Ženitev iz nevoščljivosti

Ženitev iz nevoščljivosti Josip Jurčič

Izdano:	Josip Jurčič: Jurčičevih zbranih spisov X. zvezek. Ljubljana: [Odbor za Jurčičev spomenik], 1891, 261–268
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Tudi tako nekako pred pustom je bilo, ko sem šel pred kacimi petimi leti okolo poldne počasi skozi ljubljansko »Zvezdo« od gledališča proti kazini povprek. Ne vem, kaj sem premišljeval, da nisem dosti pazil na ljudi, temveč sem bolj v tla gledal, tembolj, ker je bil velik sneg, tako, da je bronasti oče Radecki, ki sredi »Zvezde« premišlja o sedanjih avstrij­skih prusijanih, imel lepo belo kučmo na glavi.

»O, servus! Kaj pa ti delaš?« zaslišim znan vesel glas, in moj prijatelj Zavrélec, ki ga uže tri leta nisem videl, stal je pred menoj in mi roko molil.

»Od kod pa ti?« vprašam ga nekako hladno, ker me je ravno vzbudil iz mojih mislij.

»Jaz sem te vprašal, káj ti kàj počneš, odgo­vori prvi, potlej vprašaj?« reče óni.

»No, veš, tako tja v eden dan sem premišljeval, sam ne vem kaj.«

»O ti pustina ti, čim dalje huje je s teboj! Uže od daleč sem te spoznal in précej sem videl, da uže pet čevljev pred tabo hodi dolgčas, dve pedi za tabo koraka žalost, na levici ti visi čmerika, a na desnici te spremlja črna skrb. Uže vidim, da nisi še oženjen. Kaj ne, da nisi?«

»Nisem še, hvala Bogu!« odgovorim. Naj tudi še pristavim, da prijatelju nisem čisto nič zameril, da me je tako grdo oštel in obložil z dolzim časom, žalostjo, čmeriko in skrbjo.

Obesi se mi za podpazduho in oba kreneva po »Zvezdi« navzgor v čitalnično restavracijo na čašo predkosilnega piva.

»Tè povej mi, zakaj se vender ne oženiš?« vpraša me prijatelj Zavrélec zopet.

»Zakaj se pa ti ne!« vprašam ga jaz. Imam uže tako navado, da se rad s proti vprašanjem odgovorom na sitnosti izogibljem.

»Kdo je rekel, da se ne. Jaz sem uže popolnoma, z obema nogama v vojnicah sv. zakona, poročen uže dva meseca in pol,« pripoveduje mi on važno.

»Kaj vraga! Kóga si pa vzel? Lepó? Mládo? Dosti priženil?« vprašam jaz, a spoštovana bralka naj se ne škandalizira nad suhim načinom mojih vprašanj: midva z Zavrélcem sva bila od nekdaj vajena mej seboj drugače govoriti nego z drugimi ljudmi.

»Kogá sem vzel? Ali se spomniš tiste deéklice, ki nam je opoldne pri kosilu stregla, ko si bil pri meni?«

»Tisto točájko, rdečelično? Kako ji je uže ime? Dà, Bertka, Bertka, ne? Tisto si vzel?«

»Lih tisto!« prikima prijatelj vesel, kakor bi mi bil Bog zna kako srečo povedal.

»Skoro ti ne bi verjel,« rečem.

»Verjemi, da je res; zakaj pa ne bi bilo? Ni li čedna ženska, ali kaj ji je? In ko bi jej prav kaj bilo, moja je sedaj in ...«

»Jaz imam svoj kompliment pred njo narediti, moram jo »gospá« titulirati, plašč in šal ji s pleč sneti in na klin ga obesiti, in tako dalje, vem, pri­jatelj! Ali če smem po starem odkritosrčno s teboj govoriti, čudim se ti pa vender prav močno, da si se oženil, in takó oženil.«

Moj prijatelj se mi tako nasmehne, da sem vedel, da ga je prvotni humor nehal, a reče še navidezno vesel:

»Zakaj? Védel sem, da se boš čudil, in rado­veden sem bil uže prej, kaj ti porečeš. Reci naravnost, kar misliš.«

»Ne boš zameril?«

»Ne. Tebi ne. Še povem ti potlej, česar nisem dozdaj nikomur. Tedaj, govori, zakaj?«

»Prvič, véš, si ti tako vender preveč materijalist, ali kako bi bolje rekel, samopridec; zató sem mislil in bi bil stavil kaj, da bodeš pri ženitvi gledal na penez, na nevestin groš, vsaj nekoliko. Drugič si vender literarno omikan človek iu zapazil sem vselej pri tebi zanimanje za mnogokaj, česar taka gospodičina točájka ne uméje, torej ne more biti želje vredna soproga izobraženčeva. Tretjič se še prav dobro domišljam, da sva se zadnjič, ko sem bil pri tebi in sva v oni krčmi vkupe kosila ter nama je stregla, midva pre­pirala o vprašanji: ali je lepa ali ni lepa. In kdo je trdil, da ni lepa? Ti sam. Pa če se ne motim hodil si uže dve leti tjà kosit in ona je bila zmirom tam.« 

»Tri, tri leta.«

»No, vidiš. Če bi se bil zaljubil v njo, bil bi se vender uže prej imel.«

»Ravno to je, brate! Po pravici ti sedaj povem, kako je prišlo do tega. Če uže vse moje mladostne grehe véš, védi še to! Saj te poznam, da ostane mej nama. Kesam se ne, a samo zató ne, ker si domiš­ljam, da se ne, ker si pripovedujem, da bi bilo kesanje neumno. Kar je, to je. Vender drugič bi kaj tacega ne storil. Res je, kar praviš: Omikanemu člo­veku je težko navezanemu biti na neomikano stvar. Duh je vendarle, če prvi ne, pa drugi, ali biti mora, dru­gače je jojmene. Zoper to je pa le edno zdravilo, namreč lehkomiselnost.«

»Dà, lehkomiselnost, največja zabavljivka in po­srednica zakonov,« rečem jaz.

»No, in da ti po pravici povem, tudi mene je zvabila. Veš kako? Kakor sem ti rekel, tri leta sem videl dekleta, ki je sedaj moja žena, vsak dan, vsako opóldne in skoro vsak večer. A mi niti na misel ni prišlo, da bi se bil zaljubil v njo. Niti simpatična se mi ni zdela. Služabni duh, druzega nič; največ da sem se kaj pošalil ž njo; časih, kadar so me opravki storili nervoznega, bil sem ž njo tudi grob, kakor že­lezniški uradnik. Da je lepa, pridna in dobra — to sem šele potlej izprevidel ali izprevideti mislil, ko me je drug opozoril. Nek računski uradnik, stara goba, uže okolo petdeset let, začel se je ženiti pri nji. Ker sem videl, da bi ga na vse zadnje še res vzela, jezilo me je. Ljubosumen sem bil prej, nego zaljubljen. Vidiš tako je prišlo, da sem rekel edno besedo, izre­čena je bila, vèn, amen, pa »in nomine patris« v cerkvi. Pojdi, pa stori tudi tako, če nimaš druzega dela!«

»Torej, da dete krstiva s pravim imenom, ti si se prav za prav oženil iz nevoščljivosti, iz zavisti. Da je ne bi drug vzel, vzel si jo ti sam. Originalno! Ko bi bil jaz s kacim slovenskim novelistom znan, précej bi mu tvojo skrivnost vteknil v uho, hvaležen bi mi bil za snov: ženitev iz nevoščljivosti. Humoreska bi se dala pisati s tem motivom.«

»Bog čuvaj ziniti komu kàj!« —

Zdajci pride nekov znanec in k nama priséde. Zaupnega pogovora v najinem odkritosrčnem štilu je bil konec.

* * *

Jaz prijatelja potlej nisem več videl. Nisva se več sešla. Ali če sem v šali rekel, da je njegova usoda predmet za humoresko, varal sem se. Življenje je naredilo iz nje — tragedijo. Leto kesneje sem zvedel, da se je moj prijatelj od žene ločil, ker je nečemu na sled prišel, kar ne bi smelo biti. To ga je tako pri­jelo, da se je vedno bolj udajal sladkemu vincu, ki od Horacijevih do Prešérnovih in do naših časov sicer tolaži nesrečne ljudi, a jim polagoma tudi pomaga, da nekoliko prej odkurijo tjakaj, kjer ni skrbij. Moj pri­jatelj Zavrélec se je preselil uže lanske jeseni tja, Bog mu dàj nebesa, in večna luč. naj mu sveti!