cingečejo, da človek sam sebe ne bi mogel čuti. Marsikteri, ki še ruse ni videl, skrije se pod mizo ali tiči za hrbti drugih ljudij. Smeh in cela šala se ne da do čistega načrtati. Rusa gostovanjščake pozdravlja s kimanjem. Najbolje jo skrbi, poiskati tiste gostove, ki jim je pred kratkim tako na srcu ležala, da so besedovali in kramljali čez njo. Gorjé jim! ko bi ne bila pod uzdo, sicer bi ne bili varni pred njo. Gotovo najde vsakega kričača, tudi pod mizo ga zasledi.

Znancem „huda“ rusa ne učini ničesar. Zatoraj jo le domači možje zamorejo potolažiti in pomiriti. Toti pristopijo k njej, ter z roko grozijo, rekši, da naj bode mirna; ona hitro uboga, za tega voljo jo začnejo hvaliti, gladiti in božati, — „rusica, rusica, saj si pridna!“ Tako vkrotena pusti se ogledovati ptujcem, celó zabavljivcem! A samo kratko časa. Kmalo postaja nemirna. Spremljevalci slutijo njene „muhe“, vsled česar jahač vzdigne „svitlo“ sabljo, voditelja napustita vajeti, a ona se začne pomikati proti vratom. Svatje jo zadržujejo, jedni jo kličejo nazaj, drugi jej nazdravljajo, tretji želijo srečen pot itd. Nikdo se jej ne more prikupiti, stražnika odstopita, a rusa je — odšla.

Če se ozreš po ljudeh, opazil boš same zarudele obraze, ker so se do dobra razgreli. Strežniki še namenijo nekaj „gor prinesti“, zatoraj svatje zopet poiščejo svoja sedišča ter si z prigodki „jezike brusijo“.

Toti prizor ostane človeku v pameti skozi celo življenje. Sledeče dni je vsaka stvar in slednja reč rusa. Če vidiš kakšno ščenje ali mačko, trd kamen ali krhljav štor, vse, vse je rusa. Če koga povprašaš, kam da ide, bodi prepričan, da dobiš odgovor: „Idem ruse iskat, lovit, ubijat, kopat, vtapljat, hranit, napajat ...“

Pri poštenih in kratkočasnih zabavljicah nočna doba teče urno naprej v morje neizmerne večnosti. Kdor pa dosti trpi, tudi rad plačo dobi. Pozavčin prinese v sobo kakšno s slamo ovito, „ponucano“ in potrto kuhačo ter oznani svatom: „Predragi gosti! Znajte, kaj se nam je pripetilo? Kuhače smo vse „znucali“ in sporazbili. Naša kuharica, tudi jaz in moj pajdaš, vsi vas lepo prosimo, če bi hoteli biti tako dobrotljivi, da bi malo v žep segnili in nam v penezih kaj pomagali, da si zamoremo spraviti novih kuhač in drugih potrebnih rečij!“ Govornik poda prednjemu starejšini kupico napolnjeno z vinom, in sicer na pladnji tako, da je kupičino dno od zgoraj. Starejšina sprejme okrožnik, ga okoli obrne tako, da je kupičino dno od spodaj, potem „taler“ iznad čaše odmakne ter iz iste popije vino, na pladenj pa vrže denar po lastnej volji in svojej zmožnosti. Za tem pozovič - strežnik nosi krožnik okoli po izbi od ednega do drugega, jim daja piti, a godba svira, kakor svatje želijo. Po nekterih krajih je navada, da slednji gost mora darovati toliko denarja, kolikor je dal starejšina; tote šege pri nas ni, ne eden svat ni navezan na nikogar, vsak je sam gospodar čez svojo mošnjo. Pobiralec odnese zbrane peneze v kuhinjo, kjer se razkosé na troje: eden del dobi kuharica, ostatek razdelita si pozavčina. Toti kmalu dobijo posnemovalca. Godci so namreč se prepričali, da beračenje tudi kaj zda, zatoraj hitro ednemu izmed sebe naročijo podobno dolžnost. Igrec si navlašč „razšrajfa“ svojo trobento ter ljudem kaže same „falate“ (koščeke), rekši, da potrebuje nekaj cvenka za popravljanje „štrmentov“. Ako med tem svoje oko nekoliko obrnemo po izbi, opazimo vse mize že obložene tako, da se pod težo vsakojakih jedil kar všibujejo. Z mize ne odnašajo ničesar; kar je enkrat prineseno, to miza ponuja, da lehko zavživaš, dokler ti pač pamet dopušča.

Sedaj še pride nekaj! — Pozavčina, kuharica in ostale ženske, ki so se okoli kumena (ognjišča) vrtele, prinesejo v sobo ukusno nakinčane bosmane. To pa ni toliko za zob, kolikor za oko. Jedna štruca je lepše opletena od druge; človek se samo z gledanjem nasiti, posebno kadar je želodec že prenapolnjen.

Pozavčin stopi pred ženinovega starejšino rekoč: „Oče starejšina! Bi li hoteli za ljubo vzeti toti mali, a vendar lepi dar, ki nam ga je dal večni Bog?“

Starejšina vstane, si kruh nekoliko ogleda ter pravi: „Ja, bi že vzel, ali mnogo „faling“ še ima.“

„No, kaj pa je tedaj za jedna pomota?“ vpraša pozavčin.

„Orač“ — odgovori starejšina — „orač, ki je njivo pripravljal za toti dar, ni dobro sprašil.“

„A tako?“ začudi se pozavčin, potem vzdigne bosman kvišku. Isto storijo tudi ostali za njim stoječi. Godba zaigra, bosmanovi nosači pa plešejo posred izbe prepevajoč:

„Mi imamo ženina
Veselega in mladega,
Hopsasa in rajsasa!
Gostovanje se vživa!“

Odpevši to kitico, stopi pozavčin znovič pred starejšino pa reče: „Sedaj smo sprašili in vse prav naredili; toraj vas prosim, da prevzamete prelepi dar.“

Starejšina gleda, kima z glavo in pristavi: „Bi že vzel, ali človek, ki je gnoj spravljal na sprašeno njivo, ni dobro navozil in raztrosil.“

Pozovič in tovarši bosmane povzdignejo ter pojejo:

„Mi imamo snehico,
Veselo ino mlado,
Hopsasa in rajsasa!
Gostovanje se vživa!“

„No, oče starejšina! Poglejte kako smo sprašili, gnoj navozili in raztrosili; vzemite toraj te dar božji!“

„Da, da! Bi že bilo dobro. Toda kmet, ki je oral, ni prav splužil, posejal in zvlačil; popravite ovo okoliščino!“

Nosilci vzdignejo bosmane, se tresejo in glasijo:

„Mi imamo starejšina dva,
Krepka in vesela.
Hopsasa in rajsasa!
Gostovanje se vživa!“

„Ah, oče starejšina!“ vzdihuje pozavčin — „mislim, da bo sedaj vse v redu in po volji vam opravljeno; le sprejmite ponujane darove!“

Starejšina obrača bosman sem ter tje. Toda: „Res, nekaj že je; pšenica je sicer lepo rastla, ženske so jo čedno plete, ali žnjeci je niso poželi do čista, k temu je še hlapec zakrivil nesrečo, ker je snopje domu vozeč zvrnil; pojdite in poravnajte to reč!“

Pevci zibaje se govorijo:

„Mi imamo posnehalji dve,
‚Luštni‘ in veseli.
Hopsasa in rajsasa!
Gostovanje se vživa!

„Zdaj smo pa vendar vse dobro naredili?“

„Nikar, ne! Prav ste sicer naložili ter pod streho spravili; toda mlatci niso včista zmlatili, pa še to, kar so iz slame spravili, so slabo zvejali in zvetrili. Opravite vi to!“

Bosmanski nosilci zopet zakrožijo:

„Mi imamo združba dva;
Le glejte, kak vesela sta.
Hopsasa in rajsasa!
Gostovanje se vživa!

„Ali, oče starejšina!“ oglasi se pozavčin — „ne zadržujte nas; le poglejte, kako je vse na svojem mestu!“

Starejšina premeri vse sè svojimi bistrimi očmi, vendar pravi: „Nikdo ne more tajiti, vsakdo mora priznati, da ste veliko pretrpeli; tudi k mlinu ste težko vozili. Pa to vse še ni preveč velika nadloga — mlinar ni dobro zmlel, zatoraj kruh ni okusen. Pojdite po drugo zrnje, pa odpeljajte k mlinu!“

Bosmanovci:

„Imamo tudi svatevce,
Z venčeki na glavi.
Hopsasa in rajsasa!
Gostovanje se vživa!“

Pozavčinu že ni po godu, ker misli, da „šenkanemu“ konju ni treba gledati na zobe. Zatoraj še se enkrat s prošnjo obrne do starejšine.

Starejšina stegne roki, da bi dobrotljivega ponujevalca rešil težke butare, a — — — stoj! neče ga, ker „kuharica kvasa ni dobro podstavila, peči ni dobro razgrela, tudi spekla ni do cela!“

Pozavčinu pride na pamet narodni pregovor, ki pravi: „Kdor ni z malim zadovoljen, velikega ni vreden.“ Toraj še enkrat vzdigne svoj bosman, njegovi pajdaši ga posnemajo, godba spremlja plesalce, ki pojejo:

„Mi imamo tri kote;
V vsakem kotu so gostje.
Hopsasa in rajsasa!
Gostovanje se vživa!“

Da starejšina, ki je nedavno dal toliko „cvenka za popravljanje kuhač“, ne bode brez kruha, zato mu še pozavčin jedenkrat ponudi svoj bosman. Starejšina je iz zadnjič odpopevane kitice spoznal, da ni varno se preveč obotavljati; dovoli si le še vprašanje: „Kako je ovemu daru ime?“

„Načetek“ — odgovori pozavčin.

„Kako pa priimek?“ zapita starejšina.

„Pojedek“ — reče pozavčin.

Potrpežljivi dobrotnik svoj bosman dene na mizo pred starejšino; ostale pa razvrstijo sem ter tje po mizah. Zraven njih se svatje pomenkovajo, zabavljajo, krožijo okrogle ... Nektere začnejo srbeti podplati, ki se dajo pomiriti le na plesišči z pomočjo godcev. Dvanajsta ura — pol noči — jih navadno razpodi k počitku.

Gostovanjska soba je zvečinoma izpraznjena. Samo tu in tam še boš zagledal po par možakov, ki sklepajo o „tatvini“. Sledeče jutro namreč, prav zgodaj, zberejo še šegavi ljudje, da po vesi „nakradejo“ vsakojačkih rečij; kar jim je prišlo do rok, to „tatovje“ kje spozaklenejo.

Solnce se znovič vzdiguje vse više in više. Marsikteri se nerad loči od mehke postelje. Pozavčin „bzika“ ali „leta“ okoli ter zaspance vabi k zajuterku. Snočkanji dogodki še niso popadali iz spomina.

Kaj pa sedaj? Med prvimi skrbmi je „leceteringa“ ali dražba „nakradenega“ blaga. Tatinski „cigani“ odprejo dotično shrambo, pospravljene reči znosijo ali zvozijo na primeren prostor. Tukaj „prodajajo“ vse. Čudno je to, da vsak predmet „kupi“ njegov prejšnji lastnik. Prodajalci niso preveč „haklik“ z denarjem, radi sprejemajo prazen papir, repino „srebro“ in krompirjev „kufer“; tudi „sama beseda“ pri njih veliko velja, voljno bodo čakali na plačilo, dokler zadnji iz Gradca ne prikobaca. To pač zahtevajo, da posamezni „kupci“ izdražbanega blaga ne pustijo na cesti.

Ko dražba mine, je zopet prosti čas. Sedaj lehko storiš vse, kar le ni zoper božjo voljo. Nekteri toto okoliščino porabijo za spanje, drugi idejo v cerkev, tretji se spravijo k domačemu opravilu ... godci hodijo po „jutrešnjicah“ t. j. svirajo „pod oknom“ hodeč od hiše do hiše.

Obed, ki se v kratkem spremeni v večerjo, začne se kakor včeraj. Vrši se večinoma vse po vzgledu zadnje noči. Ako je to bil poslednji dan gostovanja, tedaj se zvečer (posebno če ljudje imajo daleč domu) izba začne precej hitro prazniti. Za sledeči dan ostanejo le potrebne osebe: kuharica, pozavčina, združbadva in svatevci, da pomagajo red delati, sklede, pladnji itd. vse mora najti svoj pravi prostor.

Prvo nedeljo po tem še so „na ostanke“ povabljeni starejšini, združba dva, svatevci, pozavčina in bližnja rodbina. S tem se završi gostovanje, a nova zakonca začneta v imenu božjem po svojej moči in znanji — gospodariti.

* * *

Blagi čitatelj! Tvoje dušne oči so v okviru zelenega murskega polja po prijaznej ljutomerskej okolici gledale lično podobico o navadah pri ženitvi. Toda nikar ne zameri ter ne misli, da si naš verni in slovenski kmetič preveč streže z veselicami, rekši, naj bi se dotične reči „spoprodajale in v denarje spravile“, kakor je pisatelj teh vrstic po ptujih krajih slišal v ovem oziru besedovati. Ker tukajšnji svet že itak vsako delo tako opravlja, da mu mogoče boljši hasek ali dobiček obeta, tedaj mu včasih dovolimo primerne veselice, ki imajo svoje dobre strani, kakor nam to spričuje skušnja. Kdor si namreč ne privošči vsaj nekoliko „prostega časa“, radostnih trenotkov in veselih ur, ta ne more biti živahnega duha, svojega dela ne bode vselej pošteno in zadovoljno opravljal, ampak kot posvetnjak mislil si bo: „saj ne znam, zakaj naj toliko trpim.“ Prosto ljudstvo nima veselic, kakor to zasledimo po obljudenih in bogatih mestih; naj se toraj zabavlja s tem, kar mu je božja previdnost bila podarila. Pri takih okoliščinah se stori veliko prijateljstva, razdira se najhujše sovraštvo itd., v obče pa veselice mnogo mnogo pripomorejo človekovej izobraženosti ali omiki in sreči društvenega življenja.

  1. ^ 1 Radgona, Radkersburg, mesto ob Muri.
  2. ^ 2 Razkrižje, Rackaniža, ves ob Muri.
  3. ^ 1 pávok = pajek; pavočina = pajčina.
  4. ^ 2 dol = proti južnej strani, gor = proti severu; v stavku je po pozavčinovski ravno narobe.
  5. ^ 1 Tukaj je navadno zraven „babice“ le ena ženska,navzoča pri krščenju; njen mož, ako ga ima, prevzame dolžnosti kuma ali botra.
  6. ^ 1 V dvojini zapostavljamo številnik: dva, dve; n. pr. brátadva, séstridve.
  7. ^ 1 Dne 27 oktobra 1879 je konj udaril v glavo ženinove matere, ki je čez pet minut izdahnila svojo blago dušo; dne 28 jan. 1880 je pa sin pripeljal nevesto pred altar.
  8. ^ 1 t. j. dne 29. oktobra.
  9. ^ 2 Bila je z naglasom, a „bla“ je enklitika; n. pr. jaz sem tam bila in jaz sem bla tam, tako: ona bla tam in ona je tam bila.
  10. ^ 3 Glagol „je“ se v zvezi z „bla“ izpušča.
  11. ^ 4 Ženinov brat je duhovnik.
  12. ^ 1 t. j. dne 29. oktobra.
  13. ^ 5 Tudi nevestina mati se je bila v večnost preselila.
  14. ^ 6 Prosite.
  15. ^ 1 Bodeta:
    1. jan = jaz bom
    2. tis = ti boš } ostal
    3. de = bode

    1. mija ma (va) = mi dva boma (bova)
    mije me (ve) = midve bome (bove)
    2. vija ta = vi dva bota
    vije te =vi dve bote } ostala, ostale
    3. ona ta = ona dva bota
    one te = one dve bote

    1. mi mo = mi bomo
    2. vi te = vi bote } ostali
    3. oni do = oni bodo

    1. nem (nen) = ne bom
    2. neš = ne boš
    3. nede = ne bode

    1. nema (neva) = ne boma
    neme (neve) = ne bodeve } ostala, ostale
    2. } neta } { ne bodeta
    3. } nete } = { ne bodete

    1. nemo = ne bomo
    2. nete = ne bote } ostali
    3. nedo = ne bodo
  16. ^ 1 Bodeta:
  17. ^ 1 Bodeta:
  18. ^ 1 Bodeta: